Kaj boš meni pravil!
| Kaj boš meni pravil |
| |||||||||||||
»Strah je znotaj prazen, zunaj ga pa nič ni,« tako se čuje govoriti marsikoga opoludne, zvečer pa se vendar le plaho ozira, da bi ga kaj ne popadlo.
Ko sem trgal še otročje hlače, veroval sem tudi jaz prav zvesto v vse pošasti, a čas in šola pripravila sta me (dasi ne popolnoma) ob to vero. Vendar moram priznati, da vedno še rad poslušam dogodbice o pošastih, dasi vem, da so po večini le izmišljene.
Ko sem prihajal kot študent o pozimskih počitnicah domov, želel si nisem ničesar bolj nego večera. Tedaj so se zbrali vsi domači okrog peči. Mati in stara soseda sta predli. Otroci so količkali na peči z lešniki. Oče nasadil je na nos težko okovane, zarujavele naočnike, pomaknil luč bliže k sebi ter jel brati iz kake Mohorjeve knjige. Jaz pa, dasi študent, sedel sem v zapeček k strijcu. Držal sem se kolikor je bilo mogoče pametno in učeno, dasi nisem bil niti učen, niti pameten. Zakaj sem pa sedel ravno pri strijcu tako rad? Uganiti ni menda težko. Pripovedoval mi je o strahovih. Ali je bilo resnično, kar mi je pripovedoval, ali ne, o tem nisem mnogo vprašal; vsaj strijc trdil je vedno, da on ne laže nikdar.
Tako je bilo tudi ko sem bil v šesti šoli na Silvestrov večer. Odmolili smo bili rožni venec. Mati so šli pomivat posodo, otroci na peč, oče za mizo h knjigam, jaz pa v zapeček k strijcu. Onega večera bil je posebno dobre volje, kar ni bilo pri njem vedno. Trknilo ga je kakšenkrat, da je obmolknil kar za več dni. Nocoj pa vzel je tobačnico iz nedrij, potrkal parkrat ob njo in dejal: »No, Ivane, ali ga boš eno?«
»Bi ga, a stori mi preveč kihati,« odvrnil sem mu jaz, dobro vedoč, da mu je ljubše, ako ne uzamem. Mej drugimi dobrimi in slabimi lastnostmi imel je namreč strijc tudi to, da je bil malo skop. Vendar pa moram omeniti v njegovo čast, da mi je dal vsakrat, ko sem se vračal s počitnic v mesto, po osem do deset krajcarjev. In to ni malo!
»No – hudimana in pol – jaz pa ga bom eno. Drgne mi nekaj tako spačje po nosu, v glavi tišči me nekaj, kakor bi imel ukovano v železje. Tabak baš pomaga,« mencal je dobrovoljno strijc in potegnil ga ščipek (prežo).
»Sedaj pa poveste, ne-li, kako ste varovali grozdje?« vprašam ga, ko je vtaknil tobačnico v žep.
»Vse povem, vse, vse. Da pa ne porečeš, da je bil le mežurek, povem ti vže naprej, da sem videl vse to sam z lastnimi očmi. Dvajset let mora biti od tega, kar smo imeli pri nas vina kolikor vode. Kar lepo je bilo gledati po brajdah. Vse se je šibilo pod težkimi grozdi. A, kakor mora imeti povsod spak svoj nos, imel ga je tudi tu. Začelo je primanjkovati grozdje. Da bi bilo enkrat, dvakrat, en grozd, dva grozda, potrpel bi človek in dejal: No, bodi z Bogom! Saj nam je dal Bog dobro letino. A tatvina ponavljala se je vsako noč; brajde bile so po mestih do čista obrane. Birič rajni Žir, – Bog mu ne zapiši grehov! – oklical je pred cerkvijo, kakor mu je zaznamenoval črno na belem župan – bil je tedaj stari Bolte. A kaj je pomagalo pisanje! Kaj je pomagal županov pečat! – V noči potem obrali so nam v dolenjem Bregu celo brajdo. In kdo jo je obral ? Hej, da bi bili mi vedeli, presneto bi ga … Jaz sem pa molčal in dejal sam pri sebi: Čakaj spak! Česar nista opravila župan in njegov pečat, opravim jaz sam.
Bilo je tako o Šmihelovem. Jaz sem molčal, zinil nisem nobene. Po večerji pa vzel sem oni stari pihalnik s police, katerega je kupil rajni ded – Bog mu daj dobro! – v starini za tri goldinarje, ker je imel takrat on lov v našem okraju. Ogrnil sem toraj kamižolo, vrgel pihalnik čez rame in prasnil sem jo po Urhovi stezi naravnost v dolenji Breg. Šel sem parkrat preko njive gori pa doli, pa poslušal in vlekel na uho; a čul nisem ničesar. »Ga ni še prinesel spak!« zamrmral sem skozi zobe in legel v travo na gorenjem koncu njive. »Pihalnik« naslonil sem tik sebe na mejnik. »Le pridi spak, le, pa ti posvetim, da ne boš videl nikdar več teme! Pokažem ti, kdo je Češarkov Tine, ki je tri leta grizel komis!« Tako sem se rotil v jezi. In bil sem res tačas tak, da bi bil sklestil devetindevetdeset peklenščekov in še enega škrateljca po vinu, ako bi mi stopili na pot.
Ležal sem, ležal in gledal okrog tja do enajste, a od nikjer ni bilo žive duše. Tema je bila kakor v mehu in vse tiho. Pa sem začel počasi dremati in kinkati z glavo. Da bi odgnal dremec, jel sem si domišljati, kako bi bilo, ako bi koga zalotil. Streljal ne bi takoj, ugibal sem sam pri sebi, pač pa bi ga mahnil takoj čez pleča, da bi se praskal še sodnjega dne, kamor bi ga česnil.
