Jurko je iskal strahu
| ← Mačeha in pastorka | Jurko je iskal strahu Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice Fran Milčinski |
Muk → |
| |||||||||||||||
JURKO JE ISKAL STRAHU
Tamle je bilo okoli pasjih dni, ko je najbolj vroče. Oče je bil truden in se mu je zehnilo; zehnilo se mu enkrat, dvakrat, trikrat zaporedoma pa se je sinu Jurku zdelo čudno in je vprašal: »Oče, kaj je to?«
Oče se ga je kratko odkrižal: »Ej, kaj bo neki, strah je!« Jurku ni dovolel odgovor in še je vprašal: »Kaksen je strah ?« Oče je vstal izza mize, zehnil je v četrtič in zamrmral: »Ti ga že drugi pokažejo« in je šel v vrt pod orehovo senco.
Jurku pa zdaj ni dalo več miru; zapustil je očetov dom in jo ubral po svetu, da poišče strahu. Povpraševal je pri ljudeh, ljudje so se mu smejali in mu kazali naprej, tako je prišel do grobarja. »Oče grobar, ali ste Vi tisti, ki mi pokaže strahu?« Grobar je premeril fanta od nog do glave in je rekel: »Všeč si mi; pri meni ostani za hlapca! Drugega ne boš imel dela, kakor ponoči boš čuval grobove, ni pes, da ne bi spoznal strahu.«
Jurko je bil zadovoljen in je ostal in ko je noč legla na zemljo, je storil po ukazu in šel na grobje. Sedel je pod križ, oberoč si objel koleno in čakal, kdaj in od kod mu pride strah. Čakal je in čakal, v zvoniku je bilo devet, bilo je deset, nič se ni genilo. Bilo je enajst, tačas pa je zaječala zemlja. Zazibala so se tla, odgrinjali se grobovi, iz grobov so gomazeli mrliči. Rožljali so s kostmi, kakor bi stresali orehe, in ko jih je bilo zbranih trinajst, so pričeli kegljati: keglji so jim bile kosti, kroglje mrtvaške glave.
Jurko jih je gledal, igra mu je bila všeč pa si zmisli: »Če bi z njimi kegljal, vem, da jih posekam.« In stopi mednje in reče: »Prijatelji koščeni, dajte še meni, da vržem krogljo!«
Mrtvaci so završeli: »Huj, kri in meso, kaj vohaš tod?« in so planili vanj.
Jurko pa, ne bodi len, je pobral kost golenico in jim mlatil rebra, da je kar treskalo, in so dreveli okoli cerkve kakor zajci pred psom. Trikrat jih je nagnal naokoli, tedaj je odbilo dvanajst in so kostnjaki puhnili nazaj v grobove in pod zemljo. Jurko je bil spet sam, sedel je pod križem in čakal. Čakal je do svetle danice, do rumene zore, do zlatega solnca, pa ni bilo strahu in ga ni bilo. Pa je šel h grobarju in se poslovil, češ, služba mu ne godi, strahu ni in kegljati mrliči mrlakarji tudi ne dajo.
Grobarju je bilo žal pogumnega hlapca, ali s silo ga ni mogel držati pa ga je poslal naprej k rablju. Jurko gre in pride k rablju, če ga hoče za hlapca. Rabelj pravi: »Zakaj ne, koliko bi rad plačila?« Jurko odgovori: »Nič, le da mi pokažete strahu.« Rabelj mu je udaril v roko in rekel: »Velja! Davi sem obesil tri razbojnike, nocoj boš čuval pod vešali, tam bo strahu na debelo.«
Komaj se zmrači, Jurko pod vešala. Zleknil se je v mehki mah in čakal; in da bi čakanje bilo krajše, je sklenil, da košček zadremlje. Ali šel je veter in gugal obešenjake, bruna so škripala kakor suha kola v breg, zastonj je pomežaval, spanec se mu je umikal. Pobral se je Jurko s tal, snel vse tri razbojnike z vešal in jih lepo zravnal po mahu. »Ne boste mi godli, nak!« Tedaj pa se mu oglasi zadnji in pravi: »Kdo si, duša, in kaj onegaviš tukaj?«
Jurko odgovori: »Strahu čakam.«
Obešenjak mu veli: »Neustrašen si, bodi še usmiljen! Daj in pojdi na levo roko, da prideš do stare smreke s tremi vrhovi. Pod smreko je zakopana tatvina, monštranca in kelih iz suhega zlata. Izkoplji ju in nesi v cerkev nazaj. Iz cerkve pa nam prinesi posvečene vode, da nas z njo pokropiš uboge grešne pare!«
Jurko je ubogal in storil, kakor ga je prosil obešeni razbojnik. Našel je smreko s tremi vrhovi, pod njo tatvino, in monštranca in kelih sta mu sama kazala pot v cerkev. Postavil ju je na oltar pa so se užgale lučke in zapele so orglje lepo, kakor bi angelci peli.
