K novim zarjam

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
K novim zarjam
Roman iz sedanjih dni

Mirko Brodnik
Opomba pretipkovalca: roman bodisi zaradi okupacije in posledičnega prenehanja izhajanja Domovine bodisi zaradi smrti avtorja ni izšel v celoti
Izdano: Domovina, št. 11–14, 16, 1941
Viri: dLib 11, 12, 13, 14, 16
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Grmenje na vzhodu[uredi]

I.[uredi]

Nad vso dolino je odmevalo rezko piskanje siren. Mrak je že legal na deželo. Zakrival je sivino, ki je bila z njo pokrita vsa pokrajina. V tem mraku je bilo videti vse manj otožno, manj zapuščeno, kakor pa je bilo v resnici.

Velika vrata tovarne so se začela odpirati. Trenutek nato so že jela bruhati dolge vrste delavcev. Kdor je stal na griču nad Forêt-Longom, je videl pod sabo najprej vse polno dolgih kač, ki so se redčile in razpletale, potem pa izginjale kakor mravlje. Na tisoče delavcev v potemnelih oblekah je hitelo proti svojim domovom. Tega je čakala žena, drugega starši, tretjega otroci.

Vse mogoče narodnosti so se bile zbrale v teh tovarnah. Od vseh strani neba je zaneslo sem ljudi v borbi za kruhom. Stari in mladi so bili med njimi. Le malo obrazov je bilo videti zadovoljnih in veselih. Skoraj na vsakem si lahko bral skrb, ki je kakor mračen oblak zakrivala čelo.

Bilo je v prvih pomladanskih dneh leta 1940.

Kraj Forêt-Long ni bil daleč od nemško francoske meje. Med Nemci in Francozi pa je že nekaj mesecev divjala vojna. Sicer so bile vso jesen in vso zimo borbe samo izza utrdb, ki so na obeh straneh zagrajevale mejo, toda vse je kazalo, da se bo zdaj na pomlad začelo prav zares.

Večkrat so že tuja letala obiskala Forêt-Long in ga obmetavala z bombami. Komaj dvajset dni je šele poteklo, kar je prišel zadnji tak obisk. Posledice so se še zdaj videle. Eno izmed kril velike tovarne je bilo precej poškodovano. In nekaj mrtvih je bilo tudi. Napad je prišel nepričakovano, ko ni nihče mislil naij. Saj so mislili zdaj vsi samo na to, kako bi v tovarni izdelali čim več blaga, ki ga je čedalje bolj primanjkovalo. Seveda najbolj podjetniki. Delavcem je ostalo nekaj strahu v kosteh in tudi na njihovih obrazih se je videl ta pritajeni strah, ki ga nič ni moglo pregnati.

Med prvimi, ki so to popoldne zapuščali tovarno, je bila tudi skupina naših ljudi, Slovencev, ki jih je skrb za kruh prignala na ta ognjenik. Bili so po večini mladi ljudje, sinovi z majhnih posestev, ki niso mogla preživljati številnih otrok, mladi ljudie, ki so mislili, kako si bodo prihranili nekaj tisočakov in z njimi potem prišli domov, da si bodo tam ustanovili nov dom. Skoraj vsak izmed njih si je že izbral doma dekle, skoraj vsak izmed njih je ob sobotah računal, kako dolgobo moral še ostati tu in se pehati za tujca, in le malokdo si ni želel, da bi čimorej odpotoval odtod, kjer bo zdaj nastal pekel.

Tudi z Dornikovim Janezom, ki je bil doma z Dolenjskega, prav za prav iz Bele krajine, je bilo tako. Ze štiri leta je delal tu. Štiri leta ločen od svoje Zlate. Samo pisma, ki mu jih je ona zmerom pošiljala in ki je on nanje zmerom odgovarjal, so bila še vez, ki ju je družila. In potem ji je Janez nekega dne pisal, naj pride ona za njim. Da ima dobro mesto in da bi se na Francoskem vzela, ker bi on še ostal tu. To je bilo pred letom dni. Dolgo se je Zlata izgovarjala, da ne more pustiti matere, ki je sama, potem pa je nazadnje le pristala na to. Njeno pismo, ki je pomenilo pristanek, je dobil prav tisti dan, ko je v svet prišla novica, da se je na vzhodu vnela krvava vojna.

Janez je bil zdaj v škripcih. Ali naj ji pusti, da pride v te kraje, kjer je nevarnost, da bo divjala vojna? Dolgo se je boril sam s seboj, med svojo ljubeznijo, ki je hrepenela po Zlati, in med razumom, ki mu je veleval, naj počaka, da se vse razčisti. Potem je prišla zima. Pisal je svoji dragi, da ne kaže, da bi se vojna razvnela tudi na tej strani in da bi tako daleč iztegnila svoje krvave roke. Naj le pride ona, ki je že tako dolgo ni videl.

In zdaj, ko je bila najhujša nevihta pred vrati, mu je odgovorila, da bo jutri prišla in da je po velikih težavah le dobila dovoljenje za prihod.

Janez je pogledal na uro. Čez dobro uro pride vlak. Na postajo pojde, prej pa še mora skočiti domov, da bo spodobno oblečen.

Bregarjev Tone iz sosedne vasi, ki je stanoval skupaj z Janezom, je videl, da je fant zamišljen in ga ni moral motiti. Slutil je, kaj se odigrava v Janezovem srcu. Ko pa sta sa že ločila od drugih in sta sama hitela proti sivi hiši v predmestju, kjer ju je pod streho čakala skromna sobica, mu je le rekel:

»Na, Janez, kaj se pa držiš tako žalostno?«

»Žalostno?« Janez je podzavestno ponovil Tonetovo besedo, kakor bi se bil pravkar prebudil. »Saj nisem žalosten, ne. Skrbi me pa le... Ali si bral današnje liste?«

»Da, toda v njih piše zelo malo. Ne smejo nam povedati, kako je z nami. Samo kaže vse da ni najbolje. Če bi bil jaz namesto tebe, bi jo odkuril odtod.«

»Pri tem zaslužku?«

»Kaj zaslužek! Boljša je cela glava kakor denar. Jaz ostanem tu, ker ne vem, kaj naj bi doma počel, ti pa...«

»Vem, zaradi Zlate misliš.«

Umolknil je spet. Šele čez dolgo je nadaljeval:

»Zdaj je že malo pozno. Čez dobre pol ure bo tu. Sicer pa... če bo preslabo kazalo, ne bom dolgo ostal. Toliko sem že prihranil, da bo za majhno kmetijo, nekaj polja bom pa še od doma dobil.«

Doma se je naglo preoblekel. Prosil je Toneta, da bi šel z njim, in prijatelj mu je rad ustregel. Tudi on je Zalto dobro poznal, saj so vsi trije hodili skupaj v šolo.

»Samo predolgo ne smeta praznovati svidenja in preveč vneto, drugače bom ušel s postaje,« je dejal Tone in se zasmejal.

Njegov smeh je prihajal od srca, a vendar je čudno mračno odmeval v prazni sobici.

Vlak je imel pol ure zamude. Janez je bil kar na trnih. Silil se je s pogovorom, pa je bil hkrati tako raztresen, da ga je Tone kar postrani gledal.

Na postaji je bilo polno ljudi z velikimi kovčegi. Videlo se je, da se marsikdo pripravlja za odhod. Odhod prvega vlaka proti Parizu je bil določen za osmo uro zvečer, a zdaj, ko je bila komaj šesta, je bil že ves peron poln čakajočih. Vmes je bilo dosti uniform. po večini so bili mladi ljudje, ki so prišli morda šele pred dnevom ali dvema na dopust, pa so jih zdaj hitro poklicali nazaj na fronto. Spremljale so jih žene, starši, otroci, in pogled na majhne skupine ljudi, ki so se molče poslavljali in niso vedeli, ali se bodo še kdaj videli, je bil hudo žalosten.

Janez se je malo zamotil, ko se je oziral okoli sebe. Potem pa mu je iznenada skoraj zastalo srce in kri mu je zalila obraz. V daljavi se je začul žvižg vlaka, ki ga je pričakoval.

Njegova Zlata prihaja!

S Tonetom se je zrinil k izhodu, da je ne bi zgrešil.

Dolga vrsta vagonov je prirohnela na postajo. Skoraj povsod so bili le vojaki, ki so prihajali na fronto. Saj je bila komaj petdeset ali šestdeset kilometrov daleč! Le malo je bilo vmes civilistov. Redki so še prihajali na to nevarno ozemlje.

Dolgo je Janez zaman strmel v množico. Zlate ni bilo nikjer. Šele čisto na koncu jo je zagledal, kako je stala še pri vagonu in imela tri velike kovčege, ki jih je kakor brez moči gledala. Hotel je skočiti k njej, toda vratar, ki je stal ob ograji, ga ni pustil. Poklical je postrežnika, ki ni imel dela, in ga poslal po prtljago, potem pa je zaukal, da ga je Zlata takoj spoznala in se ozrla proti njemu.

»Zlata!«

Zaklical ji je, naj izroči prtljago strežniku, in hitro pride. Malo nato je že stala zraven njega, vsa zardela v obraz, in oči so ji od sreče sijale.

»Janez, bala sem se, da te ne bo,« je šepnila, ko jo je objel in poljubil. »Skrbelo me je, ali si dobil mojo pošto. Oh, kako je bila ta pot dolga!«

»Saj si zdaj pri meni,« ji je tiho rekel. »Zdaj je vse dobro...«

Vedel je, da so te besede laž, pa jih je moral reči, da jo je potolažil. Potem se je spomnil, da ni sam.

