Jutrovica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Divji mož, hostni mož, hostnik Jutrovica
(Bajke in povesti o Gorjancih)
Janez Trdina
Kresna noč
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Kranjska dežala je slovela nekdaj za bogato kakor malo katera druga. Rodila je od konca do kraja obilo najlepšega žita in najžlahtnejšega vina. Ljudje so jedli pečenko in potieo, pili starine in spali na pernicah. Na Kranjske so prišli trije stari romarji: Sveti Trije Kralji. Oglasili so se najprej pri gorenjskih kmetih. Kmetje so dali vsakemu kos ajdovegn kruha, kupico mrzle vode in za posteljo strnén otèp. Rekli so tudi vpričo njih, da vlačugarji še tako postrežbo niso vredni. Za ta greh je Bog hudo kaznil gorenjske kmete. Strnenega žita dosti prideljujejo, ali ostaje jim samo slama za posteljo: zrnje morajo prodajati, da zadovoljijo s skupljenim denarjem gospodo. Jesti jim je treba ajdov kruh, ker boljšega niso vredni. Zemlja jim je nehala dajati vino, katerega niso privoščili svojemu bližnjemu. Ostala pa jim je dobra mrzla voda in tudi pravica, da smejo pri njej, kolikor jih je volja, peti, gosti in plesati! Sv. Trije Kralji so se mudili še delj časa na Gorenjskem. Šli so zaporedoma k vsem stanovom. Ljudje so jih rzprejemali mrzlo in zaničljivo; samo pop, rezár in konjederec so jim dali drage volje vse to, kar so sami imeli in uživali. Za to pa je te tri tudi Bog blagoslovil in jim jiovrnil dobroto z dobroto. Podaril jim je dober kruh in zaslužek ne le domá, ampak po vsej soseščini. To je uzrok, da dobiš gorenjskega duhovna po vsem Kranjskem, pa tudi po bližnjih škofijah; ravno tako si delata dobičke po širokem svetu gorenjski rezár in konjederec.

Spoznavši Gorenjce napotili so se Sv. Trije Kralji na Dolenjsko. Kmetje se jih niti tam niso obveselili. Dali so vsakemu kos zmesnega kruha iz ovsa in prosa, kupim najslabšega vina in za posteljo ječinenov otep. Ob jednem so zabavljivo godrnjati, da je za berače vse dobro. Bog je kaznil tudi dolenjske kmete. Odslej so morali jesti zmesen kruh iz ovsa in prosa, ker je za nje vse dobro. Vino, katero jim je trta rodila, bilo je z večine tako kislo inprazno, da so je imenovali sosedje: cuckovec, cviček, zvižgalec, zelenica, nedolžna kri. Razen ječmenove slame za posteljo ,ostala jim je res da tudi ječmenova kaša, ali ne za slast in veselje. Pustega »bizgeca« se boji kmet in družina, celo berači ga preklinjajo. Sv. Trije Kralji so pohodili tudi na Dolenjskem vse stanove. Po krščansko vzprejeli in pogostili so jih samo oskrbnik, sebenjak in kuharica in Bog je to tri stanove blagoslovil. Če se dolenjskemu oskrbniku ne ljubi več služiti, kupi si graščino in če se prodaje kakemu kmetu grunt, kupi ga sebenjak. v Dolenjskim kuharicam ponujajo dobro službo domača in tuja gospoda: nahajajo se po Ljubljani in Zagrebu, po Gradcu in Trstu in marsikatero. se je že prav na bogato omožila in se povzdignila za gospó.

Kranjska nepriljudnost in skopost razglasila in razvedela se je po vseh deželah in narodih in vzbudilo do Kranjcev splošno nejevoljo in sovraštvo. Če pride kranjski revež na Štajersko ali drugamo, pitajo ga povsod z vlačugarjem in bcračem in gbnijo brez usmiljenja iz hiše. Ako dobi kak dar, ne dadó mu ga iz dobrega srca, ampak za to, da se nadležnika iznebé. Tako se morajo pokoriti zdaj za grehe hudobnih sprednikov ubogi vnuki!

