Juristinja v strahu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Juristinja v strahu
Marija Grošelj
Objavljeno pod oznako M. G.
Izdano: Slovenski narod 18. junij 1910 (43/136)
Viri: 136
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

S kakimi občutki sem se odpravila po dobro prestanem zrelostnem izpitu na Dunaj, tega vam nisem v stanu povedati. Ženski občutki to niso bili, ampak nekak nenaraven ponos pomešan z burševsko drznostjo in samozavestjo. Zdelo se mi je, da mi je ves svet pokoren, da sem vzvišena nad vse. Strahu nisem poznala in domotožje sem pustila doma.

Na Dunaju sem se seznanila z medicinko Ivanko in sem sklenila ž njo najtesnejše prijateljstvo. Bila je že 26 let stara, polnega života, črnih las in finih manir, bila je pa tudi na vse pretege pretkana. Dostikrat sem imela priliko opazovati, da je ugnala v kozji rog celo omizje juristov in juristinj.

Ko sem napravila prvi državni izpit iz rimskega prava, pandekt, nemškega prava, kanonskega prava in avstrijske zgodovine, sem si domišljala, da že nekaj razumem. Rada sem bila v družbi mladih doktorjev, s katerimi sem se kaj rada prerekala o juridičnih vprašanjih, posebno če so bili gospodje doktorji mladi in lepo. Ob takih prilikah je bila Ivanka vedno zraven in mi je pomagala stopati gospodom na juridična kurja očesa.

Med tem sem se pridno učila kazenskega zakona in sem ga premlela že od prestopkov. Kar dobim brzojav od svojega brata Joška, ki je bil takrat šele 20 let star in državni uradnik, da me poseti za kakih 14 dni, ker ima radi nekega izpita daljši dopust.

Vzradostila sem se te vesti, ki sem jo še gorko prinesla prijateljici Ivanki. Vsedli sva se na tramvaj z rdečim znakom in se peljali bratu nasproti na kolodvor. Prve ceremonije predstavljanja so bile kmalu končane in začel se je vesel čas. Jaz in Ivanka sva prenehali študirati, krok se je vrstil za krokom, izlet za izletom. Minilo je 14 dni, a brat Joško ni mislil na odhod, temveč ostal na Dunaju in se veselil z nama. Ivanka je bila ves ta čas vedno pri nama in se niti za trenutek ni ločila od naju, kar se mi pa ni zdelo nič sumljivega, saj sve bili preje tudi skoraj vedno skupaj.

Nekega večera smo vsi trije prav pošteno krokali v predmestni restavraciji, kar pride v gostilniško sobo dama, docela podobna moji materi. Naravnost k naši mizi je šla in po kratkem pozdravu začela mene in brata kregati, češ; lepo delata, mesto da bi se učila vsak za svoj izpit, pa krokata po Dunaju brez konca in kraja. Nazadnje je povedala, da ji je bilo po otrokih tako dolgčas doma, da ni mogla več vztrajati in nas je prišla obiskat. Bila je namreč vdova in sva bila jaz in Joško edina otroka, ki sva imela svoj čas podedovati njeno precejšnje premoženje.

Dober teden dni je bila meti pri nama na obisku. Čez dan smo si ogledovali različne zanimivosti, za zvečer pa je naročila Ivanka na našem stanovanju večerjo za vse štiri, češ. da se ji gabi večerno popivanje po gostilni.

Imenitna večerja je bila in pili smo buteljke: Feslavca, Gumpoldskirchnerja in mozeljsko vino. Ko smo postali židane volje in je tudi mati rada in veliko govorila, vstane brat Joško in v začudenju nas vseh pove — da se je med tem z Ivanko zaročil. Strmeli smo vsi, vendar takrat ni nihče ne odobraval in ne odgovarjal. Čudili smo se pa vsi, ker je bila Ivanka vendar starejša in ker se nam o tem še sanjalo ni.

Drugi dan je bil brat brzojavno pozvan v službo. Spremila ga je Ivanka, ki je vzela s seboj tudi svoj kovčeg. Moja mati, ki je bila praktična kakor vse matere in bi bila rada videla, da Joško kaj priženi, ni Ivanki prav verjela, ko je trdila ta, da ima še 4000 K dote v hranilnici in da ima v kovčegu nad 500 K gotovine in hranilno knjižico za 4000 K. Pri Ivankinem odhodu ji je hudomušno rekla, če sme vzeti iz kovčega kak stotak, če bi ji »slučajno« zmanjkalo denarja, Ivanka je v to takoj privolila in dala ključ od kovčega, češ, da bo ostal kovčeg dober teden na kolodvoru, dokler ne pošlje ona železnici svojega naslova. Docela je bila prepričana, da ne bo stikal nihče po njenem kovčegu. Toda nevesta obrača, tašča in spe pa obrne. Komaj je odpiskal vlak, je rekla, da gre domu v sobo, ker ima migreno, meni pa je izročila ključ od Ivankinega kovčka z izrecnim naročilom, da naj odprem kovček in pogledam, če ima Ivanka res hranilno knjižico z vlogo 4000 K in gotovine 500 K. Ugovarjala sem materi, ki je imela precej zastarele nazore, da je nedostojno stikati po tujih kovčekih, da me je sram itd. Toda mati je ugovarjala, češ da ji je Ivanka celo dovolila, da sme nekaj denarja vzeti in da stori manje nego sme, če samo pogleda v kovček. Oporekala sem ji, da naj bi bila storila to preje, ko je bila Ivanka še navzoča, ne pa zdaj, ko se je odpeljala. Toda mati me odločno odvrne: »Če hočeš poglej ti v kovčeg, če ne, grem sama s postreščkom.« Videč, da ne pomaga noben ugovor in da mogoče vsebina kovčega vendar ni za vsako profano postreščkovo oko, sem vzela ključ in se napotila v shranjevališče prtljage. Ko sem povedala, da je kovček moj, da sem nekaj v njem pozabila, kar hočem sedaj vzeti in ko sem se legitimovala s ključem, je ukazal službujoči uradnik dvema uslužbencema, naj me peljeta v shranjevališče, kjer imam sama pokazati dotični kovček, uslužbenca pa naj pazita, če bo pokazani ključ tudi res odprl dotični kovček. Šla sem in pokazala najslabejši in najgrši kovček, ki sem ga dobro poznala. Bil je tak kakršnega nese vojak, dosluživši 3 dolga vojaška leta, ves vesel na kolodvor in ga, vedoč da ga ni škoda, spotoma od samega veselja tešči ob tla.

