Kaj se vse dogodi gostom v dobri krčmi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj se vse dogodi gostom v dobri krčmi.
Charles Dickens
Prevajalec: Jaklič
Izdano: Amerikanski Slovenec 20/32–33 (1911)
Viri: dLib, dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

“Slišal sem,” je govoril Tomaž Idle, “govoriti o neki krčmi v Lancastru, kjer se dobi vsak dan po kosilu svatovska pogača.”

“Potem jo bodeva pokusila brez svatovskega vpitja in nemira.” je odvrnil Frane Goodchild.

Prijatelja sta naglo odpotovala in še istega večera okrog šeste ure je obstal voz pred staroznano krčmo v Lancastru.

Goodchild, kateri nam je sporočil o svojem potovanju, meni, da je Lancaster precej čedno mesto, pozidano v sredi čarobne, bujne pokrajine, mesto z veličastnimi razvalinami starega gradu, s prijaznimi drevoredi, lepimi hišami, bogato okrašenimi s pravim amerikanskim mahagoni lesom, kateri je s časom tako potemnel, da misli človek, da gleda v njegovi črnini poleg vse krasote množico ubogih delavcev, kateri so do nedavna ječali pod težkim jarmom lancasterskih trgovcev. Goodchild je še dodal, da si lancastrsko zidovje včasih šepeče o izginulih močnih rodovih, katerim se je njihov krivičen dobiček spremenil v prokletstvo, kakor se mnogokrat spremeni denar v listje, da bogastvo mnogim rodovom ni ničesar koristilo, razun da so ga potrošili z zapravljivostjo.

V stari, dobri krčmi sta se vsedla za mizo, govoreč o divjih racah, paštetah, kolaču, ki je bil res tako izboren, kakor bi ga bila spekla in narezala nevesta sama.

Krčma je bila še starinsko zidana hiša; povsod je bilo videti bogate rezbarije, mogočne stebre in črnikaste stene. Bila je to čudovita in obenem slikovita hiša. Posebno skrivnostno so odsevale temno poslikane stene; človeku, ki je gledal na njih slike, se je zdelo, da gleda v globoko, temno jezero sredi mračnega gozda.

Ko sta stopila naša znanca v večernem mraku na temno dvorišče, ju je sprejelo šest črnooblečenih, molčečih in starih mož; tiho so stopali za postrežljivim krčmarjem po širokih stopnjicah ob straneh, a tako, kakor bi ne imeli z njim ničesar opraviti, in kakor jih ne bi bil opazil. Ko sta stopila gosta skozi visoka vrata v prostorno dvorano, so se razgubili desno in levo v temnem hodniku. Bilo je še precej jsvetlo, ko je Goodchild vprašal svojega prijatelja: “Kdo neki so ti možje?” Nekaj mu je branilo vprašati po tem krčmarja. Opazil je tudi, da se niso črni možje cel večer več prikazali.

Legla sta k počitku; črnih mož ni bilo od nikoder. Drugi dan je Goodchild pogledal po mračnem hodniku, če bi kje ugledal črne može. Pogledal je tudi v več sob, a starih mož ni mogel nikjer ugledati.

Tako je zopet prišel večer; odvečerjala sta, hvalila jed, potem pa več časa pisala v spalnici; zapisovala sta vse male dogodke, ki sta jih doživela na svojem potovanju. Končno sta obsedela pri steklenici dobrega vina. Tiho je bilo v stari, zaprti krčmi, tiho tudi v mestu. kodniku,

Nad glavo Tomaža Idle, ki je legel na divan, je plaval oblak gostega dima, vzdigujočega se iz rudeče okovane pipe, kakoršnih je bil postrežljivi krčmar več postavil na mizo. Kramljala sta o tem in onem, pa pri tem tudi nista pozabila šestih starih, črnih mož.

Zdajci se je dvignil Goodchild in pogledal na uro. Zaspana sta bila precej. Govoril je ravno Tomaž; sredi stavka je prenehal ter vprašal:

“Koliko je?”

