Kaj je Said doživel
| Kaj je Said doživel Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Za vladanja Harun AI-Rašida v Bagdadu je živel v Balsori mož, ki se je imenoval Benezar. Imel je baš toliko premoženja, da je mogel složno in mirno živeti, ne da bi imel kakšno obrt ali kupčijo. Tudi ko se mu je narodil sin, se ni predrugačil. »Čemu naj, i na svoja stara leta še kupčeval", pravil je često svojim sosedom, da bi morebiti svojemu sinu Saidu nekoliko tisočakov ostavil več, če se mi godi dobro, ali če bi bila kupčija slaba, nekaj manj? Kjer jesta dva, nasiti se tudi tretji, pravi pregovor, če bo le priden dečko, ne bo mu manjkalo ničesar". Tako je govoril Benezar in bil je mož beseda. Svojega sina ni dal učiti trgovine ali kakšne obrti, pač pa ga je učil iz knjig modrosti in ker je bil prepričan, da mladeniču pred starimi možmi, izvzemši učenosti in spoštotovanja, ne prija nič bolje nego izvežbana roka in pogum, dal ga je poučevati v orožju in naskoro je Said med svojimi sovrstniki in starejšimi mladeniči zaslovel kot najizbornejši borilec, jezdec in plavač, kateremu ni bil nobeden kos.
Ko je dosegel osemnajsto leto, pošlje ga oče v Meko h grobu preroka, da bi ondi, kakor to zahteva vera, opravil svojo molitev. Pred odhodom pokliče ga oče še pred se, pohvali njegovo vedenje, poduči ga po očetovsko, preskrbi ga z denarjem ter pravi: ,,Še nekaj moj sin Said! Mož sem, ki ne veruje v bajke ljudstva. Poslušam sicer rad pripovedke o rojenicah in čarovnikih, ker si s tem krajšam čas, toda nikakor ne morem liki neuki ljudje verjeti, da bi duhovi ali geniji kakorkod uplivali na človeško življenje. Tvoja mati pa, zdaj počiva že dvanajst let, verjela je na to tako trdno, kakor na koran; dà, priznala mi je nekoč med štirimi očmi, potem ko sem ji, bil prisegel, da tega ne razodenem nikomur, razven tebi, da je pred tvojim rojstvom občevala z rojenico. Zasmehoval sem jo zaradi tega, a priznati ti moram Said, da sem pri tvojem rojstvu, videl reči, ki so me osupnile. Deževalo in grmelo je ves božji dan, nebo je bilo tako oblačno, da človek brez luči ni mogel stati. Ob štirih popoldne so me obvestili, da se mi je narodil sinček. Hitel sem v sobo tvoje matere, toda strežajke so stale pred vrati z opombo, da zdaj nihče ne sme v sobo; Zemira, tvoja mati je poslala vse ven, ker je hotela biti sama. Trkal sem, toda zastonj vrata se mi niso odprla.
,,Ko tako nejevoljen stojim med postrežnicami pred vrati, razjasni se nebo mahomatako, kakor ga še nikoli nisem videl in najbolj čudno bilo je to, da je ravno nad našim rojstnim mestom Balzoro nebo bilo čisto i njasno. V tem ko sem to občudoval, odpro se vrata sobe moje soproge; vstopil sem v sobo popustivši dekle zunaj, da bi tvojo mater povprašal, zakaj se je bila zaklenila. Ko vstopim, zadiši mi po samih rožah in nageljih nasproti, skoraj bi bil omahnil. Tvoja mati mi te prinese nasproti ter mi pokaže sre brno piščalko, ki ti je na tanki zlati verižici visela krog vratu. Rojenica, o kateri sem ti pripovedovala nekoč, bila je pri meni ter je tvojemu sinčku prinesla to-le darilo". » To torej je bila čarovnica, ki je vreme spremenila tako ter sobo tako napolnila z rožno in nageljevo vonjavo?" dejal sem nejeverno smeje se. »Bila bi pač lahko podarila kaj boljšega od te piščalke; recimo mošnjo cekinov, konja ali kaj enacega". Tvoja mati me je rotila, naj se ne šalim, ker rojenice svoj blagoslov lahko spremene v nesrečo".
»Molčal sem njej na ljubo, ker je bila bolna, buli se o tem čudnem dogodku nisva pogovarjala več do šest let pozneje, ko je čutila, da mora, četudi še tako mlada, umreti. Zdaj mi je izročila piščalko ter mi ukazala naj ti jo dam, ko bo ti dvajset let, kajti poprej bi te nikakor ne smel pustiti od sebe. In mati je umrla. Evo ti torej darilo", nadaljuje Benezar, ko iz skrinjice vzame srebrno piščalko na dolgi, tanki zlati verižici izročam ti jo v tvojem osemnajAem, namesto dvajsetem letu tvoje dobe, ker odpotuješ in bom jaz morebiti počival že v grobu, predno se povrneš. Ne uvidim nikakor, čemu bi moral še dve leti ostati tukaj, kakor ježelela tvoja skrbna mati. Ker si dober i razumen dečko in znaš z orožjem ravnati tako dobro, kakor mladenič s iriindvajsetimi leti, zatorej te morem danes prav tako razglasiti polnoletnim, kakor da ti je že dvajset let. Zdaj pa potuj v miru in spominjaj seočeta svojega v sreči in nesreči, katere te obvaruj Bog".
Taká je govoril Benezar iz Balzore, ko se je poslavljal od svojega sina. Ginjen vzame Said slovo od očeta, obesi si verižico krog vratu, spravi piščalko za pas, zasede svojega konja ter odjezdi na prostor, kjer se je zbirala karavana, namenjena v Meko. Za malo, časa je bilo do osemdeset kamel in več, sto jezdecev zbranih; karavana krene na pot, in Said odjezdi skozi vrata svojega rojstnega mesta Balzore, katerega mu dolgo časa ni bilo usojeno videti.
Izprva so ga kratkočasile novosti tega potovanjà in mnogo predmetov, ki jih do, takrat še ni videl; ko so se pa začeli približavati puščavi in je okolica postala čim dalje bolj pusta in samotna, jel je premšljevati o marsičem, tudi o besedah, s katerimi se je od njega poslovil oče mu, Benezar.
Potegnil je piščalko izza pasa, ogledal jo od vseh strani ter jo naposled nastavil na ustnice, da bi poskusil, bo h prav zvočno in lepo piskala; piha, piha na vso moč vanjo, ali nikakor ne more zapiskati, in nejevoljen zaradi nerabnega darú, spravi piščalko zopet za pas. Pa kmalu se vnovič spomni skrivnostnih besed svoje matere; marsikaj je bil že slišal o rojenicah, a zvedel še ni nikoli, da bi bil ta ali oni sosed v Balzori s katerim teh čeznaravnih genijev v zvezi, povesti o teh duhovih premeščali so marveč vedno v oddaljene kraje ali pa v starodavne čase, in zatorej je bil preverjen, da tacih prikazni dandanes ni več, ali pa da so rojenice prenehale ljudi obiskovati ter se udeleževati njih usode. Pa najsi je mislil tako, vender so ga vedno znova napastovale misli verjeti nekaj skrivnostnega in čeznaravnega, kaj bi se pač moglo primeriti njegovi materi, in odtod je zviralo, da je vse božji dan na konju sanjaril, ne da bi se udeleževal pogovorov svojih sopotnikov ne da bi ga zanimalo njih petje in smeh.
Said je bil lep mladenič imel je bistre in smele oči in kaj ljubka usta, in dasi je bil mlad, bilo je njegovo vedenje že kaj ugodno, česar je v tej starosti težko najti in tako dostojno, kakor lehkotno, toda sigurno je v polni vojaški opravi sedel na konju, vse to je pozornost marsikaterega sopotnika obračalo nanj. Posebno je ugajal staremu možu, ki je jezdil kraj njega in ta ga je izpraševal o marsičem, da bi se prepričal o bistrosti njegovega duha. Said, kateremu je bilo vcepljeno spoštovanje do starih ljudi odgovarjal je skromno, a razumno ter preudarno, tako, da se je starec radoval. Ker pa se je mladenič ves dan bavil le z enim predmetom, ni čuda, da sta se kmalu začela pogovarjati o skrivnostnem kraljestvu rojenic, in naposled povpraša Said starca naravnost, ali veruje da so rojenice, dali so dobri in hudobni duhovi, ki človeka ščitijo ali pa preganjajo.
Starec si pogladi brado, pokima z glavo jer odgovori: »Tajiti se ne da, da takšne pripovedke obstojé, četudi še do danes nisem videl nobenega duhá pritlikovca, in genija kot velikana in čarovnika, niti kakšne rojenice". Starec je nato mladeniču pripovedoval toliko in tako čudovitih pripovedek, da se mu je v glavi vrtelo in da si ni mogel misliti drugače, kakor da je vse, kar se je zgodilo pri njegovem rojstvu: spremenitev vremena ter rožni vonj, veliko in srečno, predznamenje, da je sam pod obrambo mogočne in dobrotljive rojenice ter da se mu je piščalka darovala le zato, da bi rojenici zapiskal v slučaju sile. Sanjalo se mu je vso noč o gradovih, o čarovnih konjih, genijih in sličnem in živel je v pravem čarobnem kraljestvu.
Toda žal! moral se je že nastopneg a dne prepričati, kako puhle so bile njegove sanje v spanju ali bdenju. Karavana je že večji del dneva složno potovala, Saki je bil vedno ob strani svojega starega sodruga, kar na dalnjem koncu puščave zapazijo mračne tenje; eni so imeli to za peščene holmce, drugi za oblake, zopet drugi za novo karavano; toda starec, kateri je potoval že večkrat, vzklikne glasno, naj se varujejo, ker prihajajo grabežljivi Arabci. Nato možje zarabijo za orožje, vzamejo ženske in blago v sredino, ter se vsi pripravijo na napad. Temna gromada se je počasi približavala rez ravnino, bilo jo je videti liki jato štrkov, kadar potujejo v oddaljene dežele. Sčasoma so se približevali hitreje, in jedva je bilo možno razločevati jezdece in sulice, kar bliskoma pridrve ter udarijo na karavano.
Hrabro se branijo možje, pa razbojnikov je blo do štiristo glav, obkolijo jih od vse h strani, postrele jih mnogo od daleč ter jih potem naskočijo s sulicami. V tem strašnem renotku se spomni Said, ki se je vedno vrlo boril med prvimi, na svojo piščalko izvleče jo naglo, nastavi jo na usta, piha in — jo žalosten spusti, ker ni najmanjega oglasu privabil iz nje. Razjarjen po tem zroznem razočaranju pomeri ter ustreli Arabca, ki se je po krasni svoji obleki odlikoval; oni omahne ter pade raz konja.
