Jurij Kobila

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Jurij Kobila: Izvirna povest iz časov lutrovske reformacije
Josip Jurčič
Spisano: iz Josip Jurčič, Zbrano delo 2, pretipkala Tadeja Rozman
Viri: Za prvi natis v Slovenski vili 1865 glej

http://books.google.com/books?id=jDUEAAAAYAAJ&printsec=frontcover&dq=slovenska+vila&lr=&as_brr=3&hl=sl#PPA4,M1

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I[uredi]

Znano je iz zgodovine, kako naglo se je v šestnajstem stoletju po Evropi razširjevala vera, kakor jo je na Nemškem začel učiti glasovi ti Martin Luter, in kako je našla pot tudi v našo tiho slovensko domovino. Primož Trubar, začetnik slovenske literature, bil je tudi začetnik nove vere na Slovenskem. Brž so se razvrstili okrog njega tudi drugi možje, ki so si z besedo in pismom na vso moč prizadevali, stare stebre rimskega katoličanstva izpodbiti, ki so zavrgli veljavnost dozdanje cerkve in na podlagi golega razuma hoteli sezidati na krščanskih tleh novo poslopje.

Pa kakor najde bolezen, prišedši v človeško telo, v životni moči silnega nasprotnika, ki se njenemu namenu, uničiti obstanek telesni, odvažno upre: tako se je imel tudi novi uk na Slovenskem pol stoletja bojevati, da je nazadnje, spoznavši globoko vraščene korenine katoličanstva, brez uspeha moral odjenjati.

Če je bil kateri čas ugoden razširjevanju razkolništva in razprtije v cerkvenih zadevah, bil je gotovo tedanji vek. Kajti ne samo splošna nevednost, ki je težila duha prostaku in gospodu, ampak tudi zunanje razmere so skoraj zahtevale kvasu, ki bi bil očistil in prekisal omlačeno človeštvo. Kako zelo je bila kmetu zatrta osebna svoboda, katere je vsak človek že po naravnem nagibu željen, kažejo nam vedni upori kmetov proti prezzetni gospodi, o katerih nam tudi naša skromna zgodovina marsikaj pripoveduje. Na drugi strani pak zopet vidimo, da z isto reznostjo in ostrostjo, s katero je graščak tri svoje podložne, trli so njega zopet drugi, više stoječi. Ni čuda torej, da sta se tu in tam kmet in gospod nagnila k novi veri, ki je na prvi videz po svojem bistvu obema obetala večje prostosti, večje svobode. Vendar pri nas je ostala velika večina naroda pri starem, in če so se nekateri deželni veljaki kazali prijazni nemški novosti, bilo je tudi nasproti veliko plemenitih mož, ki so z vso silo skrbeli za ohranitev starega, po svetem Mohorju in pozneje po svetem Cirilu prinesenega katoličanstva. Za prvega so preganjali samo luteranske pridigarje. Ko pa se skrivna žerjavica le ni dala zlahka pogasiti, znali so katoliški prvaki, zlasti ljubljanski škofje, zmerom večja privoljenja od cesarske vlade dobiti, tako da je nazadnje vsak lutrovec moral ali vrniti se v katoličanstvo ali pa idi iz dežele v pregnanstvo. Kmetje, ki si niso hoteli iskati domovine zunaj doma, storili so prvo tem raje, ker so bili marsikje pristopili bolj iz prisiljenja po graščakih kakor iz lastne dobre volje in prepričanja. Gospoda, meščanje in duhovni pak so, sramovaje se stopili nazaj, večidel popustili domovino in šli na Nemško s svojo novo vero.

Meglen in pust pomrak je nastajal v omenjenem času nekega večera čez kranjske gorice. Mrzla burja je brila in piskala po polju in brezju. Popotni človek, ki je skrbno pospeševal korake, da bi še pred nočjo prišel v kako varno prenočišče, mel si je že zmrzle roke ter skrival v velike uhlje svojega plašča nos in ušesa, godrnja je v tla pred seboj nerazumljive besede. Zdaj in zdaj je kako zrnce snega vrvetalo po burji in obesilo se na zeleno, žalostno smreko ali na suho hrastovo listje. Mož je pogledal iz ovitega plašča, in videvši kopo kmečkih koč, napotil se s poglavitega pota v stransko stezo. Toda skrban in nezaupljiv mu je kmet v prvi hiši zaprl duri pred nosom in, ko je tujec njegovega soseda našel na pragu, vedel je, da ga tudi tu ne čaka gostoljubnost, kajti nezadovoljnost in odurnost se mu je brala na obrazu.

»Ali bi ne mogel pri vas prenočiti, gospodar,« reče tujec.

»I, bome, ne prav lahko, mož,« odgovori kmet ter malo dvomljivo ogleduje tujčevo čudno, polgosposko obleko.

»Jaz sem vam pripraven vse plačati in vam bom hvaležen, ako v Kriščevem imenu prenočim pri vas,« prosi dalje mož. Toda ostri, skoro zapovedni glas kmeta še bolj nezaupljivega stori. »Nimate kje ležati, otrok imam dosti, hiša je majhna,« reče gospodar koče.

»Moja je pa še prevelika, ves svet je moja hiša in nimam nobenega človeka,« godrnjal je tuji mož in jezno dalje šel.

»Čujte, prijatelj, kam kolovratite tjakaj,« vpije kmet za njim, »držite se vedno leve plati, in preden bo poldruga ura, pridete v grad; tam vas laglje prenoče ko mi ubogi ljudje.«

Tujec jo krene po naznačenem potu.

»Zakaj ga nisi vzel pod streho, moža?« ošteva kmetica, umazana žena, prišedši tudi ona na prag, svojega ljubeznivega, »morda ima denar, dal bi nam bil kaj, da bi bili mogli spomladi desetino rešiti iz grada. Saj pravim, ti nimaš buče na pravem mestu, pameti pa še nikdar imel nisi, kar si mene vzel.«

»In še tačas ne,« oglasi se jeznorito mož. »Ti imaš pravo pamet, ki hočeš, da naj potepuhe in zlodej jih poznaj v hišo jemljem. Ti teslo staro! Ali hočeš, da otroci uroke dobodo in nam koze zbole, pa bo hudič v hlevu, kajne?«

Na tako globoko premišljene in veljavne vzroke in razloge ni vedela ženica kaj ugovoriti in je utihnila.

Ravno tega večera je sedel graščak Štefan Razborški v gorko zakurjeni sobi. Bil je ta mož okrog petdeset let star, vendar bolezen, skrb in vedna čmerikavost, ki mu je iz zvlečenih obrvi, z gosto nagubanega čela očitno sijala, motila bi bila koga, da bi mu jih bil sedemdeset prisodil. Rdeči, skoro začrneli obraz, vedno našo-bane, velike ustnice in bliskave oči so bile znamenja, da se mu rad in pogosto razlije žolč po krvi in naredi gospoda jeznega, v strah služabnikom in podložnikom. Noge je imel na majhni stolički, skrbno v blazinico povite. Gladil jih je polahko z roko in iz tega, kako je život krivil in obraz na kislo obračal, zdaj skoraj jokal, zdaj zopet škrtal in škripal z zobmi in klel, spoznal bi bil le malo izveden človek, da ga bolečine v nogah hudo trpinčijo.

Štefan Razborški je imel podgrom.

»Hudič! V peklu ne bom več trpel, če dol pridem — kar se pa ne bo zgodilo — kakor zdaj trpim! To je huje, kakor da bi z britvo rezal po udih.« Rekši, se zopet jame zvijati. Čez nekaj časa ga malo pojenja. Prime za srebrno piščal in zapišče, da je zazvenelo po dolgih mostovžih. Vendar dolgo čaka in le nikogar ni izmed služabnikov.

»Tako je, še ti psi hlapci nočejo slišati, ako je človek star. O, da bi jaz mogel stopiti na noge in sneti bič s stene, bil bi uren, ti lenoba!« Zažvižga v drugo, da bi bilo skozi ušesa letelo. Ko le ni bilo strežaja, zaluči piščal jezno ob tla in molči nekoliko časa. Kmalu pa odpre usta in z močnim glasom, kakor bi zatrobil, zavpije: »France!«

Na to se prikaže mršava strežajeva glava s porednim, lokavim očesom pri durih. »Kod te zlodej nosi in kaj vraga imaš opravka, da te ni priklicati, ti živinče nemarno! Le stoj, jaz te bom učil,« hudobuje se gospodar.

»Kaj zapovedate, gospod?« vpraša France. »Palico ti bom zapovedal, ali bi ti pa sam nametal. Je li to pokorščina? Prinesi mi vrč vina. Že veš katerega! Pa hitro se obračaj!«

»Precej, precej!« Odide po vino.

»Kmalu se ne bode vedelo, kdo je tukaj gospodar, ali jaz ali moji služabniki ali nihče. O, sin, kaj mi ti nakopavaš? Nesreča spremlja našo hišo že od nekdaj. Vendar tako s premislekom ni šel še nobeden v svojo propast ko ti, moj Boštjan. Pa tudi tebe so zapeljali; kakor mlado, neumno tele hodiš za osli. Da bi jih jaz imel, da bi imel vsaj enega, tistega sanjača Kobilo!«

Te in take misli so Štefana Razborškega tako utopile samega vase, da je, tiho preudarjaje, sedel in še ne zapazil, da služabnika dolgo ni z vinom. Čez precej časa prinese France vino, postavi vrček in kupo na mizico, ki jo porine pred gospodov sedež.

»Le pojdi, pa ne sedi na ušesih, da boš slišal, ako te bom poklical,« pravi graščak.

»Ne zamerite, gospod,« reče služabnik, »doli stoji neki tujec. Prosi, da bi ga prenočili, dalje ne more iti v burji in še sneg je začel na debelo padati, kar se je pomračilo. Ali ga hočemo vzeti in katero izbo mu hočem pripraviti?«

»Kakov je?« vpraša gospod.

»Gosposki je, v dolgem, črnem plašču, na glavi ima črno kučmo, pa hude oči ima, meni ni všeč,« odgovori hlapec.

»Le sem ga pripelji, da ga bom videl!«

Kmalu potem je pripeljal strežaj tujca. Po obleki se ni dalo soditi, ali je meščan ali plemenitaš ali duhoven. Bledo, upadeno lice je pričalo, da je bilo nekdaj lepo. Žive oči, prevzetno, visoko čelo s črnimi, sem ter tja lahko osivelimi lasmi je skrivalo pogumno dušo; cela visoka, širokopleča postava morala je imeti tudi nevsakdanjo telesno moč. Kar pa se starosti tiče, moral je biti tujec nekoliko let mlajši od Štefana. Stari gospodar ostro pogleda tujca in podoba je bilo, da mu je všeč.

»Oprostite mi, plemeniti gospod, da vas tako pozno nadlegujem,« pravi tujec. »Noč in mraz sta me prisilila, da vas moram prositi gostoljubnosti za eno noč.«

»Ni moja navada, popotnika iz hiše poditi; moja streha je vselej rada sprejemala goste, znane in neznane, čeravno so v našem samotnem kraju le redki. Usedite se tukaj. France, še eno kupo zdaj, pa reci pripraviti večerjo!« govori Razborški.

Prvo kupico je tujec željno spil, moral je biti žejen in truden.

»Vendar ne potujete peš?« vpraša gospodar neznanca.

»Peš,« odgovori ta kratko.

»Kam ste namenjeni?« vpraša dalje graščak.

