Kaj so vse zmogle coprnice?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj so vse zmogle coprnice?
Izdano: Amerikanski Slovenec 38/245 (1929)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

"Kaj? Ali ni o čem drugem pisati, kakor' ravno o copernicah in copernijah?" poreče prav gotovo ta ali oni čitatelj teh vrstic. Jaz pa pravim, naj pravi kdo kar hoče. Ne gre za vprašanje, če so na svetu kedaj res bile copernice ali ne, in če kdo verjame, da so bile, ali da so še. Pisec teh vrstic ni nikdar verjel in nikdar ne bo, ne v copernice, ne v njihovo bivanje, ne v njihovo moč. Da pa o njih pišem, je vzrok to. da je med našim ljudstvom še danes mnogo takih, ki imajo neomajano vero, da copernice so in da se s copernicarni ni za šaliti.

Naši starejši doma v starem kraju vedo še danes praviti take zgodbice o copernicah, da se strahopetnim kar lasje ježijo. Zlasti po vinorodni Dolenjski je tega blaga toliko, da ga nikdar ne zmanjka. Ta ti pripoveduje na široko in dolgo, kako so ga copernice vodile, drugi zopet, kako je videl, da so plesale in kaj so počenjale. Te pripovedke o copernicah niso zanimive toliko radi tega, da bi bile resnične, pač pa radi silne domišljavosti in praznoverja, ki se vleče skozi te pripovedke, kakor brezkončna nit.

Ko sem še doma v kratkih hlačah tekal okoli, sem čestokrat čul od ljudi o copernicah. Moj oče k sreči tudi ni v nje veroval. Ali huda zamira je bila, če je kedaj kakemu gostu, ki je prišel k nam v gostilno, ugovarjal, da je v copernice verovati prazna vera. Kaka stara korenina bi takemu ugovoru tako zamerila, da bi jo ne bilo nikdar več v našo gostilno, če bi jo kdo hotel prepričati, da na svetu ni res copernic. Še danes se spominjam, kako sem poslušal nekoč nekega mizarja, ki je pravil svoj dogodek. Mož je bil dober, izvrsten mizar. Ali med Dolenjci je navada, kdor je dober delavec, je tudi dober pivec. Tak, so rekli naši stari, da dela za tri druge, pa zna tudi za tri druge v "flašo" pogledat. Take, ki so večkrat za tri druge v "flašo" pogledavali, so kajpada copernice imele pod posebno komando. Ko so ob večerih po sklepu pogledavanja v "flašo" dali neradi in s težkim srcem oštarijam slovo in lahkonoč, so jih čakale zunaj v črni noči copernice in so jim pomagale voziti običajno barko proti domu. Ampak copernice so vseh muh polne, saj so v zvezi s samim ta spodnjim in zmorejo vse, kar hočejo. Zato so se s posebnim veseljem zabavale s takim, ki so ga, kakor so se sami včasih bahali, nesli več v želodcu, kakor ga zmorejo nesti na rami. Zanimalo bo morda koga, če povem, kaj se je zgodilo dotičnemu mizarju neke noči.

Vesel, dobro razpoložen od gledanja v "flašo" in v veliki žlahti s tistim, ki je bil v "flaši", se je prizibal okrog 11. ure zvečer mizar iz neke oštarije. Navado je imel, da je na taki poti proti domu še kako oštarijo obiskal, če je slučajno kje bila še odprta. Po poti pa je pel svojo običajno himno:

"Terezinka zgodaj vstala,
Terezinka zgodaj vstala ..."

V takem razpoloženju in ob glasnem prepevanju njegove priljubljene himne se je pot odpirala pred njim. Globoko zatopljen v svojo prelepo pesem, je pa na nekem križpotu krenil na pot, ki ni vodila proti njegovemu domu. Mizar na to ni pazil, ampak koracal je dalje, se malo zibal semtertja, saj kdor nese težko breme, pa naj bo že v želodcu ali pa na hrbtu, pač ne more iti tako ravno, kakor bi "špago" opel. Glavno je, da se je pred njim odpirala pot, da je mizar lahko šel po njej naprej. Saj kadar je človek precej pod uplivom onega, ki je v "flaši", misli, da vsa pota vodijo do njegovega doma. Pač prave cesarske misli!