„Pri Alahu! Kaj ste storili, mladi mož! vzklikne starec ob njegovi strani. „Zdaj smo vsi izgubljeni”. In tako je tudi vse kazalo zakaj jedva razbojniki vidijo, da je padel ta mož, zaženejo grozen krič ter se tako besno zapode na potnike, da kmalu razpršijo ono malo še neranjenih mož. V trenutku jih Saida obkoli pet do šést mož. Brani se s svojo sulico tako izborno, da se mu nobeden ne upa bližati; naposled se premisli eden nasprotnikov, položi pušico na lok, meri in ravno hoče izstreliti, kar mu pomigne njega tovariš. MladeniČ se je že pripravljal za nov naskok, pa predno si je bil v snesti, vrže mu Arabec zanjko na vrat, in najsi se je trudil še tako, da bi pretrgal konopec, bilo je wnder vse zastonj, zanjka se je zadrgavala čim bolj, in Said je bil ujet.
Naposled je bila karavana ali popolnoma uničena ali pa, ujeta, in Arabci, ki niso bili enega rodu, razdele si zdaj ujetnik in ostali len, ter odrinejo prvi na jug, drugi na vzhod. Kraj Saida so jezdili štirje oboroženci ki so se srdito ozirali nanj ter ga preklinjali; izprevidel je, da je ubil imenitnega moža morebiti celo kakšnega princa. Bila mu je hujša od smrti sužnost, kateri se je zdaj bližal, zato si je na tihem voščil srečo, da je srd celega krdela zvalil na sebe, kajti mislil je za res, da ga v svojem taboru usmrté. Oboroženci so skrbno pazili na njegovo kretanje, in če se je le ozrl, grozili so mu s svojimi sulicami; nekoč pa, ko se izpodtakne konj enemu stražnikov, ozre se naglo ter na svoje veselje zagleda svojega starega spremljevalca, o katerem je mislil, da je že mrtev.
Končno zazrejo od daleč drevesa in šatore; ko pridejo bliže, privali se jim cela tropa otrok žensk nasproti, in jedva one z razbojniki izpregovore le nekoliko besed, že zaženó grozen vrišč in gledajo Saida, mu groze z rokami ter ga preklinjajo. ,,Oni-le je ubil velikega Almanzorja, najhrabrejšega naših mož"; vpijejo vse vprek, „umreti mora, njegovo truplo pa vržemo za hrano šakalom puščave«. Nato pa navale s krepelci, kamenjem in kar je kdo mogel dobiti v roke, tako grozno na Saida, da so ga i sami razbojniki morali braniti. „Poberite se, otroci in ženske!” zaupijejo oboroženci ter trumo razpode s sulicami, ubil je velikega Almanzorja v boju, in umreti mu je, pa ne po roki kakšne ženske, marveč po meču junaškem".
Ko dospejo med šatoriščem na odprt prostor, se ustavijo, zvežejo ujetnike dva pa po dva skup, spravijo plen v šatore Saida pa povežejo samega ter ga odvedo v velik šator. Ondi je sedel postaren, krasno oblečen mož, katerega resni in ponosni obraz je pričal, da je poglavar tega krdela. Možje, ki so privedli Saida, stopijo žalostni in s povešeno glavo predenj. „Upitje žensk mi pravi, kaj se je zgodilo”, dé veličastni mož, v tem ko se ozira po razbojnikih ;» svedočijo mi vaši pogledi, — Almanzor je mrtev".
„Almanzor je padel”, odgovore možje, toda Selim, vladar puščave, tukaj je njegov morilec, mi ti ga dovažamo, da ga sodiš; kakšne smrti naj umre? Ali ga naj od daleč ustrelimo s pušicami, ali ga naj zapodimo skozi sulice, ali pa veliš, da naj ga obesimo ali pa ga raztrgamo s konji? "
„Kdo si pa ti?” vpraša Selim temno motreč ujetnika, ki je na smrt pripravljen, pa vender pogumno stal pred njim.
Said mu odgovori na vprašanje kratko in jasno.
„Si-li zavratno umoril mojega sina? Ali si ga ustrelil v hrbet ali ga od zad prebodel s sulico?”
» Ne, gospod! « odvrne Said. »Ustrelil sem ga od spredaj v očitnem boju pri napada na naše vrste, ker je on že osem mojih tovarišev pred mano ubil«.
» Je-li to res, kar trdi?" vpraša Selim razbojnike, ki so ujeli Saida.
,,Da, gospod, ubil je Almanzorja očitnem boju «, odvrne eden vprašancev.
,,Potem ni storil nič več in nič menj kakor kar bi bili storili mi sami, pravi Selim, » bojeval se je s svojim sovražnikom ki mu je hotel vzeti prostost in življenje ter ga ubil, zató pa brzo odvežite njegove vezi!
Strmé ga gledajo možje ter se obotavljaje in neradi poprimejo dela, „Torej naj ne umre morilec tvojega sina, hrabrega Almanzorja?« vpraša, eden, srpo gledaje Saida. „Zakaj ga nismo rajši takoj ubili!”
Said ne sme umreti! vzklikne zdaj Salim, vsprejmem ga celo v svoj lastni vzamem si ga kot pravični del pletla,on bódi moj sluga.«
Said ni mogel najti primerne besede, da bi se dostojno zahvalil poglavarju; razbojniki pa godrnjaje ostavijo šator, in ko naznanijo zunaj na Saidovo smrt čakajočim ženskam in otročajem, Selimov sklep, zavrišče iste in zaupijejo, da bodo Almanzorjeyo smrt maščevale nad njegovim morilcem, če se njegov oče noče osvetiti.
Ostale jetnike razdele krdelom, nekatere odpuste, da bi za bogatejše izposlovali od kupnino, druge spet pošljejo k čredam za pastirje, in nekateri, ki jim je poprej stregla po deset sužnjev, morali so v tem tabora opravljati najnižje posle. Ne tako Said. Ali je bil njegov pogumen, junaški obraz ali pa skrivnostni čar kakšne dobrotljive vile, da se je tako prikupil staremu Selimu? Tega ni mogel povedati nihče, toda Said je živel v njegovem šatoru bolj kot sin, kot pa služabnik. Ta nedoumna naklonjenost starega poglavarja pa mu je nakopala sovraštvo, ostalih služabnikov. Povsod je srečaval sama temne obraze, in če je sam šel skozi tabor, dišal je krog in krog le psovke in kletev, dà, nekolikokrat so pušice frčale mimo njega, ki so vsekakor bile namenjene le njemu, da ga pa niso zadele, pripisoval je skrivnostni zaščiti svoje piščalke, katero je še vedno nosil na svojih prsih. Često se je zaradi teh napadov na svoje žuljenje pritoževal pri Selimu, ali zaman je ta skušal najti zavratne morilce, kajti vse krdelo se je bilo zaklelo zoper tujca, ki ga je starec imel rad. Nekoč Irm reče Selim: *Nadejal sem se, da mi nadomestiš sina, ki je umrl po tvoji roki, ni ti ni jaz nisva kriva, da se to ni zgodilo; vsi so zoper tebe in jaz sam te ne morem, zanaprej varovati, kaj pa pomaga če te skrivoma ubijejo in če krivce kaznujem? Zato porečem svojim ljudem, ko se vrnejo s četovanja, da mi je tvoj oče poslal odkupnino ter te po zanesljivih in zvestih možeh dam prepeljati skozi puščavo«.
Ali pa smem komu razven tebi zaupati?« vpraša ga Said osupel. ,,Me li-ne bodo medpotoma ubili?«
,,Tega te obvaruje prisega, ki mi jo morajo priseči, in te ni prelomil še nobeden«, odvrne Selim zelo mirno. Nekoliko dni potem se povrnejo možje v tabor in Selim je bil mož-beseda. Poklonivši mladeniču orožje oblačila in konja, zbere svoje bojevite ljudi, izbere jih pet za Sahibovo spremstvo, da jim priseči strašno prisego, da ga ne bodo ubili ter ga odpusti s solzami v očeh.
Ta petorica je s Saidom čmerno in molče jezdila skozi puščavo; mladenič je videl, kaká neradi so izpolnovali dano jim nalogo, in skrbelo ga je zelá, da sta dva, izmed njih bila navzona v boju, v katerem je ubil Almanzorja. Ko so prejezdili kakih osem ur, slišal je Saidi da so med sabo šepetali ter zapazil, da so bili še bolj zlovoljni nego poprej. Poslušal je pazno, ter razumel, da govore jezik ki ga je govorilo samo to krdelo, in sicer vedno le pri tajnih in nevarnih podjetjih; Selim, ki je nameraval mladeniča za zmiraj obdržati pri sebi, učil ga je marsikatero uro tega jezika, toda kar je slišal zdaj, bilo je zanj grozno. Tu na tem torišču smo zagrabili karavano, de eden, in tukaj je izdahnil najhrabrejši mož po roki otroški.
»Veter je zametel stopinje njegovega konja," nadaljuje spet drugi,» toda jaz jih nisem izgrešil«.
In na našo sramoto naj še živi tisti in naj bo prost, ki ga je ubil? Kedaj je že kdo slišal, da oče ni maščeval smrti svojega sina? No, pa Selim se je postaral, in je ves otročji.
»In ako to opusti oče«, pravi četrti potem je dolžnost prijatelja, da se osveti za ubitega prijatelja. Tukaj na tem terišču morali bi ga pobiti. Tako je prav in v navadi že od nekdaj”.
„Pa mi smo starcu prisegli”, opozori peti, „ne smemo ga ubiti, svoje prisege ne smemo prelomiti.
„Res da”, pravijo ostali, » prisegli smo, in ubijalec sme prost iziti iz rok svojih so-vražnikov".
» Stojte!" vzklikne najčmernejši medvsemi.
