Kaj pripovedujejo v Podzemlju o kačah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kaj pripovedujejo v Podzemlju o kačah
Janko Barle
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 13 (5. julija); št. 14. (19. julija), št. 15. (2. avgusta), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2];[3]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


"Mlada Vida je prcos plela

Rano, rano nad zorjami —

Da do konca je prplela

Si je najšla velko kačo,

Velko kačo, zaglavačo.

Kača je mela devet repov,

Na sakšem repi devet ključev." (Štajerska nar. pesem)

Kača, kača - čudna beseda! Da kdo v družbi«, katera se prijetno zabavlja v hladni aenčici, ali pa , zelenem gaju na mehki mabovini nenadoma v.klikn«: kača, kača, povejte mi, kdo ae ne bt prestrašil. Skočili bi vsi sč .vojih .edelev, kakor, da jim obleka gori, a na licu bral bi vsem strah in nemir, rnoAkim in ženskam, mlademu in staremu. l>a. ni je skoraj besede, katera bi tako delovala na vsakega, kakor beseda kača. To j» vsakemu prirojeno in ni ga božjega stvora, kateregs bi se vsaki tako ogibal, kateri bi bil vsakemu tako oduren, kakor je kača. Najjasneje znamenje je to božjega prokletstva Vendar bodi vam kača Se tako odurna, upam. ds me bodete prijazno poslušali. če vam povem kaj o kačah po nftrodni govorici. Ne bodem preiakoval, če ima kater« kača res devet repov, kakor nam pripoveduje gorenj, pesemca, ne bodem dokazoval, da kača, če jo vrtel v ogenj pokaže četvero nog. niti knko se knčji .trup zagovarja. o lem se je že tu pa tam povedalo r>, zapiaai bodem le, kar pripovcdnjejo o kačah moji (teli Kranjci ob bregovih srebrnaate Kolpe To raj čujte t Velka masa i Veliki Šmaren) je tako velik praznik, da le kača iz drevesa pade, če je gori dopolzela S. Malo malo (Mali Šmaren) so pa vsa kače po drevesih, zato tega dne niti lešnikov ne beri, a le manje kaj druzega delaj, ker bi te kača upičtla, ker praznika a« posvečuješ Pri nekaterih hilah ao popraje vaaki kači, katero so ubili, odrezali glavo in jo xa hiini hram potaknili, to pa zato, da ao se Ščurki, atrijčki in drugi takovi svatovi pobrali iz hiSe za vaelej. Drugod po aloventkeo pripovedujejo, da kači četvero nog irase, če se ji rep odseka, a iz takove kače postane potem: »akok«, kateri je tako močen, da najtrdnejla vrata podere, če ie * nje zaleti.1! V Beli Krajini pripovedujejo pa aamo to. •)OI.: 81. Vra, „Narodo. pitni ilirska itd.* Ra*d>l«k I. Zagrtb 1839. - «r. 47.

Kako j« sagovarjal fokiaaki d.laroe Matajat v Kropi dekli« •trap. kaUra ji p« p ^ j drsitga dns mrla. gl. Novi«« IM? »tr. 147. - Ker bi aords koga lammal U sagovor. naj gs aapi*««« Glui Uko-U: ,T»« rtojl ,„» t T e t a M ti g A r i i l 0 j i «n sUt Mi. m t«m stola aedi «n .vol aol, avoii Šoopas; k nj«a,a j« pertla bolj*. j» ptrotila uiail^ntga Je,o«, pa jo r«kla trikrat »d«. » dragim Mkaj U a« f«rtigj«l toga Ilovtka od stropa plkoig.'" Drago j« po,r*dal J t d , n k i U r j ^ k j 4 D i k # p ^ ^ i , » aldt* UM: ,Koa gftra Senpolaja, tam jo ena sUiioa, hodi po nji >" proaia v itn*no 1». Štnpolaja, proaim v ia«ou bsviet, TMh svtlnikov In svttnie boljih, v imena sv. tr.b Kralj«'. » ».no Boga Ooota, Sina in av. Doba Amen Prooiai, da bi W t« poitinHjtk. r«i!i p«* od tega llov«ka (ali livlno).' 01. J. Vijanski v Slov. Olaaniku 1859. rtr. 18». da kača četvero nog pokaže, če jo vrže« na ogenj. Kače vedo tudi za neko zelišče, katero ima čudovito moč, da oni, kateri ga poduha precej zaspi. To zelišče dubajo kače na angeljsko nedeljo, potem zaspg in se ne prehude cele zime.1) Drugi pa pripovedujejo, da kače po zimi ne zaspe, nego »e vrnejo samo v veliko podzemeljsko luknjo, katera se zove »gadina« in kjer je kačja kraljica ali kačji lev.

