Junakinja zvestobe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Junakinja zvestobe. Povest iz turških časov.
Lea Fatur
Izdano: Ženski svet 5/1 5/2 5/3 5/4 5/5 5/6 5/7 5/8(1927/28)
Viri: Ženski svet 1927/28, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 1, 2, 3, 4, 5, 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. V bedi in strahu.[uredi]

Vojna in njene posledice, požari, kuga in lakota so vtisnili svoj pečat krajini in ljudem. Res se mogoči senožeški grad na svojem golem vrhu, toda poletno solnce razkriva neusmiljeno slabo zamazane razpoke in luknje škrbinastih stolpov, grajskih in obrambnih zidov — posledica silovitega potresa l. 1511. — ki je uničil toliko mest in gradov in razklal Dobrač.

Tudi senožeške hiše, zidane na štiri vogale, krite s škriljmi, združene pod gradom kakor v obrambno črto, tudi one kažejo sledove naravnih in od človeka vporabljenih sil razdejanja. Kaže jih tudi vas Gabrče, ki se je zatekla na drugi strani hriba pod grad, kažeta jih cerkev Sv. Roka nad Senožečami, župnišče v njuni bližini in cerkev Sv. Antona Pad. v Gabrčah.

Ožgane stene, hiše brez strehe, ostanki skednjev in hlevov, okleščena drevesa in ožgani štori kažejo še pot zadnjega turškega roparskega pohoda (iz l. 1550.), ko je požgal in oropal krvoločnež Postojno in njeno okolico. Zatrznjene in zapuščene njive v kotlinah, porušeni zidi ograje, veliko število še ne vzravnanih grobov pričajo, da je odvedel in pomoril Turek cele rodbine in da sta morili za njim sestri kuga in lakota.

Kurišča v Zavinki, v Podmolu, v Senožeški, v Postojnski in v drugih jamah, gorišča po gozdu so bila priča strahu beguncev, številni tabori v okolici, kakor Senožečam najbližj v Dolenji vasi, Vremski, tabor pri Sv. Lovrencu, Košanski in Slavinski, Šilen- in Repen-tabor so bili priča junaštva.

Popravljeni in pozidani so ti tabori pa tudi priča previdnosti in strahu. Strahu pred sovražnikom, ki nikdar ne miruje, ki ga ne zadržuje ne skala ne voda, ne zima ne vročina. Marsikatero leto je obiskal po trikrat ubogo kranjsko deželo in samo iz postojnske okolice je odpeljal po več tisoč ljudi nakrat. Trnje in osat raste po nekdanjih njivah, razpadajo vasi, opuščajo se cerkve in samostani, podivjane mačke tožijo po razvalinah, množe se črede volkov in jate roparskih ptic.

Branitelja lakote, žita, ne more kmet več spravljati doma. Po taborih so napravili kaste (žitnice). Sto in petdeset jih je v Šilen-taboru, ki ga je bil sezidal l. 1471. gospod Ravanski, štiriindvajset jih ima Košanski tabor. In grmade čakajo ... Možnarji so vedno pripravljeni, strah stiska vedno srca ... V strahu rodi mati otroka, s skrbjo pogleduje doraščajočo hčer, sina: Kaj ne bo rosna deklica žrtev turške pohote, in deček, ali ne bo moril janičar svojih bratov? S čokano v roki orje kmet, se ozira za sovražnikom, s čokano spremlja ženske na poti po vodo. V spanju čuje gospodar peket urnih konj, v pišu burje sliši divji krik ...

Jasno je nebo in zlato je solnce. Vendar se zdi, da je vsa krajina zamišljena v žalost svojih prebivalcev, da premišljuje Matičnik in Osojnik, Vremšica in Gabrk, Nanos, Snežnik in Javornik zgodbe minulih in sedanjih dni. Zamišljen je gozd, ki se širi črn od Postojne in Hrušice, nad Sv. Vidom, tja daleč v Turčijo, zamišljeni so ceri, gabrovje in bukovje, ki raste ravno v zavetnih kotlinah in se krivi in grbi pod burjinim pišem. In voda v gorah tika in taka kakor v sanjah in voda v jamah čaka in čaka: da se gane zmaj velikan v zemlji in razruje oklep gora, da se razlije voda po dolinah kakor nekdaj ... Saj je prisegla zemlja, da bo uničila delo pritlikavcev, ki gomazijo po nji.

In nad spomini groze, nad bedo, ki ubija, nad strahom, ki mori, se dviga kakor orel velikan ime Soliman. Soliman, ki si je osvojil Ogrsko, ki ogroža Avstrijo, Soliman, ki se pripravlja na nov napad na Dunaj, Soliman, ki je prisegel, da bo zobal njegov konj raz oltar Sv. Petra v Rimu in da bo Sv. Štefan na Dunaju njegovemu konju hlev.

«Soliman!»

Jasno zazveni strašno ime v zraku, se trese po pašnikih pod Senožečami in v Gabrčah, se izgublja pod Vremšico.

«Soliman, zavrni Liso! Soliman, naženi Rogača!»

Glas pastirčka ukazuje raz gabrškega pašnika in Soliman, velik pes volčje pasme, sivkaste dlake, skače med živino, ji kaže ostro zobovje, renči in laja, skače k dečku pastirčku in hvali sam sebe, mahaje z repom: «to sem jih ugnal.»

Štirje so, ki pohvalijo in gladijo s suhimi, zagorelimi rokami veliko pasjo glavo, trije dečki in dekletce. Najstarejši deček je Krumpčev Lojzek, drugi za njim Mohorjev pastirček Balant, tretji Zaharjev najmlajši fantek Jeronim. Dečki so suhi v obraz in život, rama in lakti jim gledajo iz raztrgane hodnične srajce hlačice so krpa na krpi, prišite z močnim koncem (sukancem iz domače preje). Za glavo so si omislili vehasto pokrivalo iz drevesne gobe, cokle jim varujejo ožgane in opraskane noge kačjega pika in ostrine kamenja. Pastirčki so, pa platnena torba ob rami je prazna, pastirčki so, a imajo namesto piščali okovane palice z ostrim koncem in namesto razposajenega veselja jim gleda skrb zamišljeno iz revnega obraza, namesto vesele pesmi jim prihaja iz ust modro ugibanje.

Dekletce, ki sedi poleg Lojzka, posluša zamišljeno. Drobno je, staro komaj kakih devet let, v obrazu pa ima črte, ki so jih zarisali pogovori o hudih časih. Ni še stradala Marinka, najmlajša Mohorjeva, ni še bežala, ni še videla Turka, ni obolela od kuge, tudi oblečena je v celo prtneno obleko, toda večna skrb odraslih se je vtisnila otroku v srce in lice.

Pred njimi kakor na dlani so gabrške hiše z velikim obzidanim dvoriščem. Zidane hiše, ki te spominjajo, da je bilo tu nekdaj rimsko mesto. Prijateljsko se dviga med hišami ponos vasice, cerkev, in nad njo na gričku Krumpčev dom, prostoren in trden. Na travniku za Krumpčevo hišo leži kakor sivkast trak platno, ki ga belijo. Po dvoriščih se suši na rjuhah pšenica za mlenje, v skednjih čaka proso, ječmen in oves, da ga ojnanejo, omlatijo. V tenkih plasteh leži ob hišah lan, ki se suši, v velikih kadeh ja lan, ki se godi. Terilnice čakajo, statve kličejo, kolovrati molče.

«Kakšen mora neki biti pravi Soliman?» pregovori bolj plašno Jeronim, vajen, da se posmehujeta starejša dva njegovim besedam. Živahno mu odgovori Balant: «No kakšen? Pasjo glavo ima in kačji rep. Vsi Turki imajo pasjo glavo, saj si slišal, ko je pravil Lojzek, kako so sledili ženi kristjanki, ki jim je odšla. Pasje glave so imeli in lajali so.»

«Vsi Turki lajajo,» je pritrdila Marinka. «Soliman pa ima devet glav kakor zmaj v gorah in je, kakor oni tam notri, devet stolpov visok in devet stolpov širok.»

«In če zazija,» razvija Jeronim malo pogumneje svojo misel, «požre Krumpčevo Liso in Rogača, naše marogaste mule in Simonova oslička. Vso živino iz Senožeč in Gabrč.»

«Vso — od Postojne do Trsta,» pritrdi Lojzek. Prevzeti grozne misli o Solimanu velikanu obmolknejo otroci. In poletni čas jim pomiri razburjena srčeca. Sladko diši od senožeti, od gide, od klinčkov po vasi. Rezko udari v sladko vonj mahu in rubije, vonj sivih skal, materine dušice. Mah in gobe, cer in smreka, ves gozd izpušča svoj duh v topli poletni zrak. Čebelice pripovedujejo pastirčkom o metuljskih sitnežih, ki si lastijo cvetlice, muhe nagajajo kravam, da začnejo bezljati, žametasti čmrlji se jezijo na vitke ose, hudobni sršeni bi se radi iznebili svojega strupa. In rogači in mimice in kukci in brbci in tresorepke in ščinkovci in mravljice in gosenice — vse lazi in leta, brenči, hiti kakor v veliki skrbi.

In kakor pozdrav iz daljnih čudežnih dežela, kjer je vse samo prst in trava, prihaja na krilu vetriča vonj po morju; po poti do onih dežela, po poti, ki te mami in kliče raz senožeškega gradu, raz Vremšico. Z vonjem priplava tisoč bajk in pravljic, povesti o obmorskih mestih, o ladjah, ki so velike kakor grad, o vilah, ki žive vse zelene v morju, o bogastvu, ki vlada tam, kjer teče po potokih mleko in med in imajo ljudje pozlačene strehe in slonokoščene mize.

To je čas, ko pozabi pastirček na pašo, ko stopijo predenj postave iz pravljic in sanj.

Belo in črno se giblje po travi in med skalami nad senožeti. Ovčice in ovni, koze in jančki se razhajajo, muleč in premišljajoč. Črednik zadremlje zamišljen v podobe svojih sanj, dremlje ob njem Solimanov sovražnik, divji Pogan.

Iz gibajočih se vej in senc stopijo v zlatih šlemih na močnih konjih oni, ki so zidali nekdaj tu mesto, oni, ki se prikazujejo mesečne noči in potujejo vedno domov – tja preko morja. Za njimi prihajajo v pernatih klobukih, s širokimi meči oni, ki jih je izvabil prejšnji lastnik gradu, Mihael Frankopan, v zased pod Senožečami. Benečani so, ki so zavzeli pod Cirzanom Postojno in njeno okolico, ki so požigali in morili tod ravno tako kakor Turek. Tudi oni hodijo domov ... Vsem je težka kraška prst. In vsi bi bili radi rešeni te poti. Rešeni bi bili pa, ko bi našel kdo zaklade, ki so jih zakrili po jamah, po gorah. Čuva jih kača-kraljica, čuva jih kača-deklica.

Iz ograjnega zidu ob pašniku pomoli kača ploščato glavo, pogleda s poševnim očesom hudobno po otrocih in zasikne.

To ni navadna kača ... Že se zasveti kamen v kroni, kamen, ki odpira vrata v gori. Če si nedolžen, pastirček, in če imaš pogum ... Ureži ob mlaju leskovo mladiko, nesi jo trikrat s ssboj k maši in udari od sebe po kači ...

Lojzek pregovori kakor iz globokega spanja: «In ko bi premagal kačo in vse druge duhove-varuhe zaklada, bi pokazal Solimanu pasjeglavcu. Papežu bi poslal mernike zlata, da bi sklical križarsko vojsko. Cesarju, ki zmiraj berači stanove za denar in nam naklada nove davke, bi poslal mernike zlata. Sam bi šel na Turško in bi poiskal in odkupil svoje ljudi in druge kristjane. In vse hiše bi popravil in pozidal in nov grad bi sezidal, in žita bi pripeljal iz bogatih dežel in vsi bi jedli samo pšenično pogačo in nikdar več bi ne prišla v deželo lakota.»

«Jej!» vzdihujeta Jeronim in Balant in verujeta že, da je našel Lojzek zaklad, da ga ima. In Marinka vpraša skrbno:

«Ali me boš vzel, Lojze, kadar bom velika!»

Vprašanje vzbudi pastirčka iz pravljičnega razpoloženja. Nevoljen zato ošvrkne Marinko s prezirnim pogledom in zategne: «Ne vem.»

«Zakaj pa ne?» se užali otrok. «Saj bom imela doto in balo. Jerneja bo imela, pravijo mati, mernik denarja, par volov, bale sukna in platna, in jaz ravno tako.»

«Kaj se bom ženil, da mi odpelje Turek ženo in otroke? Raje grem za meniha, pa bom kakor kapitan sklical kmete s kosami in cepci, pa bomo šli, kakor so šli tedaj Krumpčevega deda oče in drugi Senožečani in Gabrčani. In pridigoval bom Solimanu, kakor je pridigoval sv. Frančišek, ko so oblegali križarji Damijeto sultanu el Kamilu.» [1]

Jeronim in Balant sta strmela v svojega tovariša. Strmel je celo zvesti poslušalec pes, ki še ni dognal uganke, kaj da govore o njem. Pa ne da bi bil še kak pes tega imena?

«Ti boš res za gospoda, ko veš toliko,» je rekel Balant ves prepričan. «Le kje pa izveš vse to?»

«Poslušam. Dosti slišimo v cerkvi. Gospod župnik me uči ob nedeljah brati. Naša mlada me tudi uči in dosti pesmi in tega, kar se je zgodilo, mi je povedala. In Tomaž, deseti brat, je pravil ljudem marsikaj, jaz sem poslušal. Škoda da ni Tomaža in njegovih gosli že nekaj časa blizu.»

«Tomaž mora vendar, hoditi po svetu, ker je deseti brat,» modruje Balant «ali vaša Srebrna, ta ve toliko kakor gospod župnik. Pisati zna, brati, peti in več jezikov in s krščanskim naukom poseka vse druge žene.»

Marinka je zagrabila priliko, da vrne Lojzku razžalitev. «Naša mati pravi, da ni prinesla Srebrna nič k hiši.»

Naglo je sunil Lojzek iz ust: «In Jerneja bi imela mernik denarja, par volov, dve kozi rogati, dve škilasti kuri, kaj ne? In vendar je vzel naš mali raje Srebrno.»

Marinka je gledala odprtih ust v Balanta: «Ti si naš pastir, ti mi moraš pomagati.» In Balant je vščipnil Lojzka: «Kaj mu pa hočeš, Marinka, saj bi ne imel žene kam djati.»

«Saj je Krumpčev,» je kazala deklica na lepo hišo.

«Hiša je od mladih. Lojzku je pobil Turek mater in odpeljal očeta in tri brate. Pa so ga vzeli Krumpčevi za svojega.»

«Oh!» je vzdihnilo dekletce. «Saj ni več fletno na svetu. Težko se bo možiti, ko pobija in odvaja Turek dečke in jih nabira cesar za vojake.»

Pastirčki so se zasmejali, saj so vedeli, da ponavlja Marinka le tožbo svoje sestre in svoje matere, ne da bi prav razumela to, kar govori. V tisti smeh, v prvi in jasni smeh tistega dne je zavohal Soliman v zrak in zatulil. Takoj so dali psi po Senožečah in Gabrčah slišen glas od sebe in Pogan, sovražnik Solimanov, se je oglasil od zgoraj. V lajanje psov je zakikirikal Krumpčev petelin. In takoj so mu odgovorili petelini po obeh vaseh, laj in kikirik se je oglašal še iz drugih vasi.

Soliman je začel tuliti in zatulili so psi pod gradom. Zaleglo in žalostno se je odbijalo tuljenje od Vremšice, vznemirilo je srca ... Gospodinje hite na vrata, ženske pri gabrškem vodnjaku se ustavijo pri pranju, staremu Mohorju zastane zajemač v rokah: To ni volk, to ni medved, to je opomin!

Bledi se pogledujejo pastirčki, blede gledajo ženske na grad: da bi vsaj moški bili doma, moški, ki so danes v gradu na tlaki. Ali naznanja tuljenje, da se bliža zopet morilka kuga, ko so se komaj malo oporavili in obdelali njive in načeli in napredli, da bodo pokrili nagoto otrok in da bo vsaj prosenega kruha in kaše? ...

«Nehaj, Soliman!» vihti Lojzek palico. Pes pogleda žalostno in umolkne: Ljudje so res neumni ...

2. Govor o junakinji.[uredi]

Gabrški samosrajčniki so se zbrali tudi tisti dan po svoji navadi ob koritu pri vaškem vodnjaku. Tam je prala navadno kaka ženska, tja so priganjali živino. Iz korita se je odtekala voda, otroci so jo zajezili, so gradili mlinčke, sploh: zabavali so se nebeško – lepo. Tu so bili zbrani malčki, ki so se gibali še negotovo na kratkih nožicah, in nekoliko večji dečki, ki so se obnašali napram manjšim, kot da štejejo oni med odrastle. Dolge, več ali manj raztrgane srajce, so bile obična obleka otrok, tako dečkov kakor deklic, v tem je vladala ravnopravnost obeh spolov. Kronist nam ne poroča, da bi bile gabrške matere posebno vesele, ko so prihajali otroci, mokri in blatni do ušes k domači skledi, toda otroci so se tam tako motili, da so pozabili na glad, in to je bilo v hudih časih glavno. Bivanje ob vodnjaku je bilo za otroke tudi visoka šola raznoličnih znanosti. Tu so se shajali stari in mladi in se razgovarjali ne glede na igrajoče se otroke, tako so poznali otroci vse tajne dogodke na vasi in po svetu; poznali so vso vaško živino in vedeli, čegav je ta ali oni konj, govedo, mula, osliček. Radi so se igrali tovornike in so nakladali dečku, ki je bil mula, butare drv – šibice – ali žakelj soli – pesek.

Tisti dan je prala pri vodnjaku stara Mohorka, tašča Balantove gospodinje; njen mož, stari Mohor, je kalal vodo. Bila sta tu tudi stari Zahar s koli in sodčkom za vodo in stara Sinica, ki je naslonila svoj škaf na rob vodnjaka. Stari sovaščani so bili utopljeni v zanimiv pogovor, ki je pordel in pomladil njih vela lica in vzravnal sključene postave. Mogoče da je vplivalo na njih pogovor toplo trepetanje v zraku, ki obuja davne spomine: kljub slabim časom so se pogovarjali o mladosti in lepoti. Stara Mohorka jo tožila:

«Poglejte oni drobiž! Kolikokrat v življenju smo vlekli takele v burji in mrazu v Zavinko, da jim rešimo dušo in telo. Ali je kaj čudno, če smo stari in nakazani, kakor da bi ne bili nikdar mladi in lepi. Kako sem se postavljala nekdaj, Sinica, tudi tebe je pogledal marsikdo in ta reveža – ali se jih spominjaš? Zdaj pa smo kakor okleščene hoje, kakor gaber smo krivi in grbasti. Poglej roke: prsti so polni grč, ta je izgubil glavico od kose, drugi od črva. Nohti so potolčeni in črni, dlan raskava, delo piše vanjo kakor na rovaš, palec je ploščat od zavijanja pri preji, spodnja ustnica se je povesila od slinjenja pri preji, jezik je odebelel, usta so se usušila. Oči so nam brljave od dima in grljevke, nos nam visi v brado, zobje so kakor senožeški stolp, noge razracane, stegna suha. Poglejmo Mohorja! Desni uhelj in tri prste na desnici mu je vzela sablja, medved na Matičniku mu je razpraskal obraz in bi mu bil skoraj odgriznil nos, Zahar vidi samo na levo oko, desno je izgubil, ko je šel s škofom Ravbarjem za požigalcem Civranom. Lepi smo ... Turek bi ne maral za nas, pobil bi nas na mestu. In še le ko je človek star, spozna vrednost lepote. Zakaj je Krumpčeva mlada tako na glasu? Ker je mlada in pravite, da je lepa.»

«Saj je tudi se oglasi nekdo izmed otrok. Mohorki zastane sapa, hudobno si namežikneta moža. Stara žena bi vzrojila nad otroci, toda ravno tedaj je zapel Soliman svoj solo in se mu je odzval pasji zbor in kurji kokodajs in kikirik.

Otroci so spreanljali tuljenje psov s svojim vriščem. Stari ob vodnjaku pa so umolknili in se spogledali:

Spomin ... Komu velja?

Mraz je šel po starih kosteh ... Vsak se je bal zase, nikdo ni hotel pokazati strahu. Mohor je vzdihnil:

«Živali so v marsičem modrejše od nas. Ko bi jih človek razumel, bi se obvaroval mnogokrat škode. Pes, konj, govedo in kura vidijo duhove. Kadar se vzpne konj, razbija s kopiti in noče naprej in se trese po vsem životu – takrat vidi duha. Pes naznanja smrt. V hiši, pred katero zatuli, bo kmalu mrlič

«Saj ne tuli pred hišo, na pašniku tuli je oporekal zopet nekdo izmed otrok, Mohorka je preslišala in omenila žalostno:

«Ko bi mogli vsaj na sveti večer razumeti, kar si pripovedujejo živali. Izvedeli bi za svojo in za usodo vseh hiš. Pa moraš imeti praprotovo seme, ki se je razcvelo in vsadilo na kresni večer.»

Stari Zahar je kimal potrto: «Spomin! Bog nas varuj neprevidene smrti. Zdaj se spomnim, ni mi bilo na mar: Krumpčev ded mi je pravil, da je sanjal sinoči o svoji materi. Pokazala mu je na široko in obljudeno pot. Dolgo, dolgo vrsto let ni sanjal o materi in čudno se mu zdi.»

Torej Krumpčev! Oddahnili so se. Kajti če so bili tudi nadložni in stari – na tisto neznano pot se jim ni mudilo. Sočutno je migala koščena brada Siničina; «Pogrešali bodo deda, pogrešali ... Če je tudi črez devetdeset, vendar seka in pili po ves dan, za hlapca jim odleže

«Kdo pa dela več kakor stari pri hiši? Mladi svet varuje svojo lepoto. Jerneja si šiva novo pečo, sedi v hladu, jaz pa peri to trdo hodnino. Ustrašila sem se pa tako spomina, da se mi kar tresejo noge

«Oh spomin! Krumpčev Soliman tuli, kadar zagleda kačo, drugi psi mu pomagajo. Kadar sliši Krumpčev petelin Solimana tuliti, pa zapoje, da ga potolaži. Krumpčev pes, Krumpčev petelin, Krumpčeva mlada se derejo vedno, da jih je slišati po celi vasi.»

Deček, ki se je vtikal že prej v pogovor starih, je stal med njimi, drugi drobiž je gledal vanje. Rahel zasmeh je zvenel iz besed in pogleda paglavca. Kar zaprhala je Mohorka:

«Ti galjot ti! Komaj za ped ga je, pa se vtika v pogovor starih ljudi ... Kdo te je vprašal? Še nikdar ni bilo tako predrznih otrok na svetu ...»

Mohor in Zahar pa se sta smejala: «Ravno taki smo bili mi vsi

Bilo jima je všeč, da je deček omalovažil spomin. Mohorka pa je skočila s palico za dečkom.

«Poješ že zopet svojo staro pesem, Mohorka?» je ustavil Zahar nevoljen jezikanje ženice. «Sama veš, da je Srebrna ravno take prave vere kakor ti, in pri izpraševanju si sama slišala, da je prekosila vas vse. Zaradi svoje katoliške vere je zapustil Srebrnin oče svojo posest v Bosni in žlahtni gospod Frankopan ga je pripeljal sem, ko mu je bil cesar daroval grad Senožeče. V gradu mu je izročil skrb za zidovje in orožje. Nikola Nikolič so ga klicali. Njegova žena je bila iz rodu bosanske kraljice, iz rodu Kosaničev. Vsi vemo, kako sta romala Nikoliča s sinom Nikolom v Rim, vsi smo slišali praviti, da sta molila tudi na grobu svoje kraljice v cerkvi.»

«Vem je bila Mohorka s pralnico po platnu, «kraljici je bilo ime Katarina, to je Katrica. Tako ime bi se podalo Krumpčevki, ne pa Srebrna. Ajdovsko ime je, pa je, če jo kliče tudi Matija za Nico in Srebrnico. Nikdar ga ni nosil krščen človek.»

«Pogorela stara, pogorela», je poskočil njen mož, «na Dolenjskem je grad Zlatnik in graščakovi gospe je ime Srebrna. Tlačani pravijo: Zlati gospod ima srebrno ženo. Povedal je deseti brat Tomaž, ki hodi vedno po svetu ...»

«Tomaž je lažnjivec in ...»

«Potrdili so tudi gospodje, ki prihajajo v grad. Vsem se je zdelo ime Srebrna lepo

«In Srebrna še bolj. Poznamo to gospodo

«Je že tako, da vsak raje pogleda kaj lepega», se je pošalil Mohor. Belo ga je pogledala njegova žena in švrknila:

«Vsi so nori za Srebrno. Naredila je Matiji, ko mu je dala tisti robček, obšit z zlato nitjo – naredila je vam vsem. Saj se je učila čarovnij tačas, ko so rekli, da je v Ljubljani

«Ti Mohorka, glej, kaj govoriš! Ne maži poštenih in učenih domačih ljudi s svojim strupenim jezikom. Nikola, sin Nikoličev, se je vendar oženil pri najbolj odlični rodbini v Senožečah in je Srebrna prava domačinka. In Marjeta, Srebrnina teta, se je poročila – z Jurijem iz Senožeč, ki je bil v gradu za oskrbnika. Srebrna je bila res v Ljubljani pri Lambergovih, pri sorodnikih našega rajnega gospodarja Lamberga, ki je bil dobil za Frankopanom Senožeče.

Nikola, Srebrnin oče, je padel pod turško sabljo, ko so plenili Turki zadnjič tod. Stara dva je pobrala kuga. Dekletce je bilo pri teti Marjeti v gradu

«In tam jo je videl gospod Lamberg, ki je imel ravno toliko hčerko. Dogovorila sta se z Marjeto, da mu pusti dekletce za par let da se bo učila z njegovo Solzano je prekinila Sinička moža.

«Suzana je popravil Zahar. «Srebrna se je res naučila vsega, kar je v gosposki hiši potreba. Dosti pa je znala že od stare matere in očeta, saj smo se čudili otroku, kako je bil pameten in priljuden. Kdo si je mislil, da bo tak cvet ostal v naši vasi, v kmečki hiši – še ko ji je prerokoval Tomaž, da bo velika gospa

«Tomaž – ta pa ve kaj, čeljusti in čeljusti se se je zasmejala porogljivo Mohorka. Zahar je planil: «Kaj je ni hotel poročiti mladi gospod Lamberg? Kaj ni prišla Srebrna zato domov, ker so hodili vsi gospodiči le za njo in ne za žlahtno Lambergovo gospodično. In kolikokrat je prišel gospod Lamberg v naš grad in je prosil Srebrno, naj se poroči ž njim – ona pa je obljubila njegovemu očetu, da mu ne bo delala težav. Nam se je smilil mladi lepi gospod

«Potem se je pa začela nastavljati Matiji, kadar so bili v gradu domlatki, je plesala ž njim, tačas je še godel Tomaž, potem po Srebrnini poroki z Matijo je kar izginil, že tri leta ni sluha o njem

«Da se mu ni kaj zgodilo, Tomažu je skrbela Sinica, prezirno je povesila Mohorka usta: «Kaj naj se mu zgodi, goslaču kvantaču? Saj pana še volka in medveda s svojimi gosli. Tomaž zna več kakor hruške peč, rečem vam. V samostanu je bil, učil se je dijaškega jezika, pa usoda ga je gnala ven. Deseti brat! Ej tudi Tomaž je gledal Srebrno – in kako! Pa kaj je hotel?»

«Lahko bi ji bil naredil, da bi bila morala za njim, kakor je naredil ropar cigan mlinarjevi Liziki se je zamislila Sinica

«Naučil jo je pa le, Srebrno, da zna čarati. In kaj ni vendar ugenil Tomaž, da bo velika gospa? Saj jo imajo neumni stari res kakor kako gospo, Matija jo vozi po sejmih in po shodih se baha ž njo, mati pa pravi; naj se veselita, dokler sta še sama. Lahko bi že zdavna zibala ...»

«Kakšna gospa pa?» se je čudila zdaj Sinica. «Srebrna dela vse, kakor delajo druge, samo bolj od rok ji gre in vse se ji posreči, kmalu bi naredila iz prosenega kruha pšenično pogačo

«Zato ker zna čarati. Meni se že zmiraj zdi, da ni tu kaj v redu. Lahko je Srebrna kak podvržek vil ... Poglejte: Prošli teden je zapela pri Krumpčevih tista črna kokoš – zapela je prav kakor petelin. Krumpčevka jo je takoj zaklala, ker naznanja to nesrečo, in prvemu, ki je prišel v hišo, je dala zaklano, da odnese pretečo nesrečo od hiše ...»

«Sam zlodej je v tebi, Mohorka se je razvnel Zahar, «govoriš tako, da bi spravila kmalu nedolžno Srebrno na grmado, ko bi ne vedeli vsi ljudje v Gabrčah, v Senožečah in v gradu, da si ji nevoščljiva, ker je pustil Matija Jernejo kljub njeni veliki doti. Pazi na svoj kačji jezik!»

Jezen je sunil Zahar v svoj voziček, da se umakne iz bližine hudobne ženske, otroci so se uprli v kolesa, da jim pomagajo, Sinica je pograbila, svoj škaf in Mohor je grozil ženi s pestjo.