»Nimam določenega namena, gospod,« odgovori oni. Starega plemenitaša je rdečica oblila; ni mu bilo po volji, da se je gost ogibal naravnost odgovarjati. Toda dasiravno je videl, da je tujcu neprijetno to vprašanje, imel je že v sebi nagon kljubovati in nagajati, zato ni odnehal in vprašal:

»Prihajate iz Ljubljane?« »Ni davno, kar sem bil gori pri prijateljih,« odgovori gost. »Morda imate tudi vi znance gori?«

»Za znance se ne menim veliko. Sam živim zase. Ali sina sem imel v Ljubljani. Poslal sem ga bil, da bi se bil kaj izučil. Pa ti psi, ki so to norost prinesli od hudiča, to Lutrovo vero, pripravili so ga ob pamet in zdi se mi, da je moral iz dežele. Na stare dni moram bolan in sam živeti med neubogljivimi služabniki. Kaj pravite, ali nimam vzroka kleti Lutra in njegovo vero?«

Tujca ni bilo volja pritegniti temu mnenju. Premislivši pak, reče: »Pač hudo je sina izgubiti; pa jaz mislim, da so vaši nesreči tisti vzrok, ki so ga pregnali.«

»Kaj?« oglasi se jezno gospodar. »Prav so storili, jim nič ne zamerim. Vse od kraja bi morali poiskati, ki ljudstvo podpihujejo in razprtijo delajo po Kranjskem in Štajerskem, in z bičem bi jih segnali iz dežele.«

Znan je sicer stari pregovor: kdor molči, potrdilo govori, vendar v tu omenjeni reči se ni videla resnica tega izreka. Tujec je sicer molčal na to prekletje nove vere in novovercev, a videlo se je, da molk izvira od tod, ker noče graščaku pritegniti. Poslednji je menda tudi zapazil, da je gost drugih misli, ker jeza mu je zopet rdeče oblila se po obrazu.

»Ali vas ne bi smel vprašati, koga mi je čast doletela sprejemati pod svojo streho?« vpraša graščak s temnim pogledom.

»Poštenega moža,« odgovori tujec, »moža, ki je pripravljen vsak trenutek zapustiti vašo hišo, ako poveste, da vam je neljubo imeti ga eno noč.«

»Nu, povedati vam moram, da nihče ne zapusti mojega praga, da me ne bi razžalil, razen ako sem mu dal vedeti, da ga ne vidim lahko. Vi pa take besede še niste slišali, prijatelj,« reče Štefan.

Oba molčita nekaj časa, potem pa spregovori gospodar: »Prijatelj, vaša kupica je polna, ne storite mojemu vinu nečasti, da ga ne bi pili po moško. Vzdignite in napi j te mojo napitnico: Živel naš katoliški vladar, rimski cesar in kranjski vojvoda! Živela naša katoliška kranjska dežela! Poginili vsi nori ljudje, ž njimi vred pojdi hudiču na hrbet zmešnjava, nova vera in tisti, ki so mojega sina ob pamet pripravili!«

Tujec vstane, toda namesto kupice pobere svoje pokrivalo in mirno odgovori: »Dovolite mi, stari gospodar, da ne odpijem tej vaši neumni napitnici. Razume se, da vas tudi dalje ne bom nadlegoval. Zakaj vam ne odpijem, bode vam jasno, če vam povem, da na svojo lastno smrt ne pijem vašega vina, jaz sem — Jurij Kobila

Rekši, odpre tujec duri in Štefan Razborški je čul, kako je trdo korakal po mostovžu in po stopnicah dol. Graščaka je obenem preletelo: strah, strmenje in jeza, ko je čul ono ime. Obledel je v lice in nem je padel na sedež nazaj.

Iz vsake večje zgodovinske dobe je ostalo več ali manj spominov v narodovih ustih, v pravljici. O reformaciji pa slovenski kmet ne ve veliko povedati. Vse skoraj, kar se čuje po Dolenjskem, vrti se okrog enega moža, in ta je Jurij Kobila. Zgodovina nam sicer le malo ve povedati o tem možu, kajti do zdaj še pravega imena njegovega ne vemo za gotovo. Schonleben pravi, da se je imenoval Jurij Dalmatin tako, in nam pripoveduje neverjetno pravljico, po kateri je nekemu graščaku kobilo daroval in tako do imena prišel. Valvasor pak pravi, da se je Jurij Kobila imenoval s pravim imenom Jerišič, katero hočejo novejši Juričič brati. Ker pa ni pisalčev namen, pokloniti častitemu bralcu učeno preiskovanje, ampak na podlogi narodne pravljice osnovano povest, našel bo tukaj še drugo ime, katero je bilo do zdaj neznano med povestničarji. Vendar nam naj bralec zavoljo te subjektivne misli prijazne vere ne odtegne, kajti v vseh drugih rečeh se sme popolnoma zanašati na naše spričevanje, kajti imamo važne dokaze, stare dede med narodom.

Jurij Kobila, tačas po vsej deželi znano ime, imel je nekako vlastito moč v jeziku, da je pridobival ljudi na svojo stran. Neustrašen je hodil iz kraja v kraj, ne mara je niti za cesarske prepovedi niti za biriče, ki so ga zastonj zalezovali. O njegovem prejšnjem življenju so si ljudje čudne reči pravili. Prosti ljudje, ki so se držali vere svojih očetov, ugibali so, da mu pomaga sam bognasvaruj, ker ga biriči niso mogli ugrabiti, dasi je pridigoval očitno in skrivno, v varnih in nevarnih krajih. Vzrok, zakaj ga je posebno Štefan Razborški sovražil, prihajal je, kakor smo že slišali, zlasti od tod, ker je bilo na glasu, da je ravno Kobila bil pregovoril mladega Boštjana prestopiti v Lutrovo vero, kar je starega tolikanj grizlo. Lahko torej zapopademo njegovo srditost, ko je videl tega človeka iz oči v oči.

Ko se Štefan zdrami, zabrlizga v srebrno piščal in strežaj prileti.

»Pasja duša!« kolne starec, »brž teci ti ali kdo drug ali dva hlapca ali vsi in pripravite mi tega moža, Jurija Kobila, nazaj, le brž! Od dveh let plačilo tistemu, kdor mi ga ujame.«

»Jurija Kobila?« vpraša France in na stežaj usta odpre.

»Brž, pravim, ti živinče!« vpije gospod, hlapec pak se naglo obrne in, po stopnicah grede, godrnja sam s seboj: »Jaz ga že ne grem lovit, če je res tisti krivoverec Kobila, ki je hudiču zapisan. Z zlodejem se pa ne pečam za nič ne. Vem, da je res, kar so moja raj niča mati dejali, ko so konopno kodeljo preli za moje prve hlače: 'Francek, hudirja pri miru pusti, pa bo še on tebe; če boš sovo iz dupla vlekel, oči ti bode izkavsala.' Pridušim se pa devetkrat, da so moja mati več vedeli ko vsa gospoda in vse postave. Zato naj le drugi love hudičevega Jurija Kobilo, jaz ga ne grem.«

II[uredi]

Ko je Jurij Kobila zapustil grad, stopal je z velikimi koraki vse vprek, koder ga je noga peljala. Tema je bilo, nobene zvezde na nebu. Mraz je bil hud, sneg je pršil in silil možu v usta in oči. Korakal je glavo v prsi pobešeno, čelo zamišljeno zgrbančeno.

Že precej časa je šel naglo naprej. Naposled postoji. Burja mu je po sili odgrinjala suknjo in žvižgala okoli ušes. Pogleda za seboj, ali se pozna v ravno padlem suhem snegu njegov sled. Toda burja je nekoliko stopinje sproti zametavala, nihče ga ni lahko mogel slediti. Zdaj je šele pogledal natanko okrog sebe. Daleč okoli ni bilo videti nobene luči, nobenega glasu ni bilo čuti. Pred seboj, ne daleč, se mu je zdelo, da vidi robovje prostranega gozda.

Stopil je še kake tri stopinje in prišel do skalovja sredi polja. Usede se na špičast kamen. V tem hipu se čuje cvrčanje in vihranje v zraku okoli njega. Splašeno in vendar ne boječe vzdigne pridigar glavo, naslonjeno na kolena. Divje gosi, ki so na svojem jesenskem potovanju v gorkejše kraje tukaj v kamenju prenočevale, bile so se po njegovem prihodu splašile in so zletele v zrak. »Stojte, ne bežite, vi ptiči nedolžni!« govoril je otožno Jurij Kobila. »Jaz ubogi človek sam nimam prenočišča, mene so spodili, kako bi jaz vas podil? Kam boste letele po snegu in po mrazu?«

Pač, vsaka žival se je skrila pred njim v brlog svoj, še sova se ne glasi iz svojega dupla, zdi se ji premrzla noč. Le Jurij Kobila, on, oznanjevalec resnice in razuma, on mora v kamenju bedeti ponoči, s snegom se odevati, z burjo čas kratiti. »Ali morda ni resnica, kar pridigujem jaz, za kar trpim nadloge? Ali sem grd odpadnik katoliške vere? Ali milo svojo kranjsko domovino, nepoznano slovensko ljudstvo v nesrečo, v pogubljenje pokopavam s svojim ukom in prizadevanjem? Ne, ne, te misli ne morem v glavo puščati. Da, imel sem lepo misel, razširiti vero, popravljeno po onem velikem Nemcu, med ljubi narod svoje matere, svojega rodu, svojega jezika. Sanjal sem, da si postavim tako večen spomin v ustih malega svojega ljudstva, ki po pameti in razumu nikakor ni najmanjše. Zapustiti sem te moral že v prvi mladosti, ljubi dom, tebe, oče in mila mamica stara — Bog vedi, ali živita še kje — na tuje kraje sem moral pobegniti. In ko mi je resnica zares posvetila, prišla mi je velika misel, stopil sem v kolo mož, katere je isto prizadevanje navdihovalo. Pa kaj je plod mojega prizadevanja? To, da se mi podira kamen za kamnom, podira od poslopja, ki sem ga z drugimi vred zidal. Preganjan blodim sem ter tja, noč je moja tovarišica, kateri zaupam še največ. Da, zastonj sem delal in sejal, vrabci so mi pozobali seme, veter sovražni ga je daleč razpihal, tam pa tam je zrastla kaka bilka. Koliko truda bom imel, da zopet nasadim pomanjkljivo. A delati hočem do zadnjega, tudi če me sovrag zasači. Jurij Kobila se te ne boji, cesar velike države, poglavar moje rojstne dežele; jaz hočem svoj namen doseči, ako ga je le doseči mogoče. Bog naj bo sodil. Gamaliel je dejal: če je reč od Boga, jo zastonj zatiramo, če pa ni, razpala in zginila bo sama. Tako tudi jaz pravim.«

In Jurij Kobila nasloni težko, žarečo glavo v pesti na kolena ter se zamisli, ne meneč se za mraz in sneg.

Bralec lahko sprevidi, da je imel pridigar res ognjeno srce za reč, katero je po lastni previdnosti imel za resnico in pravico. Ko je tako slonel, zaslišal je dva glasa in dva moža sta bila videti kakor dve črni senci v poglavitnih črtah. Pomikala sta se zmerom bliže. Jurij posegne za suknjo in privleče velik nož, pogleda ostrino, potem pak se uleže na trebuh, pričakovaje dva moška.

»Tod ni šel,« dejal je prvi.

