Kaj se more le v večjih mestih zgoditi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj se le more v večjih mestih zgoditi. Dogodba iz policijskega življenja
[[Y. [Pankracij Gregorc?]]]
Izdano: Slovenec št. 18–31, 1888
Viri: dLib
Številke 18, 19, 21, 22, 25, 26, 27, 29, 30, 31
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V životopisu ruskega generala Bebučev-a bere se več zanimivih dogodkov, posebno še iz tistega časa, ko je bil on policijski nadzornik v Petrogradu. Imela je takrat ruska stolnica, kakor tudi druga velika mesta, mnogo pomanjkljivega, posebno še kar se tiče javno varnosti. Hudodelnike in goljufe je bilo teško dobiti v pest, saj takrat niso še imeli ne brzojava, ne železnic. Leta 1838 vpeljali so še le na Ruskem brzojavne postaje, naša povest vršila se je pa leta 1826.

Cesar Nikolaj I. poznal je svojega generala Bebučev-a, od njega je pričakoval, da bo s svojo odločnostjo in z bistrim umom kmalu vpeljal občno varnost, zato ga je imenoval policijskega nadzornika v stolnici.

General Bebučev bil je res mož na svojem mestu, a začetkoma imel je silno teško stanje. Zbral je sicer dobre pomočnike okoli sebe, pa manjkalo je sredstev, da bi bili tudi zločince naglo dobili v pest.

Glavno mesto je bilo o tistem časi razdeljeno v več okrajev. Da so hitro zvedeli, kje je kaj napačnega, postavili so v večih krajih male hišice, v katerih je vedno stanoval policijski vojak. Bile so te hišice bolj pogostoma, ali tudi daleč narazen, kakor je bila ulica, ali zelo od ljudi obiskovana ali ne. Vsako jutro in vsak večer so se stražniki preminjevali, bil je tako vojak prost ali po dnevu vse ure, ali ga je zadelo, da je moral celo noč neprenehoma čuti. Če je jeden zapazil kaj sumljivega, tekel je do svojega soseda v drugi hišici ter mu naglo razložil, kaj je videl. Ko je potem šel v svojo stražnico nazaj, hitel je njegov tovariš do sosedne stražnice z novim poročilom. Po tem potu je na zadnje prišla novica do policijskega komisarja dotičnega okraja, in ta je potem ali sam bolj natančno preiskoval in potrebno ukrenil, ali pa če je bila zadeva bolj imenitna, sporočil je vse vrhovnemu nadzorniku, generalu Bebučev-u.

Ta naprava ni bila posebno pripravna za goljufne in pretkane ptiče v tako velikem mestu, vendar v tistem časi bilo je to še najbolje. Če tudi počasi, so nazadnje policijski uradniki le zvedeli nepostavnosti, nižji pa so tolikanj ložje pazili na sumljive osebe.

Bilo je že pozno v jeseni leta 1826. V Katarinski ulici stanoval je premožen bankir Vilamovič. Neko popoludne že v mraku obstoji pred njegovo hišo mala odprta kočija. Trgovski pomočnik stoječ ravno na vratih stopi brzih korakov k vozu in pomaga visokemu gospodu izstopiti. Bil je ta nenavadne velikosti, širokopleč mož, zavit v temnosivo suknjo, kakor so jo nosili častniki carske vojne.

»Gospod Vilamović doma?« vpraša obiskovalec stopivši v menjalnico. »Jaz sem policijski nadzornik general Bebučev.«

»Precej poprašam, ekscelenca«, je nagel odgovor, in pomočnik hiti v notranje prostore pravit gospodarju, da imeniten gospod poprašuje po bankirji.

Generala Bebučeva so v Petrogradu sploh poznali. On je hotel svojemu carju pokazati, da je policija v dobrih rokah in zato je bil sam zelo delaven, večkrat tudi sam opravljal službo, katero bi bil prav lahko prepustil kakemu nižjemu uradniku. Vozil se je skoraj sleherni dan po mestu pa vedno le z jednim konjem v malem odprtem vozu. Zraven tega bil je nenavadno velik, zelo premožen in tudi radodaren.

Ni dolgo čakal policijski nadzornik bankirja. Vrata male stranske sobe se odpró in g. Vilamović prosi generala, da vstopi.

Ko sta bila sama, ogovori kratko bankirja: »Jaz mislim, da me poznate?«

„Gotovo, ekscelenca, predobro vem, s kom imam čast govoriti« in ponudi mu naslonjačo, na katero se general tudi usede.

»G. Vilamović! Jaz sem namenjen k vojnemu ministerstvu. Tam moram nocoj oddati 20.000 rubljev. Pripravil sem denar doma, pa nagloma prišla je nujna preiskava. Skončavši stvar bil je zadnji čas, da grem in tako sem prezrl denar. Misleč, da sem ga spravil v svojo suknjo stopim v voz in potoma še le zapazim, da je odmenjeni denar še vedno na moji pisalni mizi. Bi li bili tako dobri odšteti mi 20.000 rubljev? Prihranite mi s tem pot v mojo palačo nazaj. Ako se povrnem domu, zmudim precej časa, in neprijetno bi mi bilo, ko bi kdo na me čakal. Saj veste, točnost je pri vojakih, tudi pri generalih, glavna stvar. Jutri ob 10. uri dopoludne zglasite se lahko v moji palači in prejmete denar.«

»O ekscelenca, z največjim veseljem Vam postrežem!« in bankir stopi k svoji blagajnici.

»Ustregli bi mi še bolj, ako daste denar v papirji. 20.000 rubljev v srebru okoli voziti, ni posebno prijetno.« — »Kakor velite!«

Bankir vzame zavitek rubljev in odšteje dvajset bankovcev po tisoč na mizo.

»Prosim ekscelenca, preštejte še Vi!« — Ostale tisočake zapre zopet v blagajnico.

General vzame vsakega posebej v roke in ga skrbno ogleduje proti luči. Bankir se nasmehlja generalovi opreznosti.

»Pa vendar ni kak ponarejen bankovec med njimi? Jaz sam skrbno vse pregledam, predno take liste prejmem in vknjižim.«

»Vsi so dobri«, odgovori policijski nadzornik in spravi 20.000 rubljev v svojo listnico.

»Kaj se je morda zopet kaj ponarejenih bankovcev dobilo v novejšem časi?«

»Že dolgo nisem videl nobenega, odgovori general. Hvala Vam, gospod bankir! Tedaj kakor sem že prej omenil, ne pozabite jutri ob 10. uri poslati v mojo palačo po znesek.«

»Ako ekscelenca dovoli, bom si sam to čast prilastil, da osebno pridem.«

»Še bolje g. Vilamović!« General uzame svoje pokrivalo in s prijaznim nasmehljajem vošči: dober večer.

