Kaj lepega povej

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj lepega povej
Svetlana Makarovič
Spisano: Mojca Kolman
Izdano: Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1993
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Kaj lepega povej


NAGAJIVKE
[uredi]




Ta nagajiva pesmica
ti bo znabiti prav prišla,
da koga malce pičiš z njo –
pa le ne preostro.

Sem te vabil, sem te prosil,
od ljubezni ves bolan,
saj bi na rokah te nosil,
pa bilo je vse zaman.
Čakaj, čakaj, domišljavka,
zdaj drugačen sem postal,
če mi zmanjka potrpljenja,
te bom čez koleno dal!

Le skloni se bliže,
nastavi uho –
veš, huda sem nate,
pa ne prehudo.

Bi na dva stola sedala?
Boš enkrat v prazno sedla.
Če boš pa mulo kuhala, jo sama boš pojedla.

Mojemu fantu je dolgčas z menoj,
k meni se priti obira,
mojemu fantu je dolgčas z menoj,
se že za drugo ozira.
Mojemu fantu je dolgčas z menoj,
kaj mi je storiti?
Bom potegnila mu pas izza hlač –
pa ga nažgala po riti!

Vi gospod ste poročeni,
punce niso več za vas,
kar lepo tecite k ženi,
da vam ne populi las!

Ti frkljica, ne boš me več
prinašala okrog,
zdaj te držim in te nič več
ne izpustim iz rok!

Ti si lisica, jaz lisjak,
ljubezen je prelepa stvar,
boš videla, ko pade mrak,
kako sva imeniten par!



VOŠČILNICE



Glej, naj polepša verz droban
še komu drugemu ta dan,
ga vsaj za hip razveseli –
podpiši se pa ti!


Vse najboljše dragi brat,
mali bratec, mali škrat!
Smej se, vriskaj, poskakuj,
svoj veseli dan praznuj,
če želiš, ves dan nagajaj,
če želiš, ves dan razgrajaj,
naj živi naš mali brat,
mali bratec, sonček zlat!

Vstani, naš mišek, ne bodi zaspan,
danes boš praznoval svoj rojstni dan,
le brž odvijat darilne zavitke,
tebi, naš mišek, iskrene čestitke!

Ko za temnimi gorami
sončece zaide,
k tvoji beli postelji
veverička pride,
pa ti čisto na uho
tiho zašepeče:
Drago malo bitjece,
mnogo mnogo sreče!


Mala miška god ima,
že nestrpno cepeta.
Mala miška god praznuje,
brž privlecimo na kup
vse, kar miška potrebuje,
zlat copatek z daljne Lune,
belo zvezdico z neba,
z Marsa sinje pikast robček,
nogavičke z Jupitra?
Miški ni do teh reči,
miška se je razjezila,
sladko torto si želi.
Torto? Jo bo pa dobila!

Palček kazalček mezinček,
danes praznuje moj sinček,
zvezdice vsega neba,
rožice vsega sveta
v venček bo treba poviti,
posteljo mu okrasiti.

Preljuba moja babica,
nasmehni se mi, no,
naj ti tvoj praznik okrasim
s to drobno pesmico.
Zdaj ti dam še poljubčka dva
na mehka lica tvoja,
ta pesmica naj ti pove,
kako zelo si moja.

Dragi dedek! Utrudila
so te leta in skrbi,
saj si vse življenje delal,
sedi, dedek, in počij.
Ko bo mrzel veter pihal,
ko bo vse zaledenelo,
jaz bom tvoje malo sonce,
sončece, ki te bo grelo.

Naj sonce pozlati tvoj dan
v tej radostni pomladi,
iskreno voščimo ti vsi,
ki te imamo radi!

So pokošeni travniki
in žito je požeto.
Spet je življenja tvojega
minilo eno leto.
Naj ti vsak nov dan dozori
kot zlat pšenični klas,
bogato naj ti obrodi
življenja njiva – čas.



VALENTINKE
[uredi]




Včasih je srce prepolno,
da bi usta govorila –
kaj, če bi namesto tebe
pesmica se oglasila?

Kdaj, le kdaj se vrneš k meni,
moja ptičica vesela,
kdaj dočakava trenutek,
ko se bova spet objela?

O ne sprašuj, kako mi je,
o ne sprašuj, srce,
saj veš, da mi brez tebe je
kot roži brez vode.

Glej, oblak na moje polje
mrzlo, sivo senco meče –
kod se skrivaš, ljubo sonce,
kje si, sonce moje sreče?