»Ko pa jaz vem,« odgovarja drugi ter krese ogenj. Zdaj je Kobila videl, da sta oba mlada, trdna, z velikimi palicami preskrbljena, ter je dejal sam pri sebi: »Težko se bom branil, ako me najdeta, ali vdam se ne.«

»Lej, tukaj je zopet stopinja, Tomaž!« klical je eden radostno. »Ojhe, Jakob, ni ga daleč nesel vrag. Lej, še precej se pozna stopinja,« pravi Tomaž. »Veš kaj, jaz menim in pravim, da se je pod kako smreko stegnil in zaspal, zakaj truden je ko mora,« odgovori njegov tovariš Jakob.

»Nemara da že ves božji dan hodi.«

»Bržkone. Saj jih baje gospoda preganjajo, zato je še naš stari zagodel tako ko vsi. Sember mene in tebe, vsak svoji ljubici bova kupila lepo zidano ruto, če ga pritirava.«

»Meni ni dosti mar za njega, le za plačilo mi je. Kaj to mene briga, če tava po svetu in ljudi goljufa.«

»Ali si kaj slišal, kako pridigujejo tisti ljudje? Za zlodeja, meni bi kmalu bilo všeč. Samo to se mi ne zdi prav, da se smejo pri njih tudi fajmoštri ženiti. Primojduha, potlej bi v vsaki fari najlepšo le fajmošter dobil. To so ti čudni ljudje, ti lutrovci.«

»Le kaj je pa tam za kamenjem nekaj črnega?« vpraša Tomaž.

»I nu, grm je tam, koščičev,« odgovori tovariš.

»Ni ne grm, bali tja,« pravi drugi hlapec z grada.

Videvši, da sta ga opazila, vstane Jurij Kobila pokonci.

»Stoj!« kričal je eden hlapcev. »Če ne počakaš, te dojdem in tepen boš ko slama pod cepcem.« Rekši, je groze vihtel gorjačo.

»Kdo ste in kaj bi radi od mene?« vpraša pridigar z moškim, neustrašenim glasom.

»Se bomo že zmenili; zdaj bi pa vi z nama šli, če vam je všeč. To se ve, ko bi vam všeč ne bilo, primorala bi vas.«

»Proč!« vpil je Kobila. »Moje življenje je drago, nisem še dovršil svojega namena, nihče se me naj ne dotakne! Gorje vsakemu!« In nož je zabliskal v temi. Hlapca osupneta. Orožja nista pričakovala pri njem.

»Pustiva hudiča, pustiva! Bog ve, morda mi trebuh razpara in potlej imam vraga za vselej zadosti,« reče Jakob.

»Beži, strahopetec, suknjača se bova bala?« reče oni in postopi naprej.

Pridigar pak se pomisli, ali bi ne bilo bolje druge strune napeti in zlepo odpraviti ju.

»Kaj pa mi hočete, bratje, ljudje božji? Kaj sem vama storil? Po nedolžnem me svet preganja, ali me morata vidva tudi? Pojdita domov, jaz vama dam sam nekoliko za pijačo. Tudi jaz sem domačin, iz tiste dežele rojen ko vidva. Pustita me v miru!« pravi Kobila.

»Saj res, pustiva ga,« reče Jakob. Pridigar pristopi bliže ter, porabivši dobroten trenutek, stisne hlapcu nekaj novcev v pest.

Ko bi mignil, preide sovražni duh Jakobu in Tomažu, ko sta videla rumene zlate.

»Mrzlo je, gospod, mrzlo, kajne?« vpraša Jakob.

»Bodite tolikanj dobri, prijatelj, povedite mi, kod moram hoditi, da pridem do kake hiše,« pravi tujec.

»O pač!« odgovori Jakob.

»Peljite me do kake krčme!«

Hlapca se spogledata, češ ako bo še kaj dal, zakaj bi mu ne pokazala poti do stare krčmarice Jere Zaplotnice.

»Bom vama še priložil za pijačo,« pravi Jurij Kobila.

»Tisto ne dé toliko, gospod, ali mrzlo je in pa, buzarada, če se kaj potičete tod okrog, naš gospod ni človek, ki medveda precej pusti, ako ga za rep ne drži; mislim, da veste, kaj to pomeni, kar pravim. To je eno. Še eno je pa to: mi smo v samoti, ne vemo še nič o vaši veri ni nočemo vedeti, če ste res tisti, kakor pravijo; kjer bode kdo izvedel, kdo ste in kaj ste, vas bodo vtaknili in izdali. Kaj ste tako neumni? Kaj je vam bilo treba kvasiti, kdo ste? Na suknji bi vas pa tudi kdo spoznal. Če ste torej zadovoljni, jaz vam svoj plašč prodam za malo denarja, klobuk vam dam pa povrhu v kupu; in moja stara mati naj bi bila koga drugega rodila in ne mene, če vas bo kdo poznal. Vsak bo dejal, da ste Jakob z grada.«

Spoznavši, od kod izvira hlapčeva dobrohotnost in njegov prijazni svet, bil bi Jurij Kobila sicer rad zapodil grduna, vendar videl je, da je v njunih rokah, in bati se mu je bilo, da se ju lakomnost ne poloti še enkrat in da ga ne odpeljeta v grad, čeravno sta spravila dar, obilnejši od obljubljenega plačila. Tudi je sprevidel, da misel samopridnega svetovalca ni brez vsega razuma in da bi v resnici ne bilo napačno vzeti vrhu svoje še kmečko obleko na pleča. Zato sta se s hlapcem za judovski kupiček pobogala in Jakob je trdil na svojo dušo in svoje rojstvo od stare matere, da njegov plašč gospodu lepo stoji, klobuk se mu pa še lepše podaja. Kobila ju opomni, da bi mu pokazala pot.

»Saj res!« pravi Jakob. »K Jerici Zaplotnici bova vam pokazala. Ona je sicer guzasta in zaspana in grda, nagrbana ko suha drobnica in, sosebno kadar zaspi, nerada odpre: vendar dokler imate moj plašč, tako dolgo ste brez skrbi pri nji.«

Kobila je dobro čutil surovo šalo, nanašajočo se na draginjo kupljene obleke, in srčno si je želel, iznebiti se te druščine.

Sneg je padal zmerom gosteje. Trije možaki so koračili po stezi ob gozdu, katera se pa že ni poznala. Hlapca nista pozabila sem ter tja kako surovo dovtipnico tujcu zarobiti; kadar se je zaletel v kako zameteno kotanjo ali kadar je spotaknil se v kolovozni, zasmejala sta se na glas in velela: »Gospod, ne padite, nos bi si razbili.«

Vsaka reč ima svoj konec, sveder ima pa tri, pravi pregovor, zato je bilo tudi Kobilovega in njegovih priljudnih tovarišev potovanja kraj, ko so prišli pred široko, nizko poslopje, iz lesenih sten zloženo in s slamo krito.

»To je Jerina oštarija,« pravi Jakob.

»Saj ste učeni,« pravi Tomaž, kateremu ni bilo nič kaj všeč, da sta pustila tujca; »učeni znate sv. pismo brati. Tam notri se pa nekje bere, kakor sem slišal: kdor trka, se mu odpre. Če hočete pod streho spati, gledite, kako podnjo pridete.«

Rekši, potegne tovariša s seboj na stran. Kobila pak je kmalu stal pred durmi. Iz izbe se je glasilo veliko vreščanje, hripavi, pijani in trezni glasi. Potrka s pestjo na vrata iz jelovega lesa.

Čez nekaj časa vidi čez razpore v vratih luč v veži. Glas, ki se ni dal ločiti, ali je ženski ali moški, vprašal je od znotraj: »Kdo je in kaj bi rad?«

»Popotnik sem, večerje in prenočišča bi rad za pošteno plačo.«

Nato se odmakne debel zapah in vrata zaškripljejo v lesenih štekljih. Velikanska ženska, tanka ko deska s plota, a žilasta in močne postave, precej čudno oblečena, se pokaže na pragu. V roki drži gorečo trsko, katero visoko vzdigne, nabere čelo še bolj v gubance ter posveti pridigarju zdaj pod nos, zdaj pod noge kakor bi hotela z zunanje podobe brati, če ima in koliko ima denarja, kar ni bil malo važen oddelek njenih psihologičnih vednosti in kar je imelo veliko vpliva na postrežbo in plačo.

»Dober večer, mati!« ogovori jo Jurij.

»Nisem še bila mati, pa ne rečem, da ne bi mogla biti,« odgovori krčmarica, kateri na pol raztrgani plašč in oguljeni klobuk nista veliko obetala.

»Ali bi mogel prenočiti pri vas?« vpraša Jurij ter otresa sneg s sebe.

»Zakaj ne, če imate večerjo s čim plačati; le noter stopite, za ležišče na klopi vam ne bom nič vzela. Če pa hočete v kamrici spati, boste pa plačali. Tovarišije boste imeli v hiši dovolj, veselih ljudi.«

Jurij Kobila stopi v izbo in zagleda res dve omizji pivcev pri žganju in vinu. Nihče se ni zmenil zanj. Usede se na ogel blizu peči. Ni sedel pol četrt ure v svojo plahto zavit, premišljevaje pri vinu in gorki peči, ko ga neki kmet z dobrovoljnim ogovorom predrami. »E, nu, prijatelj, nikar ne dremlji, lej ga, lej ga! Kaj ne veš, da smo v krčmi? V krčmi mora biti človek vesel, mora vedeti, zakaj ima jezik v goltancu priraščen. Zatorej blekni kakovo, pomenila se bova po moško tako ali tako. Na, pij, prijatelj, če se ti ne zamerim.«

»Zahvaljujem vam se, mož, sam imam tu pijače,« odgovori Jurij Kobila ter se še bolj zadela v plašč; hotel je odpraviti prisiljenca, vendar zgovorni možek si ni dal zlahka vrat kazati.

»Ves svet se giblje in guga,« tako je nadaljeval, »vse nori, vse vre. Tukaj svet vpije in kriči, prepira se in tepe, razsaja in razbija, midva pak sva pohlevna moža — kajne, prijatelj? Zato se usedeva ponižno v kot in ga počasi cukava in pijeva po volji božji. Dobro zdravje, brate!«

»Bog blagoslovi!« odvrne pridigar.

»Ti nisi iz našega kraja. Ampak Bog varuj mene zamere pri tebi, ker te tičem prav po domači navadi, saj še Boga tičemo, svojega nebeškega očeta; zakaj bi se med seboj ne? In pa to me tudi tolaži, ker vidim, da si mlajši od mene. Kaj pa tod hodiš? Morda kaj skupuješ?«

Kobila, nevoljen, da ga vsak sprašuje, zagodrnja nekaj, kar je kmetic zgovornega jezika in male postave imel za pritrdilo in je siten kakor konjski brencelj vprašanje za vprašanjem zastavljal. Da bi se vednemu odgovarjanju odtegnil in vendar jezičnemu sosedu opravka dal, jame Jurij sam izpraševati možička o tukajšnjem kraju in o ljudeh.

»Veste, kako se pravi tukaj gori grajskemu gospodu?«

»Mi mu pravimo gospod, nič drugače,« odgovori mož.

»Jaz menim, kako se piše, kak pridevek ima?«

»Čakajte!« poseže za vrat. »Piše se — ne vem že kako. Ime mu je Štefan. Njegov sin, ki je v krivo vero stopil — Bog mu daj pravi um in pamet! — ima ime po dedu, ki se je za Boštjana klical. Oba, oče in sin, se pišeta za ... čakajte, na razbor se mora človek domisliti ... že imam, aha, že vem — Razborški, Razborški!« Rekši, odpre mož oči in usta, dene glavo nazaj in zvleče čelo noter pod lase, misleč: »Saj vendar še nekaj vem, dasi mi babnica doma gode od mraka do svita, da sem tepec neveden in neumen.«

Ime Razborški je tujca čudno ganilo. Naenkrat se je sklonil pokonci ter ponavljal: »Štefan Razborški? Oče njegov Boštjan?« Tega pa mož jezičnik ni opazil.

