Jurček in Packarija
| Jurček in Packarija (Jurček in Packarija) Mateja Reba |
| |||||||||||
Malo naravnost, malo na levo in malo na desno, malo v klanec in malo v dolino bi morali stopiti, pa bi prišli v Zeleno deželo. In če bi šli od tam še malo naravnost, pa malo na levo in na desno, malo v klanec in malo v dolino, bi končno prišli v deželo Packarijo. Že njeno ime nam pove, kakšni ljudje živijo tam: Packoni. To so tisti, ki mečejo odpadke kar skozi okno, tisti, ki uničujejo vse, kar jim pride pod roke, od tal do zraka in vode. Tisti, ki lomijo mlada drevesa, vlačijo mačke za rep in počno tisoč in eno packarijo. Včasih niti ni treba tako daleč, vse do Packarije. Pogosto živimo namreč tudi sami v podobni deželi. Le poglejmo malce okrog sebe!
Packoni so prava sramota za ljudi, predvsem za Nepackone. Prebivalci Zelene dežele so zelo jezni na svoje malomarne sosede. Zato so se lepega dne zbrali in sklenili, da je treba Packone končno naučiti spodobnega obnašanja. »A kako?« so se spraševali. »Najbolje je, če jim pokažemo, kaj je prav in kaj ne,« so se nazadnje domislili. »Obišče jih naj naš odposlanec, ki jim bo s svojim zgledom pokazal, kaj je prav in kaj ni, kako ohraniti naš planet zase in za potomce.«
Toda: koga poslati? Po dolgem premišljevanju so izbrali Jurčka, najbolj pridnega in redoljubnega fantiča. Zaprosili so ga, naj gre k Packonom na obisk. Jurček se ni kaj prida obotavljal. Svoje reči je nabasal v nahrbtnik, zajahal kolo in se odpravil v deželo Packarijo. Hitro sedimo na kolo še mi in jo mahnimo za njim pogledat, kaj vse bo tam doživel!