Zgodaj zjutraj, to vem, da sem še v postelji bil, sem začul tisti pondeljek jutro pogovor mojega očeta in tistega mizarja. Pred hišo sta bila. Mizar je hreščavega glasu (ker je svoje vokale v grlu preveč razštimal prejšnji dan pri petju svoje himne) očetu pravil: "Tac'ga, Janez, pa še nisem doživel, kakor nocoj."

Oče so ga kajpada poslušali, svoje pa mislili, mizar pa je pripovedoval, da je celo noč hodil po nekem brinju in trnju. Vse je obšel, hodil ure in ure, pa iz tega brezkončnega brinjevega in trnjevega kraljestva ni vodila nobena cesta ne pot. Šele, ko se je jutranjica prikazala in so se za Gorjanci pokazali prvi znaki jutranje zarje in ko je zazvonil v farni cerkvi veliki zvon, se je mizar zavel, kje je. Znašel se je tam gori v brinjevih grmih pod sv. Rokom, nekje v tamošnji okolici. Pretipal se je, če je še cel, potem pa mahnil proti svojemu domu. Mimogrede se je pri mojemu očetu ustavil, poplahnil svojo nevoljo s pol frakljem brinovca in obenem obrazložil očetu zgodbico, ki jo je doživel tisto noč. Kaj mislite, koga bi se dolžilo za ta čin? Koga druzega, kakor preklicane copernice. Ako bi ga te ne vodile, bi bil mizar srečno domov prišel, tako pa je moral siromak celo noč potovati po brinju in trnju, iz katerega pa ni vodila nobena pot ne cesta.

Kadar se spomnim na copernice, pa se spomnim tudi na tistega mizarja in posili me smeh ...

Drugi slučaj. Mož, o katerem ni nihče vedel nič slabega, tudi pijančeval ni. A vero v copernice je imel pa tako, da bi vsakemu sveto vojsko napovedal in bi se vojskoval celih sedem let za to, da so na svetu res copernice. Ta mož je nekoč pripovedoval:

"Šel sem v gozd, da nasekam leskovih držaje v za grablje. Bližala se je že zima in pozimi je treba popraviti in pripraviti razno orodje za naprej. V ta gozd sem hodil že nad 50 let. Še kol. otrok gozd sem znal vsa pota. A to pot se mi je dogodilo nekaj, kar še ne na svetu. Tam, pri Malih tratah, sem krenil na pot, da ogledam, kje bi se kaj leskovja dalo nasekati. Kod sem hodil potem, ne vem nič. Hodil sem in hodil, naprej in naprej, od 9. ure zjutraj pa blizu do treh popoldne. Nikakor se nisem spoznal, kje sem, šele potem sem zaslišal, da nekdo vole poganja; grem v tisto smer in srečam tega in tega in tam sem se zavedel, kje sem."

Tako mož. Kaj je bilo? Bog zna! A mož je trdil, da so to povzročile copernice. Rekel je, da mu je že njegov oče pravil, kako se včasih za grmom skrije copernica in položi čez pot, po kateri slučajno gre kdo, neke vrste palico. Ko človek preko tiste palice stopi, zgubi vsak spomin. Tedaj stopi predenj v nevidnosti copernica in ga vodi in muči. Kar naenkrat ga spusti, in kadar to stori, se zopet taka žrtev zave, kje je.

V resnici je pa to amnezija, to je zguba spomina. Pride včasih in to marsikomu, da človeka za nekaj časa zapusti vsak spomin in tedaj ne ve ničesar, kje je, tava, pa ne ve kod, silna skrb ga tare. Navadno se to prigodi le za nekaj minut, a človek misli, da je to trajalo celo večnost. Nekateri trdijo, da se ustavi v možganih tozadevni obrat, ki je v zvezi z mislijo. V tem stanju človek ne ve nič. Kakor hitro ga kdo nagovori, se zdrami. Pri nekaterih traja pa to tudi več ur in več dni. Še ne dolgo, je zapustil vsak spomin v Chicagi neko deklico. Prišla je na policijo, pa ni znala povedati svojega imena, ne odkod je, sploh nič. Pač svoje vrste slučaj.