Novo lajanje, ki je šlo od hiše do hiše, jih je ustavilo. Otroci so obkolili v strahu stare, vpijoč:

«Turek! Ropar! Landrovec! Mavhar!»

3. Jernejino upanje.[uredi]

Opustošena so svetišča, zapuščeni ali porušeni samostani, delež devic, ki so se zaobljubile čistosti, je sramota; služabnikom, božjim je določil nevernik mučno smrt ali še mučnejšo sužnost. Krivi preroki begajo zdaj čredo brez pastirja. Roji kobilic zatemnjujejo obok neba, roparske ptice se zbirajo v jatah na zapuščenih selili, delajo «red» po bojiščih, Begunci prihajajo in begajo ljudi z divjimi poročili o porezanih ušesih in nosih, o glavah na kolih, o prihajajočem poginu krščanstva. Nevidne roke odklepajo cerkve po gorah, nevidne roke prižigajo večno luč, glas Nevidnega kliče lenim kristjanom: «Prižigaj ti Meni luč po noči, Jaz jo bom tebi ob dne.»

Gibljejo se skale, ponicajo vode in pritekajo zopet na dan, gnane od pošastnih močeradov, ki žive v votlinah gora. Znamenja pišejo zvezde, znamenja so v letu ptic, znamenja vstajajo iz megle po mlakah in gorah. V šumenju gozda, v šepetanju dreves, v prelahnem gibanju bilk po travnikih je napoved divje burje. Žalost gre in hodi od mesta do vasi, žalost prepleza obrambne nasipe najvišjih gradov, odpahne vrata palač in koč. Bolečine posameznika se izgubljajo v morju splošne bolečine – zakaj torej se ne vdaš ti svoji usodi, Jerneja? Si mar sama, ki je izgubila ženina? Si mar sama zapisana od usode v kotiček, starih tet pri peči za kolovratom?

Tako in enako se glasi tožba modrih žena. Jerneja pa ugovarja uporno: Drugim je izmaknila smrt ali sužnost ljubljenega izpred oči – jaz ga vidim ob strani druge. Zibala bi zdaj in pestovala. Meni pretakajo prazni dnevi – a hiša, v kateri bi vriskali moji otroci, je prazna ...

Sedi Jerneja pred domačo hišo, povesile so se ji roke, zamaknile so se ji črne oči v hišo, ki je prelezla v reber ležečo vas in je zlezla skoraj višje od Sv. Antona. Strmi v hišo, zdi se pa, da gleda v slike, ki žive, zelo žive v notranjosti duše. Hripavi glasovi starih ob vodnjaku, srebrni glaski najmlajših ne prihajajo do njene zavesti, dasi gre lahko vsak močnejši šum po vsi majhni vasi; nemir, ki je prevzel živali, je ne moti, ker je, kakor da bi zrastel iz njenega notranjega nemira. Pod dekliškim trakom na čelu se je stisnila koža v gubo, valovijo deviška prsa, gibanje je v dolgih kitah, ki visijo Jerneji po plečih. Vsa Jerneja, s svojim krepko zarisanim obrazom in krepko postavo, se je prepustila misli, ki ji polni in razjeda dušo. In želja, ki se poraja iz misli, je tako močna, da je razgibala vse Jernejine duševne sile, da se zanima kmečko dekle za vse, kar more izvedeti o zunanjih dogodkih, in da jih premotruje z vidika svoje želje. Tako računajoča z dejstvi je ta želja in tako vroča, da je Jerneja prepričana, da se mora izpolniti. Še se bo napolnila hiša tam gori veselega vrišča otrok, Jernejinih otrok. Saj Srebrna ne ziblje in ne bo zibala, saj Srebrna ne ljubi Matije, samo njena lastna nesreča jo je vrgla na Jernejino pot.

Po navadi zaljubljenih žensk premišljuje Jerneja rada ves začetek svoje nesreče in se utaplja v upu prihodnjosti.

* * *

Srebrna in graščina. To dvoje se je v Jerneji spojilo v isti pojem in misel, ko je bila še otrok. Graščine si pa ni mogla drugače misliti kakor v zvezi s tlako, ki je jemala kmetom najbolje dni za dcmače delo; graščine si ni mogla drugače misliti kakor v zvezi s kletvijo svojega očeta, deda, pradeda, s kletvijo cele vasi, V graščini, tako je umeval otrok, je strašna pošast, ki se ji pravi «urbar», ta pošast našteva kmetom, kdaj in kaj morajo delati, kaj in koliko desetine morajo dati. «Samo graščakove pravice našteva je robantil oče, «naše stare pravde pa ni več nikjer

«Treba jo bo poiskati je pristavljal Mene, Jernejin starejši brat, že kot deček. Toda oče ga je posvaril: «Bodi se ti z graščino ...»

Gledal je otrok s strahom in spoštovanjem poslopje, opasano z zidi, tako veliko napram kmečki hiši, večje kakor vsa vas! In tako na visokem, kakor da pazi na ubogo vas, na «črne sužnje», tlačane. In šepetali so si otroci, da so v gradu globoke ječe, kjer od gladu umirajo prikovani jetniki, da je tam sodna palica, bič, pranga, trlica[2], natezalnica, klešče, dolga klop s privezalom za noge, hudi psi ... S strahom in spoštovanjem so gledali otroci grajske hlapce, valpeta vratarja pri vhodu, stotnika, ki je skrbel za obrambe gradu in je vadil hlapce in fante iz vasi v orožju, «flegerja», ki je bil namestnik pravega grajskega gospodarja, o katerem niso otroci vedeli, kdo bi bil.

Del tega spoštovanja in strahu se je oprijel otroka, ki je bil tak «kakor oni angeljci na oltarju.» Vaški otroci so se zanimali za «ono» Srebrno, niso pa prišli v stik z njo. Razen Matije. Tega mati je bila kot dekle pri Nikoličevih, da se kaj nauči, in ostali sta prijatli z Marjeto tudi potem, ko sta se obe poročili – Marjeta v gradu, Matijeva mati iz vasi v vas. Tako je poznal Matija Srebrno že od nekdaj, učil se je ž njo, igral se je ž njo. «Srebrna», je pravil, «zna vse. Piše in bere pisano in tiskano. Poje in gode na gosli. Veže z zlato nitjo, prede in tke, jaše konja, strelja iz loka, se bori s sabljo.»

Ko je bil vzel grajski gospodar Srebrno s seboj v ono veliko mesto, je bil Matija že fant in jel se je ozirati po Jerneji. «Njivo ji boš zapisal, ki meji na naš zelnik,» je rekel Matijev oče Mohorju in prikimal je le-ta: »Stroške za pismo v graščini boš prevzel ti in graščaka boš spoznal.»[3]

Tako bi bilo dogovorjeno v glavnem, za platno in drugo bi se že pomenili. Pri Mohorjevih so brneli kolovrati, pomikal se je čolnič v statvah, belilo se je platno.

Matija je omenil včasih Srebrno. Da se bo najbrž dobro omožila v mestu, je pravila njena teta. In pregledovala je nakit svoje matere, stare matere Srebmine, in odločala, kaj bo dobila Srebrna. In je tudi rezala platno in šivala.

Takrat pa, kakor da bi tieščilo v Matijo; Srebrna je prišla nenadoma domov v družbi župnika in «flegerja», ki sta potovala h gospodu Lambergu v Ljubljano. Jerneja je povpraševala svojega fanta, kaj je s Srebrnino poroko. Matija se je odrezal: «Obljubil sem, da molčim Bil je zamišljen in žalosten. Jerneja je izpraševala grajskega hlapca Filipa. Izvedela je toliko, da govore v gradu, da je presedalo Lambergovim, da je vsak gospod gledal bolj za Srebrno kakor za domačo hčerjo. Zdaj pa je hotel mladi gospod Lamberg pustiti bogato nevesto in vzeti Srebrno. Da prepreči škodo in sramoto, je poslal grajski gospodar Srebrno nazaj v Senožeče in ji strogo prepovedal, da bi pisala mlademu, sicer bi jo zaprl v kak samostan. Srebrna hodi na stolp in gleda v daljavo, kjer se blesti Snežnik in vidi morje. Več ni vedel Filip, Matija ni hotel vedeti in v Jerneji je bilo vse napeto. Kaj ji zakriva ženin in zakaj?

Grajski zid skriva svoje stanovalce pred očmi vasi. Vendar so se raznesli neki sluhi o pesmih, o vitezu, ki je prihajal v grad, da bi govoril s Srebrno. In potem je prišlo, nerazumljivo, nepričakovano ... Boči se Gabrk, visoko gorovje, skriva poti burje, skriva življenje gozda, skal in voda. Bolj skrivnostna kakor vse te poti je pot, ki je dovedla gosposko hčer v tlačanovo hišo. Ljudje govore, toda pritajeno, samo stara mati pravi in pripoveduje o čarih. Sločari, ali je brez njih stara mati, tega jaz, Jerneja, ne vem. Umna stara Santa, ki biva in kuha v koči na Gabrku zdravila in tvorila, je rekla: «Ni brez čarovnij ... Toda molčite, da vam ne zatisne trlica vratu: Graščina je vmes!»

Torej se ni zlagal Matija, ko se je opravičeval z graščino. Zato ne bo gorela Srebrna na grmadi, ne bodo je ščipali s kleščami in nategovali. Graščina brani svoje. Toda Matija! Je moral ubogati? Zakaj ni ušel raje v gozdove k roparjem, zakaj ni šel k vojakom na granico? In ko bi ga ubili Turki, stokrat ljubše bi bilo Jerneji ...

Da, tako je bilo takrat. Mlatili so v gradu, ko je prihajal sel iz Ljubljane. Zvedava ušesa so slišala, da je prišel samo do Marjete, zvedave oči so videle, da je bila Marjeta objokana. Bili so domlatki. Ob lipi sredi grajskega dvorišča je bilo nastavljeno vedro vina, je stal Tomaž s svojim mehom. Fantje so se postavili po stari navadi v vrsto in dekleta njim nasproti. Vsaka je vedela, s kom bo plesala, fantov pa je bilo manj kakor deklet, ker jih je mnogo odpeljala graščinska vojna dajatev – zdaj petega, zdaj desetega od števila moških v vasi, kakor je pač nanesla potreba in cesarjev ukaz.

Matija je stal v začetku vrste. Oziral se je na graščinske stopnice. Gospode še ni bilo. Nakrat so se obrnile vse oči k stopnicam. O kako je gledal Matija! Kako je gledal uboga prismoda godec Tomaž!

S flegerjem je prihajala Srebrna, za njima grajski posli, vsi v praznični obleki, vsi veseli. Jerneja je poklonila žitni venec flegerju, on si ga je nataknil na roko in stopil pred vrsto, da zapleše ž njo. Srebrna je stopila k Matiji. Imela je obleko iz modrega baržuna, široke čipke so se ji belile okrog prebelega vratu in rok. Tedaj so zapeli fantje: «Bo ljubca rajala, mi v srce zahajala, srce gori, za njo vse dni

Nagajivo so odpela dekleta: «Dolga bolezen, gvišina smrt; dolga ljubezen, gvišen krst [4]

Srebrna je položila svoje prste, ki so bili kakor pajkovi, Matiji na rame. «Matija!» je rekla in ga pogledala. Nekoliko sta zaplesala, radi lepšega, potem nista ne pila, ne užila kolača, ne poslušala novih zaplešic. Pogovarjala sta se brez obzira na praznovanje in na družbo. Nato je prišla k njima Marjeta, Srebrnina teta, in vsi trije so šli v grad. Tisti dan ni več videla Jerneja Matije, plesala je s hlapcem Filipom, ki ji je pravil o velikem in hudem pismu, ki ga je dobila gospa Marjeta.

Tisto noč ni spala Jerneja od žalosti in sramote. Prisluškovala je, če bo potrkal Matija in prosil zamere – toda zvezde so ugašale, zvonilo je jutro, v Jernejine objokane oči niso pogledale Matijeve.

Že so vedeli po vasi, da se dogaja nekaj. Krumpčevi so šli na vse zgodaj v grad in pri Krumpčevi hiši se je pojavil zidar iz Laškega, ki dela v gradu. Hotela je gori. Ustavila jo je mati: «Počakaj, da pride sam in pove.»

Prišel je, pa je bil ves drugi Matija, dostojanstven in resen kakor sam graščak. Govoril je, ne da bi se mu zatikalo v zmedi, gibal se je samozavestno.

«Oprosti, Jerneja! Nisem jaz kriv. Pozabi, kar je bilo med nama. Ukaz graščine je, kar se godi, toda jaz se bom kmalu odkupil in ne bo nič več ukazovala graščina.»

Strmela je vanj: «Zakaj se pa ne odkupiš zdajle?»

«S čim pa?» se je zavadel nekoliko in dostavil visoko:

«Svobodo mi prinaša Srebrna.»

In zdaj je gori hiša vsa prezidana in njen gospodar bo izbrisan iz graščinskih služnosti, kadar pregledajo in izbrišejo knjige. Zdaj je gori mlada, ki ne nosi vode in ne hodi na polje ne v gozd. «Velika gospa boš,» ji je prerokoval nekoč neroda Tomaž, pa je res velika gospa, ker ima osla Matijo za hlapca.

Sramota je prišla na Mohorjevo hišo, na Jernejo. Ali! V čudni zvezi dogodkov je prišla sramota – ravno tako lahko popravi zveza dogodkov, kar ni prav. Te roke Jernejine, ki se igrajo zdaj s tenkim platnom, znajo prijeti tudi za čakano, znajo valiti skale, braniti dom – krepke so te roke in znale bodo držati v drugič bolj krepko, kar se jim je izmaknilo prvič.

Ej ponosna hiša njena in še ponosnejša mlada! Tudi vaju še obišče lahko Turčin! Čudno samo, da vaju še ni, ko pravijo, da je ni pod devetdesetimi graščinami take, kakor si ti, Srebrna: postava kakor bi si jo izmislil, glavico kakor tičica, noge kakor ribice, roke kakor lilije, oči kakor zvezde.

Pa jo vodi bedak, bahaški Matija, na vse kraje, kakor da bi jo ponujal. Vozi jo k Sv. Vidu, na Trsat, v Trst, v Šengaljo,(Sinigaglia), vozi jo k Sv. Ivanu, kjer so že enkrat pobili in ujeli Turki sejmarje, vozi jo, kjer je sejem, proščenje, romanje.

O Srebrna! Povsod se plazijo, povsod prežijo ogleduhi, prodane duše, židje, krščeni in nekrščeni cigani, ki iščejo plena za naslado bogatašev in velikašev turških in drugih dežela. Urne dubrovniške ladje vozijo, pod turško zaščito, od Carigrada po vseh morjih sveta; ob Neretvi, v Bosni in Dalmaciji čakajo katalonski in sicilijanski kupci sužnjev.

Tako sta bili odpeljani in prodani na Špansko Vlahovi hčerki Zarjika in Solnčika, tako lepa Vida, tako je prišel Turek po mlado Bredo, po Alenšico, po Jerico, po tri sestre na Dolenjskem, tako je odpeljal redovnice iz Jur-Kloštra, Miklovo Zalo s Koroškega in nešteto drugih mladih žana in deklet.

Odvede lahko tudi tebe, Srebrna ... Ne zanašaj se na graščino, ne na grmado, uren je Turek: ko grmada gori – Turek že mori. In ko bi tudi utekla v grad – star je, razrahljan. Dolgo je že, za mlade dni Jernejinega očeta, ko je poslal cesar Ferdinand v grad topove, strelivo in zidarje, da popravijo zidovje. Toda čas gloje, naj le maže in maši zidar – grad te ne bo branil, Srebrna ... Tam boš lahko velika gospa – bodi! Bodi sultana, a meni pusti mojega Matijo. Par let mine hitro. Pravijo na Hrvaškem, da ugasne zakon, če se ne javi zakonski v petih letih. A Srebrna se ne bo vrnila. Prelepa je, take znajo zastražiti Turki. Res se je vrnila Miklova Zala, vrnila se je žena iz Velče vasi pri Rožu, vrnile so se tri sestre, vrnila se je še katera, Srebrna se ne bo vrnila, sama bo ostala tam – saj ne ljubi Matije, saj ga je vzela na ukaz. In Filip pravi, da je šel tudi tisti mladi gospod Lambergar na granico. Zastonj je ubogala Srebrna, ona je zavezana in oni si išče smrti ...

A ko bi se vendar vrnila? Krepke so Jernejine roke! ... Njen je bil Matija in njen mora biti!

4. Junak z granice.[uredi]

Omamljiva je toplota, ki se razliva po gorah in po polju, kadar kliče dim raz streh pastirčke, kadar podi solnce raz višine živino. Vsa blažena žmiri kača v svetlobo, vsa trudne posedajo po vejah ptičke, vse močneje žari od skal in dehte senožati. Zvon sv. Roka, tam pod gradom, drhti od pričakovanja: da pokliče brate zvonove v Senožečah, v Lažah, v Gabrčah, v Sinandolu, v Dolenji vasi, v Cetočah – in dalje naprej – da bo odzdravil sv. Urbana zvon na Vremšici, da se bo izlivalo po Gabrku in šlo v slednjo kočo: «Budite!» «Molite!» «V zori.» «V mraku.» Opoldne. «Ne veste ure, ne veste dneva!» «Molite!» «Ukazuje vam papež in cesar, kajti velika je nevarnost, ki grozi krščanskemu svetu.»

V to tišino, tako omamljivo in sladko, da jo ljubijo duhovi in posedajo v njenem čaru po skalah in bilkah, prihajajo v hiše, motrijo življenje v naravi in življenje ljudi, zmajajoč z glavo nad nevednostjo in neslutnjenostjo živih – v to čarobno tišino je planil krik otrok in laj psov. In kakor da je prihod človeka, ki ga naznanja toliko razburjenje živali v nekakšni zvezi z njenimi željami in računi, si zasenči Jerneja oči in gleda na hrapavi kolovoz, ki se baha rad, da je cesta. V divjem diru steče mimo Jerneje par psov. Spremlja jih lajež njih priklenjenih bratov, lajež, besen v svoji nevoščljivosti. Kajti oni, svobodni psi, bodo doživeli in uživali največje zadoščenje – zasadili bodo svoje zobe v človekovo meso.

Za psi lete klici in žvižgi, ki jih ustavljajo, teče ves drobiž od vodnjaka, ki je pohodil in polomil v svoji naglosti mlinčke in porušil jeze, za drobižem sopihajo stari – perilo in vodo so pustili pri vodnjaku – za otroci in za starimi gledajo gospodinje na vratih in na potu.

«Mrhe pasje!» stoče stari Mohor, «skoraj bi me bile prevrnile, pa še Solimana ni bilo zraven. Pes je kakor konj, ki ima devet misli na dan, pa je vsaka teh misli taka, kakor da bi ubil tvojega gospodarja.»

«Pes je bes!» pritrjuje Zahar. «Pasjo dušo ima in pasje srce. Zavrženi duhovi, grešniki, se preobličijo v psa in strašijo veliki in črni, goreči pri gobcu, ob križpotih in grobovih ...»

«Oklali ga bodo, oklali,» je tožila Mohorka, «in samo testo iz fižolove moke pozdravi rano po psu in prekaditi se moreš s tremi dlakami psa, ki te je ugrizel ... Poglejte, kako naredi neumna žival še človega neumnega, mislili smo, da naznanjajo smrt, pa prihaja živi. Kdo pa je, Jerneja?»

«Sveti se na glavi in na ramah, od žrdi v rokah se odbija solnce.» «Pa saj vendar ni sv. Juri ali sv. Florijan?» se je razburila starka, «da bi nam Bog poslal tako pomoč – pa je nismo vredni.»

«Vojak je. Z dolgo sulico. Longkneht,» (Landsknecht) je odgovarjala zamišljeno Jerneja.

«Morda od grajske posadke?» je vprašal Zahar. «Ne, naši nimajo železnih kap.»

«Bo pa spet kakšen tistih klatežev, ki zapuščajo trdnjave in se potepajo po deželi v strah kmeta. Saj so hujši kakor Turek. Ta prileti, ropa in požge, pa gre. To ti pa hodi od hiše do hiše, kakor da ne poplavlja cest in vasi beda begunov, ki jim je pokončal Turek dom, kakor da ne prihajajo od Turka zasužnjeni, z verigo na rami, in prosijo – poleg cele vrste drugih beračev. Kje boš pa jemal, da boš dajal? Vojak pa me vpraša. Vse iztakne, vse vzame. Če mu braniš, ti dene na streho rdečega petelina ali te nabode kakor uš na iglo. Vse so nam vzeli za vojne troške, še cerkve so oropali, še berač in dojenček plačujeta davek – a vendar ne spravijo plače in živeža za vojake ob meji ... Bog ubij to našo gospodo in cesarja ž njo! Vse delajo narobe in če ne daš, si puntar, si podpihovalec ... 1500 vojnih hlapcev, Špancev, so bili najeli leta dvajsetosmega in poslali na granico – in ko jih niso plačali, veš ti, Mohor, še, kaka nadloga so bili za obmejne dežele ...»

Raztogotil se je stari Mohor in si obrisal pot z rokavom srajce, Zahar mu je prikimaval in skrb je poglobila brazde v licu žensk, ki so se bile nabrale okoli njiju. Tačas se pa je vojeval prihajajoči vojak hrabro z gabrškimi psi. Mahal je z dolgo sulico in sekal z ostrino pod konico. Z žalostnim glasom so odskakovali psi in naznanjali priklenjenim tovarišem, da je človek hud, da varuje svoja stegna. Bodreče so odlajali tovariši: «Daj ga, daj!» Toda pasji napadalci so bežali v vas in se hlinili, kakor da so ubogali na klic: «Nazaj!» Škodoželjno so se jim režali priklenjeni tovariši: «Zakaj niste ostali doma? Zdaj si pa ližite rane

Zmagoslavno je nadaljeval vojak svojo pot. Otročji drobiž se je ustavil ob cesti in ga gledal spoštljivo, kakor če bi nesel na sulici nataknjeno turško glavo, pastirji, ki so gnali domov, so ga pozdravljali s klici: «Odkod, gospod vojak?» «Z granice?» «Ali ste kaj dosti Turkov?» In vojak jim je pritrjeval: «Oh, ta moja sulica je že taka ... » – «Konja je vajen, ker hodi tako na široko» je pripomnil Lojzek tovarišem, ki so ugibali: «Kje je neki pustil konja?» — «Oh kje!» je razsodila Martina, «zapil ga je. Naš stari oče pravi, da zapijejo in zakvartajo vojaki vse

Beseda granica je udarila med družbo pred hišo. Stari Mohor je pogledal: Kaj vam nisem rekel? Zdaj pa glejmo, Jernejo je izpreletelo nekaj: Po kaj prihaja ravno v Gabrče? Komu naj bi prinašal kako poročilo? Ima morda sorodnike v vasi? Pa kako, ko ve v mali vasi drug za drugega vso zgodovino do šestega kolena? Magda, teta pri Bradačevih, velika koščena ženska, ki je vodevala procesije in romanja, je skočila ob besedi «granica» in zaupila: «Kuga!? Tam so Turki, tam je bolezen. Žrjavice! Brinja! Kisa!»

Urne kakor zmaji so se zagnale ženske v hiše, še urnejše jih je vrglo iz hiš. Vsaka je imela ženžev z žrjavico in bučo s kužnim kisom. Tekle so vojaku naproti in upile: «Postoj!»

In junak, ki se ni bal Turkov in se ni zbal psov, se je pokoril povelju ženske vojske, povelju, ki je podilo tudi otroke domov.

«Pri nas ni kuge! Zaklinjam se vam pri vseh – in pri imenu moje patrone Linharde! Ali so te – baba obsedene, da bi jih vzel sam hudi! ... Nehajte, copernice – nobeno suho meso ni tako prekajeno kakor moje kosti ... Proklete, nabodem vas kakor muhe ...»

Ženske so molele vojaku ženževe pod nos in ga polivale s kisom. Dim mu je silil v grlo in oči, kis mu je zmočil kuštravo brado in izpral lica, polzel v vrat, močil široke rokave in hlačnice. Še v škornice ga je prišlo. Zato je robantil vojak. Magda pa, ki je bila že na grobu pobožne grofice Linharde v Mohlicah in na grobu sv. Heme na Krki, Magda se je obregnila:

«Kaj misliš, Lihard, da smo mi v Gabrčah tako neumni kakor tisti brodnik pri vas na Koroškem, ki je prepeljal kugo preko Drave v mesto? In tisti vaš Zviter, ki je pripeljal dvakrat Turke po skritih potih k vam?»

Vojak se je otresal kisa in izlil kopico kletvin na Magdin naslov, ona pa je stresla mirno žrjavico in zamašila bučo. «Zdaj si pa dober, Lihard je mirila jeznega, «zdaj se te ne prime nobena kuga več, še mrzlica bo bežala od tebe, tako dober je brinjev dim in kužni kis. Pripravljam ga po predpisih slavnega Povacela iz rožmarina, kužnega korena, sivke in abarašče. In zdaj te pa vprašam še to:»

Prekrižala je roke in rastla. Strogo je vpilila oči v Liharda in govorila rezko: «Ali preklinjate vsi na granici tako kakor ti? Saj je, kakor da bi se nalašč naučil laških in mažarskih, nemških in turških kletvic

«To je vojaški jezik» je odgovoril nekoliko zmeden Lihard. «In ste na meji, da branite sveti križ pred nevernikom! Zakaj nas ropa, ubija in zasužnjuje Turek leto za letom, že nekaj rodov? Zakaj smo rojeni iz solza naših mater? Kazen božja je turški bič, kazen božja za vaše predrzno preklinijanje. Neprestano kličete hudega, zmiraj mu izročate svoje in druge duše. Kako naj bo potem kaj bolje? Kristjane branite s kvantanjem in popivanjem, z nečednim življenjem ...»

«Ta je pa hujša kakor sam Ivan Kapistran,» se je začudil vojak. «Ženska, kar doli pojdi v obmejne trdnjave, kjer mori branilce kuga suhega grla in praznega želodca. Pojdi in pridiguj Turku, pojdi nadenj z dimom in kisom – na mojo vero! Bežal bo!» Otrl si je brado z rokavom in se nasmejal v široko čeljust: «Reci ti, izvoljenka božja, ali te uči tvoja vera, da sprejemaj potnike in napajaj žejne in nasiti lačne, ali te uči, da jih duši z dimom in utopi v kisu? Proklet čas, v katerem živimo! Prihajam od Drežnika. Koder grem, zapirajo vrata pred menoj in se skrivajo kakor pred razbojnikom. Pred vojakom, ki brani vas lenuharje Turka in Benečana. Konja sem pustil v Postojni, da se odpočije, in sem mahnil po gorovju. Kamor pridem, mi mole žrjavico naproti, me gledajo, kakor da sem sam antikrist. V gozdih bi me bili kmalu ubili roparji, po vaseh bi me kmalu raztrgali psi – zdaj pa reci, kdo bi ne preklinjal.»

«Konja si zapil, če si ga imel – roparjem si pa še kaj vzel,» je odgovorila trdo Manda. «Zapovedi gostoljublja pa izpolnjujemo pri nas tako, da je prazno nad istjami in v hišah, prazne so barigle in prazni so žaklji. A kjer se je napaslo že toliko popotnih ust, se bo našlo še kaj za tvoja široka, le počakaj pri prvi hiši v vasi.»

Nezaupni pogledi so sprejeli pri Mohorjevi hiši popotnika. Pred hišo so se zbrali zopet otroci v varnem zatišju starih, psi so kazali potuhnjeno izza vogalov svoje gobce. Samo Jerneja, ki je stala, velika in močna, pod obokanimi vrati hiše, je gledala nekam pričakovaje nepoznanega vojaka.

«Bolg z vami!» je pozdravil vojak in sedel z dolgo sulico v roki na klop pred hišo. «Bog s teboj!» so se odzvali mrko. «Že sedi!» – je vzdihnil sam vase Mohor, «kako ga bomo spravili od tukaj? Da bi bil vsaj sin doma ... Kdo ve, če ni izvedel o omarici v steni ... »

V tem je prihitela Manda z vrčem in kosom ovsenega kruha. Vrč je dala vojaku v roke, položila kruh poleg njega in poudarila: «Vremščica je. Ni tako moična kakor dalmatinska vina, ki jih piješ ti, pagan, pa je bolj zdrava. Za otročnico smo jo spravili, da veš.»

Vojak je pil. Po prvih hlastnih požirkih pa se mu ni mudilo s pijačo, odložil je vrč in drobil kruh, zahvaljevaje se: «Dobra ženska si, ali otročnica se mi smili.»

«Vsaka je reva v takem stanju,» je odvinila Manda, ki ni razumela zabavljanja. Ogledovala je vojaka, širok obraz, poln brazgotin in prask in pik, divje oči pod košatimi obrvmi, ki so gledale vendar nekam žalostno in skrbno po vasi, gledala je rjavkaste lise na hlačnicah in po rokavih zelene suknje in je zakrilila z rokami: «O sveti Anton Padovanski, patron naše fare! Praviš, da bi te raztrgali psi – saj si ves pomazan od krvi – po krvi dišiš psom ... »

«Po turški krvi,» se je ponesel Lihard, «kadar nabadam in razrežem Turka, si obrišem orožje ob obleko, da mi ne zarjavi.» Priklonil se je Jerneji, ki je stopila na Mandine besede k njemu: «Da sem vedel zate, lepo dekle, prinesel bi ti bil na sulici glavo kake paše.»

