Jure (Joža Lovrenčič)
| Jure. Črtica iz naših gor. Josip Lovrenčič |
| |||||||||||||
Najdenček je bil Pologarjev Jure. Pologarjevi so ga dobili ob košnji na travniku za hišo, redili so ga in vzredili in v plačilo jim je moral biti hlapec in delati ko črna živina. Usmiljenja ni poznal pri Pologarjevih in prijazna, ljubeča beseda mu je bila tuja. Že v otroških letih je skusil vse to in njegov duh se je razvijal počasi in težko. Pologarjevi so bili tega veseli, ker jim ni bilo treba poslati otroka v šolo in ga rediti osem let zastonj in ne bo mogel iti pozneje v svet za boljšim zaslužkom.
Tako je Jure delal dan za dnevom, leto za letom, ubijal svoje mlade moči — a odporne misli ni poznal. Jesti so mu dali in ga oblačili. Dovolj mu je bilo in drugega ni zahteval.
Rastel je in odrastel — a ostal je otrok, boječ in plah. Njegove velike tope oči so gledale prestrašeno in začudeno v svet in ob vsaki besedi, ki jo je izgovoril tiho in jecljaje, mu je obkrožil široka usta smehljaj otroške zadovoljnosti.
Delal je in trpel in ni se čutil nesrečnega.
Pa tudi k njemu je prišlo čustvo nezadovoljstva in to tedaj, ko je prišel do prvega denarja in si ga potem želel vedno več.
Hrepenenje in njegove posledice so prišle tako. Nekega dne je šel po vasi, oči vprte v tla in dobil je krono. Lepo se mu je zazdelo — a kam ni vedel ž njo. Shranil jo je in hodil poslej vedno s povešeno glavo in v tla vprtimi očmi, da bi še dobil. Pa take sreče ni več imel.
Teden pozneje je bil v vasi sejem. Prišli so trgovci in havzirovci in postavili svoje šotore. Jure se je spomnil na krono in hodil okoli havzirovcev, gledal lepe nože, ogledalca s cesarjevo podobo, orgljice in drugo tako drobnjad in vse se mu je zdelo neizrecno lepo. A ni si upal vprašati po ceni, da bi kupil. Otroci, ki so se drli okoli šotorov so se mu smejali in ga dražili. Jure jih je pustil, hodil mirno od enega prodajalca do drugega, postal, gledal in se čudil. Pri enem se je ustavil dalj časa. Tam je stala Ogljarjeva Tončka in izbirala razglednice, na katerih so bile pozlačene rožice in pod njimi roki, ki se poslavljata, golobci z belim pisemcem v rdečem kljunčku, lepi srčki in spodaj drobne vrstice zaljubljene pesmi in kdo ve kaj še vse.
“O Jure!” prijazno smehljajoč se ga je pozdravila s prijaznim glasom. “Ali bi tudi ti rad kaj kupil?”
Nasmehnil se ji je, pokimal in pokazal krono.
“Jej, tako bogat si! Seveda lahko kupiš; kar izberi, ti bom pomagala!”
Jure se je osrčil, pogledal vdano Tončko, potem prodajalca, ki mu je že začel razkazovati svoje blago.
“Orgljice!” je rekel Jure in prodajalec je vzel ene in poskušal igrati.
“Dobre so Jure, kar kupi!” mu je svetovala Tončka.
“Štirideset krajcarjev — deset ti še ostane,” je rekel prodajalec in mu jih dal.
“Petintrideset Vam da! Dosti imate,” je pomagala Tončka mešetariti. Mož se je upiral in pravil, da ne more, ker jih je kupil sam za isto ceno. A Tončka je le silila vanj in Jure je napravil kupčijo. Ves vesel je bil in začel igrati. Ni šlo — pa dovolj mu je bilo, da so se oglasile. Ne ene ne dveh ni rekel, samo nasmehnil se je hvaležno Tončki in odšel.
Tako je prišel Jure do orgljic in do spoznanja, da je denar nekaj velikega, ker zanj dobi, če ga ima, kar hoče. Orgljice so mu prinesle veselje, spoznanje, žalost. Ubogega se je začutil in mislil je in tuhtal, kako bi prišel do denarja, da kupi ob drugem sejmu zopet kaj lepega.