» Stari Selim je prebrisana glava, pa vender ni tako previden, kakor še misli; srno prisegli mu, da dečka spravimo tje ali tje? Ne, prisegli smo mu samo, da mu ne vzelr(mo Življcna, in to mu tudi pustimo Teda zgoče Eolnce in ostri šakalovi zobje bodo prevzeli našo osveto. Na tem prostoru pustimo ga ležati zvezanega". Tako je govoril razbojnik, toda že nekaj trenotkov se je Said pripravljal na najhujše in ko je oni še govoril, potegne naglo svojega konja na stran, požene ga s s precejšnjim udarcem v tek ter zdirja èrez ravan liki ptič. Petorica mož začudenja zazija, pa v takem preganjanju dobro izurjeni, se razdele ter zdirjajo na levo in na desno za njim, in dobro poznavajoči način, kako je treba po puščavi jezditi, prehitita kmalu dva izmed njih begunca, obrneta se proti njemu, in ko zdirja v stran, najde ondu tudi že dva nasprotnika, imajoč petega za hrbtom. Da niso rabili orožja, zadržavala jih je prisega, da ga niso smeli ubiti, tudi zdaj mu vržejo odzadaj zanjko čez glavo, potegnejo ga raz konja, ga neusmiljeno pretepó, zvežejo mu roke in noge ter ga vržejo na razbeljen pesek.
Said jih prosi usmiljenja, ponuja jim kriče visoko odkupnino, toda zasmehujoči ga poskakajo na konje ter oddirjajo. Še nekoliko trenutkov posluša lahkoten topot njihovih konj, potem pa misli, da je izgubljen. Mislil je na svojeza očeta, na togo starega moža, če se mu sin ne povrne več mislil je na svojo stisko, da mu je tako zgodaj umreti; zakaj bilo mu je jasno, da ho v žgočem pesku storil mučno smrt vsled oslabelosti, ali pa, da ga raztrga kak šakal. Sobice je vstajalo čedalje više ter ureče pripekalo na njegovo čelo; z neizrekljivo težavo se mu posreči, da se prevrne; pa to mu je pomagalo ubogo malo.
Pri tem naporu mu piščalka na verižici zdrsne iz obleke. Trudi se tako dolgo da jo dobi v usta, poskusi zapiskati, pa tudi v ti strašni sili mu odpove svojo pomoč. Obupen povesi glavo, in končno izgubi na pekočem solncu zavest. Črez mnogo ur vzbudi se Said vsled šumenja v svoji bližini, obenem pa začuti, a ga je nekdo zagrabil za ramo, in ker je mislil, da se je priplazil kak šakal hoteč ga raztrgati, zaupije groze. Zdajci je bil prijet tudi na noge, toda čutil je, da to niso bili kremplji zveri, ampak roke moža, ki se je skrbno z njim ukvarjal ter z dvema ali tremi drugimi govoril. Še živi ", šepetajo med sabo, pa ima nas za svoje sovražnike".
Naposled Said spregleda ter zazre nad sabo obra majhnega debelega moža, z majhnimi očmi in dolgo brado. Prigovarja mu prijazno, pomaga mu vstati, da mu jedi in pijače, pa mu pripoveduje, v tem ko se Said krepča, da je trgovec iz Bagdada, z imenom Kalum Bek, ki kupčuje s šali in finimi pajčolani za gospe, da je bil na kupčijskem potovanju, zdaj pa se vrača domov ter da ga je revnega in na pol mrtvega našel v pesku ležati, krasna njegova obleka in bilsketajoči kamni njegovega bodala pa so ga opozorili nanj da je poskusil vse, oživeti ga, in to se mu je torej posrečilo. Mladenič se mu zahvali za svoje življenje, kajti uvidel je da bi brez pomoči tega človeka moral žalostno smrt storiti. Ker pa mu je nedostajalo pripomočkov, da bi si pomagal sam, in ker nikakor ne bi mogel skozi puščavo peš, vsprejel je hvaležno sedet na težko obloženi trgovčevi kameli, ter je sklenil za zdaj, da z njim potuje v Bagdad, da morebiti ondi dobi kakšno družbo, s katero bi se mogel povrniti v Balsoro.
Medpotoma pripoveduje trgovec Saldu marsikaj o Harun-Al-Rašidu, izvrstnem vladarju vernikov. Pripoveduje mu o njegovi pravicoljubnosti in njegovi bistroumnosti, kako zna najbolj zapletene pravde preprosto reševati na čudovit način, med drugim mu omeni povest o nožarju, povest o loncu z olivami, povesti, ki jih ve vsak otrok, katere pa je Said zelo občudoval.
„Naš gospod, vladar vernikov, je čudovit mož, nadaljuje trgovec.„ Če mislite, da spi liki navadni ljudje, motite se grozno. Dve do tri ure počitka ob zori, to mu je zadosti. To vem jaz najbolj, kajti njegov prvi komornik, Mesour, je moj stric, in najsi je molčeč liki grob, kar se tiče tajnosti njegovega gospodarja, pa vender svojim dobrim sorodnikom na ljubo kaj pové, posebno če vidi, da človek radovednosti kar pojema. Namesto da bi spal kakor drugi umrjoči ljudje kolovrati vam Kalif ponoči po bagdadskih ulicah, in redko kedaj mine teden, da bi ne doživel kakšnega nenavadnega dogodka; kajti znano vam je, kar se razvidi tudi iz povesti o loncu z olivami, ki je tako resnična kakor beseda prorokova, da ne hodi okrog ni s stražo ni na konju in v polni opravi ni s sto baklonosci, kar bi pač lahko storil, samo, če bi se mu zljubilo, ampak včasi opravljen kot trgovec, včasi kot čolnar, včasi kot vojak, včasi kot mufti, ter gleda če je vse prav in v redu.
Odtod pa tudi izvira, da v nobenem mestu ni nihče po nači z vsakim norcem, na katerega naleti, tako uljuden, kakor ravno pri nas v Bagdadu zakaj ravno tako bi se lahko opravil Kalif, kakor je opravljen najbolj umazan Arabec iz puščave, in v istini je še zadosti, lesa, da se lahko pretepe vse ljudi v Bagdadu in tudi one iz okolice".
Tako je pripovedoval trgovec, in Said se je veselil, da bo videl Bagdad in slavnega Harun-Al-Rašida, dasi ga je včasi mučilo silno hrepenenje po očetu in domovini.
Črez deset dni srečno dospejo v Bagdad, in Said je strmel ter občudoval krasoto tega mesta, ki je ondaj bilo na višku svojega veličja. Trgovec ga povabi v svojo hišo, kar Said rad vzprejme; šele zdaj mu je med vrvenjem ljudi prišlo na um, da trkaj razven zraka in vode v Tigru ter nočnega ležišča na stopnicah kakšne mošeje na najbrž ne dobi ničesar zastonj.
Dan po njegovem prihodu, ravno ko se je bil preoblekel ter si laskal, da se v ti krasni vojaški opravi v Bagdadu kaj lahko postavi ter da ga bo morebiti marsikdo občudoval, vstopi v njegovo sobico trgovec. Lokavo se smeje ogleduje si lepega mladeniča pogladi brado; pa izpregovori:, Mladi gospod, to je vse prav lepo! Toda kaj naj bo z vami? Zdi se mi, da ste velik sanjač, ki ne pomisli, kaj bo prihodnjega dne; ali pa imate tudi toliko denarja pri sebi, da bi mogli svoji obleki primerno živeti?
Ljubi gospod Kalum-Bek odvrne mladenič v zadregi zardel, denarja kajpada nimam, pa morebiti mi vi toliko posodite, da morem potovati domov; moj oče vam gotovo vse povrne.
Kaj dečko, tvoj oče za smeje se trgovec večglasno. Zdi se mi, da si prismojen. Meniš li, da ti dobesedno verjamem celo pravljico, ki si mi jo pripovedoval v puščavi, da je tvoj oče v Balsori bogat trgovec, da si njegov edini sin, o napadu Arabcev, o tvojem življenju pri njihovem krdelu in o, tem in onem. Že takrat so me jezile tvoje redrzne laži in tvoja nesramnost. Vem pa da so v Balsori vsi bogati ljudje trgovci, sai sem že kupčeval z vsemi in moral bi vsekakor slišati tudi o Benezarju, pa če bi isti imel samo šest tisoč tomanov. Ali je torej, zlagano, da si iz Balsore, ali pa je tvoj oče berač, čegar izkaženemu sinu ne posodim ni vinarja. Potem pa ta napad v puščavi! Kedaj pa je bilo slišati, da bi se bili razbojniki predrznili, da bi oplenili kakšno karavano, ter celo ljudi odpeljali v sužnost, odkar je modri Kalif Harun zavaroval kupčijska pota skozi puščavo? Tudi bi se to moralo zvedeti, toda na celem svojem potovanju nisem slišal ničesar o tem in tudi tukaj v Bagdadu ne, kjer se vendar shajajo ljudje iz vseh strani sveta. To ti je druga laž, mladi nesramnež!«
Jeze in gneva bled hoče Said malemu hudobnežu seči v besedo, toda ta ga preupije in k temu krili z rokama. »In tretja laž, ti nesramni lažnik, je povest o Selimovem taboru«.
Selimovo ime je dobro znano vsem ki so kedaj videli kakega Arabca, no in Selim je znan kot najbolj grozen in krvoločen razbojnik, in ti upaš trditi, da si mu ubil sina in da te niso na torišču razsekali; da, nesrarnen si takó, da pripoveduješ neverjetne reči, da te je Selim varoval pred svojim krdelom, te vsprejel v svoj šator in odpustil brez odkupnine, namesto, da bi te dal obe- siti na prvo drevo, on, ki je obešal popotnike, samo da bi videl, kakó se obešenci kremžijo. Ti grd lažnivec ti!
»Ne morem vam povedati ničesar druzega«, vzklikne mladenič,» kakor da je vse res pri izveličanju moje duše in pri bradi prorokovi!
,,Kaj pri svoji duši hočeš prisegati upije trgovec, pri svoji, črni, lažnivi duši? Kdo pa ti naj verjame? In pri bradi prorokavi, ti, ki še sam nimaš mišje dlake? Kdo naj ti zaupa!
,Seveda nimam nobene priče", nadajuje Said, „saj ste me vender našli zvezanega in revnega?
„To mi ne dokaže prav nič”, odvrne oni, „opravljen si liki imeniten razbojnik lahko da si koga napadel, ki je bil močnejši mimo tebe, ki te je premagal in zvezal”.
„Ni treh se ne bojim” povzame Said „da bi me premagali in zvezali, razven, če mi zahrbtno ne vržejo zanjke na vrat. Kajpada vi na vašem bazarju ne morete pojmiti, kaj premore pojedinec, ki je v orožja dobro izvežban. Pa vi ste mi ohranili življenje, in zato se vam zahvaljujem. Kaj pa nameravate zdaj z mano pričeti? Če mi nočete pomoči, potem moram pač beračiti ali jaz ne maram prositi milosti sebi enakih, obrnem se do Kalifa”.
