K problemu jezikovnega zbližanja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
K problemu jezikovnega zbližanja.
Prestavil France Malešič 3. julija 2015
Spisano: Slovenec 148, ned, 3. jul 1921, 3-4, Listek.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekateri pričakujejo in zahtevajo, da prevzamemo Slovenci in Bolgari srbohrvaški jezik za književni jezik; tako n. pr. dr. Trumbić, ki se glede Bolgarov nahaja v temeljiti zmoti. Brez Bolgarov pa se hrepenenje po »velikem, mogočnem narodu«, katero je rodilo to zahtevo, ne more uresničiti. Da bi namreč ravno samo Slovenci naše države, ki so po mnenju E. Rakovca in dr. Lenarda tako majhen, slab, nepomenljiv del Južnih Slovanov, naenkrat pomnožili Srbohrvate v velik, mogočen narod, ni pričakovati, ali pa Slovenci tudi precej pomenimo.

Enoten književni jezik ima gotovo svoje dobre, a tudi svoje slabe strani za razmere, v katerih ravno sedaj živimo; tako bi se s srbohrvaščino odtujili velikemu delu slovenske narodnosti, ki živi izven naših državnih mej. Nadalje bi vedlo prizadevanje za enim jezikom do razkola v književnost izobražencev in v književnost za priprosto ljudstvo (molitveniki, knjige družbe sv. Mohorja). Ali nam ne zadostuje v malem že slučaj prekmurskega katekizma? Naposled bi pomenil en književni (t. j. srbohrvaški) jezik prelom s preteklostjo, s tradicijo, ki je pač podlaga kulturi, morali in narodni moči. Ne pozabimo, da je ravno naše Gorenjsko najtanjša in najostrejša zemljepisna ost v naši državi; vsaka nestalnost na tem prostoru nam to ost lahko odlomi, kajti preoster nož se rad zlomi, pravi narod. pregovor. Zato je tem važnejše, da ohranimo Ljubljano kot slovensko kulturno središče; Rakovčevi napadi na Ljubljano (Čas, XV, 105) niso zato samo neumestni, ampak celó škodljivi, ker je treba Ljubljano čim najbolj okrepiti. Ali niso morda naši sosedje Nemci in Italijani najresnejši nasprotniki naše države? Čemu tedaj narodu na tako občutljivem mestu jezik spreminjati? Zdi se mi napačno pričakovati, da nam porode »cesarske pisarne« kot vir prava, jezika in kulture novega Trubarja in novega Prešerna, ki se pojdeta prej učit srbohrvaščine, predno začneta pisati za Slovence; saj menda vendar ni narod zaradi jezika, ampak jezik zaradi naroda! V slovenski književnosti menda ni prav nič duševnega dela, pač pa »poplemeniti« jezikovno znanje narednika, trgovca in pisarja naše v sirovost vodeče (!) nemško-kulturno od Avstrije nekdaj negovano (!?) slovensko narečje! — Vondrák očita slovenskim jezikoslovcem, da nam še do danes niso podali historične slovnice slovenskega jezika, Rakovec pa meni, da smo Slovenci morda prvi jezikoslovci na svetu, ki pa preveč »rijemo« po posebnostih svojih narečij! Dejal bi obratno, da rabi še danes koroški nemškutar več pristnejših slovenskih in slovanskih besed, polnih moči starodavnosti, ki jih slovenski šolani izobraženec ne pozna več, tako da bo treba še marsikatero slovensko besedo zopet odkriti in sicer tudi iz ogrskega jezika, rumunščine in bolgarščine, kjer je zlasti dosti lepih pravnih izrazov, ki zvene čisto v duhu slovenskega jezika. Proučavanje jezika ni tedaj tako enostavno, kot si kdo misli; saj so našli celo v finskem jeziku stare slovanske besede, ki so se v novejšem ruskem jeziku celó izgubile! Da je za nas vestno proučavanje jezika in zgodovine vseh onih Slovanov, ki so se kedaj v zgodovini imenovali Slovene, Slovence ali Slovince, posebno važno, nam ne sme nihče zameriti, ker ima znanstvo vendarle svoje zahteve, ki se morda ne krijejo vedno s političnimi.

