Kačji lasje
| ← Cirkusantje v cekarju | Kačji lasje Koruzni punčki Neža Maurer |
Višji prvi razred → |
| |||||||
Vse lepe dneve so koruzni otroci preživljali na smučeh. Celo skakalnico so si napravili. Kadar je naletaval nov sneg ali ob dolgih zimskih večerih pa si je bilo treba izmisliti drugačno zabavo. O, če bi imeli koga, ki bi znal pripovedovati zgodbe, ali če bi vsaj učena sova pogosteje prišla na obisk! Tako pa so si povedali že vse, kar so vedeli. Da bi vnesel v vsakdanjost nekaj spremembe, se je Tonko odločil, da bo postal véliki poglavar. Sova je nekoč omenila nekaj o rdečih Indijancih, o njihovih vzvišenih poglavarjih, ki kadijo dolge pipe ob prasketajočem ognju... V Tonka je torej planil duh velikega poglavarja —in z njim tudi prepričanje, da mora kot poglavar kaditi. Toda kako in kaj? Ko so nastopali na sejmu, je Tonko z enim očesom škilil po gledalcih in med otroki zagledal fantina, ki je vlekel cigareto. Ni vedel, iz Česa je narejena. Bilo je pač nekaj svaljkastega, na koncu se je kadilo in potem se je pokadilo tudi fantu iz nosu in čez Čas še iz ust. Tonko se je prestrašil, saj je mislil, da se je fant vnel in da bo zgorel. Potem pa je videl, da je čisto mirno z dvema prstoma prijel tisto stvarco, jo dal iz ust in se na ves glas zasmejal. To se je zdelo Tonku nadvse imenitno.
Doma je posušil mah. Zdaj ga je zavil v košček javorovega lista, ki ga je imel pod svojo posteljo. Potem se je začelo tisto odločilno. Kot zadnje čase pogosto so bili vsi štirje v hiši punčk, kjer je pečica — da, tista pečica iz lončka — prijetno grela. Tonko je z dolgimi koraki stopil k pečici, odprl vrata in približal žarečemu oglju svojo čudovito cigareto, ki je bila podobna debeli cigari. Koruzni punčki sta preplašeni strmeli vanj. Celo Tinko, ki je veljal za drznega, si ni upal blizu. Le to je rekel: »Tonko, a misliš požirati ogenj?« Deček ni odgovoril. Pomembno, kot da je res veliki poglavar, je sedel za mizo in začel počasi vleči dim vase. O, kako ga je peklo v nosu, kako ga je žgalo v sapniku! Oči so se mu zasolzile. Koruzni otroci so bili prestrašeni in vsevprek so mu prigovarjali: »Tonko, le kaj te sili, da to počneš? Saj se boš vnel in zgorel!« Moka, ki se je tako bala zanj, je premagala zadrego, stopila k njemu, mu kuštrala košate, rdeče lase in prosila: »Če hočeš dokazati, da si največji med nami, ti to radi priznamo. Prisežemo ti, da si največji in najpametnejši, samo nehaj požirati ogenj, ker se bojimo zate.« Tonko je odsotno molčal. Sedel je na stolu široko razprtih oči, iz njih so kapljale solze in spet in spet je vlekel vase dim. Vsi trije so stopili okrog njega in zgroženi čakali. Nič se ni zgodilo. Tonko se je na videz privadil dima; kako mu je slabo, pa ni pokazal, ker veliki poglavar ni mogel dovoliti, da bi drugi opazili njegovo slabo počutje. Niti slutili niso, kako trpi. Molčali so, a Tonko je vse strastneje vlekel cigareto. Čutil je, da ga prijatelji spoštujejo, še več: bojijo se ga, saj je edini, ki si upa požirati dim in ogenj. Naenkrat pa se mu je tako uprlo, zakašljal je tako močno, da je dim buhnil z vso močjo na koncu velike cigare, od koder je odneslo iskro proti rdečim, kodrastim dečkovim lasem. Otrpnili so od osuplosti: Kaj bo? Lasje so zažareli. Bili so nenadoma svetlješi, kot če bi jih obsijal sončni žarek. Tonko je spustil cigaro na tla in si pokril oči v strašni grozi. Moki je poskočilo srce: planila je h košarici — da, v njej so še bili kosi vlažnega mahu za snežake. V trenutku je z njim ovila gorečo glavo. Pod mahom je zacvrčalo, dvignila se je para. Tonko je zaječal pod punčkinimi rokami in potem utihnil. Še malo se je pokadilo izpod mahu in vsega je bilo konec. Moka je držala ubogega dečka okrog glave in ga ni spustila iz objema. Manjša otroka sta trepetala. V njunih očeh se je zrcalil strah. »Da bi bila tukaj Lenčka in Miha,« je začivkala Mikica z drhtečim glasom. Čez čas se je Tonko zavedel. Tiho je poprosil: »Pusti me, Moka, zebe me v glavo. Mah je tako moker.