Kaj se je zgodilo?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj se je zgodilo?
Ciril Jeglič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/44 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Korporal Ivan Sagaj se vozi z bojišča, kjer stoji v rezervi, na dopust v domače mesto. Predvčerajšnjim ga je iznenada doletela brzojavka, kjer mu naznanja svakinja: »Pridi takoj domov! Žena in Julči sta mrtvi.« V prvih hipih, ko je začul to vest, je zgrabil za bajonet v krčevitem, naglem naporu, kakor takrat, ko se je glasilo povelje k prvemu naskoku: Naprej, hura! Potem je cel dan molčal med tovariši, omotičen in skoro nezavestno opravljajoč svojo službo, ter je razmišljal in se mučil vso dolgo, grozno noč.

Pred dvema letoma, kratko pred vpoklicem, je poročil 22 letno kontoristinjo, dolgo poznano, lepo in ljubljeno dekle. Ivan Sagaj je bil takrat zaposlen kot trgovski sotrudnik pri nekem večjem podjetju; o mirnih časih so mu hiteli priznavati vsi znanci, da stoji na solidnem, neoporečnem mestu, in sam si je vse najboljše obetal; ko pa je odhajal v vojake in se je pripo ročil pri svojem predstojniku, je ta položil križema roke na rame in ni razen par vljudnostnih zatrdil utegnil ničesar obljubiti ... Hčerka Julči je bila zdaj stara komaj eno leto. Ko je bil pred osmimi meseci prvič in zadnjikrat na dopustu, se je nepopisno razveselil svojega otroka. Vzel je Julči v naročje, jo pestoval, božal in poljubljal nežni, voljni obrazek, z obzirno rahlostjo mladega, prisrčnega očeta. Če je spala, je v neizrekljivi sladkosti dihal njeno slabotno, lovečo se sapo in neprenehoma vzklikal: »Zalka, to je najina sreča, kako sva srečna, Zalka!« Tudi ženi se je ob takih prilikah venomer smejalo. Sploh je bilo težko napeljati govor na kaj takega, kar bi oviralo in temnilo bujne, svetle sanje začetne družinske sreče. A Ivan Sagaj predobro pomni predzadnji večer pred ločitvijo. Zunaj se je usipal mrzel jesenski dež in ko je stopil v stanovanje, je stala Zalka pri oknu.

»Kaj si tako sama?« jo je vprašal.

»Saj sem zmerom in — če greš spet nazaj ...« Ivan je opazil, da so ji silile solze v oči; a ker so se mu zdeli taki prizori še docela nepotrebni, se je zavrtel na peti in s smešno brezskrbnostjo stisnil njeno roko. Pravzaprav je natančno slutil, kaj hoče reči žena, in je vedel, da neizogibno pride do razgovora prejkoslej, toda kljub vsemu — vsaj solze na stran, kljub vsemu! Stala sta pri oknu, roko v roki. Ivan je bobnal z levico po steklu in se smejal kar tako za šalo, tjavendan. Žena ga je strahoma pogledovala izpod vek in on sam je kmalu uvidel, da je postal njegov smeh brezizrazen, top in nedostojen.

»Si se potolažila, Zalka, potem govoriva!« se je končno ojunačil in s prirojeno vednostjo skušal spraviti vso reč v lagodnejši tek. »Vem, podpora, ki jo dobivaš, gotovo ne zadostuje. Kako ste se sploh preživljali doma te čase?«

Šele zdaj je občutil, kako raskava in obdelana je roka, ki jo drži v dlani. Tudi se je Zalkino lice neprimerno zožilo, in v tem hipu, ko bi imela tožiti o svoji bedi, se je zdela še bolj sloka, trudna in bolehna; jetična bledica, mračeča ji rezko zarisani obraz, je dajala vtis neznatnega, zakotnega bitja, ki komaj ve za nebeško solnce, ki ne utegne misliti ne na včeraj, niti na jutri. In Ivan je sam govoril dalje:

»Torej ravnokar sem bil pri teti in pri Luciji. Obe bosta pomagali. Kadar boš v stiski, idi k eni ali drugi, obljubili sta radevolje in hočeta ti v vsakem oziru stati ob strani.«

»Misliš?« je začudeno srepela vanj žena.

»Gotovo, samoumevno!« je hitel Ivan, kakor da je slehrna reč zelo enostavna in razrešljiva, V resnici je z nezaslišanim trudom iskal in izprosil pri sorodnikih malce pomoči. Seveda, trenutno ne more nihče postreči z večjo podporo, toda pomalem, recimo, vsak dan eno malenkost. Lucija je na primer obljubila, da ti odstopi vsak drugi dan pol litra mleka.« Ivan je obširno razlagal in Zalka je bila videti zadovoljna.