Bankir do voza spremi svojega upnika. Tam se general še enkrat malo prikloni, vojaški pozdravi ter se naglo odpelje proti vojnemu ministerstvu.

Deset je ura bila drugi dan, in bankir Vilamović prosi avdijence pri generalu Bebučevu. Policijski nadzornik sprejme ga v svoji pisarni.

»Kaj želite g. bankir?« pozdravi ga general in mu stopi par stopinj nasproti.

Ta pozdrav je pa bankirju sapo zaprl. Več sekund gleda generalu v obraz, kakor bi se hotel natanko prepričati, je-li to res general Bebučev, ali ne.

General še enkrat vpraša, s čim more bankirju postreči.

To pa še bolj popari Vilamovića.

»Ekscelenca! jaz sem zelo ogoljufan, na nesramen način me je nekdo okradel.«

»Vas prav obžalujem, g. bankir.«

»20.000 rubljev! Kako jih bom pogrešal!«

»To je pač velika svota. Pa prosim, sedite in naznanite mi, kako ste prišli ob ta denar?«

»Neki človek,Vam ekscelenca popolnoma enak … Kaj tacega še nisem doživel! … 20.000 rubljev!«

»Kaj, človek, meni podoben? Kako to mislite? Prosim umirite se, in razložite bolj natanko!«

»Ekscelenca, tisti človek je Vam popolnoma enak. Obraz je bil sicer malo drugačen, pa pri luči se ni dalo to tako natanko razločiti. Sicer pa Vaše velikosti, Vam enako oblečen, v takem vozu in s takim konjem, kakor se Vi skoraj sleherni dan po mestu vozite.«

»Tedaj prosim, razložite mi vse, potem premislim, kaj je storiti.« Bankir pove vse natanko, kaj se mu je včeraj pripetilo, kako se mu je neki človek napravljen kot ekscelenca predstavil in ga prosil 20.000 rubljev. Nikakor bankir ni mislil na kako zvijačo, ker je bil za trdno preverjen, da ima generala Bebučeva pred seboj. Danes še-le spozna po nekih potezah na obrazu, da se je zmotil. Vsak drugi bankir ali trgovec bi bil v takem slučaji enako ravnal, ko bi se bil tisti človek v denarnih zadevah obrnil do njega.

»Kaj tacega tudi še jaz nisem doživel in vendar sem imel že opraviti z goljufi vsako vrste. Pa vendar me dobro poznate, kako ste mogli biti tako brezskrbni, ko se je šlo za toliko svoto ?«

»To je ravno, kar me najbolj peče! Verjemite mi, ekscelenca, Vam je podoben kakor jajce jajcu, le male poteze na obrazu so drugačne.«

»In njegova velikost?« — General je meril nad šest čevljev.

»Tudi brada Vaši do pike enaka!«

»Pa lasje in obleka?«

»Vse kakor pri Vas!«

»In kaj ste zapazili pod plaščem ? Saj ga je menda odpel v sobi?«

»Hlače kot generalu pristoje, tudi meč in znamenje reda sv. Jurja na prsih.«

»To je pa čudno! In Vi pravite, da je prišel k Vam v odprtem vozu? Kak je bil?«

»Popolnoma Vašemu enak, z rudečo in zeleno barvo prevlečen. Konj ravno tak, kakor Vas vozi po mestu v tem časi, tudi voznik imel je Vašemu strežaju enako obleko.«

General hodi nekaj časa zamišljen po sobi. Usede se k pisalni mizi, vzame iz žepa svoj zapisnik ter si naredi nekaj opazk.

»Tedaj, včeraj o petih popoludne se je to vršilo?«

»Da! Morda je bilo pet minut po peti uri, deset gotovo ne.«

»In koliko časa bil je dotični človek pri Vas?«

»Ne več kot četrt ure.«

»Veste li, od kod se je pripeljal in po katerem potu je zopet odšel?«

»Ne vem natanko. Sodil bi pa, da je prišel od Vaše palače in se odpeljal proti vojnemu ministerstvu.«

»Dovolj! Že zadostuje, da vem, kje ptiča iskati. — Hočem storiti, kar je v moji moči, da Vam vrnem zopet denar. Pri tem jo pa za Vas glavna stvar, da živemu človeku ne črhnete niti besedice o tem. Tudi če Vas kedo vpraša, kaj ste imeli pri meni opraviti, izgovorite se, kakor veste. Sploh Vi se morate obnašati, kakor bi ničesa ne slutili o kaki slepariji, temveč kakor bi še vedno čakali na denar. Jutri o tej uri poprašajte zopet pri meni. Skoraj gotovo Vam takrat vrnem ukradene rublje.« 

Bankir obljubi vse, imel je pa le malo nade, katerikrat zopet videti tisočake, ko se je vračal na svoj dom.

Policijski nadzornik petrograjski pokazal je že v mnogih slučajih svojo bistroumnost. Ljudje so že mislili, da, kadar on sam kako stvar vzame v lastne roke, je vspeh gotov. Kaj pa, da se general za male reči ni mogel brigati. Le kedar je bilo kaj važnega, posebno še kaj političnega, bil je pa on delaven, ko malokateri. On je bil tudi prvi, ki je leto prej na sled prišel vojaški zaroti ter odkril vse njene tajnosti, za katere so vedeli le odlični zarotniki.

Kedar je bila tedaj kaka posebna zadeva, preiskoval je le vse sam. Ni govoril o tem z nobenim uradnikom, celo policijski komisarji raznih okrajev niso vedeli, s kom se ravno zdaj peča njih nadzornik, dasi je tudi nje večkrat kaj izpraševal. Znal je tako zvito staviti vprašanja in tako urno, da dotični sam ni vedel, kaj prav za prav zdaj general preiskuje. Je bil pa primoran kaj bolj natanko o stvari vprašati, tedaj je zaukazal strogo molčanje; ko bi le kaj malega komu razodel, če tudi svojemu tovarišu, zapretil mu je, da takoj službo izgubi.

Kar mu je pravil bankir Vilamović, bilo je za njega že toliko imenitno, da je sklenil vso preiskavo sam izvršiti. Spoznal je, da ima tu zvitega in zelo drznega ptiča pred seboj. Ni imel sicer veliko upanja, da ga dobi v svojo pest, a to ga je ravno priganjalo z vso odločnostjo postopati in ne prej odjenjati, da mu pride na sled.

Dobro je bilo to, da včeraj ves dan ni šel iz pisarne. Še le pozno v noč šel je po opravkih iz palače. Na to se jo opiral, s tem je pričakoval največ doseči.