„Tako?” poroga se trgovec. Do nobenega druzega se torej nočete obrniti kakor do našega najmilostivejšega gospoda? To se pravi gosposki beračiti! Glej, ga glej! Pa le pomislite mladi, imenitni gospod, da pot do Kalifa vodi mimo mojega strica, Mesoura, ter da mi je treba samo nadkomornika na to opozoriti, kako izvrstno umete lagati. Said smili se mi tvoja mladost. Ti se lahko poboljšaš, še je lahko kaj iz tebe! Vzeti te hočem v svojo prodajalnico na bazaru, ond i boš mi služil leto dni, ko to mine, in če ne boš hotel pri meni ostati, izplačam ti tvoj zaslužek in ti lahko greš, kamor hočeš, v Alepo ali Medino, v Stambul ali pa v Balsoro, magari k nejevernikom. Dopoldne ti dam čas za premislek, hočeš li dobro, ako pa nočeš, potem pa ti ceno zaračunim potne stroške, ki si mi jih provzroČil, ter si prostor na kameli poplačam s tvojo obleko in z vsem, kar imaš, pa te poženem na cesto; potem pa lahko greš h kalifu, ali k muftiju, k mošeji ali pa na bazar beračit."
S temi besedami ostavi malopridnež nesrečnega mladeniča. Zaničevalno zre Said za njim, skrajno ogorčen nad izprijenostjo tega človeka, ki ga je namenoma vzel s sabo ter ga zvabil v svojo hišo zato, da bi ga dobil v svojo oblast. Poskuša nato, bi-1i ne mogel pobegniti, toda okno je zamreženo, vrata pa zaklenjena. Ko se naposled umiri odloči se za zdaj, da vsprejme trgovčevo ponudbo ter mu služi v prodajalnici. Uvidel je namreč, da mu druzega ne preostaje; zakaj če bi tudi pobegnil, bi brez denarja ne mogel priti do Balsore. Ob enem pa tudi sklene, čim prej Kalifa poprositi pomoči. Nastopnega dne odvede Kalum-Bek novega svojega slugo v svojo prodajalnico na bazarju. Tu razkaže Saidu vse šale in pajčolane in vso drugo robo, s katero je trgoval, ter mu nakaže poseben posel. Saldov posel je bil ta, da je preoblečen v trgovskega slugo, in ne več v bojnem svojem nakitu, med prodajalničnimi vrati v eni roki držal šal, v drugi pa krasen pajčolan ter klical mimo idoče može in žene, jim kazal svojo robo, jim imenoval cene ter vabil ljudi; zdaj šele je uvidel Said, čemu si ga je Kalum-Bek izvolil za to opravilo. Bil je sam majhen, ostuden možicelj, in če je sam stal pred prodajalno ter vabil ljudi, zasmehoval ga je marsikateri sosed in so se mimo hodeči norčevali z njega, ali pa so mu nagajali dečki, ženske pa so ga skratka imenovale ptičje strašilo; toda vsak je rad zrl mladega, vitkega Saida, ki je dostojno klical kupčevalce ter tako spretno in lično znal ponujati svoje blago.
Ko Kalum-Bek vidi, da je v njegov iprodajalnici čim dalje več kupcev, odkar je Said pri njem, postane nasproti mlademu možu prijaznejši, daje mu boljšo hrano kot poprej, ter v obče gleda na to, da je Said zmiraj lepó in imenitno opravljen. Toda taki dokazi mečjega mišljenja njegovega gospodarja ganejo Saida le malo in on premišlja ves božji dan, da celo v sanjah, kakó bi se na kak lep nacin mogel vrniti v svoje rojstno mesto.
Nekoč seje prav veliko razpečalo v prodajalnici in vsi raznašalci prtljage so bili razposlani, kar pride neka gospa, ki še nekoliko nakupi. Izbere si kmalu ter zahteva, da bi ji kdo proti nagradi nesel blago domov. Črez pol ure vam lahko pošljem vse," pravi Kalup-Bek,» potrpeti vam je samo ta majhen čas, ali si pa morate najeti kacega druzega nosilca."
»Kakšen trgovec pa ste vi, ki svojim odjemalcem vsiljujete tuje nosilce?" vzklikne gospa.» Ali ne more tak fant v gneči z mojim zavitkom pobegniti? Kdo mi bo potem odgovoren za to? Po tržni postavi je vaša dolžnost, da mi daste zavitek odnesti domov, le vas se morem in tudi hočem držati."
„Potrpite samo pol urice, cenjena gospa!” prosi trgovec mencáje. »Vsi moji nosilci so razposlani —"
„Dosti slaba trgovina, ki nima zmiraj nekoliko hlapcev na razpolago,” togoti se hudobna ženščina. „Glej ga no, tam-le še stoji tak mlad postopač pojdi torej, dečko, naloži si moj zavitek, pa ga nesi za menoj!”
„Stoj, stojte!” upije Kalum-Bek. „To je moja vada, moj klicalec, moj magnet! Ta nikakor ne sme praga prestopiti!”
„Kaj pa še!” poroga se stara gospa ter brez obotavljanja Saidu potisne svoj zavitek pod pazduho. „Slab trgovec to in še slabejše blago, ki se ne hvali samo, in pa še tako zijalo imeti za vabilca. Naprej, dečko, naprej, danes si zaslužiš dobro napitnino.” »Pa teci v Arimanovem in vseh hudobnih duhov imenu," godrnja Kalum-Bek svojemu magnetu,» toda glej, da se kmalu povrneš stara copernica bi me na bazarju Še lahko dala ljudem v zobe, če bi se nji protivil še delj."
Said gre za gospo, ki tako lahkotno koraka črez trg in po ulicah, da bi se tega pri njeni starosti ne bil nihče nadejal. Končno se ustavi pred krasno palačo, potrka, odpro se dvokrilna vrata, gospa stopa po mramornatih stopnicah navzgor ter namigne Saidu, naj gre za njo. Naposled dospeta v visoko, veliko in tali krasno dvorano, kakršne še Said vse svoje življenje videl ni. Tu se starka utrujena vsede na blazino, pokima Saldu, naj odloži svoj zavitek, poda mu majhen srebrn denar ter ga odslovi.
Bil je ravno pri vratih, kar zvončen, jasen glas zakliče „Said”. Začuden, da ga tukaj poznajo, obrne se Said ter ugleda prekrasno žensko, obdano od sužnjev in sužinj, namesto starke sedečo na blazini. Začudenja onemel, prekriža Said svoji roki ter se globoko prikloni.
Ljubi moj dečko Saki," izpregovori gospa, dasi se mi zelo smiliš zbog nezgod, ki so te privedle sem v Bagdad, vender je bil to edini po usodi odločen kraj, kjer naj bi se razrešila tvoja usoda, ako bi pred dvajsetim letom ostavil svojo domovino. Ali še imaš svojo piščalko, Said?".
I seveda jo imam še," vzklikne vesel tem ko izvleče zlato verižico, „in vi ste morebiti dobrotljiva rojenica, ki mi je pri mojem rojstvu poklonila ta dar?”
„Bila sem prijateljica tvoje matere,” odvrne vila, „pa sem tudi tvoja prijateljica dokler ostaneš priden. Oj, da se tvoj lahkomiselni oče ni ravnal po mojem nasvetu! Marsikaj žalega bi se ti ne bilo primerilo.”
„No, pa moralo je pač priti tako!” pripomni Said. »Toda, milostna vila, dajte, vprezite močan severovzhodni veter k oblačni svoji kočiji, vzemite me k sebi ter me v nekaj trenotkih odpeljite v Balsoro k mojemu očetu, potem hočem tam mirno preživeti teh šest mesecev do dvajsetega svojega leta."
Tebi je pač kaj lahko z nami tako govoriti," nasmehne se vila. „Ali ubogi Said! To ni mogoče zdaj, ko nisi doma, ne morem zate storiti ničesar izvanrednega. Še iz oblasti izprijenega Kalum-Beka te ne morem oprostiti! Njega ščiti mogočna tvoja neprijateljica."
Torej nimam samo dobre prijateljice?" začudi se Said, „nego tudi neprijateljico? No, njeni vpliv sem občutil že večkrat. Pa s svojim svétom me vender smete podpirati? Ali naj ne pojdem h Kalifu ter ga poprosim pomoči? Moder mož je, gotovo bo me proti Kalum - Beku ščitil.”
„Da, Jarun je moder mož!” pravi vila. Pa žal! tudi on je samo človek. On zaupa svojemu nadkomorniku Mesourju toliko kakor samemu sebi, in prav ravna, zakaj preskusil je Mesourja ter se preveril, da je zvest. Mesour pa zaupa tvojemu gospodarju Kalum - Beku tudi kakor samemu sebi, in v tem greši, kajti Kalum je hudoben človek, četudi je Mesourjev sorodnik. Kalum je obenem zvit tič, kakor hitro je dospel semkaj, natvezal je svojemu stricu nadkomorniku o tebi čudno bajko in ta jo je zopet povedal Kalifu, in četudi bi prišel v Harunovo palačo, vsprejeli bi te slabo, zakaj Kalif ti ne verjame. Toda še so druga sredstva in poti, da se mu lahko približaš, in zvezde ti prerokujejo, da še dosežeš njegovo milost."
To je seveda hudó," vzdihne Said. Potemtakem bom še za nekoliko časa moral zanikrnemu Kalum-Keku služiti v prodajalnici. Pa eno milost mi častita gospa vseeno lahko izkažete. Izurjen sem v orožju in največje moje veselje je bojna igra, v kateri se vrlo borim s sulico, lokom in topim mečem. Najplemenitejši mladeniči tega mesta imajo vsak teden tako bojno igro. Toda udeleževati se je smejo le mladi ljudje v najlepših opravah in vrhutega prosti možje, ne pa tudi kak služabnik iz bazarja, ko bi mi vsak teden mogli preskrbeti konja, obleko in orožje, ter da se me po obrazu ne bi moglo spoznati —" To je želja, kakršno pač, sme gojiti mlad in plemenit mož," pravi vila, ,,oče tvoje matere je bil najhrabrejši mož vse Sirije, in kaže se, da si ti podedoval njegove dobre lastnosti. Zapomni si to hišo vsak teden dobiš tukaj konja, dve oprodi na konjih, dalje orožje in obleko ter tako umivalno vodo za obraz, da te ne bo nihče izpoznal. In zdaj pa z Bogom, Said! Ostani stanoviten, bodi pameten in kreposten! Črez šest mesecev boš mogel na piščalko zapiskati in Zulima te bo rada uslišala."