»Poglej, Tone je tudi prišel z menoj. Saj ga še nisi pozabila?«

»O, nisem ga,« je veselo rekla, in podala Janezovemu tovarišu roko. Potem je dejala: »Veš strašno sem utrujena. Ah si dobil zame kakšno stanovanje?«

»Sem, Zlata. Pri znancih. Kakor doma se boš počutila.«

»Priden si, Janez.«

Strežnik je zdaj že prinesel kovčege in čakal. Janez mu je naročil, kam naj jih nese in ga plačal. Potem je naročil voz — vsi avtomobili so bili na razpolago samo vojakom — in odpeljali so se v mesto.

Voz je bil ozek in komaj so vsi trije sedeli v njem. Zlata se je stiskala k Janezu, ki je trdno držal njeno roko. Tako je bila ubita, da bi bila skoraj zaspala med enakomernim zibanjem počasnega voza. Potem je voz obstal in Janez je dejal:

»Tu smo, draga moja! Vidiš, Hodnjkovi že gledajo skozi okno!«

II.[uredi]

Pri Hodnikovih so se zbrali številni Slovenci, ki so zvedeli, kdo pride. Ko je Zlata stopila v prostorno kuhinjo, so jo pozdravili veseli obrazi, kakor bi jim bila prinesla sonca. Vsak jo je izpraševal, kako je doma, kaj je v domovini. Čeprav so se nekateri šele nedavno priselili v te kraje, vendar so jo obsipali z vprašanji, kakor bi bila domovina že daleč za njimi, kakor bi bili že skoraj pozabili, kako je tam, kjer so jim tekla prva leta, kjer so izkusili toliko težkega življenja, pa tudi toliko lepega. Svetel žarek jim je bila, topel pozdrav.

Zlata je slutila, kaj pomeni tem ljudem, ki jih teže skrbi, njen prihod. Prijazna je bila z vsakomer, kakor bi bil njen brat. In Janez je bil vesel, ko jo je videl, kako ji žari obraz, ko pripoveduje o domu in o ljudeh, ki so bili marsikomu blizu.

Po večerji so se gostje razšli. Zlata je kar nekam pozabila svojo utrujenost in dejala Janezu, da bi si rada zvečer ogledala mesto. Seveda jo je rad vzel s seboj. Hodila sta po ulicah, ki pa so bile le slabo razsvetljene, in še čedalje manj luči je bilo povsod. Skoraj edini ljudje, ki sta jih srečevala, so bili vojaki.

Govorila sta o vsem, kar ju je še čakalo.

Janez ji je povedal, kaj se obeta. Da bo vojna najbrž že prav kmalu zadivjala z vso silo in da še ne ve, ali bo sploh mogoče ostati tu. Rekel ji je, da je že mislil odpotovati kam globlje v Francijo in si tam poiskati dela, saj dobrih in izučenih delavcev povsod potrebujejo.

Tudi ona je mislila, da bo tako najbolje. Čemu bi človek tvegal glavo, če to ni potrebno? In potem se bosta vzela, in če ne bo vojne kmalu konec, se bosta vrnila domov. Janez ji je tudi povedal, koliko si je prihranil in koliko bi še rad nabral.

»Zelo si moral skopariti, da ti je toliko ostalo,« mu je smehljaje se rekla, a obraz ji je žarel. Torej sta še bliže svojemu skupnemu cilju, kakor pa si je ona prej mislila.

»Vedel sem, za kaj delam,« je tiho odvrnil. »Veš, lepo je tu... toda zdaj, ko si ti prišla, me je začelo spet vleči v domovino. Prej je nisem tako zelo pogrešal.

Stopala sta po ulicah. Od devete ure dalje je bila odrejena popolna zatemnitev in zato sta morala pohiteti, da bosta prišla domov še pred tem trenutkom.

Noč je bila jasna in tiha. Od nekod je silil na ulice soj mesečine. Stopala sta roko v roki in molčala.

»Zlata, še nekaj dni in za zmerom boš moja...«

»Ali nisem že zdaj?« je zašepetala in obstala.

Stala sta tako na cesti. V soju mesečine je Janez videl njen obraz, ki se mu je nasmehoval, videl je njene oči, ki so ga gledale tako globoko, tako vdano. Tiho jo je prijel okoli pasu in jo privil k sebi.

V tem je na bližnjem zvoniku ura odbila deveto. Kakor na ukaz so ugasnile redko posejane svetilke in znašla bi se bila v globoki temi, če ne bi bilo mesečine. Vse je bilo mrtvaško tiho, le kakšen zapoznel korak se je kje čul. Ob robu pločnikov so stale drobne svetilke s sinjim steklom, ki so dajale komaj toliko svetlobe, da se človek ni zaletel v kakšen zid.

»Nisva več daleč,« je šepnil Janez Zlati. »Ali se mar bojiš teme?«

»Ne, Janez, saj si ti pri meni,« mu je tiho odgovorila.

Vendar je čutil, kako njena roka drhti.

Stopala sta oprezno dalje.

»Vidiš, doma tega ne bi bilo,« ji je rekel Janez.

»Doma tudi tebe ne bi bilo,« je odvrnila. »Rajši sem pri tebi, kakor bi bila zdaj doma.«

Iz hvaležnosti za te besede ji je še bolj stisnil roko.

Nekakšna tesnoba se ga je polotila in ni si vedel razlagati, odkod in zakaj. V daljavi se je čulo bobnenje. Ali prinaša veter odmeve topov s fronte? Ali je pa vse skupaj samo plod njegove vznemirjene domišljije?

Zlata mu je pripovedovala, kako je potovala. Kako je morala čakati na mejah, kako so ji vso prtljago nekajkrat premetali. Kako je morala ostati poldrug dan v Parizu, da je dobila dovoljenje za odhod v kraj za fronto. In niti besede francoskega ni znala. K sreči je naletela na nekega Hrvata, ki je prav tako prišel od doma in je znal nekaj francoskih besed. Ta Hrvat je ostal kar v Parizu, ker je rekel, da ne mara nositi glave na trg.

»Ali je res tako nevarno tu pri vas? Hrvat je vedel toliko povedati!«

»Saj vidiš, da ni,« jo je skušal Janez potolažiti, pa o resničnosti svojih besed sam ni bil preveč trdno prepričan.

»Dobro, da moja mati ne ve, kako hudo je tu« mu je rekla. »Drugače me ne bi bila pustila potovati. Zmerom sem skrivala časnike pred njo. Sicer pa bi jih ji bila morala jaz brati, ko sirota tako slabo vidi.«

»Še dve ulici imava do doma. Čez pet minut bova tam,« je povedal Janez. »Jaz pa stanujem petdeset korakov stran.«

»Bova pa blizu skupaj,« je odvrnila in sa mu nasmehnila.

»Kmalu bova še bliže,« ji je rekel in jo poljubil.

Čeprav je bila še skoraj zima, vendar se mu je zdelo, da je vse okoli njega neizmerno soparno.

Kar dušilo ga je.

Zdajci se mu je zazdelo, kakor bi bile ulice nekako zaživele. Kaj naj to pomeni? Najbrž so prišli novi vojaki, ki jih bodo jutri odpeljali na fronto. Ali pa?...

Druga misel se ga je polotila. Če ni letalski napad?

In hkrati so že zapele z vseh strani sirene, ki so naznanjale, da se bližajo sovražna letala.

»Zlata, hitro do prvega zavetišča! Pojdi za mano! Za roko se me drži, da te ne izgubim!«

V temi sta se spotikala. Zlata toliko da ni padla.

Medla luč na vrati visoke hiše je kazala, da je v tem poslopju zavetišče pred napadi. Janez je planil tja. Od daleč se je že slišalo pošastno brnjenje smrt prinašajočih letal in prvi topovski streli so rezko pretrgali nočno tišino.

Zdaj je šlo za res!

Ko sta stala Janez in Zlata vsa upehana v tesni kleti, ki je bila polna dušljivega, zatohlega zraka, si je Janez otožno mislil: »No, lepo so sprejeli mojo nevesto!«

Dosti ljudi je bilo že tam. Bili so prebivalci najbližjih hiš in tisti ljudje, ki jih je alarm zajel na cesti kakor Janeza in Zlato. Zdaj so bih še vsi zmedeni. Tisti, ki so prišli iz hiš, so privlekli s seboj še odeje, da bi kar v zaklonišču spali, če bi se alarm predolgo zavlekel. Nekaj otrok, ki so jih prebudili iz sanj, je jokalo, in matere so se trudile, da bi jih potolažile. Nekateri ljudje so bili le za silo oblečeni. Kakor brez glave so prihiteli sem v strahu za svoje življenje.

Janez in Zlata sta se hitro znašla. Sedla sta na klop ob vlažni steni. Zlata je bila še nekoliko prestrašena, pa jo je že mineval strah in z otožnim nasmeškom je gledala Janeza, ki se je oziral, da bi v soju petrolejke odkril primernejši prostor. Ko je videl, da to ne bo mogoče, se je obrnil k njej in ji rekel:

»Upam, da bo kmalu končano, ali pa da pojde celo vihar preko nas. Saj se sliši, kako streljajo zunaj.«

Res se je skozi zidove slišalo odmevanje topov, ki so branili letalom prihod nad mesto. To je bil tudi edini glas, ki je prihajal v globino kleti, se nekaj zapoznelih meščanov je prišlo, pa niso več dobili prostora, kjer bi sedli, in so se morali zadovoljiti s tem, da so stali pri vratih.