»Da, pri pasji veri, tisti ded je bil čuden človek na svetu. Ali kaj rad poslušaš resnične povesti čudnih reči? Jaz ti bom nekaj pravil in morda ti lasje vstanejo, da bo vsak imel tri vrhove in da ti bo klobuk stal na glavi, kakor bi ga na trnov grm obesil v mejo. Hočeš?«

»Prosim vas,« reče Jurij Kobila, bled v lice in skoro tresoč se po životu, »samo bolj na tihem, da bova sama ostala.«

»O, ne skrbite, onih pijanih se nihče ne zmeni za naju.«

Rekši, prime možec vrč, iz katerega je doslej pil, udari ž njim ob mizo, da se je soba stresla, in vpije: »Hejo, Jera, Jera! Ti stara, suha, grda dolgopetka ti! V proso te denemo spomladi, da boš vrabce strašila, nikar ljudem pijače nosila. Ne vidiš, da bova midva še eno pila? Dobro mero!«

»Tiho, tiho,« zarenči Jera krčmarica, »žaba, napil se boš, pa te bo tvoja Cilja lučila doma za vrata.«

»Kaj še!« odvrne mož. Kmalu je stalo vino na mizi in govornik začne:

»Kajne, prijatelj, nobenega greha tako velikega ni po moji in tvoji misli kakor neusmiljena odrti j a. Rajnik Boštjan Razborški je bil že oderuh — Bog mu daj mir in pokoj! — jaz sem ga malo poznal. Ko sem krave pasel fantina v lepih letih, pa ti je šel ali jezdil mimo mene. Vselej, kadar sem ga videl, so se hlačice na meni tresle. Velik je bil ko smreka, debel ko hrastov panj, jeznorit pa ko sama hudoba. Imel je dvoje otrok: tega Štefana, ki je bil tačas že odraščen, in pa eno hčer, tako lepo belo, kakor so vse grajske; še vse lepša je bila, kakor ti jaz morem dopovedati. Nu, potlej je prišel še drugi mož, Grobljič so mu dejali, pol gospod, pol kmet, doli iz nižjih krajev doma. Ta je imel ženo, precej debelo, pa lepo žensko, in pa sina, osemnajst let staro seme. Kupil je bil ta mož pristavo od Razborškega; to se ve, zraven tudi desetino in tlako za trinajst sto zlatih, katere mu je pošteno in moško plačal; samo priče ni imel reva nobene in nič tistega pisanja, ki ga gospoda znajo.

Od konca sta se dobro imela med seboj. Boštjan je še večkrat zahajal vasovat k novemu sosedu, sosedov sin Jurij pa k njemu ali prav za prav k njegovi hčeri. Zakaj je pa hodil stari Boštjan h Grobljiču? Vidiš, prijatelj, to je bilo tako: norel je, kakor vsak enkrat nori, če mlad ne, pa star, kakor pregovor pravi. Rad je videl mater sosedo, njen sin pa Boštjanovo hčer. To je trpelo leto in dan. Sosed ni nič vedel, da ima žena častilca, Boštjan je pa vedel, da mladi Jurij za hčerjo leta.

Bilo je ravno na starega leta večer — kakih pet in dvajset let bo tega. Boštjan je bil šel v vas k sosedi, ki je bila sama doma. Dobro sta se imela, pa vendar nič ni bilo takega med njima, česar nas Bog varuj, že za-stopiš, prijatelj. Ko pa pride nenadoma Grobljič, njen mož, domov, in najde vasovalca pri ženi, pograbi — ne bodi len — pencelj in nadrgne gospodu Boštjanu — graščak gor ali dol — prav po domače hrbet, da je revež komaj utekel. Pa ti je bil že zlodej, primerilo se je, da je bil ravno tačas tudi mladi Jurij Grobljičev napotil se pa v grad k svoji deklici. Tako pelja svet, da se ljudje vse križem goljufamo. Medpotoma pa, kaj je videl? Kakor je gorle prišel do stare razvaline, zagledal je dva možička, enega črnega grdega, enega pa belega lepega, ki sta se metala. Beli je bil angel varuh, črni pa hudir sam. Dolgo sta se metala, Jurij ju je pa strahoma gledal. Nazadnje je zmagal hudir, Jurija je mrzlica potresla po hrbtu in hudirja ni bilo. Kaj je to pomenilo? Da je Jurij na slabi poti. On pak — mladost je norost — tega ni razumel, šel je dalje. Z ljubico sta se shajala pod kozolcem, le-tem, kakor še današnji dan stoji. Lepo sta se pomenkovala, kakor imajo neumni mladi ljudje svojo navado — kaj hočemo! Ravno v tem času pak je bil prišel stari Boštjan raztepen in jezen domov in ju je izvohal. Čakaj me, hudir, mislil si je, jaz bom pa tvojemu sinu drugače zaznamoval hrbet, ko si ti meni. In hajdi leti po svojo strelbo in puh! letela je puščica pod kozolec. Ali bil je že zopet zlodej pri rokah: namesto mladega človeka zadene stari lastno hčer. Jurij se raztogoti, ko vidi deklico mrtvo, popade svoj nož, plane na graščaka in ga zakolje, kakor da bi bil prašič, vendar ne do smrti. Potemtakem je moral bežati Jurij nemudoma iz dežele, ker Razborški je imel prijateljev veliko.

Prav bi bilo, da bi bil stari umrl precej, saj enkrat mora vsak tako ali tako, pred ali potlej. A rajši je ozdravel in jezica mu je vrela dalje. Ker se mu je sin odtegnil, hotel se je oponesti nad očetom. Kaj stori kajon? Pravi sosedu: 'Hejo, prijatelj, ti mi pristave nisi še plačal.' Grobljič ni imel priče in, ker je bil obubožan že v te kraje prišel, ni mogel še enkrat plačati. In resnično ga prežene oderuh s pristave. Z ženo in majhnim detetom je moral lepo svojo domačijico popustiti in je šel v ljubljansko mesto, kjer še zdaj životari s svojim otrokom, baje močno lepo hčerjo.«

»Veste kje?« vpraša Kobila zvesto.

»Ne vem ravno kje, toliko so ljudje govorili, da živi v mestu, nič več. — Ali kako je pa umrl oni Boštjan? Brne iz Zadol, ki je za strežaja pri njem bil zadnja leta, pravil je, da je rjovel na smrtni postelji ko bik na travniku. To naj pa med nama ostane: zdanji graščak Štefan ni veliko boljši, on ni nič povrnil. Bog je pravičen že na tem svetu. Tisti Jurij je moral po svetu iti, in lej čuda, tudi Razborškovega sina so baje pregnali po svetu. Bog ve kam.«

»Kam je šla žena tistega soseda? Ne veste?« vpraša pridigar.

»Žena? Ta je umrla kmalu po tistem. Mati je mati, sina ji vzemi in srce ji vzameš. Od tistega Jurija nihče ni nič povedal, menda je kje umrl ali pa tako izgubil se.«

Jurij Kobila si otrne solzo iz očesa.

III[uredi]

Zapustimo za nekoliko časa svojega znanca pridigarja v njegovih nadložnih okoliščinah in ozrimo se drugam.

V starem mestu, beli Ljubljani, svetijo že temne svetilnice po ulici. Megla, ki menda že od Jazonovih časov zimske večere in jutra svoje ljubeznive peruti razteza po njeni ravnici, ulegla se je bila tudi ta večer gosto v ozračje, tako da so se posamezne lučce le brle in kakor venčane slabo razločile v temo. Le redko je še kdo koračil med hišami in zginil tam za oglom ali zapahnil za seboj škripajoča vrata, zakaj, če je bila že dežela v nekem temnejšem, napetem stanju, bilo je še tolikanj bolj poglavno njeno mesto. Stanovalci so se ločili, vsak je tičal in mislil doma. Le tu in tam je rjovel kak pijanec, zaletovaje se z zida v zid, po ulici.

V predmestju, ki se ne šteje ravno med največja, brli borna lampica ter, ponižno, malo izbico razsvetljevaje, nam postavlja dva po starosti jako različna, za nas zanimiva človeka pred oči. Prvi, sedeč na starem, odrgnjenem stolu, je starec sivolas. Glava mu leze na prsi, zatilnik mu je upognila nezmagljiva zmagovalka starost. Nabrano lice in čelo kakor tudi neka čudna lastnost neveselega očesa nam svedočijo, da možak na svetu ni skusil zmerom najboljšega. Po obleki in ubožnem pohištvu, med katerim zapazimo komaj najpotrebnejše reči, rekli bi, da spada mož v nižji razred mestnih stanovalcev. In ne bi se motili. Janez Grobljič res nima premoženja.

Druga oseba pak bi bila mlajšega bralca gotovo še bolj zanimala. Bila je lepa deklica, stara pri dvajsetih letih. Sedela je bliže lučce in šivala; večkrat pak je povzdignila mili obrazek svoj in črno, veliko oko je spod gladkega čela pogledalo, kaj dela stari oče. Potem pa je vselej mala ročica urneje vlekla belo nit in rdeča ustnica je trepetala od vročega srca želje.

»Marica!« pokliče stari.

»Kaj želite, oče?« vpraša deklica, planivši pokonci. »Ali hočem posteljo pogreti, greste spat?«

»Starost ne more spati, ljuba moja, ne mudi se še. Hotel sem ti samo reči, da se nikar tolikanj ne trudi, delaj polagoma, sicer se uvrediš mlada in starosti ne boš doživela. Take seveda ti Bog ne daj dočakati, kakor je moja, boljše se nadejam zate.«

»Kaj pa vam je, oče? Zakaj vedno tožite in mi srce težite? Kaj vam posebno manjka, povedite mi, in jaz hočem delati še bolj, da vam ustrežem, da boste zadovoljni in veseli.«

»Vesel? O ne, ljubi moj otrok. Tem bolj se bom razžalostil, kolikor bolj bodem moral videti, da ti trpiš, zakaj, Marica moja, ne bilo bi tebi treba tako delati, ko bi bili ljudje vsi pravični na svetu ali ko bi vsaj tvoj brat delal zate, ki je Bog vedi kje.«

»Ne tožite; božja volja je. Raje mi povedite kaj o bratu. Koliko bi bil zdaj star?«

»Čez štirideset let že; zakaj ti si, čudež božji, rojena dvajset let pozneje, v dnevih nesreče. Tudi ako tvoj brat še živi, ne ve zate.«

Zdajci se duri odpro in v izbico stopi mlad gospodič, lepo oblečen, priljudnega obličja, na prvi pogled pridobljiv in ustrežljiv. »Dober večer, oča,« pozdravi mladenič v prvo očeta, deklici pak se nasmeje samo s pomenljivim pogledom.

»Lepo in prijazno je od vas, gospod Karel Vozar, da naju obiščete, zakaj potožiti vam moram, da že dolgo nisem videl nobenega drugega človeka, zlasti kar ne morem nikamor čez prag. Taka je, taka, dokler imaš denar, imaš prijatelja. Jaz sem tudi nekdaj imel oboje, pozneje sem imel že bolj po malem, pa imel sem mir in pokoj. Ali vse je minljivo! Bog vzame in da.«

»Resnica,« pritrdi mladi človek.