Naslednjega dne ji je prinesel od svojega šefa 150 K v gotovini. Potem se je bilo treba posloviti in Zalka ga je spremila na postajo. To slovo! Opolnoči sta stala ob ograji pred kolodvorom in čakala vlaka. »Ne pozabi, da si moja,« je šepetal, obupno razčuvstvovan, »vedno bom mislil nate, prisegam ti, vedno si moja le ti, le ti!« Zalka mu je slonela na rami in jok jo je zvijal, ko je hvaležno ponavljala: »In o meni ne smeš dvomiti! Pridi spet kmalu domov, o prvi priliki, sicer umreva Julči in jaz. Čuješ, Ivan, kdaj se nama spet vrneš?« Kdaj? To je bilo tisto vprašanje, ki še poljub ni mogel ugasiti njegove pekoče bolečine. In če se zdaj Ivan Sagaj zmisli, da je tisto uro poslednjikrat gledal ženi v oči, da je bilo tisto slovo zadnje, v veke zadnje — o Bog, kaj, kako in zakaj se je zgodilo, da mora biti ena ura zadnja, v veke zadnja?!

Včeraj, neposredno pred odhodom v domovino, je prejel pismo od Zalke. S tako blazno zaupljivim veseljem še ni odpiral nobenega pisma. »Ljubi mož! Vso noč sem molila, da odženem zle misli in obupno voljo. Dobro, da ne veš, kaj se godi v mojem srcu, in veruj mi, da te še nikdar nisem nameravala žaliti s svojim trpljenjem. Pišem le radi tebe in radi Julči. Julči je moja in tvoja — moj Bog, in da bi videl, kako usiha ta drobni, nedolžni črvič! Popoldne je bil zdravnik pri njej. Preskrbel ji je umetno inhalacijo, dve uri sem jo držala pred aparatom, potem je revica omamljena zaspala. Zdaj spi, že ves čas, in toliko, da diha,£da*še živi. Kadar ji zastane sapa in se sklonim nad njeno posteljico, — bi jo prižela na srce in poljubljala, poljubljala, ji vdihnila zdravja — in se je komaj drznem dotakniti. Kako hudo mora biti tudi tebi! Tako daleč si od svojega otroka! Včasih mi pride na misel, kaj, če umre to ubogo bitje, kaj porečeš takrat — ti? Nikdar ti še nisem o tem pisala in dasi sem pripravljena, prenašati vse in vse žrtvovati, tak konec bi bil prestrašen tudi zame. Kaj naj počnem, če bi se to zgodilo? Bolje je, da ne mislim ... Da bi vedel, kako me tolaži in trpinči zavest, da si tako dober do mene! Samo ena jasna, vedno določnejša želja me muči noč in dan: da bi bil skoro doma, Ivan, moj Ivan!«

Zadnje čase mu je žena redko pisala. Tudi on je netočno, mimogrede odgovarjal. Kadar mu je sporočila o hčerkini bolezni, je vedno tolažil: »Vse bo še dobro, mora biti bolje!« Kaj je pretrpela žena zbog takih odgovorov! Toda, ali je bilo njemu možno, ne verovati v komaj vzniklo družinsko srečo, ki jo je preživljal več v duhu, kot v resnici? Smrt, smrt! Če si dolgo in daleč od svojcev in ti je usojeno, venomer zreti smrti v obraz, takrat si prepričan bolj kot kdaj: doma je zdravje, veselje, doma je še skrito blagostanje, doma je plačilo, ki te čaka. In če si star, ali neozdravljiv bolnik, se trdno, neomajno nadejaš: »Res je mogoče, da ležem danes, jutri v grob. Ali, čim pridem domov, bom živel še dolgo, tam se ne umira.« Vse tvoje po sreči hrepeneče skrivnosti bi se razblinile v žalostno praznoto, ko bi jih ne pojila ta vera, ko bi jih ne dojile milostne sanje. Tako veruješ in upaš: če je kdo na svetu kdaj užival srečo, je boš deležen ti, kadar se vrneš v domovino ... O da, vse bo še dobro, vse se popravi in pozabi! Zalka, Julči, še nam bo vzcvetelo življenje, samo počakajla tiste ure, ki pride, gotovo pride! Vem, kakor da je Bog obljubil, živeli boste, dokler se ne vrnem, in če vama je živeti od zraka, od samega pričakovanja!

A naenkrat glas, pred katerim vse umolkne in utone: »Žena in Julči sta mrtvi!« Kaj, kako in zakaj se je zgodilo, da ne živita več, kdo je iztrgal obljubo iz srca in razrušil na mah vse svetle, močne sanje?

Zdaj ko se vozi v domovino, po isti poti kot pred osmimi meseci, in se mu nehote obnavljajo čustva, vse bogato razkošje onega lepega dne a kot spomin še vse živeje in globlje — zdaj se mu očituje pogubneje od ure do ure: »Izgubljeno je izgubljeno moje zdravje, moja ljubezen in sreča, moj zaklad, ki sem nanj mislil iz tujine. Kako neumno in brezpredmetno je danes, kar se je zdelo resnično in možno za vselej! O čem naj zdaj sanjam, Zalka, Julči, dušici moji, moja ljubezen?« V prvi bolestni vzhičenosti je bil raztrgal list, kjer je stala brzojavka svakinje Lucije. Toda srce je bilo uverjeno, komaj je slišalo strašno novico; s slednjim utripom jo trepetajoč ponavlja: Mrtvi, mrtvi!

