Kadetje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kadetje
Anton Adamič
Izdano: Prosveta, 1943, letnik 35, številka 51–52
Viri: dLib 51, 52
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Se je vršilo prod vojno v mestu, kjer plenjajo smojke.)

Dopoldne. Nič strank, vseobča spokojnost. Kar se odpro vrata pisarne in val nemira je buhnil v sobe: po mizah je zašumelo, stoli so zaropotali, vse je vstajalo in se pripravljalo:

Nenadna revizija!

Visok finančni funkcijonar, revizor iz stolnega mesta je pokroviteljski odzdravil mlajšim mizam, jo ubral naravnost k blagajniškima uradnikoma, se ustavil izven ograje in ju potem pazno in strogo motril tri in četrt trenotka.

Navodilo za revizije in skontracije se glasi: Ko stopiš v urad, fiksiraj oba blagajniška uradnika! Razberi in premotri obraza, če se morda ne zrcali v njih zmedenost, nemir, slaba vest ... potem šele govori ...

Ker blagajnika nista tedaj oplenila blagajne baš do golega, sta pač smehljaje se pozdravila sicer neprijetni obisk. Koj nato so šli v blagajniški lokal štet denar. Po predpisu!

Prvi oddih pri mizah ... Pomenljivo so se spogledali mlajši.

“Zdaj boste pa videli hudiča!” je poškilil adjunkt po še mlajših mizah.

“Bržčas ga boste vi; vi, da, ki tičite v zastankih do popka,” ga je zavrnil mlajši sosed, eden izmed treh praktikantov-kadetov, kakor so jih zlohotno nazivljali.

Pa so se dalje zbadali kot dobri višji in nižji tovariši, seveda ne preglasno: kadetje na eni strani, adjunkt na drugi. Adjunkt je kaj ošabno zrl iznad svoje prve, po sedmih letih jedva našite zlate zvezdice ...

Med praktikanti najstarejši je bil Zgončev Lojz. Lep človek, s sijajno, krasno rušo brado, z double-ščipalnikom na topem nosu. Ljubezniv, živahen, malce domišljav mestni človek, ki mu je vel iz ust duh kalodonta, ne vedno dih modric.

Drugi, Vladov Frince, golobradec s temnimi kodri, šegav dečko, edini, ki je dobival z doma podporo. Iz njegovega črnega kmetiškega kroja je vel duh po svežem orehovem listju. Rad je pokroknil.

Tretji, najmlajši je bil Molkov Tone, ki ga seveda tudi ne poznata. Od tega je pa prihajal duh, recimo, slabo zlikane ljubljanske srajce. Da, nekoliko nadut, serigast in vedno strašno lačen in vedno žejen kot ona dva.

Eden ja služil državi že šesto lato, drugi in zadnji vsak po eno leto manje, vsi pa zs 50 kronic na mesec.

E, to je bilo, kar se tiče denarja, bole malo — priznajte!

Dajmo, nadaljujmo!

Ko so se pomirili, stopi France k Lojzovi mizi in pomigne Tonetu, naj pride še on. In šušljali so živahno med seboj: France je tovarišema pihal na duši, Lojz si je nemo gladil ruso brado, Tone pa je vrtal s kazalcem po zgubanem čelu. Sklenili so, kar pač so: Tone je izginil iz pisarne za nekaj minut in se nato vrnil.

Gospodje v blagajni pa so šteli 1 uro 31 minut. Postajali so glasni in glasnejši, končno so se celo smejali. In ključi so se kovinski zarežali: zaprli so blagajne. Vrnili so se.

Revizor se je še ljudomilo smehljal, davkar se je prešerno smejal, zgarani, vedno preobremenjeni kontrolor pa se je obema muzal v brk.

Kaj? Zakaj?

Glejte, ko so šteli vinarje, je manjkal en vinar v blagajnici! In ko so šteli drugič, so bili trije vinarji preveč. Trije preveč ...

Smrten molk; prepadeni so se spogledali. — Takoj naznaniti, spisati obširno poročilo, zaračunati tri vinarje v tekoči račun, potem ukor, vraga in šmenta!

“Prosim, pardon,” je zajezil revizor sramežljivo — “jaz, jaz sem sam priteknil skrivaj en vinar. Bilo mi je neprijetno — zdaj pa tako!”