“Ena,” je odgovoril Goodchild. In kakor bi se bil dogovoril z nekim možem, in bi bil ta dogovor vestno izpolnil, so se odprla vrata in stari črni mož je bil tu. Ni vstopil, temveč stal je držeč za kljuko.

“Eden izmed šesterih,” je zamrmral Goodchild ter je glasno pristavil:

“Kaj želite?”

“Kaj želite vi?” je odvrnil starec.

“Jaz nisem pozvonil.”

“Zvon je storil sam,” je odgovoril izgovarjajoč besedo “zvon” s trdnim, globokim glasom, kakor da bi udaril težak kembelj na mogočen zvon.

“Zdi se mi, da sem vas včeraj videl,” je nadaljeval Goodchild.

“Ne vem gotovo,” je odgovoril starec.

“Mislim, da ste me videli.”

“Da sem vas jaz videl? Zakaj ne, a vidim jih mnogo, ko ti ne vidijo.”

Bil je to starec, hladen, počasen, ki ni ganil s trepalnicami. Njegove oči, podobne žarečemu oglju, so strmele nepremično v eno točko.

Goodchilda je tresel mraz in leden znoj mu je stopal na čelo, ko je dejal izgovarjaje se: “Nekdo je stopil na moj grob.” (Angleški pregovor.)

“Ne, tam ni nikogar sedaj,” je odgovoril starec. Goodchild se je ozrl na Idla, katerega je pokrival gost tobakov dim.

“Nikogar ni tam?” je vprašal Goodchild.

“Nihče ni tam, zagotavljam vas,” je spregovoril hladno starec.

Pri teh besedah vstopi v sobo, zapre vrata ter sede. A ni se vsedel kot navadni ljudje; ni uklonil tilnika, ne upognil hrbta in trdo spustil na stol.

“Moj prijatelj gospod Idle,” je povzel Goodchild, ki bi imel rad še tega pri pogovoru.

“Najponižnejši sluga sem,” je odvrnil starec, ne da bi se bil obrnil k ležečemu Idlu.

“Ali ste v tem mestu doma?” je vprašal Goodchild.

“Da.”

“Potem nama lahko preženete nek dvom. Ali se obešajo obsojenci na gradu?”

“Da.”

“Ali je njihov obraz obrnjen proti zidu?”

“Vaš obraz je obrnjen proti zidu,” je odgovoril starec. “Če vas bodo obesili, videli bodete kamenje s silo se širiti in krčiti, kakor se širi in krči v vaših prsih. Potem bodete videli blisk, v zrak, a vi bodete strmoglavili v prepad.”

Bil je star mož, navadnih črt; njegov nos je bil kakor šiloma na eni strani navzgor zavit. Goodchildu je postajalo tesno pri srcu, noč se mu je zdela vroča, čeprav je bilo hladno.

“Grozen popis,” je pripomnil.

“Grozen občutek,” je odgovoril suhoparno starec.

Zopet se je ozrl Goodchild na svojega tovariša. Tomaž je ležal na hrbtu, obraz mu je bil nepremično obrnjen proti staremu možu. Naenkrat se je Goodchildu zazdelo, da vidi švigniti dva ognjena žarka iz starčevih oči ter se usesat tako v njegove oči, da je moral neprestano v starca gledati.

“Moram vam poročati,” je pričel starec, gledajoč stekleno kot duhovi: “Vi ne veste, kaj se je dogodilo. Tam.”

Goodchild ni videl, kam je pokazal starec. Videl je samo, kako je zadel s prstom v ognjen žarek.

“Vedite, da je bila ona nevesta.”

“Vem. da se še danes dobi svatovski kolač,” je zajecljal Goodchild.

“Bila je nevesta,” je nadaljeval starec, “nežna, plavolaska, modrooka; bila je brez lastne volje, brez lastnega čustvovanja; bila je pohlevna, nezmožna ničesar, ne taka kakor njena mati. Ne, ne, v njej je prevladoval očetov značaj.

Po očetovi smrti si je mati brez truda prisvojila vse njeno imetje. Obnovila je staro znanje, katero je imela ž njim, ki ga je bila zavrgla pred starcem radi denarja. On je to lahko prezrl, a hotel je imeti odškodnino v gotovini.