Tiste dni je umrla bogata Potokarica, Pologarjeva sestra, ki je dala Juretu večkrat kos belega kruha in ga podučila z ljubečo besedo kakor mati. Jure jo je šel kropit in po pogrebu z otroci k Potokarjevim, ki so delili po vaški navadi za ranjko drobiž vbogajme. Jure je dobil desetico, ker je bil nekako v žlahti.
Petindvajset krajcarjev je imel — a le premalo se mu je zdelo. Zato je tuhtal naprej in prišel do nove misli. Videl je, kako nosijo fantje za klobuki krivčke in druga peresa in sklenil je poiskati podobnih in jih prodajati. A kje jih dobiti? Spomnil se je, da je videl večkrat zleteti iz Belega čela, par sto metrov visoko skalnate navpične stene, orla in jastrebe, sokole in kragulje in sklenil je iti pogledat.
In šel je. Pod Belim čelom se je oglasil pri ogljarju, ki je imel tam svojo kočo, in povedal Tončki, kaj misli. Njej je zaupal svojo skrivnost, drugemu ne. Tončka se mu je nasmehnila in mu odsvetovala plezati po steni do ptičjih gnezd.
“Visoko je in prej ko prideš do njih, se ti začne motiti in padeš. Nevarno je Jure!”
Jure ni poslušal. Šel je iz ogljarjeve koče, igral med potjo na orgljice in ko je prišel tik pod steno, je pogledal, kod bi najložje do gnezd prišel. Prej jih je moral še izslediti in zato je začel lučati kamenje na vse strani stene. Par sokolov in divjih golobov je spodil. Dosti mu je bilo za sled. Plezal je po steni navzgor. Tončka je gledala od daleč in se čudila Juretovi drznosti. Bala se je, da se mu zdaj zdaj spodrsne, da se odtrga trava, ki je tu in tam poganjala iz stene in se je držal zanjo, in bo strmoglavil v prepad. Toda Jure je plezal počasi in gotovo, prišel do jam, v katerih so gnezdili ptiči, pobiral peresa in jih deval v njedri. Ko je pobral, kar je mogel, je zlezel previdno s stene in šel zopet do ogljarjeve koče, da se postavi pred Tončko in ji pokaže lepa peresa.
“Revček,” si je mislilo dekle, ko je stopil v kočo in mu ponudila kislega mleka. Vzel je in pil. Potem ji je razkazoval peresa.
“Pa nikar ne hodi, Jure, več na steno. Ponesrečil bi in škoda bi te bilo. Dober fant si — še jokala bi za tabo!”
Tako lepo prijazno je izgovorila besede, da je postalo Juretu milo pri srcu in ji je obljubil, da ne pojde več.
Prišel je domov, ponujal fantom po vasi peresa, a niso jih marali. Vžalostil se je Jure in sama britkost se je oglašala v njegovem srcu. Ker vsi lepi upi o denarju so izginili. Da bi vrgel peresa proč, ki so bila tako lepo pisana in so spreminjala v solncu barvo, se mu je zdelo škoda in zato jih je začel ponujati otrokom. In pri otrocih je imel več sreče. Dečki enajstih, dvanajstih let bi se tudi radi postavili z lepimi peresi za klobuki kakor fantje. Radi so dali Juretu svoj krajcar, ki so ga že kje dobili.
Jure je poprodal svoje blago in bil za par grošev bogatejši.
Ko je zvečer ležal na skednju, je štel pri luninem svitu svoje novce in skesal se je, ker je obljubil Tončki, da ne pojde več v Belo čelo. Uro bi kupil drugič rad, a zanjo bi trebal več ko krono. In sklenil je, da ne bo držal obljube. Nič se ne oglasi pri ogljarju. Tončka ga ne bo videla, pa bo dobro.
In Jure je hodil vsakih 14 dni v Belo čelo, nosil peresa domov in jih ponujal po vseh sosednih vaseh. Poprodal je navadno vse in zato je šel vsakikrat z večjim veseljem novih iskat.