Popoludne še enkrat prebere, kar mu je bankir povedal, obleče se v svojo navadno opravo in o peti uri sede v svoj voz.

»Kakor po navadi, vozi bolj počasi!« zaukaže vozniku.

»Kam ekscelenca?«

»Do Katarinske ulice in tam pri drugi stražnici obstoj!«

V desetih minutah sta dospela do stražnice. General pokliče policijskega vojaka k sebi.

»Si me li videl včeraj popoludne todi mimo se peljati?«

»Da! ekscelenca.«

»Koliko jo bilo na uri? Se še dobro spominjaš?«

»Da! ekscelenca. Pet je bila že odbila.«

»Dobro sinko! Veš pa tudi za gotovo, da sem jaz bil?«

»Da! ekscelenca, že od daleč sem spoznal Vašega konja in voz.«

»Dobro! Pojdi le k svoji uti«, vozniku pa vkaže: »Naprej!«

Prišla sta do tretje stražnice v tisti ulici. Ker pa general ne ukaže obstati, vozi naprej do četrte. — Tu pa veli obstati in pomiga pazniku.

»Sem se jaz včeraj popoludne tu peljal in si me zapazil?«

»Da! ekscelenca, videl sem Vas, bilo je po peti uri.«

»Kam sem se peljal?«

»Tje-le k oni veliki hiši; njej nasproti gori svetilnica.«

Na tej hiši bila je deska, na katerej se je z velikimi črkami bralo: »Menjevalnica Petra Vilamovića.«

»Tedaj tam je voz obstal. Sem li jaz izstopil?«

»Da! ekscelenca. Vi ste šli v hišo, voz pa Vas je čakal, da ste zopet prišli na ulico. Saj ste bili ravno tako napravljeni kakor danes.«

»To je vse res! Koliko časa sem bil jaz v hiši?«

»Bilo je blizo četrt ure, da sem Vas zopet zagledal.«

»In kam sem se potem peljal?«

»Kakih 50 korakov po tej ulici, potem ste pa zavili v one dolge ulice naravnost proti vojnemu ministerstvu.«

»Dobro, moj sinko! Pojdi le zopet na svoje mesto in tako natanko pazi, kakor včeraj! — V dolge ulice, pri drugi stražnici obstoj!« veli vozniku.

Voz urno zavije v dolge ulice.

Bil je general Bebučev pač vesel, ko je spoznal svoje vestne služabnike. Saj jih je pa tudi že večkrat poskusil, in ob različnih urah sam pregledoval, je li vsak na svojem mestu, ali ne. Posebno veselje napravilo mu je to, da ga je vsak videl včeraj po mestu se sprehajati, če tudi je bil celi dan v svoji hiši. Ravno na to se je tudi on opiral, po tem potu je mogel zvedeti, kam se je pseudogeneral obrnil in kje je obstal. Stražniki so pa mislili, da jih on sedaj le skuša, kako pazni so bili prejšnji dan. Skrbelo ga je sedaj le še to, da je goljuf morda prenaglo zapustil voz, ter šel po stranskih malih ulicah, kjer paznikov ni bilo nastavljenih, v svoj brlog. Če je to napravil, tedaj bo treba spraševati, kje je voz obstal in čigav je ? Stvar se bode s tem zavlekla, in slepar mu lahko odnese peté.

V dolgi ulici bile so tri stražnice; katerega paznika je vprašal, vsak je trdil, da včeraj skoraj ravno ob tej uri se je general enako kakor danes napravljen vozil mimo.

»Iz te ulice odpeljali ste se na desno na cesto, ki pelje naravnost k vojnemu ministerstvu,« sporoči tretji paznik.

Ko je voz zavil na cesto proti vojnemu ministerstvu, razvedrilo se je obličje generalovo.

»Ptiček! Te imam?« voščil si je sam sebi srečo.

Na tej cesti je voz obstal pred vsako stražnico, tudi tu je bil povsod enak odgovor. General se je peljal včeraj v tem vozu, s tem konjem, v tej obleki, ob ravno tej uri todi mimo.

Pri peti stražnici pa je bil odgovor drugačen.

»Si me li videl včeraj popoludne mimo se peljati?«

»Ne! ekscelenca. Pa videl sem Vas, bilo jo okoli pol šeste ure.«

»Kaj ? Nisem šel todi mimo, in ti si me vsejedno videl?«

»Ekscelenca se niste pripeljali do te stražnice, pri oni le hiši ste izstopili.«

»Si me li dobro videl? Sem li res izstopil?«

»Da! ekscelenca, šli ste v ono-le hišo št. 72.« 

Iznenaden poprašuje policijski nadzornik dalje.

»Dobro pomisli! Sem li res šel v ono hišo, št. 72?«

»Da! ekscelenca, prav dobro sem videl.«

»Sem kmalu hišo zapustil?«

»Pazil sem celo noč na Vas, pa Vas nisem opazil priti iz hiše. Tudi sem to razodel zjutraj svojemu namestniku, pa tudi on Vas ni zapazil.«

»In voz? Kam je pa ta se odpeljal?«

»Voz šel je prazen naprej. Izginil je v male ozke ulice.«

»Dobro! Stopi k stražnici nazaj in posebno pazi na hišo št. 72! Jaz pojdem notri. Ako se povrnem z jednim človekom na ulico, tedaj pristopi naglo k meni.«

»Če pa ekscelenca sami pridete?«

»Tedaj tudi tebe ne potrebujem.«

»Kakor ukažete!«

Paznik gre na svoje mesto, a neprestano gleda na malo hišico v dva nastropja z gostilno spodaj.

General stopi z voza.

»Jaz grem v ono-le hišo, počasi vozi za mano. Pred hišo na-me čakaj!«, naroči vozniku.

Tema je že bila in snežiti je začelo. Voznik gre počasi za generalom in pri imenovani hiši obstoji. Ker so mu pa sneženi kosmiči preveč nagajali, zravna ovratnik po koncu, potisne svojo kučmo bolj na glavo. Le nos mu je še gledal po sneženih tleh, vse druge ude spravil je varno pod streho. Tako zavit čaka mirno na svojem sedeži gospodarja.


x x x


Hiša št. 72. ni bila posebno lepa. Na dvorišči prizidano je bilo pozneje še malo poslopje tudi v dva nastropja. Spodaj in v prvem nadstropji imel je krčmar svojo zalogo, v zgornjem delu pa ste bili dve sobi za stanovanje odmenjeni. V prvi večji sobi sedel je ta večer človek srednje starosti pri gorki peči. Bil je ves zamišljen. Okna bila so zagrnena s težkimi preprogami, da se na dvorišči ni razločilo, stanuje li kdo tu notri, ali ne. Na mizi bili so še ostanki večerje in dve prazni steklenici. V sobi bila sta le dva stola in slaba postelja, druge oprave nisi mogel razločiti.