Zato se je zopet približal njeni materi, zatrjevaje ji ljubezen in prenašal vse njene muhe. Mučila ga je na vse načine, kakor je znala in vedela. On je vse pretrpel; kolikor več je prenesel, toliko več odškodnine je hotel imeti v denarju in trdno je bil odločen jo dobiti.

Toda ona ga je za odškodnino preslepila. V svoji jezi je otrpnila in nič več se ni vzbudila. Prijela se je za glavo, kriknila, ležala več ur nepremično ter umrla. A on še ni prejel nikake odškodnine od nje.

Sovražil jo je ves čas in hrepenel po trenutku, ko bi je mogel vse povrniti. Ponaredil je njej podpis v oporoki, v kateri je volila vse imetje svoji desetletni hčeri in njega postavila za varuha. Položil ji je pod glavo in se divje zakrohotal nad umrlo: “Pred dolgim časom sem sklenil, da me moraš odškodovati, živa ali mrtva, odškodovati v denarju.”

Sedaj sta bila sama. on in nežna plavka, modrooka deklica, ki je pozneje postala njegova nevesta.

Dal jo je v šolo. V samotni, stari hiši jo je izročil čuječi, brezvestni ženi v oskrbo.

“Moja častita gospa,” je dejal, “tu je deklica, ki se mora izučiti. Ali mi hočete pomagati pri tem?”

Prevzela je nalogo. Zahtevala je denar, katerega je tudi dobila.

Deklica se je vzgajala v strahu pred njim in v prepričanju, da mu ne more ubežati. Starka jo je naučila v njem videti svojega bodočega soproga, moža, katerega mora vzeti za obsodbo, ki je bila izrečena nad njo. Ubogo dete je bilo v njenih rokah mehko ko vosek in ohranilo je podobo, kakršna se mu je vtisnila. Ta podoba se je sčasoma tako strnila z njo, da je postala od nje neločljiva, iztrgati jo je mogla le smrt.

Enajst let je preživela v mračni hiši in na zapuščenem vrtu. On je bil ljubosumen na vsak žarek, ki jo je obsvetil, na zrak, katerega je vdihavala; zato sta jo oba strogo čuvala. Pustil je rasti bršljin po hiši, po sadnem drevju je poganjal rujav mah, po gredah se je šopiril oblastno plevel in pota so bila zapuščena in prerastla s travo. Tako jo je obdal z žalostnimi in obupnimi slikami. Skrbel je, da je trepetala groze pred krajem, kjer se prikazujejo duhovi in strahovi; pustila sta jo večkrat samo na takem mestu da je trepetala na vsem telesu. Tedaj pa je stopil on k njej ter se je tako pokazal kot varuh, in zavetnik.

Tako je dobil do nje moč, jo vkleniti in si zagotoviti vpliv nanjo.

Štela je enaindvajset let, ko jo je privedel na svoj teman dom, svojo plavolasko, napol blazno nevesto.

Nekega temnega, viharnega večera, ko so deževne kaplje le polagoma, a glasno padale na okno, se je obrnila ona prestrašena k njemu ter ga vprašala:

“Gospod, ali bije moja smrtna ura?

“Prav,” je odgovoril on, “in če?”

“Gospod,” je ječala, “glejte me prijaznejše in imejte usmiljenje z menoj Prosim vas odpuščanja, vse vam storim, samo odpustite mi.”

Položila je svojo bledo roko na upala prsa. Bila je njena vsakdanja prošnja: “Odpustite mi, odpustite mi!”

“Neumnica,” ji je dejal, “idi gori.”

Ubogala ga je s tresočo naglico, šepetala je neprestano: “Vse bom storila. Odpustite mi!”

Ko je kmalu nato sam prišel v njeno sobo, jo je našel klečečo v kotu sobe, kamor se je bila stisnila v trepetu; lasje so ji padali v neredu po obrazu, in njene velike, modre oči so bulile v divjem strahu vanj.