Dasi mu ni še nihče pravil o vzrokih in podrobnostih nesreče, ki ga je zadela, ter more v tem trenutku njeno velikost komaj izmerjati in pojmiti, dasi se zaveda predvsem le udarca, ki je ohranil njegovo lahkokrilo krepkost, vendar je prepričan, da mu bodo zelo malo povedali popisi, ki jih bo izvedel doma od znancev in prijateljev. Kar govorijo ljudje o rajnkih, kako lažnive, nezmiselne in brezpomembne so tiste ganljive povesti! Slutnje, ostrovidnost človekova, so mu natanko predstavile vso grozno zgodbo; vso to pot z bojišča jo doživlja, vedno znova, vedno neizprosnejšo in bolj pretresujočo, in nemi nad njeno bridkostjo. O malodušnost, ki je ostala v duši in samo pritrja: »Tako je in vse je izgubljeno! K pogrebu se voziš in življenje, ki te še loči od tvojega groba, bo samo pokop, samoten pokop in odpoved ...« To njegovo dušno stanje nalikuje jecljajoči obtožbi, ki si ne upa obsoditi niti njega samega, ne koga drugega na svetu. Zakaj gorje, ki narekuje obtožbo, je še vse preveč novo, silno in obsežno, da bi moglo najti spoznanje svojo besedo. Koliko krivde je v nas! Kdo je kriv? Ves svet je kriv njegove usode in v srcu vstaja upor, protest proti vsem in vsemu, kar životari v človeški družbi in ni pravično, niti potrebno, niti opravičljivo, da obstoja, neizlažbe premenjeno skozi tisočletja in — neizpremenljivo? Ali res ne bo nikdar drugače? V srcu vstaja protest proti samemu sebi posebe. Ko človek po kaki nezgodi pogleda sam vase, ali ne osupne: »Kako sem čudno živel jaz, jaz sam!« Krivičniki, hudodelniki, kaj smo storili? Kaj sem zakrivil, zamudil jaz, bedni, površni človek? Dajmo, pridite, danes je vesoljno izpraševanje vesti! Pridite, da bomo vsi skupaj deležni odpuščenja, vesoljne odveze, da bomo živeli, živeli, kakor je od Boga zapisano v naša srca ... Julči, Zalka! Julči, moje zlato dete, zakaj si umrla? Ali ti teta Lucija ni hotela več dajati mleka, govori, moja ubožica, kaj se je zgodilo? Kako si bila bolna in nič nisi slišala moje tolažbe, le mati, tvoja nesrečna mati je sama umirala ob tebi. In si umrla ... »Kaj naj počnem, če se to zgodi?!« Žena, moja dobra žena, ali nisi nič mislila nase? O, in te vendar tako ljubim! Zalka, kako je s teboj? Ne, nisi umrla ...!

Kadar se zmisli na ženino smrt, se mu zmede beseda in kakor zaklet strmi v strahoto slutenj, ki neugnano hite do svojega konca in se vračajo vse določne in resnične.

»Kdaj se vrneš?« Danes se vračam domov, moja ljuba. Zvečer pridem, potrkam na vrata, o! in — — — in če bo vse prazno ... Če morda berem v časopisu: Samomor, — ali: Tragična smrt otroka in matere — naj mislim nate, na najino Julči in nate?! To bo v resnici resnična zgodba in vse več kot dnevna novica. Moj Bog, kako se je to zgodilo?

Vem, vse vem, ni ti bilo usojeno, dočakati ure rešenja ... Le, kako si umrla, Zalka moja, mučenica najine sreče, ki sva jo zasanjala takrat davno ... Kako si umrla? Ali se ti je zahotelo spričo materinske bolečine, v blazni pozabi izginiti ljudem izpred obličja? Ali se je izmučeno srce hipoma vsega zavedlo, vzkoprnelo in zahtevalo konca, kakršnegakoli? Ali pa si premišljala samo o ljubezni in žrtvah in prezrla sebe. Kaj si mislila, ko si se poslavljala s svetom — za vedno ... Ne, ne za vedno! — —

Ivan Sagaj rije s prsti v laseh, stiska in tlači pesti ob senci in roke se mu tresejo v komolcih. Kdaj bo konec te krute vožnje? Prišlo mu je na um, da ga čaka doma na mizi Zalkino pismo. Tam bo vse povedano in razloženo, v njem bo našel lek za svoje ranjeno življenje In sedel bo k mizi, cele dneve bo pisal in napisal ženi zadnji, prehvaležni odgovor: »Prisegam ti, vedno si moja le ti, le ti!«