Na steni pa je visela dolga temnosiva suknja, zraven meč in vojaška kapa. — Zamišljen prebivalec pri peči bil je velike in močne postave. Imel je na sebi vojaške generalske hlače, zavit pa je bil v dolgo in že precej zanošeno spalno suknjo. Čevlji pa so bili elegantni, ovratnik in zapestnice zelo čedne. Ako bi ta človek ogrnil častniški plašč, opasal si še meč in se pokril z vojaško kapo, gotovo bi vsak sodil, da to ni nobeden drug, kot policijski nadzornik petrograjski, general Bebučev.

Bil je res včeraj pri bankirju Vilamoviću kot general, a v resnici je bilo njegovo ime le Ivo Markovkov, nekdanji strežaj pri vojvodi Konstantinu. Ker je bil dolgo časa v službi pri veliki gospodi, navzel se je bil precej zunanje olikanosti v svojem vedenji. Pred dvema letoma zapustiti je moral svojo službo, ker so mu več nepoštenega dokazali. Prihranil si je bil precej denarja, najbrž po krivični poti. Ta pa se mu je kmalu razgubil, ko je ostal brez službe. Poprej le dobrega navajen, se ni hotel zapustiti in tako je v kratkem času prihranjene novce pognal. Ker je pa predobro vedel, da brez denarja ne dobi ne jedi ne pijače, ne obleke ne stanovanja, poštenega dela se je bil pa že davno naveličal, kaj je hotel druzega, kakor goljufati. Posrečilo se mu je do sedaj že večkrat, toda le v malem. To ga je zapeljalo, poskusiti svojo srečo še enkrat, pa za veliko svoto. Sklenil je potem zapustiti Petrograd, ker se ni čutil posebno varnega, hotel je potem v kaki drugi deželi svoje rokovnjaško delo nadaljevati.

Videli smo, kako je Markovkov speljal na led bankirja Vilamovića in ga opeharil za 20.000 rubljev. Zdaj je preskrbljen za nekaj let. Pa v glavnem mestu sedaj ni zanj varno. Ravno danes premišljuje, kako bi prišel do morja. Pri Kronstaté stoje vedno angleške ladije, ko bi bil enkrat na krovu ladije, bil bi v zavetji. Poznal je predobro angleške poveljnike. Večkrat se je že prigodilo, da je ruski komisarijat hotel vzeti popotnika iz ladije v svoje varstvo, a kapitan — kaj pa da podkupljen — odgovoril je odločno: »Tu sem jaz poveljnik, angleška ladija, angleška zemlja!« in zastonj je komisar ugovarjal. Pa kako priti do morja? Še celó Petrograda ne more zapustiti brez policijskega dovoljenja, in to se daje le dobro znanim osebam. Naj se pa tudi prikrade iz mesta na prosto, gotovo ga dobé skrivni policaji in vojaki na konjih, ki v velikem številu krožijo po okolici.

V tej hiši, kjer zdaj stanuje, je sicer varen. Gostilničarja je podkupil in tudi njegov sin je že marsikak rubelj dobil od njega. Ta dva bodeta molčala, drugi ljudje ga niso velikrat videli, ker komaj nekaj tednov tù stanuje. Pa kdo mu je porok, da ga gospodar ne izdá, ko začnó hiše preiskavati? Da bi samega sebe iz zadrege spravil, gotovo bo prej naznanil komisiji, kdo stanuje v samotnem stranskem poslopji.

Te in enake misli sprehajajo Markovkova. Že ima načrt gotov, kako se spravi iz te zagate, pa zopet ga zavrže, premišljuje na drug način, pa tudi to mu ni všeč.

Zdaj čuje korake v spodnjem nadstropji, nekdo ga hoče obiskati. Naglo skoči k vratom. Nekdo potrka, pa tako čudno zraven popraska na duri, da je Markovkov precej spoznal: oseba, ki ga moti v premišljevanji, ni nevarna, pač pa lahko zeló koristna. Naglo odklene in gostilničarjev sin vstopi.

»Kaj je posebnega, Tobija?« vpraša ga in zopet duri zaklene.

»Policijski nadzornik je spodaj.«

»Kje spodaj? Na dvorišči?«

»Ne še, v gostilni je. Pogovarja se z očetom, in ta mi je dal znamenje, naj ta obisk tebi sporočim.«

To je bilo za Markovkova kakor strela z jasnega neba. Da bode bankir kmalu goljufijo spoznal, o tem ni dvojil, a da bodo tako hitro njemu na sled prišli, tega ni pričakoval. Kaj storiti? Gostilničar se ne bo znal tako izgovoriti, da bi prekanil zvitega in izkušenega generala. Morda ga bode vsaj toliko časa zadrževal, da on zbeži iz hiše. Zdaj veljá urno delati. Vsak trenotek je lahko odločilen.

»Kako vreme je zunaj?« vpraša gostilničarjevega sina.

»Zeló sneží, in tema je taka, da človek tri korake daleč ne vidi.«

»Je general sam prišel, ali ima kakega pomagača seboj?«

»Prav sam je, zunaj čaka ga navadni voz njegov, in samo voznik sedi na svojem sedežu, pa tako je v kožuh zavit, da nič ne vidi, zdi se mi celo, da dremlje, ko sem v naglici pogledal na ulico.«

»Dobro! Stopi hitro doli in daj eno pošteno kupico žganja vozniku, reci mu, da mu to pošlje sam general. Pa ne hodi mi skozi gostilno, skozi kuhinjo pojdi k njemu. Prašaj ga ob enem, kam bo od tod peljal generala. Le hitro vse opravi in pridi mi naglo sporočit!«

Ko Tobija odide, zaklene zopet vrata in gre v drugo sobo. Tam so bila skrivna vrata na dvorišče, od koder se je lahko prišlo skozi kuhinjo na ulice. Spodaj je še vse tiho. Naglo ogrne vojaški plašč in pokrije kapo, meč pa in spodnjo vojaško suknjo pusti še viseti na steni. Bil je on zdaj pravi policijski nadzornik vsaj po zunanjem. Da ga spodnja obleka ne izda, zapne si plašč do vrha. Tako opravljen čaka ves nemiren svojega poslanca.