Naj zadostujejo te prazne vere, povem raje dve, tri pripovedčice.*)

Med Krupskim gradom in vasico Dolčnci je dosti prostorna luknja, prav tik vode Krupe. Tam je pred letmi bivala kačja kraljica, bela kača, debela, kakor odrasel moški čez pas.*| Vsakega leta je prišla le trikrat iz svoje gadine. Se pred kakovimi dvajsetimi leti so jo baje videvali. Pokojni Stampohar. Bog mu daj nebesa, bodil jo je čakat. Prijatelj mu je sicer govoril, da pusti belo kačo v miru, vendar on se ni dal pregovoriti. Nekega dne čakal jo je zopet na visokem drevesu blizu luknje. Dela kača prilezla je res iz luknje. Stari Stampohar, dasi se je neznansko bal te ogromne kače, vendar je pomeril, sprožil in belo kačo ranil. Nil, sedaj se je stan navžil straha, kolikor se ga ni v vsem svojim življenju. Hanjena bela kača počela je tako žvižgati in piskati. da je staremu vse v ušesih zvenelo. Kmalu pripolzela je od vseh strani brezštevilna množica kač, vse so visoko v zrak skakale in iskale onega, kateri je belo kačo ranil. Bela kača pobrala se je v luknjo in od sedaj je ni nobeden več videl. Kače ao «e dolgo iskale lovca, ko je bilo pa vendar vse iskanje zaman, razšle so se na vse strani. Čez dolgo «e-le upal si je Stampohar iz drevesa, na pol živ, na pol mrtev; sreča, da gn kače niso dobile, ker bi ga raztrgale na drobne koščeke.

Svoje dni hodil je deček v gojzd po drva. Nekega dne, ko je korakal mimo globoke jame. se mu je o«muknilo in padel je v jaino. V jami bilo je mnogo 't Ntkaj podobnega g| Valjavac: Narodo« pnpovjmiti. str. 254. Na »podnj«m Koroikem je na Svečnlco moral getpodar s porečo »T».-o it oerkv« domov priti in trikrat iti okrog hiše, sato. da odien« kač«, .'•« M taakaj nahajajo. — Na sv. Ulaia dan blagoslovljeno tvsčo trikrat krog vrat žmnskaga blava n««U in veakikrai s njo kni narediU, da živino strupena žival n« piči. UI. 0. Dular .Star* večidel vraln« navad«". Novic« 1865. str. 19. Bela kača j« dolga kot blod, prebiva po hribih med »ka lovjem in prav lapo žviiga. Kogar piči bala kaos, o« pomaga mu aoboao zagovorilo. Kaojki Kolsvaa j« videl Istauo belo kačo, ko je patel kote sa« nedelj« popoldne. Tako j« mahala z repom, da j« braatj« na tla padalo. - Tako J. Tuiek .1'ripovedk« ii Martinivrba". Slov. Olasnik. 1858. str. 80. — Na Uorenj»k«m mislijo, da bela kača mati va«h dragih kač, da ima d«mantno krono na glavi, <ia j« ljudem dobra, ako j« n« žalijo, da n« j« dragega, kakor samo krono lil«. UI. J. Novak: „Nar. Pripov«dk« ia Podbrstja* v 81ov. GlMDiku 1858. tU. 111.

