Jure (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jure
anonimni avtor
Izdano: Slovenski narod 27.6. 1908, (41/148), 1-2
Viri: 148
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Hodil je po kurje, da sta se palca na nogah korak za korakom otipavala, kakor da sta na večnem svatbenem potovanju in črevlje je nosil tolike, da bi mogel kakor nekdaj Kristus, po morju hoditi kakor po suhem. In tako je švedral po ulicah vzravnan in ves trd in nevpogljiv, kakor jeklen značaj in ni upogibal kolen: pa še danes ne vem povedati, ali jih ni upogibal, ker jih je imel nazaj zapognjena kakor satan ali so izgubila svojo upogibljivost takrat, ko je v Celju v pozni noči hoteč iz sobe mesto skozi vrata stopil skozi okno in telebnil na trdi cestni tlak. Držal se je kakor jelka in če je zamahnil z roko, je po zraku zarisal oglato geometrično figuro in niti ena črta njegovega gibanja ni bila zaokrožena in lepa. Nohti na rokah so bili izvečine kratko prigrizeni, toda, kolikor jih je še preostalo, so bili lepo črno obrobljeni, tako da so njegove roke neprestano bile v polžalovanju. Prsti so mu bili dolgi, in kazalec mu je neprestano silil v nosnice; zdaj v to, zdaj v to, v večnem izmenjavanju, kajti drezati je moral vanj, če je hotel iz svojih možgan izščegetati poetiško misel: bilo je, kakor da se mu vse misli pretakajo skozi nosnice. Med rameni mu je bil zasajen dolg, prekljast vrat, ki ga je odeval izvečine temnorjavo ali pa celo črno obrobljen neznansko visok ovratnik, krog katerega se je opletala marogasta pentlja, ki je bila videti, kakor da jo je bil že pred davnim časom nekje v Bizoviku snel z vrvi in jo odparal od predpasnika, ki se je tam sušil na vetru in ki mu je slu­žila za zavezo. In ta bore trakec ni legal ob ovratnik in na prsi, marveč je plapolal kakor imenitna zastava izza prastarih bojev, da je bila sme­šna v svojem ponosu kakor postaran konj, ki se, suhi rep stisnjen med zadnji nogi, glavo moleč v zrak, da bi se mu moral zlomiti vrat, z neznansko neumnimi očmi, pred svojim vozom veriži in spenja, ker mu je prišlo na misel, da je bil svoje dni imeniten. Na tem prekljastem vratu, ki je bil trd in neomajan, kakor zvestoba Slovencev, je ždela glava, ta pravcati klek pesniških misli, marogasta, lisasta in pegasta, kakor slabo oprano otroško perilo. Nos je markirala tepka, moleča v zrak, kakor da je solnčnica, ki se neprestano ozira in suče za solncem in ga vabi, da naj vendar za milost božjo posije vanjo, hočem reči v tepkine predore, v te rudokope, iz katerih je, kakor sem že omenil, naš Jure kopal svojo zlato pesniško rudo. Oči je imel zveste in plave, kakor je plavo nebo, kadar ne veš, ali bode lepo ali deževno: prav nič ni bilo v njih, niti sanjskih bukev ne in kdor bi se hotel zatopiti vanje, bi se udaril ob plitvino. Ves obraz pa mu je bil posejan s solnčnimi pegami, kakor je slabo upravljana kraška njiva posejana z ljuliko. Edina estetična stvar na tej glavi so bila ušesa, pa še ta se niso mogla nikdar ponašati z deviško čistoto. Čelo je bilo visoko, strmo in oglato, vrh glave pa so kakor pšenično klasje, ki je vanje udarila vihra in toča, silili v zrak bujni plavi lasje, trdi in sprti med seboj, kakor so v večnem medsebojnem sovraštvu živele žemljaste, redke in trde brke pod nosom, ki smo ga pravično in pošteno ozna­čili kot tepko.