« Moka si je olajšano oddahnila. Počasi je snela mah z dečkove glave. Videla je, da na njej ni več niti enega kodrastega, živordečega lasu. Uboga glava je bila popolnoma gola, vendar je bila cela in koža niti ni bila preveč opečena. Moker mah je res pravi čas zadušil ogenj. Potem je deček odmaknil roke z oči in pogledal naokrog. Videli so, da ogenj ni ožgal trepalnic in obrvi in da so oči jasne. Mikica je dahnila: »Tonko, ali me vidiš?« »Seveda te vidim,« je rekel. »Zakaj pa te ne bi?« Globoko je zadihala: »Tako si nas prestrašil! Nič ne maraj! Ne more vsak požirati dim in ogenj.« »Nisem hotel postati požiralec ognja.« »Ne delaj se skromnega. Zakaj pa si začel požirati dim? To neumnost počnejo samo ljudje, videla sem jih. Dim lahko požira vsak. Požiralec ognja — to je nekaj imenitnega. Lenčka je pravila, kako je bilo, ko je prišel cirkus. Tudi jaz bi rada znala. Mogoče se boš ti še naučil...« Bratec Tinko je gledal ves čas tiho predse in zdaj počasi rekel: »Boš jezen, če ti nekaj povem?« »Kaj bom jezen! Zdaj pa še posebno ne, ko ste me rešili tega morečega ognja.« Moka se je v tem večeru prvič nasmehnila in ga popravila: »Ogenj pa res ni moreč. Reči moraš: tega divjega, žgočega ognja.« Zdaj se je tudi Tinko opogumil in rekel bratu: »Mogoče pa boš zares lahko postal požiralec ognja zdaj, ko nimaš več nobenega lasu in se ti na glavi ne bo moglo nič vneti. Saj si kar zanimiv. Prav nič več nisi videti otročji.« Tonko je prebledel. Nato je rahlo segel z roko h glavi in ugotovil, da je res popolnoma gola. Oči so se mu razširile in iz njih so se kotalile ogromne solze. Otroci so se spet prestrašeno zastrmeli vanj, a Mikica je že čez hip predrzno zajezikala: »Nič čudnega, da nisi zgorel, ko imaš v sebi toliko vode. Ali je imaš polno glavo?« Zdaj je Tonko pobesnel: »Norčevala se boš iz mene? Kaj misliš, da nimam nikjer pameti? Prav v glavi jo imam, da veš! Zato mi je tudi hudo.« »Nikar se ne napihuj za vsako figo,« ni odnehala Mikica. »Kače tudi nimajo las, pa vendarle živijo.« Kakšna tolažba — primerjati Tonka s kačo! Strašno! Tonko bi zaradi teh besed predrzno Miko res najraje pičil ali ugriznil. Solze so se mu v hipu ustavile, le hlipal je še tako silovito, da ga je kar stresalo. Mikica je mirno ugotavljala: »Zdaj je že bolje, vsaj voda mu ne dere več iz oči. Morda mu bodo pa sčasoma zrasli novi lasje.« Tonko zdaj ni vedel, ali ga tolaži ali draži. Saj vendar vsi vedo, da rastejo lasje neprestano samo človeškim otrokom, koruznim pa samo enkrat. Spet je potipal glavo, ki je bila gola kot njegov obraz. Žalostno jo je povesil. Otroci so premlevali, kako bi mu pomagali. Moka je predlagala, da bi za pomoč prosili ježevko. Nesrečnega Tonka je misel na ježevkine bodice kar zmrazila — toda kljub vsemu se mu predlog ni zdel tako slab. Premišljeval je ves tisti dan in še naslednja dva. Tudi ponoči ni najbolje spal. Vajen je bil svojih kodrastih las, rad si jih je ovijal okrog prsta ali pa se z njimi žgečkal pod nosom. Vse to mu je zdaj hudo manjkalo. Četrtega jutra, ko se je obetal sončen zimski dan, se je Tonko vdal: »Navsezadnje ima Moka prav. Poznam ježevko in mogoče bi mi res lahko pomagala.« Otroci so priostrili ušesa. Posebno Moki je godilo, da se je spomnil prav njenega predloga. »Pa misliš, da bomo ježevko dobili doma?« je dvomila Mikica. »Ej ti, si pozabila, da ježi pozimi dremljejo v svojem brlogu?