Ker ni bilo razen grmenja ničesar, je hotelo nekaj ljudi oditi iz zaklonišča, da vidijo, kako se položaj razvija, toda reditelj jih ni pustil. Vedel je, da letala navadno nekajkrat prelete mesto in da ga šele potem začno obmetavati z bombami, ko se dobro spoznajo nad njim.

V kotu je začela neka ženska vreščati, kje je njen mož. V prvem trenutku, ko je kakor brez glave prihitela sem, niti opazila ni, da ni piršel z njo. Šele zdaj ga je pogrešila in ga hotela za vsako ceno poiskati. Komaj so jo potolažili, češ da je najbrž v zaklonišču, ki je na drugi strani ceste in da pojde nekdo pogledat tja.

»Janez, ali se to dostikrat pripeti?« je vprašala Zlata.

»Ne, doslej smo morali šele trikrat iti v kleti in napad je bil samo eden.«

»Hud?«

»Ne«, je Janez hitro odvrnil. Ni je hotel plašiti.

Ljudje okoli njiju so videli, da imajo tujca med seboj in so ju jeli izpraševati, odkod sta. Janez je moral razlagati, odkod je doma, in povedal je, da je njegova zaročenka šele nocoj prišla in da je morala že prvi dan doživeti alarm.

»Najbrž ga bo še dostikrat, če bo ostala tu«, je dejal neki delavec in pljunil na tla. »Zakaj pa ste jo v teh časih poklicali sem?«

Janez mu ni odgovoril. Že sam si je bil dostikrat zastavil to vprašanje.

Od daleč se je začul močnejši pok.

»Bombe!« je vzkliknil nekdo iz kota, in vsi so stisnili, kakor bi pričakovali, da bodo zdaj, zdaj začele padati tudi na nje.

»Spet bodo podirali tovarne«, je rekel dedavec, ki se je že prej oglasil. »Kako bomo pa delali, če nam vse razbijejo?«

»O nič se ne bojte!« se je zasmejal drugi, pa ie preveč od srca. »Bodo že postavili druge. Za take reči se zmeraj najde denar.«

Potem je bilo pogovorov hitro konec. Spet se je začul nov pok, to pot že dosti bliže, in zemlja se je narahlo stresla.

»Resno mislijo!« je vzkliknil nekdo, pa ni dobil odgovora.

Tesnoba se je polotila vseh Otroci, ki so prej vekali, so utihnili, kakor bi se zavedali kaj prihaja. Samo žena v kotu je jadikovala za svojim izgubljenim možem.

»Moj je na fronti«, je rekla neka druga«, pa zaradi tega ne jokam!«

Nove detonacije so se slišale druga za drugo in zdelo se je, da so čedalje bliže. Zemlja se je skoraj neprestano tresla in luč je plapolala.

Potem je spet nekdo začel razbijati po vratih zaklonišča.

»Odprite!«

Hitro so mu odprli. Mlad moški je planil v gnečo.

»Kaj je?« so ga vprašali vsi na mah.

»Hudičevo hudo. In koliko jih je! Na tovarne mečejo in na hiše. Boga zahvalite, da ste na varnem.«

»Odkod prihajate?«

»Iz parka. Mislil sem se skriti kar tam. Bomba je padla. Šest jih je razstrgalo. Komaj sem ušel«, je kar bruhal iz sebe. »Uf, upehan sem. In koliko jih je, koliko!«

Zmedeno se je oziral okoli sebe. Na klopeh so se stisnili, da so še zanj dobili prostora. Ko je sedel, je skril glavo v dlaneh in zaječal.

Vsi so ga molče opazovali. Pozabili so na nove udarce, ki so jih čuli čedalje pogosteje, pozabili so na bobnenje, ki je postajalo čedalje hujše.

Zlati je nekaj zatezalo grlo. Ko je prihajala sem, je mislila, da bo vse dobro, samo da bo dobila Janeza, zdaj pa iznenada tak pekel!

Tako počasi so tekle minute. Nekateri, ki so bili bolj trdnih živcev, so poskusili zadremati, pa se je to le malokomu posrečilo. Zlata se je pritisnila k Janezu.

»Daj, zaspi!« jo je silil.

»Ko bi mogla!« mu je rekla z drgetajočim glasom. »In hladno mi je.«

»Da, res si slabo oblečena.« Zavil jo je v svoj plašč in jo stisnil k sebi. Počasi jo je le premagala zaspanost in zaslišal je njeno enakomerno dihanje, ki je postajalo čedalje počasnejše. Zdaj se je tudi on bolj pomiril, ko je videl, da se ona ne boji več.

Ljudje, ki so čepeli v zavetišču, sami niso opazili, kdaj so bombe nehale padati. Šele počasi so se zavedli, da ne slišijo več pokanja in da tudi topovi ne odmevajo več tako pogosto kakor prej.

Čuvaj je moral zdaj zaradi večnega moledovanja oditi v sosedno zavetišče pogledat, kaj je z možem ženske, ki je prej vreščala. Vrnil se je z novico, da mu ni prav nič hudega.

»Precej požarov je«, je povedal. »Drugega nisem videl. Letala so menda odšla, pa bog ve, ali se ne bodo še vrnila.« Ko so hoteli nekateri oditi, jih je zadržal: »Počakati moramo, da nam dajo sirene znak.«

Še pol ure so čakali, da se je zaslišalo tuljenje, ki jim je dovoljevalo odhod iz zatohlih kleti. Potem so se vsuli na cesto kakor roj čebel.

Janez in Zlata sta bila med zadnjimi, ki sta zapustila zavetišče. Zlata se je ob tuljenju siren sama prebudila in pogledala Janeza. »Zdaj je konec, kaj?« mu je rekla in njen glas je bil nekoliko veselejši.

»Upajmo, da bo poslej mir. Hodnikovi so najbrž v skrbeh. Kar pojdiva, da ne bodo čakali!«

Na cesti je bilo vse živo. Avtomobili so švigali sem in tja. Vozili so ranjence, ki jih je napad zajel. Ljudje niso mislili, da bo tako hudo in zato marsikdo ni poslušal ukazov in ni šel v zaklonišče.

Janez je mimo grede ujel pogovor dveh vojakov protiletalske obrambe, ki sta se menila, kako je blizu tovarn zadela bomba neko hišo in predrla vsa nadstropja. V zaklonišču, ki je bilo v kleti, ni ostal nihče živ.

Stisnil je zobe in ni hotel Zlati povedati, kaj je čul.

Dokler sta hodila med ulicami, sta videli le majhne odseve ognja. Ko sta prišla na širok trg, pa sta opazila, da je skoraj pol neba krvavordečega.

Od vseh strani so hiteli gasilci, da omeje škodo, ki jo je povzročil napad. Ura je bila že skoraj polnoči, toda skoraj vse mesto je bilo na cestah. Povsod se je videlo, da je bil ta napad hujši kakor tisti, ki je pred nekaj tedni podrl del tovarne. Vojaki so delali red in naganjali civiliste domov.

Janez je hotel ogledati škodo, pa se je potem premislil. Verjetno bi ga bil v tem primeru prisilili, da bi moral pomagati pri gašenju, bil pa je tako utrujen, da mu ni bilo do dela. In razen tega je moral biti ob sedmih zjutraj v tovarni. Spremil je Zlato do hiše, kjer so stanovali Hodnikovi. V sosedni ulici je padla bomba in zračni pritisk je povsod naokoli razbil stekla v oknih. Hodnikova žena je čakala pri oknu. Ko je zagledala Janeza, je v strahu rekla: »Kje sta pa hodila? Tako smo se bali, da se vama ne bi kaj primerilo. Zdaj pa hitro spravimo gospodično v posteljo, vi pa tudi pojdite domov!«

Med vrati je Janez Zlato še nekajkrat poljubil, dokler ni prišla Hodnikovka in odklenila. Domenila sta se, da se bosta videla popoldne ob petih ob izhodu iz tovarne. Potem pojdeta pogledat po mestu, toda vrnila se bosta prej domov, da ju spet ne preseneti kakšen napad.

III.[uredi]

Janez je tisto noč spal bolj slabo. Nočno razburjenje, skrbi, vse to ga je preganjalo tudi v sanjah. Ko ga je zjutraj tovariš zbudil je bil še ves ubit.

Bregarjev Tone se je zbudil že uro prej in mu povedal, kaj je v veži slišal. V veliki jeklarni, kjer sta delala, je dvoje bomb skoraj uničilo največje poslopje. Nekaj paznikov je bilo pri tem ubitih, ker se niso dovolj zgodaj umaknili v zaklonišče. Tudi precej hiš v okolici je pogorelo. Koliko je žrtev, ni znano, biti pa jih mora precej.

Janez si je podprl glavo: »Kaj naj storim? Ali naj ostanem tu?«

»Dober nasvet je zdaj težaven. Morda novega napada ne bo spet tako kmalu. In da bi tako kmalu pri nas nastala fronta, se mi tudi ne zdi prav verjetno. Zaenkrat jaz še ne bi odšel. Saj se bo čez nekaj tednov videlo, kako se bo nadaljevalo. Bežali bomo še zmeraj lahko. Nekaj drugega te bo pa bolj zanimalo — vidiš, in prav zaradi tega ne kaže bežati. Snoči so zastopiiki delavcev sklenili, da bodo zahtevali povišanje mezd, zaradi nevarnosti. Pravijo, da bomo zaslužili skoraj še enkrat toliko kakor dosiej.«

»Saj to ne odtehta nevarnosti. Za denar mini«, je odvrnil Janez, ki mu je bilo le do Zlate. »Veš, tako mi je danes, da bi rajši zastonj delal doma, kakor pa tukaj za zlatnike.«

»Slabe volje si! Te bo že minilo«, ga je tolažil Tone. »Zdaj pa hitro pojdiva, da bova v mlekarni še lahko zajtrkovala. Pol sedmih bo že!«

Oblekla sta se in šla. Jutro je bilo hladno in nekoliko megleno, — ali pa je bila ta megla ostanek dima, ki se je ponekod še zmeraj dvigal iz požganih poslopij.