Neke nedelje proti večeru je plezal zopet po steni. Med plezanjem je prišel do gnezda divjih golobov in našel v njem dva godna mladiča. Pobral ju je, dal v njedra in ni mu bilo več za peresa. Spomnil se je Tončke in misel se je vzbudila v njem, ki je je bil srčno vesel in ji je dal izraza z zadovoljnim pogledom na ogljarjevo kočo.
“Tončki jih ponesem,” je sklenil. “Vesela bo in imela me bo še bolj rada in ne zameri mi, ker nisem držal obljube.”
Splezal je s Čela in stopal po drči veselo proti ogljarjevi koči, iznad katere se je dvigal dim in se razgubljal kakor meglica nad zelenim bukovjem, kjer je prepeval kos svojo večerno pesem.
Tončka je zaslišala že od daleč korake, prišla pred hišo in se vsedla na klop. Začudila se je, ko je zapazila Jureta, ki se je bližal z izvanredno veselim obrazom.
“Kaj pa je Jure?” ga je povprašala.
Nič ni odgovoril. V zadregi je segnil z desno roko v njedri in z levo potiskal goloba, ki sta mu zašla med potjo za hrbet. Izvlekel je enega in potem še drugega in ju držal z obema rokama.
“Kje si jih dobil?”
“V Čelu,” je boječe zajecljal Jure in nadaljeval, “tebi Tončka jih dam, ker si dobra z mano in me imaš rada in ker te imam jaz rad.”
V tla je pogledal, kakor bi ga bilo sram, da ji je povedal, kar je večkrat občutil, ko je ležal na skednju in poslušal zaljubljene pesmi, ki so jih peli fantje na vasi.
“Jej. jej. Jure, golobce si mi prinesel, in zato si mi jih prinesel, ker me imaš rad! O kako si ti ljubezniv fant! Prav zares, rada te imam,” mu je prijazno smeje se govorila Tončka. Vzela golobca in ju odnesla v hišo, odkoder se je takoj vrnila.
Jure je hotel oditi, pa Tončka ga je vstavila.
“Čakaj no, Jure, ker si tak fant, pa ti odtrgam rdeč nagelj in rožmarin in roženkravt ti denem zraven, da se postaviš!”
Šla je k oknu, kjer so cveteli nagelji, rastel rožmarin in se šopiril roženkravt in ko je delala šopek, je govorila: “A veš, Jure, če me imaš rad, bi mi moral prinesti kaj drugega. Fantje ne nosijo dekletom golobcev. Prstan bi mi prinesel, ki bi bil zlat in imel na sredi kamenček, ki je tako svetel, da lesketa ponoči in sveti ko luč!”
Jure se je vzžalostil in oči so se mu zasolzile. “Z Bogom,” je rekel in odšel z mislijo o zlatem prstanu in čudnem kamenčku v njem.
Tončki se je smilil in kesala se je, da se je tako pošalila z njim. Rada bi ga potolažila in zaklicala je za njim: “Jure, kar nič ne bodi žalosten! Saj si fant. Denar zaslužiš, če hočeš, pa mi kupiš prstan. In tudi, če ga ne kupiš, vseeno te bom imela rada. Samo priden moraš biti!”
Jure je izginil za ovinkom in Tončka je odšla v hišo.
Pologarjevi so ravno večerjali, ko se je Jure vrnil ves žalosten in zamišljen. Dali so mu večerjo. Po večerji je pomolil z njimi in se odpravil na skedenj. Nič ni mogel zaspati. Prešteval je denar in mislil na prstan. Dobiti ga je hotel na vsak način, ker brez njega bi si ne upal niti pogledati Tončke. Da bi ga kupil? Premalo ima denarja. Eno krono in dva groša! Premalo za prstan, kakoršnega bi rada Tončka, ki je tako dobra. Čakati bi moral morebiti še leto in dan, da bi prihranil toliko denarja, kolikor velja prstan in mogoče še bi ne bilo dosti. Nemirno se je valjal po ležišču in se grizel v ustnice, ker si ni vedel kako pomagati. Oči so ga ščemele, a zaspati le ni mogel.
Iz zvonika se je oglasila ura. Zamolklo so sekali njeni udarci nočni mir. Jure jih je štel in naštel enajst. Ob enajstem so mu zažarele oči in skočil je pokoncu.