Mladenič se hvaležno in spoštljivo oprosti pri svoji čudoviti zavetnici; zapomni si natanko hišo in ulice ter se zopet poda na, bazar.
Ko se vrne na bazar, pride ravno ob pravem času, da pomaga svojemu gospodarju in mojstru in da ga reši, Pred prodajalno zazré veliko gnečo, dečki plešo krog trgovca ter se mu rogajo, starejši pa ga zasmehujejo. On sam pa stoji, jeze trepetaje in v silni zadregi pred prodajalno, v eni roki držeč šal, v drugi pa pajčolan. Ta smešni prizor pa je nastal tako:
Kalum namreč namesto brhkega svojega strežaja stopi pred vrata ter vabi ljudi ali nihče noče kupiti pri starem ostudnežu. Kar prideta dva moška po bazarju navzdol, hoteč svojima soprogama kupiti darila. Iskaje prekorakata bazar nekolikrat gorindol in ravno zdaj se, zopet zreča na vse strani, približujeta doli.
Kalum-Bek to zapazivši, hoče se okoristiti, pa zavpije: » Tukaj, gospoda moja, tukaj! Česa pa želita, krasnih pajčolanov, lepega blaga?"
»Prijatelj", odgovori mu eden ogovorjencev, „najsi je tvoje blago še tako dobro, pa najini ženski sta kaj čudni, in prišlo je v našem mestu v navado, da se pajčolani ne kupujejo nikjer drugod, kakor pri ibrhkem Saidu; iščeva ga že pol ure, pa ga ne moreva najti; nemara nama moreš povedati, kje bi ga mogla dobiti, pri tebi pa kupiva drugikrat.”
»Allahit Miah!" -vzklikne Kalum Bek se prijazno režé. » Sam prorok vaju je poslal pred prava vrata. K lepemu stréžniku hočeta, da bi kupila pajèolane? Potem pa kar vstopita, baš tukaj je njegova prodajalnica."
Eden teh mož se smeje Kalumovi trditvi in njegovi majhni pa gnusni postavi, drugi pa, misleč, da se Kalum ž njim samo hoče norčevati, ga prav pošteno ošteje. Kalum-Bek ves iz sebe pokliče svoje sosede za priče, da se nobeni drugi trgovini kakor ravno njegovi ne pravi pri brhkem strežniku; a njegovi sosedi, zavidajoči mu množino odjemalcev, nočejo o tem ničesar vedeti; in ona dva jameta starega lažnivca, kakor sla ga imenovala, pošteno pestiti. Kalum, braneč se bolj s kričanjem in zabavljanjem, kakor pa s pestmi, privabi tako veliko tolpo ljudi pred svojo prodajalnico ;pol mesta ga je poznalo kot malovrednega skopuha, in sleherni mu je privoščil bunke, ki jih je dobival, in že ga zagrabi eden izmed onih dveh mož za brado, ko ravno tega nekdo prime za roko ter ga z enim samim sunkom vrže na tla, da mu turban pade z glave in mu odlete čerape.
Množica, ki bi najbrž bila rada videla, da bi bil Kalum-Bek natepen, glasno godrnja, tovariš vrženega pa se ozira po onem, ki se je predrznil vreči njegovega prijatelja; ko pa pred sabo zagleda visokega, močnega mladeniča bliskajočih se oči in pogumnega obr aza, ne upa se ga lotiti; ker vrhutega kaže Kalum, kateremu se je njegova rešite v zdela kot čudež, na mladenČa ter kriči na vse grlo: ,,Torej, kaj hočete še več? Tukaj, gospoda je Said, brhki trgovski strežnik. Ker so ljudje dobro vedeli, da se je Kalum-Beku poprej godila krivica, se mu posmehujejo, oni mož pa, ki je bil vržen, osramočen vstane ter odkrevlja s svojim prijateljem, ne da bi kupil kak šal ali kak pajčolan.
Oj ti zvezda vseh trgovskih strežnikov, ti krona vsega bazarja!" vzklikne Kalum, spremljajoč svojega slugo v prodajalnico. „To je pomoč o pravem času, to to se pravi posredovati; je pa dečko tudi ležal na tleh, kakor bi nikoli ne bil stal na nogah in jaz bi nikdar več ne bil potreboval brivca, ki bi mi bil brado česal in mazilil,ko bi ti bil samo nekoliko trenotkov prišel kasneje, s čim naj ti povrnem to?”
Bil je le nagel občutek pomilovanja, ki je vodil Saidovo roko in srce; zdaj pa, ka se je ta občutek polegel, bilo mu je skoro žal, da je hudobnemu možu prihranil kaznovanje ; rokovet brade manj, mislil je, bi moža za kacih dvanajst dni storila mehkega in voljnega; pa vender je hotel porabiti ugodno trgovčevo razpoložnost ter si je v zahvalo poprosil dovoljenja, da bi smel vsak teden po en večer porabiti za-se, za sprehod ali pa za kaj druzega; Kalurn mu je dovolil ker vedel je predobro, da je njegov prisiljeni pomočnik prernoder, da bi mu pobegnil brez denarja in poštene obleke.
Kmalu je dosegel Said, kar je želel. Prihodnjo sredo, to je tisti dan, katerega so se zbirali mladi ljudje iz najboljših stanov na javnern trgu mesta, da bi se urili v bojnih igrah, reče Kalupu, da bi ta večer rad porabil, za-se in ko mu gospodar to dovoli, se poda v ulico, v kateri je stanovala vila, potrka in takoj se mu vrata odpró. Kakor je vse kazalo, so služabniki bili na njegov prihod že pripravljeni, ne da bi ga šele vprašali, česa želi, kajti peljejo ga takoj po stopnicah navzgor v lepo sobo, ondi mu najpoprej podadó umivalno vodo, ki bi ga naj storila nepoznanega. Pomoči si z isto obraz pogleda se v ko vinsko zrcalo ter skoro samega sebe ne spozna, ker zdaj je bil od solnca ogorel, imel je lepe, črne brke in bil je videti najmanj za deset let starejši, kakor je v resnici bil.
Nató ga popeljejo v drugo sobo, kjer je bila zanj pripravljena popolna krasna oprava, katere bi se niti sam Kalif ne bi smel sramovati ondaj, kadar je v polnem blesku svoje mogočnostu pregledoval svojo vojsko. Tu je bil turban iz najfinejše tkanine s spono, iz samih démantov in s čapljinimi peresi, obleka iz težke, rdeče svilenine, pretkana s srebrnimi cvetlicami, prsni oklep iz srebrnih obročkov, ki je bil tako fino izdelan, da se je pri vsaki kretnji oprijel telesa, in je vender bil tako trden, da ga nista mogla ni sulica ni meč predreti, sablja damaščanka z bogato risano nožnico ter ročajem, okičenim z dragocenimi kameni. Ko tako oborožen stopi skozi vrata, izroči mu eden služabnikov svilnat robec, pa mu reče, da mu ta robec pošilja hišna gospodinja; kadar bo ž njim obrisal svoj obraz, bodo mu izginile brke in pa rujava polt.
Na dvorišču so čakali trije lepi, osedlani konji; najlepšega zajaše Said, ostala dva pa njegova slugi, potem pa veselo odjaha na trg, kjer so se imele vršiti bojne igre. Bliščoba njegove obleke in krasota njegovega orožja obrne vseh oči nanj, in ko prijezdi v kolobar, ki ga je obdajala množica, nastane samega strmenja splošni šepet. Bil je to imeniten zbor najhrabrejših in najžlahtnejših bagdadskih mladeničev, celó kalifovi bratje so tu podili svoje konje ter vihteli kopja. Ko prihaja Said in ga nihče ne more spoznati, jezdi mu sin velikega vezirja z nekoliko prijatelji nasproti, pozdravi ga spoštljivo, povabi ga, naj se udeleži njihovih iger ter ga povpraša po njegovem imenu in njega domovini. Said mu pove, da se imenuje Almanzor, ki prihaja iz Kahire, da je na potovanju in da je 'toliko slišal o junaštvu in izurjenosti mladih bagdadskih plemičev, da si ni mogel kaj, da bi jih ne videl ter se ž njimi spoznal. Mladeničem dopade dostojno in pogumno vedenje Said-Almanzorjevo; dajo mu na izbero kopje in pa oddelek, kajti vsa družba se je delila v dva oddelka, da bi se posamezno in skupinoma borili.
No, če je že Saidova zunanjost pozornost obračala nase, to so se zdaj še bolj čudili njegovi izvanredni spretnosti in urnosti. Njegov konj je bil hitrejši od ptice, in svoj meč je sukal po bliskovo. Lučal je kopje tako lahko, daleč in sigurno na cilj, kakor da je pušica, ki io je izstrelil iz sigurnega svojega loka. Premagal je najhrabrejše nasprotnega oddelka in ob sklepu igre je bil tako splošno spoznan za zmagovalca, da ga poprosita Kalifov brat in sin velikega vezirja, ki sta se borila ob njegovi strani, naj bi se poskusil tudi ž njima. Kalifovega brata Alija precej premaga, vezirjev sin pa se mu brani tako hrabro, da po dolgi borbi sklenejo odločitev prihraniti za prihodnjič.
Dan po igri se je po vsem Bagdadu govorilo samó o krasnem, bogatem in hrabrem tujcu; vsi, ki so ga videli, dà, celo vsi, ki jih je premagal, bili so vneti zaradi plemenitega njegovega obnašanja in celo pred njim v Kalum-Bekovi prodajalnici se je govorilo o njem; pritoževali so se samó, da nihče ne vé, kje da stanuje. Prihodnjič dobi v vilini hiši še krasnejšo obleko in dragocenejše orožje. Ta pot se zbere pol Bagdada, celo Kalif gleda z balkona ta prizor; in on občuduje tujca Almanzorja ter mu po končani igri obesi veliko zlato spominsko kolajno na zlati verižici krog vratu, da bi mu s tem dokazal svoje občudovanje. Ni moglo biti drugače, kakor da ta druga še sijajnejša zmaga razvname zavist mladih plemičev bagdadskih. »Tujec naj pride semkaj v Bagdad," pogovarjajo se med sabo, „ki naj nam ugrabi slavo, čast in zmago?” In naj se drugod šopiri, da med odličnimi bagdadskimi plemiči ni bilo nobenega, ki bi se bil od daleč mogel meriti ž njim? Pomenkovaje se tako, sklenejo pri prihodnji igri, kot bi se bilo zgodilo po naključji, napasti ga po pet ali po šest.