«Ti, ropar ti, nečedni,» se je zgrozila Mohorka, Jerneja pa je odklonila: «Mar so meni turške glave.»

«Bi nemara rada kako drugo? Ženske imate navadno kake prečudne želje. Tista gospa Rozamunda iz Turjaka je zaukazala, naj ji privede ženin sestro paše, ki je slovela po svoji lepoti ...»

«Vem,» je odgovorila Jerneja in se zamislila: «Ukradli so Turkinjo zaradi njene lepote – ravno tako lahko ukradejo Srebrno ... Stara mati, ki je uganila tok misli svoje vnukinje, je sedla k vojaku in vprašala bolj na tiho: «Imate pri vas kaj hude copernice?»

«Pa kakšne!» se je križal vojak.» Ne smeš se ji bližati brez zapisa, da te ne ureče. Urečejo ti orožje, da ti pada kar iz rok, da leti kroglja iz puške in frči pušica iz loka nazaj vate, ureče te v konja ali psa ...»

Jerneja mu je prestrigla besedo: «Pri nas imamo tako, da izpremeni moškega v osla.»

«Tudi pri nas?» se je zavzel vojak in ujel srep pogled Jernejin, ki je meril kakor pušica proti hiši na griču. Ona hiša, lepša kakor druge v vasi, si je rekel vojak, mora biti pristan njegovega žalostnega sporočila. Prisegel je umirajočemu vitezu, da prinese njegov pozdrav ženski, ki jo je ljubil, zaradi katare je zapustil svoj dom – prisegel je, in če je tudi preklinjač in divjak – svojo prisego bo izpolnil. Samo slutiti ne sme nikdo o tem poročilu, kajti ona, oboževana, plemkinja po rodu, se je omožila s kmetom, omožila vsled užaljenja, ki ga ni prenesla njena ponosna duša. In ti ljudje tukaj so ji zoprni, kakor se čuti. Treba je paziti, Lihard!

In kakor da mu ni pravzaprav nič na tem, je vprašal: «Čegava je ona hiša tam gori? Krumpčeva, pravite?»

«Zakaj vprašuješ?» se je opozorila Jerneja. V nepriliki je mrmral vojak: «V Postojni so mi rekli, da dobim tam kosila in prenočišče, če bi mi ga ne dal nikdo drugi.»

«Vražji čeljustniki!» je siknila Jerneja, «kar premorejo oni, premoremo tudi mi. Naš gost si. Pastirčki ženejo domov – zazvonilo bo – kosilo se že hladi, takoj bodo oče molili.»

Zdaj je pogledal molčeči stari Mohor jezno svojo vnukinjo: «Vesela bodi, da se ga odkrižaš ... » Glasno je rekel: «Kaj bi ustavljala, ko gre rad. Tam je vse bolj gosposko kakor pri nas in tam sprejmejo vsakega klateža, tudi deseti brat Tomaž je ostajal tam ...»

Lihard se je vzdignil, tcda Mohorka ga je potisnila nazaj: «Sramota bi bila, da bi pustili popotnega človeka brez kosila od hiše. Kaj bi rekli ljudje?»

«Res je tako!» je potrdila Manda. «Ostani tukaj, Lihard, po kosilu pridemo vsi, kar nas je v vasi, sem, da nam kaj poveš. Zvečer pridejo še oni od tlake domov iz gradu. Mogoče nisi še popolnoma zavržen in odvadiš se kleti.»

«Kako pridem še danes do Srebrne?» se je vpraševal Lihard. «Majhna vas je kakor eno uho in oko – uboga duša pa čaka molitve ...» Obrnil se je k Mohorju: «Gospodar, govoril si o nekem Tomažu? Tudi jaz poznam desetega brata Tomaža, poznajo ga po vseh obmejnih trdnjavah. Dosti vina je z nami izpil, dosti pesmi nam je zaigral – potem je izginil na Turško. Rekel je, da gre po naročilu neke gospe, da poišče njenega zasužnjenega moža.»

«Z mehom in z gosli?» se je smejala Jerneja. «Pomežikuje? Povlačuje desna nogo? To je Tomaž ... Sužnja da je šel iskat? Potepat se je šel iz žalosti. Tomaž je večen lažnik.»

Dostojno in resno je prikorakal, precej daleč od hiše, Krumpčev pes Soliman. Prezirno je premeril vojaka in pse, ki so oprezali okoli vogala. Za Solimanom je jezdil Lojzek na vrancu, za njim sta težko prestavljala noge dva velika vola, so bezljale štiri krave, je priskakala kobila z žrebetom in par telet. Krumpčevo «blago». Za tiste čase, ko je divjala poleg človeške kuge tudi živinska, veliko bogastvo. Lojzku, ki je pogledal zvedavo vojaka, je zaklicala Jerneja: «Z granice! Naj izve Srebrna, če ji je kaj mar ... » Martina pa je vabila: «Pridi po kosilu, boš kaj slišal ...»

Nikdo je ni pokaral, da vabi Krumpčevega, bo saj videl, da se je ustavil pri njih gost, ki je bil namenjen k njim.

«Le po kaj si prišel v Gabrče,» je poizvedoval stari Mohor, ko so sedeli po kosilu pred hišo in so se zbirali otroci in stari okrog vojaka. Otroci, že predrzni, ker je ostala sulica v hiši, so otipavali široke vojakove hlače, če nima morda kake turške glave v njih, da bi se balincali ž njo, in drobna Mandina nečakinja je prosila: «Stlic! Tulško glavo!» – Psi pa so renčali za vogalom, ker jih je dražil vonj po krvi.

Lihard se je nasmejal: «Po kaj sem prišel? Ženit sem se prišel, sem slišal, da imate lepa dekleta,» Porogljivo so mu šle oči od Mande do suhe Sinice. Jerneja se je stresla: «Kaj če bi res slišal o Srebrni in jo je prišel pogledat. In ...»

Strogo je izpraševala Manda: «Kaj delate v trdnjavah, kadar ni Turka?»

«Dela dosti – samo za zobe ga ni vsak dan ... Lačen pa se ne moreš biti. Ne prihaja živež, ne dobimo plače. Cesar ne pošlje, stanovi se branijo, ljudstvo nima. Vojska mrmra, odhaja. Poglejte praske in pike in zareze. Ne lenuharimo. Iščemo si živeža na turški način. Prirejamo izlete preko meje, poropamo vasi, odženemo živino in zasužnjimo ljudi. Potem si razdelimo plen. Kdor je dobil kakega bogatega Turka, je že dober, ker dobi odkupnino zanj. Če ugrabimo kako lepo Turkinjo ...»

«A tako delate, pagani,» se je ogorčila Manda, «saj to se pravi ropati.» Modro je zavrnil vojak razumno žensko: «Ako delajo Turki to pri nas, je to rop – ako pa delamo mi to na Turškem, je to junaštvo in čednost. Z ropanjem vznemirjamo Turke in živimo sebe. Vidiš, prijateljica, vojska se ne more ravnati po katekizmu.»

«Kako pa določate odkupnino?» se je zanimala Jerneja. «To je velikanski špas,» se je smejal vojak: «Ko vlove Turki kristjana boljšega stanu, ga položijo na klop in tepejo toliko časa, dokler ne pristane na svoto, za katero so ga ocenili Turki. Pri nas delamo ravno tako. Pa pretepamo kakega trebušastega Turka ... »

Ženske so gledale molče vanj. Otrokom pa so se iskrile oči. Vojak je nadaljeval: «Tako smo ujeli enkrat pašo iz Une in mu naložili na podplate precejšnje število udarcev. Rešil se je res z odkupnino, ali potem je stiskal raje tako, da ga vdrugič niso vprašali za odkupnino – kar razsekali so ga, potem so nabrali polne bisage njegovega sala ...»

«Kaj so pa hoteli njegovemu salu?» se je križala Manda. «I kaj?! Odkod pa si, ženska, da ne veš, da je človeška, in pred vsem sovražnikova mast najbolje mazilo za rane?»

Ženske so molčale. Krviželjno pa je gorelo v očeh dečkov. O, tudi oni bi jih – Turke! Delali bi ž njimi tako, kakor delajo oni z našimi ...

Žalostno je omenil Lojzek: «Treba jih je spreobrniti ... » – «Pa koga? Naše ali Turke?» je vprašala Manda. – Zdaj je molčal vojak.

V. Divji pogovori o divjih časih.[uredi]

[5].

Molčal je vojak. Začudeno so gledali otroci vanj. Kaj ni prav teti Mandi? Zakaj sta se pogledala strica dva, Mohor in Zahar? In zakaj si briše teta Mohorka oči? Ko je vendar treba biti Turke, jim rezati glave, da ne bo grozila mati: Turek te bo vzel!

In krvavo miglja v poletni toplini ... želja po krvi, ki spi nezavestna v duši vsakega človeka in plane o priliki razbesnela na dan in te sili, da tolčeš, sečeš, ubijaš ...

Z glasom, ki reže kakor nož, je poudarila Manda: «Ni najhujše, kar nas je zadelo, turški rop in pokolj – hujše kakor to je, da postajamo že sami Turki. Kaj ni to po turško: rezati sovražnika na kose, piti njegovo kri, uporabljati mast – ali je to kristjanom podobno? Nas je tako učil naš Gospod?»

«Ali,» se je upal Balant, «tudi sveti Kapistran je vodil vojake na Turke in jih ubijal ...»

«Samo križ je imel sveti Kapistran v roki,» mu je ugovarjal hitro Lojzek, in Marinka, da se prikupi prijatelju in pokaže, da zna kaj, je pritaknila: «Tudi otroci so šli brez orožja, da bi rešili Sveto deželo ...»

«Vojaki bodo hodili z rožnim vencem kakor romance,» se je porogala Jerneja. Manda je udarila nazaj:

«Junaška bramba je potrebna, ni pa potreba, da se tolče in muči jetnik na turški način, da stradajo nekateri jetniki, namesto da bi jih pridobivali za našo vero, saj začne še Turek izlepa. Kmalu bomo hujši divjaki mi kakor oni. Poglejte Uskoke — nič jim ne rečem — ali če odseče glavo, si jo drži nad svojo in pije gorko kri. Uskoki v Žumberku so razsekali stotnika Vivo [6] in njih žene so tolkle toliko časa po kosih mrtvega trupla, dokler ni postala kaša ... Martolasa, ki je kradel otroke, so ubili in spekli. Žene so pile kri mrtvega beneškega plemiča i. t. d. Takih zgodb je polno. In ko je gospod Budački nataknil glavo mrtvega Turka na konec kopja in se poigraval ž njo – se zdelo to vojakom imenitna šala. No, Lihard ...

In puntarski kmetje v Brežicah, kaj niso odsekali ubitim plemičem glave m jih nosili na drogih po svojem taboru!»

«Seveda,» se je opogumil Lihard, «v vojski ne božamo.»

Mrko je rekla Jerneja: «Kako so pa delali s kmeti?» – Jeza je zagorela v očeh vseh. Bil je neprijeten spomin.

Lihard je vozil nazaj: «Bajezidu so poslali enkrat poln žakelj nosov in ušes. In v času benečanske vojne je dal plemeniti gospod Krištof Frankopan iztakniti [7] oči kmetom iz okolice Monfalkona, sem slišal.»

«Res je,» je pritrdil Mohor, «in pa odsekati palec desne roke, ker so držali z Benečani in niso hoteli voziti provijanta za našo vojsko.»

«To je bilo leta štinajstega, je vzdihnil Zahar, «ko so nam požgali tudi tukaj vse. Naši so pa požigali po Furlanskem. Slepi reveži so beračili okoli, dokler niso pomrli.»

«Gospod Krištof je naredil to, tako so govorili v našem gradu, ker so Benečani tako strašno kaznovali onega, ki mu je pomagal, da se je polastil Merana. Bili so ga po glavi, pa ne do mrtvega, nato obesili z levo nogo med dva stebra, tam so streljali vanj s pušicami in obmetavali so ga z jajci.»

Lojzek je gladko povedal, kar je slišal že večkrat od Krumpčevega deda. Otrokom so se zasvetile oči: «O! z jajci!»

«Jajca so za cvrtje, otročaji,» je posvarila Manda in pogledala v nebo. – «Zato pa je tako hudo na svetu, ker je vse tako neusmiljeno. Še pri Turkih ne požigajo žensk, o katerih raznesejo hudobni ljudje, da so copernice.»

Jerneja je sklonila glavo pod Mandinim ostrim pogledom.

Lihard je planil: «Kaj boš zagovarjala Turke, romarica ti pobožna! Kaj ne veš, da uprezajo kristjana v plug, da mu režejo jermene iz žive kože, da ga odirajo na meh, da si narejajo obutev iz kože? Na kol jih natikajo in kurijo pod njimi, meso jim režejo iz telesa in mečejo psom — in mučijo še na druge načine — ni da bi slišali otroci.»

«Joj!» je zastokala Marinka, «kaj bo, če nas dobi!»

«Vse bomo prestali,» jo je bodril Lojzek, «kakor so prestali prvi kristjani in umrli bomo za križ, kakor je umrlo enajst sto vitezov v Bosni.»

«S Turkom,» je udaril Lihard s sulico, «nimam usmiljenja. Ubili so mi deda, očeta in mater, odpeljali sestre in brate, požgali dom. Ne bi mi treba vojne službe, bil bi na svojem domu. Da obubožujemo, tako kmetje kakor meščani, tako plemstvo kakor cerkve – vsega je kriv samo turški vrag, ki se zajeda in zaleta že poldruga stoletje v naše zemlje. Že je vsaka gruda obmejnih dežela prepojena s krvjo – pa ne samo z našo.»

«Tudi turške, tudi,» je kimal Mohor, «ali jih je kaj med nami starimi, ki se niso še bili z vragom? Če bi ne bilo brambnega zidu iz živih teles, kdaj bi bil že Turek šel naprej in naprej.»

«In ko vas ne bo, bomo varovali mi!» je rekel moško Balant. Ginjen ga je objel stari Mohor: «Prav, sinko moj! Da bodo vedeli pozni rodovi, da bode vedel svet, kako smo branili to zemljo pred Turkom in Benečanom, kako smo jo pojili s solzami in krvjo.»

«In je ne zapustimo, če se dobe tudi ljudje, ki pravijo: kar podajmo se, davek bomo plačevali, pa hujše nam ne more biti pod Turkom kakor pod cesarjem.»

«Saj to hočejo Turki! Kako obetajo hrvaškim velikašem, kako so obetali Jurišiću v Günsu – samo njih nadoblast naj priznajo je pritrdil Lihard Mandi.

«Turek ja kakor izkušnjavec, pravi: vse ti dam, samo poklekni in me moli,» je pripomnil Lojzek.

«Le škoda, da niso po trdnjavah ob mejah sami Jurišiči [8], Krupiči [9] in Markovići [10]. So tudi taki, ki zapuščajo po nemarnem trdnjave, da jih zavzame Turek kar tako; so tudi taki, ki predajo trdnjave brez prave potrebe.»

«Pri moji sveti patroni! Ko bi ljudje vedeli, kaka junaštva se gode v trdnjavah ob Uni, Kolpi in Savi, ob ogrski in ob morski meji – razjokali bi se. Vsa Hrvaška je ena sama krvava rana, ena sama pesem o junaštvu. Da pade Hrvaška Turku v roke, smo tam mi in vse, kar je za nami. Zato branimo tudi mi s Hrvati mejo, zato se bije in obubožuje naše plemstvo, dežela. In če bi se kdaj posrečilo, kakor upa vsak kristjan, da bi pognali Turka iz Bosne, iz Srbije, iz Carigrada – ali bodo znali ceniti zanamci trpljenje sedanjih rodov?»

Težko so se zamislili ...

«Ko pa ni denarja,» je vzdihoval Lojzek, «saj bi spravila cesar in papež veliko vojsko skupaj.»

«Tako pa, kadar kličejo na zborovanje, nakladajo samo nove davščine,» je mrmrala Jerneja.

«Kako bomo pregnali Turka, ko je v nas. Saj bi ne imel nikdar take moči, ko bi mu je ne dali kristjani. V svojih domačih prepirih ga kličejo od strasti preslepljem ... Tako so ga priklicali v Bosno, Zapolja se mu je podvrgel, da mu pomaga Turek napram cesarju, Francozi in Benečani se vežejo ž njim, kadar jim kaže ... Ni ga krščanskega duha. In luterani?

In deželam ob Reni in Labi ni treba še trepetati, če mi umiramo, to ne boli njih,» je kimal vojak, Manda je raztegnila roke in se razvnela:

«Tam pa! ... Kaj vedo tam o naši bedi? Njim cvete obrt, kupčija. Imajo tudi svoje zmede, vendar ni nobene primere z našim. Rečem ti, Lihard, mi tod bomo zaostali ... kjer se množijo volklorvi, se ne množi omika. In naše uboge cerkve! Bila sem v Kelmorajnu, vsak Kranjec mora enkrat tja, če hoče, da mu pridejo sv. Trije kralji napovedat smrtno uro.

Kakšno bogastvo je tam po cerkvah! Od sto in sto let se je nabralo. Bila sem v Loretu ...»

«Tudi tam?» se je čudil Lihard.

«Saj je blizu Šengalje, kamor tovorimo v sejem kože, korenine, lesene izdelke, pa nakupimo prediva in kaj zlatega, srebrnega ali steklenega za spominke,» je povedala Mohorka, Manda je krilila z rokami:

«Loreto, pravijo, da je najbolj bogata božja pot v Evropi. Ne da bi bil človek nevoščljiv cerkvi, saj so vse v čast božjo, ali ko sem gledala, kako miglja in se sveti tam – sem se spomnila naše siromaščine in sem se razjokala. Tam visi od stropa dvajset svetilk iz debelega zlata. Kar pogled ti jemlje, toliko je žlahtnih kamnov. Enkrat so poizkusili Turki napraviti po svojem, pa se jim ni posrečilo. Benetke so na straži. In pri nas? ... »

Pogledali so svojo in na cerkvico sv. Roka pod gradom. Ubožca sta oba, sv. Anton in sv. Rok, in tudi sv. Jernej v Senožečah.

«Kar ne vzame Turek, to vzame cesar,» je siknil Mohor. «In če ostane kaj potem, ko ti je vzela graščina, vzamejo kobilice, toča, črv, ropar, berač,» je zaklel Zahar. «Vsaj cerkve bi bili pustili v miru, zato gre pa vse narobe – sam cesar je oropal svetnika,» je stokala Mohorka.

«Pa zakaj mu nista branila ne papež ne patrijarh?» Uporno je gledala Jerneja izpod čela v vojaka, ki mu je bil pogovor vidno nevšečen.

«Kdo ima pravico? Tržaški škof in gospodar gradu sta se vedno pravdala za patronat župnije, naš župnik plačuje 26 benečanskih lir mensala kapitlju v Trstu. Glavno je, da jemljejo vsi.»

«Kaj bo patrijarh? Komandira naj po Benečanskem. Vse župnije na Krasu pripadajo cesarju,» je rekla Manda z viška in mahnila z roko:

«Pustimo to, govorim o cerkvenih zakladih. Koliko je bilo tega po naših cerkvah na Krasu, kaj je bilo v Marijinem Celju, v Admontu, v Brežah, v Sekovem, v Ljubljani, Dobrovi in drugod: zlatih in srebrnih križev, svečnikov, monštranc, koliko zvončkov, src, verižic, posod za službo božjo, srebrnih in pozlačenih kipov, kar se je nabralo po starih cerkvah in božjih poteh v teku stoletij. V boljših časih so naši stari darovali, kar so nam vzeli hudi časi. Vedno smo bili vneti za božjo čast in to razdejanje Jeruzalema je bolelo v srce.»

«Da, da!» je tožil Mohor. «Kar nas je doživelo tiste dni, vemo, da je bilo, kakor bi treščilo v nas, ko je bil razglašen ukaz [11],da morajo oddati cerkve in samostani svoje dragocenosti, jih poslati s Krasa v ljubljanski grad in od tam v Gradec — v kovnico —, da bodo pretopili vse in prekovali v denar za obrambo dežele.

Povsod so se ustavljali, prosile so opatice, župniki. Pa ukaz je ukaz! Tolažili so nas, da bodo dragocenosti bolj varne v Gradcu in da dobe cerkve vrednost dragocenosti izplačane v denarju – kar se do danes še ni zgodilo in se ne bo najbrž nikdar.»

Vojak je tolmačil: «Vem. Bilo je to po nesrečni bitki pri Mohaču. Ljudje, ubiti in odpeljani, blagajne prazne, a treba je bilo najeti in opremiti novo brambo.»

«Naj bi pa vzeli Židom. Ti posojujejo in jemljejo obresti – kar vzeli bi jim vse vkup in jih pobili ali pregnali,» je menila Jerneja. Vojak je pritrdil: «Židje niso res drugega vredni, povsod imajo kristjane v svoji oblasti, koljejo kristjanske otroke in uganjajo čarovnijo z njihovo nedolžno krvjo.»

«In iz vsega tega ropa, veste, koliko je prišlo?» Manda je pogledala zmagovito okrog sebe:

«Oddajali so na gradu trem gospodom [12] stiški opat je bil tudi zraven in izvedela sem, da je tehtalo in naneslo vse skup 1709 mark in tri lote srebra. Iz tega so nakovali 17.438 gld. in 13 krajcarjev. V kovanem denarju pa so dale cerkve: 4621 gld. 24 krajcarjev.[13]

«Od kod pa veš vse to? se je čudil vojak. Jerneja je zbodla Mando: «Kaj ne bo vedela, ko se pogovarja povsod in izprašuje in lazi okrog.»

«Ti pa pojdi vsaj do sv. Katarine v Zažarjih in si kupi za sold pameti,» je dobila Jerneja v odgovor. Stari Zahar pa je obnovil svoje spomine: «Bolj smo jokali za cerkveno blago kakor za vse druge davščine, mislili smo, uboga para, da mora res že biti konec vsega in da bo kaznoval Bog cesarja. Da niso bili možje razkropljeni po vojnah, bi bil nastal gotovo nov punt, skoraj bi ga bile napravile žene same.»

«Kmetje ste pa od zmiraj pripravljeni za punt,» je zinil nepremišljeno vojak. Takoj so skočili skrivivljeni starci nanj – otroci so se ozirali za kamenjem. Mohor je sopihal:

«Ti kuga ti, vojaška, postopaška! Kar ti da cesar, vzame nam. Če ti ne da, ne vprašaš, je Turkovo ali kristjanovo? Mi pa: garaj! plačuj! deželni, zemljiščni, cesarski, cerkveni in sam hudič, ti ve še, kakšen davek. Plačuj naklado na naklado! Plačuj turški davek, (tedenski vlinar) puntarski goldinar, za kazen, ker so se puntali tvoji očetje, plačuj od otroka, od panja, od živine, od žita ... Gospoda na zborih ne sklene drugega kakor nove davke, cesar jih razdeli na posestva, gospodarji na kmete. In če se dobi graščak, ki opozori, da tlačan ne more več – pa ni več v milosti pri visoki gospodi. Praviš, da ne bo vedel svet, če pridejo kdaj boljši časi, kaka junaštva so se izvrševala po mejah – ali bo pa vedel in razumel svet za nami, kaj je trpela uboga tlačanska para, da je ohranila ta košček zemlje svojim vnukom?

Kaj so delali z nami še poprej ... Prodajali so nas in delili kakor črno živino ... Še krava muka, če ji vzameš tele, jemali so dete materi, moža ženi. Iz tistih hudih časov je rastlo sovraštvo iz deda v vnuka in ne bo mirovalo, dokler ne bo porušilo gradov in pregnalo tlačiteljev.»

Zasopel je obmolknil starec, pa zažugal je vojaku drugi: «Kaj ni jelen v gori, drevo v hosti, riba v vodi in ptica v zraku last vseh? Pa nam zapirajo tržišča in sejmišča. Po zimi izdelujemo, kar je pri nas v navadi, kar dobimo iz gozda in preje. Nosili smo v mesta, imeli sejme okrog graščin. Zdaj pa, ko je v mestu čim dalje več obrtnikov in so tudi v mestih hudi davki, se pritožujejo mesta nad našo obrtjo in trgovanjem. S čim naj plačujemo in kje naj dobimo, če ne zamenjavamo ali ne predajamo? Živ ne moreš v zemljo. Tu ne moreš pred Benečanom, tam pred Turkom. Trst in Benetke se pravdajo za trgovce – izgubo našo, kdor pritovori v Devin ali Koper, Milje – enkrat mu pobere blago ta, drugič drugi. Ali je čudo, če beži toliko kmetov med roparje v gozde ali pod zaščito mesta.»

Mohor je prišel zopet do sape in udaril ob klop:

«Pa se bomo še za staro pravdo! Še za sol ne dobimo, za sol, ki je tako potrebna in tako draga ... Prej smo jo morali tovoriti iz Trsta, zdaj je dovolil cesar, da je zaloga soli v Senožečah, in je povzdignil Senožeče v trg. Vse prošnje na Dunaj nam nič ne pomagajo, kakor ne škodijo Turku vsa zborovanja v Lincu, Gradcu, na Dunaju in na Nemškem.»

Vojak je skomiznil z rameni: «Revščina je splošna, dragi prijatelji. Cesar se pritožuje, koliko ga stane obramba dežele, stanovi se pritožujejo. Cesar je izjavil, da bo stal s svojim življenjem in premoženjem za dežele. In kaj ni šel sam l. 1557. pred Kanižo, ko so jo bili vzeli Turki? In zdaj preti Turek zopet, da pride po Kanižo. Poveljnik je pisal po živež in pomoč v Ljubljano ...»

«V utrdbah ni nikoli zadosti,» je zinila Jerneja. Zdaj je planil vojak: «Kaj mislite, kmetje, da se branijo utrdbe z mačkinim repom: Treba je lesa, železa, topov, peska in apna, kamenja in prsti, puškarjev in tesarjev, kovačev in tesarjev, smodnika. In pred vsem kruha ...»

«In vina ...»

«Seveda, vina, če ga dobiš, se ga ne brani pošten vojak. Pride Turek, zapre vse krog in krog, da ti ne more nikdar pripeljati živeža. Pa ti postavi velikanske stolpe, v nje postavi lombarde in strelce, vojake z užigalnimi pšicami – pa se začne šala ... Mi branimo zidove. Tu se zvrne naš, tam turški vojak ... Velika je Solimanova moč, vendar ga je ukanil Jurišić, da je šel izpred trdnjave, ki je bila vsa izčrpana, moral je zapustiti Zrinjskemu Sigot, ali grozi, da pride še ... Veliko je res že dobil – mi se branimo do skrajnosti ... Nikogar ne odkupimo, ki pride v turško sužnost – to pa zato, da se ne zanaša nikdo in zato raje umrje, kakor da bi prišel v mučno sužnost za svoje žive dni. Pa Turki so tudi tako zavratni, da odkupljene viteze zastrupijo, da bi jim ne delali škode. Tako umrli kmalu po svojem odkupu Juri Šenk, Kozjaški in Ramenski gospod in drugi ... Pri predaji tudi ni, da bi se zanesel na turško besedo. Kolikokrat so pomorili posadko, ki se jim je vdala ...

Pa tudi mi ne ljubkujemo Turkov, kadar se bijemo ž njimi. Reci, Manda, kar hočeš. Bijem se in ga ubijem, ali pa on mene. Razun če je kak imenitnik, da se dobi zanj velika odkupnina. Posebno imenitnega pošljejo potem v dar kakemu velikašu, ki se primerno zahvali.»

«Take zverine ste torej, da ubijete reveže in varujete bagate. Kakor pri Turkih,» je grajala Manda in izdihnila:

«Bog nas tepe za naše grehe. Saj se obrača vse od prave vere. V Bosni so bili bogomoljci[14],na Ogrskem in pri nas protestanti, ki se bratijo raje s Turki, eni se prekrščavajo, eni se bičajo, eni skačejo – mi trpimo. Vsa znamenja na nebu in na zemlji ne poboljšajo in ne izmodrijo sveta. Lezemo v revščino in ž njo v nevednost. Zapisovali in podučevali so menihi. Koliko so jih pobili in odgnali! Stari ljudje so pravili mlademu rodu, kar je bilo davne dni. Turek pobija stare im odvaja mlade – naša vez z nekdanjostjo je pretrgana, naše lepe pesmi in priče so se poizgubile in svet bo rekel našim zanamcem: kaki ljudje so to, ki ne vedo nič o svoji preteklosti. Obubužani in neomikani – to bo naša usoda.»

«Včasih,» je rekla Mohorka, «so prihajale bele vile, učile so nas, kdaj in kako naj kaj naredimo, zdaj so se poizgubile tudi one, samo volk mesar se množi in medojedec [15] nam tlači žito.»

«Pri Vratih, pri nas, so imele stanovanje v jami – še so tam železna vrata, v jamo bežijo ljudje pred Turki – belih žen ni več in sreče ni več ... » Zamišljeno je povedal to vojak in zmajal z glavo:

«Turki pravijo, da mora biti en car na zemlji, kakor je en Bog v nebesih. Ako bi se to zgodilo, potem bi videli tudi v drugih deželah, kjer se jim zdaj dobro godi, kako raste trava za turškim konjem.»

Strahoma je vprašal Balant: «In bi požrl Soliman vso živino od Postojne do Senožeč?»

Z viška je pogledal Lojzek tovariša: «Pa kaj ti bo blago(živina), če ne bo bilke trave od Dunaja do Rima?»

«Kaj žre Soliraan tudi travo?» se je zgražala Marinka in Lojzek je odgovoril resno:

«Vse požre: travo, usnje, otroke, mesta in vasi.»