Ta res kmalu pride nazaj. Še potrkati mu ni treba, Markovkov naglo odpre vrata, pa ob enem tudi usta s prašanjem: »Kako je?«

»Vse gladko! Ko je vojnik spil polno merico žganja, miloval sem ga, da mora v tako slabem vremenu na prostem čakati. Bog vé, kedaj dospete še le pod streho? Gotovo se še daleč peljete?« ga prašam.

»In odgovoril je ?« naglo pristavi Markovkov.

»Da še sam ne ve, kam danes gresta. General je rekel tu počakati, naznanil mu bo že pozneje, kam naj vozi.«

To je bila vesela novica za našega goljufa. Gotovo je je bil bolj vesel, kakor če bi bil še enkrat kakega bankirja za drugih 20.000 rubljev opeharil. Zopet hoče biti on general, danes sicer zadnjič, pa saj bo na potu v varno zavetje.

»Ali še sneži? Je še tema zunaj?«

»No pa kako mête! in tema je taka, kakor v mojem praznem žepu.«

»In voznik generalov je še na kozlu, še vedno do ušes zavit?«

»Kaj pa! Sneg mu posebno ne ugaja. Ker ima pa gorak kožuh, je že pošteno zadremal. Dvakrat sem ga moral dregniti z roko, predno je zapazil žganje. Ko sem ga zdramil, izpil je tekočino na dušek, potem pa zopet potegnil ovratnik čez ušesa.«

»Dobro! zdaj lahko odideš.«

S temi besedami odpusti mladeniča, pa roka, ki mu jo je podal v slovo, dala mu je dva rublja za plačilo.

Vse to trajalo je le nekaj minut. Krčmarjev sin je imel kakih 17 let, torej bil pač brzih nog, in Markovkov je prašanja naglo stavil. Bil je pa tudi zadnji čas, še par minut naj bi se bil obotavljal in goljuf bi bil vjet. V tem času pa, ko se je Markovkov tako žuril osodepolno hišo zapustiti, je general Bebučev prepočasno ravnal. Preverjen je bil, da mu jetnik sedaj ne more uiti, ko ga je v hiši zasačil. Da bi se mu v bran stavil, ni pričakoval. Vsi so poznali generalovo osebno moč, ob enem tudi njegovo orožje, naj si že bode samokres ali oster meč. Tudi lahko vsak trenotek pokliče več policajev na pomoč. Mogoče, da bi se izgovarjal, jaz nisem tisti, katerega Vi iščete, in bi se hotel tako po zvijači rešiti. Tudi tega se Bebučev ni ustrašil, preveč je že imel s takimi opraviti. Ko je tedaj policijski nadzornik stopil v hišo št. 72, bil je popolnoma preverjen, da mu je treba le zahtevati, ali le roke stegniti po zločincu, in on je v njegovi oblasti.

Ko jo stopil v sobo, zapazil je več gostov, pa zelo dvomljive vrednosti. Stregla sta navzočim krčmar in njegov sin Tobija. Vsi so prestrašeni pogledali generala. Vedeli so, da ob takem času in v to hišo on ne bo prišel brez važnega vzroka. Najbolj prestrašen pa je bil krčmar Kuršinski; ker pa je imel že parkrat opraviti s policijo, hitro jo bojazen premagal, naredil najbolj nedolžen obraz, pozdravil spoštljivo generala ter ga ob enem povabil v posebno sobo.

General res gré s krčmarjem, ki mu sveti naprej v spalnico. Pri vratih je slučajno stal njegov sin Tobija. Mimogrede mu skrivno pomiga z očmi. Vedel je takoj, kaj oče s tem pogledom namerava. Šel je k Markovkovu s poročilom, da je policijski nadzornik v hiši. Kaj je potem vse opravil, nam je že znano.

Kakor hitro pa sta bila gostilničar in Bebučev sama, obrne se ta kar naravnost do krčmarja:

»Kuršinski! Nekega zločinca iščem, ki v Vaši hiši stanuje. Še nocoj ga moram imeti, in Vi mi bodete pri tem poslu pomagali.«

»Ekscelenca, Vaš ponižni sluga! Le naznanite, katerega stanovalca moje hiše hočete imeti. Le njegovo ime povejte, takoj ga pokažem.«

To bi bilo generala lahko spravilo v zadrego. Ni vedel ne imena, ne stanu, ne s čim se hudodelnik prav za prav pečá. Pa na to je bil pripravljen.

»Oni, katerega jaz iščem, je moje velikosti. Včasih zapušča Vašo hišo v generalski uniformi. Kakor jaz sedaj, je on sinoči prišel v Vašo hišo in do sedaj je še ni zapustil, torej mora še tu bivati.

»Ekscelenca, vse mogoče! Samo meni prizanesite! Imam štiri stranke v hiši, in ker imam dovolj opravka z gostilno, pač ne vem, kedaj kak stanovalec zapušča mojo hišo in ob kateri uri se zopet vrača. Če so tudi vežna vrata zaklenjena, lahko si vsak pomaga, ker ima vsak svoj ključ od velikih vrat«.

»Pa vendar veste, katerega Vaših stanovalcev jaz menim.«

»Oprostite ekscelenca! ravno tega ne vem. Do sedaj še nisem videl nobenega svojih hišnih prebivalcev v takem plašči hoditi. To je obleka častnikov carske vojne, in častnik ne stanuje v moji hiši.«

Bebučev ostro pogleda krčmarja. Spoznal je, da mu nekaj prikriva in da ga hoče zadržavati.

»Kuršinski! mene ne spravite v zadrego z Vašimi odgovori. Glejte, da ne bom primoran Vas pri tej priči kot sumljivega meščana spraviti v ječo! Vi veste, katerega človeka jaz iščem. Ako mi takoj ne poveste, tudi prav! Zaprem vašo hišo z gostilno vred, ter sam osobno preiščem vse kote. Jaz sem gotov, da ta človek še sedaj v vaši hiši stanuje, torej, ako Vam je prostost ljuba, povejte!«

Zdaj je predlo krčmarju. Vedel je od Markovkova samega, da je bil zapleten v vojaško zaroto, tudi za včerajšnjo goljufijo bil je poprej vprašan. Povedal bi bil in izdal zločinca precej, pa predobro je plačeval krčmarjevo molčečnost, zato ga je hotel rešiti. Ko je pa zdaj spoznal, da je sam v nevarnosti, in ker je za gotovo vedel, da ga je sin opomnil, naj naglo hišo zapusti, začel je polagoma z resnico na dan.

