Jurij Snédenec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jurij Snédenec
Tone
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 5 (7. marca) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: []
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Snedenec, Snedenec!« tako smo vpili otroci, kadar smo zagledali revnega kočarja, ki je stanoval na koncu n»*e vasice ob gozdu. Ako je bil mož pri volji, sc ni »menil dosti za naše zmerjanje, toda, če je bil jezen, Je zgrabil prvi kamen in ga zagnal za nami. Seveda ga ni«mu Čakali, ampak stekli smo in mu nsgajali le od daleč. Kdo pa je bil Jorij Snčdenec? Kakor že rečeno, J« bil reven kočar; a misliti ne smete, da Be je mož res imenoval Jurij 8nčdenec. Ne! Jorij mu je bilo sicer ime, » Priimek so mu dali le hudobni oslri jeziki, zakaj pisal se je Snčdec. Kako pa je dobil slavno ime Snčdenec, naj vam povem v naslednjem.

Naš junak Jurij je imel slabo navado, da ni znal pri malih stvareh ločiti mojega od svojega. No, da bi bi velik lat, lega mu ni mogel nihče očitati, a reči le smemo, da je bil tatič ali uzmovič. Zraven te napake je imel še drugo, da je rad pil žganje A denarja ni imel toliko, da bi ni mogel vedno kupovati te strupene pijače. Zato je vsako jesen namočil v sod jabolk in hrušek, da je polem skuhal žganje. A ker na svojem vrtu ni imel več nego pet debel, je večkrst po noči udaril s košem na rami na sosedne vrtove. In tako ai je nanosil vsako jesen poln sod. Miroljubni sosedje so se sicer ob času kuhe čudili in ugibali, kje more toliko sadja skupaj spraviti. Sumili so razno, u očitali mu niso tatvine, vsaj ao sami imeli dovolj sadja. A neko jesen jo je akupil Jurij. Bilo je jako rodovitno leto. lesen je prinesla ssdjs, da malokedaj toliko. Misliti si morete, da je naft junak imel dosti posla. Kmalu nanosi poln sod snmih žlahtnih hrušek. Na to ga zabije, da postane sadje godno za kuhanje. Ves teden ne gre gledat v klet, in sadje v sodu vre in se kisa.

Pride nedelja. Jurij gre k jutranji maši in žena Lenka mu kuha anjulrek in varuje dom. Ko stoji vsa zamiš!jena pri ogn|iftču, poči v kleti tako močno, da se vse sirese. Lenka se uitrafii in si ne upa v klet, meneč, da je kak človek. Teče torej iz veže in k sreči gre mož Jurij ravno od maše. Drvi mu nasproti in vsa v strahu pripoveduje o čudnem poku.

Jurij se seveda ustraši, in takoj se mu vrine neljuba misel, češ kaj če mi je sod razgnalo. Ves bled gre z ženo v vežo, odpre vrata v temno klel, in takoj mu udari rezek dub v nos. Jezen zavpije: »Kdo je?«

Nihče ae ne oglasi, le odmev se čuje. Tu pa lam pade v kleti kaj od stropa na tla, in čuje se, kakor bil kedo kaj v vodo polagoma metal.

»Lenka, luč prinesi, da bom vsaj videl, kaj je. Mislim, da mi je nekdo sod odmušil. Ce je le notri, mu bom že pokazal, da ne bo več hodil duhat mojega sadja. Zena prinese luč in gre nszaj v kuhinjo. A čuden prizor se pokaže. Na mestu, kjer je stal sod. je kup gnjilega sadja. Sod je torej razneslo. Tu pa tam leži kaka doga, dno je pa jedno razklano, drugo leži v kotu. Po atropu se drži polno gnjilobe in posamezni kosci padajo od stropa.

Zdaj se Jurjju posveti v glavi. Spozna, da je sam vzrok vsej nesreči, ker je sod preveč sabil, in ni mogel zrak do sadja. Vpije, razgraja, kotne, a soda mu ne spravi nihče skupaj še manj hru&ke vanj. Razjarjen upihne luč in gre v vežo. Tu potoži vso nesrečo ženi, na zadnje resno opomni:

»Lenka, da ne pravil okoli o tem. Sicer , . . . !» Lenka odmaje z glavo v znamenje, da bo molčala. Popoldne po krščanskem nauku pride Jurijeva žena a sosedo skupaj. Ta jej pripoveduje o domačih nadlogah, in tudi Lenka ne more drugače, da optle vso moževo nesrečo, katera se je pripetila v kleti. Pravi jej tudi, kako j« počilo, da je menila, da bo bito naneslo ia d« M strahu ie *edaj vaa tre-. Ko ae ločita. še reče Lenka »Nežu. pa ne pravi noben mu t* g*. ker aa« bi bil neizrečeno hud . . !

Neža seveda pritrdi, da od nje ne »ve nihče bledice. Zdaj »o vedeli te trije o nodu: Jurij Uoka in aoaeda Neža No. ker »ta vedeli dve zen-ki. *e razume, da je kmalu zvedela vaa vat

Hudomušni ljudje ao Juriju privolili ter mu podaljtali ime Snedec v Snedenec. čel. da zanj ne zraste dovolj doma. Vzrok, da je »od razneslo. so pa dejali: •Sadje je bilo več gospodarjev, zato ni hotelo ostali skupaj!