Kaj nam prinaša avtorska zaščita

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Jutro 76, sob, 30. mar 1929, 11, Kaj nam prinaša avtorska zaščita. Dva interviewa o aktualnem kulturnem vprašanju

26. febr. 2018, France Malešič Kaj nam prinaša avtorska zaščita

Dva interviewa o aktualnem kulturnem vprašanju

Vprašanje, ali naj naša država sprejme brez vsakršnih pridržkov osnutek mednarodne konvencije o avtorski zaščiti, je trenutno najbolj akutno. »Jutro« je edino že pred meseci opozorilo na posledice, ki bodo neprijetno zadele naše kulturno življenje, če se sprejme zakon kar na slepo roko brez upoštevanja naših specifičnih razmer.

Da to vprašanje še bolj pojasnimo, se je naš urednik obrnil do dveh naših odločnih osebnosti: G. Otona Župančiča, našega vodilnega pesnika in prevajalca gledališkega intendanta predsednika PEN kluba in Društva slovenskih književnikov, je vprašal o stališču književnikov, g. prof. Josipa Breznika ravnatelja našega delavnega založništva »Tiskovna zadruga« pa je interviewal o stališču založnikov. V naslednjem prinašamo oba razgovora.


G. Oton Župančič za pravično odškodnino tujim avtorjem

Urednik je vprašal, ali lahko Jugosloveni brezpogojno sprejmemo konvencijo o avtorski zaščiti, ki bo skoraj onemogočila slovensko prevodno književnost.

G. Župančič je odvrnil:

– »Da mora biti tuj avtor pri nas zaščiten, je naravno. Da je to možno, nam kaže gledališče, ki mu plačuje tantieme – po dohodkih. Enako bi se morala odmera odškodnine za prevode ravnati po nakladi. Vsak avtor velikega naroda bi se moral zavedati, da ima moralne dolžnosti ne samo nasproti svoji zemlji, nego tudi nasproti svetu in manjšim revnim skupinam. S tega vidika bi se moral formulirati naš zakon.«

»Seveda,« je pristavil g. Župančič, »trpel bi pri tem prevajalec. ker bi založnik pač prevalil novi zvišani strošek nanj. A pred svetom bomo imeli lepše lice.«

Na pripombo, da bodo naši ljudje potem segali po hrvatskih in nemških prevodih in da bo tako slovenska književnost že izročila del svojih agend srbohrvatskemu književnemu jeziku, je g. Župančič odvrnil:

»Po hrvatskih in srbskih knjigah segajo že dandanes dijaki in delavci, ker slovensko prevajalstvo ne more zadostiti vsem potrebam. Ako se izvede ta zakon, se ne bo mnogo spremenilo. Slovenec, ki je hrepenel po izobrazbi, je bil od nekdaj bilingen.«

Naposled je naš urednik vprašal, kakšnih koristi pričakuje za slovenske književnike od mednarodne avtorske zaščite.

»Gmotnih skoraj nič« – je izjavil g. Župančič. – »Moralnih – ako dobimo dobrih tolmačev za druge jezike – za ugled slovenstvu precej. – Seveda bodo prevajalci morali precej segati po že mrtvih avtorjih.«

Predsednik slovenskih književnikov je torej za to, da bi se zakon o avtorski zaščiti formuliral za našo državo po naših specijalnih razmerah.


G. prof. J. Breznik o posledicah za naše založništvo


Naš urednik je stavil g. ravnatelju »Tiskovne zadruge«, ki je doslej obogatila slovensko književnost z mnogimi lepimi prevodi, načelno vprašanje: Ali lahko Jugosoveni brezpogojno sprejmemo mednarodno konvencijo o avtorski zaščiti? Ne pomeni uveljavljenje tega zakona smrti slovenske prevodne književnosti?

G. prof. Breznik je odgovoril:

»Prevelika zaščita škoduje prizadetim avtorjem, ki hočejo, da bi se njihovi spisi čimbolj razširili; škoduje pa tudi narodu, ki težko pride do njih. Zaščita bo poslej ne 50 letna, marveč 60. 70. 80 ali še več letna. Koliko pisateljev se čita še preko te dobe?

Zaščita vseh mogočih fotografij, deklamacij, citacij itd. gre brez dvoma preko cilja. Za Slovence, ki izdajamo knjige v majhnem številu, so posledice tem hujše. Zaščititi prevode s tako dolgo dobo se pravi: potegniti kitajski zid okoli naše države, Slovence pa vtakniti v temnico.

Težave pri prevodih so: 1. zaradi iskanja dovoljenja za prevod. Tega ni zlepa dobiti. 2.) Zaradi našim razmeram neprimernih zahtev, ki gredo vedno preko običajnega honorarja za prevod. Za prevod potopisa bo treba plačati odškodnino za fotografije, za risbe, za avtorjevo dovoljenje za prevod, prevajalca, nove klišeje in tiskarno. Pri tem pa izide knjiga v nakladi 1000 do 2000 izvodov, ki se bodo razprodali morda v 15 do 20 letih.

Torej bo imel zakon o avtorski zaščiti za slovensko založništvo slabe posledice.«

»Domača zaščita slovenskemu založništvu ne bo delala težav. Koliko knjig pa pri nas izide v več nakladah? Koliko starih zaščitenih avtorjev se bo še ponatisnilo? In od današnjih čez 60, 70 ali 80 let? Prevodna literatura pa se bo pri Slovencih zelo skrčila na korist srbsko-hrvatskim prevodom.

Naši literarni prevajalci bodo ob marsikateri zaslužek.

»Kaj pa mislite o koristih, ki bi jih utegnili imeti Slovenci od avtorske zaščite?«

»Koliko se bo iz naše literature prevajalo v nemščino, francoščino, angleščino, lahko vsak sam presodi. Najboljši pisatelji bodo nemara le enkrat v življenju prišli do koristi, ki jih prinaša zaščita. Pri slovanskih jezikih, na pr. češčini, morda nekoliko več. Največ koristi bodo imeli zastopniki posredovalci tujih narodov – ne vem pa, ali se bo zastopnikom naših pisateljev kontrola sploh izplačala.«

»Kaj bi bilo storiti po Vašem mnenju, g. profesor?«

»Predlagal bi to-le: Za original naj bi obveljala 30 letna zaščita (kar pa je seveda zaradi raznih konvencij že nemogoče!), za prevode pa 5-letna po izidu originala, ako v tej dobi ni izšel avtoriziran prevod. Recitacije, deklamacije, citacije naj bi bile proste! To bi bilo v skladu z našimi kulturnimi potrebami pa tudi s koristmi naših pisateljev.