Jutro v Kropi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ko na Vodicah prvi sončni žarki zableščijo,
že v vigencih kolesa leno se vrtijo,
mehov hropenje in škripanje pritajeno
obdaja okolico vso črno, zaprašeno.

Po nakovalu zopet pesem se jeklena čuje,
ob njem kovač izmučen, črn in bled zdihuje,
s kladivom težkim po železu trdem udarja,
da s tem zasluži malo vsotico denarja.

V železnem loncu turščni žganci vrejo in čekljajo,
za zajtrk stalno jih iz dneva v dan imajo,
polijejo jih z bikovim, ne s kravjim mlekom,
a pojedo vseeno jih s prav slastnim tekom.

Kljub temu vedno je godant in vedno je veselo,
humor in pesem ves dan spremljata jim težko delo,
tako iz roda v rod poteka jim življenje:
pomanjkovc, skrb, pomanjkovc, skrb, trpljenje.