“Kaj se bojiš? Sedi k meni!”

“Vse bom storila, kar zahtevate od mene, samo odpustite mi,” je dejala ter se vsedla njemu nasproti.

“Helena, tu imaš listino, katero moraš do jutri prepisati. Ko boš vse skrbno prepisala, pokliči dva moža in se podpiši pričo njiju. Nato jo skrbno shrani in ko pridem zvečer, mi jo bodeš izročila.”

“Vse bom natanko izpolnila, kakor velite.”

“Ne tresi se vendar.”

“Skušala bom, ali odpustite mi!”

Drugi dan je izpolnila njegovo zapoved. Med tem je hodil semtertja ter jo gledal pri delu. Ponavljala je besede, katere je pisala, in skušala prodreti v njih pomen.

Ko sta bila zvečer zopet sama, se mu je boječe približala in izročila listino. Listina je bila oporoka, v kateri zapušča vse svoje imetje njemu, če ona umrje.

Vsedel se ji je tako nasproti, da ji je mogel gledati naravnost ostro v oči in vprašal jo je, če to razume.

Na njeni obleki so bile črne lise od tinte, njen obraz je bil bledejši od lune, in oči so bile večje nego navadno. Na roki je bil viden sled črnila; stala je pred njim in se motila z ovratnikom. Prijel jo je za roko ter jo pogledal še bližje in ostreje in je zavpil:

“Sedaj umri! S teboj sem gotov!”

Zgrudila se je in težak vzdih se ji je izvil iz prsi.

“Umoril te ne bom, ker svojega življenja ne maram spravljati v nevarnost radi tebe, toda umri!”

Tako je sedel dan za dnem, večer za večerom v njeni sobi, ter ji je vedno govoril grozno besedo z očmi, če že ne z ustmi. In vselej, kadar je dvignila svojo glavo in uprla veliko oko, polno brezupa na mračno postavo, sedečo prekrižanih rok in nagubančenega čela pred njo, je čitala na njej besedo: Umri! In če jo je premagal spanec, vzdramila jo je zopet njegova zapovedujoča beseda: Umri! Če ga je prosila za usmiljenje, bil je vedno odgovor: Umri! In ko je tako trpela in bdela celo noč ter je prvi žarek jutranjega solnca prisijal v njeno sobo, ga slišala mrmrati: “Že zopet en dan, a ona še ni mrtva! Umri!”

Tako sta bila zaprta v tesno, samotno stanovanje, ločena od ljudi, zapletena v boj; odločeno je bilo, da mora eden umreti, on ali ona. On je to dobro čutil, pa je uporabil vso silo proti njej. Uro za uro jo je držal za roko, da je zasinela ter ji vedno klical: Umri! Tako ec bilo tudi nekega jutra pred solnčnim vzhodom; sodil je, da je pet, a gotov ni bil, ker njegova ura se je bila ustavila. Planila je kvišku z glasnim vsklikom, a on ji je zamašil usta. Od tedaj je sedela tiho v kotu, kjer se je bila zgrudila, on pa je sedel na stolu.

S težavo je vstala in stopila predenj; zopet se je zgrudila in ihtela:

“Odpustite mi, recite mi, da smem živeti.”

“Umri!”

“Ali je odločeno, da ni zame nobene rešitve?”

“Umri!”

V njenih velikih, modrih očeh se je pojavil strah in groza; groza se je spremenila očitanje, očitanje v nič. Končano je bilo: mislil ni, da je že, ali jutranje solnce je spletalo svoje žarke med njene plave lase; stopil je k njej, položil jo je na posteljo.

Kmalu nato so jo pokopali. — Tako so končali vsi in on se je dobro odškodoval.

Zveselilo ga je potovanje, ne da bi hotel potrošiti denar — bil je skop, ljubil je denar nad vse — presedala mu je stara, zapuščena hiša, pa jo je hotel zapustiti. A preje jo je še hotel prodati, ker je bila še vredna denarja.

Da bi napravil boljšo kupčijo, je poklical delavce, da so očedili zaraščen vrt, odstranili z vej mah in posekal suho drevje; on sam je pri tem pomagal in delal bolj ko drugi.