Saidovo ostro oko precej zapazi ta znamenja nejevolje; vidi jih, kako v kotu stoje skupaj ter ga šepetaje temno motre; mladenič sluti, da nima nobenega prijatelja med njimi, razven Kalifovega brata in sina velikega vezirja, in še ta dva mu postajata nadležna s svojimi vprašanji: Kje bi ga mogla obiskati, s čim se peča, kaj mu v Bagdadu najbolj ugaja in več enacega. Čudno pa je bilo to, da je oni izmed mladih mož, ki je nasrditejše motril Said-Alrnanzorja ter ga najhuje črtil, bil isti, katerega je nedavno pred Kalom-Bekovo prodajalnico posadil na tla, ravno ko je nameraval nesrečnemu trgovcu iztrgati brado. Ta mož ga je gledoval vedno pazno in zavistno. Said ga je bil sicer že nekolikokrat premagal, toda to ni bil zadosten povod takemu sovraštvu, in Said se je že bal, da ga je oni morebiti po njegovi rasti ali po glasu spoznal kot Kalum-Bekovega stréžnika, kár bi ga bilo izročilo zasramovanju in osveti teh ljudi. Naklep njegovih zavistnikov se je razbil ne samo na njegovi previdnosti in hrabrosti, ampak tudi na prijateljstvu, ki sta ga do njega gojila Kalifov brat in sin velicega vezirja. Ko sta ta dva zapazila, da ga jih je obkolilo najmanj šest, hoteč ga vreči raz konja ter ga razorožiti, pridirjala sta tje, razpodila tropo ter se zagrozila mladim ljudem, ki so se vedli tako izdajsko, da jih izključita od iger. Več nego štiri mesece je Said na ta način na strmenje Bagdadčanov izkušal svojo hrabrost, kar nekega večera vračaje se po igri domov sliši glasove, ki se mu zde znani. Pred njim počasi stopajo štirje možje, posvetujoči se o nečem. Ko se Said tiho približa, sliši, da govore narečje Samovega krdela iz puščave ter zasluti, da se ti štirje možje piripravljajo na kakšno razbojništvo. Njegov prvi občutek je, da se tem štirim odtegne; toda ppmlslivši, da bi mogel kaj zlobnega preprečiti, priplazi se še bliže, da bi jih poslušal.
»Vratar je rekel razločno, po cesti na desno od bazarja,« pravi eden, ondi pride in mora nocoj priti z velikim vezirjem.«
» Dobro," meni na to drugi, »velikega vezirja se ne bojim; on je star in ni najboljši junak, ali Kalif ta ima baje izvrsten meč, njemu pač ne zaupam; gotovo se jih deset ali dvanajst njegove telesne straže plazi za njim." „Živa duša ne,” ugovarja tretji. Če se ga je kedaj videlo ali spoznalo po noči, bil je vedno z vezirjem ali pa nadkomornikom sam. Nocoj ga moramo dobiti v roke, ali ne sme se mu zgoditi nič žalega."
» Jaz bi dejal, najbolje bo," meni prvi, » če mu zanjko vržemo črez glavo; ubiti ga nam ne kaže, kajti za njegovo truplo bi dobili le pičla odkupnino, ako bi v obče mogli kakšno dobiti.«
,,Torej eno uro pred polnočjo! dogovore se ter odidejo, eden tje, drugi drugam.
Ne malo prestraši ta naklep Saida. Sklene takoj pohiteti v Kalifovo palačo ter ga obvestiti o preteči mu nevarnosti. Toda, ko že preteče nekoliko ulic, spomni se vilinih besed, ki mu je povedala, kako slabo da je zapisan pri Kalifu, pomisli torej, da bi morebiti zasmehovali njegovo naznanilo ali pa je smatrali za poskus, da bi se rad vladarju bagdadskemu prikupil, in zató jame počasneje stopati, zazdi se mu, da bo najbolje, ako se zanese na dober svoj meč ter osebno Kalifa reši iz rok razbojnikov. Zatorej se ne vrne na Kalum-Bekov dom, temveč se usede na stopnice pri mošeji ter čaka ondi, da se popolnoma stori noč, potem se mimo bazarja poda v one ulice, ki so jih bili imenovali razbojniki ter se skrije za napušč neke hiše. Eno uro je približno stal ondi, kar zasliši po ulici prihajati dva moža; izprva misli, da je Kalif in njegov veliki vezir, ali eden izmed mož zaploska v roko, in mahoma prihitita dva druga na tihotna po ulicah od bazarja navzgor. Nekaj časa šepetajo med sabo, potem pa se razdele, trije se skrijejo ne daleč od njega, četrti pa hodi po cesti gor in dol. Noč je bila zelo temna, pa tiha, in Said se mora skoro samo na tanjko svoje uho zanašati.
Zopet mine skoro pol ure, ko se od bazarja sem zaslišijo koraki. Razbojnik jih je tudi moral slišati; brž se zmuza mimo Saida proti bazarju. Koraki prihajajo bližje, in že more Said razločiti nekaj temnih postav, kar razbojnik ploskne v roko, in v istem trenotku ti trije zadrve iz zasede. Napadenci so morali biti oboroženi, ker je bilo slišati žvenket orožja. Takoj izdere svojo dainaščanko ter se s klicem: Dol s sovražniki velikega Hanina! " zakadi na razbojnike, podre s prvim mahljejem enega na tla ter se nato vrže na dva druga, ki sta ravno nameravala razorožiti moža, okolo katerega sta bila vrgla vrv. Slepo zamahne po vrvi, da bi jo presekal, zadene pa pri tem tako strahovito enega razbojnika na roko, da mu jo odseka z groznim krikom razbojnik pade na kolena. Zdaj pa skoči četrti, ki se je boril z nekim drugim možem, nad Saida, ki se je bojeval še s tretjim napadalcem, no mož, ki se je oprostil zanjke, naglo potegne svoje bodalo, pa ga napadalcu od strani zasadi v prsi. Ko to zapazi preostali, vrže sabljo od sebe ter zbeži.
Kmalu izve Said, koga je rešil; zakaj večji teh dveh pristopi k njemu, rekoč: „Eno je čudovito, kakor drugo, ta napad na moje življenje in prostost, kakor zagonetna pomoč in rešitev. Kako pa ste vedeli, kdo da sem? Vam je bilo o naklepu teh ljudi kaj znano?”
Vladar vernikov," odgovori Said,„ ne morem dvomiti, da si ti, nocoj zvečer sem gel po cesti El Malek za nekoliko možmi, katerih tuje in skrivnostno narečje sem se nekoč učil. Pogovarjali so se o tem, da te vjamejo, častitega tvojega vezirja pa ubijejo. Ker pa je bilo že prepozno, da bi te bil mogel posvariti, sem sklenil iti tje, kjer so te hoteli zalotiti, da bi ti pomagal.”
Hvala ti srčna," dé Harun, tukaj ni kaj varno postajati; sprejmi ta prstan pa pridi jutri ž njim v mojo palačo; potem izpregovorimo kaj več o tebi in tvoji pomoči ter se pomenimo, kako te morem najbolje nagradit. Pojdi, vezir, ni dobro tukaj ostajati, mogli bi se vrniti."
To izgovorivši, hoče vezirja potegniti s sabo, potem ko še mladeniču natakne svoj prstan; pa vezir ga poprosi, naj še malo počaka, obrne se, pa iznenadenemu Saidu izroči težko mošnjo, rekoč: „Mladi mož, moj gospod, Kalif, te lahko imenuje, za kar te hoče, celo za mojega naslednika te lahko naredi, jaz pa morem le malo storiti, in kar morem storiti, zgódi se rajši danes nego jutri; zató pa vzprejmi to-le mošnjo. S tem pa še nikakor moja zahvala ni poravnana. Kolikorkrat česa poželiš, pridi brez skrbi k meni.”
Ves sreče prevzet, hiti Said domov. Pa tukaj ga vsprejmo kaj slabo; ker ga tako dolgo ni bilo nazaj, je bil Kalum-Bek izprva v skrbeh, potem pa nevoljen, misleč, da lahko izgubi lepega svojega vabilca. Sprejme ga torej s psovkami ter razsaja liki zbesnel. Toda Said, ki je bil pregledal svojo mošnjo ter preštel svoje zlatnike, pomisli, da zdaj lahko potuje v svojo domovino, ne da bi se zanašal na milost Kalifovo, ki gotovo ni bila manjša od zahvale vezirjeve, mu nikakor ne molči, nego mu pové brez ovinkov, da ni eno uro več ne ostane pri njem. Iz začetka se Kalmu-Bek tega hudo ustraši, potem pa se porogljivo nasmeje in vzklikne: „Ti capin in potepuh, ti grdi malopridnež, ti! Kam pa se hočeš zateči, ako ti odtegnem svojo reko kje si dobiš svoj obed, in kje svoje nočno ležišče?
To naj vas nikar ne skrbi, gospod Kalum-Bek, « odvrne Said nagajivo, ostanite zdravi, mene ne vidite več!”
To izgovorivši, steče skozi vrata, Kalum-Bek pa ostrmenja zanemel gleda za njim. Prihodnjega dne pa, ko si je stvar premislil do dobra, razpošlje na vse strani svoje raznašalce, ki naj bi pozyedovali za ubežnikom. Dolgo ga iščejo zaman, končno pa vender pride eden nazaj, rekoč, da je videl strežnika Saida priti iz mošeje in da je šel v karavenseraj, da je čisto izpremenjen, ker ima lepo obleko, bodalo in sabljo in pa krasen turban.
Ko Kalum-Bek to sliši, prisega kričé: ,,Okradel me je, da se je oblekel. Oj, kako sem nesrečen!" Brže bolje steče k policijskemu nadzorniku, in ker je ta vedel, da je sorodnik nadkomornika Mesourja, mu precej dá nekoliko redarjev, ki naj bi Saida dejali v zapor. Said sedi pred karavanserajem ter se povsem mirno razgovarja s trgovcem, ki ga je tukaj našel, o potovanju v svoje rojstno mesto Balsoro, ko nenadoma nekoliko mož plane nadenj, ki mu vzlic branitve zvežejo roke na hrbet. Vpraša jih, kdo jim je dal pravico do tacega nasilstva, a oni odgovore, da se to godi v imenu redarstva in njegovega postavnega gospodarja Kalum-Beka.
Hkrati pristopi majhni, ostudni mož zasramuje in ozmerja Saida, poseže v njegov žep ter na začudenje pričujočih z zmagonosnim vzklikom izvleče veliko mošnjo, polno zlatnikov, iž njega.