A upiral sem se zastonj. Glava lezla mi je vendarle v nedrije in zaspal sem kakor hlod na tnalu. Kar sem začutil v sanjah, kakor bi me nekdo vlačil za lase. Prebudil sem se in glej! Res mi je pulilo nekaj klobuk raz glavo. Obšla me je kurja polt. Kakor bi ustrelil bil sem na nogah. Klobuka nisem čutil več, ne vem, kam mi je izginil. Kaj početi sedaj ? Pograbil sem »pihalnik«, nastavil petelina in čakal. A nikjer ni bilo ničesar videti. »Bodi spak ali spaka!« zaklel sem in preiskal zopet vse brajde. Nikjer živega krsta. Pa čuj! »Huuuj, huuuj, huuuj,« zatulilo je nekaj zategneno in čudno gori pod Liščevo črešnjo.
»Bodi spak ali spaka – hudimana!« zaklel sem še enkrat, nastavil »pihalnik« k strelu in prasnil jo gori, odkoder je prišel glas. Bil sem še za dober lučaj od črešnje, ko sem zagledal rumeno luč. Skrivaje se za brajdami prihulil sem se tako blizu črešnje. da je bila luč le seženj proč od mene. A glej ga spaka! Ko sem nameril, da bi ustrelil, izginila je luč, sam nisem vedel kam. Gori više v hribu pa zatulilo je zopet: »Huuuj, huuj, huuuj!« »To ni po božjem« dejal sem sam pri sebi. Lasje so mi ustali kakor ježu. »Hej, Tine,« rekla mi je pamet »tvoja koža je vendar več vredna nego tri brajde grozdja. Kaj ti bo pomagalo grozdje, če te pa vrag na meh odere?
Veš kaj? Popihaj jo! Tako mi je pravila pamet in poslušal sem jo. Ubral sem pot pod noge in ucedil sem jo kar so me noge nesle naglo proti domu. Rezal sem jo kar povprek čez trn in strn. Pa je bila vže smola, da mi je moral zadeti ta klek od »pihalnika« ob turšično steblo in se sprožiti. V prvem strahu mislil sem, da strelja kdo drugi za menoj in spustil sem »pihalnik« iz rok. Sam sem pa še hitreje dirjal proti domu. Še sedaj ne vem, kako, kdaj in kod sem prišel v skedenj na svoje ležišče. Le toliko vem, da sem se potil celo noč in da sem sopel kakor kovaški meh.
Petelin je prvič zapel drugega jutra in jaz sem jo vže mahal po Urhovi stezi. Šel sem iskat klobuk in »pihalnik«. »Pihalnik« sem našel, klobuka pa ni bilo nikjer, kakor bi ga bil prikril sam vrag. Saj ni bil vreden – da govorim resnico – da bi ga podložil koklji za gnezdo. Vendar mi je bilo žal po njem, ker nisem imel drugega za delavnik.
Vse sem preiskal in prevrgel, a našel ga nisem, in ga nisem. Ves nevoljen ropotal in mrmral sem okrog po hiši. Domači so ugibali med seboj, kaj mi mora neki biti. Rajni oče – Bog mu daj dobro – pa je stopil k meni ter mi dejal: »Tine, – Bog nas varuj! – kaj pa ti je, da se držiš kakor huda ura?«
»Ej, hudimana, kaj mi bo neki! Klobuk sem izgubil, pa ga ne morem dobiti nikjer,« obregnil sem se kratko nad njim in stikal dalje po kuhinji. Nato dali so vsi domači v smeh. Oče rajni tolkel je kar ob kolena od smeha. Jaz sem se začudeno obrnil in zijal, kaj neki pomeni ta smeh. Ko so se nasmejali, stopil je oče k meni in dejal: Tine, si-li ob pamet, ka-li? Na glavi imaš klobuk, pa ga iščeš!« Potipal sem, in res! Imel sem ga na glavi. Ha, kaj ni bilo čudno to?
Vidiš, Ivane, kakor sem ti povedal, je bilo. Tvoj »frfejsar« govori pa, kar mu ljubo, strah ostane strah. In jaz vem prav dobro, da nisem šel od tistega časa nikdar več varovat grozdja«
»Drugo bodi kakor hoče, a ona luč ni nič posebnega. Tak zrak je, ki se vžge« razlagam mu jaz, da bi pokazal svojo učenost in da bi ga malo podražil. »Kaj boš meni pravil, sirotišče! Ti teme še videl nisi, razven zvečer pod odejo. Kar vidim, vidim, in konec besedij. Kdo bo meni pravil? Saj imam oči kakor vsak. Če vidim osla, ne porečem, daje krava. Kar vidim, vidim, kaj bi se stavil!«
Tako je dokazoval strijc vselej resnico onega, kar je povedal. Pred vsako novo povestjo ponjuhal ga je ščipek (prežo). Pripovedoval mi je večkrat do enajste ure, včasih tudi do polnoči. Jaz sem ga pa vselej rad malo podražil s tem, da sem mu ugovarjal. Slednjič, ko je bil vže zaspan in se mu je zdelo vže preveč klepetanja, potegnil je zopet malo duhana (tobaka) v nos, ustal, ogrnil mežlanast jopič in dejal: »Kar vidim, vidim, kaj boš meni pravil!« Nato je odšel v skedenj in se zaril v seno. Jaz pa sem sanjal cele noči o pošastih, a videl jih nisem nikdar!