Kačja dolina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Na rodovitni ravnini pod gorami je stala vas, v kateri je živel strogi gospodar, ki je imel tri sinove. Prvi je bil Pankrac, drugi Servac, tretji pa Bonifac. Pankrac je oboževal polja in konje, Bonifac je skrbel za ovce in krave, Servac pa je ves čas hodil po svetu. Nekoč si je nadel culo in se poslovil. Ljudje ga niso nikoli več videli. Ko je gospodarju potrkala smrt na vrata, je izročil Pankracu hišo in zemjo, Bonifacu pa kot, živež, obleko in vsako prvo nedeljo v mesecu toral priboljška. Ko je oče vse uredil, je umrl in zagospodoval je Pankrac.

Bil je zelo priden gospodar, saj je vstajal prvi in zadnji legel. Sosedje so ga prigovarjali naj najame hlapca, vendar ga ni hotel. Zaradi bogatega posestva je postal zelo skop. Bonifac pa je bil zelo dober človek. Svojo malico je raje delil revežem, nove hlače je podaril na pol golemu revežu, stare pa si je zakrpal in nič ga ni bilo sram. Pankrac pa ga je le grdo gledal in razmišljal,kako bi se brata znebil.

V gorah nad vasjo je bila prečudovita dolina, v katero se je prišlo skozi ozko sotesko. Ta dolina se je imenovala Kačja dolina. V tej dolini pa je bilo toliko strupenih kač, da jim nobena živa duša ni ušla. Pankrac se je domislil, da bi se brata znebil tako, da bi ga poslal v Kačjo dolino po nekaj košev listja. Brat je Pankraca ubogal, si oprtal lisnati koš in šel. Pred skalami ob vhodu v Kačjo dolino pa je zagledal staro ženico, ki ga je vprašala kam gre. Bonifac je obstal in se čudil saj je bila ženička njegova rajna babica. Dejal je da namerava v Kačjo dolono po listje. Babica je rekla: " Postavi koš na tla in steči domov po blagoslovljeno šibo in se vrni. S šibo mahaj pred sabo: ššš- ššš in vse kače bodo bežale. To je skrivnost. Nikomur je ne razodeni." Babica to izgovori in pri priči izgine. Bonifac stori, kar mu je velela babica. Ko je nabral listje in oprtal koš, je bilo listje tako težko, da se je kar krivil pod bremenom. Doma je stresel listje v hlev. Ko je Pankrac zagledal Bonifaca živega, se je začudil in jezno dejal:"Kje si nagrabil listje"."Kjer si ukazal", mu je odvrnil Bonifac. Pankrac mu ni verjel, zato je zakoračil v hlev. Bil je obut v coklah. Zaslišal je,kako je ob vsakem koraku nekaj zacingljalo. Pogledal je pod listje in zagledal ogromno cekinov. Odšel je iz hleva in še enkrat vprašal Bonifaca kje je nabral listje. Bonifac mu je odgovoril, da ga je nabral v Kačji dolini. Pankrac je vse cekine skrbno skril v zemljo na vrt.

Minilo je nekaj dni. Čim bolj je Pankrac gledal zaklad, tem bolj ga je grizla lakomnost. Odločil se je, da tudi on pojde v Kačjo dolino. Oprtal si je koš in odšel, tako da nihče ni vedel ne kdaj ne kam. Ko ga ni bilo ne zvečer ne drugi dan od nikoder, ga je župan velel iskati. Nekateri so prišli vse do Kačje doline in na vhodu v dolino zagledali koš. Ob njem je ležal Pankrac, ves napihnjen in otekel zaradi kačjih pikov. Ker se ni nihče upal po truplo, je brat Bonifac odšel skrivaj ponj. Mahljal je s šibo. Nobena kača mu ni storila nič žalega.

Minil je en teden od smrti Pankraca. Vaščani so sedeli pod lipo , ko je stopil mednje tuj človek, popotni romar. Romarju so vaščani povedali kaj se je zgodilo pred enim tednom . Romar jim je dejal, da jim lahko pomaga, saj so ga sveti starčki naučili, kako pregnati kače. Vaščani so ga z odprtimi usti poslušali. " Če ni v Kačji dolini bele kače, ki ima krono na glavi, vam preženem vse kače". Vaščani so poizvedovali o beli kači, vendar je še nihče nikoli ni videl. Ker ni nihče vedel za belo kačo, se je romar odločil, da prežene kače. Vaščani so pred Kačjo dolino naredili tri velikanske grmade. Romar je dejal, da bo splezal na hrast in ko bo dal znamenje, naj vaščani zažgejo vse tri grmade naenkrat. In res se je tako zgodilo. Ljudje so zažgali grmade, romar je splezal na hrast, edino Bonifac je ostal blizu drevesa. Romar na drevesu je zažvižgal na piščal. Tedaj se je skozi sotesko pocedil curek belih kač. Kače so se napotile v ogenj prve grmade. Vse so ostale v njej. Romar znova zažvižga. Skozi sotesko pridejo nove kače. Gredo v prvo grmado. Ogenj se jih ne prime, a v drugi grmadi vse poginejo. Romar tretjič zažvižga. Pride nov val kač, ki poginejo v tretji grmadi. Ljudje se oddahnejo: Rešeni smo! Takrat znova zažvižga,pa ne romar. Med pečinami se prikaže bela kača. Gre skozi prvo, drugo in tretjo grmado, nato se ozre na hrast. Romar pravi:"Molite zame". Kača spleza po hrastu navzgor in piči romarja. Nato kača spleza s hrasta in zagleda Bonifaca. Približa se mu in mu pravi:" Jutri pridi v Kačjo dolino in s seboj prinesi tri šibe: Toliko časa tolči s šibami po meni dokler se ne bodo vse razlomile. Dobro delo boš storil sebi, meni in vsej vasi". Bela kača nato odide.

Drugo jutro je Bonifac navsezgodaj vstal in naredil tako kot mu je prejšni dan naročila bela kača. S tremi blagoslovljenimi šibami je odšel v Kačjo dolino. Tam je zagledal belo kačo s krono na glavi, ki je že čakala nanj. Stopil je do nje in začel udrihati po njej s prvo, nato z drugo in nazadnje še s tretjo šibo. Bil že brez moči in ves krvav po rokah. Ko pa je zlomil tretjo palico, je nastala tema. Bonifac se je onesvestil, vendar ko je zopet odprl oči je pred sabo zagledal lepo deklico. Deklica mu je rekla:" Zahvaljujem se ti, rešil si me! Bila sem ukleta v kraljico kač. Kačja dolina je zdaj tvoja. Krono pa odnesi v cerkev in okronaj z njo Marijo." Deklica je zginila kot meglica. Doma je Bonifac postal gospodar in se oženil z bratovo vdovo. Vaščani so ga tako spoštovali, da so ga izvolili za župana.