Ko sta prišla v tovarno, sta takoj opazila, da tam ni tako kakor druge dni. Drugače pri vhodu ni bilo skoraj nikogar, danes pa se je gnetlo tu na stotine delavcev, ki so bili sicer zaposleni v največji stavbi jeklarne. Tu sta zvedela, da je poslopje skoraj čisto uničeno in da bosta morala z drugimi tovariši pospravljati razvaline.

»Nič prijetno delo«, je rekel Janez in pogledal po široki cesti, kjer se je od daleč videl kup kadečih se zidov.

Ves dan sta morala z drugimi vred vihteti kramp. Padale so stene, ki so se nevarno majale, razbiti stroji so se prikazovali izza kupov kamenja. Visoke peči so bile počrnele, zasute. Čeprav so škropili ruševine, se je vendar kadilo, da jima je prah silil v grlo in ju dražil na kašelj. In vrh tega je bilo še hladno, da ju je zeblo, če sta le za trenutek odnehala z delom.

Kar vesela sta bila, ko je zatrobila ura peto, da sta lahko odvrgla svoje orodje in se umila.

Zlata jo res prišla s Hodnikovko k tovarniškim vratom in sprejela Janeza s takim veseljem, da je kar pozabil na svoje težavno delo. Še med potjo mu je pripovedovala, kaj vse je čez dan zvedela o včerajšnjem napadu in nerodno mu je ponovila že prve francoske besede, ki se jih je mimo grede naučila.

Potem so šli vsi skupaj k Hodnikovim na večerjo.

Hrane takrat še ni pirmanjkovalo in tudi nič dražja ni bila kakor prej. Nekaj je k temu pripomogla zavednost ljudi, ki niso izrabljali stiske drugih, nekaj pa ukrepi oblastev, ki so zavirala vsako dviganje cen.

Po večerji so se menili, kaj bi storili. Hodnik — on je bil preddelavec v jeklarni in nad petnajst let je že živel na Francoskem — je tudi svetoval Janezu, naj z Zlato še nekaj časa počakata. Saj bo ona pri njih kakor doma in pazili bodo nanjo.

»Ampak veš, Zlata, poročila se bova pa čimprej!« je dejal Janez z nasmehom.

»To se vama mudi!« je vzkliknila Hodnikovka.

»Kaj nisva dosti dolgo čakala? Skoraj štiri leta se nisva videla!« je ugovarjala Zlata.

»O, stara, saj sva bila tudi midva tako neučakana. Si že pozabila, ker je dolgo tega?« je odvrnil Hodnik. »Najbolj prav imata, če napravita tako. Sicer pa pride vsak mesec sem naš duhovnik iz Pariza. Zelo dober človek je. Prejšnji teden naju je obiskal. Ko pride spet, vaju pa lahko on poroči.«

Janezu je bilo tako najbolj prav, Zlati pa seveda tudi.

Po ulicah se je tedaj začulo kričanje. Raznašalci so pritekli z večernimi listi in jih na ves glas ponujali. Nocoj so bili malo bolj pozni, ker je imel večerni vlak iz Pariza več zamude kakor pretekli dan.

Listi so opisovali napad v zadnji noči. Tudi v drugih mestih so sovražna letala sejala smrt. Prihajale so spet vesti o pomladni ofenzivi, ki se bliža. O napadu na Forêt-Long so pisali, da ni povzročil dosti škode in da je bil lažje vrste.

»Tolažijo nas«, je dejal Hodnik. »A kaj to pomaga? Saj ljudje sami vse vidijo in če opazijo, da listi zamolče škodo, mislijo, da je bilo drugje še huje, kakor pa je bilo v resnici. Komu naj človek še zaupa?«

»Ne bodi tako črnogled!« ga je oštevala žena. »Svet se še nikoli ni podrl in se tudi ne bo. Ali se še spominjaš, kako so pravili, da je bilo tu med svetovno vojno? Pa že takrat, ko sva midva prišla sem, ni bilo nikjer sledov o tem.«

Konec pogovora je bil tak, da bi se bila nazadnje Hodnik in njegova žena skoraj sprla. Samo iz obzirnosti do Zlate sta naposled umolknila.

IV.[uredi]

Dnevi so tekli med delom in življenje z njimi. Nočni napadi so postajali pogostejši, toda ljudje so se nanje tudi bolj navadili in dosti previdnejši so postali, tako da je bilo žrtev čedalje manj. Uresničil se je stari francoski pregovor, da se človek še pekla navadi, če se dolgo cvre v njem.

Listov ljudje skoraj niso marali več brati. Niso vedeli, kaj naj verjamejo in kaj ne. Nekako otopeli so. Tovarno so že za silo spet popravili. Nekaj strojev so prenesli drugam — kolikor je bilo še uporabnih — obrat so malo skrčili in delo je šlo dalje svojo pot. Delavcem so zvišali plače, kolikor so zahtevali, in to je večini vrnilo voljo do dela tudi v nevarnosti. Nekateri, ki so bili bolj plašni, so spravili svoje družine na varno, nekaj jih je odpotovalo bolj proti jugu, ker je bilo tam lažje delo, toda zaradi njihovega odhoda ni bilo treba nikomur več delati kakor prej, ker se je približno prav za toliko skrčil obrat.

Toda vse je čutilo, da se nevihta bliža, da se že zbirajo temni oblaki nad njihovimi glavami. Samo čakali so trenutka, ko se bo sprostil vihar.

Janez in Zlata tega nista tako občutila. Preveč skrbi in dela sta imela sama s seboj. Zlata je še marsikaj nakupila, kar je potrebovala za poroko, ki se je bližala, Janez pa je čez dan delal v tovarni. Če je bil prost, je bil skoraj zmeraj samo pri njej. Kar odtujil se je nekdanjim svojim prijateljem.

Hodnik je pisal izseljenskemu duhovniku, naj mu sporoči kdaj pride, in obvestil ga je kakšen dogodek ga čaka pri njegovem prvem obisku. Poroka, — redkost med izseljenci v zadnjih letih.

Nekega dne je potem le prišlo pismo iz Pariza. Izseljeniški duhovnik je sporočil, da pride čez tri dni. Ko je zvečer prišel Janez iz tovarne, mu je Hodnik sporočil veselo novico.

Janez in Zlata sta imela vse listine v redu, tako da jima s te strani ni bilo treba pričakovati težav. Po francoskih zakonih sta se morala najprej poročiti civilno v županiji, potem šele cerkveno. To je bilo hitro urejeno in zdaj sta čakala le še prihoda domačega duhovnika.

Res je prišel, kakor Je bil sporočil. V Hodnikovi hiši je nastalo vrvenje, zlasti v kuhinji. To je bilo dela in pripravljanja. Stara Hodnikovka je hotela pokazati vse svoje kuharske sposobnosti in na pomoč ji je prišla še kuharica iz bližnje gostilne, ker sama vsega dela ni mogla opraviti.

Janez je vzel nekaj dni dopusta. Domenili so se, da bo poroka zvečer v majhni kapelici blizu tovarne, da se je bodo lahko udeležili tudi številni Slovenci iz tovarne. Janeza so imeli vsi radi, ker je bil dober tovariš, in razen tega jim je pomenila njegova poroka spomin na dom. Mnogi so hoteli ob njej misliti na trenutek, ko si bodo lahko tudi sami ustvarili svojo družino, — saj je bila to želja večine izmed njih.

Ko je prišla določena ura, sta se Janez in Zlata odpeljala v kapelico. Duhovnik se je vozil z njima, v naslednjem vozu pa Tone, ki je bil Janezu za pričo, in Hodnikova, ki so jo izbrali za Zlatino družico.

Kapelica, ki je bila majhna, je bila skoraj nabito polna in še so prihajali vanjo novi ljudje. Skoraj sami Slovenci so bili in nekaj starih francoskih mamic, ki so po kotih molile, da bi šel vihar, ki se pripravlja, preko njih. Nekatere izmed njih so imele sinove na fronti, druge vnuke, vse pa so drhtele v strahu, da se katerim izmed njih ne bi kaj primerilo. Začudeno so gledale, kakor bi se jim zdelo neverjetno, da more biti v kapelici v teh hudih časih tako vesel obred, kakor je poroka.

Zlati so žarela lica, ko je stala z Janezom pred oltarjem. Časih se je zaljubljeno ozrla v svojega ženina in mu skrivaj stisnila roko. On je bil resen, komaj da je na njen stisk odgovoril.

Ko sta rekla vsak svoj »da« in dobila blagoslov, so se spet vsi gostje odpeljali iz cerkve. Bila je že osma ura zvečer. Ulice so bile skoraj prazne in kolesa kočij so ropotala po tlaku, da je daleč odmevalo.

Od daleč se je čulo pridušeno grmenje, toda to nikogar ni preveč plašilo. Vsi so bili že vajeni tega godrnjanja topov, ki je prihajalo od daleč in ki se je slišalo le takrat, kadar je pihal vzhodni veter. Od tistega dne, ko je Zlata prišla, ni bilo nobenega letalskega napada več, in ljudje so se že uspavali v upanju, da ga tudi tako kmalu ne bo.

V Hodnikovem stanovanju je spet oživelo. Vse v kuhinji je bilo pripravljeno, tako da je domača gospodinja kar lahko ostala pri svojih gostih in samo naročala v kuhinjo, kaj naj pride na mizo.