»Ravno sva z Marico govorila o njenem bratu.«

»Ali ima Marica brata?«

»To se ve, da ga ima,« pravi starec, po prenehljaju pak žalostno pristavi: »Bog ve, če resnico govorim, morda ga že nima. Ze je štirideset let, kar se je rodil, več ko dvajset, kar ga nisem videl. Tačas sem imel še svojo domačijo. Zavoljo neke prenaglice, ki sem jo jaz storil, prišlo je tako, da je zabodel nekega gospoda in je moral pobegniti .«

Mladenič je sicer poslušal besede starčeve, vendar mu je bilo veliko več do tega, kako bi deklico za roke ujel in ji kako na uho pošepetal. Dasi je bil oče že slabih oči, imel je vendar izkušnje dovolj, da je to z umom sprevidel in spoznal, česar s telesnim očesom ni videti mogel. Torej umolkne, potegne dva pota z roko čez čelo, potem pa reče: »Deklica, prosim te, vzemi kupico in pojdi mi na vodnjak po mrzle vode, strah te ni treba biti.«

»Te bom pa jaz spremil, Marička, ako te je strah,« pravi, precej poskočivši, mladenič.

»Ni potreba, ni potreba,« reče starec, »deklica se mora vsemu navaditi, le tukaj ostanite vi.«

Počasno je iskala Marička kupice. O takem času čez dvorišče po vodo iti, ni bila nikakor njena ni očetova navada, torej se ji je ta nagli ukaz jako čuden zdel. Vendar starega očeta ni mogla z nikakim ugovorom ali celo z nepokorščino žaliti. Zato je premagala naravno plašljivost in je šla.

Ko je duri zaprla za seboj, povzdignil je stari mož glavo, odkašljal se in odhrkal, potem pa rekel mladeniču:

»Mladi gospod, bodite tako dobri, usedite se bliže mene; zdaj ko je deklica odšla, hotel bi resno besedico z vami govoriti. Jaz vas ne poznam, ne vem, kdo ni kaj ste, kdo je vaš oče, ali je bogat ali ne, celo ne vem, ali ste naše vere ali ne, zakaj nisem vas videl še križa storiti, kar vas poznam. Za vse to vas ne vprašam, dasiravno, sosebno kar se poslednjega tiče, najboljšega želim. Kar časa smo znani, ste mi povedali samo toliko, da vam je Karel Vozar ime, več ne. Vendar menim, da vas sem zadosti spoznal, da ne zahajate k meni v vas zavoljo mene, ampak zavoljo moje hčere, zakaj kaj bi vas pač moglo vleči drugega v borno, dolgočasno stanovanje ubogega moža, katerega le malo poznate? To je povse naravno, da mlad človek rad vidi deklica; jaz nisem nikakor tako brezumen, da ne bi pustil svoji hčeri lastne volje v tej zadevi. Če me moje staro, brljavo, a izvedeno oko ne moti, vidi vas tudi moja hči lahko. Razumeli boste pa, da je moja skrb, gledati, da se ji ohrani mir v srcu. Zato vas naravnost vprašam: ali mislite na mojo hčer v resnici ali le tako hodite za njo kakor lahkomiselna mladež današnji dan sploh. Če je poslednje, moram vam precej prepovedati svoj prag, ako pa imate poštene in moške namene, izvolite mi reč razložiti. Tega menda ste prepričani, da vse bogastvo nosi moja hči sama s seboj okrog, kakor jaz, njen oče, v svoji sebični samo ljubezni menim, v svojih dušnih čednostih. Zakaj iz tega, kar sem vam pravil o svoji prejšnji usodi in o svojem življenju, povzamete lahko, da jaz, ki sem z dela nevajeno roko redil hčer v njeni mladosti, nisem mogel skoro nič prihraniti dote. Torej pomislite, preden odgovorite na moje vprašanje. To vas pa prosim, naravnost in pošteno, bojte se prevariti moža, ljubečega očeta, na robu groba stoječega.«

»Naravnost in pošteno vam povem, oče,« odgovori mladenič, »preudaril in pomislil sem dokaj: vaša hči bo moja žena, ako bo kdaj katera. Tu je moja roka, naj strohni na živem telesu, ako vam jo v krivi prisegi podajam. Za premoženje vas nisem nikdar vprašal, v Marički bodem dobil bogastvo večje veljave ko zlato in srebro. Kar pa se tiče drugega, prosim vas, oče, potrpite še nekaj časa, vse se bode potem predrugačilo, povedal bom vam vse. Za zdaj pak mi verjemite, Bog mi bodi na pričo, manjkalo ji ne bode nič in tudi vam ne.«

»Jaz ne bodem dočakal te sreče,« reče stari milo.

»Zakaj ne? Trdni ste še; Bog bode meni in Mariji naklonil to dobroto.«

»Ne, ne,« pravi starec s čudnim smehljanjem; »videl vaju ne bom s telesnimi očmi, a mojega blagoslova z nebes bodita si v svesti.«

Zdaj prisopiha deklica z vodo in pretrga pogovor. Od mraza ji je bilo belo lice zardelo, veselje, da je zopet pri očetu in morda — pri dragem prijatelju, bleščalo ji je iz krasnih oči; bila je lepša ko kdaj popred.

»Marica!« kliče oče in otrne solzo čistega veselja z očesa.

Deklica se približa. Zdelo se ji je, da ima oče nenavadno besedo na jeziku. Zato je v lice še bolj zardela in oči pobesila.

»Marička,« povzame zopet stari, »zmenila sva se z gospodom vse, obljubil je, da bode on nastopil za menoj, kadar ti Bog vzame očeta, tvojega varuha. Njegova roka je mlada in krepka, beseda njegovih ust je veljavna, laglje te bode branil ko jaz, strhli starec. Ljubi ga, kakor si mene ljubila, ljubi ga še bolj, in Bog ti bode dal srečo na zemlji in v večnosti te bode plačilo čakalo. Dobra deklica si bila zmerom, vem, da boš zvesta tudi njemu.«

Mladenič je bil srečen. Pristopil je k deklici, objel jo in v prvem sladkem poljubu so se staknile njene krasne ustnice z ustnicami mladeničevimi v pričujočnosti očetovi.

Dolgo sta sedela mlada človeka, roko v roki drže, posebej in dve srci sta se v eno zlival v ljubezni. Stari, ki je vse to bolj slišal ko videl, sedel je zamišljen in utopljen v sanje o preteklih rečeh, o svoji mladosti, zlatem času nekdanje sreče.

Pozno ponoči je bilo že, ko je stari mož razdvojil ljubeča, opomnivši, da je čas iti spat. Mladenič je poslednjič stisnil deklici ročico, voščil starcu lahko noč in odšel po temnih stopnicah na ulico in potem proti svojemu stanovanju.

Oče je potem še dolgo dolgo pridigoval in pravil hčeri, kako se ima obnašati proti ljubljencu, česa se ima varovati, koliko mu sme brez greha dovoliti. »Dokler vaju sveta mati katoliška cerkev ne sklene v ožjo vez, moraš se varovati. Tudi če te tvoj stari oče, ki zmerom najbolje za tvojo dušo in telo skrbi, ne vidi vselej, vedi in ne pozabi, da te Bog vidi, dekle!«

Oče se odpravi spat, hči pa še dolgo premišlja in sanjari o njem, ki ji je v prvo navdal sladka, mila, do zdaj neznana čutila. Vedno še meni čutiti pekoči poljub njegov na ustih, vedno se ji še zdi, da ga pritiska na polno, srečno srce, ah; in deklica sklepa roke in dobro ji je pri srcu, da sama ne ve kako. Luč v lampici ugasne, molitev za njega trepeče iz njenih ust in misel ji pride v glavo: morda zdaj tudi on moli na molek češčenamarijo. Ali — kdo ve? Morda je tudi on eden izmed tistih, ki ne molijo lepe molitvice, angelskega češčenja; morda je tudi on nove vere. Ta misel jo je že večkrat obhajala, že večkrat ga je vprašala, ali nikdar ji ni naravnost odgovoril, vselej jo je napeljal na druge osebe. Pa saj je tako dober, tako mil, kako bi bilo mogoče, da bi taka duša izgubila se iz naročja zveličavne cerkve. Tako je sklenila deklica svoja premišljevanja.

Mladenič pak, pri katerem so bile Maričkine misli, prišel je bil do velike hiše v stranski ulici severnega predmestja. Dospevši po visokih stopnicah do vrat svojega stanovanja, poklical je starega strežaja Martina, da mu je napravil luč in prinesel večerjo.

»Kako vas dolgo ni,« jel je Martin, »že od desetih me ven in ven skrbi. Bog vas varuj in sveta Barbara, meni tako vest govori, kakor bi bili vedno v nevarnosti, in vendar me še Bog usliši, da pridete vsak večer domov, čeravno je že pozno. Ne zamerite mi, gospod Boštjan, jaz sem sivolas, pomnim, kdaj se je vaš oče rodil, in vas sem nosil v naročju.«

»Ti in tvoja vest ne vesta nič, tepec stari!« pravi smejaje se gospodič. »Ravno na dobrem potu sem bil, pri nevesti. Sicer te pa moram opomniti, da me ne kličeš Boštjan, ampak Karel.«

»Ah, pojdite mi, gospodič, moj stari jezik se ne more navaditi drugemu imenu; dovolite mi, da vas kličem tako, kakor so vas pri sv. krstu krstili in kakor sem klical vašega deda. Boštjan je bil on, Boštjan ste vi; krstite in imenujte se pri drugih ljudeh, kakor hočete, jaz vas ne bom drugače imenoval. Ako vas tako ne smem, pa vam ne bom rekel nič. Pa kaj ste rekli, pri nevesti ste bili? Tega vam ne verjamem. Dokler nimate gradu Razborškega, tako dolgo vam neveste ni treba.«

»Jenjaj, Martin, in povedi mi, koliko je že tega, kar je moj ded umrl?«

»Kar so bili gospod Boštjan zabodeni — Bog jim daj večni mir in pokoj! — tega je že dolgo. Od tistega časa niso bili več trdni in potlej so umrli čez dve leti. Vaš oče Štefan se je bil pa kake tri predpuste popred oženil in vi ste se rodili na svetega Jurija dan prvo leto. Ce veste, koliko ste stari, veste tudi, koliko je že od gospodove smrti. Ah jeminej, Bog mi pomagaj in sveta Barbara, to je bilo čudno tačas, čudno in grozno. Jaz sem stal pri oknu, po hodniku sem pometal — nisem imel še sivih las — ko sem videl prileteti gospoda s strelbo in sprožiti na fanta pa zadeti hčer, vašo tetko, ah, lepo deklico ko ljubo sonce! Vsi so rekli in dejali, da ni drugače mogoče bilo, kakor da je bil gospod tačas z uma. Kako more drugače živ krst streljati tjakaj, kjer je hči. Ali Bog je tako hotel. Tudi sem videl, kako je Jurček Grobljič nož v gospoda zasadil in stekel po dolu.«

»Grobljič?« vpraša mladenič čude se.

»Tako se je dejalo našemu sosedu, kaj vam nisem že pravil dostikrat?«

Boštjan ni odgovoril nič. Dolgo je molčal in mislil.

»Le pojdi spat, Martin!« reče hlapcu.

»Bog vam daj lagek spanec. Sveta mati božja vam izprosi pamet, da bi kmalu spali doma v gradu Razborškem,« pravi hlapec in odide.