Ne nastopajmo tedaj proti duhu slovenstva ter ne bodimo brezsrčni! Cela struja za enotnim jugoslovanskim jezikom je hčerka racionalizma, ki hoče vse izenoličiti, centralizovati; Rakovcu preseda že več raznih e- in o-jev; racionalizmu je namreč bogastvo narave tuje. — Saj niti vsi prsti ene roke niso enaki, kot veli narodni pregovor! – Ako pa se že podamo na politično polje, potem moramo reči, da nam je svoboda lastne posebnosti naš »habeas corpus«  kot temeljno politično pravo sploh, ki ne pozna majorizacije! — Poznamo pa slovenstvo tudi kot socialno avtoriteto, kot činitelja svojega socialnega preobraženja v redu socialnih avtoritet po njih prirodnosti in samoniklosti. Slovenski Nestop tedaj ne odstopa! Na tem ne bi tudi izprememba Nestoplje vasi v Nestupljo vas po Rakovčevem načinu ničesar predrugačila. V istem redu žive tudi Župančičeve »prabesede« (prim. dr. Pregelj, Pismeni jeziki in pesništvo, Čas XV, 300); poleg Nestopa živi še vedno tudi Nestrah, narod je tedaj še vedno vir jezikovnega bogastva.

Narod ni zmes abstraktnih ostankov, pač pa ima pravico, da si ustvari enake temeljne nazore o ustavi in pravici širom cele prostrane države!

Tudi kulturna sredotežnost je potrebna, a v duhu poglobitve osebnosti; država bodi forma, kateri vsebina je narod! Zato je treba državo ponaroditi, a ne narodnosti podržaviti.

Iščimo komplementarnih barv, harmonije, — a ne samo enega glasu, ker je narava prebogata! Unija je vez, ne odštevanje in brisanje.

Treba bo še veliko dela — v tišini, da se dokopljemo do kulturnih idealov slovenstva, jugoslovanstva, slovanstva; tudi jezikovno zbližanje je kulturen ideal, ki zahteva, rekli bi lahko, umetniško ustvarjanje naroda. »Kulturna zgodovina in zgodovina duševnosti vzcvetite v tišini, skriti, da jih niti ni moči najti« (Ratzel).

Takšno kulturno delo je tudi jezikovno zbližanje Jugoslovanov; prepustimo to delo književnikom, pesnikom, pisateljem, — kulturnim delavcem; najprej, menim, ni neumestno, da izginejo iz našega književnega jezika, a tudi iz govora, besede, ki so vsled svojega tujega (nemškega, italijanskega, ogrskega) izvora Srbohrvatom tuje, morda celó zoprne; takšnih besed imamo Slovenci še veliko; nekatere od njih so že n. pr. Belokranjcu tuje, kot n. pr.: birič, vbogati (volgan), branjevec (Fragner), fleten (un-flätig), jerob (Gerhabe), grevati (gereuen), hlev in pohleven (hlaiv), irha (irch), leščerba (lichtscherben), malha, mar, vnémar etc. mari, marnjati (mären), mostovž (Musshaus, farovž, rotovž), mrkovca (Meerkatze), peza, pičel, podgana (pantegana), putrh, rovte, šapelj, šema, šent, vitez, šuntati, vpiti (vopjan), tabor, všeč (iz voščiti, wunsken), žrebelj (grebil) i. t. d. (Prim. Janežič–Sketovo slov. slovnico, 10. izd., str. 156 sl.)

Nikakor pa ne smemo na novo uvajati v književnost te vrste besednega zaklada iz posameznih narečij! Dosti zgoraj navedenih besed je že Belokranjcu skoroda zoprnih! Za takšno »kranščino« ne sme pač nikdo solz prelivati! — Ravno takšne tuje besede so medsebojnemu razumevanju najbolj napotu, enako tudi turške besede v srbohrvaščini nasproti nam Slovencem. — Klasičen primer ne ravno pretankovestnega izbiranja slovanskih izrazov je n. pr, inserat Josipovića, Kostića i Popovića v »Epohi« z dne 5. aprila t. l.: »Pancer kase čuvene fabrike I. S. Arnheim-Berlin ... vaga decimalnih i terazija sve vrste ... Alata raznog ... Bormašina. Turpija raznih ...« in za nameček še: »Kazana od fercinkovanog bleha za veš ...« Tudi na železniških strojih čitamo že poleg slovenskega napisa »strojevodja« napis v pristni cirilici: »Vodža mašine«, — kar vsekako ugaja tudi antipurističnnemu okusu Rakovca.

Geslo nam bodi tedaj: jezikoslovno zbližanje v čistem duhu slovanstva!

»Izenačenje« zakonov pa se začne morda pri izenačenju valute, ne pri jeziku.

Tudi mi priznavamo resničnost Iherinove trditve, da je treba hidri samovolje in brezpostavnosti streti glavo, kjerkoli se pokaže (Kampf um's Recht, 17. izd., 52). Vir prava (v državi), a tudi jezika je namreč narod.