S Kranjskega so popotovali Sv. Trije Kralji na Hrvatsko. Proti večeru so prišli v bomo vas Mrakovico. Ime je dobila od tod, ker je sijalo solnce komaj pol ure na njo. Od jedne strani so zapirali dolino strani Gorjanci, od druge pa navpično gola pečina, ki je kipela še čez oblake. Ko so videli blagi Mrakovičanje stare romarje, smilili so se jim prav v srce in vabili so jih k sebi vsi od prvega do poslednjega. Sv. Trije Kralji so šli k županu, ker jih jo bil prvi zagledal in povabil. Njegova žena jim je prinesla vse, kar se je dobilo dobrega doma in pri sosedih: slanine, pleča, bravine, pečenega purána in še marsikaj druzega. Pripravila jim je tudi dobre postelje, za vsakega mehko pernico, da se trudni udje slajo odpočinejo. Ko pa se storila noč, postavil je župan prédnje debelo voščeno sveče, je bil kupil pred praznikom Svetih Treh Kraljev, da je gorela na čast tem svetnikom in pred njihovo podobo. Stari romarji so so pomenkovali preprijazno ž njim in z vso njegovo rodbine. Pripovedovali so jim o svoji domovini, o srečni jutrovi deželi, ki se zove jutrova za to, ker jo obseva solnce od ranega jutra do poznega mraka. Pravili so jim jim o vseh prerazličnih žitih in sadežih, ki v njej dozorevajo in o neskončni slasti in dobroti njenega vina, kateremu ni najti pod loožjim solncem. Župan vpraša svoje goste, če jo jutrova dežela ravna ali gorata. Najstarejši romar mu odgovori: Proti zahodu poteže se dolga gora, kakor vaši Gorjanci, ali skloni se jej dvigujejo povsod tako po lahkem, da se komaj pozna: hude strmine, ki selne bi mogla obdelavati, ni nobene. Proti vzhodu pa se širi, dokler oči nesó, najkrasnejša ravan, vsa prepletena z žitním poljem, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Da me boste laglje razumeli, pokazal vam bom z voskom, ki se je nakapljal od sveče, vašo deželoin jo z našo tako zjednačil in poravnal, da ne bo ostal med njima noben razloček. Pazite! Tod gredo strmi Gorjanci; tod se vleče dolga, žalostna tokava, v kateri stoji vaša Mrakovica in na tej strani moli proti nebu navpik ta nesrečna, ogromna pečina, ki jemlje dolini svetlobo in gorkoto blagodatnega solnca. Najprej se morajo Gorjanci tako nagniti, da se bo dobilo dovolj pripravnega prostora za vinstvo in senožeti. O teh besedah pritisne čestiti starec voščeni kupček, ki je pomenil Gorjance in zdajci se začuje proti zahodu strašansk polòm, kakorda bi se bil podrl mogočen hrib. Potem se dotakne druzega kupčka in veli: Ta vaša navpična skala ni za nikako rabo, treba jo je povse odstraniti. To rekši potlači in razplošči okapke, ki so pomenili navpično pečino, da ni ostalo nič višave, ob jednem pa se začuti grozovit potres, kakor da bi se bila navpično. skala utrgala in pogreznila v zemljo. Po tej šali se dvignejo stari romarji, žele županovim lahko noč in gredo spat. Župan pa pravi ženi: Poglej čudo! prisijal je mesec, katerega nismo v tem hramu še nikoli videli. V spanji so se mu prikazali Sv. Trije Kralji, zahvalili ga za postrežbo in blagoslovili. Zjutraj ga vzbudi žena in veli: Poglej novo čudo! v hram nam je prisijalo solnce, ki ga Mrakovica dopoludne še nikoli ni videla. Ko je župan pogledal, če so dragi gostje že vstali, našel je postelje prazne, videl pa je skoz okno vso neizrečene krasno podobo jutrove dežele, katero so zapustili. Zdelo mu se je, kakor da ga je prenesel kak božji angelj iz mrtve puščave v nebeški raj. Navpična