»Ekscelenca! bodite prepričani, da imate pred seboj najbolj udanega podložnika presvetlemu carju. Da bi jaz zavetje dajal kakemu zločincu, to mi še nikoli na misel ni prišlo, če pa Vi mislite, da v moji hiši res prebiva kdo, ki bi ne imel poštenega imena, se vé, da jaz ne vem …«

»Jaz pa za gotovo vem«, odgovori osorno general, »da še vedno tak človek v vaši hiši stanuje. Ne mislim samo, prepričan sem tudi popolnoma.« 

To odločno postopanje omajalo je slednjič krčmarja.

»Ne zamerite ekscelenca! Zdaj mi pride nekaj na misel, človek Vaše velikosti stanuje sicer v moji hiši, pa on ni častnik. Ime mu je Ivan Markovkov. Le nekaj dni je, kar se je tu nastanil, zato se ga nisem mogel tako naglo spomniti.«

General je dobro vedel, da je odločno postopanje krčmarja prisililo k temu spoznanju, pa po zunanjem ni hotel tega pokazati.

»Dobro! Markovkov se imenuje. Rad bi ga videl. Vzemite luč, po Vaši hiši je vse temno. Le urno! hočem se do dobrega prepričati, kdo je.«

Kuršinski je sicer vedel, da je Markovkov imel dovolj časa ostaviti njegovo hišo, vendar varneje je, če pelje generala v drugo nadstropje, in od tam po stranskem vhodu v samotno stanovanje. Tako jih zločinec lahko sliši, kako se polagoma bližata njegovi sobi, in se med tem časom po skrivnih stopnjicah čez dvorišče lahko odtegne na ulico.

»Tu stanuje omenjeni človek!« Prišla sta do prve sobe, kjer je navadno prebival Markovkov.

»Prav! Vi greste z menoj v sobo!« 

General poskuša odpreti, pa vrata so zaklenjena.

»Najbrž je šel po svojih opravkih«, opomni krčmar.

»Tega pa ne verjamem, najbolj gotovo je zaklenjen, ako ne odpre, pomagamo si s silo.«

Potrka na vrata, pa noben glas se ne sliši; kliče v imenu postave, pa vse je tiho.

Potrpežljivost je nadzorniku pošla, z nogo močno sune v vrata in ključavnica odjenja.

Ko sta krčmar in Bebučev glasno hodila po hiši, je Markovkov naglo zapustil svoje stanovanje in se rešil po skrivnih stopnjicah na dvorišče, tam smuknil skozi kuhinjo na ulico. Naglo stopi v generalov voz in glasno zaukaže strežaju: »V carskoje selo!«

Ukaz bil je odločen, vojnik obrne in konj naglo dirja proti carskemu gradu.

To ni bilo strežaju nič novega. Car bival je še v tem časi zunaj Petrograda in večkrat se je peljal general Bebučev dopoludne ali tudi popoludne že v mraku k carju, da mu je sam poročal o policijskih zadevah. Po glasu ni mogel razločiti, kdo ravno sedi v vozu, ker je imel še vedno ovratnik čez ušesa. Visokost in zunanja obleka bila je popolnoma njegovega gospoda in ta mu je naravnost rekel, da mu pozneje pove, kam ga bode peljal, ko zapusti hišo. Vse te okoliščine so bile torej Markovkovu po godu. Od carskega gradu upal si je v kratkem časi priti v Kronstat. Tudi okoli carskega poslopja niso tako pogostoma se križale policijske straže.

General Bebučev stopi v sobo. Luč je še gorela, ubežnik jo je pozabil ugasniti. Na steni visi še spodnja generalska suknja in meč. To je zadostovalo generalskemu nadzorniku, da je prišel na pravo mesto, pa da je stanovalec pred kratkim v naglici zbežal.

To tudi krčmarju naravnost pove.

»Zločinec mi je za sedaj še ušel, pa Vi ste temu krivi, ker ste ga opomnili na nevarnost. O tem se še na drugem mestu pogovoriva!« 

Krčmar bi se pač rad izgovarjal, pa general bil je preveč razdražen, da bi si dal kaj dopovedati.

»Molčite! Izgovarjali se boste lahko drugje. Idiva! Svetite naprej!«

Kuršinski je zdaj spoznal, da generalu je treba na besedo ubogati, le to mu nekoliko polajša zasluženo kazen. Molče stopa s svetilnico naprej, in po tistem potu, kakor sta prišla, prideta v vežo. Brez pozdrava zapusti Bebučev hišo. Če je pa krčmar mislil, da bo mrzla sapa na ulici generalu jezo ohladila, zelo se je motil. Ko policijski nadzornik stopi iz hiše in se hoče naglo peljati za ubežnikom, iznenadi ga, ko svojega voza nikjer ne vidi. Ravno sedaj, ko bi ga najbolj potreboval, pa zgine kot kafra. Gotovo se je strežaj žganja preveč napil in potem odrinil najbrž domov.

Da bi pa za gotovo spoznal, kam je šel paznik, stopi k bližnji stražnici.

»Paznik! me li poznaš?«

»Da, ekscelenca!«

»Ti je znan mali voz, v katerem se navadno vozim?«

»Da, ekscelenca, saj menite svoj voz rudeče in zeleno pobarvan?«

»Prav! Si me li videl pred kratkim časom todi mimo se peljati?«

»Da, ekscelenca, preteklo je komaj deset minut. Šli ste prej v hišo št. 72 in voz Vas je čakal pred hišo. Kakor hitro pa ste se vrnili, stopili ste naglo v voz in kakor sem prej omenil, peljali ste se kaj urno pred desetimi minutami mirno te stražnice. Je sicer bolj temno, pa dobro sem Vas videl.«

Imel je že veliko opraviti policijski nadzornik s prebrisanimi tatovi, goljufi in kar je te vrste ljudi, pa da bi mu bil kateri še kaj tacega nagodil, tega še vendar ni doživel. V njegovem vozu pelje ubežnika njegov lastni strežaj! To je pa že preveč!

»Rogatega si videl v vozu, ne mene;« zareži razdražen nad paznikom. Pa hitro premaga svojo jezo. Razsajati nič ne pomaga, tudi je policijski vojak popolnoma nedolžen, čemu ga tedaj oštevati?

»Kam je šel voz od tu naprej?« praša zopet mirno.

»Tam le je zavil v vrtnarsko ulico, pa kaj naglo je vozil.«

Vrtnarska ulica bila je precej dolga, pa ker so navadno tam le vrtnarji vozili svoje pridelke na trg, ni bilo nobene stražnice za policijo. Tedaj tudi policijski nadzornik ni mogel poizvedovati, kam jo je zavil ubežnik.

Imel je zločinca skoraj v pesteh, in zdaj mu uide, pa na tako nenavaden način. No, to že presega vse meje! Lahko si mislimo, kako je kuhalo v prsih generalovih. Zdaj mora on peš hoditi in precej daleč v svojo palačo. To mu skoraj zdaj najbolj kaže. Doma hoče počakati voznika, da zvé pot, kateri si je izbral Markovkov.