* * *

In govorili so naprej. O volkašu. Volku velikanu, ki se ga ne prime krogla in ga ne predere železo, ki raztrže o belem dne človeka in žival, o medvedji masti in zajčjem mozgu, ki sta zdravilo za ugriz gozdnih zveri, o orlu velikanu, ki gnezdi nad Sovičem pri Postojni in odnaša jančke in se loteva otrok, o Martosih, ki kradejo otroke, da jih prodajajo na Turško in vohunijo za Turka in kristjane ... -

Vojak pa je ugibal, kako naj bi šel od te hiše do gor, kako naj sporoči, za kar je zastavil besedo – previdno, da bi ne osumil nikdo mlade žene, da je ne bi izpostavila sumnja v sramotni obroč ...

in Lojze je čakal na priliko, da reče vojaku: «Pri nas smo takorekoč grajski. Naš ded ve več kakor Mohor in Zahar, naše vino in naš kruh sta boljša. In naša mlada je lepša od Jerneje.»

VI. Deseti brat Tomaž.[uredi]

Soliman laži pred hišnim pragom in opazuje očeta, ki obtesava sredi dvorišča kos lipovega debla, koklji, grahasto in pepelko, ki mu sprevajati pred nosom jato, drobnih pipic, in Srebrno, ki kuha lug za štrene, ga ulije, odcedi in kuha zopet. Lepa, gladko zasukana je nit preje. Tako sprede samo Srebrna z belimi rokami. Predla je Srebrna in predla. Ni ji mar ob preji za nočni počitek. Pretenko je platno iz njene preje, preradi ga kupujejo ljudje tam daleč, kamor hodi Soliman s Srebrno in Matijo, kjer govorijo ljudje povsem drugače kakor tukaj. – In kako je lepa Srebrna v beli obleki iz lastne preje, brezrokavnik nad rokavnikom, rdeč pas in rdeči šolni ... Noben pes v vasi nima tako lepe gospodinje! In menita se z Matijo, kako si bosta dobila s tisto trdo okroglo stvarjo, ki se sveti, veliko lepih stvari.

Stara gospodinja ravna na mizi v kotu dvorišča, pod lipo, obeljeno platno, pogleduje mlado. Nizke rasti je in obilna v život, ostre oči ima in ve vse. Platno si je pobarvala s kostanjem, glavo obvila z belo pečo.

In ded? Soliman pravi kokljam: «Poglejte deda: pot mu teče izpod polhovke, pa ne ve, da jo ima na glavi, noge ima bose, srajco si je zavihal za vratom in laktmi, pa kapo na glavi! Pa kako teše!»

«Še otroke nam bo pobil! Taka brezobzirnost!» se je stresala pepelka in grabila s kljunom rob Srebrninsga krila: «Daj piškam kaše, daj!»

A gospodinja ne sliši, ne vidi. Soliman zarenči: «Pusti mojo gospodinjo! Kako zoprne živali pa ste, kokoši, jame brez dna, nikdar site! Kar nas hodi pošteno po štirih, jemo ob roku in damo ljudem mir. Ves dan brskate, razkopavate, kljujete. Požrešne ste tako, da požirate kače in črve. In nevoščljive! In bahate se s perutmi, pa še preko strehe ne morete!»

«Ti grdavs ti pasji!» sta planili koklji na Solimanov rep. «Le počakaj, petelinu povemo, pa ti izkljuje oči!»

Soliman se je rogal: «Mara petelin za stare koklje. On hodi za mlado jarčico.»

V živo zadeti koklji sta kar zagrgrali. Pa glej, mačica, ki žmiri na pragu tako leno v solnce, se je zakadila za pipico, ubogo, drobno. Koklji sta se vrgli na njo in jo obdelovali namesto Solimana s kljuni in s perutmi. «Le dajte jo!» podpihuje Soliman, «miši naj je, piške so za lisico!»

«Saj sem mislila, da teče miš mimo mene,» je javkala mačka. Koklji sta zmerjali: «Tatica, hinavka! Res, kako naj vzgojimo naš rod v sedanjih časih! Ne samo da so se pomnožile lisice in dihurji – še domače živali in ljudje pretijo s pogubo nedolžni mladini.»

In zopet je premišljeval Soliman svojo gospodinjo: Vse to je zaradi onega moža z železno palico, ki suje v rebra. Srebrna je odložila žlico, a mati toliko da se ni zadušila, ko je omenil Lojzek ono Jernejo, ono, ki je hodila včasih sem gori, ko še ni bilo Srebrne.

Lajanje iz vasi kliče Solimana na korajžo. Pa se spomni težkih sanj pretekle noči, «Lej, grahasta!» zakliče. «TI si že izkušena ženska. Sanjal sem, da mi je iztrgal ovčarjev kost iz gobca.»

«Pomeni, da si taka lakomen, da se tepeš še v sanjah za kosti,» se je zasmejala koklja in za njo vse kure po dvorišču. Še pipice so zapivkale v zasmeh. Strašno je zazijal jezni Soliman: «Vse naenkrat, kolikor vas je!»

«Ti surovina!» — so zavekale kokoši in hitele iz Solimanove bližine. «Ti surovina!» so ščebetali vrabci in je mjavkala mačka. A Soliman se je zagledal v roke svoje mlade gospodinje. Ogledovala si jih je: drugače tako bele in tanke so danes zabrekle in rdeče so od luga. Tako žalostna je gospodinja. Ona ne pere rada. Raje gleda tiste črne kavke na zloženi koži ali praska sama take kavke z gosjim peresom. Dobro je, da ne praskajo ljudje kavk na pasjo kožo in ne s pasjo dlako. Pa mlada gospodinja dela rada tudi pajčevine, kakor jih dela golazen pajkovska. Stara gospodinja pa se krega:

«Daj – zasukaj se! Mlada žena ne sme postajati!»

Uboge bele roke!

Soliman suje z glavo ob Srebrnino koleno, da bi jo opozoril, da je on tukaj, njen zvesti pes. Raztreseno ga pogladi Srebrna, mu pravi: «Vem, vem ... Če bi me vsi zatajili, tudi Matija — ti me ne boš — pojdi po Lojzka!»

Soliman leti z dvorišča. Srebrna vzdihne: «Kaj mi je tako težko?»

In premišljuje: Saj je bilo vse dobro. Trdno se je bila odločila, pa je šlo. Ni vedela, ko ji je govoril Lamberg o tem, da bo gospodinjila na njegovem gradu pod Snežnikom, da je Lambergova rodbina zadolžena do las. Razumela je mater, ki je skrbela za bogato sinaho. Za zadolženo posestvo ni potreba ne lepote ne učenosti, treba je samo dobre, bogate gospodinje. In materina beseda je bila dana. Lahkomiselno je spravil Lamberg Snebrno — in kar je bila za njo še huje — njeno teto v zadrego. Dejstva ne vprašajo za čuvstva. Gospodar gradu je spoznal, da bo Lambergu najboljši lek, če se omoži s Srebrno, in teta ji je rekla: «Boljši je premožen kmet kakor zadolžen plemič. Pri Matiji bo tvoje kaj zaleglo, pri Matiji boš v časti, tam bi bila «beračica». Pozneje si kupita lahko kak grad — saj jih prodajajo zadolženi ali zastavljajo — in od svobodnega kmeta da plemstva ni tako daleč, če imaš posest. Iz svobodnega kmeta so izšli Celjski grofje, zakaj ne bi izšla iz tebe nova plemenita veja naše krvi?»

Tetino govorjenje je bilo všeč užaljeni ponosni duši. Bil bi to res najboljši odgovor vsem tem Lambergom: Delati, kupčevati, varčevati, da se pomnoži imetje. Potem na gradu dom pevcev in učenih mož. Sijajne gostije bodo slovele po deželi in gledali bodo Lambergi, če se sestanejo kdaj ž njo v kaki imenitni družbi. Saj veli prorokovanje: gospa bo, velika gospa ...

Pa je delala in skrbela. Slišala je, da se noče pokoriti Lamberg sklepu svoje rodbine, da je zbežal na mejo, kjer opravlja vojaško službo. Teta je rekla: «Se bo že naveličal in bo gledal, da reši posestvo.» Srebrno je motila bolj želja, da bi dobil Matija kmalu plemstvo, kakor beg mladega viteza od doma. Ne, ni mislila več nanj, ona, ki je žena drugega in če se ga je spomnila, se ga je z neko nevoljo, ker je morala radi njega iz Ljubljane, kjer je vzbujala njena lepota tako pozornost. Zdaj je skrita v kmetski hiši. Ne more občevati z možmi, ki jim tečejo pokloni tako gladko iz ust, in rada hodi, peš ali jež, z Matijo od doma, da vidi svet in svet njo ... Kaj je lepota, katere ne občuduje nikdo?

A materi kakor da ni to prav. Misli, da je dovolj, ko je omožena, da jo občuduje samo Matija ... Saj je tudi Matija ponosen na svojo lepo ženo, in kje naj bo ponosen, če ne tam, kjer jo vidijo ljudje?

Teta jo tolaži: «Za sina se boji. Tašče so vse težke. In večno ne bo tako, sama svoja gospodinja boš.»

In Jerneja ... Zasleduje jo in opazuje. Da bi dobila kak povod, da bi osramotila ono, ki ji je vzela ženina.

Pa ni marala za vse to. Človek hodi pač svojo pot in se zaleti včasih v sopotnika ...

Ali kaj je prišlo zdaj nad njo, kaj je vzbudilo one stare slutnje in želje, ki so ji polnile srce in dušo, ko je gledala s stolpa daljno morje? Bilo ji je, kakor da je tam za morjem duša, ki jo čaka, ki hrepeni po nji, ki jo kliče z neizmerno sladkim glasom: «Srebrna, duša moja!» In bilo ji je, da je vsa njena sreča v tem glasu, da mora iti za njim, po trnju in kamenju, preko nabrušenih nožev.

In kadar se je pojavil v njeni bližini nov človek, je poslušala v tihem hrepenenju ... Toda glasu, ki živi v njeni duši, ni slišala doslej. Ni ga imel Lamberg, nima ga Matija, ni prišel iz ust odličnih gospodov ... In slišala ga je v rahlem vetriču, ko se preraja zemlja in se širi srce, slišala ga v zimski burji, ko so se sklanjali stoletni gabri po gorovju in je njena duša trepetala od neznanih želja.

Kdo jo kliče? Kam?

In zdaj vojak, ki prihaja od meje ... Kaj hoče, kaj išče v skriti vasici? Pravijo, da je umrl gospodar gradu. Kaj, če bi ji poslal mladi vitez kako poročilo? Slep je človek v svoji strasti, rad pogazi postave; kaj če bi ji predlagal, da naj beži ž njim k Turkom?

Mnogo tega se je že zgodilo. Toda vedi, Lambergar, da se drži Srebrna svoje prisege, da ne bo pogazila svojega poštenja. In če bi jo celo odvedel Turek noter v Turčijo – ona se bo vrnila k Matiji ...

«Mlada! Lug bo prekipel in pogasil ogenj!»

Ostro reže taščin glas v ušesa. Srebrna izpusti lug iz čebra, ga izlije iz kotla v čeber, nalije odtečenega nazaj v kotel. Bolj bele ko bodo štrene, hitreje bo ubeljeno platno.

Krumpčevka pa dvigne zvito balo platna in gre ž njim mimo deda. Ustavi se, počene na čokec in začne:

«Kaj je z našo mlado, ded? In zakaj je prebledela in odložila žlico? In vojak ni prišel kar tako v Gabrče. Ga je že poslal kakšen tistih gosposkih pustolovcev, ki misli, da mu bo kmetova žena v zabavo. Mogoče tudi, da se je seznanila s kom na tistih nepotrebnih potih. Pa te pogleda, če ji rečeš kaj – o tako z viška! Jerneji bi bila lahko ukazovala. Kakor peto kolo sem pri hiši, delam pa kakor črni suženj ... »

«No! ... No! ... » je zamomljal ded izpod dolgega nosa, ki se je bližal že ustam.

«Kaj delajo drugod iz mladih,» je poudarila gospodinja, «toliko da jih ne vprežejo v voz. Pri nas pa od deda do pastirčka, od piške do Solimana – vse Srebrna sem, Srebrna tja ...»

«Vojaka vprašaj, po kaj je prišel, in daj mir človeku, ki ga kliče smrt. Boj se Boga, ker sumničiš svojo pošteno sinaho. Gosposkega rodu in navad je ... »

Ded je prenehal v stavku. Gospodinja je vstala in poslušala. Na obrazu obeh se je odsvitalo začudenje:

Bližalo se je bunkanje in petje. Mehko so spremljale gosli mehak glas moškega grla:

Oh kadar iz daljnjega kraja jaz pridem, o ja, ino pridem, mi ljub’ca na pragu stoji ...

«Oh ljub’ca, mi v srce dopadeš, o ja, in dopadeš, potolaženo je moje srce.»

«Oh kaj se bom tebi dopadla, o ja, in dopadla, ko onega druz’ga imam ...»

Goslim in pevcu se je pridružil Solimanov laj veselja, ki se je spreminjal v žalostno tuljenje, ker ni prenašal glasu gosli. Tako je padal iz veselja v žalost.

Ded in sinaha sta se pogledala: «Tomaž!»

«Tomaž!» je zaklicala Srebrna in zvihrala preko dvorišča. «Tomaž!» so klicali od gradu otroci za godcem, «Tomaž!» so ponavljali gabrški otroci in zrli navzgor.

Po stezi, ki je držala od vrat v grajskem zidu na gabrški strani, sta prihajala dva moška. Prvi je nesel pod pazduho nekaj podobnega kakor je kozliček, drugi je igral na gosli in pel. Otroci so vpili: «Tomaž in Matija!»

Matija, ves mlad, ves ljubeznjiv, krepak in velik, kar je prav, je bil v svoji črni kamižoli, sivih kratkih hlačah in modrih nogavicah, z izšitim širokim ovratnikom tenke srajce in požnoranim klobukom bolj podoben plemiču kakor kmetu. Živo pisana zavratna ruta se je podala rahlo zagorelemu obrazu, iz katerega je sijalo dvoje črnih oči mehko v Srebrno. Tenke obrvi, kratek nos, majhna usta in drobni zobje so dajali Matiji nekaj žensko prijaznega.

In Tomaž, godec, deseti brat, potepuh?

Dolg in slok je bil, šibek v ramah, podolgovat v obraz, nos mu je bil dolg in gibek, oči nedoločno modre barve, oči, ki so tako mežikale in se skrivale za vekami, kadar je zasolil kako mastno. Široka usta, podolgovati ravni in beli zobje, visoko pod pepelnate lase sileče čelo, malo mrke obrvi, uhlji ob ozkih sencih, bolj ozek v bradi in v čeljustih, tak je bil Tomaž. – «Tomaž, deseti brat, večni popotnik, od kod prihajas in kaj da si tako po hrvaško napravljen? Še torbe ti ne manjka – cel Hrvat si postal.»

Tako je hitela Srebrna, ki je stisnila godcu roko. Vse je gibalo v tistem zagorelem obrazu, ki ni bil nič drugačen kakor pred tremi leti, ko je bila Srebrna še dekle. Zdelo se je, da se bo godec razjokal, ko je držal nežno roko za hipec v svoji dolgi, členkasti in je zapel:

«Kod sem hodil, kod sem bil? — Mlade Turk’nje sem lovil.»

«Nemara da prihajaš res iz Turčije,» je umaknila Srebrna oči pogledu, ki je pravil: «samo da te vidim še enkrat, Srebrna,» in se obrnila k možu:

«Ja, kaj pa imaš, Matija? Kozličji meh?»

«Najboljše vino iz Istre je prinesel Tomaž, seveda zato,» je naredil Matija z očmi, «pa da ne bodo mati hudi, bo rekel, da je za deda.»

Vsi trije so se zasmejali, dasi ni bilo nikomur za smeh. Ko se je zresnil, je rekel Matija: «In da veš, Srebrna, kar so raznesli, da je umrl grajski gospod, ni res, en Lamberg je umrl, a ne naš. In Tomažu je naročeno, da dobi koga, ki posodi plemiču, ki je v stiski, nekaj denarja, zato zastavi za nekaj let svoj grad, ki je na Dolenjskem, v vinorodnem kraju.»

Pričakoval je veselega vzklika, toda Srebrna je prebledela in je ponavljala skoraj nezavestno: «En sam Lamberg je umrl, ali kateri?»

Zdaj je prebledel Matija in odprl široko oči. Umni Tomaž je rekel hitro: «Saj jih je vse polno. So kamniški, ljubljanski, črnomeljski ... »

Toda pojdimo k materi in k dedu, da se pogovorimo kaj, predno pridejo vsi domov. Zvečer bo ples.

VII. Tomaž govori čisto resnico.[uredi]

Žalostno so stali gabrški otroci pred kolono Krumpčevega dvorišča. Kajti trd in neizprosen je ležal na pragu Soliman in renčal: «Izgubite se!»

Bili so pritekli za možem s sulico, za stricem Zaharjem, za teto Mando vsi, ki so se bili dvignili, ko so slišali ime «Tomaž». In Marinka se je prištulila Lojzku, ker ji je rekla teta Jerneja: «Poslušaj, kaj bo rekel vojak Srebrni.»

Da! Poslušaj! Tudi oni bi poslušali — poslušal bi tudi Balant — kaj ko ne pusti mrcina solimanska naprej ... Pa so se utaborili pred zidom, vtaknili prst v usta in si domišljevali, kaka čuda se gode tam na dvorišču. In so čakali, da zaspi ali da odide pasji grdavs, ki gleda z levim okom nanje in z desnim na kure in na ljudi.

Za zidom sta si izkopali pepelka in grahasta udobno jamo in sta vživali življenje v opazovanju svojega zaroda in ljudi okoli mize in v pogovora s Solimanom, Pepelka je zagrkljala:

«Ročka na mizi z majolčicami okoli nje je kakor koklja. In kozliček, ki ima vino v sebi! In kruh in sir, in maslo in med! Ded se je pomladil, naliva iz ročke, Tomaž nataka iz kozlička. Za deda je, pravi, pa gleda Srebrno. A oni s sulico pije in pije, Matija in Srebrna sta bolj kratka v besedi, gospodinja se smeji Tomažu. Vse bodo požrli, še drobtinice ne privoščijo sirotkam malim. Pa povej mi, Soliman, ki si že dolgo pri hiši in si poznal našo prababico, zakaj so tako veseli tega Tomaža. Jaz — saj veš — vodim prvič otročičke ...»

Ko se je tako sramežljivo ponesla s svojo mladostjo, je nagnila pepelka glavo ljubko na desno in trenila z očmi.

Važno je odgovoril dolgoletni varuh Krumpčeve hiše: «Tvojo prababico sem res poznal, bila je gosposka kokoš. Srebrna jo je prinesla iz gradu. Eh! Pa še koliko kokošnjih rodov pomnim! Kaj je s Tomažem? Star prijatelj je te hiše. Dober, pošten človek je, marsikatero kokošje bedro mi je vrgel ... drugače pa je Tomaž eden tistih, ki narede, da ponore ljudi. Dosti sem tega videl, ko potujem z mladim po shodih in sejmih. Človek Tomaž ima pleča, ki ne moreš vgrizniti vanje, po njem so razpeta raztrgana čreva. Kadar drgne s palico po tistih črevih, ti cvili to tako kakor ovčarjev, če ga zagrabim za vrat. Ta glas je tako strašen, da se vrtijo ljudje kakor metljave ovce in pojejo huje kakor Mohorjev petelin, tako strašen je ta glas, da moram tuliti in tuliti ...»

«Seveda,» je nagibala pepelka glavo, «kako bi mogel človek peti tako lepo kakor me kure ali kakor vi psi?»

Grahasta, ki je poslušala nevoščljivo pepelkino modrost, je tresla svoj veli greben: «Joj in prejoj, sestrica moja! Zdaj se spomnim, da mi je pravila rajna stara mati, da pomeni prihod tega Tomaža žalost v našem rodu.»

«Prav praviš, grahasta,» se je obliznil hudobno Soliman, « Tomaž ima rad mlade piške, mogoče mu postreže gospodinja z vajinimi otroki ...»

«Groza!» sta kriknili kuri in «glk! glk! glk!» sta poklicali pipice. A ono, rmeno in črno, se je skrilo le za hip pod peruti matere, kajti že so kukale iz perja glavice in so se ozirali očki. Tenko je zapipkalo:

«Zmotila si se, mamica! Ni jastreba, ni kragulja!»

Soliman je zazijal, kokljam je zaprlo prvi hip sapo. Ko je prišla grahasta do nje, je oštela predrzni mladi rod:

«Govorite, kadar vas kdo vpraša! Iz lupine zleze, komaj zleze, pravim, pa hoče že učiti izkušene stare. Kaj mislite, smrkavci, da prinaša samo jastreb smrt? Dobrikala se vam bo gospodinja – pa odrezala glavo.»

«Pa kako bomo brez glave?» so se čudile pipice, pes in koklji pa so se užalostili v mislih na nevarnosti, ki prete od vseh strani tem ubogim nevednim bitjem.

«Pustimo to,» se je otresia pepelka vsa solzna: «povej mi raje, Soliman, kaj je z možem, ki nosi preklo? Stara znanca [nejasno]. Veš, kaj mu je rekel: «Lihard, večno žejna duša! Kako pa prideš ti v Gabrče?» — «Opravki!» mu je odgovoril preklar in pokazal [nejasno] na našo mlado. Tomaž ga je zavrnil: «Pazi! To je poštena hiša.» In preklar: «Kaj pa misliš? Samo pozdrave umirajočega prinašam – dal sem besedo.»

«A!» je rekel plečetar. «Torej to je Lambergar, ki je umrl? Uboga Srebrna! Saj je kar slutila.»

Soliman je zmajal otožno glavo: «Uboga Srebrna! Grahasta in pepelka, ko bi vedeli, kar jaz vem ...»

Tačas je raztegnil Tomaž obe roki na široko, da je udaril z levo pestjo v prsa Matijo in z desno Liharda, je pomežiknil in se zakrohotal:

«To sem se jih nabral, ljudje božji! Po Hrvaškem, Srbskem in po Turškem. Za deset let imam dovolj.»

«Ali tistega, kar leze?»

Rahlo porogljiva je zvenelo iz gospodinjinih ust. Ded je pristavil z ravno takim poudarkom: «Ali cvenka, Tomaž?»

Ogorčeno je odgovarjal Tomaž gospodinji: «Saj veste, da ne gre uš name. Zapanal sem jih.»

«Mar jih znaš tudi narediti?» se je odmeknil vojak.

Tomaž se je zakrohotal: «Vam iz vojske jih pač ni treba narejati. Denarja sem pa imel, ded moj, kolikor vojak uši: turških pijastrov in asprov, benečaskih in ogrskih zlatov, božjakov, reparjev, kopjo, dinarjev – vseh vrst cvenka ... Pa so me oropali vragi roparski za moj zaslužek in prihranek.»

«Aha!» je pomežiknil ded. «Denar si imel ... Česa si se pa nabasal potem?»

Resno je povdaril Tomaž: «Tega mi ne more vzeti ropar: Nabral sem si pravljic, pesmi, prigodb. Oh! Pa kakšnih! ...»

In je namežiknil vojaku. Strogo je branila gospodinja: «Pri nas ne boš kvantal.» – «Svete stvari nam povej,» je zahtevala Manda. Tomaž je pogledal dobrovoljno ženske in menil:

«Ko smo ravno pri ušeh ... Tudi na Turškem verujejo v uši in poznajo ono strašno bolezen, ko požro uši človeka. Pravili so mi ob meji, kako je šel Skender paša, ko je bilo pred šestdesetimi leti sveto leto, noter do Italije, da bi si nalovil svetoletnih romarjev. Veliko množino jih je ulovil, pri Taljamentu pa je poklal vse staro in slabotno in odgnal samo, kar je bilo krepkega, na Turško. Pa so ga napadle uši in umrl je v velikih mukah,» [16]

«Bog ga je kaznoval,» je prikimala Manda. «Bili so ubogi božji potniki in za te se poteguje Bog. Uši pa lahko naredi vsak berač, laže jih je narediti kakor pa pregnati.»

«Tomaža se pa ne primejo. Bolj je čeden kakor kak vitez, ki nima srajce, da bi se preoblekel,» je pohvalila gospodinja godca. Lihard je prišel pri pogovoru o srajcah nekam v zadrego. Rešila ga je Srebrna z vprašanjem: «Si bil res na Turškem?»

«Še danes bi bil tam, da me ni vleklo v Senožeče,» se je priklonil Tomaž. «Dobro se mi je godilo pri Mohamedu. Vi mislite tukaj, da drži Turek kar nož v roki in samo mesari. Pa poje rad in pleše in posluša povesti. Za lepo pesem vam da Turek mošnjo cekinov in Asan paša, ki piše pesmi, je samo zato v časti pri sultanu.»

«Asan paša?» se je zganila Srebrna. In se je nasmehnila: «Naplahtal nas bo ...»

«Tako je zdrav!» se je pridušil Tomaž. «Resnico govorim. Nisem šel kar tako na Turško. Gospa, ki ima moža že več let v deželi Nevesekje in bi se rada možila, me je poslala, da poizvem. Šel sem lepo po naših trdnjavah, kjer sva se tudi seznanila z Lihardom ...»

«V Drožniku,» se je vtaknila Manda. «V Kaniži,» je popravil Tomaž. Osuplo je pogledala ženska vojaka, ki je zvrnil majoliko in pogledal prazno dno ter odgovoril:

«Drožnik ali Kaniža, to je vse eno. Vse trdnjave so ali pred Drožnikom ali za njim.»

«Tako moder kakor ti ni nobeden,» je zamešal hitro Tomaž. «Bili smo povsod, dokler je bilo kaj, tako sem prišel le počasi naprej – ustavljal sem se tudi po turških trdnjavah in pil, kjer so kaj imeli. Saj veste, da pije Turek rad, če pride do vina, če mu tudi prepoveduje njegova vera. Imajo svoje kavarne in krčme, kjer pijejo skrivaj, da se ne pohujšujejo pravoverni. Sultani sami so med pijanci. Mladi sultan Selim, Solimanov sin, ga pije kakor kak nemški plemič. Najbrž ga je naučil pijančevanja njegov prijatelj Sokolovič, ki se pa ne opije nikdar. Pravijo celo, da je bil sultan Bajezid tak pijanec, da so ga ubili uporni vojaki na smrt pijanega.»

«Res je Selim pijanec,» je pritrdil Lihard. «Zato bo bolje za nas, ko odide stari Soliman k Mohamedu.»

«Vsak pijanec ljubi mir, kaj ne, Lihard?»

«Mar sem jaz pijanec?» se je užalil vojak in izpraznil majolčico. Tomaž je pogledal v ročko in rekel Matiji:

Odnesi vendar mešiček, sicer izgine ves kosmat v Lihardovem grlu.»

«Eh veste,» je začel Tomaž važno in resno, «godec pride povsod zraven in pri vinu se izve marsikaj. Na Turškem je pa vse po turško. Sultan ima več žen in vsaka gleda, da pride njen sin na vrh. Sultan ima več hčera in sinov. Hčere oddaja velikašem in ti drže potem z brati svoje žene. Tako ima veliki vezir Rustem-paša Solimanovo hčer Mirmajlo za ženo, ta je tako bistre glave in ima svojega cčeta in brata Selima tako v komandi, da ji sploh pravijo samo sultana. Selim ima zopet več žena in hčera in pravijo, da bo dal eno Sokoloviču za ženo.»

«Ubogi Sokolovič!» je miloval Lihard mogočnega pašo, «če ukroti tudi uporne dežele, žene iz sultanove hiše ne bo mogel ukrotiti.»

«In jo mera vzeti, če je tudi ne mara, in vse druge so na izgubi, kadar pride ona,» je razlagal Tomaž. «In ta Sokolovič bo gotovo sultanov zet, saj je potlačil upor in razbil spletke princa Bajezida, ki bi prišel rad na prestol. To so vam strašno zapletene stvari. In vsi ti Turki pijejo, da morejo sploh razumeti, kako so v sorodu. Stari sultan ima mlade žene, mladi sultan ima stare žene, eni otroci so pod vrhom, drugji v zibelki, pa se čisto lahko zgodi, da postaneš zet svojega očeta.»

«Beži no, Tomaž, tako zmedeno pa tudi tam ni,» je ugovorila gospodinja, «povej, ali si kaj slišal, kaj se godi v Planini?»

«Od nore Maruše Medudke?»

«Ki pravi, da se ji prikazuje Kristus in da bo rešila svet pogube,» je vzdihnil Zahar.

«In si slišal o gospodu Erazu v Planini?»

«Vem. Hodil je za lepo mlinarico in jo je hotel ugrabiti. Pa ko se je sklonil, da jo vzame na konja, se mu je izpodmaknilo sedlo, padel je in se zabodel na svoj lastni nož.»

«Kazen božja, ker ne spoštuje prevzetna gospoda kmetove žene,» je rekla ostro gospodinja in ošvignila vojaka s pogledom, ki je rekel: Ti si tudi kak tak ...

«Pa si slišal od cerkve na Štajerskem? Kako ni hotel verjeti škof ljudem, ki so pravili, da hoče Marija cerkev na tistem griču? Pa so škofu zatekle noge in uplaknile, ko so ga naložili na osla in vlekli na grič. Nova Stifta pravijo cerkvi in veliko čudežev se že godi tam.»

