Kaj vse sem pozabil
| Kaj vse sem pozabil Table Tomaž Šalamun |
| |||||||
Valjam se na stolu in nekako kinkam.
Bog mi razširja uho. Poka mi. S parnikov
zares mečejo lase, ne da bi se pristrigli.
Vidimo, da je zavezano. Ampak zares ljudje
ne zapuščajo ladje, ne vstopajo. Nihče ne
poje, nihče ne odhaja v vojsko. Objemanje je
privid. Kamen mola je odprta škatla meda.
Nune so cepetale bose.. Publika hvarskega
gledališča je odhajala. V čebeli je siv bron.
Stoječa ušesca. V raju so kljuke in matriarhat.
In ti si siv, gnil in bleščeč skupaj. Tabela!
Tabela! Neskončnost jjem. Smirkam vrata.
Palme plešejo rumbo. Prelahko. Rumeno je
in peče. Ni pod peskom, ni pod morji, ni
nikjer. In vendar bljuva in kljuka in stavi in
umakne sidrišča. Poleti se loti loviti Zenona.
Košnja in poljska dela. Idilična peščica je
hruška. Kemblje lovimo med sadeži. Moka
podarja tapeto. Beli cnnoki drvijo po limfi
žlez. In srni se izvije kolence, srnin plašč.
Pinakoteka ali paninoteka, zares je nebistveno.