K materi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
K materi
Franjo Strah
Izdano: Vigred 4/6 (1926), 128–130
Viri: dLib (6)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvo majevo nedeljo je bilo. Vse v cvetju, narava v vsej svoji lepoti. Ven iz pustih sob v naravo, ki nas kliče. Tako mil je njen klic, tako prisrčno njeno vabilo; kdo se ne bi odzval.

Majnik … Naš mesec, nas mladih! Naša srca so vesela, kakor je vesela narava. Mladostno hrepenenje oživi, kakor oživi pomlad.

Majnik, Marijin mesec, kdo ga z veseljem ne pričakuje, kdo se ga z veseljem ne spominja! Vse polno cvetja, rož prelepih, nežnih šmarnic belih, marjetic, srajčk Marijinih, velikonočnic.

Takrat poromamo k Materi na gori.

Skozi gaj nas vodi pot, v senci mogočnih hrastov, lip zelenih, spemo v kraljestvo gozdnih lepot. Vse na okoli diha pomlad, življenje, neskončno lepo, odeto v zelen plašč. In vonj zelenja, cvetja, rož, — o pomlad, kako neizmerno si lepa!

V bližini Sava svojo pesem poje, skrivnostni vrhovi lip šušte nad nami … In petje slavca v višavah, škrjančev glas z bližnjih polj … Čista rosa po livadah, tik ob poti cvetk nebroj; mlado jutro nas pozdravlja v majniški obleki …

Sanjavo se oglasi šmarnogorski zvon. Z gore v dolino, preko cvetočih poljan, zelenih logov in razoranih njiv, nam hiti naproti pozdrav. Seže še dalje, v daljavo odmeva, od sosednih vrhov se odbija glas njegov: Bom, bim, bom … Vabi nas k sebi, kliče nas Mati z gore …

»Kako lepo nam poje pozdrav.«

»In vabi nas k sebi Marija.«

Tako se meniva z Beti.

Tih glas ima, otožen, bolan izraz je v njem; zdi se mi, da joka, sama v sebi, neslutno. Pogledam ji v oči, še v srce bi jo rad; bolno dvigne pogled in toži:

»Rajši bi šla v kroju, pa sem se bala.«

»Zakaj, Beti?«

»Slaba sem v nogah od zadnje zime. Mislila sem, da bo bolje, ko pride pomlad, solnce, toplota. Še bi se odločila, pa mi je sestra branila: saj ne boš zmogla po solncu v koraku.«

Za nama in pred nama smeh. Vsi se vesele majniškega jutra, saj je toliko lepega v njem. Le Beti se ne smeje. In če bi se smejal jaz, bi jo žalil. To pa ne smem; tako je dobra. Moram jo tolažiti, ker mi je sestra.

»Nič se ne boj! Spet boš oblekla orliško krilo. Na Telovo boš šla spet za procesijo, skupno z nami, kot lansko leto.«

»Ne vem, Franjo! Tako se bojim, da ne bom več nosila čepice na glavi.«

»Še jo boš, Beti. Še skupaj jo bova!«

»Molila bom pri Brezmadežni na gori, da mi povrne zdravje. Goreče jo bom prosila za pomoč; vem, da ima samo ona zdravila zame. Ljudje ga nimajo, okrutneži.«

Oh, kako prav ima. Kaj svet, kaj zdravila, če ni pomoči One, ki je naša Mati, ki vse more in vse hoče …

In ji pritrdim:

»Saj si njena; uslišala Te bo!«

»Še, ko sem bolna ležala, sem se obračala k Njej. Obljubila sem, da jo obiščem na gori, čim pride pomlad in majnik. Tako je dobra in mi je dala, da sem se dvignila iz postelje. Oh, ti ne veš, kako je pusto ležati priklenjen v sobi vso zimo. Vi ste pa igrali, bili veseli in peli za božič. Čisto ste pozabili name.«

»Nismo, Beti! Spominjali smo se te vedno in čakali, kdaj prideš spet med nas.«

»Jaz pa tako sama, čisto sama … Toliko sem jokala, prosila, molila: da se dvignem in pohitim spet v dom.«

»Sprosila si. In tudi danes boš. Še mi ti bomo pomagali; vsi bomo molili zate, Beti, saj si tudi naša.«

* * *

Vse bližje je pel glasnik Šmarne gore. Spešno smo stopali za glasom, ki nas tako lepo vabi, klice k sebi.

Pred menoj in za menoj še vedno smeli, veselje. Jezil me je ta smeh, še bolj me je jezila ta glasna govorica romarjev. Zakaj, vedel sem, da gre ta smeh Beti z bolečino do srca, da ji s trpkostjo seda v dušo.

In mi stopamo v goro, vsi polni nad, vsak s svojo bolestjo, eni z vero, premnogi iz navade, brez višjega cilja.

Beti, ti si imela cilj pred seboj. In jaz sem stopal s teboj. Saj nisem vedel, da je to — zadnjič ...

Zadnjič sva hodila skupaj na goro, k Mariji.

* * *

Drugo leto v maju sem bil v tujini. Nisem več čul šmarnogorskega zvona, ne več poslušal pesmi, ki jo poje Sava. Niti nisem romal na goro od tedaj. Daleč je domovina od mene, planin slovenskih več ne vidim ... In tudi Beti nisem več videl.

Mesec dni po odhodu sem zvedel, da je ni več. Šla je za klicem, za glasom srca, — k Mariji ... Grenka in trpka je bila ta vest, pričakovana in resnična, a vendar nisem mogel verjeti. Prijatelj mi je to pisal, ter pripomnil: Spomni se je, vsaj v dnevniku, ker prijatelj si ji bil.

Hitro poteka čas in že dve leti spiš večni sen pod domačo grudo, ti dobra duša.

Beti, tako mlada, toliko obetajoča, pa si odšla od nas. Oh, Beti, ali res ...?

Moj dnevnik hrani spomin nate že od takrat, tu sem ti napisal te vrstice šele zdaj, po dveh letih, vsem sestram sirom domovine v spomin. Zaslužila si jih. Bila si vzorna Orlica, naša sestra, odšla pa si k Nji, ki ti je bila več — Mati.

Pri Nji prosi za nas, brate svoje in sestre!