Tako je nekega večera popolnoma sam obsekaval drevje z malo sekiro. Bilo je to v jeseni, šest mesecev po nevestini smrti.

“Pretemno je, da bi mogel še de lati,” si je mislil sam pri sebi, “za danes bode dovolj.”

Sovražil je zapuščeno hišo in groza ga je sprehajala, kadar se ji je bližal. Ozrl se je na velika vrata, katera so stala odprta kakor grob in začutil je, da leži prokletstvo nad to hišo. Poleg vrat je rastlo drevo, veje so se igrale s pihajočim vetrom. Naenkrat se je drevo zamajalo, in on se je prestrašil. Ozrl se je v drevo in zagledal je neko postavo med vejami. Bil je mladenič, njuna pogleda sta se srečala. Veje so se šibile, pokale so in mladenič vitke rasti, dolgih rujavih las in njene starosti je zdrsnil z drevesa ter obstal pred njim.

“Kdo ste?” je zavpil in zagrabil mladeniča za roko. Mladenič se mu je iztrgal, stopil nekoliko korakov in mu zaklical:

“Ne dotikajte se me!”

On je stal tu s sekiro v roki in strmel v mladeniča. Njegov pogled je bil podoben njenemu, akoravno je mislil, da ga ne bode nikdar več srečal v življenju.

“Nisem tat, in če bi tudi bil, od vašega premoženja ne bi hotel vzeti niti krajcarja, vi morilec!”

“Kako?”

“Prvič sem splezal na to drevo pred štirimi leti, da bi videl njo. Videl sem jo, ogovoril in zapazil njeno boječnost. Potem sem še večkrat splezal, gledal sem jo in pogovarjala sva se in nekoč mi je dala tole.”

In pokazal je pri tem jasno plav las prevezan s črnim trakom.

“Dala mi ga je v znak, da je razven za vas mrtva za vse. Takrat sem bil še deček. O da bi bil starejši, morda jo bi bil rešil iz vaših rok. Morilec! Čul sem to na drevo, ko je govorila v zadnji uri; čutil sem, kako jo polagoma morite; pazil sem na Vas, a dokazov nisem imel. Videl sem dobro, kako se je nekoč zgrudila, prepričan sem bil, da je bila to vaša krivda. Toliko časa ne bom počival, dokler sramotno ne poginete pod sekiro. Do tedaj se me ne bodete iznebili; ljubil sem jo, in zato tudi ne poznam usmiljenja do vas.”

Mladenič je bil plavolas, klobuk mu je veja potegnila, ko se je bil spustil z drevesa. Obrnil se je proti vratom. Med njima je bilo malo prostora, a mladenič se ga je prav daleč ognil. On pa je še vedno nepremično zrl za njim. Spremljal ga je z očmi, in ko je gledal njegovo glavo, se je naenkrat potegnila proti njej svetla črta iz njegove roke. Sekira je razklala glavo, obtičala je v njej. in mladenič je mrtev obležal pred njegovimi nogami.

Hitro je zakopal truplo pod drevesom, potem pa delal celo noč. Posekal je vse grmovje okrog drevesa, poravnal tla, da je bilo vse gladko in čisto. Ko so drugi dan prišli delavci, je bilo vse v redu in brez vsakega sledu.

Sedaj ga je umor privezal na grozno hišo, kjer se je iznebil neveste in se odškodoval, ne da bi bil spravil v nevarnost svoje življenje. Sedaj je živeč v njej čutil krvnikovo roko na tilniku. Ni se upal prodati hiše ali jo zapustiti za dalj časa. Najel si je za postrežbo moža in njegovo ženo ter živel v hiši v strahu in bojazni. Na vrtu si je dal postaviti nasproti drevesu uto, kamor je hodil sest in pazit, da je bilo drevo na varnem.

