KENGURUJEVI ŠKORENJCI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Pred malim kengurujem Kukijem se je ustavila deklica in pocukala mamo: »Tako rada bi znala skakati kot tale mali kenguru. Moji skoki so skoraj najslabši v vsem razredu.« »Je pa zato tvoje branje skoraj najboljše,« je mirno rekla mama. »Nihče ne zna vsega in tudi ti ne moreš biti povsod najboljša.« »Ali veš, da tudi jaz nisem znala skakati in kar predolgo sem se skrivala v mamini vreči? Kadar so se norčevali iz mene, sem, smuk, skočila v njeno zavetje,« je Kukiju šepnila mama Kengura. »Res? Nisem vedel, da si bila taka boječka, saj danes imenitno skačeš. Mi poveš, kdo te je naučil?« »Moja babica, ki sem jo klicala Babaruška. Nekoč sem prijokala k njej in ji potožila, kako se norčujejo iz mene, ker edina ne znam skakati. Nežno me je objela, se tiho obrnila in odskakljala po dedkove škorenjce s pletenima nogavičkama. Rekla je, da se je z njimi naučil skakati že moj prapradedek, moj pradedek, dedek, oče in zdaj sem na vrsti jaz. Obrisala mi je solzne oči, mi nataknila čudežne škorenjce in poskusila sem. Takoj sem se naučila skakati zelo visoko in zelo daleč. Ko smo imeli tekmovanje v skokih, sem celo zmagala. Premagala sem vse, ki so se dotlej norčevali iz mene.« »Res? In kje so ti škorenjci zdaj?« »Najbrž so ostali pri tvojih sorodnikih nekje v južni Avstraliji.« »Skoda,« je rekel Kuki. »Tudi jaz bi jih rad preizkusil.« Mama Kengura je milo pogledala svoje dete in rekla: »Tebi se ni treba dokazovati z dolgimi skoki.« Kuki se je stisnil k njej in tiho odvrnil: »Ne bi se dokazoval, le užival bi v poskokih, saj veš, kako sem razigran. A vesel sem, da si me opozorila, saj te imam neizmerno rad, ker me znaš potolažiti in mi tako preprosto povedati najlepše zgodbe.«