Boštjan Razborški ali, kakor se je imenoval z izmišljenim imenom, Karel Vozar hodil je dolgo po svoji sobici gor in dol. »Torej si mi tako blizu, ti sanj ar Jurij Kobila. Prijatelj Vozarjev in sovražnik Razborškov? Njen brat? In ona hči tistega moža, ki je moral po ljudski sodbi toliko krivo trpeti od mojega deda? Pač, krivica se mu je morala goditi, zakaj tak mož, kakor je ubogi, v revščini živeči Grobljič, ni zmožen komu kaj zalega storiti. O dan, kaj si mi prinesel danes! Njo sem dobil, skrivnosti do zdaj neznane si mi razkril, razkrij mi še resnico, resnico notranjo, da ne bodem kakor loček na vodi tresel in nagnil se zdaj sem, zdaj tja. Več me ne boš vodil, ti moj sanjarski prijatelj, ne boš me pregovoril, Jurij Kobila z gladkim jezikom, sam hočem najti zopet pravi sled. Zakaj nisem bil srečen, kar sem pustil vero svojih očetov, zakaj mi prebiva vedno nemir in nepokoj v duši? Zakaj ne morem pogledati njej v oči, nedolžni deklici, ki me skrbno vpraša za vero in Boga? Ti, o Bog, mi pomagaj na pravo pot!«

Usede se po tem premišljevanju h knjigi in bere dolgo. Ko so se že petelinje glasili izpod strehe sosedne hiše, zapre Boštjan knjigo in s trdnim namenom, zapustiti Jurija Kobilo in zopet povrniti se v staro katoliško vero, uleže se na posteljo.

IV[uredi]

Minila je bila zima. Skrivna družba, ki je v Ljubljani delovala za razširjevanje nove vere in vsem prizadevanjem cesarske vlade in višje katoliške duhovščine vkljub na vse strani podpirala spoznavalce nove vere, tako domače kakor v pregnanstvu živeče, pozvedovala je zastonj za svojim pridnim delavcem Jurijem Kobilom. Že več mesecev namreč ni bilo ni duha ni glasa o njem. Nekateri izmed novovercev so obdolževali Jurija, da je popustil svojo »sveto nalogo«. Drugi pak, ki so poznali fanatizem, s katerim je bil Kobila novi reči vdan, rekli so vedno, da se mu je morala kaka nesreča primeriti. Zraven te, za reformatorstvo preimenitne izgube morali so pogrešati tudi važnega uda, Boštjana Razborškega, kateri je bil v mestu znan po drugem privzetem imenu, da je odšel pregnanstvu. Mladenič je bil namreč, popustivši nove prijatelje, povrnil se v katoličanstvo in stopil zopet s pravim imenom med svet. Kaj ga je k temu prestopu nagnilo, ni bilo dognano. Luteranje so mu očitali nestanovitnost in lahkomiselnost, katoličan je pak so videli v tem samo naravni nastopek zdrave pameti. Bilo jih je nekaj, zlasti izmed prvih, ki so si pravili: vse to je storil zavoljo zveze z neko ubogo deklico. Poslednji so tedaj upali, da se povrne zopet v novo vero, kadar mu mladostna nepremišljenost preide. Vendar povedati moramo prijaznemu bralcu, da je Boštjan storil ta korak po resnobnem, moškem preudarku in s premislekom, torej je bil up in strah, da bi se nagnil zopet k novi veri, brez razlogov.

Vendar Razborškov odstop bi bila omenjena družba lahko prebolela, tolikanj laglje, ker je štela veliko imenitnih glav med seboj in ker ji celo deželni stanovi niso bili naravnost nasproti; na drugi strani pa tudi Razborški ni nikdar posebne gorečnosti kazal, ampak se dal le voditi in pregovoriti. V Juriju Kobili pak so izgubili novoverci delavnega in gorečega uda. Nasprotno prizadevanje duhovščine, ki je z besedo in dejanjem delala proti razširjevanju luteranstva, podiralo je od dne do dne bolj zidavo, katero so bili nekateri možje načrtali in katero je Kobila tako vrlo in zvesto izpeljeval. Spomladansko sonce je bilo že popolnoma pregnalo debelo sneženo odejo in zopet se je začela narava zeleniti. Bilo je prijaznega, gorkega jutra, ko je jezdilo krdelce jezdecev iz Ljubljane proti jugu. Na čelu krdela je sedel na vranem konju lep mladenič gosposkega stanu. Veselje mu je bleščalo iz velikih, črnih oči, kadar je pogledal na krasno tovarišico, jezdečo ob desni strani na priletnem konju. Gosto naličje ji je sicer pokrivalo zgornji del obraza, vendar po okroglem, snežnobelem obradku soditi, morala je biti nenavadne lepote. Oblečena je bila v drago, dolgo obleko in na mali ročici, ki je nekako boječe držala brzdne vajete, znamenje, da ji je jezdarjenje čisto nenavadno, svetili so se zlati oklepi, ki so, odsevaje se v soncu, le še bolj poviševali naravno lepoto bele lakti. Za tema dvema je jezdilo več služabnikov, izmed katerih jih je bilo nekoliko oboroženih, kar je bilo v tedanjih nemirnih časih navadno in dostikrat potrebno.

»Ah, ljubi moj Boštjan,« dejala je mlada ženska, »meni je tako čudno pri srcu. Zdaj bi skoraj raje imela, da bi bil ti nižjega stanu, mož, ki bi moral z lastnim pridom in trudom skrbeti zase in zame, kakor sem te mislila tačas, ko sem te vprvič videla. Glej, ljubi moj, kako bo pač tvoj oče, ki je, kakor praviš, oster in hud, hotel biti meni oče, meni ubogi deklici, ki tebi in njemu ne prinesem ničesar razen srca.«

»Tiho, tiho, ljubica moja,« dejal je Boštjan Razborški, kajti on je bil in njegova mlada žena, »nikar se ne boj. Ali mar meniš, da jaz kako reč više cenim ko tvoje srce, tvojo ljubezen. To pa sem ti že tudi povedal, da sem očetu le s tem pogojem obljubil priti na dom, ako mi prepusti popolnoma lastno voljo in prosto gospodarstvo in da si tudi ti, moja Marija, v pogodbi. Nikar pa tudi ne misli, da je moj oče, če je tudi osoren in oster, brez srca. Ako tudi od kraja godrnja, bode mu vendar prav, kadar bo spoznal tvojo vrednost, kot jo poznam jaz. Če bo videl, da ga tudi ljubiš, priljubila se mu boš kmalu. Da ima mene rad, to lahko previdiš iz tega, kako ga je bolelo, ko je menil, da sem šel jaz iz dežele, in ko se je bal, da ne bi na stare dni sam živel na svetu brez pomoči v bolezni in nadlogi, in koliko si je prizadejal, da bi me na dom dobil. In pa ko bi ves svet bil tebi nasproten, dokler si moja, nihče te ne bo žalil in gorje mu, kdor bi si ti upal las z glave kriviti. To se ve, da tega ne ve in mu tudi ni treba vedeti, da si hči sovražnika mojemu dedu in sestra njegovega —« Tu se mlademu možu beseda ustavi, hotel je reči: morilca.

»Ljubi moj, ne govori o tem,« dejala je Marija in solza ji je pritekla po belem licu. »Ah, ko bi bili moj rajnki oče izvedeli pred smrtjo, da je Jurij, moj brat, sejalec krivice in nemira, ne bili bi še umrli od bridkobe.«

»Zato jim nisem hotel povedati; zakaj dobro sem vedel, da te zime ne bode preživel vrli mož. Ne jokaj, srček moj, saj je zdaj v nebesih, gori bode prosil milosti za sina in sreče za hčer.«

»Ali pač misliš, da se kdaj spreobrne?« vprašala je ona čez nekoliko časa, ko je utrnila tihe solze z očesa.

»Da resnico govorim, ljuba moja, zakaj prevariti tebe nočem in ne morem, jaz ne upam veliko. Jurij Kobila ves gori za svojo reč. Tudi mu krivico delaš, ako praviš, da seje iz hudobije nemir in krivo vero. On ima predsodke in napačno prepričanje, katero se le malokdaj da izkoreniniti, ker le pregosto resnične volje nimamo, da bi nasprotno reč do zadnje pike preiskali.«

»Saj si ti živa priča, ljubi moj, da se pride lahko zopet na pravo pot,« reče ženica in hvaležno in ljubko pogleda moža.

»Resnica, ali vse drugo je zastarano rano zaceliti ali pa novo vsekano. Vendar upati moramo vsega. Morda je Bog že obrnil vse na pravo pot, o čemer mi ugibljemo, da je na levi. Znano ti je, da tvojega brata že dolgo ni čuti. Morda mu je luč posvetila.«

»Bog daj, da bi bilo tako. Ah, kako bi bila jaz potem srečna. Pa povedi mi, Boštjan, kako si ti izvedel vse to?«

»Le potrpi, preljuba, vse ti bom povedal, kadar bova v miru sedela pod streho mojih očetov.«

»In da me nisi nehal ljubiti, ko si vedel, da sem sestra tistega nesrečnega, ki se je tako grozno pregrešil nad tvojim dedom, ah, Boštjan, tega ne bom pozabila; nikdar nobena žena ni moža bolj ljubila, ko hočem jaz tebe.«

Poslednje besede je govorila s tresočim se glasom in bolj tiho. Boštjan je jezdil bliže nje, stisnil jo ljubeznivo za roko in dejal: »In potem mi ne bode manjkalo ničesar, naj me ves svet sovraži, da me le ti ljubiš. Kar se tiče omenjenega dejanja tvojega brata, ki je bil tudi moj prijatelj, izbij si ga iz glave. Da si njegova sestra, to vedi samo ti, v mojem srcu pa bode zakopano. Ljubezen ima svojo moč; človek v strasti marsikaj stori, česar s premislekom nikdar ne bi storil. Zato ga ne smemo soditi, skušajmo ga raje opravičiti.«

S tem se je nehal pogovor o tej reči in govorila sta z zakonom zvezana ljubljenca o nežnejših rečeh, katerih pa tu nočemo in ne smemo na drobno zapisati.

Služabniki so pri vseh teh pogovorih jezdili pristojno daleč zadaj in imeli so svoje pogovore. Zlasti je bil sivolasi Martin dobre volje in je svojim tovarišem znal take pripovedovati, da jim ni bila pot predolga.

V tedanjih časih se ni bilo mogoče voziti iz kraja v kraj kakor današnji dan, nekoliko zato, ker niso še ceste tako križale se po naši deželi ko zdaj, nekoliko pa, ker ni bila navada. Popotnik je moral torej ali peš koračiti, kamor je bil namenjen, ali pa je moral jezdariti, kar je bilo sploh navadno. Marija se je bila torej že jako naveličala sedeti na sedlu, ko ji je proti večeru njen mož pokazal od daleč grad svojega očeta, zdaj svojo in njeno domačijo. Različna so bila čutila dveh mladih ljudi. On je po precej dolgem času zopet videl kraj, kjer je v veseli neskrbnosti preživel prva mladostna leta. Vsak griček mu je bil znan, vsako drugo mestece mu je drugo misel budilo. Ona pak je z boječo plahostjo pogledala na stare, črnikaste stolpe, na obširna poslopja in še obširnejša polja okrog in misel: to vse bo tvoje, ni ji mogla umiriti nepokojne duše. Kaka nagla sprememba! Pred pol leta je še v siroščini živela s starim očetom in zdaj — počiva dobri starec v hladni zemlji, ona pa je zaročena žena enega najbogatejših graščakov. Bode pač mogel stari Razborški pozabiti, da je le uboga, ne plemenita deklica? Ali ako se celo Boštjan jame kesati, ako ga neha ljubezen do nje, bode li kje nesrečnejše žene? Poslednje misli sicer ni mogla imeti v glavi, zdelo se ji je greh, saj ni bilo mogoče, da bi se kdaj spolnila!