Kakor Bolgari pripovedujejo, ibero s« kače vsako j«Mn okrog "0j«ga oatarja Oo odredi vsaki četi stalno mesto za tlmsko bivališč« »n <a jI pagtaTarj*. Ta poglavar Ml v srsdl, oetala kač« pa okrog »jsga, da g» topli. Prav tako napravi tadi c*aar s svojim spremstvom. Kačji o««»r j« dvoglav, jesik mu j« bril>ant, a aa glavi ima kron«. Kdor bi gs ubil iti »Q vati briljant io krooo, poetal bi go«podar telaga m u In nesmrten. C«sarj«vo spramstvo ima aa r«pn svonfek. — Tako dr. Fr Krauas: 8ag«n sod March«n d«r 8tldslav«n. B. IT. str. 187. kač, a prva med njimi bila je kačja kraljica ali kačji lev — velika, bela kača z bliUečim demantom na glavi. Deček bal se je neopisno kač, vendar mu one niso ničesar storile. Hitro se jih je privadil, le lačen je bil. Videl je pa, kako ližejo kače neki kamen, počel ga je tudi on lizati in ni bil več lačen. Tako Je preživel v luknji med kačami sedem dolgih let. Ko je minolo sedem let, rekla mu je kačja kraljica. — »Sinko, ti bi šel rad domov, ali ne?« — »Seveda, da bi tele, — odgovoril ji je deček — »samo ne vem kako.e — »To te naj nič ne akrbi, vendar gorje ti, če nas izdaš!« — Deček je prisegel kačji kraljici, da jih ne hode izdal, potem ji je pa sedel na rep in ona ga je vrgla iz jame. Ael je deček vesel proti domu. Ko so ga zagledali domači, začudili so se zelo, ker so mislili, da je že davno mrtev. Na vse načine so ga silili in prosili, da jim pove, kje je bil tako dolgo. Branil se je deček, branil dolgo, a ko oni vendar le niso mirovali, povedal jim je, da je bil v jami pri kačji kraljici. Sedaj zopet niso mirovali, dokler jim ni obljubil, da jim pokaže belo kačo. Šli so tedaj k jami. Deček je splezal od jame na deseto bukev in glasno zažvižgal. Zažvižgal je prvič — nič; zažvižgal je drugič — zopet nič; zazvižgal je tretjič in pokazala se je iz jame kačja kraljica, bela kača z demantom na glavi in žalostno spregovorila: »Sinko, sinko zakaj si mi prisegel, da nas ne bode« izdal?« — Potem je rekla onim, kateri so tamkaj bili, da ji dopuste, da se «e jedenkrat obrne, a ko se je obrnila, podrla je devet bukev, le desete nt mogla, na kateri je čepel dečko. Sreča njegova, da je splezal na deseto bukev, ker drugače bi bilo po njem. Belo kačo so potem ubili, vzeli ji demant in ga drago prodali. Povsod jc razširjena prazna vera, da se na sveti večer ali badnjak blago (živina) med seboj pogovarja, Skoda pač, da to govorico razume le oni, kateri ima praprotovo seme na kres ali na Ivanje ubrano pri sebi, ali pa oni, kateri ima pri sebi nekaj, za kar ne vč, da ima. Hlapec spal je na badnjak pri blagu v hlevu in čul je vola, kateri je volu govoril: »Slaba bode, borme slaba v prihodnjem letu. Naš dobri gosjiodar bode oral, a ko bode izoral tri korake tretje brazde, izoral bode veliko kačo, katera ga bode tako vpičila, da bode vale (precej) umrl. Njegova žena, katera tega že jednega čaka, vdala se bode v drugo, a za svatbo bodo zaklali mene. Slaba bode v prihodnjem, slaba, Bogu bodi potoženo!« — Tako je pripovedoval vol volu, a hlapec zapomnil si je to dobro. Ko sta šla z gospodarjem spomladi na njivo orat, moledoval je gospodarja na vse pretege, da njemu drevo prepusti. Gospodar se je sicer branil, čet, da njemu pristoji častno delo, da pluži; ali ko hlapec ni popustil, prepustil mu je drevo. Hlapec držal je z jedno roko drevo, z drugo pa 6tko (srpico, s katero se plug čisti), a ko sta priorela do tretje brazde, izorala sta debelo kačo, kateri je hitro odrezal z 6tko glavo. Prišedti domov, našla sta gospodinjo mrtvo, bila ji je bat, ko je kruh pekla, glava odrezana. Sedaj je le le hlapeo povedal, kar je na badnjak čul od vola in vesel je bil svojega življenja gospodar, a menda tudi vol.