Bil je pa preveč razburjen, da bi mogel mirno čakati doma. Naravnost gre k bližnjemu policijskemu komisarju v pisarno. Tam hoče še vse bolj natanko prevdariti, in če bode potreba, tudi po noči sklicati na delo vse policijsko osobje.

V pisarni dobi komisarja in tudi poveljnika policajev na konjih. Poslednji se zelo čudi, ko vidi generala, komisar bil je takih pohodov že navajen, če tudi na večer.

»Ekscelenca, kaj ste se potoma premislili, niste šli v carskoje selo?«

»V carskoje selo? Kako to mislite?«

»Saj še ni pol ure, kar sem Vas srečal na cesti, ki pelje v carjev grad, in ker Vas zdaj tukaj vidim, smem pač soditi, da ste si premislili.«

To je bil za generala pravi odgovor. Torej ubežnik jo je ubral proti carjevemu gradu, in tudi konjice stotnik ga je spoznal.

»Kaj ste me res videli, gosp. stotnik, pred pol ure na tistem potu?«

»To je gotovo!« Saj dobro poznam Vašega konja in voz. Naglo ste dirjali mimo mene, pa spoznal sem Vas dobro. Tudi sem Vas vojaški pozdravil, in Vi ste mi molčé odzdravili.

Zdaj je tudi general spoznal, kje mora svojega moža iskati.

»Gospod stotnik! Morete li naglo dva konjika preskrbeti? Pa morata biti izvrstna jahača. Vsak naj ima seboj tudi svetilnico!«

»Kakor ukažete, ekscelenca! V desetih minutah bodo najboljši konjiki pripravljeni. Zato bom že jaz skrbel.«

Ni bilo po tem pogovoru prešlo deset minut, ko je drvil general Bebučev z dvema konjikoma po cesti k carskemu gradu.

Snežiti je nehalo. Počasi razpodé se tudi megle in na nebu se lesketa toliko zvezd, kakor jih le po zimi moremo videti.

Voz policijskega nadzornika hiti urno naprej. Konj bil je izvrsten tekalec, in ker ni bil ravno obložen, dirja po gladki cesti, da je bilo veselje. Strežaj gledal je le na konja, na pol se je ozrl le takrat nazaj, kedar mu je njegov gospod kako povelje dal. Danes pa molči general v vozu. Gotovo kaj imenitnega premišljuje, najbrž se mu zelo mudi k carju. Zato priganja konja, naj teče, kar le more.

Markovkov sedi molčé na mehki blazinici. Eno uro sta že dirjala iz Petrograda. Se dve uri in on je v zavetji. Naj se odpravijo tudi precej za njim, ne bodo ga došli. Že je v duhu gledal, kako bo brez skrbi vžival tam kje na Angleškem bankirjeve rublje in se posmehoval petrograjski policiji, katero je tako vspešno vodil za nos. Kako se bo jezil tudi general Bebučev, ker je sam posodil voz in konja, da je ubežal. Nobenega voza do sedaj še nista srečala. Kdo bo tudi ob tem času zunaj mesta v mrazu? Vsakega sedaj le bolj vleče k gorki peči.

Zdaj zapazi voznik pred seboj veliko in težko kočijo, ki se hitro približuje. Ob straneh ceste bili so kupi stolčenega karanja za posipanje. Oba voznika vozita pa le po sredi ceste. Strežaj generalov zaupije svojemu tovarišu nasprotnega voza, naj se ogne bolj na stran. Pa ta je ali preslišal opomin, ali pa je bil preveč ponosen na svojo gospodo. Naj se pa mali nasprotni voziček ogne ali obstane. Težki in dobro kovani kočiji ne preti nobena nevarnost, če tudi skupaj zadeneta, misli si. Markovkov vstane po konci, ko začuje glas svojega voznika. Ko zapazi nevarnost, hoče skočiti iz voza, pa bilo je že prepozno. Težka kočija prevrne mali voz in Markovkov leži v blatu poleg ceste v grapi. Konj generalov skoči na stran in zlomi os.

Strežaj je sicer padel na tla, pa tako srečno, da se je kmalu pobral. Ker je konj obstal, hoče pomagati svojemu gospodu. A pod vozom ga ne vidi, kakor je pričakoval, pač pa sliši neko ječanje v jarku poleg ceste. Gre k njemu. Lahko bi sedaj spoznal, koga je vozil, pa Markovkov padel je na obraz v blato in strežaj še vedno misli, da je to njegov pravi gospodar. Ne praša ga, se je li kaj poškodoval, saj general sam zdihuje, kakor bi si zlomil kost. Vendar ima še toliko moči, da se pobere na noge in vozniku ukaže, naj pripravi konja, da bodeta šla zopet naprej. Pa ko mu ta pove, da je zlomljena os, ukaže, naj odpreže konja, ker on hoče jahati k carju.

Ko voznik urno odide izvršit povelje, zleze tudi Markovkov na cesto, še bolj se zavije v plašč in na kamnji sedeč pričakuje konja.

Kočija, ki je porinila generalov voz, tudi obstane. Gospodar, baron Nadšej, stopi iz voza, ker hoče sam pregledati, kaj se je zgodilo. Ko pa zasliši jezno zmirjanje in robato kletev Bebučevega voznika, stopi k njemu in ga vpraša, koga tako pozno vozi iz mesta.

Kako pa se baron prestraši, ko izve, da se v malem vozičku ne pelje nobeden drugi, kakor sam petrograjski policijski nadzornik, general Bebučev. Koliko sitnosti mu lahko napravi mogočni in veljavni general! Vpraša torej, kje ekscelenca zdaj čaka, in voznik mu pokaže sedečega Markovkova.

Baron Nadšej hitro pristopi in prosi generala odpuščenja. On ni kriv nesreče. Najbrž voznik ni hitro zapazil bližajočega se voza, in ker sta oba urno dirjala, pripetila se je nezgoda. Ponudi mu svojo kočijo. Naj se pelje ž njim v mesto, tam bo zdravnik naglo pri rokah in vravnal vse, ako se je ekscelenca kaj poškodoval.

Markovkov naglo previdi, da baron osebno generala ne pozná, ta slučaj hoče zdaj porabiti.