Glejte! Vse to mi je sčasoma pokradel ta hudobnež!« zavpije in ljudje z mrženjem zro na ujetnika, rekoč ; »Kaj! Tako mlad in brhek, pa vender tako izprijen? K sodišču ž njim, k sodišču, naj ga kaznujejo." Tako ga vlečejo naprej in pridruži se jim nepregledna truma ljudi vseh stanov, ki v enomer kriče: „Glejte, glejte, to je lepi stréžnik z bazarja okradel je svojega gospodarja ter pobegnil; ukradel mu je dvesto zlatov.
Redarski nadzornik s temnim obrazom vzprejme ujetnika; Said hoče govoriti, pa uradnik mu zapove, naj molči, ter zaslišuje samo majhnega trgovca. Pokaže mu mošnjo, pa ga vpraša, če mu je to zlato ukradeno; Kalum-Bek na to priseže; no, njegova kriva prisega mu pač pripomore do zlata, ne pa tudi do brhkega strežnika, ki mu je bil več vreden, nego tisoč zlatov, kajti sodnik razsodi takó: ,Vsaka tatvina, katera se izvrši na bazarju in ki presega sto zlatov, kaznuje se po postavi, katero je moj premogoéni gospod Kalif poostril šele pred nekaj dnevi, z večnim pregnanstvom na pust otok. Ta-le tat prihaja ravno o pravem času, in ravno izpolni čislo dvajset tacih tièev; jutri se jih naloži na ladjo ter se jih pošlje na morje.”
Said obupuje; roti uradnika, da bi ga poslušal, da bi mu samo besedo dovolil spregovoriti s Kalifom; pa ne najde je milosti. Kalum-Bek obžalujé svojo prisego tudi moleduje zanj, a sodnik ga ostro zavrne: ,Dobil si svoje zlato, bodi zadovoljen, pojdi domov in vedi se mirno, sicer te za vsak najmanjši ugovor kaznujem z desetimi zlati. Kabin- Bek, prepaden obmolči, sodnik pomigne in nesrečnega Saida odvedó.
Pripeljejo ga v temno in vlažno ječo; ondi na slami leži devetnajst zanikrnih ljudi, ki svojega sotrpina sprejeto s surovim smejanjem ter zabavljanjem na sodnika in Kalifa. Dasi mu je bila pred očmi njega strašna usoda in ga je grozno mučila misel, da je pregnan na pust otok, vender se je tožail s tem, da bo že nastopnega dne rešen strahovitega zapora. A motil se je zelo domišljavajoč si, da bo njegov položaj na ladji kaj boljši. Teh dvajset zločincev zapró v najspodnji del, kjer se niti ni dalo po koncu stati in ondi se ti še sujejo za najbolše prostore. Dvignejo sidra, in Said zajoka gorko, ko se jame ladja pomikati, ki ga je imela odpeljati od njegove domovine. Samo po enkrat na dan dobivajo ujetniki malo kruha in sadja in pa požirek sladke vode in tako je bilo v tem ladjinem delu temno, da so vedno morali prinesti luč, kadar so ujetniki imeli jesti. Skoro vsacega druzega, tretjega dne med njimi dobé mrliča, tako nezdrav zrak je bil v tej nadvodni ječi, in Saida je rešila samo njega mladost in njegovo trdno zdravje.
Štirinajst dni že jadrajo po vodi, ko nekega dne začno valovi silneje bučati ter na ladji nastane nenavadno gibanje in dirjanje.
Said sluti, da se bliža vihar; bilo mu je celo všeč, ker se je nadejal, da bo zdaj umrl.
Silneje in silneje se ladja nagiba sem in tje, naposled pa s silnim hreščanjem obtiči. Vpitje in vika se med bučanjem viharja sliši s krova navzdol. Končno utihne vse, obenem pa zapazi eden ujetnikov, da voda dere v ladjo. Trkajo na zaklopnico, ali nihče se njim ne oglasi. Ko tedaj voda vedno bolj prihaja, uprejo se z edinjenimi močmi v zaklopnico ter jo razbijejo. Ko splezajo kvišku, ne najdejo na krovu žive duše več. Vse ladjino moštvo seje rešilo v čolne. Zdaj se največ ujetnikov poloti obupnost zakaj vihar razsaja čim dalje huje, ladja pa poka in se potaplja. Sede še nekaj ur na krovu ter se krepčajo z ostanki jedil, ki so jih našli v ladiji, nato se hkrati vihar ponovi, odtrga ladijo raz kleči, na kateri je bila obtičala ter jo razruši.
Said se oklene jambora in se ga drži še vedno čvrsto, ko se ladija že pogrezne. Valovi ga mečejo sem ter tje, no, on se z nogami vesláje vedno vzdrži odzgor. Tako plava pol ure v vedni smrtni nevarnosti, ko mu verižica s piščalko zopet zleze iz obleke
in še enkrat hoče poskusiti, če bi mogel vanjo zapiskati. Oklene se z eno roko krepko jambora, z drugo pa piščalko nastavi na
usta, in glasen, jasen zvok zadoni, mahoma se poleže vihar, in valovi se pomirijo, kot bi olja izlil nanje. Jedva se nekoliko olajšan ozre, bi-1i ne ugledal kje zemlje, ko se jambor pod njim na čuden način jame razširjati in gibati in Said na veliko svoje
presenečenje zapazi, da ne jezdi več na hlodu, ampak na velikanski ribi- pliskavki, črez nekaj trenotkov se mu povrne njegova mirnost, in ker vidi, da pliskavica sicer hitro, toda mirno in pohlevno plava naprej, bil je prepričan, da ga je rešila njegova srebrna piščalka in dobrotljiva rojenica, kateri srčno zahvalo zakliče v oblake.
Po bliskovo ga njegov čudoviti konj nosi skozi valove, in še predno se stemni zazre zemljo in razloči široko reko, v katero pliskavica tudi takoj zavije. Proti vodi je šla malo počasneje, in da bi ne obnemogel, vzame Said, ki se je spominjal iz starih čarovnih povesti, kako je treba čarati, svojo piščalko, piska glasno in srčno ter si nato poželi dobre večerje. Takoj se ustavi riba, iz vode pa se pomoli miza tako suha, ko da je že osem dni bila na solncu, bogato obložena z najboljšimi jedili.
Said pridno sega po jedilih, ker njegova hrana v ujetništvu je bila pičla in slaba, in ko se zadostno nasiti, se zahvali miza izgine pod vodo, on podrebri pliskavico in takoj zaplava ista dalje po reki navzgor.
Solnce jame že zahajati, ko Said v daljavi zazre veliko mesto, katerega minareti so bili kaj slični bagdadskim. Misel na Bagdad mu ni bila posebno prijetna, ali njegovo zaupanje v dobrotljivo rojenico je bilo tako trdno, c1a je bil do dobra preverjen: da ga ona ne dá več v oblast nesramnemu Kalum-Keku. Vstran kako miljo hoda od mesta in blizu ob reki zagleda krasni selski dvorec in na njegovo začudenje jo riba krene proti temu dvorcu.
Na ravnem krovu dvorca stoji več krasno oblečenih mož, in na obali vidi Said veliko množino služabnikov, in vsi gledajo nanj ter se čudom čudijo. Ob marmornatih k dvorcu vodečih stopnicah se pliskavica ustavi, in jedva Said stopi na stopnice, ko že tudi riba brez sledu izgine. Ob enem prihite služabniki po stopnicah nizdol, poprosijo ga v imenu svojega gospoda, naj pride k njemu, ter mu ponudijo suha oblačila. Brzo se preobleče ter se s služabniki poda na krov, kjer najde tri može, izmed katerih mu največji in najlepše opravljen prijazno in milostivo stopi nasproti. „Kdo si pa, čudezni tujec, vpraša ga dobrohotno, „ki krotiš ribe morjá tér jih vodip na levo in desno, kakor najboljši jezdec svojega bojnega konja? Si-li čarovnik, ali človek kakor mi? Gospod! odvrne Said,» godilo se mi je zadnji čas dokaj slabo, ako Vas to zanima, hočem vam vse povedati.« In zdaj povzame besedo, pa popisuje tem trem možem svoje dogodke, odkar je ostavil svojega očeta, pa tija do čudovite svoje rešitve. Dostikrat mu strmeč in čudéč se prekinejo besedo; ko pa konča, reče mu hišni gospodar, ki ga je toli prijazno vzprejel: » Verjamem tvojim besedam, Said! Toda pripovedoval si nam, da si v tekmovalnem boju dobil zlato verižico, in da ti je Kalif podaril svoj prstan; ali nam moreš to dvoje pokazati?"
»Tukaj na svojem srcu hranim oboje," pravi mladenič, „in le s svojim življem bi tako draga darila dal iz rok, kajti jaz smatram za svoj najslavnejši najlepši čin, da sem velikega Kalifa rešil iz rok njegovih sovražnikov. « Ob enem izvleče verižico in prstan ter oboje izroči možem.
„Pri bradi prorokovi, to je moj prstan!” vzklikne visoki, lepi mož. »Veliki vezir, daj, da ga objameva, kajti to je najin rešnik." Saidu je bilo kakor v sanjah, ko sta ga objemala ta dva, pa takoj se vrže na kolena ter reče: » Oprosti, vladar vernikov, da sem tako govoril pred tabo, kajti ti nisi nihče drug, kakor Harun - Al- Rašid, veliki kalif bagdadski."
»Da, sem in pa tvoj prijatelj? odgo-vori Harun, »in ta trenotek se mora bridka tvoja usoda premeniti. Podji z mano v Bagdad, bodi v mojem najbližjem spremstvu eden mojih najzaupnejših uradnikov, kajti resnično si ono noč pokazal, da ti Harun ni inak, in ne hotel bi vsacega svojih najzvestejših služabnikov preiskušati tako.
Said se srčno zahvali Kalifu; obeča mu, da za zmiraj ostane pri njem, samo da poprej odpotuje k, svojemu očetu, ki mora zbog njega biti v velikih skrbeh in to je bilo Kalifu povsem po volji. Kmalu zajašejo svoje konje in še pred solnčnim zahodom dospejo v Bagdad. Kalif nakaže Saidu v svoji palači dolgo vrsto krasno opremljenih sob ter mu vrhutega obljubi, da mu dá sezidati posebno hišo.