Vsi so bili dobre volje, zlasti Janez in Zlata. Saj je danes prišel dan, ki sta ga tako dolgo in tako željno pričakovala!

Tonetov prijatelj, ki sta ga povabila na gostijo, je prinesel s seboj harmoniko, tako da so imeli tudi godbo in priložnost za ples v sosedni sobi. Kadar je godec počival, so pa odprli radio.

Duhovnik, ki je sedel zraven Janeza, je pripovedoval, kako je v Parizu. Ljudje so tam nekam nestrpni in v skrbeh, češ da so pripravlja veliki napad, drugače pa poteka življenje kakor prej. Tudi iz Pariza so se mnogi Slovenci preselili na jug in si mislijo tam poiskati službe.

Malo pred deseto je svetoval, naj na radijskem aparatu odpro Pariz in poslušajo zadna poročila. Da bi mu ustregel, je Hodnik takoj stopil k aparatu in poiskal zaželeno postajo.

Pariz je oddajal veselo godbo, toda ne dolgo. Potem so prišla poročila. Izprva nekaj manj pomembnih novic, potem pa obvestilo, da so sovražniki vdrli v Belgijo in na Holandsko, in da so tam že hudi boji, ki pa doslej še niso prinesli odločitve. Tudi na Luksemburško vdirajo sovražne čete.

Na Luksemburško? Do luksemburške meje je bilo iz Forêt-Longa komaj kakšnih trideset kilometrov.

»Čez utrdbe ne bodo mogli,« je tolažil duhovnik. »Tam si bodo polomili zobe. Na severu je pa bolj nevarno, ker ni tako utrjeno. Le zakaj so Francozi počivali, ko so imeli zdaj pol leta časa, da bi bili popravili, kar so zamudili?«

Janez se je zresenil. Zakaj je morala prav nocoj priti ta novica? Pokvarila mu je vse veselje, ki ga je še pravkar čutil. Zlata se je stisnila k njemu in ga vprašujoče gledala.

»Če bi nerodno kazalo, bova kar prihodnji teden odpotovala,« jo je potolažil. »Doma se nama vsaj bomb ne bo treba bati.«

»Da, najbolje bo, če pojdeva domov,« je pritrdila mlada žena.

Ker je bila ura že pozna, so se začeli gostje drug za drugim poslavljati. Kmalu so ostali za mizo le še domači in Tone. Naposled je tudi Tone vstal.

»Jutri moram biti ob sedmih v tovarni,« je rekel. »Zvečer se bomo pa že še kaj videli.«

Janez je precej pil, toda vina ni prav nič čutil. Hotel si je v njem poiskati bolj veselega razpoloženja, toda čim bolj je skušal prazniti kozarce, tem bolj trezen je bil.

Prišla je ura, ko je vsem nekako zastal pogovor in ga tudi nihče ni prav izkušal obnoviti. Hodnikovka je časih od strani pogledala Janeza in z očmi pokazala proti vratom, kjer je bila zdaj že skupna spalnica Janeza in Zlate. Poredno se je nasmehnila, ko je Janez prikimal.

»No, kar spat pojdimo!« je nato rekla. »In kaj lepega naj se vama sanja. Saj pravijo, da se sanje v poročni noči vse uresničijo.«

V.[uredi]

Ko se je drugo jutro Janez zbudil, je bila Zlata že v kuhinji. Poklical jo je in kmalu se je pokazala na pragu z zajtrkom na pladnju.

»Danes malo polenari,« mu je rekla. »Poslej boš pa moral prav tako zgodaj vstajati kakor zmerom.«

»Kaj, tako misliš ti vzeti vajeti v roke?« je rekel in se je nasmejal.

Pretegnil se je in jo potem vprašal:

»No, Zlata, kaj se ti je sanialo?«

»Meni se ni utegnilo. In tebi?«

»Prav za prav še sam ne vem. Kar pozabil sem vse. Toda prijetne sanje niso bile. Vojna, vojna...«

»Preveč misliš na to.« je odvrnila, »pa ti take misli prihajajo še v sanjah.«

Ko je vstal, sta šla po mestu, roko v roki. Zavila sta v gostilno, kamor je Janez prej pogosto zahajal. Sprejeli so ga s čestitkami.

»Ali je kaj novega?« je vprašal Janez gostilničarja.

»Novega? Toliko vesti prihaja, da jim človek niti slediti ne more. In tako se med seboj pobijajo, da ne veš, kateri bi verjel in kateri ne. Menda so Luksemburško zasedli, v Belgiji so še boji. Nič dobrega se ne obeta. Danes je šlo ne vem koliko vlakov vojakov skozi naše mesto.

»Kaj pravi?« je vprašala Zlata, ki tujega jezika ni razumela.

»Da sam ne ve, kaj je res in kaj ni. Da pa je menda resno. Ali se mar bojiš?«

»Ne bojim se, saj si ti pri meni, toda prav vesela tudi ne morem biti.«

»Potolaži se.«

»Saj se bom. Do kdaj so ti dali dopust?«

»Se jutri in pojutrišnjem ga imam. Potem bom moral iti spet na delo.«

»Veš, Janez, če se kaj primeri — pripraviti morava vse, da hitro odideva. Saj nimava toliko, da bi nama delalo preveč težav in napote.«

»Mislil sem že na to. Tudi precej denarja sem že poslal domov. Tam je varnejši. V banki bo čakal, ko se vrneva domov.«

»Dobro si storil... V teh časih...«

Umolknila je in se zagledala skozi okno. Na cesti so se zbirali ljudje in se vneto pogovarjali.

»Spet mora biti nekaj novega,« je rekel Janez. »Le o čem razpravljajo? Če ni spet kaj hudega. Razburjeni so videti...«

Gostilničar je odšel na cesto. Cez nekaj minut se je vrnil v sobo, kjer sta sedela samo Janez in Zlata.«

»Pravijo, da gre v Belgiji nekaj narobe. Radio je poročal, ne vem odkod.«

»V Belgiji? Saj se Belgijci branijo.«

»To že, pa so menda Nemci ponekod prebili njih obrambno črto in se ne morejo več držati.«

»Se bodo pa kje v notranjosti. Ali veste, kako je bilo pred petindvajsetimi leti?«

»Vem. Res je. Končalo se je dobro. Toda preden je prišel konec? Ali se bomo branili.«


Popoldne sta Janez in Zlata res pospravila svojo prtljago. Samo najnujnejše sta pustila zunaj.

»Nič naju ne veže na ta kraj,« je dejala Zlata. »Čim bo nevarno, odideva.«

Nekoliko sta se po teh pripravah pomirila. Tudi novih razburljivih novic ni bilo. Čakala sta dogodkov.

Zvečer so imeli spet letalski alarm. Zatekla sta se v najbližje zaklonišče, toda bombnikov nad mesto ni bilo. Spustili pa so ljudi domov šele v poznih nočnih urah.

Tudi drugače se je začelo v mestu opažati, da je vojna. Vojaštva je bilo čedalje več in vse je hitelo proti meji, živeža pa zmerom manj, ker ni bilo dovolj vagonov zanj. Vendar pa se je dalo še živeti.

Duhovnik, ki je odpotoval druga dan po poroki, je obljubil, da bo iz Pariza takoj sporočil, ali bi mogel dobiti Janez delo kje drugje v Franciji, daleč od meje. Janez iri Zlata sta sedaj le še čakala njegovega pisma.

Ko je Janezu potekel dopust, je šel spet v tovarno na delo, a zdaj mu ni šlo več tako od rok kakor prej. Nekaj njegovih tovarišev je v zadnjih dneh odpotovalo in tudi on bi bil najbolj srečen, če bi bil lahko v trenutku najmanj tisoč kilometrov od tega kraja, kamor ga ni prav nič več vezalo.

Iz Belgije so prihajala poročila. Govorili so o izdaji, o nespretnosti poveljnikov. Da se pa vojaki krepko bore za vsako ped zemlje, so pravila poročila, in da hočejo vztrajati do konca.

Do konca? Kako daleč je še konec? In kaj pride, če bo Belgija padla?

»Naši angleški zavezniki, pa tudi mi podpiramo belgijski narod«, je napovedovalo francosko uradno poročilo, ki je skušalo miriti razburjeno prebivalstvo.

Neizvestnost je postajala čedalje hujša in tudi na prebivalstvu se je to videlo. Širile so se vse mogoče novice, ki se jim je na prvi mah vidile, da so iz trte izvite, pa so jim le mnogi slepo verjeli.

Pisma iz Pariza le ni hotelo biti. Ali mar tam ne presojajo položaja tako črno? Ali so ljudje samo ob meji razburjeni.

Verjetno je to. Listi pišejo o letalskih napadih na Pariz, ki pa prebivalstva niso nič zmedli. Vse je disciplinirano, vse se pokori zapovedim. Hrane je dovolj. In tako dalje.

Janez je zložil časnik in ga zagnal v kot.

Drugi dan je bila nedelja. Tisti, ki so hoteli, so tudi na gospodov dan lahko delali in so dobili še posebno doklado, toda Janezu do tega ni bilo, kar je prišla Zlata v Forêt-Long še ni zapustila mesta. Zato je Janez sklenil, da pojdeta kam v okolico.

»Toda, da boš vedela! Vso pot ne smeš izgovoriti niti besedice o vojni. Dovolj je že imava. Misliti si morava, da sva doma... Saj si tudi ti potrebna razvedrila.«

Vzela sta si voz in se odpeljala že ob devetih dopoldne. Hodnikovki sta rekla, da ni treba zanju kuhati, ker bosta kosila kar zunaj in se bosta vrnila šele zvečer.