Tako so tekli letni časi, drevo je dobivalo drugo podobo in on je čutil, da se menjavata nevarnost in bojazen. Ko so poleti vzrastle nove mladike in zakrile uto z zelenjem, je videl v vrhu drevesa mladeniča, ki mu je pretil skozi celo poletje. Ko je v jeseni padalo listje z drevesa, je opazil, da nastajajo iz njega črke, ki govore o njegovem zločinu, ali pa se kopičijo v gomilo na mestu, kjer je bil zakopal mladeniča. Pozimi, ko je veter majal gole veje, so mu pretile resno, da je lahko vsakdo opazil, in ko so na spomlad pokali popki, bili so krvavi. Tako je gledal z grozo celo leto, kako se je prikazoval mladenič v jasni podobi.

Med tem pa je rastlo njegovo premoženje; ljudje so govorili, da je z raznimi podjetji dvanajstkrat pomnožil dedščino svoje neveste.

Na mladeniča se je pozabilo v mestu. Slišal je, kdo je bil, in tudi, da so poizvedovali po njem. Ničesar se ni našlo, izginil je bil brez sledu.

Vrnila se je ravno desetič noč umora in pokopa. To noč je razsajal grozen vihar; pričel je tuliti okrog pol noči. Strela je udarila v drevo ter ga razklala do korenine.

Ljudje so radovedno ogledovali in on je v strahu gledal iz ute, kako se gneto krog podrtega drevesa in iščejo mesta, kamor je šla strela. Ko so začeli prihajati v vedno večjem številu, je zaprl vrata in ni nikogar k sebi pustil.

Prišli so tudi tujci od daleč in hoteli videti razklano drevo. On jih je spustil na vrt. Hoteli so izkopati drevo in preiskati korenine in tla naokrog, a tega ni dovolil. Denarja so mu ponujali, njemu bogatinu, pokazal jim je vrata in jih zaklenil za njimi.

Tujci so hoteli imeti drevo in podkupili so moža, ki je čuval ponoči hišo. Spustil jih je na vrt in kopali so okrog drevesa.

On je ležal v svoji sobi in trdno spal. Sanjal je o drevesu, o kopačih. Prebudil se je in vstal. Stopil je k oknu. Zapazil je na vrtu luč, kopače, kup prsti, prišli so ravno ta hip do okostja. Prestrašeno so se vsi pripognili nad jamo. Prvega je slišal govoriti: “Lobanja je razklana”; drugega: “Glej no, tu so kosti” in tretjega: “Ostanki obleke!” Zopet se je oglasil: “Glejte zarujavelo sekiro!”

Obsodili so ga, da je umoril mladenča. Ljudje so govorili, da je zastrupil svojo nevesto in sodniki so verjeli. Obsodili so ga. — Denar ga ni mogel rešiti. In bil je obešen.

Jaz sem tisti, in bil sem pred sto leti obešen na gradu v tem mestu z obrazom proti zidu.”

Goodchild je hotel zakričati in skočiti kvišku, a ognen pogled starca ga je držal priklenjenega, da ni mogel dati od sebe nikakega glasu.

Ura v stolpu je udarila dve. Pri drugem udarcu je prisedel drug star mož in tudi ta ga je priklenil z ognenim pogledom, da je moral Goodchild obema gledati naravnost v oči. Oba sta bila popolnoma enaka, obadva sta ga obgovorila obenem, in obenem premikajoč ustnice sta pripovedovala nadaljno povest:

“Raztelesili so me in zopet zložili kosti v okostje, ki zdaj visi na železni kljuki. Ljudje so govorili: “V nevestini sobi straši,” strašilo je tam, a jaz sem bil tu. Bila sva tu, jaz in ona. Sedel sem na stolu kraj ognjišča; ona, zopet bleda, pristopi k meni in me srepo gleda. A sedaj ne govorim jaz, temveč samo ona, in beseda, katero mi ponavlja od polnoči do zore, je: “Živi!” In tudi mladenič je bil tu, a zunaj na drevesu, katerega je podrla strela. Mladenič pride in izgine ob mesečnem svitu, ko se zazibljejo veje na drevesu. Vedno je tu, gleda me in mi žuga; gologlav je in sekira je zapičena v njegovi glavi.