Ko sta videla uslužbenca, da sem res odklenila s ključem kovček, sta odšla. Preiščem bolj površno, toda denarja in knjižice nikjer. Preiščem natančno, takisto brez uspeha. Postane mi vroče, grozna misel se me polasti. Kaj, če je kdo drug odprl ta kovček, ki se da odkleniti z vsakim zakrivljenim žebljem in vzel denar in knjižico. Kot juristinja, ki sem že predelala kazensko pravo, sem se z grozo zavedala položaja: Ivanka bo prisegla, da je bil denar s knjižico vred v kovčeku, oba uslužbenca, ki sta videla, da sem odklenila kovček, bosta to pod prisego izpovedala in pristavila, da sta se takoj potem odstranila in porotniki bodo prepričani, da sem vzela jaz oboje. Mislila sem, da je najbolje, če takoj javim železniškemu uradniku, kako da je. Pa sem se premislila, ker sem se zbala, da bi takoj poslali po policijo in bi me zaprli, dasi je mogoče v kovčeku vendar oboje kje skrito. Poslala sem po postreščka in dala zapeljati kovček v svoje stanovanje, kjer sem vendar lahko mnogo natančneje preiskala kovček. Razgrnila in razprostrla sem vsako stvar posebej, — pa nikjer niti vinarja niti knjižice. Brzojavila sem Ivanki, da je izginil denar s knjižico vred, in sem plačala odgovor. Dobila sem obvestilo, da je v dotičnem mestu ni. Brzojavila sem v Ivankin domači kraj vsem hranilnicam in posojilnicam, da naj take in take knjižice ne izplačajo, marveč naj dajo zapreti prinesitelja. Od vseh sem dobila odgovor, da se na prepoved ne bo oziralo, ker nisem navedla, na čigavo ime se glasi knjižica in kako številko ima. Tega obojega vedela nisem. Moje mlado juridično znanje in poznanje vseh slabih strani porote — dobrih strani menda itak nimajo — me je gnalo v obup. K vsakemu vlaku sem šla čakat Ivanko, če se mogoče vendarle vrne in skozi tri dni sem ji vsak dan brzojavila v mesto, kjer je služboval Joško, pa sem dobila vedno odgovor, da je tam ni. Brzojavila sem Jošku, pa se mi je sporočilo, da ga tudi še ni. Kakor furija sem begala okoli vsa obupana. Nič nisem mogla ne jesti ne spati. Videla sem se na obtožni klopi pred porotniki. Državni pravdnik je spletel vse mnogobrojne indicije v neprodorno železno mrežo, v katero me je vedno bolj zapletal, kakor pajek muho in vedno očitneje so mu pritrjevali porotniki. Razlagala sem jim ves dogodek in naglašala, da je vzel te stvari lahko kdo drug, pa so se mi le neverjetno in pomilovalno smejali. Zagovorniku se ni posrečilo tudi ne na enem kraju prodreti mreže indicijev ter je končno le še prosil milostne sodbe.

Postala sem vsled takih misli malodane blazna.

Ko čakam četrti dan na kolodvoru tako iz navade poštnega vlaka, ne da bi bila le količkaj upala, da pride Ivanka, me izbudi iz sanjarjenja njen glasen, ljubezniv pozdrav. Pomlajena in srečna me je poljubovala in objemala ter začela izpraševati, kaj je na vseučilišču novega. Resno sem ji prekinila gostobesedno povpraševanje in sem ji povedala vse, ter strahom čakala obsodbe. Ivanka pa se na ves glas nasmeje in pravi: »Norica, saj nisem imela denarja ne knjižice, saj pa tudi ničesar ne rabim, saj imam svojega Joška«. Tedaj so se obrnile oči sto in sto izstopivši potnikov na naju, ker sem iz peta vzdihnila oz. se oddahnila in ker je padel s silnim ropotom na tla kamen, ki se mi je odvalil od srca.