Vneto je pripovedovala Manda in rezko se je zasmejal Lihard: «Si bila gotovo že tam? ...»

«V Planini se zbira letos kranjski deželni zbor,»[17] je omenil ded, «sklepal bo, kaj naj se ukrene radi prevelike stiske, ki nas mori z vseh strani.»

«In bo dovolil cesarju še več kakor predlanskim,» je mrmrala Manda. Matija je pojasnil Tomažu: «Naše dežele so oddale cesarju upravo vojaških obmejnih zadev, a vendar se niso zmanjšala s tem naša bremena, ne, skoraj da nas pritiska še bolj. Naš deželni zbor je dovolil, da bo dajala Kranjska skozi štiri leta letno po 60.000 gl. za vzdrževanje vojaštva v deželi in na hrvaški meji. Poleg tega damo še vsak šesti vinar za opremo 600 konj. In namesto da bi dajali vsakega tridesetega moškega, dajemo 29 krajcarjev od grunta. Iz tega bodo plačevali 600 strelcev na lok.»

«Huda je ta, huda!», se je popraskal Tomaž za ušesom, «kaj pa cesar?»

«Pride mu tudi po več tisočev na mesec,» je zagotavljal vojak. «In ima zmiraj prazne blagajne,» je rekel prezirno Tomaž, «sultan se pa valja v zlatu.»

«Si ga videl?» se je obregnil Lihard.

«Videl. In čutil. Ah Carigrad! In nore Turkinje, zaljubljene! Ej bratci, tam vam je življenje, samo glava vam cinca zmiraj na ramah in ne veste, če se ne boste zbudili zjutraj brez nje.»

«Zakaj pa nisi tam ostal? Kaj ti je toliko za svojo glavo?» se je smejala Manda.

«Samo to imam,» je gledal Tomaž Srebrno. Potem je mežikal: «Ne boste mi verjeli, v kaki nevarnosti sem bil in kakih časti sem bil deležen. Igral sem po carigrajskih trgih. Hodila je zahaljena mimo. Postala mi je sužnja. Pridem naj k njej v službo. Igral bom in pel pred odlično gospodo.

Gospoda je bila res odlična. Selim, Sokolovič, Rustem paša, pesnik Azan-paša, pesnik Mola Hussein, Rustemov sin in še več drugih paš. Tu so pili vino, peli in govorili o državnih stvareh.»

«Kdo ve – mogoče je kaj na tem,» je ugibal ded. Srebrna se je nasmehnila: «Tomaž, da veš – najhujše je pri tebi to, da človek ne ve, kdaj lažeš.»

«Takrat ne, kadar rečem, da bi umrl zate.» Rekel je to s takim čuvstvom, da je zardela Srebrna rahlo, da je dvignila Manda nos in sta se pogledala mati in sin. Krepak sunek Lihardovega komolca je opozoril Tomaža, ki je brisal utis svojih besed:

«Sem jim povedal, pasjeveram turškimi, da jim ne cvete v njihovih hramih cvet, kakor ga hrani kranjska dežela. Tudi v sultanovem ne, če jih ima tudi štiristo in štiri ...»

Tomaž je mežikal moškim, Matija je vzdihnil: «Ubogi sultan, še ena sama nam dela skrbi.»

«Saj še ne pozna vseh. To vam je taka turška navada: kdor se hoče prikupiti sultanu, mu pošlje kako lepo sužnjo. Ta pride najprej v roke glavnega eunuha, ki jo predstavi sultanovi materi. Če se jim zdi, jo pokažejo sultanu, če ne, jo porabijo za dvorkinjo in pošljejo o priliki kakemu ljubljencu v dar. Te sužnje so pa dostikrat podkupljene in zato gleda Mir-majla, da dobi ona vsako novo sužnjo v roko, da je ne bi poslal kak Bajezidov privrženec, da bi spletkarila proti Selimu.»

Ded se je čudil: «Govori, kakor da bi bil zraven.»

«Ne samo zraven, dragi ded! Kakor me vidite tu – kuhal sem sultanam žgance, prave kranjske žgance.»

«Ne natvezuj nam predebelih,» se je upirala gospodinja v smehu. Tomaž je udaril po mizi in poudaril:

«Žganci, ta preljuba domača jed, so postali moje hrepenenje pri mastnih koštnunih in sladkih šerbetih. Skuhal sem si jih, pokusila je hiša in dala pokusiti svojim visokim gostom ...

Pa sta pozabila Selim in Sokololvič na Bajezidove spletke, na trdnjave, ki jih ne morejo pokloniti Solimanu, na upore v Perziji, na kugo v Anatoliji in na vse druge težave.

Selim, drugače bolj medel od pijače, se je redil, je postajal bolj pogumen in odločen. Doma je pokušal komaj jedi. To je skrbelo njegovo ženo in govorila je z Mirmajlo. Ta je uganila, da se redi Selim od kake močne jedi in bala se je, da bi ne vžival Selim prepovedanega svinjskega mesa, kar bi bilo Bajezidu prav prišlo, da ga spravi s poti.

Konec tega je bilo, da sem moral z oboroženimi možmi, hočeš nočeš v sultanovo palačo, kjer se me je polastila Mirmajla. Povabila je Solimana na večerjo.

Žganci, kuhani na mleku in zabeljeni z maslom, so se kar tresli. Bil sem poklican pred sultana, ki si je gladil želodec in mi pomolil roko v poljub. Vrgel sem se na trebuh, poljubil prah pred sultanovimi nogami in vzkliknil:

«Živel veliki gospodar sveta!»

Navdušeni Selim pa je zapel:

«O žganci, najljubša mi jed,
boljša ko pilav in med;
ko žgancev se naložim,
sovražnike vse ugonobim.»

Ginjen je objel Soliman svojega sina in ponavljal: «Vse sovražnike! Da! Ta je prava! Ti si moj pravi sin! Zaman dela Bajezid! Vse sovražnike! Zdaj vem, zakaj se branijo džavri tako uspešno in nisem mogel dobiti Dunaja. Psi pasji! Vsak dan jedo žgance! Tudi pri nas! Vsak dan odslej žgance – pa pojdemo zopet na Siget-grad in Dunaj!»

«Vstani!» mi je velel. «Prvi mojih kuharjev je moj prijatelj.»

Sokoloviču je rekel:

«Močni steber mojega cesarstva, svetli biser v mojem turbanu, Sokoloviče! Daj – zapiši in razglasi!

«Žganci naj bodo odslej narodna in vsakdanja jed po vsem mojem carstvu!»

«Dovoli, svetla krona,» je opozoril Sokolovič, «ne po vsem — če bodo jedli džavri vsak dan to jed – se bodo uprli ...»

Sultan se je razveselil: «Že vidim, da je treba poleg žgancev tudi modrih svetovalcev – gotovo nima car na Dunaju takih ...»

Utaknil sem se: «Dovoli, carska milost, svetovalci na Dunaju so Nemci in uživajo nekak šterc.»

Pa mi ni zameril sultan, njegova hči je pa pristavila: «In žganci bodo premagali šterc.»

Tako sem postal prvi Solimanov ljubljenec. Skoraj da bolj vpliven kakor Mirmajla. To se je kmalu izvedelo in vse in vsi so se pritegovali za mojo naklonjenost. Kar cele karavane so prihajale z darili daljnih knezov.

Ko sem jezdil na izprehod, so nosili pred menoj tri konjske repe in klicar je klical:

«Prostor ljubimcu velikega Solimana! Prostor hranitelju turškega carstva!»

Imel sem seveda tudi sovažnike, ki so mi stregli po življenju. Nisem se upal, da bi jedel, kar nisem sam skuhal. Bajezidova stranka je raznesla po Carigradu vest, da kuham sultanu prašičjo pečenko ... Šlo mi je od vseh strani za življenje, pa to me ne bi pognalo v beg – ali! ... Pomislite! Sultan mi je hotel poslati najstarejšo njegovih žena! Meni ... Godcu, ki ve, kaj je lepo. Tega nisem mogel prenesti in vest me je začela peči, ker se je mladil stari sultan ob naši kranjski jedi ...»

Smeh in solze so dušila vse. Gospodinja je udarila Tomaža po rami: «Ta je prava godčevska! Zaslužil si dobro večerjo, Tomaž!»

Godec je vstal in se poklonil resno. Z roko je ustavljal smeh in dostavil slovesno:

«Soliman je pisal cesarju na Dunaj, da naj mu pošlje takoj njegovega kuharja nazaj, zanj zameni najboljšega ujetega viteza. Trije kuharji, ki niso znali pripraviti pristnih žgancev, so se seznanili z vislicami. Soliman in Selim sta zbrala preveliko vojsko, da me poiščeta. Toda Selim se je opijanil od žalosti, Bajezid je začel šariti – pa je moral ostati stari doma.

Kako sem prišel iz Carigrada in med roparje, to povem zvečer, ko bodo gospodar in vsa družina doma, da ne bo zamere, kajti samo v mlinu sa pove dvakrat in na žagi trikrat.»

Kdo se ne bi smejal godcu Ijubeznjivemu? In prevzelo ga je veselje, da je tu med dragimi davnimi znanci, pa je zamignil vojaku: «Zaplešiva graničarsko

Lihard je skočil, uprl roki v pas, izbočil kolena, da je bil kakor ševilka osmica, in začel poskakovlati. Tomaž se je postavil njemu nasproti, vzravnavala sta se in zvijala, poskakovala in tolkla z nogami po tleh in zavriskala.

«Vino pleše,» je rekel ded. Gospodinja je pripomnila modro: «Dandanes sta res samo godec in vojak lahko vesela. Godec, ker prebrska gospodinji zadnji kotiček skrinje, da najde kaj – vojak, ker si vzame kjer je.»

«O devojka jujuju! ...» je pel Tomaž, v smeh, ki je spremljal njegovo petje, pa je padlo kakor senca ... Srebrna je prebledela, Tomaž in Lihard sla se ustavila sunkoma. «Zona me je preletela,» se je stresla Srebrna. «Smrt je šla mimo tebe,» jo je tolažil ded.

Ali so jeknile nevidne strune ali je zašumelo po Gabrku? Po dvorišču je šlo kakor lahek trepet. Dedu je zazvenelo kakor udar sabelj in zabobnelo kakor udar kopit. Srebrni se je prizdelo, da jo kliče rahlo kakor še nikdar: «Srebrna, duša moja! ...»

Mandi je zarožljalo, kakor da moli velika romarska družba rožni venec, gospodinji se je zdelo, da je podrla skladovnica drv, Matiji je bilo, kakor da se giblje pred njim bela stena. Stari Zahar je slišal rezek žvižg, Lojzek in Marinka sta se prijela za roko. Bilo ju je strah, ker je bilo druge strah, gledala sta Tomaža, ki je strmisl v zrak, Liharda, ki je odprl v začudenju oči in usta, Solimana, ki je pribežal z naježeno dlako, se skrčil pod mizo in zatulil neznosno, kure, ki so pritekle, z izbuljenimi očmi in visokim vratom za psom ...

Soliman je stokal: «Zopet to strašno ... ki je, kakor da bi bilo nekaj, pa ni vendar nič; ki je, kakor da bi bil živ človek, pa ga ne moreš prijeti z zobmi, ker je nakaj, kar ni nič.»

»In kadar pride «tisto», postane kdo od ljudi v hiši tako «nekaj» ... Trd ja, v jamo ga spravijo, pa hodi okoli. Ooo! Poklala nas bo gospodinja, če ni prišlo: po njo ...»

«Prav res!» je pritrdil Soliman že bolj pogumno kuram. «Kadar odnesejo koga, pride dosti ljudi in dosti kosti in koščic leti pod mizo.»

Tudi ljudje so se osvestili. Ded se je prekrižal in vzdihnil: «Sprejmi, Gospod, svojega hlapca! ... Vidiš, Tomaž, ravno prav si prišel za mojo sedmino. Komu drugemu pa naj velja spomin, če ne meni, ki se bližam stotici.»

«Brez skrbi, ded,» se je otresel Tomaž, «vi ne boste še umrli, ste prezdrave kože, še ubiti vas bo treba, kakor so ubijali včasih stare ljudi. Saj veste tisto pravljico o kralju, ki js ukazal ubiti vsakega, ki je imel šestdeset let?»

Lihard je segel razburjen sam po ročki in si nalil: «Smrt gre rada mimo starih ... Zdrav prideš iz poboja, pa ne veš, če te ne čaka na mirni vasi smrt, ne veš, izza katerega ogla preži in se reži vate. In če je tako — zapojmo in zaplešimo še enkrat!»

«Plesali ne boste več!» je vstala odločno gospodinja. «Lojzek, ti vlovi z mlado oni dve beli jarčici, potem izpusti živino na pašo. Marinka, ti se spravi domov, Soliman, naženi otroke od dvorišča. Mlada! Treba je, da zamešiš, zakuriš, pristaviš. Naj kaj pomeni ali ne, večerja naj bo v čast Tomažu in vojaku dobra. Ko pridejo drugi domov, bomo gostovali. Manda, ti nam lahko pomagaš v kuhinji, boter Zahar, če imate čas, pa počakajte kar tukaj večerje. Ti pa, Tomaž, ne pravi nam zdaj pravljic — povej pošteno: Kaj je s Turkom? Poznam te, vem, da tiči za tvojimi histerijami nekaj resnega.»

Tomaž je pogledal po Srebrni in otrocih, ki so sicer vstali, da sledijo povelju stroge gospodinje, a so se obotavljali, da bi slišali še kaj. Zganil je ramo: «Pustite jih, mati, saj se tiče vseh ... Pogledal sem, če je mežnar pripravljen in dračje na grmadi suho ...»

«Je nevarnost?» je planil Matija.

«Nevarnost je, ne veš pa za koga. Ali vem, kam se bo obrnil Malkoč beg, ki se pripravlja za vpad? V Carigradu vidiijo radi, da nas ropajo iz Bosne, ker ne morejo pripraviti naše dežele za odpor napram veliki vojski, ki jo zbira Soliman. Najprej hoče porušiti Siget-grad, potem Dunaj. Pripravljajo se tudi, da vzamejo zopet Kanižo. Bil sem, vidite, v Ljubljani pri našem junaškem Lenkoviču. Stotnik v Kaniži je prosil za pomoč in živež. Povedal sem gospodu Lenkoviču marsikaj in dal mi je zlat cekin za vino. Zapravit sem ga pri lepi vdovi pri Vodnih vratih. Ona, veste,» je pomežikal zopet, «se je zaljubila v mene in hotela je, da postanem oštir pri Ljubljanici ...»

«Nehaj zdaj s tem, Tomaž,» je rekla gospodinja nevoljno. «Kdo ve, če nimamo danes ali jutri turškega petelina na strehi in turške grablje v kašči. In ravno zdaj ko smo si malo popravili in pospravili.»

«Človek obrača ... Ali moreš in smeš računiti in si umišljevati v takih časih?»

Truden je bil dedov glas. Manda je prikimala: «Svoboda, plemstvo, grad, bogastvo — vse je minljivo, večno je turško gorje.»

«So kraji, kamor ne pride, kraji daleč od ceste,» je dvignil Matija zamišljeno glavo in zažugal Srebrni:

«Če bi klicala grmada, kadar ni mene doma, pusti vse v nemar in beži v grad.»

«In ded?» je vprašala skrbno — ponovno Srebrna. «Kaj meniš, da se bojim Turka? Kaj ga niso že večkrat prepodile ženske? Saj veš o Urški iz Davč in o dekletcu iz Skaručine?»

«Ded?!» je rekel stari Krumpec nevoljno. «Dedu ni treba, da ga branijo ženske, obranim se še lahko sam. Saj sem se že dostikrat pomeril s Turkom, ko nas je klical grajski «aufgebot». Enkrat, bil je gospod Lamberg glavar, smo se zbrali na Šilen-taboru. Pa ni bilo pravega vodstva in drugič se sploh nismo oglasili, da bi se podili po svetu za Turkom in bi doma ostalo neobdelano in nepokrito. Pa je rekla gospoda sama cesarju: Kmetje naj branijo doma, iz dežele naj grado najeti pravi gijonarji.»

«To si ti, Lihard, pravi gijonar, mi smo pa aufgebot,» se je pobahal Tomaž. Vojak se je razjezil: «Kaj se boš z menoj? Jaz sem cesarski in deželski vojak suličar, ti si pa klatež godčarski ...»

«Pri vinu sva brata, Lihard, brata cigana,» se je smejal Tomaž razjezenemu tovarišu, ki je udaril po mizi in naglašal:

«In kaj se je vam treba bati. Turka, dokler je tu Lihard, dokler imamo Lenkoviča in Turjaškega: Kaj ni napadel pred par leti pri Senju z 340 možmi turških 4200? Napadel, nekaj pobil in druge napodil? In ko so požigali lani po Krasu in okoli Cerknice, Unca, Ivanje sela, okoli Blok in Nadliška — kaj jih ni pognal Turjaški, ki je nametnik poveljnika mejne obrambe, kaj jih ni pognal z razbitimi bučami nazaj? In jim odvzel več sto jetnikov in več tovorov blaga? In letos — kaj ni šel preko meje s par sto mož in pobil več tisoč Turkov in prignal 20.000 ovac? In kaj ni prepodil naš Lenkovič Turka, iz Baboče in Korotne in mu zadal tak strah, da je zapustil cam celo vrsto trdnjav? In pred par leti, kaj ni napadel s tisoč konjeniki in par pešcev 4000 Turkov in jih pobil pri Sv. Heleni? « V to ime božje!» je bil bojni klic. [18] Kaj jih ni obležalo 2000 in je poplačal bogati plen junaštvo naših? In če se bahajo Turki tudi, da jih je toliko, da bi jim kristjanska vojska, če bi postala sol, še jedi ne posolila — vendar je moral pustiti Soliman Dunaj, Güns, Siget, in ga mori jeza, da je učakal starost in ne stoji še konjski rep na strehi sv. Štefana. Torej nič strahu! Tu je mož, ki reže Turkom glave.»

«Ti govoriš lahko, ker nimaš mlade žene,» je mahnil Matija. In tedaj so se obrnile oči vseh na Srebrno. In so jo gledali, kakor da je niso videli še nikdar, in zdela se jim je čudovito lepa v svoji zamišljeni žalosti.

Nekaj neprijetnega je stisnilo gospodinji srce. Da se otrese tega čuvstva, se je otresla na mlado in na otroka:

«Alo! kaj sem rekla?! Kokoši, večerja, domov!»

Lihard je skočil; «Kokoši loviti, to pa znam jaz najbolj.»

«To vam je pravi kurji tat,» se je smejal Tomaž za njim, Tomaž, ki je vedel, zakaj gre Lihandu.

Srebrna je šla za hišo, kjer je bival pred skednjem in hlevom oni del kurjega rodu, ki ni prevažal svoje mladine in se držal raje ponosnega petelina. Srebrna je klicala jarce, ki so pritekle k nji, Lihard je skočil nerodno med nje, jih napodil v presledek med kravjim in konjskim hlevom in planil za njima. Lojzku je velel: «Le izpusti živino! Jaz imam že kokoši.»

«Zakaj mi plašiš živino?» je očitala Srebrna, ki jej je bilo neprijetno vojakovo vsiljevanje. Stala je pred presledkom in bila tako za hip sama ž njim. Vedela sta oba, da ju ne vidijo od mize, nista pa videla, da jima je sledila Marinka, ki je hotela izpolniti ukaz svoje sestre. Dekletce je videlo, da je segel vojak v nedrije in rekel:

«Pozdrav od viteza, ki je umrl v molitvi za vas.» Dekletce je slišalo, da je dahnila Srebrna: «Lambergar?!» potem je bežalo pred vojakom domov.

Lihard je nesel svoj plen v kuhinjo in pomagal Mandi, ki se je sukala ročno okoli ognjišča, in gospodinje, ki se je ozirala na vrata, šla gledat k mizi na dvorišče in vprašala, kje da je Srebrna.

«Pustite jo,» je rekel Matija nevoljno, «ustrašila se je reva, bo že prišla, saj ni sužnja, da bi morala kar naprej stati za našim hrbtom.»

«Glej raje, kaj dela za tvojim hrbtom, ti prevzetnost taka,» je zagodrnjala mati in se vrnila v kuhinjo, Lihard in Tomaž sta začela razlagati turško vero, da bi premotila Matijo, ki ga je bilo v živo zbodla materina opazka.

«Udarila se je, ko je skočila za kokošjo, pa si boža glavo — a ne «jara, da bi jo kdo videl,» si je izmislil Lihard.

«Udarila? Moram vendar pogledat.»

Šel je in spogladala sta se Tomaž in Lihard.

Matija je pogledal v prazne hleve in videl, da so vrata v gozd odprta. Stopil je ven in našel Srebrno naslonjeno na gabrovo deblo. Roko je tiščala na srce in solze so ji kapale debele in težke po bledem licu. Prestrašen je hitel Matija z vprašanji, na katera je stresala nemo glavo in si brisala solze. Hotela bi mu povedati, toda beseda ji ni šla iz ust in veedela je, da bi ne razumel, da bi ga ranile solze, ki lijejo v spomin na drugega, in očitek, ki zveni bridko iz onih vrstic, bi obudil slabe misli v njem.

Objel jo je in prosil: «Ne bodi taka! Povej mi vendar, kje te boli! Ustrašila si se, ne boš pomagala v kuhinji, gori pojdi in odpočij se, ali k Tomažu, da se razvedriš.»

Smejati se?! Z zadnjim pozdravom in pikrim očitkom človeka, ki je šel v smrt radi tebe ... O biti sama, le za par hipov, če tudi za ceno življenja!

«Vrni se k mizi,» mu je rekla, «jaz pridem takoj — prosim te!»

In Matija, ki mu je bila njena prošnja ukaz, je šel pobit nazaj. A že je bila mati tu: «No, kaj pa je?»

«Pride kmalu.»

Mati je odšla godrnjaje: «To so res čudne stvari. Velim, da je treba večerjo, a mlada gre lepo v gozd in se pogovarja z drevesi. Sem gospodinja ali sem dekla: res ne vem. Godec gre po svetu, pohvali ali pograja hišo, treba mu je postreči, treba je hoditi okrog njega ...»

Stopila je skozi hlevska vrata pod gabrje in zagledala Srebrno, kako sloni nepremično ob gabru, oči uprte navzgor. Mati je uprla roko ob bok in začela:

«Torej! Ubila se ni si, kakor vidim. Goste imamo v hiši, ti pa sloniš tukaj?! Če že ne moreš ali ne maraš delati danes v kuhinji, pa prisedi vsaj k mizi, da ne bodo ljudje še več govorili o tvojem čudnem obnašanju.»

O biti sama! Samo za par hipov, če tudi za ceno življenja. Da bi ne gledala vanjo prodirne materine oči, ne sinove, ki je danes tako zoprno podoben svoji materi.

Ne da bi kaj rekla, je šla Srebrna s težkimi nogami k mizi in sedla poleg Matije. Poslušala je na videz pogovor mož, v resnici pa je utonila njena duša v prošlosti, si je stavila vprašanja, na katera ni vedela odgovora: Je imel prav, da ji očita brezčutno ravnanje? Kaj ni trpela tudi ona, kaj ni bil žaljen njen ponos od ošabnega sorodstva in mar naj bi bila prevzela nase, da bi jo žalili vse življenje? «Ko bi me bila ljubila,» je pisal.

In ta očitek je udaril in vprašal: Kaj je z Matijo? Si mu udana od srca, kakor mora biti poštena žena, ali ti je bil res samo izhod iz zagata, pot do boljšega? In tisti glas v tebi. Srebrna ... Če ne ljubiš svojega moža, če nisi ljubila Lamberga in če je res, kar pripovedujejo pravljice in pesmi ...

Kakor v sanjah je slišala dedovo modrovanje: «Sodim, da ima vsaka stvar svoj začetek in konec, tako ga mora imeti tudi turška sila. Mi ne bomo tega dočakali, morda šele naših otrok otroci, pa enkrat se bo usmilil Gospod te s krvjo prepojene zemlje, kjer rodijo matere otroke za turške sužnje.»

«Kristjani smo sami toporišče sekiri, ki nas seka. Turška moč raste samo iz nas. Podjarmi dežele in jemlje «dešvo», vsakega desetega dečka. Po postavi bi jemali to desetino vsako deseto leto, pa jemljejo, kadar se jim zdi in kolikor. Ako niso dobili pri svojih pohodih v naše kraje dovolj dečkov, se pa zaletijo nad ubogo rajo. Tako je zahteval sultan od bosanskega sandžaka 1000 dečkov, tačas ko je bil sedaj tako mogočni paša Mehmed Sokolovič še deček v samostanu Milješevo in se je pripravljal za meniha. Ukaz je ukaz. Lezli so tudi v samostane in zdaj je v meniha namenjeni deček prva oseba na Turškem.»

«Dobro da ne je več tvojih žgancev, sicer bi postal še sultan.»

Tako je šel pogovor mimo Srebrne, dokler ni začutila duha po goreči slami in ne pogleda deda, ki je vlekel zrak v nos in zmajal z glavo:

«Kaj diši tako po slami?»

Je že kak pastir zažgal kak star škopnik,» je skušal pojasniti Matija. Kljub tej tolažilni možnosti jih je preteklo mrzlo — pogledali so se in pogledali na grad, na psa, ki je že vohal v zrak in renčal. Že sta stali na hišnem pragu Manda in mati, ena s piško, druga s testom v roki. «Da ne gori kje v vasi?»

Stopili so pod kolono. Vas je ležala mirno v solncu in v poletni lepoti, od pašnika je prihajalo žvenkljanje in zategnjena pesem. Grad se je vzbočil mogočno s stolpi in zidnim pasom.

A glej! Nad gradom ... kaj ni kakor dim ... Zdaj! Možgane in srce, hiše in gozd pretrese strel, odmeva od Gabrka, splaši domačo in divjo žival, vzbudi zmes preplašenih človeških in živalskih glasov, lomljenje vej, pokanje vrat, beganje na vse kraje, Možnar kliče:

Grmada gori!

9. Zasužnjena.[uredi]

Kranjski žganci! Soliman in Selim, oba sta za menoj! Tako je klical in skakal Tomaž. «Nehaj!» ga je posvarila gospodinja, ki je pritekla z mastno kokošjo v roki. Lihard je vzdihnil: «O kraljevič Marko! Kaj bo z večerjo?

«Pekla bom v gradu.»

«Ne umaknem se, dokler je še kaj vina,» je trdil Lihard in se vrnil k ročki na mizi. «Prav imaš,» mu je sledil Tomaž, «Turek je še daleč in mi bi se še lahko poveselili.»

Lihard je segel v hlače po pilo in začel brusiti svojo sulico, pojoč z nizkim glasom:

«Turek ima široka hlače, dolge dolge pa mustače,
bo mi skozi vrat pogledal, kdo ve, kaj mi bo povedal.»

«Prijetna in lepa pesemca,» je hvalil Tomaž in začel spremljati. Potem sta zapela:

«Sinoči je ropal Turek po naši vasi,
odpeljal mi je ženo in otroke.»

Žalostni napev se je zlil v glasove, ki so tožili naokrog, v žvižge pastirjev, v klice mater, ki so zbirale svoje otroke. Soliman je besnel. Tulil je, zagrabil z zobmi zdaj Tomaževe hlače, zdaj Srebrnino krilo in tekal od mize do dvoriščnih vrat. Kazal je z glavo in repom: «Ven! Ven!» in ded se je začudil:

«Kakor da bi res še vedel, da bežimo, kadar grmada gori.»

Tomaž je tolažil psa: «Je še časa, Soliman! Le lezi v kot, Turek je še v Bosni!»

«Zdaj pa vidiš, kar sem ti pravil,» je tožil Soliman grahasti. «Popolnoma so ponoreli. Mlada dva stojita in se gledata, gospodinja gleda mlada dva, gleda ju ded, mož s sulico in mož s plečetom sta jih začarala.»

«Praviš, da naj bežijo,» je stokala grahasta, «kaj pa naše piške?»

«Prišla bo lisica, prišel bo dihur.»

«Kam naj skrijem ubogi drobiž,» je trepetala koklja. Tačas je nehal Lihard piliti in je otipal s palcem suličino ostrino: «Turške kosti so trde.»

«Moje so pa že krhke,» je pripomnil ded, moram jih spraviti na varno, škatljo vzamem s seboj.»

Senca smeha je švignila po gospodinjinem licu, Tomaž je vprašal: «Ded, ali prenašate še škatljo?»

Ded ni odgovoril. Izginil je v hiši. Noben človek ne ve, kaj je v tisti škatlji, pa boste videli, kako bo tekel stari ded ž njo. Slišite, kako žvižga Lojzek? Živina ne mara dirjati raz paše, ko je prišla komaj tja. Soliman! hiti k Lojzku! Matija! Kaj stojiš in gledaš? Ženo boš lahko še gledal, vola in konja pa ne, Poglejte! Pes in gospodar, oba sta enako zanikrna. Pa že prihaja oče, dal vama bo!»

Iz vrat, ki so izpustile prej Tomaža na veselo svidenje, so se zdaj zgrnili Gabrčani, ki so hiteli od tlake, da si rešijo živino v gozd in otroke v grad. In da zakoplje in odnese vsak, kolikor more, da mu ne požge in ne poropa Turek vsega. Ženske so klicale domače farne patrone in druge svetnike na pomoč, moški so preklinjali cesarja, glavarja in plemstvo in izročali vso gospodo sploh zlomku, ko ne morejo toliko ustaviti Turka, da bi saj kako leto živeli brez strahu pred njim. Robantili so tudi Krumpčevi, gospodar in trije bratje, vzdihovala je teta in jokala se je najmlajša.