Dobro uro sta se vozila. Tam je bila vas, ki so jo Slovenci prejšnje mesece ob nedeljah pogosto obiskovali. Ves pevski zbor je šel vselej z njimi. Tam so se zabavali in se zvečer vračali dobre volje domov.

Gostilna, kjer so se zbirali Slovenci, je bila zdaj skoraj prazna. Le nekaj vojakov je sedelo tam. Naročila sta si kosilo, potem pa sta šla nad grič nad vasjo, odkoder je bil lep razgled daleč po deželi.

Pomladno sonce je skoraj pripekalo, ko sta stopala navkreber. Na levi je bil širok gozd s senco, toda nista šla po njem. »Naj naju sonce malo ogreje!« je dejal Janez. Vso zimo ga v našem gnezdu skoraj nismo videli.«

»Lepo je tu«, je šepnila Zlata.

»Pa je pri nas lepše. Ko bi ti vedela, kolikrat sem v duhu gledal naše gričke z vinogradi, kjer je vse zeleno in rjavo, ne pa tako sivo od prahu in dima kakor tu...«

»Da, pri nas...«

Prižela se je k njemu. Hotela mu je reči: »Pojdiva domov!« — toda potem bi začela spet govoriti o vojni in Janez tega ni maral.

Molče je sklonila glavo in samo stisnila njegovo roko.

Toda Janez je menda uganil njene misli. Spet je postal nekam otožen.

Na vrhu griča sta obstala. Kamor je segal pogled, je bila ravnina, ki jo je časih presekal kakšen majhen grič. In drugače je bila ta ravnina skoraj prazna, zdaj pa se je povsod videlo življenje.

Vojaki so kopali okope in zagrajali ravnino povsod z bodečo žico. Po sivih cestah so hiteli težko obloženi tovorni avtomobili, po zraku so brnela letala.

»Če se tod vlije povodenj...« je rekel Janez, pa se je ugriznil v ustnice. Zdaj je on sam prelomil besede, ki jih je bil zjutraj rekel.

Z vzhoda je enakomerno bobnelo kakor po taktu.

Legla sta v travo in strmela v nebo, zatopljena vsak v svoje misli. Ali pa oba v iste. Kdo ve?

Ves čas nista spregovorila niti besede.

Potem je Zlata počasi vstala. Sonce je bilo še visoko.

»Kdaj bo kosilo?« je vprašala.

»Da, saj res«, se je Janez zdramil. »Rekel sem, naj ga pripravijo ob pol enih. Podvizati se bova morala, da ga ne zamudiva.«

In hitro sta šla.

Ko sta se vrnila v gostilno, je bilo tam vse polno ljudi in videlo se je, da so močno razburjeni. Janez in Zlata sta poiskala kotiček, kjer so jima pripravili kosilo. Sveži zrak jima je dal dober tek. Po kosilu sta vprašala gostilničarja, kaj je novega, in možak jima je preplašen povedal, da prihajajo prav vznemirljive vesti. Da se je Belgija vdala in da so jo Nemci preplavili. Baje so že boji na francosko-belgijski meji, kamor so sovražniki poslali svoje najboljše čete, in da za zaveznike ti boji ne potekajo prav ugodno.

»Upamo, da bodo le vzdržali«, je nazadnje dejal gostilničar... Saj je bilo v svetovni vojni še huje. Skoraj pred pariška vrata so prišli Nemci, pa smo jih nazadnje le zmogli.

»Zdaj je bolj nerodno«, se je nekdo vmešal. »Takrat so Nemci imeli Ruse za hrbtom, zdaj pa tega ni. Bitke na Marni nismo dobili mi sami, ampak Rusi, ki so zdruge strani padli po Nemcih in jih prisilili, da so z naše strani potegnili polovico čet na rusko stran. Drugače bi bili takrat Nemci prišli v Pariz. Zdaj pa je vse padlo po nas...«

»Pa naši poveljniki?«

»Kaj vemo o njih. Bog ve, ali jih je dovolj.«

In spet so se vneli pogovori, kakršnih je bil Janez že do grla sit. Vsak dan jih je moral poslušati povsod, v tvornici, doma. In ko je prišel k Zlati, ga je tako gledala, da je spet bral v njenih očeh sam strah in vprašanja, kaj bo.

Slabe volje je bil, ko sta se potem spet odpeljala v Forêt-Long. Vso pot je molčal in strmel v tla.

»Janez, kaj misliš?«

»Sam ne vem. Zlata, še ta teden morava iti.«

Zlata se ga je oklenila.

»Res?«

»Da. Prehiteti morava nevihto, da naju ne zajame. Morda bi bilo bolje, če bi bila že pred dnevi šla.«

»Vidiš, tudi jaz sem tako mislila, pa se ti nisem upala tega reči, da ne bi mislil, da se bojim. Tako bom vesela, ko bo enkrat vse to za nama...«

»Ti ni všeč tu?«

»Ne, po pravici ti moram povedati, da mi ni. Soj so ljudje dobri z menoj, pa vendar... Tako se mi zdi, kakor bi me zmerom očitajoče gledali.«

Tiho se je stisnila k njemu. Njegova roka je nervozno zdrsnila po njei.

Ko sta prišla domov, sta zvedela, da so novice, ki sta jih čula na izletu, resnične, in da je še več novega. Na nekaterih krajih so Nemci predrli francoske obrambne črte in se zagnali s svojimi tanki daleč naprej. Po radiju je sicer vlada mirila prebivalstvo, da ni nič hudega, toda kdo je še verjel uradnim poročilom, zlasti tu za fronto. Sicer je vse kazalo, da misli vdreti sovražnik bolj proti vzhodu, toda tisti, ki so količkaj poznali položaj, so vedeli, da je to samo začetek njegove poti, ki se bo kmalu obrnila tudi proti jugu. Počasi so začeli uvedevati, da bo umetni zid ob meji — Maginotova črta, o kateri so nekoč toliko govorili — postala brez pomena, ko bo sovražnik vdrl globoko v deželo.

Razpoloženje pri Hodnikovih ni bilo najboljše. Sicer sta bila Hodnik in njegova žena že tu kar domača, saj sta že dovolj dolgo prebivala tu, in tudi doma nista imela prav za prav nikoga, ki bi bil zaradi njiju v skrbeh, a vendar je vse viselo nad njima kakor mora, ki tlači človeka v težkih sanjah.

»Midva bova ostala tu«, je dejal Hodnik, ko mu je Janez povedal, kaj sta z Zlato sklenila, »za vaju pa je res bolje, če gresta. Zgoditi bi se vam kaj utegnilo. Če se zgodi nama, nič hudega...«

Drugo jutro je Janez odpovedal službo. Nič ni zahteval kakšne odpravnine, čeprav bi bil imel pravico do nje. Vesel je bil, da je vse hitro odpravil. Potem je šel še coslednjič na delo. Ni mu šlo prav od rok. Pogovarjal se je s tovariši in zvedel je, da jih ima še več izmed njih iste namere kakor on. Hotel se je zmeniti z njimi, da bi skupno odpotovali, toda vsak izmed njih je še imel kakšno opravilo, tako da bi se njegovo potovanje zavleklo, če bi bil hotel koga počakati. Sklenil je, da pojdeta z Zlato naslednji večer.

Po kosilu je brzojavil izseljeniškemu duhovniku v Parizu, da pride v Pariz in ga prosil, naj ga počaka na postaji. Na pošti je moral dolgo čakati, ker so mu rekli, da smejo oddajati le uradne brzojavke. Šele po dolgem povpraševanju pri vojaških oblastem so mu dovolili brzojavko odposlati. Uradnik na pošti pa mu je še rekel, da je vprašanje, ali bo naslovljenec brzojavko sploh dobil...

Tako se Janez ni vrnil preveč potolažen domov. Pogovarjal se je tudi s Tonetom, kako misli on. Prijatelj se je dolgo pomišljal. Ali naj bi ostal še tu, ali naj bi šel z Janezom. Ni bil toliko varčen, kakor nekateri njegovi tovariši, in še domače je moral podpirati ves čas, kar je bil na delu v tujini. Doma se je mislil oženiti in si kupiti kmetijo. S prihranki, ki jih je doslej nabral, bi bil mogel kupiti le kaj manjšega, da bi se moral potem zmerom trdo boriti za kruh. In zdaj so imeli tu tako lepe plače...

»Saj ni treba, da greš domov. Tudi jaz morda ne pojdem. Če bo kje bolj na jugu, kjer bo varneje, lepa priložnost, bom ostal kar tam.«

»Tu sem se že tako navadil«, se je le še malo upiral Tone.

Janez je videl, da se mu ne bo treba več dosti truditi, da ga bo pregovoril.

»Tu bodo boji«, mu je dejal. »Utegne se ti kaj primeriti. Če zasedejo Nemci te kraje, tudi ne bo boljše kakor je sedaj. Tam na jugu se nam pa ne bo treba ničesar bati. Ali je že pisal kdo od naših, ki so šli?«

»Samo eden, ki je nekje pri Marseilleu. Trdi, da je dobro in vabi še druge.«

»No, vidiš!«

Tone je še malo pomislil, potem pa je segel Janezu v roko in mu dejal:

»Prav imaš. Najbolje je, da odidem tudi jaz. Čemu bi hodil za druge v žerjavico po kostanj? Jutri se odpeljem tudi jaz.«

Zdaj je bil Janez kar boljše volje. Tudi Zlata, ki je kmalu zvedela za to novico, se je razveselila. Janez je začel takoj pregledovati vozni red.

