Kaj se vse zgodi na svetu?
| Kaj se vse zgodi na svetu? |
| |||||||||||||
Trije vinski piparji so sedeli v gostilni pri mizi in žulili vsak svoj četrt cvička, ko vstopim v gostilno in se blizu njih vsedem k drugi mizi.
»Prosim te, Tonej, nikar se ne vtikaj vmes, če jaz kaj pripovedujem,« dejal je najbolj zgovorni pivec med njimi. — »Sedaj ne vem prav, kje sem nehal.«
»Od nekega grobarja si začel klatiti,« reče Tonej.
»Da,« nadaljuje govornik, »grobar je videl dva mlada človeka, ki sta stala pri vratih pokopališča; bila sta prav lepo oblečena ...«
»Kaj bi rada?« ju vpraša grobar.
»Pojdimo noter v hišo,« Zašepeta mladi gospodič in se ozre po cesti okrog, kakor bi se bal, da ga kdo vidi. — Bilo je proti večeru, in grobar ju pelje v sobo, prižge luč in ju vpraša, kaj hočeta.
»Gospod grobar, nocoj vas sreča išče,« pravi gospod, »ako mi pod prisego, da znate molčati, do jutra izkopljete dva groba, drug poleg drugega. Ko delo dovršite, se pol ure odpočijte v hiši, potem pa pridite k grobovoma; našli boste v vsakem grobu mrliča in ta groba zakopajte, da bosta kakor drugi novi grobovi.«
»Ali si upate to napraviti?« vpraša ga poleg stoječa gospa ali gospodična, karkoli je že bila.
Grobar se je prestrašil in odskočil, rekoč, da za noben denar on tega ne naredi. Da bi on hotel kak umor prikriti, tega on ne more za nobeno ceno, ker bi nikoli več ne imel nobene mirne ure.
»Tu ni o nobenem umoru kakega govora,« zavrne ga mladi gospod, »in če on tega ne stori,.bo to rad kdo drugi naredil, kajti dobil bo zato deset tisoč zlatov.« — Pri tem je vrgel na mizo debel šop tisočakov.
Denar je pa zlodej, posebno če ga je cele kupe, in je že mnogo ljudi premotil. Tudi grobar ni premagal skušnjave. Prisegel je vedno molčati in šel kopat groba. — Tujca pa sta šla na izprehod okoli pokopališča in večkrat prišla gledat, kako delo napreduje. Tema je še bila, ko je grobar dovršil svoje delo in to ves potan tujcema povedal.
Mladi gospod se mu je zahvalil, celo roko mu je stisnil in naštel obljubljeni denar. Opozoril ga je pa še posebej na svetost prisege. — Grobar je spravil denar; čudno se mu je zdelo, zakaj ženska joče, a ker je bil pod prisego, je odšel za pol ure v sobo počivat.
Te pol ure je bilo za grobarja cela večnost; vsak hip se je hotel dvigniti in iti pogledat, toda prisega in grozen denar, ki ga je s tresočima rokama spravil v skrit predal v omari, sta ga zadrževala.
Pol ure končno vendar mine; grobar teče kakor nor k grobovoma — in kaj vidi? V enem grobu je ležal gospod in v drugem pa gospodična ali gospa; oba sta bila že mrtva. — Grobar v naglici zasuje grobova in ju zravna, da sta bila kakor drugi novi grobovi. Toda to delo ga je tako prevzelo, da je še tisti dan nevarno obolel; zmešalo se mu je in umrl je, ne da bi se bil zavedel in s kom izpregovoril.
Kdo neki sta bila ona mlada človeka?« vpraša Tonej, »in ali ni nikdo nič izpraševal za njima? — In sploh, kako je ta stvar prišla na dan? Kako si ti za to zvedel, če je grobar takoj znorel in nezavesten umrl?«
»Tega nihče ne ve, saj si slišal, da grobar o tem ni z nikomer mogel govoriti ... Oj, joj, ura je že polnoči. Jaz moram hitro domov; če ne, mi žena pred nosom vrata zapre. — Lahko noč!«
»Počakaj!« kričita tovariša za njim, »ti si naju najbrže nalagal.«
Toda on ju ni več slišal, bil je že skozi vrata na cesti.
»Odkod, zlodja, je pač on to zvedel?« vpraša Tonej tovariša.
»No, jutri ga še enkrat vprašava,« reče modri tovariš. »Če ne bo mogel tega s pričami dognati, ga zapodiva iz gostilne, saj plačal itak ni nič; potem naj ima druge ljudi za norca.«
Kolikor bolj neverjetna je kaka novica, tem več ima vernikov, sem si mislil, plačal in tudi jaz odšel iz gostilne.