Pod kolono je zadel oče na sina in vzrojil: «V grad sem slišal Lojzkovo žvižganje, ti pa stojiš tu? In zanikrni pes se plazi okoli mize. Poznaš palico, Soliman?»

Matija in pes sta izginila v smeri pašnika. «In ti?» je pogledal oče bolj blago Srebrno in očital z bolj umerjenim glasom: «Bi vsaj skrbela, da spraviš svojo obleko, platno in zlatnino. Saj se ni treba ustrašiti, treba je rešiti, kar se da. Oh ... koga imaš tukaj, Tomaž? Vojaka? Prav! Nas bo vsaj kaj več za brambo. Samo škoda za lep večer, ki bi ga imeli nocoj.»

«Toliko tega bi vam bil povedal. Kako je na Srbskem, kako je na Turškem, Zapel bi vam o Milošu Obiliču in o kosovski devojki, o cariki, ki je tkala mrtvaški prt ...»

«Pa na gradu, Tomaž, saj je mogoče, da vraga sploh sem ne bo. Zdaj pa kopat in spravljat. Ženske pa pripravite brašno za v gozd in v grad. Ženske vse v grad, dva strica v gozd.»

Domači so se zasukali, vojak in godec sta ostala pri mizi. Kopanje njima ni dišalo, vendar ju je bilo sram, da bi se ne udeležila dela, Tomaž je ogledoval svoje gosli, kakor da jemlje slovo od njih. «Dobro je, da nikdo ne ve, kar veste ve,» je rekel sam zase. Lihard je naslonil svojo sulico ob drevo in se zasmejal. «Oh Tomaž! Ženska je vrag, vse hudo pride po njej. Kaj mi je bilo treba prenašati pozdrave? Zdaj nas je zmešal vse ta pozdrav. To sem vedel. In vendar, rečem ti, ni mi žal, da sem jo videl, lepoto lepot. Ta je po pesmi:

«Bela golobica imena sladkega, zvezda in danica, solnce mojega srca.»

«Glej Liharda! Ali poje vino iz tebe ali mi boš ves posel prevzel? Samo prehrapav je tvoj glas, bratec. Pojdiva raje kopat.»

Kopali so za hišo.

Nista se lotila rada motike, toda bilo ju je sram, da bi stala praznih rok. Smejala sta se strica dedu, ki je ugibal, ali naj zakoplje škatljo, ki jo je držal pod ramo trdno zavito in povezano, ali naj jo vzame s seboj.

«Zavil jo je pred petdesetimi leit,» je pomežiknil Tomaž Linhardu, «in sam ne ve, kaj je v njej.»

«Vsak človek ima svoj križ,» je menil Lihard in zasajal motiko v prst. Kmalu se je naslonil na njo in se nasmejal. Ko so ga vsi pogledali, jim je pojasnil:

«Moram se smejati,» je rekel, «kadar se spomnim šale gospoda Budačkega. Naj govori Manda; kaj razume ženska o vojaški šali! Ti vendar veš, Tomaž?»

Lihard je ponovil, kar je pravil pred Mohorjevo hišo, in dostavil: «Presmešen je bil Turkov obraz,» In nakrat, med smehom se je zgrozil:

«Mora pa le biti strašno, Tomaž ... Zdaj si še cel — zdaj ti tiči glava na kolu ... Nevernik te zasmehuje ... Ujede te obletavajo ... Ne upajo se še v oči, dokler treplješ še z rokami ...»

«Kak vražji pogovor je to?» je vrgel gospodar lopato od sebe, «Mar nam hočeš natvesti, da živi še glava, ko je že odsekana?»

Možem so se izbulile oči od groze. Tomaž je kimal pritrjevaje vojakovim besedam, ko je izvajal le-ta:

«Seveda je živa. Zakaj jo pa zasmehujejo? In zbadajo in mučijo? Videl sem dosti tega.»

«Če odsekaš raci ali puri glavo, se premetava še truplo in glava obrača oči in zapira kljun — tako tudi pri človeku. So pač možgani celi,»[19] je pojasnil Tomaž.

«Kaj pravi?» je vprašal ded. Poskočil je in zastokal: «Vseh štirinajst svetih pomočnikov! Varuj nas tako strašne smrti! O sveti Jurij, ki si zatrl peklenskega zmaja — reši nas obglavljene smrti! Bežimo, vam pravim — bežimo! Srebrna, kje je naša Srebrna?»

Vsi so pogledali mater. Otresla se je: «Kaj vem: Drugače je bila prva — nemara se oblači svatovsko obleko in se umiva in koplje po njeni neumni navadi.»

Z rezko besedo je odkazala vsakemu svojo košaro, brento. Za v gozd tudi soli za živino. Saj se ne ve, koliko časa bo šaril nevernik tod. Treba je počakati zanesljivih vesti, da je zapustil deželo, sicer se vrne in zajame kmete na polju, trgovce na poti. To bo pisana družba v gradu. Tovorniki, trgovci, potujoča gospoda, tlačani, vse se bo zgrnilo v grad. Zato se lišpa Srebrna ...

Moški so zasuli jamo in nametali gnoja vanjo. Gospodinja je zagnala piške v grmovje za hlevom in jim natrosila zobanja. Poklenila je omare in zapahnila vrata v hlevih in sobah. Potem je zaklicala:

«Gremo, Srebrna!»

«Le» je odgovoril od zgoraj glas, ki je donel, kakor če se človek prebudi iz teških sanj. «Pridem za vami!»

«Ali res noriš?» se je razjezila gospodinja. «Strica čakata, da zapahneta za nami vrata na dvorišču.»

«Že prav. Le pojte! Grem k Matiji v gozd.»

«Pojdimo!» je ukazal gospodar, «bo že pritekla za nami.»

Ko so prišli pod kolono, so slišali Matijev glas: «Kje je Srebrna?»

Ves zasopel je priletel, kakor da je tekel dolgo pot. «In živina?» ga je ustavil ostro oče.

«Je že v naši jasi in črednik Primož je tam. Tudi Soliman.»

«Le hitro! Pridita v grad ali bežita v gozd.»

«No Tomaž in Lihard — kaj ne gresta?» se je zavzela gospodinja. Godec se je izgovarjal:

«Ne zamerite, mati, pojdeva z mladima.»

«Z mlado, misliš Tomaž», ga je vsekala užaljena gospodinja in tožila možu naprej grede: «To je zahvala. Kdo ga je pital po cele mesece, da je imel deseti brat pravi dom pri nas? Mladi ali stari? Naš lepi dom — kakšen bo, kadar pridemo nazaj?»

«Lani sploh niso prišli do nas, mogoče da tudi letos ne pridejo, izpod gradu se jim vselej mudi.»

Glasovi so se pogubili v reber pod obrambni grajski zid.

Tačas je planil Matija po stopnicah v gornico, odloputnil vrata in zastal:

Srebrna je sedela na robu svoje odprte skrinje, imela pismo v roki in se je jokala. Ko je bila prišla, da spravi, kar je treba skriti in odnesti, se ni mogla premagati, da na bi bila porabila trenutka, v katerem je ne opazuje nikdo, in je segla po debelem in zmečkanem listu, kjer so stale črke vsak sebi, napisane od roke, bolj vajene meča, roke človeka, ki je bil ranjen na smrt. Očitki in zagotovila so bili v pismu, obroček, svetal in tenak, z rdečim srcem, je zdrknil iz pisma na prst. «Vzemi ga,» je pisal Lambergar «v spomin na viteza, ki je ostal zvest svoji prisegi. Nosi ga — tvoj mož tlačan, ki si bo pač kmalu kupil posestvo in plemstvo, ti ne bo branil, da se ne spominjaš mrtvega. Ko bi bilo tebi kdaj kaj zame, bi ne bila poslušala mojega strica in se ne plašila moje matere. Gozd okoli Snežnika je velik in lahko bi si bila ustvarila v njem dom ...»

In ravno v te očitke prileti Matija, gleda, se čudi — pogled se mu zmrači — ustnice tresejo ... Srebrna skrije list pod obleko v skrinji in zagrabi ogrinjalo iz rjavega sukna in pečo ter podaja Matiji majhno srebrno skrinjico, govoreč:

«Čakal sem, da giem s teboj v gozd.»

Ali prstan se je zasvetil in Matijeve oči so počrnele: Mahoma mu je postala jasna uganka njenega današnjega obnašanja in marsičesa iz preteklih dni. Lamberg, ki je umrl, je oni, ki jo je hotel poročiti — pismo in prstan od njega — in vojak, ki je prišel od granice, je prinesel pismo in prstan. V bolestnem razočaranju je zakričal:

«Za Lambergarjem jočeš! Njega si rada imela in mene si vzela za silo.»

Da bi se mu privila zdaj Srebrna, mu povedala, bi ž njo jokala Matijeva mehka duša po ubogem vitezu. Užaljen ponos je branil Srebrni, da odgovori. Kaj si domišljuje kmet tlačan, da bo delal tako ž njo, ki bi klečali vitezi pred njo? In kako je podoben danes svoji materi — do zopernosti podoben. Oh! Odslej bo opazoval tudi on vsak njen korak, vsako njeno besedo bo pretehtal. Nobena turška sužnost ne more biti hujša od te ... Ne, ne gre v grad, da bi jo zasledovali in sumničili. Gori bo polno tujcev in govorila bi ž njimi, ker pridobi ženska v pogovoru z možmi — oni pa bi samo sumili in sumili ...

Zamišljena v svoje grenke občutke nista zapazila nemira na dvorišču, nista slišala razburjenih glasov. Pa je priropotalo po stopnicah in butnilo v gornico. Zasopla, rdeča kakor škrlat, kite po prsih, je stala tu Jerneja in neupogljiva volja ji je sijala iz oči. Z odločno roko je prijela Matijo, z glasom, ki ni vprašal za ugovor, je bruhala:

«Reši se, Matija! Filip mi je dal znamenje, da so že blizu. Čakala sem, da bi vedela, da si ti na varnem. Če hoče Srebrna čakati Turke, naj čaka, ti moraš v grad.»

«Pravi, da gre v gozd,» je jecal presenečeni Matija, ki mu je v tem hipu vidno dobro dela Jernejina skrb zanj.

«Pusti jo, če noče v grad — svoje muhe ima.» Nikdar ni mogel Matija pozneje doumeti, kako da ja pustil Serbrno in šel z Jernejo. Njena volja je vplivala tako močno nanj, da ji je sledil in tekel ž njo iz dvorišča, ne da bi pojasnil kaj Tomažu in Lihardu, ki sta strmela za njim.

Srebrna se je zavedla, kaj se je zgodilo, z okna je klicala za Jernejo:

«Ne boš ga imela, Jerneja, tudi če bi me vzeli Turki — prišla bom nazaj — ne boj se!»

«Ne grem v grad! Če hočeta, pojdita za njima, jaz grem raje v gozd.»

V odgovor sta skočila Tomaž in Lihard h koloni in sta zaprla in zavarovala vrata z močnim zapahom.

Tačas je prišla Srebrna na dvorišče, ogrnjena in glavo pokrito, skrinjico s svojo zlatnino v roki. Lihard je klical: «Le hitro! Vidva bežita skozi vrata, jaz počakam in če je treba, zadržim Turke, dokler ne boste v hosti, potem pridem za vama.»

«Le pojdita oba naprej,» je rekla Srebrna trmasto, «jaz bom zakopala še svoje stvari, ne maram, da bi jih imela Jerneja. Turki bodo tako preteknili prej prve hiše.»

«Pusti zdaj štrene in če jih dobi sam vrag!» se je razjezil Tomaž, poleg sebe spravljaš še naju v nepotrebno nevarnost.»

Smuknila sta skozi ozka vratca. V zatišju grmovja lesk, mladega gabrovja, kopin in brinja je vodila steza v Gabrk, po ovinkih je šla po gošči, vidna samo tistemu, ki je vedel za njo.

«Hitro!» je silil Tomaž.» Pot ti je znana. Zakličem Liharda in prideva za teboj.»

Srebrna je morala paziti na vijuge v grmovju in dračju. Prepustila se je svojim mislim: Kako bo gledala zdaj Jerneja s prezirom nanjo? Kaj ni bilo, kakor da se je vzbudilo v Matiji davno čuvstvo za Jernejo? Kaj če mu je laskalo, samo da se je poročil z gosposko hčerjo — in Jernejo, Jemejo je imel vedno rad? Kaj naj mu reče, kadar ga zagleda? Ostala bo več dni v gozdu. Volkovi niso tako neusmiljeni kakor ljudje. Matija bo povedal materi o pismu in prstanu in mati jo bo zbadala.

Premišljevala je, kako naj bi bila naredila bolj prav, kje da je tičala njena krivda. In ni vedela ne nazaj in ne naprej — — vkljub vsej modrosti in znanju.

Pa zakaj ni še onih dveh? Sunkoma se je ustavila in poslušala. Vse tiho, Umolknili so tudi ptički, le zajček ti zbeži pred nogami — znak nesreče. In zdaj! Kak glas je bil to? Vpitje. Razbijanje, Ah! Turki so pri koloni. Pa zakaj nista tukaj Lihard in Tomaž?

Stisnilo jo je pri srcu ... Saj vendar ne bosta tako neumna, da bosta zadrževala Turka? O Bog — samo tega ne, da bi se zgodilo prijateljema kaj radi nje. Dovolj je, da je šel Lambergar radi nje med Turke.

Zamolklo vpitje. Žvenket kakor orožje. Nazaj mora. Če sta v stiski radi nje, bo prosila Turke, ponudila jim bo svojo zlatnino v odkup.

Srebrna je hitela, kolikor je bilo mogoče po tesnem, bolj ko se je bližala domu, bolj je razločevala klice, Lihardove kletvice in Tomaževe zasmehljivke. Bijeta se ... Onih glasov pa je toliko ... Bijeta se radi nje ... Da bi le še prišla pravočasno ...

Pridihala je dol vrat med hlevi — odpirala, se upirala vanje. Niso sa premaknila. Spoznala je, da je zadelal Tomaž vrata v skrbi zanjo. Mogoče je mislil, da uteče preko strehe, a so ga prehiteli.

Zavila je skozi grmorvje ob zidu. Slišala je krohotanje, neki glas, ki jo poveljeval, potem je postalo tiho. Ko je prišla na odprto, je zagledala konje in Turke, ki so mandrali vrte ob cesti. Zavila je na dvorišče in objela z naglim pogledom, kar ji ni prišlo več nikdar iz spomina.

Dvorišče polno Turkov. Ležali so tudi po tleh, drugi so se sklanjali nad ležečimi in jim preiskovali rane, nekaj jih je razbijalo po hiši. Pa to je šlo mimo oči v krvavem oblaku — ali tam pri mizi — bdi Tomaž ... Ubogi deseti brat, večni popotnik! Bela obleka je krvava in raztrgana, roka drži še čekano, kri teče iz ran po životu, iz čela, iz ust.

«Tomaž! Ubogi Tomaž!»

Pokleknila je k njemu in mu privzdignila glavo. Odprl je oči in žalost je zatenmila njih zadnji pogled.

«Zakaj?» je hropel. «Usoda ... Velika gospa ... Prideš nazaj.»

Tako je spoznal bridko v umiranju, da se ne moreš ustavljati namenjenim udarcem. Sam je bral nekoč v knjigi prihodnjosti, da bo Srebrna velika gospa.

Srebrna je umela bolečo zadnjo misel prijateljevo. Z vročimi solzami je orosila njegovo čelo in prekrižala mu je usta in oči z drhtečimi prsti:

«Bog te sprejmi, uboga žalostna duša ...»

Neka roka se je dotaknila njenega hrbta. Planila je po koncu, se vzravnala, pogledala po Turkih pred seboj in ostolbenela: Nad turškimi glavami je bila na visokem drogu glava ... Razmršeni krvavi lasje so se oprijemali čela, brada je bila zvita, usta odprta. In oči, Lihardove cči so se zapirale in odpirale, očitale: Zakaj si se vrnila, zastonj sva se žrtvovala zate, in ti si se zastonj za naju.

10. Bridki dnevi sužnosti.[uredi]

Vroče žari iz debelega zidovja gradu Vrhbosne. Veter gora ne more za visoki obrambni zid, ki oklepa grajska poslopja, vrh, kopališče, mošejo in pokopališče za Turka gospodarja; in pušča nezavarovano siromašno selo raje. Veter gora ne odnaša vonja rož, ki cveto na grobovih, ne odnaša duha po trohnobi, po mahu, po babjem zobu, praprotici in bradanki, ki rastejo iz zidu, ne ostrega duha po martinčkih, ki se solnčijo zeleni in rdečeoki na vrhu zidu, ne zadirčnega duha po kačah, ki so razleknile svoje srebrnasto telo ob zidu; veter gora, veter svobode ne odnaša težkega izparivanja nesnage, smrtnega človeškega potu, ki sili iz zamreženih lukenj pri tleh v pokopališčni prostoi in ustavi metulja zlatiča v letu in ustavi kosa v petju in odpodi vrano črnoglavko, da hiti sporočat svojati: v črni tmini umira človek, okovan kristijan. In ni na njem za vranin kljun mesa, samo kosti sklopočejo v okovih. In tuljenje grajskih lovskih psov bo spremljalo ubogo dušo ...

Oblasten, nedostopen je grad v svojih zobatih stolpih in vrhih. Visoko na železni osti poveljuje prerokovo znamenje. Kakor pečat sedanjosti je raji, kakor grožnja za prihodnost, kakor tožba po minulemu. Poje veter po gorah pesem o svobodi, a umolkne pred sedežem turškega gospostva.

Vrhbosna in Godidjed. Tu je zastavil Turek svojo nogo, od tu je napadal, čakal, spletkaril, roval. Ne zaman. Žalostna je pesem, ki jo poje raja o tem, kadar ji žvižga mrzli veter skozi preluknjano streho, kadar oddaja seljak zadnji rep v Turke, kadar mora spremljati Turka gospodarja k napadom na brate po veri in jeziku in se boji kazni nesrečne smrti. Žalostna je pesem o sinu hercega Stipana, ki je pogazil krščansko vero iz sovraštva do lastnega brata in postal Bajezidov zet in veliki vezir; žalostna je pesem o Katarini Vasački, ki je poklicala Turka v deželo, da se maščuje nad morilci svojega moža, žalostna je pesem o ošabnem plemstvu, ki si je iskalo pomoči nevernikove zoper lastnega kralja in ki je sprejelo turško vero, da si ohrani svoja posestva. Slaven pa je spomin vitezov, ki so si izvolili kakor srbski car Lazar nebeško kraljestvo in jih je bilo ubitih devet tisoč na Bjelaja-planini in so sledili kralju Stipanu v rajsko slavo.

Zdaj je raji bridek spomin, kar mu pravijo pevci o nekdanjem bogastvu bosanske zemlje, zdaj ga tolaži samo up na odrešitelja, ki ga prerokujejo samostanski očetje, da pride: ko bo zemlja oprana grehov naših dedov, oprana v solzah in krvi.

Mesta in vasi razpadajo, dežela se razljuduje. Kar pusti Turek, pobereta kuga in lakota. Vselivše se Turke pobira njim preostro podnebje – pobija jih kamen od nevidne roke izza gorskih vrhov in šum, kjer stanujejo še svobodni Bosanci, kamor se ne upa neverni vrag. Njive ob cestah so zatrznjene. Kdo bo delal za nikdar sitega gospodarja? Orli in sove zasmehujejo rajo: «Lepo so zemljo razdelili, sultanu debel kos določili, drug kos vakufu dali, tretji kos plemstvu na hvali – raji so delo pustili.»

Po zavojevanju Bosne je pač obljubil sultan, da sme kmet kristjan svobodno izpoznavati svojo vero, samo zemljo naj obdeluje in plačuje po ogrski goldinar na leto.[20] Zdaj pa rastejo davki od leta do leta, plačuj od vsake njive, skednja, travnika, vsakega repa, dajaj otroke ... Cerkve se rušijo, ne smejo se popravljati, ne smejo se zidati nove. Ne slišiš zvona tolažnika, buditelja. Mošeje rastejo iz našega denarja in Mohamedov glas napolnjuje Bosno.

Tako je tožila sužnja Kata Srebrni, v to se je zamislila Srebrna, hodeča po pokopališču za mošejo. Na obe strani ji ustavlja pogled zid, polet misli, skrbi in žalost. Bridki dnevi suženjstva! Kaj svilene bele šalavare, zlate vezenine na modrčku iz škrlata, svilena srajca, biseri na čelu in za vratom? Koliko ljubša bi ji bila njena nekdanja platnena kmetiška obleka. In roke, te zdaj tako negotove, vse to kopanje in mazanje, ki je povzdignilo lepoto turške sužnje do najvišje stopnje ... Koliko srečnejša je bila, ko ji je razjedal lug roke in ji je obrila burja obraz. In prebivalec šum, črni kos, prileti na zid in vpraša:

Nisi več tista Srebrna, ki se je nasmejala Tomažu? Nobena šala Omarjeva ti ne privabi usmena na lice. In mrzla si in trda. Ali je res tako daleč za teboj tvoja mladost in večna tvoja žalost?

O kos, prosti prebivalec brezkončnih šum! Ko bi ti vedel, kaj trpi mlada žena, ugrabljena možu, kaj trpi kristjanka v turški sužnosti. Ne tepejo me, ne. A hujše kakor bič je, kar počenjajo z menoj, da bi me odvrnili od prave poti. In vse njih laskanje ne ogreje srca, ki ga hladi zavest, da si ločena od svojega moža in da si se ločila v nesoglasju. In kako gori in zbada spomin, da je šel z Jernejo!

Srebrna se nasloni ob turbanski vrh nagrobnega spomenika in vrže z nepotrpežljivim gibanjem ram plašč nazaj: Jerneja, kdo pa je Jerneja? Priprosto kmečko dekle, ki jo je bil pustil Matija, ko mu je bila Srebrna samo namignila. Nikdo ni opeval Jerneje, nič nima, nič ne zna, trda ji je beseda, in težek korak. Za Srebrno pa se je oziralo plemstvo vse dežele, ko je bila v Ljubljani, in koliko pozdravov in pisem je dobivala. In tu: Kaj je ne bi imel rad Uzref-paša zase, ko jo izobrazuje za sultana, kaj je ne bi rad imel Alaj-beg, ki jo je pripeljal po ukazu v Bosno, in – Omar – zlata pesniška duša, ki jo uči pripovedovati pravljice, kaj ji ne pravi najlepše pravljice s svojimi črnimi očmi? Pravljice, ki je ne sme poslušati poštena poročena žena, če je tudi v turški sužnosti. Omar, tako ji pripoveduje sužnja Kata, se noče ženiti, dasi mu izbira sarodstvo že dolgo nevesto. Bogat je, pa se sprehaja od rodnega gradu v Slivni do Vrhbosne, od Carigrada do Bruse. Udeležuje se rad lova in igre, čita in piše, poje in svira. Ne glej me, Omar črnooki. Moža imam ...

Dve ženi ima Uzref: Asra, prva žena, je Turkinja iz Jedrena; Voja, druga žena, je Bosanka.

Sovražita se med seboj – druži ju pa sovraštvo napram sužnji, ki jo gleda pregoreče njun mož. Bojita se. In edini sta v tem, da mora Srebrna čim preje iz Vrhbosne.

Pa prišli sta tudi v tem do nasprotja. Asra sili moža, da spravi sužnjo kakor namenjeno v Carigrad – Voja mu prigovarja, naj jo da za ženo njenemu bratu. In vendar ve Voja, kaj je zakon pri katoličanih. Imajo sploh zmedene glavi ti turški Bosanci. Še jim je v krvi krščanska vera njih očetov, krščanske obrede in nazore mešajo s turškimi, pojejo in govore bosanski.

Turkinjo, mohamedanko, bi radi naredili iz kristanske sužnje. Hodža se trudi dan za dnevom, da ji dokaže, kako je ustvaril Allah svet, kako nasprotujejo hudobni džini pravovernemu, kako je Mohamed pravi prerok ... A Srebrna ga zavrača, mu dokazuje. Hodža si puli brado, skače izgubi mirno dostojanstvo prerokovih sinov.

Ne tepejo je z bičem. Ne priganjajo je z delom. Skrbijo za njeno lepoto. Kopanja in mazanja ni konec. Pljunil bi ded. Pusti dnovi sužnosti. Zakaj ne pride Matija in je ne reši? Kadar zalaja četa grajskih psov, meni Srebrna, da je Matija s Solimanom. Pa ga ni! Seveda, kmet! Lamberg bi jo bil že rešil. Težka je kmečka kri, ne more se vzpeti do vitežkih dejanj. Ne mara od doma, če mu tudi odvede Turek ženo. Kaj žena? Njivo je treba preorati. Tomaž je imel pevsko žilo, pa je znal umreti revež za njo. Veseljak Lihard je dal svojo glavo, tisto strašno krvavo glavo, ki plaši Srebrno vsako noč! Izbuljene oči ji očitajo ...

Komaj da zatisne oči, plane s krikom pokonci.«Morilci! Roparji! Doli z glavo!» vpije, da spravi ves harem po konci. Kuhajo ji rože, da se ji umiri kri. Kaj mi kuhaš, Kata, izbrišite spomin, slike, očitanja, strah .. Vse je slepilo – prijazna beseda in tolažba, resnica so sami tisti pogledi, ki ti pravijo: sužnja si in če te hočem, boš moja!

Srebrna si zasloni oči. Nikdar ne speča, nikdar ne izbrisana slika se ji ponavlja kakor po noči. Strašna glava na kolu in Tomaž na tleh. In divjaki okoli nje. Osoren glas veli: «Na konja ž njo!» Ona se brani, Ona se brani, skuša vzeti Turku sabljo ... Vse nič ... Kje je Matija? Soliman tuli ... Osorni glas divja: «Posadite! Zamašite usta!»

Jemlje ji sapo, veže roke. Brani se. Zdaj roka, ki odpije zamašek, nož, preseka vrv. In mehek glas, ki očita: Živina si, Alaj-beg! Ji hoče polomiti roke in zobe in razčleniti čeljusti. «Lep dar bo to za sultana!»

Dar za sultana – ona – Srebrna? Kaj sanja vse to? Ne. Osorni glas se jezi: «Da nisi svak Uzref-paše, Omar ... Vem, da so te dali za stražo z menoj. Ti misliš, da se lovijo sužnje kakor jerebice. Opravi hitro, če ne, zažgem selo in grad.»

«Zažgi, živina,» je zavpila ona kakor iz sanj. «Bolje, da poštena zgorim, kakor da živim v sramoti.»

Turek je zapel: «Pila boš šerbet in kavo, jedla pilav in halvo ...»

Turek, ki so mu rekli Omar, ji je prigovarjal: «Usoda ti je določila odlično mesto, od tam boš lahko pomagala svojemu kraju. Sedi na konja, sedi prelepa, da ti ne izgori rodno selo, da ne boš jokala za roditelji — — in za svojo lepoto in čast.»

Osorno je velel Alaj-beg:

«Odslej ti bode zrl v lice samo tvoj gospodar, kristjana! Zavežite ji zavijalko tako, da ne vidi in ne more vpiti! ...»

Pa je šlo kakor v pravljici, ko jašejo mrtvi ob luninem svitu. Zdaj v brdo, zdaj niz brdo, zdaj po ravnem in prostem, zdaj po gozdu, čutila ga je Srebrna po vonju dreves, po vejah, ki so udarjale ob jezdece, zdaj ob vodi, ki je šumela zamolklo, od daleč. In ves čas je čutila Srebrna, da je ob njeni strani prijazni Turek.

Kmalu, ko so se spustili v dir, so peketali za njimi konji. Slišali so se streli. Ah! Iz grada, iz Senožeč! Srce je zavalovilo ... Toda streli niso zadeli in turški konji so bili urnejši. In drugič v noči: topot konj – krik ... Pa je letelo nekod in nekam nekaj besed ... Bili so Turki. Razumela je ime Malkoč-beg. Srebrna je upala. Mogoče počaka kje kakor tolikokrat plemstvo, da pridejo Turki s svojim ropom ... Dolga – neskončno dolga je bila pot, ujetnici se je zdelo, da jezdi že tri noči in dni.

Na prvem počivališču na goratem vrhu ni hotela Srebrna okrepčila. Vprašala je samo Omarja: «Ste vi od čete Malkoča?»

In ko je dobila odgovor, da je Malkoč daleč za njimi v deželi, je vedela, da upa zaman rešitve. Radi samo ene žene in to še tlačanove se ne bo zbralo plemstvo. Da! Ko bi živel še Lamberg ...

Srebrna se je začela jokati in zajokala se je v spanje. Še v polsnu je slišala vzdih Alaj-bega:

«Vse lepša je, kakor sem si mislil ... Tudi jaz bi ji dal častno mesto v svojem haremu.»

Zasmehljivo je odgovoril Omar: «Lepota žensk je poguba moškim. Že vidim, da se bo godilo tej lepotici kakor lepi beduinki Soadadi

«Si že izmišljuješ nekaj.»