Kadar se je to dogodilo našim prednikom, stari ljudje doma so dolžili tega zla copernice.

Tretji slučaj. V sosedni vasi pri neki hiši krava ni imela mleka. Imela ga je poprej po 16 litrov na dan. Vse so poskušali, pa nič ni pomagalo. Gospodinja in gospodar sta kmalu osumila neko ženo v vasi, da je vzrok vsega tega. Na tihem sta šepetala celo sosedom, da je ta "suhi hudič", copernica, in da hodi ponoči njihovo kravo mlest. Neka soseda pouči kmetico, naj gre tja nekam pod Kum, tam je vseveden mož, ki ti v "špeglu" pokaže, kdo je tvoj sovražnik, ali kdo ti copernije uganja. In res se je gospodar nekega dne s polnim cekarjem prekajenega mesa, najlepšo kokošjo in s par steklenicami najboljšega vina podal na pot k vsevednemu možu. Prišel je do njega. Izročil mu je suhe krače, kokoš in vino in ga prosil, naj mu pokaže tisto, ki mu hodi ponoči kravo mlest. Mož je bil prefriganec in neuke ljudi skubel in vlekel, da so mu nosili jestvine in celo denar. Ta pove kmetu, da naj gre domov, naj koplje en meter globoko pod jaslimi v hlevu in na en meter široko. Kar bo našel v tej jami, naj sežge. Videl bo, da bo to pomagalo.

Kmet je šel domov in res takoj v mraku se spravi kopati. Kmalu je naletel na kamen pri kopanju. Naprej ni mogel. Bila je skala, ki je držala notri pod sosedovo hišo. Ko je kmet začel razbijati kamen pozno po noči, se je začela stresati celo sosedova hiša, da so se vsi zbudili. Soseda, ki ni bila na kaj takega navajena, se je oblekla in šla pogledat, kaj se godi. Najprvo pregleda vse okrog svoje hiše in ker ni nič našla, je šla še okrog sosedovega hleva. Bilo je okrog polnoči. Da se prepriča, kaj je, pogleda v hlev in vidi, da sosed koplje pod jaslimi in razbija po kamnu. Bila je pa to ravno tista, katero je krnet sumil, da je copernica in da hodi njegovo kravo mlest. Ko jo zagleda, zroji: "Aha, hudič suhi, si prišel, da bi molzel, ti bom že pokazal!" in jo s težkim kladivom "macolo" ubere za njo. Komaj je sirota ušla; drugače bi jo kmet še pobil. Daleč naokrog se je potem govorilo o njej, da je copernica. Pa je bil le samo slučaj, ki se je dogodil, kakor sem omenil. Tako je praznoverje privedlo med omenjenima hišama večno sovraštvo, ki morda še danes traja, kdo ve ...

Praznoverja o copernicah je še danes mnogo med starejšimi. Vendar polagoma izginja. Mladina, ki gre po svetu, se vrača z drugimi nazori. Izobrazba je tisto sredstvo, ki dela pot v človeške možgane in tam ustvarja druge nazore.

Kmetijske šole in razni listi, izdajani nalašč za živinorejce, danes poučijo točno gospodarje, kaj je vzrok, da krave nimajo mleka, da prašiči bolehajo itd. In kjer se držijo danih navodil, pridejo kmalu na sled, ali nesnagi, ali nepravilni krmi in stanje se zboljša. V starih časih pa so bile krive vsega tega "nesrečne copernice", stare ženice, ki so bile pa pri tem tako nedolžne, da bolj biti niso mogle.

Danes pripovedujemo ali pišemo o copernicah samo še za kratek čas, da se ob takem pripovedovanju smejemo na račun coperniških dogodkov. Coperniška republika na Kleku je izginila, odmrla je s starejšimi rodovi in mlajši rodovi je ne poznajo več. Prav je, da jo ne!