« No, ta godrnjavi Tonko je bil spet podoben prejšnjemu. »čisto sem pozabila,« se je vedro nasmehnila punčka. Toplo so se oblekli, si nataknili kape in se napotili k ježevkini domačiji. Dolgo so trkali na veliko korenino pred vrati, preden so priklicali zaspanko. Še vsa nejevoljna je vprašala: »Kaj pa me budite? Pa ja ne boste rekli, da je prišla pomlad?« »Ne, ne, nobene pomladi ni,« se je v imenu vseh opravičevala Moka, »samo naš Tonko ima golo glavo, pa smo prišli, da bi...« Tonko jo je rahlo sunil v hrbet in z globokim priklonom sam prevzel razlago: »Dober dan, teta ježevka! Prišli smo, ker smo v veliki zadregi. Po nesreči so se mi vneli lasje, pa smo mislili, če bi morda vi vedeli kako pomagati. Igle imate in morda bi mi lahko se šili kakšno pokrivalo. Veste, obleke in kape sta nam naredila Lenčka in Mihec, a pozimi le redko prideta k nam. In če povem čisto po pravici, teta ježevka, me je tudi malce sram pred Lenčko. Ona me pozna kot kuštravega fanta, zdaj pa sem čisto golobučen.« Ježevka se je dodobra predramila, nekaj pogodrnjala in jih povabila: »No, pa vstopite.« Vrata so bila nizka, da so se morali otroci skloniti, če so hoteli v brlog. Ob steni so stale police, kamor je ježevka spravljala sadje. Imela je dosti jabolk in hrušk. Z očmi so jo nemo prosili za jabolko in res ga je razrezala na štiri dele. Grizljali so dober sad, tačas pa je ježevka z rilčkom in tačkami iskala primerno blago za Tonkovo pokrivalo. Na zalogi je imela veliko kačjih kož, saj ježi radi jedo kače. Kadar so se kače levile, pa je ježevka pobirala leve, jih zlagala na kup, da bi kože kdaj pozneje pohrustala, ali pa porabila za kaj drugega. Morda celo za lepotičje svojim otrokom. Zdaj pa prosi pomoči nesrečen koruzni deček. Samo ona mu lahko pomaga. Ježevka je dolgo iskala in končno izbrala svetlečo kačjo kožo, ki je imela po sredi cikcakasto črto. »Tole bom dala Tonku,« si je mislila, »lep bo v njej!« Poklicala ga je vstran, posadila na tla in mu začela navijati kačjo kožo okrog glave. Nastal je prelep turban. Nekajkrat mu ga je pomerila, ga zavozlala in spela z iglami. Deček je bil zdaj bolj imeniten kot prej, ko mu je čop rdečih las krasil glavo. Deklici sta bili navdušeni, Tinko pa si je tiho mrmral: »Škoda, da si jaz nisem posmodil las. Potem bi bil tudi jaz nekaj posebnega.« Otroci so se ježevki dolgo zahvaljevali, najbolj vesel je bil seveda Tonko. Tako imeniten še ni bil nikoli. Ježevka pa je zaspano godla: »Že dobro, že dobro. Zdaj me pa pustite spati do pomladi. Zelo nerada vstajam. Med spanjem se mi igle lepo poravnajo. Ko vstanem, se mi postavijo pokonci in potrebovala bom najmanj pol dneva, preden bom lahko legla.« Otroci ji niso popolnoma verjeli, vendar so se ji vsi v en glas dobrikali: »Nikar se ne jezite, teta ježevka, saj bo še dolga zima. Lahko se boste naspali. Spomladi pa vam bomo prinesli prvo jagodo, ki jo bomo našli.« Ježevka se je malce potolažila in Tonko se je za slovo spet vljudno priklonili in zdeklamiral: »Hvala, botra ježevka in na svidenje spomladi.« Nato se je vzravnal in ponosno odkorakal. Bil je zelo domišljav — skoraj tako, kot da bi dobil novo glavo, ne samo pokrivalo. »Bratec bo morda res še kdaj poskusil postati požiralec ognja,« je brundal Tinko, ko je stopal za njim. »Po samozavestni hoji bi sklepal, da se že vidi v tej vlogi.« »Tako se nosi, kot bi požrl celo peč, ne samo tisto ubogo iskro,« je bila pikra Mikica. »Tista primerjava s kačo pa le ni bila tako slaba, zdaj ima res kačjo kožo na glavi.« To je Mikica šepetala, ker je v svojem otroškem srcu začutila, da občutek pomembnosti najhitreje ozdravi vse bolečine.