Jurko pa je hitel, zajel v klobuk posvečene vode in tekel nazaj.
Zdaj mu pravi obešenjak: »Zahvaljen bodi za dobro delo! Plačila pa ti ubogi grešniki ne moremo dati drugega kakor tale svet: V peti deželi odtod stojita dva grada. V prvem živi bogat graščak s prelepo hčerjo, v drugem gradu vsako noč straši. Dvanajst hudob prihaja sleherno noč in kogar dobe, vsakogar razmanejo kakor proso. Samo ti jih lahko užugaš, ker ne poznaš strahu. Ali to si zapomni: Ne ugasni svoje sveče in ne ubogaj! Za slovo pa nas pokropi s posvečeno vodo!«
Jurko jih je pokropil in glej, trije beli golobi so zleteli proti nebu!
Zjutraj zarana se je vrnil k rablju in mu vse povedal in bridko potožil, da ni videl ne zrna strahu, zato rajši zapušča službo. Rablju ga je bilo žal, ali držal ga ni in ker ni maral druge plače, mu je dal gorjačo s sabo na dolgo pot in deček je šel, šel je, da je prišel v peto deželo -- tam sta stala dva grada. Stopil je v prvega in je naletel graščaka, bil je v praznični obleki in je napajal živino, prelepa njegova hči pa, oblečena v samo svilo, je kuhala svinjam. Graščak ga je vprašal, kaj bi rad, in Jurko je prosil, naj ga vzame za hlapca.
Graščak je imel dosti polja in živine, pa je bil brez poslov, ker so mu vsi uhajali zaradi strahov; zato je bil vesel Jurka in je odgovoril: »Rad te vzamem za hlapca in še dobro plačilo dobiš, ako ostaneš.« Jurko nato: »Drugega ne iščem plačila, kakor da vidim strahu.«
Graščak pravi: »Tega blaga je pri nas dovolj in še preveč. Kar pojdi v onile drugi grad, ta grad je izdan, tam gotovo najdeš strahu in če ga ne bi, pa strah najde tebe. - Toda vedi: življenje tvegaš! Če pa živ prebiješ noč, odrešiš grad strahov in grad bo tvoj in če hočeš, še svojo rodna hčer ti dam za ženo!«
S seboj so mu dali luč, vedro vina in pol teleta in Jurko je šel dobre volje in brez skrbi v izdani grad in še zaklenil je za sabo duri, tako se je bal, da mu strah ne uide. Zakuril si je v kuhinji velik ogenj, pristavil je raženj in sukal teleta in ko je bilo tele pečeno, si ga je kos za kosom zalagal; dišalo mu je, k pečenki je pil rumeno vince in čakal strahu.
Ura je odbila enajst, tačas zašumi po vežah in v kuhinjo pridreve pošasti. Dvanajst jih je bilo kosmatih in rogatih in oči so jim žarele kakor oglje.
Jurko je bil prijazen dečko, razveselil se je druščine pa jim je velel, naj sedejo. Se postregel jim je, vsaki je prižgal svečo, vsaki prinesel polič vina, vsaki kos pečenke. Tako so se pošasti zmotile, da ga niso koj razmele kakor proso. Pa ko so pohlastale pečenko in posrebale vino, so druga za drugo ugasnile svojo svečo, le Jurko je ni, kajti zdajci se je spomnil, kaj mu je ukazal obešeni razbojnik. In je izpregovorila prva izmed pošasti in je rekla: »Tu imaš ključ, pojdi v klet, tam najdeš zlata, da ga boš gazil do kolen!«
Jurko se je zasmejal: »Ti nisi, da bi mi ukazovalo, jaz pa ne, da bi te ubogal., Hodi samo v klet, če te miče tjakaj!« Pošast je rekla: »Dobro in grem, pa ti ostani tukaj!«
Ali Jurko si je bil svest razbojnikovega sveta in spet ni maral ubogati in je nalašč šel za pošastjo. Prideta do kleti, tam mu pošast pomoli ključ in veli, naj odklene vrata.