Na badnjak bas o polnoči sla je deklica k potoku po vodo. Ko je zajela a čebrico (škafom, vode, Mo je v cerkvi pr, polnočki bas povzdigovanje m voda pri menila ae j, je v vino. Domov prueds, povedala e u, svoj, sosedi. Soseda bil. ji j. nevoščljiva, ,ckl.7e hitm

k potoku, da tudi ona mesto vode čebrico vina domov prinese. Zajemala je dolgo zaman, voda ostala je voda. Jezilo je to ženskinjo, začela se je hudovati, zaklel« je prav grdo in zopet pokusila vodo. Ali ko ae je dotaknila z jezikom vode, vpičila jo jc kača, katero je v potoku zajela v jezik in kmalu potem je umrla.

Živela je skopa žena, katera js arnje (žito), katero bi morala deliti airomakom, spravljala v veliko skrinjo. Ko je napolnila Skrinjo, pozvala je mola, da mu pokaže in da se mu pohvali, koliko je prihrsnils. Ko sts pogledala z možem v Skrinjo, spremenilo se je vse zrnje v male kačioe. Kar migljalo je v skrinji, (oliko jih je bilo. Spoznala je žena. da ni pošteno delala, skesala se je in spovedala Za pokoro so ji dali, da se v ono skrinjo zapre. Ona je to storila in kačics so jo na drobne koSčeke raztrgale.

Velik grelnik skesal se je in odšel v Him k samemu papežu k spovedi. Papež odpuvtil je skesanemu grešniku grehe, vendar za pokoro mu je zapovedal. da mora poljubiti prvo žival, katero na potu areča. Sel je toraj proti domu in srečal je grdo, grdo kačo Ko jo je po ljubil, ovita se mu je kača okrng vratu Zavezal si je z rutico vrat in žalosten korakal proti domu. Domov prisedli. Sel je spat v svojo sobo Ker ga zjutraj ni bilo dolgo iz sobe, odprli ao njegovi domači sobo, iz katere je zletel bel golobček. O m

Pasla je deklica živino in na paSi zaspala Ker je v spanju imela odprta usta. pr polzela js do nje kapica in ji zlezla akozi uMa v njen život, da ni deklica nu>ur za to znala. Kmalo potem se je vdala. Ljudje so se ji čudili, ker je vedno le mleko pila, a ona je tožila, da jo v žeiodcu vedno nekaj grize in mrzli. Cez leto dan rodila je deteSce. kateremu js bila ovita kača okrog vratu. Ljudje so se tuga jako preatraSili, neka žena je pa svetovala, da prinesejo skledico mleka, ko je kača mleko zapazila, odvila ae je od otročjega vrata, popila mleko in potem na proato odpolzela.

Paael je paatir, naalonjen na evojo palico ovce. K njemu je pripolzela velika kača in mu rekla: — »Pusti, da trikrat po tvoji palici pnlezem in ae tvoje roke dotaknem, arečen bodeS ti in rod tvojega rodu, jaz bodem pa rešena « — Pastir ji je to dovolil in ona je dvakrat prilezla po palici, in se dotaknila njegove roke. Ko j• prvikrat prilezla, postala je deklica do vratu, ko je pa tretjič po palici prilezla, zbal se je pastirček in jo s palice otresel. — »Nesrečnež, kaj si storil?« spregovorila je kača. »Jaz sem zakleta kneginjica, zaklela me je ®bj"jnat^ ker sem se česala na kvaterno nedeljo.'( Ko

'J >'a kvaterno nedeljo m ns aiu« iasati, kor j« lo vslik gtti. To potrjuj e tudi p*MBi:«, katero aem zapisal v Oradcu (vas pod"" »tljik. lopni;«), a glaai tsko-l«:

Blaitni Uma« j« it*I staliti. U«l aa goro k Dovu* Mariji, asd j« minilo a«d«a lat, lasi j« damah k majčio4, a aiajiioi ia as^rici. Kad jo on damuk prital. Ni mmM ljub, sestric«, ropraaa ml« aiajiic«:

bi me bil ti relil, postala ki sopet srečna in ti z menoj,

.Kj« i« Ijsba sostriaa Moja Mitrs AnjiioaV M d insii pravi, govori. _l kUla ata j« t rib« Na nedeljo kvaUrno, Gonila itn jo po vodo. Ni boula an« bogati. Volila m uaiati Na nedeljo kvaUrno." A Lovreno pravi, govori: .0 mila moja majica. Tutna ?w kletvica, bpaeu mani braiaioo. D« idam iakat sestrico Pvojo aailro Anjčioo." kad j« dotel v gora. Truden aa ja poJival. La>'-en a« je nahranil, /»jen aa ja napojil. 1'riplavaJa ja ribica : .Povej, povej ai ribica. Al ai ti pr*va nbiea. al al u moja aaatrica. Moja M»tra Anjtiea*-A ribi«« mu govorit .Ja niaeai prava ribic«. J« aem tvoia aaatrica. Tvoja »astra A a/-ira. .Hi I U tnogrl rediti" .Hodi. bodi na Traal, K Mariji Devici, Patri lam niaaujejo. Plaval Jim ta ma»* tri." Ked minija i«m Iri, lael je pa aattri««. Htoja »«»ir> Anj.V

tako bodem morala pa Ae dolgo po kamenju plašiti in svojega odrelcnika čakati.« (Koaao prib.)

vaataa prvikrat to pasem slikali, la jo potem po avoj« sakroiili. Črni-čava p«aom. ksiars j« mnogo bolj pravilna ia v«4ja, sliva Uko:

Na poilenje užija." Onda vali Lovranao: .Draga moja mataioa, Peg ta mani braieno«, Da ja id«m po «»ita, likat avoj« s«»tno«, Po imenu Anic«." Projd« Lovrenc po svita, Cali avat j« obiaal, Vei j« proitl u gora, I k onomu stndsnca, Kuda ljudi na beda Vam tiiica lanbore Trudan ae ja poilnil I gladan se nabrantl, 21 dan aa j« napojil. Plavala J« Aniea, Kano mlada ribioa Trgna l.ovreno aabljieu Da i s riba poei&i. J oš te aveU Lovranac I opita ribiču: .Draga moja ribica. Kali mi aa aada li. Da ti glav« na gubim. J« si 1' prava ribica. Al ai moja e«atrica Po imenu Aniea. Di I' U mogai ismolit', Mila Bog« napro»ii', I t« muk« libavit?* Progovon sestro«: .Dragi bral« Lovrenac Na moreš me iuaotit', Mila Doga naprosit I te muke Itbavit*. Jer kaj majka stkane. To aa tmoUt na mor«, I do suda nikada. A po suda, kad Bog da."

Na lej pesmi ss tadi lep« vidi, da a« lieli Kraajci ia s««edaji HrvaU ptav lekko rsiumcjo.

Blaien aveti Lovrenac On j« proial a goni Stalit jenu goapoju. Slutil jo j« sedam lat Na oitaoga j«dan daa. Kad j« lata imiallo Onda vali Lovranac: .Draga moja gospoja, Ja bi iial do doma Svejoj ataroj mamici, Svojoj mladaj aastrici Po imenu Aniei." Kad je doaal do doma, Potdravio mamicu. I mamica I/> vrine« Kano avoga aineka. Pregovori mamica: .Dragi ainak Lovrenac, Sestrice ti doma ni. Stala sam jo po voda. Daš na miadu nadalju I joi k tomu kvaterna. Ni me štela alašati. Volila ae o«satl. Neg po vodo boditi, Stoju m»,ku alušatl. Onda sam jo taklela: Kad po v«po a tiba karajo,