»Vidiš črno pristavo tam?« dejal je ženin, kazaje na oddaljeno poslopje.

»Vidim in uganem, zakaj mi jo kažeš, ljubi Boštjan; tam sem prišla na svet, kajneda?-« rekla je ona.

»Kdo stanuje tam, Martin?« obrne se mladi gospod na starega hlapca. Ta prijezdi bliže, in poprašavši še enkrat po govoru, odgovori potem: »Kdo tam stanuje? Nihče od tačas, kar je tisti Grobljič moral zapustiti pristavo. Ljudje so govorili, da vaš ded — mir in pokoj njegovi duši in odpuščanje njegovim slabostim! — ni prav po pravici delal, ko je priletnega moža spodil. Pa to meni nič mar, in ne smete mi zameriti, da govorim naravnost, kar mislim.«

Boštjan ni odgovoril nič. Mlada žena pak je vprašala: »Ste ga li poznali, Martin?«

»Grobljiča? To se ve, dobro. Dober mož je bil, samo to je bila njegova nesreča, da je imel lepo ženo. In če mi ne zamerite, milostljiva gospa, Grobljičevka je bila malo vam podobna, samo malo debelejša je bila, sicer pak skoraj iste lepote.«

Prijezdili so do grada.

Štefan Razborški je imel ravno svojo bolezen v nogah. Ni mogel v dvoru pričakovati sina in njegove žene, o kateri je slišal, da pride ž njim, dasiravno ni vedel, kdo in kakova je, reč, ki ga je jako ujedala. Zakaj kateri oče lahko in rad popusti pravico, sinu svetovati ali celo velevati v ženitvi? Vselej bi bila njegova jeza hudo zadela sina, ako bi bil brez njegovega dovoljenja vzel ženo; kakor so bile pa zdaj reči, moral je biti vesel, da je zopet dobil otroka nazaj in da mu ni bilo treba videti pred smrtjo lastnije svojih dedov v tujih rokah, ampak da je mogel upati po smrti zapustiti imetje lastnemu rodu; zato je prezrl marsikaj, s čimer ni bil popolnoma zadovoljen.

Sedel je tedaj na svojem navadnem sedežu, noge držal v blazinice povite na podnožni stolički, ko je stopil Boštjan s svojo mlado ženo v sobo. Hotel je vstati, pa bolečina ga je držala privezanega in mu je zvlekla še bolj čmerikavi obraz v gube.

»Si zopet tu, izgubljeni oven!« dejal je sinu, ki ga je objel in poljubil na zgubano čelo.

»In malo ovčico si dobil pri tuji čredi, ne vprašaje pastirja, ali jo bo hotel v hlev ali ne,«  pristavil je stari pol ljubeznivo, pol zaničljivo, ko mu je Boštjan predočil svojo ženo. »Nu, pridi bliže, moja lepota. Ker drugače ni, bodi mi pozdravljena!« Rekši, poljubi ženico v gladko čelo in na njeno prošnjo, da bi ji bil prijazen tast, na njeno obljubo, streči mu ko dobra, ljubeča hči, razjasnilo se je nekoliko starčevo lice in dejal je sinu: »Resnico moram reči, ni čuda, da si se pokorščini in očetu izneveril in sam volil po svoji glavi. Pa povedi mi še to, sanjar, kako je kaj s tvojo pametjo, ali si se čisto odpovedal norcem novovercem. Če ne, le išči si domovja in očeta.«

»Prepričanje sem dobil, oče, ne skrbite za to,« odgovori Boštjan.

»V Ljubljani si stanoval, hotel si že menda sam biti pridigar, da bi hodil po trgih in po mestih, oblazil leče in jarke in ljudstvo učil, da mora samo misliti, kaj je prav, in da mora fajmošter ženo imeti in kopo otrok, da se mora v cerkvi vino in kruh jesti namesto obhajila in drugo norost. Vse to bi bil delal Boštjan Razborški; zares lepo pot in krasen poklic si si bil izvolil. Bistre glave si, da ti to na pamet pride.«

»Oče, človek se lahko moti,« odgovori sin.

»Sosebno ako ga vrtoglavi Jurij Kobila v pesti dobi, kajne?«

»Jurija Kobila že dolgo ni v deželi videti,» rekel je sin.

»O nihče tega bolj ne ve ko jaz, da ga ni videti; pa tudi nihče bolj ne ve, da je še v deželi. — O jej, to boli in trga! Pojdite, otroci, za zdaj; upam, da se mi tvoja ženica kaj večkrat prikaže. Vsi hudiči so se vselili v moje noge in zažigajo peklenski ogenj v mojih udih.« Poslednjo kletev je govoril razjarjen in togoten, tako da se je mlada žena skoraj zbala. Kak razloček med ljubim rajnkim očetom in tastom!

Dasiravno jo je tast mrzlo, skoraj razžaljivo sprejel, bila je vendar Marija zadovoljna, tembolj ker si je starega tasta še hujšega in osornejšega mislila, kakor se ji je na prvi videz zdel. S skrbno ljubeznijo si je upala starca pridobiti, da bode, pozabivši njen, kakor se je tudi njemu zdelo, nizki prejšnji stan, videl in imel v njej samo ljubo snaho. Med vsemi prvimi njegovimi besedami ji je bilo eno ostalo trdno v spominu, to namreč, kar je govoril o Juriju. Čeravno je sovražila njegovo prizadevanje, bila je vendar, kakor ji je Boštjan pravil in kakor so očetove pripovedi potrjevale, ozka krvna zvez med njima in želja, edinega brata videti ali vsaj kaj gotovega slišati o njem, bila je povse naravna. Iz tastovih besedi pak se je dalo soditi, da on več ve o Juriju Kobili ko kdo drug. Zato je precej razodela to svojo misel možu, ki ji obljubi pozvedeti od očeta, ako more res kaj povedati.

V[uredi]

Na severni strani gradu je strmel star, na videz pol razpaden stolp, turška ječa imenovan. Čeravno pa je bila podoba, kakor bi imelo vsako noč razlesti se staro zidovje, pokazalo se je vendar po natančnejšem pregledu, da rezani kamni še tako trdno leže drug vrhu drugega, da jih burja in nevihta še stoletje ne razmakneta. Ime turška ječa je prihajalo od tod, ker so baje v prejšnjih časih ujete Turke tu sem vtikali, kaznovaje njihovo predrznost, katera jih je gonila, v slovenske dežele hoditi s silo in z mečem. Prebivalci Razborškega gradu so se podnevi in ponoči ogibali odstranjenega zamolklega kraja, ker jim je bilo znano, da hodijo tam umrli Turki strašit. Kajti dostikrat se je slišalo milo ječanje iz omenjenih prostorov, zlasti v viharnih nočeh. Misleč človek bi bil morda one glasove vetru pripisoval, ki je skozi zanemarjena okna pihal in piskal, domišljija in vraža preprostega naroda pak je raje obračala vse to na čudovite, nadnaravne prikazni in je vpletala in dostavljala vsakovrstne pravljice in čudozgode vmes, katere so, pripovedovane od starih dekel pri kodelji in kolovratu, strašile in grele mlajše ljudi.

V mali izbici omenjenega stolpa je koračil zamišljen iz kota v kot velik človek resnobnega obraza. Skrbno zaprta železna vrata z zapahnjeno lino na njih in gosto, z debelimi železnimi klini omreženo okence v širokem zidu, ne dalo bi nam dolgo dvomiti, da je mož jetnik. Ako njegovo pogumno, sanjarsko lice še enkrat pogledamo, spoznamo starega znanca Jurija Kobilo, katerega smo pustili v pošteni krčmi Jere Zaplotnice.

Temno gleda predse v tla in premišlja.

»Tedaj tukaj mi je umreti? Zastonj misliti na prostost? Pač velik namen si si bil postavil, ti ubogi črv na zemlji! Hotel sem izvršiti delo velikansko in češčen umreti sredi prijateljev in rojakov; ali Bogu ni bilo všeč orodje, zavrgel ga je in v kotu bode strohnelo pozabljeno in nepoznano! Morda me je kazen njegova zadela, morda mi je sama usoda namenila, da si moram tamkaj smrti želeti, kjer sem sam s pregrešno roko usmrtil sovraga svoje prve ljubezni, prve norosti. Kraj moje prve sreče mora biti kraj moje nesreče.«

V takih mislih se usede na slamo, svoje ležišče, pokrije bledo, upadeno lice z roko in molči. Kmalu pa plane zopet pokonci, kri mu zavre in hitro leta sem ter tja.

»Nikakor ne! Tukaj življenja ne bom sklenil; ne bo me držal zid niti ljudje brez pravice. Ne bom si želel smrti. In ko bi imel devet zidov podreti z glavo, poskušal jih bom.«

Rekši, se nasloni na omreženo lino in gleda daleč tja po gozdu, ki se je razpenjal po dolih in gričih.

V tem hipu zaškriplje ključavnica. Ozre se nazaj in noter stopi Boštjan Razborški. Juriju se posveti oko.

»Ah Boštjan, moj dragi prijatelj!« zavpije Kobila in mu leti naproti, toda namesto da bi ga objel, ga ta samo nekako usmiljeno pogleda.

»Dobro jutro, Jurij! Ne čudi se, da pride k tebi nenadoma znanec iz nekdanjih časov.«

»Iz nekdanjih časov? Kaj bodem še dočakal! Ali se tudi mojim prijateljem zdi pol leta pol večnosti kakor Juriju Kobili? Pa kajne, ljubi moj, poslali so te, da mene rešiš iz rok teh zastaranih, zaslepljenih trinogov? Da, pričakoval sem vedno pomoči od zvestih tovarišev in nisem se motil.«

»Pač, motil si se,« odgovori Boštjan, »tvoji tovariši ti ne bi mogli pomagati, ker ne vedo, kje si. Sicer pak ti moram povedati, da se je v tem času, kar se nisva videla, marsikaj premenilo. Tudi mene se je dotaknila ta prememba in moram ti povedati, Jurij, da sem sicer tvoj osebni prijatelj, nikdar pa ne tvoj tovariš več.«

»Kaj? Boštjan, ti si odpadnik? Ti —«

»Ne govoriva o tem, Jurij,« reče na strmeče vprašanje Boštjan. »Jaz sem sklenil ostati pri starem. Jaz tebe poznam, da te ne pregovori nihče, ti pa meni toliko značaja prisodi, da sem svoje reči prepričan. Zato se o tem nimava kaj meniti. Neznano ti bode pa morda, da si v gradu mojih očetov zaprt, kar mi je iz srca žal. Moj oče je ravnal preveč ostro, zato hočem jaz popraviti, kolikor morem, in ti prinesem prostost.«

»Verjemi mi, Boštjan, devetkrat laglje bi slišal to veselo, dasi pravično novico, ako bi mi jo bil tisti Boštjan prinesel, ki sem ga ljubil, ki sem ga učil ločiti resnico od neresnice,« dejal je otožno Kobila.