Jurko se je branil: »Odkleni si samo, kakor si samo zaklenilo!« Pošast je zasukala ključ, vrata so se odprla, klet je sijala samega zlata. In pošast je rekla: »Naloži si, kolikor ga moreš nesti!«
Blesk zlata je mamil Jurka, skoraj bi ubogal, skoraj zapadel pošastim, da bi ga zmele kakor proso. Tisti mah pa je ura bila polnoči in pošast je zatulila in rekla: »Užugal si nas, potekla nam je oblast, zdaj moramo iz gradu in grad je tvoj. Odkleni nam vežna vrata, da moremo odtod!«
Jurko moško odgovori: »Jaz nisem vratar in ne bom odpiral, pomagajte si same!«
Cvilile in tulile so pošasti in se podile po vežah in stopnicah, Jurko pa za njimi in jim je z rabljevo gorjačo kazal pot in delil odpustke po grbah in glavah tako dolgo, da so se druga za drugo pri ključavnici zmuznile skoz vrata. Potem se je vrnil v kuhinjo, sedel k ognju in spet čakal strahu; čakal ga je in čakal, da ga je premagal spanec in je trdno zaspal do jutra. Zjutraj je prišel graščak in je mislil, od Jurka ne bo ne lasu več ne nohta. Kako se zavzame, ko ga dobi zdravega, grad pa rešen pošasti.
Hitro je poklical svojo hčer: »Glej svojega ženina, rešil je grad, zato sem mu obljubil tvojo roko!« in vrnili so se pobegli hlapci in dekle in vsi so bili veseli.
Le Jurko je povešal glavo in ko ga je baral graščak zakaj, je potožil: »Vsak sleherni človek pozna strahu, le jaz reva sem tako nesrečen, da ga ne poznam, Zato mi dajte leto dni odloga, da grem še po svetu in izvem, kakšen da je strah! Potem bodi poroka!«
Graščak je branil, nevesta je milo jokala, ali nazadnje sta mu dovolila; bogato sta ga obdarila in lepo so se poslovili. Jurko je šel in najprej stopil domov, da ne bi bili ljubil starši v prehudih skrbeh. Prinesel jim je graščakova darila in so se od samega veselja jokali in smejali, oboje hkratu. In ko so sedeli po južini, se zgodi, da se je očetu zopet zehnilo. Pa reče Jurko: »Oče, tako lepa sem Vam prinesel darila, zdaj mi vendar povejte, kakšen je strah!
Nevesta me čaka, ali se je ne upam prej poročiti, dokler ne spoznam strahu.«
»Eh,« odgovori oče, »kakšen bo strah! Bel je, rumen kljun ima — in nikar tako neumno ne vprašuj! Pa je Jurka vzdignilo izza mize, da gre in poišče strahu: bel je in rumen kljun ima, ne more ga zgrešiti! Ni hodil dolgo, pride do vode, po vodi je plavala žival, ta žival je bila bela in je imela rumen kljun.
Jurko vesel in ročno v vodo: »Strah, zdaj te imam!« In ujel je strahu, strah je gagal in s perutmi peruhal, Jurko junak pa ga je hrabro stisnil pod pazduho in hitel z njim domov: »Oče, mati, glejta strahu! Pa še živ je in poje!«
Oče se je nasmehnil: »Norček, to je gos, ne pa strah!«
Jurko pa je trdil svojo: »Strah je, strah, saj ste rekli, da je bel in ima rumen kljun.« Pa je oče pustil, da je obveljala sinova, in so gos zaklali in jo spekli in pojedli. In ko je bila miza pospravljena, je oče dejal: »Na, zdaj ga ni več strahu, snedli smo ga!«
Jurko je bil utolažen. In se je spomnil svoje mlade neveste in spremili so ga k njej tudi ljubi starši in praznovali so poroko in za poroko je bila svatba, da se je miza šibila.
Srečno in zadovoljno je živel mladi par in Bog jima je dal dete, preljubega sinčka.
Ko je bil sinček star tri leta, se je lepega poletnega dne igral pri gredicah, teptal je zeleno travico in trgal pisane rožice; oče in mati pa sta sedela v senci in ga gledala in se mu smejala. Kar prebledi Jurko. Na čelo mu je stopil mrzel pot, zavpil bi rad, pa ni mogel, toliko da je z roko pokazal in mlada žena je zakričala in skočila pokonci in k otroku, da je s kamenom pobila pisanega gada, ki se je stegal proti sinčku.
Jurko se je tresel. Vprašal je ženo: »Kaj mi je, da se tresem kakor šiba na vodi, še zavpiti nisem mogel, niti vstati?« Žena pa mu je odgovorila: »Zdaj vsaj veš, moj lubi Jurko, kakšen je resnični strah!«
Tako je Jurko spoznal strahu.