Živela je knjeginit-a in sezidala velikansko prekraano cerkev. Ponosno je dejala nekemu mojstru: • Kdo bi se predrznil sezidali lepšo cerkev, kakor je moja?« Mojster odgovoril ji je, da bi on sezidal še lepšo cerkev. Ošabno knjeginjico je to zelo razkačilo in dala je mojstra odreti živega. Siromašni mojster uklel jo je v kačo, ob velikih praznikih plazila je po cerkvi, pela in prosila ljudi, da jo rešijo. Nuposled našel se je vendar nekakov vojak, kateri je obljubil, da jo bode rešil. Zapovedala mu je, da leto dnij vsak dan v cerkev k maii hodi, potem bode pa ona rešena. Vsak dan je vojak to vestno iavr- Seval, le zadnje tri dni imel je velike skulnjave. Prvega dne srečevali so ga eami vozniki z velikimi obloženimi vozovi, katerim se je jedva umikal in se pretiskal do cerkve. Drugega dne srečavali so ga sami krojači in ga zadrževali, češ, da še ni čas k maši. Vendar on se ni dal pregovoriti in še za časa prilel k sv. mali. Tretjega jutra arečavali eo ga pa aami dijaki in ga odpeljali v krčmo, čel, da mu bodejo plačali kosilo. Vojak zmuznil se je tudi njim. vendar zamudil je maSo. Na cerkvenih vratih čakala ga je kača in mu dejala: — »Nesrečnež, nesrečnež, kaj si Btoril, da si mašo zamudil? Ti bi bil srečen, a jaz bi bila pa rešena. Sedaj bodem morala pa še toliko časa na odrešenika čakati, dokler bode zrasla pri cerkvi lipa, iz katere lesa se bode napravila zibeljka, v kateri se bode zibalo dete, katero bode mene rešilo.« — Ko jc kača to izgovorila, požrla je vojaka.'*) Bogati stnriši imeli so sina. Ko je odrastel, rekli so mu stariši, da se naj gre ženit. Sel je, šel in prišel je do potoka in videl tamkaj lepo, lepo dekletce, katero je perilo pralo. Dekletce bilo rnu je tako povleči, da je precej rekel: — »Ta. ali pa nobena bode moja žena!« — Domov prišedši, povedal je starišem, katero si je za ženo izbral. Stariši njegovi niso bili nili malo zadovoljni z deklico, zato, ker je bila zelo revna. Ko pa on nikakor ni hotel druge, poslala sta ga roditelja k daljnemu strijcu, češ, da morda tamkaj svojo izvoljenko pozabi. Poslovil se je žalosten, a z deklico se je pa še popreje dogovoril, da si bodeta vsakega dne pisala. Vendar stariši so to zvedeli in vsa pisma popreje raztrgali, nego sta jih ona dobila. Dekletce, ko ni dobilo nobenega glasu od njega, mislilo je, da je je on pozabil, a on je pa zopet mislil, da ga je ona pozabila. Deklica venela je od dne do dne in skoraj od žalosti umrla. Ko je zvedel to njen dragi, pustil je strica in odšel proti domu, da še pomoli na njenem grobu. Na potu srečal je veliko kačo in ji glavo odrezal. Vendar kača ni poginila, nego je plazila k nekemu grmu, kjer je rasla nekakova posebna trava, namazala se je z ono travo, pa je bila zopet zdrava. Ko je mladenič to videl, nabral si je one trave, odšel na pokopališče, odkopal svojo izvoljenko, namazal jo z ono travo in ona je precej oživela. Da je bila precej potem ženitnina, jc izvestno, ker sem bil tudi jaz ondi in pošteno pil, tako, da mi je še danes jezik moker. N&te k zvršetku za privago že lepo n&rodno pesmico, katera glasi:


Oj stoji. Stoji zelen log.

V selenem loga kapica.

Mino pelje stezica.

Po njej ie>V mlad lolnir.

.Kam ae M t t mlad lolnir '*

.Ja a« »eo«m ženiti."

Sa«tala ga ksuii-a,

Oj to ni bela kapica.

ja zaklala deklica.

Kam se tečeš mlid lolnir?"

..Ja se še£em len iti."

kači ca ga prosila:

.Trmi mene mlad lolnir!"

Kako <;n te a zeti.

Ker si bela kauioaV*

Nisem bela kapica

Sem zakleta dekltea.*)

')01. podobno, precej manjo, katero ja tapiaal J. Tuiek r Slov. Glasniku. 1869, str. 1M


V inačici, katero aam zapisal tadi v podzemeljski kapniji, uči kačica .pobita mladega" takile:


.Kadar pridemo k kegnanemu kamena

Prekrila; mene kot aebe

Kadar pridemo pa pred oltar,

Pokleknemo dol' na Mablo,

Tam s« Boga pomolimo.

Obfljdi s mano trikrat oltar.

Onda bom ratala sn skica itd.

Daala, kakor znano, Bali Kranjoi na poznajo. Snaiioa — mlada kana.

Ptl)«j neot k »rkvi.

Prr me dvakrat pokropt.

Obajdl drakrat i mano oltar;

ps o« bom veo k»oic*.

S*f bom mlada deklic*,

kadar dauisb pridemo.

K m napil* mami i:

Bo* pomoti inainva

Prej eero kila kaJica.

Zdaj sem vata hčerkica." ')