Le zakaj si tako daleč,
kdo ve kam od mene šla,
ali me nič ne pogrešaš,
roža mojega srca?

Hvala za vse, kar si mi dal
v tem zlatem času, ljubi moj.
Vedi, nikdar mi ne bo žal
niti za en sam hip s teboj.

Lastovka ljubezni moje,
zleti tja, kjer on živi,
nepremišljeno besedo,
reci, naj mi oprosti.

Oprosti trdo mi besedo.
Saj ni izreklo je srce.
Zdaj vem, da te je zabolelo,
a glej, bilo je nehote.

V moje puščobne, sive dni
kot žarek zlat si posijala.
Upam, da veš, kaj vse živi
v besedici preprosti: Hvala.

Če te še ljubim, vprašaš me?
Ko bo preteklo tisoč let,
odgovor moj enak bo spet
kot ta trenutek: Še.



NOVOLETNICE
[uredi]




Za praznik komu voščiti
zna pesem bolje kakor ti, -
kdor take verze išče –
tu jih je za prgišče.

V srebrnem ivju bakle plapolajo,
božični sel prinaša sporočilo,
da že minevajo najhujši časi,
da se bo vse na bolj obrnilo.
Dobrota bo premagala sovraštvo,
ljubezen v srcih bo pregnal mraz,
zato praznujmo v miru, sestre, bratje,
zaupajmo v srečnejši novi čas.

Kje ste, snežinke rahle in sanjave,
da posrebrite slavnostno drevo
in sporočite praznične pozdrave,
prijatelj, novo leto je prišlo.
In naj prijazni novi čas prinese
vse, kar je staro leto zamudilo,
ljubezen, srečo, zdravje in veselje,
to moje novoletno je voščilo.

Da bi veselo praznovali,
želimo vam prav od srca,
da srečni, zdravi bi ostali
ves čas življenja svojega!

Praznujte v miru, sreči, naši dragi,
srebrni zvončki naj vam zapojo
naše iskrene želje in voščilo:
Prijatelji, imejte se lepo!

Novo leto je nov list
v knjigi časa, bel in čist,
nanj ti pišem svoje želje:
Mir, ljubezen in veselje.

Bele novoletne muce
so prinesle ključek zlat,
to pa ni navaden ključek,
to je ključ od zlatih vrat.
Že odpirajo se vrata,
že se nekaj lesketa,
tam zlat košek nate čaka,
poln izpolnjenjih želja!

Odpri oči, neznano Novo leto,
odpri oči, prijazno nas poglej,
postani naš prijatelj, Novo leto,
daj nam roko in vodi nas naprej,
popelji nas po najbolj varni poti
in daj nam upanja in daj moči,
da skupaj pridemo v srečnejše čase
miru, dobrote, sprave med ljudmi.

Novo leto je neznanec.
Prav lepo ga bo spoznati,
mu zaupati, pa vendar
ne preveč pričakovati.
Staro leto je minilo,
ne oziraj se nazaj,
novega pa ne priganjaj –
preseneti se daj!



PESMI V SLOVO
[uredi]




Se srečamo, razidemo –
mogoče za vselej.
A preden greš, kaj lepega
mi za slovo povej.

Naj v srcih najinih ne bo zamere
zdaj, ko dokončno se razhajava,
saj isti čas združuje in razdvaja –
je čas veselja in solza.

Mogoče da se srečava še kdaj,
mogoče pa nikoli več – kdo ve.
A prosim, ne oziraj se nazaj,
da stare rane ne zakrvave.

Ta pesmica naj bo v spomin
na najine najlepše dni.
Čas je, da se razideva.
A če spomin kdaj zaboli,
naj ga čimprej odplavi čas,
naj ga zamenja kakšen nov
ljubeč nasmehljan obraz.

Zdaj se spočij, izmučeno srce,
zdaj se spočijte, zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči.
Le moja drobna lučka še brli.

Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu …?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.

Zdaj ne trpiš več, dragi. Zdaj počivaš.
Kajne, sedaj te nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen, opustošen
za nas, odkar te več med nami ni.

V vejevju temne, žalostne ciprese
tožeče čivkne plah, premražen ptiček.
Kristalno ivje nežno grob krasi,
ki v njem počiva droben otročiček.

Ne joči več. Obriši si solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru – ne joči več,
najhujše breme breme je življenja.

Glej, zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.