“Jaz tudi en vinar!” je viknil davkar.

“In jaz en vinar,” je sramežljivo dejal kontrolor.

Kajpak, denarja ni bilo ne preveč ne premalo, le prvikrat so napačno šteli.

Opoldne je odšel previdno adjunkt v svojo stran, predstojnika sta pa spremila revizorja do edine boljše gostilnice v trgu, kjer sta se pred pragom oprostila za čez opoldne. Le praktikantje so prišli v to eno boljšo gostilnico na kosilo; bili so namreč tukaj stalni gostje. Zasedli so okroglo mizico v kotu, v spodobni razdalji od velike revizorske zverine.

Gospoda so takoj obkolili služni duhovi; domača gospodična mu je nalila cinkaste juhe in mu naštevala prikuhe poleg mesa ali pečenke in še močnate jedi. In prišel je gospodar, da se pokloni, in prišla je gospodinja, da pozdravi.

Kadetje pa so podpirali brade, molčali in čakali, da jih postrežejo.

Čez četrt ure — revizor je pravkar zalival grižljaj pečenke — jo primaha iz kuhinje dekla s polno skledo puhtečega fižola v rokah — in h kadetom. Dolg rep soparice se je zvijal po sobi in ščegetal revizorja neprijetno po nosu. Dekla je postavila skledo na mizo; tri žlice so bile zasajene v silni kup. Potem je zbežala v kuhinjo.

Fantje pa so izrivali žlice, navalili so kot gorniki, drobili so kopico, loputali po njej, jo klatili, da je mljaskalo in so rožljale žlice, kot v kuhinji, kadar jih izpira dekla pod pipo. Vso skledo so pospravili, potem so žlice odložili in se prikrižali.

Revizor je gledal kot zolj, rekel pa ni nič, le močnato jed je odklonil.

Kadetje so vstali, se poklonili in odšli.

Zvečer ista gala-predstava, le da so pospravljali mesto fižola — kašo.

Revizija se je nadaljevala še drugi dan. Praktikantje, vedno na oklicu, so letali, pomagali, seštevali in sestavljali; povsod uslužni, vedno karani in vse, kar ni bilo prav, so natovorili njim na grbo.

Lojz je baš kontiral tedenski zastanek, ko privesla revizor k njemu. Srepo se ozira po papirjih, zakašlja, potem vpraša zmedenega praktikanta:

“Pa jeste večkrat le fižol?”

“Da, vsak drugi dan, prosim.”

“Hm, samo če ga v resnici ljubite? Težka jed! Sicer pa za spremembo v tednu —.”

“Samo trikrat v tednu in vsak petek,” se je oglasil od sosednje mize Hladov France.

“No, včasih dobimo tudi leče ali boba ... Ob velikih praznikih celo žgance s kislim zeljem,” je povedal Tone z vso resnobo.

“In povrhu še krompirja — včasih v koscih, včasih stlačenega, včasih pa kar v oblicah!” se je bahal France.

“Je li mogoče? Jaz ne bi prenašal —!” se je zgrozil revizor.

“Oprostite, mi pač moramo ... Majhen adjutum ... pri jedači štedimo ... pri ogrtači moramo... napredovati pa ne moremo ...”

Praktikantje so jezičili vsi vprek.

Adjunkt je že globoko rinil nos v pisanje, tako se je zgražal; revizor pa se je ljudomilo smehljal in končal razgovor z opazko:

“Kadar boste avanzirali, boste pa leteli z dekretom pred oltar —. Ej, mladina! Mladina!”

Minilo je na to tri tedne grdega ali lepega vremena. Nekaterikrat že je navil sluga pisarniško stensko uro. Nekoč je prinesel pošto, davkar jo je odprl in opremil z datumom. Nekaj je mrmral, potem je pozval vse tri praktikante drugega za drugim k sebi. Srdil se je in takole govoril:

“Tukaj je nakazanih za vsakega po 60 K izredne podpore, — da boste spet lahko krokali, ker ste se enkrat nažrli fižola! Škandal! Človek pa —; saj ni vredno, da bi govoril. — Ti preteti kadetje, ja, ja, saj pravim! ... Le hitro spišite pobotnice.”

Nato se je useknil v veliko modro ruto in je kadetom takoj odštel denar.