skala je zginíli brez sledu, kakor ida ne bi bila nikdar skrivala nesrečni Mrakovici solnca. Gorjanci so se nagnili na stran, njihove puste strmine so se izpremenile v prisojne in položne rebri, ustvarjene kakor nalašč za vspešno rast božje kapljice − najplemenitejšega pridelka na vsem neizmernem prostem naše slavjanske domovine. Pod Gorjanci in njih odrastki pa se je širila proti Metliki, Karlovcu in Zagrebu prerodovita ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, cvelmimi lokami, kašatimi vrti, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Uboga Mrakovica si je brzo opomogla in razcvetela. Zaselila je s svojimi prebivalci slavno Vivodino in vso bogato krajino, ki se razprostira tja do Jastrebarskega trga. Ali vnuki niso ohranili v vseh rečeh nedolžnih nravov, ki se dičili in osrečili staro Mrakovico. Njihovi grehi so zakrivili, da se je čista podoba jutrove dežele na mnogih mestih okrušila in pohabila. Sem ter tjà kaže zdaj mesto prijaznih delcev blatne jarke, mesto ljubkih, povsod plodonesnih bregov odrte robove in strme klance. Tudi še marsikatero druga milina in lepota se je na njej po polnem izbrisala ali vsaj zamazala. Vender pa jej je ostalo še dovolj čudovito dražestnih črt in oblik, da se domisli človek brez truda prvotnega obrazca najsrečnejše zemeljske krajine. Vivodinska in druga sosednjo vina slové še zmerom daleč preko mej hrvatskega kraljestva. Tovomiki hodijo pónja o dobrih letinah iz vseh krajev in koncev, ker so uverjeni, da slajših in močnejših ne bi nikjer dobili. Ali pónja hodijo tudi o slabih letinah, ker jih uči skušnja, da se vivodinska in sosednjo vina upirajo skoro vselej zmagovito vsem nepogodam in udarcem vremena in letnih časov. Božji blagoslov pase usíplje Hrvatom z obilno mero tudi napolje in vrte, na hleve in dvore. Hranijo se lahko ne le s kruhom, ampak tudi s svinjino in bravino, s tolstimi purani in vsako drugo kuretino. Pernat`e po- stelje vidi osupneni popotnik v najpriprostejših kmetskih kočah, v katerih bi pričakoval komaj slamnate. Ta rodovitost in to bogastvo sta dar božje milosti, katerega so prinesli Sveti Trije Kralji gostoljubni hrvatski zemlji. In božji blagoslov jej bo ostal, dokler bodo ohranili bratje Hrvatje zlata svojstva in plemenite navade svojih očetov: spoštovanje starosti, ljubezen do bližnjega, priljudno postrežnost proti znanim in neznanim, domačim in tujim gostom in popotnikom. V spomin svetih romarjev, prišedših iz jutrove dežele in velike sreče, katera je došla po njih Mrakovici, izgubila je ta vas svoje staro, tako otožno imé: začela se je zvati in se imenuje še dan današnji Jutrovca ali Jutrovica.

Opomnja. Kdor bere to povest, mogel bi misliti, da stoji Jutrovica pod Gorjanci v lepi, rodoviti ravnini, kar pa ni res. Nahaja se v goratem in zeló kamenitem okraji, ki je na vse strani krasno odprt in za vinstvo neizrečeno pripraven. Povod bajki je dala brez dvojbe ta prisojnost in dobrota vina, še bolj pa nenavadno imé Jutrovica. Ta vas je zdaj precej borna in menda nikoli ni bila dosti bogata. Ljudje so mi sami pravili, da žita ne dobé dovolj za svojo potrebo in če ne rodi vino, da morajo stradati. Tedaj so osrečili Mrakovičanje s svojiin gostoljubjem bolj Hrvate nego sebe in svoje obližje. Od Novega Mesta do Jutrovice je sedem ur, od Metlike tri. Cesta je od Kranjske Radovice dalje tako grda in zanemarjena, da pač ni vredna tega imena.