Kaj delajo šolski gospodje po Štajarskim?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj delajo šolski gospodje po Štajarskim?
Anton Martin Slomšek
Objavljeno pod psevdonimom Ljubomir.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 26 (28.6.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čitalo (bralo) se je v Graških novícah1, de bojo šolski gospodje (šolmojštri) mnogoterih rečí prosili. Želijo boljši kos kruha dobiti. Tega jim vsaki iz serca želí, in pa po pravici. Hočejo cerkveno službo pustiti; zvoniti se jim pretežavno, mašnikam streči pa preporedno zdi. Posebno pa hrepenijo iz oblasti duhovske gosposke priti. ‒ Čuje se, de po Sekovski in Lavantinski škofíi pisma grejo, v ktere se prošniki za te in druge rečí pišejo, de bojo svojo prošnjo vesoljnimu deželskimu zboru na Dunaji izročili.

Kar človek sprosi, slobodno (žiher) nosi; pa pogosto prosi, de ne vé kaj. Pogovorimo se: ali so te ravno rečene prošnje vse pametne in hasnovite? Mislim de ne.

Cerkvena služba, akoravno včasih težavna, pa poredna (gmajn ali zaničljiva) ni. Svoje dni so le duhovni pervih 4 redov cerkve odpirali in zapirali, zvonili, za večno luč skerbeli, sveče prižigali in mašnikam stregli. Velika čast je, v hiši božji služiti, in te častí se le sramuje, kdor božje rečí zaničuje. Bog nas varji tacih učiteljev! ‒ Cerkvena služba pa tudi svojim služabnikam če ne obilniga kruha, saj kruhka da, in kdor potreben kruha ne najde, hvaležin drobtinice pobere. Zametuje jih le, kdor je kruha pijan. Možjé! cerkvi nikar slovesa ne dajajte; ona le dobra mati ostane.

Sveta katoljška cerkev je od nekdaj ljudstva učila in jih kojila; ona je pràv za prav šola od Boga postavljena za vse ljudí, za vse kraje in čase. Katoljška cerkev je učila Boga spoznavati in njemu služiti, pa tudi pisati in brati (čitati). Šola brez cerkve je ledenici podobna, v kteri prave svetlobe in nobene toplote ni. Berite novíce, kaj vam povedo od polnočne Amerike? Tudi krivoverci svoje otroke po mnogim v katoljške šole pošiljajo. Pobarajte Francozko, kako šole izhahajo, ktere hočejo sveti cerkvi vzeti? Čujete, kako se po Nemških krajih godí, kjer šolskih gospodov sveta katoljška cerkev ne vodi? Šola, ktera katoljški cerkvi v skerbi ni, tudi pràv za pràv katoljška ni. V taki šoli se godí, kakor pri hiši, kjer mati otrók učiti in svariti ne smé. Oče je le za strah, mati za nauk in posvarjenje. Nar bolje otroci storijo, ako oče poterdi, kar mati velí. Vi se pa hočete duhovne gosposke otresti, (iznebiti), ter mislite svojbodneji biti, če zopet, kakor za rajniga cesarja Jožefa, clo v deželsko oblast pridete? Možjé! varite se, de ne pridete iz dežjá pod kap.

Kdo je Vas dozdaj nar pervi in pa nar pogoje k svoji mizi povabil, kadar ste prišli na suho službo, in še niste žlice svoje imeli? ‒ Kdo je za Vas po hišah naprosil, de ste se pri dobrotnikih preživili, kadar niste ničesar živeti imeli? Ali ni duhovski stan bil, ki Vas je pervi pod streho vzel, in svoj kruh z vami delil, Vam dal per cerkvi kaj zaslužiti. Če ravno ne vsi ‒ povejte, ali niso bili duhovski gospodje dozdaj Vaši nar pervi prijatli? Kdo vam je pomagal otroke v šolo spravljati? Kdo se je za Vas ponašal, kadar so Vas nehvaležni starejši gerdo imeli in tožvali? Zdaj se pa posvètujete, kako bi svojim dobrotnikam vtekli, se po tem takim svoji materi katoljški cerkvi odrekli, ki pervih šol iz svoje skerbí pustiti ne smé. Bote Vi svoje šole brez duhovske gosposke imeli, bo katolška cerkev prisiljena, tudi svoje šole začeti. Kaj se Vam zdi, kam bojo katoljški starši svoje otroke v šolo dajali? Šola ljudí le tam cvetè, kjer duhovski pastirji čez šolo svojo roko skerbno derže.

Brali smo velikokrat v Ljubljanskih novícah, de so se šole po deželah začele; pa povsodi so bili duhovski gospodje šole očetje, de so ravno tudi deželski pošteno pomagali. Bojim se, de se bo Vašim šolam brez duhovske gosposke ‒ brez katoljške cerkve ‒ godilo, kakor mladikam, ktere se svoji terti odrežejo. Posušijo se, in sadu ne prinesó. Takó jaz mislim, pa tudi drugi so teh misel.

V Biberah na Nemškim so šolski gospodje ravno tako gnati jeli, in šole cerkvi vzeti počenjali. Budili so daljne in bližnje sosede, naj se vsedejo in podpišejo, de ne bojo višej cerkvi (duhovski gosposki) v strahu. Modri in pametni šolski možjé so pa to nevarno reč bolj na tanjko prevdarili, spoznali, de bi kaj taciga ne bilo prav, in so se svojim tovaršem možko vstavili. Svojo mater zapustiti ‒ so djali ‒ bi bila gerda nehvaležnost; šola je hči svete matere katoljške cerkve; naj dobra mati za svojo hčer skerbí. Svojost, ktero poželjujemo, bi lahko za nas žgeča kopriva bila. Po koprivah se pa kar ne valjajmo. Nismo otroci; saj smo možjé in pa katoljški učitelji!

Ljubomir.

1) Vredništvo je prejelo tudi od nekiga gosp. učitelja v ravno ti zadevi sostavek pod nadpisam: »Kaj je nekterim šolskim učiteljem v Marburški in Ptujski okolici v glave padlo?« ‒ Kér je ta opomin edinih mislih z zgorej natisnjenim sostavkam postavimo le njegove poslednje besede v Novíce, ktere takole govoré: »Ne dajte se k temu razdeljenju šolstva in cerkveništva, dragi bratje! Le osem in dvajst podpisov imate, ‒ veliko število je pa še zadej, kterimu ta naredba ne gré v glavo. Žal mi je, da smo se zavoljo osem in dvajestih, vsi pri višim ogledu šol, pri duhovšini in kmetih zamerili. Če bi bilo upati pečenih ptic s tem dobíti, bi gotovo vsi stopíli na noge. Ali bati se je, da mačka v mehu ne kupite.« J. Mcn.