Tako se godi v sobi od polnoči do jutra celo leto, razun enega meseca. On sedi na drevesu; ona pa stopa vedno proti meni, a ne pride nikdar do mene; bleda je, kakor bi stala v mesečini, če je prav ni. In ona govori od polnoči do zore vedno samo eno besedo: “Živi!”

Le v mesecu, ko sem bil obešen, je ni v sobo. Ni pa tako v moji stari ječi; jaz sem zopet v onih sobah, kjer sem preživel deset let strahu in groze. Ob eni popolnoči sem starec, kakor ste me videli, ko je udarila ena; ob dveh sem dva starca, ob treh trije ob dvanajsti uri pa sem dvanajst starcev, vsak starec za enokratno pomnoženo moje premoženje. In mene, vsakega izmed dvanajsterih, me teži dvanajst bremen, dvanajst muk, dvanajst groz.

Od dvanajstih opoldne do dvanajstih ponoči čakam jaz, dvanajst starcev na krvnikov prihod z grozo in trepetom. Ob dvanajstih ponoči se dvignem jaz, dvanajst starcev proti lancasterskem gradu in vidim z dvanajstimi obrazi proti zidu.

Ko je prvič strašilo v tej hiši in v nevestini sobi, kjer sem jaz vedno govoril: “Umri!” sem vedel, da ne bom imel miru, dokler ne govorim z dvema človekoma ter pripovedujem o svojem zločinu. Leto za letom sem pričakoval na prihod dveh mož v to sobo. Prišlece sem sprejemal ob vsaki uri jaz, eden, dva, trije, štirje, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst starcev, dokler nisem odšel na grad. Nekoč sta prišla dva moža ter hotela videti strahove; popolunoči sta prišla v to sobo. In jaz, dvanajst starcev na lancasterskem gradu sem ju videl.

Malo pred eno se je eden naslonil na divan. Drugi pa je dejal: “Čuj, prve ure so najhujše!” Oni pa je odgovoril: “Ne morem več, vzbudi me takoj!” In udarila je ura ena, jaz sem stal pred njim, drugi je pa spal. Pripovedoval sem svojo obsodbo zaman, ker speči ni slišal. Da, in tako bode vedno, nikdar ne bodeta poslušala dva moje obtožbe, da bi me mogla rešiti. Naj pridem kadarkoli, vedno bode eden spal. Gorje, gorje, gorje!”

Pri teh besedah sta oba starca lomila roke. Goodchild se je v grozi zavedel, da je bil pravzaprav sam s starcema. Z obupno silo je pretrgal njiju pogleda in se osvobodil. Planil je kvišku, pograbil prijatelja in zbežal z njim po stopnicah.

“Ali se ti meša?” ga je vprašal začudeno Tomaž Idle. “Tu ni moja spalnica, kam pa me neseš. Spusti me vendar!”

Goodchild ga je postavil na hodniku na tla in ga prestrašeno gledal.

“Kaj pa se je zgodilo?”

“En starec, dva starca ...”

“Neka stara babura,” se je zakrohotal Tomaž in odšel po stopnicah.

“Ali zatrjujem ti, Tomaž, ko si ti zaspal, ko je udarila ena ...”

“Pojdi, pojdi, ne čenčaj neumnosti; niti očesa nisem zatisnil.”

Prepirala sta se in Goodchild je trdil, da se mu ni moglo kaj takega sanjati, ker je bdel in videl, da Tomaž spi; kako more on torej trditi, da ni bilo nikogar? Tomaž Idle je zopet trdil, da on ni spal, da zvečer sploh nikdar ne zaspi na divanu, nasprotno pa, da Goodchild vsak večer zaspi na divanu ali v naslonjaču. Zjediniti se nista mogla ne v tem ne v tem ne onem in spravila sta se v posteljo. Goodchild je imel zadnjo besedo, pa je dejal:

“Sedaj vem, da sem imel prikazen, še vse natanko vem. Zapisal bom in dal tiskati, da lahko vsakdo čita, naj verjame ali ne. Lahko noč!”