Jure torej ni bil preveč lep mož, pa je bil vendarle pesnik po milosti božji. Dobro se spominjam, kako sem nekdaj, predno sem še prišel z njim v ožjo dotiko, menil, da ne more biti drugače, nego da so vsi pesniki in umetniki lepi ljudje, lepi, da bi se zaljubil vanje na prvi pogled in jim daroval vso svojo dušo. Pa sem bil tako razočaran, ko sem spoznal Jureta, ker mi je bilo prebridko moje razočaranje: prav nič ni bil lep in vendar so bile njegove pesmice tako lepe, da bi jih najraje pritisnil na srce, jih seboj vzel v postelj, kakor jemlje otrok seboj svojega preljubega konjiča, rezljanega iz lesa, lično pobarvanega rdeče in belo in odlikovanega s piščalko, ki tista leta zveni lepše, nego vsaka še tako v srce segajoča serenada.

In ker je bil Jure slovenski literat, je bil neprestano suh kakor profesorski suplent. Odtod pa je izvirala njegova druga lastnost, da je nemudoma, če si je kje prislužil nekaj grošev, zabil in zapil vse, kajti preneumno je bilo to večno stradanje in zakaj bi si človek dobrot ne privo­ščil v najobilneji meri takrat, kadar je čas zato in je v desnem telovniškem žepu pritrkavanje, nežnejše in milejše kakor slovito zvonenje velikonočnih zvonov.

In Jure je bil značajen fant in od tega svojega prepričanja ni popustil nikoli. Kadar je bila suša, je hodil po prelepem ljubljanskem polju, trgal cvetice in jim govoril prisrčne, prelepe besede. Ali pa se je spustil v šišenski gozd in se podil za zajci, z roko loveč jih za rep. Če mu je tako velela duša, se je na vse jutro napotil na ljubljansko barje in se jokal, zakaj da ni slikar, da bi na platno zmetal vse te čudovite krajinske motive. Kadar pa je bil denar, se je še bolj vzravnal in noge zavrtal še bolj na znotraj in stopil je v prvo krčmo, ki je naletel nanjo in si kupil nadevane pečenke in troje kruhov in jo je belil in zalival, dokler ni plavala kakor rajna Noetova barka. In ker so mu bile noge, vajene hoditi po širnih poljanah, brezpokojne, je stopil še pod kako drugo gostoljubno streho in zalival rožicam svojega srca, da je dehtelo daleč naokrog prijaznega vonja. In ker je bil vajen, na svojih pohodih nagovarjati rožice, pisane in bele, tajno cvetoče in kričeče vsiljivke, je sedaj nagovarjal deklice in žarelo mu je lice ob lepi besedi, njegove plave oči pa so se odele z rosico, ginljivo in žlahtno. In tako je romal kamor so ga zanesle noge, govoril je verze in se opajal ob lepih besedah, nič zato, če ni bilo v njih prav nikakega zmisla in zaukal, kakor hitro si je bil iz nosa potegnil kako prelepo, blestečo misel. Jure je bil pesnik po božji volji.

Naključilo se je, da je za Binkošti v svojem žepu imel zbrano dvanajstorico srebrnih kronc. »Kakor dvanajst apostolov so mi,« se je vzradostil, »jaz pa sem učenik, pa jim re­čem: pojdite po svetu med vse narode in v vse vetrove.« Zasmejal se je v dno svoje duše, spustil se v orjaški korak, z desnico pa potresal žep, da je žvenkljalo korak za korakom, da je slišalo njegovo uho, kakor da hodi Jure za vojaškim mirozovom, kjer ne ropočejo bobni, ampak zveni samo srebro svoj prelepi ritem.

Pa ni dolgo bobnal, kajti v nosnice mu je bil udaril preprijeten vonj po pečenki in predno je Jure še mogel resnobno preudariti kako in kaj, so se njegove noge že preložile čez prag in se udobno razpoložile pod mizo, na kateri je bil pisan prt, kakor je to Jure opazil ves začuden na tem, kdaj se je vse to pripetilo njemu, ki resnično ni imel namena sesti za mizo, marveč se mu je čisto resnično zdelo, da to pot shrani svoji h dvanajstero aposteljev v tistem lončenem prašičku na svoji pisalni mizi. »Ej, saj je eden tako in tako malopridnež, ki bi me izdal, še predno bi petelini trikrat zapeli,« je vzdihnil in ker se je pred njim že kadila nadevana pečenka, ali si je mogel drugače, nego da jo je počasi jel spuščati v najglobljo globino svoje notranjosti, tako globoko, da se je mogla tudi njegova duša oblizniti ob njo. Tako je bil storjen začetek stare pesmi in ko se je izza Golovca dvignilo solnce in so petelini zapeli, se je Jure sam samcat znašel pred pragom kavarne, in je z gnevom v srcu opazil, da se kavarna zapira. Potegnil je krepek vzdih iz najglobljega kotiča svojih pljuč in ga izpustil v megleni jutranji zrak, da je revež vztrepetal in zaječal. »Ali nisem rekel, da me bodo izdali, predno zapojo petelini!« Zasukalo se mu je v glavi in zasukal se je na peti. »Nič ni res, da je megla na polju, le v moji glavi je megleno. Praznik je in zato se spodobi. Seveda se spodobi, da pojdem na livade in s ptički zapojem slavo preljubemu bogu, ki mi je vzel, kar mi je dal. Jure, kar pojdiva,« si je namignil in jo je ubral proti Igu.