»Prinesem ti prostost, toda samo z eno pogodbo.«

»Poznam jo, tisto pogodbo,« pravi Kobila ter se srdito skloni pokonci. »Ali pomni me, moj neverni prijatelj. Nikdar ne bode Kranjec rekel: Jurij Kobila je mene tako učil, sam pak je bil tako. Ne, nikdar ne boste spravili Jurija k vaši veri nazaj, z nobeno pogodbo in nobeno ječo.«

»Stoj vendar, Jurij, in ne prenagli se,« reče Boštjan mirno. »Nihče ne terja tega od tebe. Tudi nisem jaz tisti, ki ti sta vi j a pogodbe. Jaz nisem še vedel, da si ti tukaj, preden mi ni oče povedal. Verjemi mi pa, da, kakor brž sem izvedel, hotel sem, ne pozabivši prejšnjega znanja, oprostiti te ječe, ki se po moji previdnosti ne zlaga s pravico. Pač bi te moj oče lahko imel zaprtega kakor Jurija Grobljiča, nikakor pa, menim, nima oblasti, zapirati Jurija Kobilo, če te je tudi imel za mojega zapeljivca in potemtakem za svojega sovražnika.«

Ko je Jurij Kobila slišal svoje pravo ime imenovati, spremenilo se mu je lice, mislil je priti do ključa zastavice, zakaj si je stari Razborški toliko prizadel, da ga je ulovil. Boštjan je menda z obraza bral to Jurijevo misel, zato mu je rekel: »Ne misli, da te moj oče pozna drugače ko vsa dežela; jaz pak sem presodil iz tvojih lastnih izrekov in iz drugih reči in povem ti, da te dobro poznam in vem marsikaj, kar je še tebi neznano. Da pa se zmeniva zopet o pogodbi, s katero te moj oče izpušča, moram ti povedati tole: Vprvič, obljubi, da ne boš pravil okrog, kje si bil zaprt, zakaj, dasi se ne bojimo nikogar, tudi tvojih prijateljev ne, vendar ne bi hotel zlasti jaz, da bi nas drugi plemenitaši, tvoji verniki, zavoljo tebe pisano gledali. To je moja želja. Druga pak je očetova in ni za dlako ne popusti od nje: obljubi na pošteno besedo, da boš popustil uk in svoja potovanja.«

»Ah, Boštjan, Boštjan! Kdo bi bil pred malo časom mislil, da bode tako daleč prišlo in da bom moral od najdražjega prijatelja slišati pogoje, s katerimi me iz svojega stanovanja, iz nepravičnega zapora, izpusti. Kdo bi si bil mislil, da bodem iz njegovih ust, ki sem mislil, da me pozna, čul enake zahteve. Poslušaj me, neverni moj prijatelj: nikdar ne bom želel maščevati se nad teboj, in ako hočeš, pozabil bom to luknjo tvojega očeta in njegove krivice, ali ne sili me, da bi si zanemaril svoj poklic, da bi popustil svoj namen, nikdar!« Tako je govoril Kobila in oči so se mu v fanatizmu svetile.

»Ali pamet ti pove,« reče Boštjan, »da tukaj ne boš nič opravil. Dolgoletna skušnja tvoja in drugih mož te mora podučiti, da slovensko ljudstvo si ne da popravljati vere, da trdno drži, kar je spoznalo za resnico. Kakor je narod nekdaj trdno držal se poganstva, tako se tudi od katoličanstva ne da ločiti. Kaj ti pomaga, če si pridobil nekaj plemenitašev in če ti s silo priganjajo ljudstvo poslušat vaše nauke? Znano je tebi in meni, da imajo plemenitaši, zlasti tujci — in takih je pri nas največ — malo pravega zaupanja med narodom, ravno ker so tuji, šc manj pa ljubezni, ker se nočejo udomačiti. In ne zameri mi, Jurij, naseli se mirno tu kje blizu, jaz ti rad dam lastnijo tvojega očeta nazaj.«

»Katero je tvoj ded mojemu vzel po vnebovpijoči krivici,« rekel je Kobila.

»No, saj veš, da si bil ti vzrok — toda tega se ne bova zdaj menila. Naseli se tu doma, misli in beri, in ne dvomim, da boš s svojim bistroumjem našel resnico tam kakor jaz. Jurij, dve duši te bosta radi videli, te bosta ljubili,« — rekši, prime Boštjan Kobilo za roko — »jaz in tvoja sestra; pusti svoje naklepe, svojo slavo, ki jo zidaš brez podloge, in ostani pri nas.«

»Moja sestra?« povzel je Kobila. »Kje je?«

»Tvoja sestra je moja žena. Reci, da pustiš svoje dozdanje življenje, in prost si in pri njej. Ona ti bo pravila o tvoji materi, o očetu, kako sta oba na smrtni postelji zate molila; oba sta goreče prosila Boga za časni in večni blagor svojega sina, o katerem nista vedela, ali živi ali je mrtev.«

Krvna zveza je vendar še vedno največja na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka je gotovo do mile matere, do skrbečega očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira življenje dobili. Naj tudi občudujemo ostro postavoljubje in na tanki patriotizem slovečega Rimljana, ki je z lastno roko umoril sina, kateri se je pregrešil zoper domovino, z nravnega obzira ga nihče ne bode opravičil. Vse ideje, bodisi še tako globoko v srce vcepljene, umaknejo se včasih čutilom, ki jih je stvarnikova roka modro vsadila v človeško srce, da vežejo očeta s sinom, brata s sestro. Jurij Kobila ni bil napačen človek; to se vidi že iz tega, kako ognjeno je delal za svojo reč, katero je on imel za pravo. Zato je pozabil svojih načel začasno, in željan videti sestro, govoriti ž njo o davno izgubljenih roditeljih, storil je zahtevano obljubo in je bil prost.

VI[uredi]

Nepretrgoma beži čas pred našimi očmi. Ko ne bi videli vednih sprememb, ki jih dnevi učinijo v nas in okoli nas, skoraj ne bi zapazili, kdaj je minilo leto za letom. To sta čutila tudi Boštjan Razborški in njegova žena, ko sta sedela dve leti po rečeh, povedanih v prejšnjem odstavku, pod košato lipo malega grajskega vrta. V ljubezni jima je bil ta čas pretekel in vendar, koliko sprememb sta videla okoli sebe! Stari gospod Štefan je bil že pred letom zapustil zemljo in nesel svojo čemerno, vedno hudobujočo naturo hladit pod črno zemljo, nihče se ni več bal njegovih muh, nikomur ni več žugal, nič več ni toževal o svoji vedni bolezni. Bog jima je dal plod vroče ljubezni, milega sinčka, pa ah, le za kratko, vzel ga jima je kmalu. Boštjan, zdaj sam gospodar na očetovih lastnijah, je željno pričakoval drugega otroka, katerega mu je bilo upati.

Sonce je zahajalo, bil je lep večer. Toda oči mlade graščakinje so bile objokane in otožno in molče je gledala v sinje, mračno nebo. Zraven nje je sedel njen mož tudi resnoben, skoraj žalosten.

»Ne jokaj, ljuba moja,« tako je govoril mož, »božja volja je bila tako, ljudje ne moremo premeniti, kar se je zgodilo. Po njegovem značaju ni bilo mogoče drugačnega konca pričakovati. Vse, kar mi moremo storiti, je to, da molimo zanj.«

»Ah, jaz ne jokam zato, ker je ubit, ali kje je pač zdaj, kako mu bo tamkaj? Ta misel me pretresa in mi strah budi v srcu. O, da je moral biti moj bra.t«

»Ne misli tega, da je gotovo pogubljen. Sodba ni naša. On, ki ga je sodil, poznal je tudi njegovo srce, morda je bilo čistejše ko naše, on je poznal njegovo pamet, prizanesel mu bode, če jo je napačno rabil, misle njegovo ime razprostirati. Pojdi, greva dol ob potoku, večer je lep, bodeš se razmislila.«

»Pozabila ne bom nikdar, da so mi brata v cerkvi ubili.«

»Če sebi in meni nočeš dobro, prizanašaj vsaj otroku pod srcem,« rekel je mož s tihim, prosečim glasom, prijel jo za roko in oba sta šla po dolu šetat se.

Bralec je gotovo razumel, da sta se pogovarjala o Juriju Kobili. Da pa mu bode popolnoma jasno, hočemo ob kratkem povedati, kar pravljica ve o poslednjem delu v življenju tega pri nas glasovitega reformatorja.

Komaj je bil Jurij Kobila prost, jel se je kmalu kesati svoje obljube. Menil je, da je njegovo življenje posvečeno višjemu namenu, kakor da bi sedel v mirnem kotu in živel sam zase, premišljevaje mladostne norosti in težave sive starosti. Zato je kmalu popustil sestro in Razborškega, dejal, da je vsaka, njegovemu poklicu nasprotna obljuba prisiljena in zavoljo tega neveljavna, in zopet se podal na bojišče med prve vrste borilcev za novo vero.

Toda bil je nesrečen.

Kakor se ogenj, od zunaj pogasnivši, raztli v notranjem delu in potem s toliko večjo vročino puhne na dan, tako je bil Kobila po kratkem molku tolikanj pogumnejši. Zakaj, kakor je popred ogibal se nevarnostim in le tam pridigoval, kjer je upal kaj opraviti in se ni imel bati posebne nevarnosti, tako si je zdaj upal povsod povzdigniti glas in priporočevati in dokazovati novo vero. Ta njegova predrznost in sosebno zvijača, kako je znal vsem stavam in zadregam uiti, vse biriče in druge sovražnike prekaniti, pomnožila je jako že pred utrjeno vero, da mu sam peklenšček pomaga, in ravno ta babjeverna misel je veliko pripomogla, da mu ljudstvo ni hotelo zaupati.

V Šmarju so se ljudje zbrali v cerkvi. Fajmošter jim je bil naznanil, da bode govoril o zmotah nove vere in jim razkril vse nevarnosti, ki jim žugajo, ako poslušajo zapeljive preroke, ki pridejo v ovčji koži k njim, v resnici pa so volkovi. Ljudstva je bila polna cerkev in težko je pričakovalo fajmoštra na lečo. Zdajci se vratca odpro in glej, namesto fajmoštra stopi gor dolg mož suhega lica, Jurij Kobila. Od konca je vse molče strmelo in poslušalo. Ko pa Kobila navdušeno začne pridigovati o popravljeni veri, ko se vedno bolj in bolj razvname, dokazovaje temoto in goljufijo, katero med ljudstvo trositi so po njegovih besedah imeli katoliški duhovni nalogo, slišalo se je sem ter tja godrnjanje po cerkvi, katero je zmerom bolj naraščalo. Burni klici so doneli po cerkvi, naj gre z leče, le posamezni glasi so mu pritrjevali njegovo besedo. Ko pa Jurij ni hotel ničesar slišati, ampak je zmerom bolj in bolj v ogenj prihajal, popade nekatere srd, in preden je ljudstvo vedelo, kaj se je zgodilo, ležal je nesrečni pridigar z leče vržen z razbito glavo na kamnitih tleh.

Groza obleti množico, vse vre iz svetišča.

Jurija Kobila so potem nesli ven in, ker se je vsak bal tega moža v hišo vzeti, dejali so ga nekam v kravji hlev. Dve telici ste jedli ravno nakošeno zeleno deteljo, in izpustivši živinčeti, položili so Kobilo na deteljo, kjer je umrl.

Pisalec te po pravljici posnete povesti se še spominja, da mu je ded v omenjenem kraju kazal stalo, rekši: »Lej, tam je umiral Jurij Kobila v jaslih na detelji.«