«Dogodek je resničen Alaj-beg: Beduin Lamar je imel kamel dovolj, da je preživljal ljubljeno ženo edinko. Prišla pa je suša in pobrala kamele. Soadin oče je vzel svojo hčer domov. Lamar je tožil očeta pri Marvanu, namestniku kalifa, Marvan je videl Soadado, vrgel Lamara v ječo in ga prisilil z mučenjem, da podpiše ločilno listino. Očetu je podaril več tisoč drahem, Soadado je prisilil, da se je poročila ž njim. Ko je izpustil vsega ranjenega Lamara iz ječe, je šel ta h kalifu in tožil Marvana. Pri obrravnavi je videl kalif Soadado in vzplamtel za njo. Takoj je bil pripravljen, da se loči od svoje prve žene in da to mesto Soadadi. Očetu je dal bogato obložene kamele, možu pa je rekel: «Sam priznavaš, da si podpisal ločilno listino. Vzemi dvajset tisoč drahem in pojdi v Alahovem imenu.»

Alaj-beg se je nasmejal glasno: «To je pravica! Kdor ima moč, dobi najlepšo.»

«Le počakaj, modrijan moj! Pravica je vpila v srcu Kalifa, ker se ni udal Lamar njegovi želji. Sklenil je, da izroči odločitev Soadadi, v prepričanju, da bo izvolila lepa žena sijaj njegovega dvora. Toda Soadada je bila krepostna žena. Njen ubogi raztrgani mož ji je bil ljubši kakor mogočni kalif. Bogato obdarjene jih je pustil kalif domov

Povest o Soadadi se je spletla u Srebrnine sanje, prebudila se je z novim pogumom in povedala Omarju: «Tudi jaz sem omožena, tudi meni je ljubši moj mož kakor vsi vaši paše in kalifi in moj prosti dom kakor vaš harem.»

«Omožena?!» se je začudil Omar. «Vsa si dekliška?» «Pa kje je bil tvoj mož?» je vprašal lokavo Alaj-beg. Srebrna ni odgovorila; zavest, da jo izpusti sultan domov, jo je zapustila mahoma — kajti v oni pravljici je bil mož, ki se je potegoval za svojo ženo — Matija — ta pa posluša Jemejo ...

In zdaj, ko je že skoro leto v sužnosti in ni bila tačas ne enkrat iz gradu, zdaj, ko narašča hrepenenje po domu z negotovostjo, v kateri živi, zdaj prienaša težje in težje to suženjsko stanje. Mučila jo je Lihardova krvava glava in zopet se je oglašal zagonetni glas, ki jo je klical: «Srebrna, duša moja!» {prelom strani}}

Poslednji čas sta bili obe pašinji radodarni z namigovanjem na Omarja. Zdi se, da sta se dogovorili, da jo dajo Omarju za ženo. In to bi bilo huje kakor Carigrad.

Sanjala je o materi. Kazala ji je na pot ... Ali jo svari pred potjo v sramoto!

Jezus! Moški prihaja na pokopališče, ko so vendar vsi moški pri popoldanski službi v mošeji in je ušla ona k mrtvim tačas, ko opravljajo ženske svoje molitve. Pa saj je Omar! ... Išče jo — kako nerodno ... Bled je, razburjen ...

Svareče je dvignila roko: «Zakaj nisi v mošeji, Omar?

«Govoriti moram na samem s teboj, Srebrna je hitel Uzrefov svak, «sediva tam pod turbo, kjer naju ne vidi nihče raz oken. Imam važne novice ... Prišel je sel s carskega dvora «Glede? ...» Srebrna je v pričakovanju odprla oči na široko. Strastno je izbruhnil Omar:

«O kako me mučiš, Srebrna, s svojim hladom. Kaj se nič ne bojiš, da bi te poslal Uzref sultanu? Ali misliš, da ti podari sultan prostost? Ne poznaš Solimana in običajev na njegovem dvoru. Če se boš le malo ustavljala sultanu, te všijejo v vrečo in vržejo v Bospor.»

«Toraj je odločeno, da pojdem,» je prebledela Srebrna. «Razsodi sama. Poslušaj: Razumela si že, da je v Bosni močna stranka za Bajezida. Selimova stranka pa črni našo pri sultanu. Uzref je že veliko let poglavar Bosne. Znal si je pridobiti domače plemstvo s tem, da je vzel za drugo ženo Bosanko iz uglednega rodu in da je pomožil svoje hčere in oženil svoje sinove in sorodnike po Bosni in Hercegovini. Tudi mene ženi že več let, pa meni ni bila doslej nobena všeč ...

Srebrna je pogledala strogo v vnetega pripovedovalca.

«V Carigradu se bojijo, da bi se ne polastil Uzref ali kak drugi plemič Bosne in Hercegovine, saj bi dobil pomoči od krščanskih vladarjev. Seveda je težko zaupati plemstvu, ki je klicalo tako rado Turke in Ogre zoper lastne vladarje. In Boškaji in Batorji pri vas delajo ravno tako ... In rodbina moje sestre, naša rodbina je iz rodu Katarine Kosačke ...»

«Moja stara mati je tudi iz tega rodu je prekinila Srebrna Omarja bolj živahno kakor sicer. Pravila mu je, kako je bil njen ded v Frankopanovi službi, kako so prišli v Senožeče.

«Sorodnika sva!» je stiskal Omar roko Srebrne. «Kraljevska kri je v tebi, zato si tako ponosna. Pri Alahu. Resnica je večkrat bolj čudna kakor vse, kar izpoješ.»

«Zato si mi bil precej tako domač,» je izmaknila Srebrna roko prevročemu stisku. Omar se je nasmehnil: «V katerem kolenu in členu je najino sorodstvo, to bo razsodila moja mati, ki pozna zgodovino vseh rodov po Bosni in Hercegovini.»

Resno je nadaljeval: «Tam v Carigradu so večne spletke. Da se očistiš, izprosiš, daruj! Sultana, vezirje, ministre, pometača, sultane, sužnje, dvorske pse. Ne veš, kdo ti bo škodil. Bosanski dečki, no dečki sploh, so sultanu najljubši dar. Zato se razljudeva Bosna. Zato planejo iz Bosne večkrat k vam.

Vladarji ne vidijo radi premoč plemstva. Znajo se tudi rešiti premogočnih — kar je posebno prijetno, ker pripada potem vladarju njegovo premoženje. Koliko je dobil sultan, ko je ukazal obesiti Čolebija. Pa tudi pri vas se znajo rešiti premogočnih. Celjski grofje, vitez Baumgartner in drugi — ne ugovarjaj, Srebrna — mogoče da ni pri vas tako turških zvijač — mogoče — ker zadnja Solimanova ali njegovih podpihovalcev je res mastna: Zdaj je Uzref kriv, ker se nočejo podati Hrvatje in Kranjci. Uzref je kriv, ker tlači rajo, ko ji je vendar obljubil Mehmed vso svobodo ... In Uzref tlači, ker se mora ravnati po Carigradu. Soliman hoče biti pred svetom velik in pravičen, dobroten. Ko bi videl krščanski svet dobrote, ki jih je deležen kristjan pod Turkom v Bosni, bi se ne borili tako srdito proti turški nadvlasti.

Uzref je poklican na odgovor pred sultana. Dvesto zalih dečkov bo njegov zagovor, mošnje zlata bodo pregovorile vezirje, sultanovo naklonjenost pa boš pridobila Uzrefu — ti ...»

Škripal je z zobmi. Srsbrna je gledala kačo, ki se je zvijala dolga pred trubo. Tako se plazi kača okoli nje ... Pa povizdignila je oči v nebo in rekla:

«Omar — obljubi mi, da mi pomagaš, da ostanem čista.» «Srebrna,» je izbruhnilo strastno iz njega, «jaz ne pustim, da prideš ti v roke starca Solimana, ne pustim. Srebrna, bodi moja! Mi vzdignemo vstajo in prepodimo Turka. Zaprem se v svoj grad in nikdo me ne premore.»

«In tvoja sestra in svak? Sorodstvo?»

«Kaj je meni vse sorodstvo, odkar poznam tebe. Srebrna! Naj obesijo Uzrefa. Če hočeš, ubežim s teboj pod tvojega cesarja, sprejmem tvojo vero — vse naredim — samo bodi moja, Srebrna!»

Kako so gorele črne oči, globoka ljubezen je bila prevzela vse bitje mladega Turka. Proseč je dvignila Srebrna roke: «Kaj govoriš? Pozabiš, da sem poročena, da nas veže naša vera in prilsega do smrti? Ali veruješ v posmrtno življenje, ki ga uči tudi vaš prerok?»

«Verujem», je stokal Omar z glavo v travi.

«In v plačilo in kazen po smrti, ki ga uči tudi vaš prerok?»

«Verujem

«Kakšna je torej tvoja ljubezen, ko hočeš, da bi si pogubila neumrjočo dušo, Omar?»

Stokal je z glavo v travi. Srebrna je nadaljevala rahlo: «Ljub si mi, kakor da si mi rodni brat, želim, da se snideva čistih oči tam gori. In zato te prosim, obljubi mi, da mi izpolniš ...»

«Vse, Srebrna — zahtevaj! Velevaj!»

«Daj mi svoje bodalce

Omar je prebledel in se vzravnal:

«Čemu ti bo? Ti dovoljuje tvoja vera, da prideš nepoklicana pred sodni stol božji — ali — strašno! Vendar ne misliš? ...»

«Obljubil si, Omar! Daj mi bodalce in ne ugibaj!»

Segel je za pas in ji podal drobno bodalce s srebrnim ročajem, v katerem so bile zarezane besede: «Čuvaj se me!» Srebrna je snela mehki usnjati tulec in pogledala konico. Bila je modričasto-zarjavlela. Nasmehnila se je zmagovito, vtaknila bodalce v tulec in za svoj pas. Oddahnila se je:

«Kakor odrešena sem. S tem orožjem nisem v oblasti drugih ljudi. Pravico imam, da branim svojo čast ...»

«Zastonj, Srebrna, je zaječal Omar, «slekli te bodo, ti razpletli lase — Kam boš skrila orožje?»

Zmagoslavje človeka, ki ga oprašča smrt sramote, je izginilo s Srebrninega obraza, globoka rdečica sramu ji je zalila lica in vrat. Spomnila se je, da ji je rekla prva sužnja v hramu, ko jo je pregledovala pri kopanju in se je branila Srebrna, da se je dotika: «Kaj pa boš počela, če prideš na trg, ko te bodo kazali golo kupcem, ali v sultanovem haremu, ko pride cel kup ljudi, da te pregleda in razsodi, če si za sultana? ...»

«Srebrna, reši se sramote, beži z menoj.»

Pogledala ga je, kako je trepetal za njo, in pomislila: «Tudi ta bi rad umrl zame. Dovolj je krvavih glav, ki me preganjajo po noči.»

S spominom na Tomaža in Liharda ji je prišel spomin na vse, kar je govoril Tomaž tistega dne, in živahno je vprašala prepadenega prijatelja: «Komu pride podarjena sužnja najprej v roke?» — «Velikemu eunuhu. Ta jo pokaže sultani Validi, to je sultanovi materi, ali, če te ni, materi najstarejšega sina, pravi sultani. Zdaj je pa prevzela Solimanova hči Mirmajla, žena vezirja Amtema, vso oblast na sultanovem dvoru

«Mirmajla?» se je začudila Srebrna. «Torej je res, kar nam je pravil Tomaž — mi smo se mu posmehovali. Ali bi me Mirmajla pustila pred sultana?»

«Ne!» je rekel odločno Omar. «Že zato ne, ker bi se ji zdela kot dar človeka iz Bajezidove stranke sumljiva, pa tudi zato ne, da bi ne postala prva žena in delala škodo njenemu bratu in njenemu otroku. Kajti pri nas ni nič čudnega, če spravi kdo vse svoje tekmece ob glavo ali jim zaveže sapo.»

«Bodi zahvaljen Gospod, naš Bog! Tukaj je izhod. Kaj ga ne vidiš, Omar? Izhod, ki ne bo škodil nikomur — tudi Solimanu ne. Uzref me hoče pokazati sam Soliman. Ali ne moreš na kak način obvestiti sultana, da prepreči to?

Omar je udaril v dlani: «Alah ti ohrani razum! Ta je prava. Sužnje se oddajajo vselej eunuhom pri haremskih vratih, moški pa hodijo k sultanu na Velika vrata. Uzref je prosil za posebno dovoljenje, to se pravi, poslal je mošnje zlata ...»

Zamislil se je in nasmehnil: «Že vem. Poznam pašo, ki je Selimov in Mirmajlin prijatelj. Mnogo lepih pesmi je že zložil in razveselil Selimovo srce. Acan paša pojde k Mirmajli in ji priporoči tebe

«Acan paša? Ali je res tak v Carigradu? O Tomaž! Kako smo se mu smejali! Zdi se mi, kakor da me varuje še zdaj ubogi rajni Tomaž

«Da. Varuje te v moji osebi. Acan je plemenit človek, priporočil te bo in še te bom videl, Srebrna, duša moja. Predno odpotuje Uzref, bom v Carigradu. In tam se vidimo. Srebrna, Uzref bo potoval po glavni cesti, počasi, da ne postaneš medla od poti. V Carigradu te bo še popravljal od poti pri naših sorodnikih in bo oprezoval, kdaj bi mogel pred Solimana. Jaz pa rečem, da grem na lov, in izginem, jezdim po bližnicah in uredim vse. Ko bi me ne bilo, reci, da si še bolna. Zdaj pa hitro, da me kdo ne vidi, molitev gre h koncu.

10. Uzruf snubi Srebrno.[uredi]

«Reci le besedo in vname se, reci le besedo in porušim ves svet,» je pel Omar in se oziral na hodnik nad grajskim dvoriščem. Pod Omarjem se je vzpenjal konj vranec, sokol na njegovem prstu je stresal nemirno svojo zahaljeno glavo. Dva sužnja na konjih z loki in vrečami sta čakala ob vratih.

Na levi strani gradu je bilo na hodniku vse, kar je bilo tačas ženskega v gradu. Iz zagrnjenih glav so gledale žareče oči lepega jezdeca. Sestra njegova pa je stala nezakrita, rahlo senco skrbi na čelu. Ni pa bilo nje, ki so jo iskale hrepeneče oči, najlepše Bosanke. Lahko bi mu dala še kako tolažbo, še kako navodilo na pot. Saj pozna jezik cvetlic in rastlin, haremski jezik, ki ti razodeva, kar morajo zamolčati usta. Pokazala bi mu vršiček bosiljaka in — podrl bi ves svet v preveliki sili, ki jo da srečna ljubezen.

A sestra mu je dala povsem drugi znak: Srebrna je za zamreženim oknom svoje sobe, Srebrna se joče. In zakaj greš zdaj na lov in zakaj te ne bo več tednov, Omar: Nič več ne boš prišel v Vrhbosno, vročina ponehava in vrnemo se v seraj.

V odgovor je zapel Omar odlomek bosanske svatovske pesmi: «Kasno nam je, a daleko nam je; kratki danci, a dugi konaki, daleko so dvori Solimana.»

Dvignil je roko s sokolom in sklonil glavo. Konj je stresel svojo grivo, velika dvoriščna vrata so se odprla in zaprla — od okopov je prihajal še glas lepega lovca: Z Bogom, dušo, zdrava mi ti bila!

Srebrna se je razjokala. Odšel je, ki jo je varoval ves čas sužnosti, da ni čutila tako zelo utesnitve med te stare zidove, ki branijo pogledu v svet. Viteško se spušča v nevarnosti, da obvaruje njo tega, kar ji je sramota. Ničesar ne upa in ne pričakuje od nje, vendar je pripravljen, da izgubi glavo zanjo. Matija pa sedi doma pri materi ... O Matija! Ko bi mu poslala sporočilo — ko bi vprašala, za kako ceno bi jo izpustili domov? Bi dal Matija, kar sta prihranila za nakup gradiča? Bi hodil okoli po sejmih in mestih, z rdečim srcem na plašču, in prosil za — odkupnino? In kdo bi kaj dal? Toliko jih hodi in prosi za moške, za viteze. Kdo bo dajal za tlačanovo ženo?

V Carigrad gre Omar, v oblast groznega sultana. «Pesem uvede človeka povsod in varuje povsod,» je rekel. V sultanovem seraju bo iskal Acana, če ga ne dobi drugje. Težko je priti v sultanov seraj, še težje je priti iz njega, če se vtikaš v haremske posle.

Nekaj je na tem, kar je pravil Tomaž, kar pripovedujejo vitezi in vojaki. Tiho šepečejo tu sužnje o tem, prišepetala je tudi njej sužnja Kata:

Carigrad, vrata sveta, zakladnica cesarstva, ki ima sedmero stolpov polnih zlata in srebra, je opasan s trojnim zidom in jarkom. Sultanov seraj je mesto v mestu, na tisoče in tisoče je notri sužnjev, straž, vojakov, črnih skopljencev, ag, begov in druge gospode, ki se trese vsak dan za svojo glavo. Sultan ima svoje norce, svoje pesnike in plesalke, svoje pripovedovalce — pa tudi svoje rablje. Sablje so vedno nabrušene, roke vedno pripravljene. Reci — misli samo nekaj, kar ni prav gospodarju ...

Krvave sence hodijo po sultanovi palači ... Strašno je neslišno stokanje v tihi noči, ko je umolknila godba in je minul ples. Tedaj razodevajo nevidne roke «gospodarja sveta», sultan se zdrami, kliče sužnje, da mu pripovedujejo, da jih ne vidi dolgih procesij brez glav, ki hodijo po dvorani. Žrtve njegovih prednikov, žrtve njega samega. Starček duhoven, ki je maševal v sv. Sofiji, ko je udrl Mohamed, Solimanov ded, vanjo in sekal in moril, da je bil konj do kolena v krvi. Irena, uboga nedolžna kneginja, ki je prosila na kolenih usmiljenja, pa jo je mučil Mohamed tri dni s svojo pohotnostjo in ji odsekal četrti dan z lastno roko glavo, ko so mu očitali vezirji, da izgublja čas z ženskami. Sence sorodnikov, ki so ubijali drug drugega. Sence Solimanovih otrok in žena, ki jih je umoril na željo Roksane, svoje prve žene, zvite in častilakomne, da so ostale od moškega potomstva samo še štiri oči: Selim in Bajezid. In Roksana sama, tudi ona hodi za svojimi žrtvami. V vrečah se pomikajo sužnje, ki so jih vrgli v Bospor žive v vrečo zašite. Sužnje, ki so prestopile samo s pogledom stroge haremske postave ali se zamerile svojim vsiljivim varuhom ...

Strašno je po noči, šepeče Kata, ko hodijo sprevodi duhov po kioskih in vrtovih, ko se vzpenjajo po zidovih, ko udarjajo v velike bobne pred haremom ...

Še bolj strašno je črez dan med stotinami žensk, ki se sovražijo, si zavidajo, si znajo narediti pot s strupom in bodalom. Kdo vpraša zate, sužnja, ko si mrtva, kakor mrhovina izgineš v vodi ...

Takšno je v Carigradu na sultanovem dvoru. In age in begi in paše in vezirji so si sovražni med seboj, držijo ti s Selimom, oni z Bajezidom in podpihujejo sultana in se dobrikajo Roksandini hčeri Mirmajli, ki je lokava kakor njena mati in se boji za svojega očma in se dela, kakor da ji je za svojega brata.

Ej težko je, Omar, odnesti glavo iz seraja, posebno če se vtikaš v haremske posle, če izve sultan, da mu izvijaš, kar meni on, da gre po pravici samo njemu, pohotnežu. Čuvaj te. Omar, varuh potnikov nadangelj Rafael, bodi s teboj Tomaž.

«Jočeš se. Srebrna?» se je ustrašila Kata. «Gorje, če bi te videl gospodar objokano, bič bi pel po mojem hrbtu, nobena stvar ne škoduje lepoti tako kakor jok. Odpirala je naglo posodice iz stenske omare in brisala in mazala Srebrnine roke in trepalnice. «Joj, kaj se godi!» je stokala. «Sanjala sem o konjih, to pomeni potovanje, pa je odšel dobri Omar. Sel iz Carigrada je odpotoval s pismom našega gospodarja. Zdi se, da se vrnemo v seraj, ker ponehava vročina in ž njo kuga. Gospe se jočeta, ne vem zakaj, povedala mi je Aba, ti se jooeš, vem, zakaj ... Pa zadrži solze, saj toliko časa, golobica moja, dokler govoriš z gospodarjem, ki je ukazal, da pridi na stolp Vrh. Zunaj te čaka deček. Kaj neki ti hoče gospodar? Ogrni se. Kako si lepa! Prav poda se ti turška noša, vsa šumiš in se svetiš. Dišava, s katero sem te namazala, ima posebno sladek duh, to znamo samo pri nas.»

«Dišav, draga Kata, sem tako sita, da bi raje dihala vonj iz našega hleva v Gabrku in raje bi bila v naši raševini kakor v tej svili, in raje bi bila najgrša ženska v senožeški fari, kakor da mi pravite tukaj najlepša Bosanka! Srce umira v meni od strahu, kaj mi hoče Uzref — stari bedak?»

«Ne zameri mu, če je zaljubljen v tebe. Vse njegove Turkinje so kakor vreče masti napram tebi. Oj — Turkinja je grda, če je suha — in še grša, kadar jo izpitamo s kurjo juho in ovsenim močnikom in s sladkimi oblizci. In če še tako gledajo na lepoto in če še tako gnete babica že koj po rojstvu glavico otrokovo, stiska nosek in kroži okoli oči, da bi bile velike in svetle — nič ne pomaga, lepota je le pri domačih Bosankah.»

«Čemu je lepota, ki je nikdo ne vidi?» se je otresla Srebrna; «za bivanje v haremu je kmalu dovolj lepote. Kar sem tukaj, me je videl samo Uzref, hodža in Omar me že ne bi smela.»

Kata se je nasmejala za odhajajočo Srebrno. «Dovolj je teh, ki so te videli, kaj bi bilo, da te vidi več teh vražjih sinov? Podušili bi se med seboj, drug bi te odvedel drugemu.»

Visoko so se vzpele stopnjice. Stolp Vrh je bil najmočnejši in najvišji v Vrhbosni. Širok in na debelo zgrajen je nudil oblegancem ob sili varno zavetje. Niso ga bili pridobili iahkoma Turki in da bi bili imeli kristjani še hrane in streliva in da bi bili dobili pravočasno pomoč ... Toda razprtije te nesrečne dežele so dale Turku ključ v roke. Bil si je tako svest oblasti nad celo Bosno, da se je imenoval njenega gospodarja, ko je vladal po drugih delih Bosne še kralj. «Turške spletke in nesloga kristjanov,» je vzdihnila Srebrna, «kako dolgo boste izročale krščanske dežele propasti?» Obšla jo je žalost. Nad izginulo slavo in svobodo domovine njenih dedov. Obšla jo je sramota. Radi sorodnikov njene stare matere, ki so bili pogazili križ radi posestva in si niso izvolili kakor car Lazar nebeškega kraljestva. Obšlo jo je bridko čuvstvo ponižanja, ker je ona, kristjanka, potomka tistih, ki so si izvolili prognanstvo, zdaj sužnja potomcev onih, ki so se poklonili polomesecu. In če je pognala ta odpadla veja tudi kak plemenit cvet, kakor je pesniška duša Omarjeva — vendar je izbrisana iz knjige življenja. Ubogi Omar! Prestopil bi, priznal vero svojih nekdanjih prednikov — ali vera se ne menjuje zaradi ženske, Omar ...

Obstala je, oblita s svetlobo, pozdravljena po svežem gorskem vetru, pozdravljena po občudujočem pogledu Uzref-paše, ki je sedel ob robu stolpa na preprogi, pred seboj mizico z nargibejko in šerbetom, na lepem možatem obrazu senca globokega miru, ki ga daje pogled v gore.

Srebrna bi se bila rada vtopila v pogled po božjem svetu, ki jej je bil toliko časa zaprt. Toda dolžnost sužnje ji je velela, da čaka na gospodarjev mig. Priklonila se je, a ne globoko, po sužensko, ampak ponosno kakor doma svojim občudovalcem, priklonila se je in čakala besede mogočnega, po telesu kakor po umu velikega moža, ki ni kazal pri svojih letih še nikakega sledu starosti.

Mignil ji je, naj sede poleg njega, in rekel rahlo:

«Kadar nosi Miljačka dračje in travo, vem, da je divjala v gorah nevihta; ko gledam tvoje oči, vidim, da ti je stisnila bolest srce. Po kom žaluješ, najlepša? Kdo se upa osenčiti svetlost tvojih zenic? Žaluješ še po možu — ali ... Omar je šel na lov in ne bo ga več tednov?»

«Po možu žalujem, po svobodi, po domu,» je odgovorila Srebrna in nove solze so ji orosile oči.

Uzref se je nasmehnil: «Po svobodi? Nisi prikovana. Čuvamo te kakor zenico očesa. Po domu? Po trdem delu in kmečki hiši, gosposka hči. Omar mi je povedal, da si potomka prednikov moje žene, tistih ponosnih in trmastih, ki se niso hoteli ukloniti naši moči. Usoda te je privedla nazaj — a ti si ponosna in trmasta kakor tvoj ded.

Ali jočeš po možu? Kje je bil, ko te je zajel Ibrahim?»

Srebrna je odgovorila z novimi solzami.

«Kmet je in gotovo ne zna ceniti gosposke lepote,» je nadaljeval mirno Uzref, kakor da nima prav nobene druge skrbi, «kako bi ti tudi mogel skrbeli za dišave in mazila in dragulje, ki jih potrebuje gosposka lepota?»

«Mi živimo lahko brez vaših dišav in mazil, mož bi mi bil kupil grad in dobil plemstvo. Pusti me domov, svetli in dobrotijivi paša. Sporoči domov, določi odkupnino ...»

Uzref se je zasmejal.

«Ne dam te, če mi odtehta kdo toliko zlata, kolikoršna si, Srebrna. Haha! Kam se nam je zasukal pogovor! Vse drugače zveni, kar ti hočem povedati, ti cvet gora, ti roža rajskih vrtov.»

Pomišljeno je nadaljeval v preplašene oči: «Res je, da sem te bil namenil sultanu v poklon. Že od nekdaj si prisvaja glavar vseh vernih pravico do najlepših žena. Zgodilo se je večkrat, da je izvedel sultan, da ima kak paša lepo ženo, pa mu je ukazal, da mu jo pošlje. Paša, ki bi ne sledil takemu ukazu, je toliko kakor obsojen na smrt.

Težko bi se ločil od tebe, Srebrna. Tvoja mladost, tvoj um in čednost so čudotvorno mazilo, ki pomladi starost in podaljša mladost. Že sem sporočil v Carigrad sultanu, ki ne najde nadomestila za svojo umno in lepo Roksano, da mu poklonim lepoto, «kakoršne vsa Bosna nima

«Toda sultan,» je rekel paša z ostrejšim glasom, «sultan je nehvaležen kakor vsi sultani. Kdo mu je podvrgel Bosno, kdo je razširil v njej turško omiko, sezidal seraj, kopališča, mošeje, šole, gostišča za popotnike? Ko ne bo v Bosni več nihče govoril o Solimanu, se bodo spominjali Uzrefa.

In kaj sem dobil zato? Očrnili so me pri njem ljudje, ki bi radi delili ž njim moje bogastvo. Kakor s Čebebijem v Hercegovini bi rad naredil z menoj. Pa si ne boš, Soliman, napolnil nove blagajne v sedmerih stolpih iz Uzrefovega premoženja. Soliman, kdo je to? Močnega in pravičnega se imenuje, vladarja sveta. Sklepa mir in ne brani, da se bojujejo begi in agi na svojo roko, Malkoč-beg ropa in mori, zato je v ugledu. Če zahtevajo age in begi preveč od raje, sem zdaj jaz odgovoren. Pa kaj meni sultan! Bosna je zemlja sama zase. Ni je pokoril ne ogrski ne bosanski kralj. Če se zaprem v Bosni, mi ne more sultan blizu. Saj še Siska in Sigeta ni zmogel. Na Dunaj se je vlekel, da je izgubil tam 50.000 mož in koliko blaga! Kristjani pojo, kako je bežal pred Karolom črez Dravo, «gospodka» je imenoval Ferdinanda, pa mu zrastejo lahko taki gospodki preko glave.»

Vstal je in prijel Srebrno za roko. Pokazal ji je raz stolpa na seraj, na doline in gore v daljnem krogu, na Miljačko — in rekel:

«To je vse moje in tvoje!»

«Moje!?» se je začudila Srebrna.

Krepko je stisnil njeno roko: «Tvoje! Moja žena boš. Bosno proglasim neodvisno in vse v Bosni se bo spomnilo dni svobode, samostojnosti.»

«Ali jaz sem kristjanka,» je vzkliknila iz svojega začudenja Srebrna.

«Ništa zato. Ostani v svoji veri. Tudi carica Mara, hčerka srbskega kralja, je ostala kristjanka. Mar vas preganjamo radi vere? Samo pokorščino hočemo in harač. Kaj ne skrbimo mi za kristjane, kaj se ne širijo pod našo oblastjo frančiškani tako, da pravi ljudstvo: «Kuda Turčin s čordom, onda frater s torbom.» In kaj ne prinašamo mi omike k vam?»

Za hip omamljena od solnca, širne pokrajine, od lepote te zemlje, ki je bila last veji njenega rodu, je pustila Srebrna svojo roko v paševi roki. Neko čuvstvo zadovoljstva jo je prešinilo. V sužnosti je pač rastla v njej že prirojena želja po gospostvu nad drugimi.

Pa se je spomnila besede evangelja o izkušnjavcu, ki je rekel Kristusu: «Poklekni in moli in vse bo tvoje!»