“O prstan — čakaj Tončka, še jutri ti ga prinesem!”
Ura ga je spomnila na pokopališče in na grob ranjke Potokarice. Takrat, ko je šel kropit, je zapazil, da je imela na roki prstan. Zlat je bil in zato je sklepal Jure dalje, da je moral imeti tudi čuden kamenček.
“Dobim ga. Potokarica ga ne rabi v jami. Mrtva je in nič ne bo jezna, če ji ga vzamem. Prstana je škoda. Zlat je in kamenček ne more svetiti v zemlji. Tončka ga bo pa vesela in rada me bo imela.”
Tako je mislil in govoril sam s sabo v presledkih. Poiskal je kramp in lopato, šel oprezno s skednja in se na potil proti pokopališču, ki je ležalo vse tiho in mirno koncu vasi. Vesel je bil Jure, da je bila tema in nič ga ni bilo strah. Dospel je do cerkve in postal. Videl je, da so cerkvena okna razsvetljena in pomislil je, kdo bi bil v cerkvi. Nič se ni ganilo in spomnil se je, da gori večna luč. Šel je mimo cerkve in dospel na pokopališče. Tesno mu je postalo, ko je pogledal po njem in videl črne križe, ki so stali drug poleg drugega tako resno po grobeh. Posebno pogled na onega velikega sredi pokopališča ga je zmrazil. Pravili so mu, da stoji za vse one, kateri nimajo svojega križa in mislil si je, da bo tudi njegov. Da ni bilo misli na prstan v njegovem srcu, bi vrgel kramp in lopato in odhitel s pokopališča. A prstan, ki bi ga ne mogel kupiti niti čez leto, mogoče čez dve, tri leta ne, mu je dajal pogum in preganjal strah, ki se je začel buditi.
Poiskal je grob, v katerega so pokopali Potokarico. Križ, ki je stal na grobu, je prijel oberočki, ga zamajal semintje, da je zaječal, kot bi prosil, naj ga pusti in odide. A Jure je začel in dokončati je hotel svoje delo. Izrul je križ, ga postavil na stran, vzel kramp, razrahljal zemljo in jo z lopato izmetaval. Počasi je šlo in ni prišel do srede jame, ko je zdrknila v zvoniku ura in začela biti dvanajst. Ustavil se je in poslušal. Po zadnjem udarcu je nadaljeval s krampom in potem spet z lopato. Zemlja je rastla na obeh straneh jame in Jure je bil le za glavo iz zemlje, ko se je zravnal. “Še eno plast izmečem,” si je mislil. “Potem sem pri trugi in prstan bo moj!”
Z novo vnemo je zamahnil kramp in zabobnelo je pod njim. Zdaj bo! O, Tončka, jutri ti že prinesem prstan. Takšen bo kot si rekla, da ga nosijo fantje dekletom. Ni izgovoril tega, samo mislil je in veselo mu je bilo pri srcu kot mogoče nikdar.
Res je prišel do truge. Izmetal je z lopato zadnjo plast, potem vzel kramp, pokleknil, da ga bolj priročno zažene in odbije deske ter sname Potokarici prstan. A takrat, ko je zagnal in je zabobnelo v jami, se je vtrgala zemlja in zgrmela nanj. Obupen klic je presekal noč in mir je zavladal nad pokopališčem — — — —
Drugo jutro je prišel cerkovnik zvonit jutranjico. Odzvonil je in ko je hotel oditi, je pogledal po pokopališču in vstrašil se je. Videl je, da je razkopan Potokaričin grob. Šel je gledat in spoznal podsutega Jureta.
“Bog se usmili za dušo!” je rekel polglasno in stopil k Potokarjevim, da pove, kar je videl.
Uro pozneje je ležal Jure na mrtvaškem odru v mrtvašnici in zvonovi so mu peli zadnji pozdrav. Milo in zbrano so se glasili, kakor bi klicali Juretu v onstran: “O, Jure, da nisi poznal denarja, bi ne poznal hrepenenja in ne prišel do ljubezni; delal bi in trpel — a bil bi srečen!”