K očetu!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
K očetu!
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 21 (2. novembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


a plaino .^ujei Karol (.prtmljeval r je bil Helenin Irtt — d^te gre v Pitno . . . )0 i« dve dobri milji je do tjt Ali pa vei, dete moje da je to i« telo daleč Ani« a je odmajala t glavo io ai obriaala dte veliki letki sol u 11 očij.

•X»kaj pa grri v Pitno, dele moje? Ali si že kai večerjala?' An:ca j« dejala, da k ai. .Ali ti morebiti opoldne kaj koeiia?* Zopet je deklica odmajala t glavo. .Karol, ubogo dekletce je gotovo lalno'. .Hotovo'. pritrdil je brat ia tatdabai .Kako ti je ime?* .Anica*.

.Torej Aaiea, sedaj pojded i nama io d«bii kaj w Ped v Pltaol To j« vendar a^rojataol - ^An .a! Po noči ontauei pri nas, jutri sv pa že zmenimo, kako pojdrl naprej*.

Aaira je tla ta Ijnbetnjivo gospo in njenim bratom Po iirnkem drevoredu m tli ob kravnih nandih io kmalu atali pred mogočn m poslopiem, podobnim gradu, ki a* ia leeketa'« samega bogastva. Stopili so v grad. .Tilka. daj rir<vtki kaj jesti' (lotom je lačna. Potem »e že dalje zmenimo". Tako je naročala prijazna gospa služkinji. Tilka je prijazno prijela trudno dekletce ta tresočo ^ ročico io jo peljala r kubiojo. V bližnji aobi j« opisovala med tem Helena kaj iirahno pretekli dogodek in kazala po«ebno veselje da ji je poslal Bog na tako čudovit način varovanko. .Kade bi pa le vedela, kaj deklico tako tleče » Piano«, podarjala je H-lena. - .Drug klobuk in druge čevlja ji aoramo pa mekako diti; morebiti bodemo dekletce jatri lahko fte kaj spremili, ako se res tako modi. Čudno deU»!" .Koga misliš, Helena?' .

.A vi tokaj. ljubi oče! ramo pripovedujem o ubožu. k tečemo deMtletni deklici. Zapuščena je sedela na nekem kamno ob eetti ter dajala, da potuje » I1tno*. .Tudi jat aem srečal deklico«, rekel j« prijamo star K<"pod. .Vprašala me je. kako daleč je » sem dakletae aitnvHI, pa ae ni. dalo, »lo je kar up Kj« pa >•?-

.V kuhinji, oče. Tilka ji di kaj jtdila">ftgedaj tjutraj je bilo. „Ali je ta pot v PltaoV vpuialo je de-etl^tno dekletce po poti gredočega kmeta .I»a*, bil je kratek, tkoro osoren cdgotor, in kmet je lel svojo pot naprej.

Bilo je popoldne, in dekletce ie t>dno ua poti. Slabotno je bilo, skoti natrgani slamnik to jo pripekali aolučni žarki v čelo, todi čevljički ji niso več varovali majhnih, nežnih notic.

.Ali se gre tukaj v Plmo?* vpraievalo je dekletce i> nova.

„8eveda, dra^o dete.. Kaj pa bi radn Um v mesta?' Dekletce je ilo naprej in ni dalo odgovora. Krčevito so se mu tresle ustne, ni moglo odgovoriti staremu prijatnemu gosdodu, kije ustavil svojega konja, ko j« tati* tagledal deklico ialostno. hiteče det« vpraial, kam in takaj grd.

Ptdala je ie rosa, in neprenehoma je hitela mala Aoiea dalje; toda joj! notice so odpovedavale, sesti j« morala oa kamen, t mahom poraslen, kraj cente da ne odpočije. Trudna io tdelana je bila, ko je sedela tako akljatena ob cesti, obrat ai takrivala t nežnima ročictmtna kater i ao ae ratpuatili lepi svetli bodrei: Anici s» pndrle sedai aolte v oči

,l>ekietee. kaj delti?* vprada jo oaaadoma ač«ta» mil glat.

.Ule