Dolga je ižanska cesta ali dolga je bila tudi Juretova misel, dolga in lepa, pa samo ena: spodobi se, da pojdem na livade in pojem s ptičkami. Vso dolgo pot ni videl ne na levo ne na desno, kajti gledal je samo vase, v svojo dušo in na tisto dolgo misel, ki se je po dnu njegove duše vijugala kakor prelepa kača in blestela zdaj v tej zdaj v oni barvi.

Hodil je po cesti, ob senožetih in potokih in naenkrat se je znašel v čisto neznani krajini. Dolga tesen se je vlekla pred njim, vodopadi in slapovi so bobneli na desni in na levi in lepo je bilo hoditi po njej. Jure je koračil dalje, same so ga nosile noge, kajti on jih ni prestavljal, ni videl nič, ni slišal nič, marveč je mislil in ni še prišel do konca tiste svoje imenitne misli.

Naenkrat pa se je ustavil, zapičil kazalec v nosnico in začel s premilim glasom: Drage moje dušice, prelepe moje rožice, kako ste vendar lepe! Jure pa je meglen in vas ne bode gledal, ker mu lezejo oči vkup in ker je danes praznik v žepih, Amen. In zleknil se je v travo in zaspal pod Krvavimi pečmi.

Ker je njegova tepka molela v zrak, se je solnčni žarek vanjo zapičil s toliko silo, da se je Juretu zdelo, da je to njegov lastni prst in da torej zopet treba misliti. Zato se je predramil, s palcem odmeril solnčno višino na nebu in prišel do sklepa, da mora biti že precej preko poldneva. Skoro da se je prestrašil, zato se je vzravnal in zaklical na vse prsi: »Mati, kosila mi dajte!« In šele ko je odjeknilo, mu je prišlo na misel, da ni doma in da ne bo kosila in nič ni bil zlovoljen vsled tega. Odtrgal si je bilko in jo prežvekaval, oči pa so mu plale po rožicah in njegove misli so hodile med njimi semtertja čisto nalahko. Pa čimdalje bolj otož­ne so bile. »Lepa si, cerkvica, gori vrh hriba in tako prijazno migljaš sem doli, toda jaz sem lačen in bi te ugriznil, če bi bila potica. Tako pa, mir s teboj in z mojim želodcem. Jaz sem žalosten in bodem umrl, rožica med rožicami, pa bodo jokali za menoj in mi postavili spomenik.« In ob tej prelepi misli je vnovič zaspal in ni več slišal murnov, ki so pevali njemu v čast.

Bil je že pozen popoldan, ko je nanj naletel samcat popotnik, z Rašice vračajoč se v Ljubljano. Dvignil je Jureta in ga odvedel seboj. Jure pa je bil molčeč kakor gruda in vso pot se je po njegovi duši premetavala samo ena misel, da ni bilo prav od dvanajsterih aposteljev, da so ga bili tako brezsrčno zapustili zarana, še predno so zapeli petelini. In to misel je obglodaval vso pot in se nasičal ž njo in bila mu je edina hrana tudi še drugi dan.

Potlej pa je energično dregnil v nos in pričaral iz njega zaklad, da je zopet zadišala pred njim nadevana pečenka in se je obnjo oblizovala mehka njegova duša. In tako se je vnovič začela stara pesem, ki ne bode izzvenela preje, dokler Jure resnično ne bode počival pod rožicami, ki jih je tako ljubil.