»Če pojdemo jutri zvečer, bomo po voznem redu pojutrišnjem zjutraj v Parizu. Tam pa mislim ostati le tako dolgo, da bova uredila vse na našem poslaništvu, če bo treba iti domov. Pariza imam že kar dovolj, zlasti zdaj, ko je vojna, me nič ne vleče, da bi predolgo ostal tam.«

Drugi dan sta z Zlato hodila okoli in se poslavljala od svojih znancev. Vsi so jima želeli srečno pot in mnogi so obljubili, da pridejo k odhodu vlaka na postajo. Čeprav je Zlata že prej vse pripravila, je imela polne roke dela ves dan.

Prtljago sta spravila na postajo. Veliko je ni bilo, a vendar mnogo za te dni, ko je bilo vse na železnici tesno. Komaj sta pregovorila uradnika, da jima je vse prevzel. Tone, ki je prišel malo za njima, je imel samo en večji kovčeg. Vse drugo je pustil pri svoji gospodinji, in ji dejal, da se vrne svoje reči iskat, ko bo konec nevarnosti, ali pa bo sporočil, kam naj mu jih pošlje.

»Kar je kaj vredno, sem vzel s seboj«, je rekel, »drugo naj pa počaka, ko že jaz nočem čakati.«

Nekam potlačen je bil, a svojo čemernost je skušal skrivati, pa se mu ni prav posrečilo.

Vlak bi bil moral ob pol osmih oditi in nabralo se je precej znancev, ki so se prišli poslovit. Toda ob pol devetih še zmerom ni bilo od nikoder glasu, kdaj vlak pride. Šele okoli devetih so sporočili, da je nekje na severu železniški tir od tujih bomb poškodovan. Rečeno pa je bilo poleg tega, da bodo sestavili na bližnjem križišču nadomesten vlak, ki bo prišel najbrž še pred polnočjo.

»Lepo se začenja naše potovanje«, je dejal Tone.

»Le malo potrpi!« mu je rekel Janez in ga potrepljal po rami. »Kmalu bo bolje. Zdaj lahko vidiš, kako dobro je, da smo se odločili za odhod!«

Ker je bilo pozno, so začeli tisti, ki so se prišli poslovit, odhajati domov. Zjutraj jih je čakalo naporno delo.

Malo pred polnočjo je res prišel obljubljeni vlak. Ljudje so se zagnali v vagone, ki so bili stari in zatohli. Videlo se je, da so jih le za silo zbrali in so bili najbrž že določeni, da jih razdro.

»Prav hitro ne bomo s temi zaboji v Parizu«, je rekel nekdo.

»Samo da pridemo tja«, so se tolažili drugi.

Naši trije znanci so našli še precej dober prostor. Pred odhodom so še uradniki preiskali listine vseh potnikov. Nekateri jih niso imeli v redu in nastal je vik in krik, ker so morali z vlaka. Nazadnje se je vlak le premaknil.

Počasi je sopel po ravnini in na vsaki postaji je dolgo čakal. In povsod so se ponavljali isti prizori. Na peronih je čakalo polno ljudi, ki so se vsi hoteli umakniti iz nevarnih krajev. Vlak se je čedalje bolj polnil in kmalu ni bilo nikjer več prostora. Ljudje so se gnetli po tesnih oddelkih in po hodnikih. Le malokje je kdo izstopil in takoj je hotelo priti namestu njega na vlak deset drugih. Vse police so bile založene s prtljago, vagoni hladni, a vendar je bilo soparno v njih.

Zlata je v svojem kotu zaspala in glava ji je omahnila na Janezovo ramo. Tudi Tone je skušal zaspati, pa ni mogel. V sosednem oddelku je vekal otrok in ni maral utihniti.

»Janez, kam se bomo obrnili v Parizu?«

»Kam? Upam, da bo prišel naš duhovnik na postajo. Ta nam bo svetoval. Najceneje bo, če pojdemo v kakšno delavsko zavetišče. Saj jih je tam dovolj. Jaz sem že večkrat stanoval v njih, če sem bil v Parizu.«

»Ne verjamem, da bo tam kaj prostora, ko je pa toliko beguncev. Vse hiti zdaj v Pariz, kakor bi bilo tam najbolj varno. No, bo že kako«, je končal in odmahnil z roko.

Mimo so pogosto hiteli vlaki z vojaštvom in orožjem. Včasih je bilo na takih vlakih vse živo in veselo, zdaj pa je vladal molk. Vsi ljudje so čutili težo trenutkov, ki so jih preživljali.

Ko so se vozili skozi neko mesto, so videli na zapadu odseve velikih ognjev. Izvedeli so, da so imeli tam zvečer hud letalski napad, ki je terjal dosti žrtev. Požare gase, pa jih je preveč, da bi jih mogli udušiti. Bombe so bile merjene na tovarne, pa so padle na delavske naselbine...

Več niso mogli zvedeti, ker se je vlak pomaknil naprej. Le po prestrašenih obrazih ljudi na postaji so lahko sklepali, kako hudo je moralo biti.

Potem so morali nekje sredi proge obstati. Zlata se je zbudila, ko se je vlak s sunkom ustavil. Preplašeno je pogledala okoli sebe.

»Kaj pa je?«

»Pogledal bom«, je dejal Janez in skušal odpreti okno, pa je bilo menda zarjavelo in se mu namen pri vsem trudu ni posrečil.

Potem je nekdo zaklical od zunaj:

»Pogasite luči!«

»Kaj je? Kaj je?« so preplašeni klicali ljudje.

»Tuja letala!«

V trenutku so v vlaku izginile luči. Zunaj je bilo tako temno kakor v rogu.

Janez je pogledal na uro. Skoraj štiri je kazala. Ob šestih bi bili morali biti v Parizu, pa še tretjine poti niso prevozili. In zdaj bodo še tu čakali bog ve kako dolgo.

K sreči je otrok v sosednem oddelku utihnil in ni več vznemirjal ljudi s svojim jokom.

Tako počasi so tekle minute.

»Hvala Bogu, da se bo kmalu zdanilo!« je zavzdihnila Zlata. »Če bi bila vedela, kaj bo...«

»Kaj?«

»Bi ti bila že davno rekla, da morava iti.«

»Do Pariza bova že potrpela, potem bo pa bolje«, jo je potolažil.

»Bog daj!«

Ob pol šestih so nazadnje dobili dovoljenje, da se odpeljejo dalje. Sivo jutro je vstajalo. Kaj jim bo prineslo.

Utrujeni so bili in molčeči. Njih obrazi so bili v sivini videti upadli, izmučeni. Zlata je silila Janeza, naj zamenjata svoje prostore, da bo tudi on v kotu malo zadremal.

»Ni potrebno«, ji je rekel in jo ljubeče pogledal.

Šele ob devetih dopoldne so v daljavi zagledali nekaj kakor teman oblak, ki je ležal nad zamegleno pokrajino.

»Pariz!« je dejal nekdo.

Začelo se je pripravljanje za odhod. Ljudje so zbirali svoje kovčege, toda v gneči to ni bilo lahko delo. Prerivali so se, tu in tam je kdo zastokal. Nazadnje se je nekdo oglasil, naj počakajo, saj se ni mogoče ganiti.

Janez je strmel v oblak nad Parizom. Tako čudno se je ves prizor pred njim ujemal s tem, kar se je godilo. Da, težak oblak leži nad vsem in vsemi, tlači vse in vsakogar, kakor boleča mora. Vsakdo teh ljudi, ki so bili okoli njega, je s svojimi v prazno blodečimi očmi izdajal isto: nepremagljivo željo, da bi šlo vse to, kar se pripravlja, mimo, in čimprej. Ali pa, da bi bil nekje daleč, kamor vse to ne seže, v varnem zavetju, kamor ne more priti vojna z vsemi svojimi strahotami in grozo, kamor ne morejo priti letala, ki sejejo smrt.

Da, letala. Vse polno jih je krožilo nad njim, a bila so domača. Nizko so letala, da so se dali razločiti njihovi znaki. In počasi so začeli ljudje postajati nekoliko mirnejši. Počasi se je prejšnja pobitost umaknila nekakšnemu pokoju, ki pa le ni mogel čisto pregnati vsega, kar so v zadnjih dneh doživeli. Nove vere jim ta pokoj ni dal. Bil je bolj otopelost, a vendar je tudi ta občutek pomagal, da so začeli ljudje nekoliko trezneje gledati okoli sebe.

»Ko bi le prišla vsaj ena vesela vest, kako bi se oddahnili,« je dejal njegov sosed.

Toda vesele vesti ni bilo. Malo nato se je namreč vlak ustavil na manjši postaji, ki je morala biti sredi večjega tovarniškega naselja, kajti vsa okolica je bila kakor s sajami pokrita, in raznašalci so kričeč ponujali prve jutranjike. Tu so bila uradna poročila, vsa so pisala o pogumu vojakov, o novi vladi, o upanju na pomoč, toda nikjer ni bilo zapisano, da bi bili ti vojaki kje napredovali in prestregli sovražnika. Ljudje so v liste nemo strmeli. In potem so začeli spet drugi pripovedovati vse mogoče novice, ki so jih ujeli bog ve kje. Novice, ki se jim je že po prvih besedah poznalo, da ne morejo biti resnične, pa so jim ljudje verjeli. In če se je kdo uprl in trdil, da to ne more biti res, je imel v trenutku deset sovražnikov.

Bog ve, kako dolgo bi bil trajal prepir v vagonu, če ne bi bil kmalu nato obstal vlak na osrednji pariški postaji.