»Hvala lepa Vam, gospod baron, za prijazno ponudbo«, govori bolj tihim glasom. »Mislil sem, da sem se hudo poškodoval, pa menim, da ne bo take sile. Rad bi se poslužil Vašega voza, pa dolžnost mi tega ne pripusti. Ob osmi uri moram biti pri carju v gradu. Sem sicer v veliki zadregi, voz je potrt in peš hoditi mi je predaleč, posebno še v takem stanu. Res ne vem, kaj bi počel!«

»Ekscelenca! zaradi tega bodite brez skrbi. Prosim Vas, sedite v moj voz. Peljeva se v carskoje selo, in tam Vas počakam. Ko bodete vse pri carji odpravili, povrneva se skupaj v mesto nazaj. Vaš voznik bo med tem časom tudi prišel v Vašo palačo, za-me je pač vse eno, pridem par ur prej ali pozneje v Petrograd.

»Gospod baron, ste preveč postrežljivi! Skoraj da ne morem Vašega preprijaznega povabila sprejeti, Vi se zakasnite«, odgovarja počasi ubežnik.

»O prosim Vas, ekscelenca! Jaz bom pač srečen, ko Vam morem iz te male zadrege pomagati. Prosim, le urno v kočijo, sicer se še v tem mrazu na prostem lahko prehladite!«

Ponudi mu roko in Markovkov počasi stopa do baronovega voza, in se brez skrbi vsede. Predno mu še sledi baron Nadšej, ukaže vozniku obrniti in peljati urno v carskoje selo.

Zdaj pridrvé trije jezdeci iz mesta do voza. Bili so general Bebučev in dva policaja na konjih. Ker niso mogli naglo zaradi voza naprej, zaupije general osorno:

»Kdo tu zapira pot?!« Ob enem zagleda na strani ceste svojega konja in voz.

»Mislim, da smo na sledu; kojega iščemo, mora biti tu blizo.« To govori bolj svojima spremljevalcema.

Baron Nadšej ni mogel precej razumeti, kdo je prijezdil. Že je z eno nogo stopil v voz, primoran pa je, obrniti se do prišlih konjikov. Spoznal je, da ta mora biti gotovo višji policijski načelnik.

»Kdo tu zapira pot?« oglasi se še bolj ojstro general. »Kdo ste? Čegava je ta kočija!«

»Jaz sem baron Nadšej, vračujoč se s svojega posestva v Petrograd. Potoma zadel je moj voznik ob mali voz tu in njegov lastnik, policijski nadzornik general Bebučev, se je pri tem nekaj malega poškodoval.«

»Kaj? general Bebučev? Gospod baron, ali se Vam meša? To sem vendar jaz sam. Kje imate tistega ptiča z mojim imenom? Rad bi par besedi ž njim pregovoril.«

»Tu notri v mojem vozu sedi.« Sedaj še le zapazi, kako blaten jo obraz njegovega sopotovalca. V takem stanu vendar ne pojde k carju!

General Bebučev vzame svetiluico konjiku in posveti v voz.

»A to je novi general? Tega par ur že tako skrbno iščem?« Ko pa vidi, v kakem stanju je Markovkov, smejé pristavi: »Saj je umazan, kakor dimnikar.«

»Pazita nanj«, obrne se h konjikoma. »Naj izstopi na cesto, in glejta, da vama s kakim orožjem škode ne napravi.«

Markovkov spozna, da zdaj je vsako upiranje brezvspešno. Eden proti trem se ne more braniti, tudi lahko generalu pomagata še oba voznika. Ko mu tedaj policaj reče izstopiti, precej uboga in stražnika ga obstopita.

Policijski nadzornik si ga še bolj natanko ogleda, pa ko vidi, da se je ubežnik popolnoma udal v svojo osodo, zaničevalno se obrne od njega.

Pa premislil si je, zopet stopi k Markovkovu.

»Gotovo imate še pri sebi tistih 20.000 rubljev, katere ste dobili pri bankirju Vilamoviću. Dajte jih meni, da oddam denar pravemu lastniku. Predno Vas zapró, bodo Vas tako preiskali in če se ukradeni denar pri Vas najde, dobite precejšnje število palic. Ta kazen pa Vam ne bo nič polajšala obsodbe. Ako si torej hočete eno kazen sami odpustiti, dajte sem denar. Toliko sem Vam hotel še opomniti, če Vam je morda ta točka kazenske postave neznana.«

Markovkov je pač sprevidel, da zanj bankovci sedaj nimajo nobene veljave. V ječi preskrbeli mu bodo jed in pijačo, obleko in stanovanje in to vse zastonj. Strogemu policijskemu nadzorniku se ni varno upirati, ko je že enkrat v njegovi oblasti. Molče torej poseže v spodnjo suknjo in poda generalu precej debelo listnico.

Bebučev prešteje denar. Do 100 rubljev je manjkalo, drugi tisočaki so bili še celi, kakor mu jih je bankir odštel.

»Vklenita tega človeka in v mestu ga oddajta v hiši, že vesta v kateri. Vrneta se lahko precej, jaz pridem za vama!«

Zdaj pride na vrsto generalov voznik. Revež je mraza že veliko prestal, potem je še nanj prišla nesreča, da je zvrnil generala v cestni prekop in na vse zadnje še spozna, da je bil ogoljufan. Mož je bil smrtno bled, huda kazen ga čaka. General mu je res dajal priimke, za katere bi ga drug človek gotovo pozval pred sodnika, a ta je psovke mirno poslušal. Pa pravijo, da hudo, silovito grmenje malo časa traja.

Tudi generalu se jeza kmalu poleže, saj spozna, Markovkov je celo prebrisane ljudi speljal na led, kaj ne bi še priprostega voznika. Reče mu, naj le spravi voz domu in skrbi, da se naglo popravi.

Rad sprejme potem ponudbo barona Nadšeja, da prisede k njemu, saj je bil precej utrujen.

Drugi dan pride bankir Vilamović k policijskemu nadzorniku točno ob 10. uri. Ker je obljubil, da se bo ob tem času zglasil, je prišel, a da bo ob tej priliki tudi denar dobil, tega nikakor ni pričakoval. Začudeno gleda generala, ki mu prav mirno na mizo našteje denar. Pristavi mu pa še resno opombo, naj bankir vselej previdno postopa, kedar bo še na ime policijskega nadzornika generala Bebučeva zopet kakemu goljufu 20.000 rubljev zaupal.

S tem je bila stvar končana. Bankir se je hotel generalu zahvaliti za trud in požrtovalnost, a ta mu z roko da znamenje, da on je že svoje prejel in lahko odide na svoj dom.

Markovkov je naglo dobil zasluženo kazen. Ker ni tajil svoje tatvine, in so mu še dokazali, da je veliko vplival pri zadnji vojaški zaroti, prisodili so mu 15-letno delo v pusti Sibiriji.