O prvem glasu o tem dogódku prihitita stara bojna Saidova tovariša, Kalifov brat, in sin velikega vezirja. Objameta ga kot rešnika jima tori dragih mož ter ga prosita, naj bo njijin prijatelj. Pa onemela ga gledata strmenja, ko reče: » Vajin prijatelj sem že zdavnaj," ko jima pokaže verižico, ki jo je bil prejel kot darilo ter ju opomni na to in ono. Videla sta ga vedno le temno-zagorelega in z brkami, in šele ko jima pové, kako in zakaj se je tako pretvarjal, ko še v opravičenje dá prinesti topo orožje, se ž njima bori ter jima dokaže, da je on sam hrabri Almanzor, šele tedaj ga znova objameta vriskaje in se štejeta srečna, da sta našla tacega prijatelja.
Naslednjega dne, ko ravno Said z velikim vezirjem sedi pri Harunu, vstopi Mesour, višji komornik, pa reče: »Vladar vernikov, če dovoliš, bi te prosil ene milosti."
» Moram prej slišati," odvrne Harun. » Zunaj čaka rodni moj stričnik Kalum-Bek, imeniten trgovec z bazarja," jame pripovedovati nadkomornik, ki ima čuden prepir z nekim možem iz Balsore, čigar sin je služil pri Kalum-Beku, ga okradel, potem pa pobegnil, da se ne vé kam. Zdaj pa oče zahteva svojega sina od Kalupa, ko ga vender ta nima. Zato želi in te prosi milosti, da bi ti po svoji razsvetljenosti razsodil možu iz Balsore in njemu. «
»Hočem jima razsoditi," odvrne Kalif črez pol ure naj pride tvoj stričnik s svojim nasprotnikom v sodno dvorano. « Ko Mesour zahvaljuje se odide, pravi Harun : »To ni nihče drug, kakor tvoj oče, Said in ker sem na srečo zvedel vse, kakor je, hočem razsoditi, liki Salomon. Ti, Said, se skriješ tukaj za zagrinjalo mojega prestola, in ti, veliki vezir, daš takoj privesti malopridnega in nepremišljenega redarskega sod-nika. Rabil ga bom pri zaslišavanju."
Brž storita oba, kakor je velel Kalif. Saidu bije srce močneje, ko zazré svojega očeta bledega in prepadenega opotekaje se ustopiti v sodno dvorano, in zvito ter zaupljivo smehljanje Kalurn-Beka šepetajočega s svojim stricem nadkomornikom, ga razsrdi tako, da bi najrajše izza zagrinjala planil nadenj kajti za svoje največje trpljenje in žalost se je imel zahvaliti temu hudobnemu človeku.
Bilo je mnogo ljudi v dvorani, ki so hoteli slišati, kako bo Kalif sodil. Potem ko se bagdadski vladar usede na prestol, zapove veliki vezir molk, in vpraša, kdo da pred njegovega gospoda prihaja kot tožnik.
Kalum-Bek predrzno stopi naprej rekoč: »Ko pred nekaj dnevi stojim pred svojo prodajalno na bazarju, pride mimo prodajalnic oklicevalec z mošnjo v roki in tega moža kraj sebe, kličoč : »Mošnjo zlata dobi tisti, ki vé kakšno pojasnilo o Saidu iz Balsore." Ta Said je bil pri meni v službi, in ja z zavpijem tedaj: » Semkaj, prijatelji jaz lahko zaslužim zlato." Ta mož, ki mi je zdaj toli nasproten, pristopi prijazno k meni, pa me vpraša, kaj da vem. Odgovorim mu: „Vi ste najbrž njegov oče, Benezar? « in ko to veselo potrdi, povem mu, kako sem mladega človeka našel v puščavi, ga rešil ter dovedel v Bagdad. In v srčnem svojem veselju mi podari mošnjo. Pa poslušajte tega neumnega človeka, ko mu pripovedujem nadalje da je njegov sin služil pri meni, da je uganjal hudobnosti, me okradel in ubežal, noče tega verjeti, prepira se z mano že nekaj dni” zahteva svojega sina in svoje zlato nazaj, in jaz mu obojega ne morem dati, kajti denar sem si zaslužil za svoje poročilo, ki ga prejel od mene, njegovega izprijenega sina pa mu itak ne morem dobaviti. "
Zdaj izpregovori tudi Benezar. Svojega sina opiše, kako plemenit in kreposten da je, in da nikakor ni mogel biti tako izprijen, da bi kradel. Benezar pozove Kalifa, naj stvar strogo preišče.
„Nadejem se,” povzame Kalif, » da si tatvino, kakor se spodobi, naznanil Kalum-Bek?"
»Kajpak!" odvrne oni smeje se. „Odvedel sem ga pred redarskega sodnika. ”
„Pripeljite redarskega sodnika!" zapove Kalif.
Na vseobčno ostrmenje pride ta mahoma, kakor bi ga kdo pričaral. Kalif ga vpraša, če se te stvari spominja, kar sodnik precej prizna.
„Ali si zaslišal mladega moža, ali je tatvino priznal?” vpraša ga Hamu.
„Ne, bil je tako trdovraten, da ni hotel nikomur priznati, razven vam samemu!” odgovori sodnik.
„Pa jaz se ne spominjam, da bi ga bil videl,” dé Kalif.
» I Čemu tudi! Potem bi vam moral vsak dan poslati celo tolpo take sodrge, ki hoče z vami govoriti. "
„Saj vender veš, da je moje uhó vsakomur odprto, nadaljuje Harun, „pa nemara so bili dokazi o tatvini tako jasni, da ni bilo treba mladega človeka privesti pred me. Imel si pač priče, Kalum, da je bil to tvoj denar, ki ti je bil ukraden? ”
Priče !" vzdihne ta obledel, ne, prič pa nisem imel, in saj veste, vladar vernikov, da je zlat podoben zlatu. Odkod naj bi pa vzel priče, da je teh sto zlatov manjkalo v moji blagajnici? "
»Po čem pa si spoznal, da je ravno ona vsota bila tvoja?" vpraša Kalif dalje.
„Po mošnji, v kateri je bila,” odgovori Kalum.
„Imaš - li mošnjo tukaj?” poizveduje Kalif dalje.
» Tukaj je," reče trgovec, izvleče mošnjo ter jo izroči velikemu vezirju da bi jo podal Kalifu.
Toda vezir vzklikne osupel : „Pri bradi prorokovil ta mošnja naj je tvoja, ti pes? Ta mošnja je bila moja, in jaz sem jo s sto zlati podaril vrlemu možu, ki me je rešil iz velike nevarnosti. ”
"Moreš na to priseči?" vpraša ga Kalif.
Tako gotovo, kakor nekoč upam priti v raj, odvrne vezir, „ker naredila mi jo je sama moja hči.”
„Glej, glej,” vzklikne Harun, „torej si bil redarski sodnik nápačno poučen? Zakaj si pa verjel, da je mošnja last tega trgovca?”
„Ker je prisegel” zaječi redarski sodnik boječe.
Torej si po krivem prisegel?" zagrmi Kalif nad trgovcem, ki bled in tresoč se stoji pred njim.
" Alah, alah !" tarna ta. Nimam nič zoper gospoda velikega vezirja, verodostojni mož je, toda oj! mošnja je vender bila moja, in malopridni Said mi jo je ukradel. Rad bi dal tisoč tomanov, samo da bi bil tukaj."
„Kaj pa si vender storil s tem Saidom vpraša Kalif. „Povej, kam naj se pošlje ponj, da pred mano prizna svoj čin!”
„Poslal sem ga na pusti otok,” zajeclja 1edarski sodnik.
Oj Said! moj sin, moj sin!" tarna nesrečni oče jokaje.
Torej je zločin priznal?" vpraša Harun. Redarski sodnik obledi. Preobrača oči sem in tje, naposled pa izpregovori: „Če se še morem dobro spominjati — da.”
Torej tega ne veš za gotovo?" nadaljuje Kalif s strašnim glasom, „bomo ga pa povprašali samega. Stopi naprej, Said, in ti Kalum-Bek, plačaš pred vsem tisoč zlatov, ker je zdaj tukaj.”
Kalumu in redarskemu sodniku se zdi, da gledata prikazen. Padeta na kolena in vpijeta „Miiost! Milost!” Benezar veselja na pol onesveščen, se vrže v naročje svojemu izgubljenemu sinu. Toda z železno strogostjo vpraša zdaj Kalif: „Redarski sodnik, tukaj je Said, ali je priznal?”
„Ne, ne!” tuli redarski sodnik, „slišal sem samo Kalumovo pričevanje, ker je ugleden mož. ”
„Sem te zato postavil sodnikom črez vse, da bi samo imenitnike poslušal?” vzklikne Harun v sveti jezi. „Za deset let te preženem na pusti otok sredi morja, ondi lahko pr mišljuješ o pravičnosti in ti, izprijen človek, ki oživljaš umirajoče, ne da bi jih rešil, ampak da bi si njlh zasužnjil, plačaš, kakor že rečeno, tisoč tornanov, ker si jih obetal, če bi prišel Said, da bi zate pričal.”
Kalum veseleč se, da bo tako po ceni mogel iziti iz te hude zdrege, se hoče ravno milostljivemu Kalifu zahvaliti. Toda ta nadaljuje: „Za krivo prisego zbog sto zlatov prejmeš sto palic na podplate. Dalje si ima Said izvoliti, ali hoče vso tvojo trgovino in tebe prevzeti za nosača, ali pa če je zadovoljen z desetimi zlati za vsak dan, kar ti je služil?”
Izpustite lopova, Kalif!" poprosi mladenič, nočem ničesar, kar je njegovega.
„Ne tako,” ga zavrne Harun, „jaz hočem, da se te odškoduje. Jaz izvolim namesto tebe deset zlatov na dan, ti pa si izračuni, koliko dni te je imel v krempljih. Zdaj pa proč s tema izprijencema!” Odpeliejo nju, Kalif pa odvede Benezarja in Saida v drugo dvorano, tam mu pripoveduje kako čudežno ga je rešil Salti, pa mora nekolikokrat prenehati zbog prevelikega vpitja Kakim-Beka, kateremu so ravnokar na dvorišču njegovih sto polnoteŽnih zlatov naštevali na podplate.
Kalif povabi Benezarja, naj s Saidom ostane pri njem v Bagdadu. Ta mu dá besedo in odpotuje še enkrat domov po svojo veliko imovino. Said pa živi po knežje v palači, ki mu jo je sezidal hvaležni Kalif.
Kalifov brat in sin velikega vezirja sta bila njegova sodružnika in v Bagdadu se je udomačil pregovor: Rad bi bil tako dober in tako srečen, kakor Said, Benezarjev sin.