Spet se je začel naval. Ljudje so drli k izhodu, toda na tesnih hodnikih je nastala zmeda. Sredi zmešnjave so nekateri začeli skakati skozi okna. Vse je kričalo. Ta je iskal ženo, ta otroka, tretji svojo prtljago. Prihitelo je nekaj vojakov, ki so ljudi mirili in jim ukazovali, naj bodo mirni, a vsi njihovi opomini niso dosti zalegli.

Janez, Zlata in Tone so ostali v svojem oddelku.

»Počakajmo, da se malo izprazni!« je svetoval Martin in Janez mu je prikimal. To je bilo tudi najprimernejše v tem trenutku, zlasti ker so imeli dosti prtljage, o kateri so vedeli, da jo bodo morali sami nositi, ker ni bilo verjetno, da bi dobili postreščke.

»Radovedna sem, ali nas bo naš duhovnik čakal?« je dejala Zlata.

»Morda... pa ne verjamem,« je dejal Martin. »Preveč zamude ima naš vlak.«

Ko so vsi obloženi s kovčegi nazadnje le prilezli iz vagona, so si morali še po raznih prehodih utirati pot. To ni bilo tako lahko. Potnih čel so se naposled znašli na trgu pred postajo sredi ogromnih množic.

Kdo bo tu našel slovenskega duhovnika? Ob pogledu na toliko ljudi so takoj uvideli, da bi bilo tako iskanje zastonj.

Pivnice, ki jih je v bližini postaje kar mrgolelo, so bile vse polne ljudi. Nazadnje so le odkrili manjši lokal, kjer so še našli nekaj prostora. Naročili so si skromno južino, dolgo so čakali, preden jim je lastnik, ki je bil ves zmeden, naročeno prinesel, potem jim pa jed še ni teknila. Ubiti so bili od vožnje. Šele zdaj ao prav začutili vso utrujenost, ki je udarila na dan, ko je dosedanja napetost popustila.

»Meni se kar oči same zapirajo,« je dejal Tone.

»Kaj misliš tu spati? Ne bomo utegnili,« ga je podražil Janez. »Sicer pa... kaj bi sdaj storiti?«

»Duhovnikov naslov imaš, ne?« je rekla Zlata.

»Imam ga. Ali bi šli k njemu?«

»Najbolje bo. On nam bo svetoval, kaj naj storimo,« je rekel Tone. »Toliko moramo estati v Parizu, da se malo odpočijemo.

K sreči so iztaknili v bližini postaje taksi, ki jih je kmalu nato odpeljal proti stanovanju slovenskega duhovnika.

VI.[uredi]

Obstali so v tesni ulici sredi mesta. Janez je izvoščku plačal, potem ao se ozrli naokoli. Hiše so bile visoke, in blizu skupaj, da se je videl le majhen kos neba.

»V tejle hiši stanuje,« je dejal Tone. »Pustimo tu v veži prtljago. Jaz jo bom varoval, vidva pa ga pojdita poiskat.«

Res so tako napravili. V četrtem nadstropju je na nekih vratih Janez odkril duhovnikovo posetnico.

IVAN SLATNAR
izseljenski duhovnik.

Pozvonil je. Čez nekaj časa so se v veži začuli koraki. Mlad fant je odprl.

»Vous désirez?«

»Ali je gospod župnik doma?« ga je kar po slovensko vprašal Janez.

Dobil je tudi slovenski odgovor:

»Ne, zdaj ga ni. Vrne se pa h kosilu. Kaj pa želite?«

Povedal mu je, odkod prihajajo in kaj bi radi.

»O vi ste tisti, ki ga je gospod župnik zadnjič poročil. Pravil je o tem. Saj je bil zjutraj na postaji zaradi vas, pa so mu rekli, da ne vedo, ali bo vlak sploh še prišel, in zato ni čakal, ker ima zdaj čez glavo dela. Ali sta kar brez prtljage? Se je mar tako mudilo?«

»Ne, še enega imava spodaj, ki varuje kovčege,« je povedal Jernej. »Ali naj vsi trije doli počakamo?«

»Kaj pa mislite! Vse skupaj spravite sem in še vas tovariš naj pride!«

Janez je stopil v vežo in s Tonetom sta privlekla kovčege v četrto nadstropje.

»Še ena takšna pot, pa bom omagal.« je dejal Tone, ko je pozdravil duhovnikovega slugo.

Ta jih je odvedel vse tri v majhno sprejemnico in jim dejal, da jim bo skuhal čaja. Spustili so se v udobne naslanjače in čez pet minut je Martin že spal.

»Zdaj imam že malo več upanja,« je rekel Janez Zlati, ki se je tudi borila s spancem. »Samo, da izginemo čimprej odtod.«

Ura je šla na eno, ko se je začulo zvonenje na vratih. Potem je Janez zaslišal znan g!as. Predramil je Toneta.

V sprejemnico je stopil gospod Slatnar. Bil je v civilni obleki. Veselo je vse tri pozdravil in jih vprašal, kako se potovali.

»Zasilo je šlo,« je dejal Janez. »Vaš pomočnik je povedal, da ste bili na postaji.«

»Da, bil sem, pa niso nič vedeli, kdaj pride vaš vlak. Zato sem moral iti po dolžnosti. Saj veste, vsi se obračajo na mene in dela imam, da bi ga komaj zmogel, če bi imel deset rok.«

»Ali so za nas kaj našli?« je vprašal Tone.

»Težavno je. Pravih zvez ni. Včeraj sem vprašal na našem poslaništvu, pa še pri nekaterih drugih, a nihče ni ničesar vedel.«

»In kaj nam svetujete?«

»Pomeriti se moramo. Danes boste moji gostje, pa bomo imeli toliko časa, da vse pretehtamo. V Parizu ne bi ostali?«

»Ne.«

»Mislil sem si. Torej domov — ali pa kam na jug.«

»Najbolje bi bilo iti domov.«

»Pa bo najbrž bolj težavno. Meje so zaprte, kakor sem zvedel. Jutri bom vprašal na poslaništvu, kaj naj storim z vami.«

Po kosilu, ki jim je zdaj, ko so se čutili kolikor toliko varne, dobro teknilo, so pri črni kavi nadaljevali svoj pogovor. Duhovnik jih je vprašal, kako je s stanovanjem.

»Ničesar še nimamo, ker smo se takoj po prihodu odpravili k vam.«

»Za vaju bi že našel v delavskem domu kakšno posteljo, ne vem pa, kako bo z gospo,«  je rekel duhovnik in pogledal na Zlato.

»Najrajši bi bili vsi skupaj — če je le mogoče,« je dejal Janez.

»To ni mogoče, toda — čakajtel Tu blizu poznam slovensko družino, ki bo njo rada vzela pod streho za noč ali dve.«

»Zelo hvaležen vam bom, če to uredite,« je rekel Janez. »Ali bomo daleč narazen?«

»Ne, ne, dve ulici.«

Vsi so bili s tem zadovoljni. Domenili so se, da bo duhovnik takoj telefoniral v Delavski dom, kjer je bil hišni duhovnik in so mu zato radi ustregli, če je bilo le mogoče, Zlato pa bodo pod večer spravili k slovenski družini, ki se je sama ponudila, da bo vzela kakšnega našega begunca pod streho, če bo potrebno.

»Kaj boste pa popoldne?« je vprašal župnik. »Menda vas vse skupaj ne mika preveč, da bi si ogledovali Pariz.«

»Ne, ne, kar dovolj ga imamo,« je dejal Tone. »Sicer pa, — povejte nam, kaj se obeta.«

»Kaj se obeta? Težavno je reči. Nihče ne ve ničesar zanesljivega. Meni pa se zdi, da se Francozi ne bodo mogli dolgo držati. Pravijo, da so Angleži že skoraj odsekali in da jih mislijo vreči v morje ali pa zajeti. Če je to res, utegnemo imeti v štirinajstih dneh Nemce tu. Če se ne zgodi kakšen čudež...«

»Čudež?«

»Da, prav čudež bi moral biti.«

Vsi so umolknili. V mislih jim je bilo prav za prav ves čas isto, kar so zdaj slišali, toda zdaj so to culi prvič povedano jasno, brez ovinkov. Prej so zmerom skušali vse sami sebi razlagati tako, da končnega zaključka nekako ne bi razumeli, zdaj pa so vse jasno videli pred sabo.

»In kaj boste storili vi, gospod župnik?« je vprašal Janez.

»Ostal bom tu, kjer je moje mesto, pomagal bom kolikor bom mogel. To je moja dolžnost in opravil jo bom. Saj veste, kako nas je učenik učil!«

»In če pridejo Nemci v Pariz?«

»Bodo pač prišli. Ne bojim se jih. In smrti tudi ne.«

»Pogumni ste,« je dejal Tone.« Mi nismo toliko.«

»Z vami je drugače. Vas ne drži tu dolžnost. Delali ste tu in zdaj, ko ne morete več — ali pa nočete, saj je vseeno —lahko greste. Za pridne roke je dovolj dela povsod. Tudi doma... Doma največ. In tam vas bodo najbolj potrebovali. Domovina je sveta reč. Ne, to ni prazna beseda. Vsako gruda na njej je vredna več kakor tu najlepše polje.

Župnik je utihnil in jih pogledal.

»Pomagal vam bom, kar bo v mojih močeh. Dosti morda ne bo, vsekakor pa več, kakor pa bi mogli sami doseči. In — morda pridem tudi jaz kmalu za vami. Čutim leta. Ali bom vsemu kos?«

»Boste, gospod župnik. »Dovolj vere imate!« je rekel Janez in duhovniku stisnil roko.