Iztrgala je svojo roko, zadihala naglo in globoko in branila:

«Nehaj, paša, tako ti Boga! Omožena sem in veš, da traja zakon pri nas do smrti.»

«Ali veš, kaj dela tvoj mož?» je izkušala izkušnjava. «Hočeš, da pošljem nekaj ljudi tja, da poizvedo — ali ...»

«Za Boga ne! Pusti uboga sela in uboge ljudi v miru! Pusti mojega moža! Misli tudi na to ubogo zemljo. Omiko, praviš, ste ji prinesli? Bogata je bila in slavna, predno ste jo poteptali in uničili. Kje so vitezi v zlatih opravah, bogati in učeni plemiči, mesta, rudniki, cerkve, samostani? Kje so plemeniti Bosanci, razbegani po vsem svetu? V tuji zemlji umirajo ...»

«Ti se upaš, sužnja?!» je zrastel paša prebujen iz svoje samozavesti.

«Upam se,» je odvrnila neustrašno Srebrna. «Vaša omika trže otroke materi iz naročja, loči ženo od moža, uničuje dežele, daje uboge redovnice vašim tolpam v zasmeh, vaša omika privezuje naše duhovnike za konjski rep ... Praviš, da ne vsiljujete svoje vere — pa ne more nikoli nikamor, kdor je ne sprejme — raja je, suženj, uboga para ... Dosti je vaših vezirjev in vojskovodij, ki so bili kristjani — kristjana ne trpite med seboj.»

«Sužnja — čuvaj se!» je siknil Uzref.

«Sužnja sem. Lahko me ubiješ ali pošlješ sultanu. Ne bom pa nikdar žena Turka, tudi če ima še toliko konjskih repov in tudi če bi ne imela moža — ne! za vso Bosno ne!»

11. Nepričakovan pozdrav od doma.[uredi]

Kakor da potuje sam Džingis-Kan», so se posmehovali Uzrefovi nasprotniki, ko je jezdil paša skozi Bosna-Saraj.[21] Z zastavio in drugo opremo, s piskači in svirači, s kopjaniki in lokostrelci, z bobnači in baljači, s haremom in kuhinjo, z visoko natovorjenimi mezgi. Konj enak konju, jezdec jezdecu. Vse novo, vse se sveti, oznanja bogastvo. Ženska, ki jaše sredi dveh suženj, ima konja, ki bi bil vreden samega sultana.

Pred domom za reveže, ki ga je postavila Uzrefova darežljivost, stoji par mladih in nekaj strejših Turkov. Zasmehljivo je pripomnil eden mladih: «Dosegli smo, da ga kliče sultan na odgovor, pa potuje kakor kak knez na častni obisk.»

«Kaj se bo šopiril — minula ga bo mogočnost je pristavil drugi mladi, ne ve, če prinese svojo glavo nazaj. Preveč je razvadil rajo.»

«Ne boj se, mladenič, za Uzrefovo glavo,» je zavrnil starejši Turek besedičenje, «našemu gospodarju se ni treba opravičevati. Poglej: vse, kar vidiš — kdo je dal in naredil?»

«Seveda!» je preslišal mladi zadnje besede. «Poglejte z darovi natrpane tovore ...»

«Kaj tovori!» je obrnil oči tretji mladih: «Harem! Ona v sredi! Kako sedi vitka in ravna! To ni žakelj maščobe, to ni nobena salastih Uzrefovih žena. Taka je, kakor da je vila iz Črnih gora. Ali iz Čerkesov. To je zaklad zakladov, ki ga je zavaroval Uzref z oborožniki. Ah! Človeku postaja kar vroče, če pogleduje to postavo. Kaj zakriva sivi plašč, tanka zakrivalka? Ah! Da bi potegnil veter iz gora in bi nam odkril prelepoto, katero je videl in opeva Omar, o kateri sanjamo in pojemo vsi po Bosna-Saraju ...»

«Vroči mladi glavi je dovolj, da vidi zagrnjeno žensko,» je kimal stari Turek. «Govori se o človeku, ki je slišal peti o lepi Unun-ani, ki je odjezdila na osličku od doma. Zaljubil se je med poslušanjem petja v nepoznano lepoto in ko je zapel pevec ob koncu: «Stopal je osliček gladkokožni, stopal — Unum-ana se ni vrnila nikdar,» je obolel in umrl.

«Ašef iz Čeka se je zaljubil v roko, ki je zalivala cvetje na oknu, in je umrl od hrepenenja.»

Zakrita ženska razburja našo domišljijo,» se je smehljal stari, «vedno je drugačna naša ljubezen kakor pri kristjanih. Pri njih ni takega pričakovanja ne razočaranja — oni vidijo ženskin obraz in postavo.

«Vsak po svoje,» je razsodil drugi. «Mladost je nora pri kristjanih, kakor pri nas. Mislim, da ima Uzref prav, če je zastražil lepo sužnjo s kopjaniki in lokostrelci, veliko je hajdukov na dolgi poti v Carigrad ... Palanke[22] in stražni obhodi ne ubranijo karavan vselej. Pod Mohamedom si lahko potoval brez skrbi, zdaj se tako tudi poslabšava vse, stanje in varnost cest. Koliko starih cest, ki so vodile že stoletja preko gora in nižav do morja in mest, so razkopali roparji in uporni plemiči. Cesta ti kar izgine v gozdu — zarastla je.»

«Kriva je raja, ki se brani najbolj kuluka za cesto.»

«Eh!» je vzdihnil zaljubljeni. «Za to sužnjo bi šel jaz med roparje. Vredno bi bilo vzeti jo staremu Uzrefu, ki jo pelje k drugemu starcu, ki tako ne ve kam s svojimi ženami in sužnjami.»

«Nespodobno govoriš, mladenič, kaj te uči tako naš koran?» se je obrnil nevoljen stari Turek.

Karavana se je razgrnila kakor pisana svetla kača po cesti ob Miljački. Raja v kočah zunj mesta se je umikala in zrla izza špranj stene na bogati sprevod. «Ogni se oblastniku če mogoče. Najboljši je krut.» Tega se drži raja.

V zadnji koči ob vodi kujeta dva stara moža dolge nože, stara žena drgne ploščice iz medi. Vsem trem je upognilo delo bosansko visoko postavo, skrb jim je zarisala gube v pravilni obraz, vsi so oblečeni v domače platno in rjavosuknen životek. Žena pogleda na Uzrefov sprevod in se zasolzi:

«To se jočejo pri Števanu in Ivici. Kata in Neja morata z ono sužnjo s Kranjskega v Carigrad. Pa se še jokati ne smeta. Nikdar več ne bosta videli Bosne. Uboga naša deca!»

«Vse v Carigrad!» zakolne njen mož. «Iz Carigrada pa samo zlo. Še starega Uzrefa bi rad požrl Carigrad, kakor požira deco. Za starim pride samo huje. Prej smo imeli še nekaj pravic. Zda, ko je po Bosm m Srbiji čim dalje več mošej, muftijev in hodž, džamij, zdaj dobimo že težko dovoljenje, da bi poravlli svoje uboge cerkvice, in odkar je toliko minaretov, smemo zidati samo nizke stolpe, da se vidi povsod, da si suženj, da je tvoja vera manj vredna.»

«In kako se dere in vpije hodža dan na dan raz minareta, petkrat na dan ga slišiš, ga moraš poslušati – a mi – nas ne kliče več zvon v cerkev, naša opravila se vrše po siromaštvu.»

«Spomnil se bo Bog tužne raje,» je tolažil njen mož. «Odkod, Pero moj dragi, pride rešitev? Vsako leto nam prinaša večje siromaštvo, prej je šlo naše orožje, so šle naše verižice in drugo v cesarske dežele, rudniki so preživljali ljudi. Zdaj pa kmalu ne boš poznal ceste v rudnik, kovalnice za orožje imajo Turki sami in kujejo raje na Turškem nego doma. Cesarju in kralju v kristjanskih deželah gre tudi slabo, počasi mu bo izmaknil sultan vse – kako naj nam pride rešitev od cesarja, od Nemcev? Ogri pa pomagajo še Turku.»

«Ne od njih,» je vzdihnil doslej molčeči brat žene preroško svoj glas. «Iz nas samih bo prišel rešitelj. Naš kruh bo jedel, s prostim ljudstvom bo delil težave. Pa bo pognal kletega nevernika in bo naredil iz mest vasi, pozidal bo stare graščine naših in srbskih kraljev, obesil bo zvonove v visoke stolpe in ogrnil bo duhovnikom zlate plašče. Pelo se bo veliko opravilo in ljubili se bodo pravoslavni in rimci in častil se bo Bog v vseh jezikih. Tako pišejo knjige starodavne, tako nam pravijo naši dobri očetje franjevci. Mi ne bomo doživeli tega ...»

«In nikdo ne bo trgal otroka od starišev in ne bo sužnjev in gospodarjev. Bodi slavljen, Gospod, za Tvoje usmiljenje!» je sklenila žena vele roka in debele solze so ji tekle po licu in zameglile oči, da so jim izginili Uzrefovi jezdeci s sužnjami kakor v vodi.

«Ne jokajta!» je tolažila tačas Srebrna Kato in Nejo. Skrbela bom za vaju. Prerokovano mi je, da se vrnem — vrnili se bosta tudi vidve.»

Mesto je ostalo za karavano. Uzref je obrnil konja in jezdil ob Srebrni, sužnji sta se umaknili nazaj in sta zalivali svojo žalost pod zagrinjalko.

«Ne žaluj, Srebrna,» je tolažil Uzref. Videla boš Carigrad, vrata, naš Rim. Vanj vodijo vse ceste, k njemu teži vsa trgovina. Ceste, po katerih pojdemo, so bile narejene še od onih, ki so si domišljevali, da je ves svet njihov. Po teh prideš do morja, prideš v vsa glavna mesta. Mi bomo hodili tako, da boš videla veliko, do boš spoznala sultanovo moč. Cele mesece potuješ lahko samo po sultanovi zemlji. Videla boš hane in karavanseraje, ki jih je ustanovila turška dobrotljivost za potnike, kakor mu ukazuje vera. Zastonj dobiš tam vso oskrbo. Videla boš vodnjake, kopališča, napajališča za živali, za pse, za ptice. Za vse skrbi mohamedan. Videla boš vrtove, šole, krasne palače, džamije, mesta. Vse oznanja sultanovo slavo. Ponosna boš, da smeš biti sužnja takega gospodarja.»

«Svobodno rojena plemkinja, častilka rešnjega križa ne more čutiti ponosa, da je v sužnosti drugovernikom. Mene tolaži na tej poti samo zavest, da se vrnem, Uzref, da se vrnem v svoj borni dom, k možu, ki sem mu poročena.»

«Drugače,» se je nasmehnil Uzref, «boš sodila ob koncu potovanja, ko zagledaš Carigrad in sultanov seraj.»

Z glasnim piskanjem so prijezdili v selo pod zabronkom Trebišnika. Bil je tam sejem za živino in mnogo trgovcev iz Bosne in Srbije in Ogrske se je zbralo okoli konj. Paševa karavana je jezdila oblastno mimo. Srebrni je bilo, kakor da mora videti med temi sejmarji znan obraz. Obračala je glavo in v nemirnem gibanju se je odvila in zdrknila zagrinjalka raz glave. Ooo!» je šlo začudeno med sejmarji — začudenje — ogorčenje ... Srebrna je segla po zagrinjalki — ustavil in presenetil jo je klic: «Srebrna!»

Tenak deški glas je zamrl, kakor da mu je zamašil kdo usta. «Lojzek,» je zavpila Srebrna in se ustavila, ustavili so se oborožniki za njo. Nastalo je vpitje. «Lojzek!» je klicala Srebrna. Kata je poklicala dečka, ki je silil do konj: «Zlat dobiš – pripelji dečka, ki je klical.» Sejmarji so se prerivali, vpili: «Ga imamo že!» in porivali iz gnječe vsega razcapanega zagorelega mršavega dečka in starega bradatega frančiškana v zakrpani halji.

12. Lepih suženj ne puščamo domov.[uredi]

Svetla gospa je ukazala je pretrgal evnuh s tenkim glasom Srebrnino plaho razmišljanje. Zavita in zagrnjena, kakor je bila stopila za serajlski zid, in v mučni negotovosti svoje usode, je sledila črncu. S hitrim pogledom je skušala razbrati z obraza haremskega strahu kako vest o svoji usodi, a v onih zlobno-topih, bolj ženskih kakor moških potezah je bilo zarisano samo začudenje. Sklepala je iz tega, da je nekaj nenavadnega ž njo, da je moral Omar posredovati, dasi se ni prikazal ves čas njenega potovanja. Tudi je bil njen vodnik bolj bogato opravljen kakor evnuhi, ki so jo sprejeli pri vratih. Hodila sta po ozkih, vijugastih, hladnih hodnikih, mračnih in tihih. Nikjer žive duše. Srce se ji je krčilo v misli, da ne bo videla več solnca, da jo bodo zašili v vrečo in vrgli v Bospor! Kaj pomaga zdaj bodalce, Omar, Acan — lepota ... Kje je zmagoslavna zavest, ki jo je navdajala še v Vrhbosni in je vzplapolala visoko, ko je zagledala Carigrad? «Vrnem se!» Kako se vrneš domov, Srebrna, kako? Ni tukaj duše, ki bi zastavila življenje zato, zaman te bo čakal Matija, zaman je končal poleg Tomaža in Liharda še ubogi, nedolžni Lojzek ... Veselila se bo in upala Jerneja, pozabili bodo domači nanjo in samo pes Soliman bo še včasih zatulil v spominu na svojo mlado gospodinjo. Lojzek, ubogi deček! Kako je zavalovilo Srebrni srce, ko je slišala izmed sejmarjev njegov glas! Kakor da jo kliče dom, kakor da poje Gabrk, kakor da vabi zvon v grajsko kapelo, Lojzek! Shujšan v scefedrani obleki. In tako vesel, da je našel svojo mlado gospodinjo, in tako žalosten, ko jo je videl v sužnosti. In pater je pravil: Našel ga je nezavestnega na cesti in privedel v svoj samostan. Povedal je, da išče svojo gospodinjo, ki so jo ugrabili bosanski Turki. Po Bosni se je govorilo dosti o sužnji, ki jo misli Uzref-paša pokloniti sultanu, vedeli so ljudje, da se odpravlja paša na dolgo pot. Lojzek, ves izmučen in sestradan, ni hotel počakati, da se okrepča, prosil je in ker je imel pater opravka pri paši, sta se napravila na pot v Vrhbosno.

Srebrna se je bila razjokala nad dečkom, hlastno ga je izpraševala o Matiji. Lojzek je povedal, da je Matija kar norel, da je šel v Ljubljano, kjer imajo v gradu zaprte Turke, da je prosil za vojaštvo, da bi zasledoval roparje, da je jezdil z grajskimi hlapci dolgo v iskanje, pa ni našel sledi.

In Jerneja? Hodi ona v hišo? Se pogovarja z Matijem? — Ne. Matija je jezen na Jernejo; če bi ga ne bila tako zmešala ona, bi ne bil pustil Srebrne same, raje bi bil umrl za njo. In to je hladilo Srebrni srce, ji dalo poguma. Matija jo išče, jo čaka. O jaz pridem, Matija! Če sem tudi na potu k sultanu, izpustili me bodo tam. Saj je izpustil tudi kalif lepo beduinko, ki je žalovala po prostrani puščavi. In kako bodo ponosni pri Krumpčevih, ko se vrne Srebrna ... Grad in vas se bosta vzdignila, mesto Senožeče jo bo častilo. Glas bo prišel do Lambergarjevih — do vse gospode, do cesarja ... Prihajali bodo vitezi, poslal bo po njo sam cesar, da mu pove Srebrna, kako je s turško močjo in kako je na sultanovem dvoru ...

Tako jo je bila zanesla tedaj radostna misel. Pa je rekla paši: «Daj vendar, gospod, preskrbi mu konja in svobodno pot domov, da jim sporoči moje pozdrave.» Paša je ugovarjal: «Zakaj domov, Srebrna? Dečka vzamemo s seboj, bister je, pride lahko v serajlsko šolo in postane iči oglani (paž). Tvoj sorodnik je, Srebrna? Sultan mu bo dal lepo mesto

«Domov naj gre!» je vzkliknila v skrbeh Srebrna, Lojzek pa je trepetal med željo, da ostane pri Srebrni, da vidi Carigrad, in med strahom, da bi ga silili k prestopu. Konec njenim in Uzrefovim določbam je naredil frančiškan, ki je spregovoril slovesno v turškem jeziku, da bi ga razumel samo paša:

«Dečku je že odločil Bog pot ... Pot ga je izdelala — ugasnil bo kakor sveča.»

Zavpila bi bila Srebrna. Paša je pogledal Lojzka in pokimal frančiškanu: «Skrbi, da se okrepi, potem ga pošljemo domov. Oglasi se pri meni, ko se vrnem.»

In skoraj bolj kakor Tomaževa in Lihardova smrt boli Srebrno Lojzkova ... —

Hodnik se je ustavil ob širokih stopnicah, lesketal se je v zlatih napisih in vodil k vratom, prelepo vloženim z bisernico. Evnuh je dvignil težko zaveso zamolklo rdeče barve in pokazal Srebrni, naj vstopi in počaka. Zavzeta je obstala pri vratih. Pred njo se je širila dvorana v svetlih stebrih z blestečim stropom in stenami iz poslikanih svetlih plošč. V dnu dvorane je stal prestol, ki se je višal nad stopnicami. Do njega je vodila preproga z živo vtkanim cvetjem in podobami. Visoka okna v barvanem steklu so lila preminjajočo se luč na zlate napise, vsa dvorana je bila kakor zatopljena v prijetno razmišljanje. Vendar se je zdela Srebrni strašna. Boječe se je bližala prestolu, šla okoli stebrov in plašno je dihala vase topli zrak — kaj ne diši po krvi, po grehu? Ne prihaja li izza zavese za prestolom ona procesija ljudi brez glav, o kateri ji je pravila Kata?

Naslonila se je na steber. V molk dvorane je bilo glasno njeno srce. Zakaj je pustila sužnji, ki ji je podaril Uzref, domov? Svaril jo je Uzref — toda ona je mislila samo na solze starišev, na ženina, ki sta vzdvajala. Dala jima je svobodo, sužnja sužnjam, in zahtevala od Uzreta zagotovilo, da ju vrne starišem. In Uzref, stari poštenjak, bo storil to. Molili bosta za Srebrno.

Dolga pot jo je bila utrudila bolj duševno kakor telesno. Potovali so po stari Srbiji. Povsod, so bile še sence nekdanje mgočnosti krščanskega carstva, a poleg spominov srbske slave so se košatile razkošne stavbe turških osvojiteljev, džamije, mošeje, kopališča, pokopališča s turbani, šole, karavanseraji, hani. In Uzref ni pozabil pobahati se: «Poglej, kako skrbimo za potrebe potnikov in siromakov. Vsak je preskrbljen. Prinesli smo v te divje kraje omiko.»

Vzkipela je bila Srebrna: «Omiko praviš? Kje je staro bogastvo teh dežela? Z žarečim zlatom so pokrivali srbski carji stene cerkva, v zlate robove so okovali ikonostase in zlate križe so posuli z dragulji. Bile so šole za cerkvene pevce, slikarje, stavbarje, cvetela je obrt zlatnin, orožja, tkanin, posod. Dušan je skrbel za ugodnost prometa, gradil in popravljal ceste, ustanovil njih varnost. Z modrimi postavami je uredil delo in pravice vsakogar, kakor si mi priznal že sam. Vi ste pa vse to uničili, kar ste pustili domačinom navideznih pravic, žali samo njih ponosno zavest. In to imenujete omiko. Svobodno rojene žene ropate in si jih podarjujete kakor vrečo orehov. Pa ne pozabi, da pravi prerokovanje, da bo tudi vašega nasilja konec, da bo domaševal v Sveti Sofiji med čitanjem maše ubiti škof.»

Uzref si je pogladil brado in povdaril: «Ugovarjaš meni, svojemu staremu prijatelju — na dvoru bi te stala beseda glavo. Soliman je ponosen na svojo moč, ponosen na delo svojih dedov, Soliman ne pozna usmiljenja ...»

Srebrna zamiži. Iz stebra jo prehaja mrzlo po hrbtu. Na vsej poti se je ozirala po karavanah, po posameznih urnih jezdecih, po tatarjih, ki prenašajo povelja sultana do njegovih namestnikov; gledala je v palanke in hane, v karavanseraje, v gozdove in gore. Nikjer ni bilo Omarja. Ni ga bilo v nobenem mestu na potu v Carigrad, ni se oglasil v Carigradu.

In vendar je moral biti Omar vmes: Ko je jo pripeljal Uzref do drugih vhodnih vrat Serajla, kjer se vrste v službi sultanovi komorniki, ni bilo tam Osman-Kapidži-paše, s katerim sta bila dogovorjena, da ga pelje naravnost k Solimanu. Na Uzrefovo vprašanje po Osmanu je odgovoril službujoči komornik, da je sultana pozvala Osmana k sebi. Uzref je prebledel — gotovo se je prestrašil za Osmana. Povedal je komorniku, da je naznanjen za tisto uro pri sultanu. «Nemogoče,» se je vljudno nasmehnil komornik, «vladar vseh vladarjev se je odpeljal davi v Skutari, kjer ne sprejme nikogar.»

Bila sta pa z Uzrefom že za vrati, ki so se zaprla za njima, spremstvo je ostalo zunaj. «Pridem drugič,» se je hotel izmotati Uzref. Vljudno se je priklonil komornik: «Kakor je tvojemu gospodstvu drago, ti bo že naznanil Osman-paša uro in dan sprejema.» «Vrniva se torej!» je rekel Uzref Srebrni. Toda komornik je branil: «Zakaj hoče tvoje gospodstvo sultanovemu haremu namenjeno sužnjo odpeljati?» — «Sam jo odvedem.» «Nemogoče. Vse po predpisih. Sužnja pride najprej pred oči sultane in ona določi ž njo.»

In Srebrna ni vedela, kako ne kdaj — nenadoma je bilo par evnuhov pri njej — in že je hodila po stezah med lepimi nasadi, mimo ribnikov, obrobljenih s cipresami.

Zašumela je zavesa. Osem dekliških postav, razkritih lic, malo čepico na glavi, v bogati obleki, lase prepletene z zlatimi nitmi, je vstopilo. Pred prestolom so se postavile na desno in na levo ob njem. Srebrna se je zavila hitro, srce ji je trepetalo. Dva črnca sta dvignila zaveso. V bleščeči obleki, z lahkim plaščkom na ramah je prihajala srednje velika ženska. Na laseh se ji je zibal belo oviti rdeči turban in v njem velik kamen, ki se je gibal in blestel kakor v pravljici o kraljični z zvezdo. A vse bogastvo obleke in draguljev ni prikrilo Srebrni, da ni lepa ta Solimanova hči, bila je preveč podobna svojemu očetu, predolg zavihan nos je imela in majhne oči, tenke ustnice so ji dajale nekaj, kar je spominjalo na jastreba. Srebrno je preletelo mrzlo pod pogledom ženske, ki ima v roki njeno usodo. Priklonila se je nizko, ko je šla sultana mimo nje.

Mirmajla se je spustila na prestol in mignila z roko, vso posuto s prstani. Deklice so se priklonile do tal in odšle. Obrnila se je k Srebrni:

«Si ti sužnja, ki jo je pripeljal bosanski paša sultanu v dar?»

«Sem, svetla gospa,» se je priklonila Srebrna. Zapovedujoči glas je nadaljeval:

«Ti si prosila, da bi prišla v moje in ne v sultanove roke? — Zakaj?»

«Omožena sem, svetla gospa, in naša vera nam ukazuje zvestobo do smrti.»

«Zvestobo do smrti,» je ponovila sultana in omečil se ji je glas in pogled. Velela je: «Odgrni se!»

Začudenje, bolest, nevolja ji je zganila črte v obrazu. Zamrmrala je po turško: «Saj bi res znorel starec, da jo vidi ... Znorel bi tudi Selim — tudi moj mož in moji svaki. In oče bi nas dal njej na voljo vse podaviti, kakor je podavil vse, kar je nasprotovalo moji materi. V resnici nevarna ženska.»

Potem je vprašala: «Ti si kraljevskega rodu?»

«Po zadnji bosanski kraljici Katarini.»

«Njen mož je bil prijatelj mojega deda Mehmeda,» je pokimala sultana. Ostro je pogledala Srebrno:

«Si videla sultanove dežele? In se nisi polakomila niti za hip, da bi postala moč, ki bi gibala smeri te premogočne države in se poigrala z glavami nadutih in upornih paš in begov?»

Srebrna je sklonila glavo: v dno duše ji je pogledala Mirmajla. Tako je bilo, ko je zagledala Carigrad, kakor ko ji je pokazal Uzref iz stolpa vrhbosanskega gradu Bosno ... Pristopil je hudi duh in je rekel: «Poklekni in moli me, in vse bo tvoje! ...»

Dvignila je glavo in pogledala odkrito v oči sultane: «Bil je samo hip ... Sramujem se ...»

Sultana se je nasmehnila: «Ne sramuj se! Samo popolnoma topa ženska ne bi imela te želje. Sedi k mojim nogam! Povej mi, kdo je Omar, ki je poslal Acan-pašo, našega pesnika in prijatelja iz otročjih let k meni, da te priporoči?»

«Omar je moj sorodnik.»

«In zaljubljen vate. Pesniki so vsi zaljubljeni.»

Resno je molčala Srebrna. Sultana jo je gledala prodirno: «Povej, kaj pričakuješ od mene?»

Srebrna je pokleknila pred sultano: «Da me obvaruješ sramote in me pustiš domov.»

«Domov?» Sultana se je nasmehnila. «Takih lepotic ne puščamo s Turškega. Če misliš s sramoto glede mojega očeta, ti pa rada ustrežem. Že poskrbim, da te ne vidi Soliman nikdar. On izve lahko, da mu je poklonil Uzref lepo sužnjo, toda Alahova pota so čudna in sužnja je lahko nagloma obolela in umrla in Soliman se ne bo zanimal dalje zanjo. Ti bojeviti begi in paše bi se radi prikupili sultanu in ga privedli na Bajezidovo stran, ker ljubi Selim bolj pesem in glasbo kakor vojne pohode. Škoda res, da ni mogla moja mati uničiti še Bajezida — vsako delo se mora korenito izvršiti, če naj rodi uspeh.»

Kruto se je zarisalo okoli ustnic Solimanove hčere. Srebrna je trepetala. Toda sultana se je dotaknila z roko njene glave in rekla: «Ne boj se! Pod mojim varstvom si. Živi se tudi pri nas. Mnogo odličnih glav je bilo že pribežalo iz krščanskih razprtij k nam in mi smo jih sprejeli častno. Mi nismo tako grozni, kakor govore pri vas.»

«Naša vera,» — je začela Srebrna. Ponosno je odbila sultana: «Mi ne silimo nikogar, da pusti svoje krivoverstvo. Sultana Mara je ostala pri svoji veri, imela je svojega duhovnika in pošiljala je letni dohodek, ki ji ga je dajal Dubrovnik, za cerkev sv. Arhangelja v Jeruzalemu. Tako dobro se ji je godilo pri nas, da je nazaj prišla iz Srbije k nam. Tako bi tudi ti, ko se privadiš. Ako bi šla domov, bi te ugrabili zopet. Saj izvemo pri nas vse, kar se godi pri vas.»

Srebrna bi bila rada ugovorila, da se je zaobljubila prelepa Mara, da se ne bo nikdar več omožila, ako jo Bog reši iz harema, da je ni maral Mehamed in da ji je oslepil dva brata. Pa spomnila se je Uzrefovega svarila in krutosti, ki je bila zalila ravnokar Mirmajlin obraz. Pogledala je bistreje v oči žene, ki so gledale globoko v njene, in začutila je: ta sultana ni srečna kot ženska. Lepa ni in njen mož je bil gotovo razočaran, ko si je po poroki odgrnila obraz. Pa saj si vzame lahko še tri zakonite žene in več suženj ...

Srebrna se je spomnila, kako so se smejali Tomaževemu pripovedovanju, in prišlo ji je, da bi se nasmejala iz bridkosti in prestalega strahu, nasmejala se na glas, ker bo zdaj nekak gost sultanove hčere ...

13. Pesnikovo bolno srce.[uredi]

Gosto mrežo oken prebadajo oči, lakomne sveta, dogodkov. Vprašujejo: Kdo je moški v belem plašču in s turbanom, ki stolpa tako malomarno po haremskem dvorišču, ne da bi se ozrl navzgor? Sabljo damaščanko odkriva plašč v hoji, safijanaste čevlje in zlate ostroge, višnjevo, z zlatom obšito obleko. Junaška je postava, a hoja lahka kakor dekliška. To ni hakim efendi, sultanov zdravnik, to ni Kizlar-aga, ki poveljuje tristotim črnim evnuhom, ki stražijo v haremu, in ni Kapu-aga, ki poveljuje tristotim belim evnuhom, ki stražijo izven harema, ni nikdo od Kapid-paš sultanovih komornikov in ni nikdo od čiglu, sultanovih pažev, ki strežejo sultanu. Poglej plemenito čelo, črno oko, vzbočen nos, mehka usta, obraz bolj ozek v bradi, ušesa kakor prilita. Rečem ti, Ibra, tega ni rodila Turkinja in zibel očetova je tekla tam daleč, kjer govorijo naš jezik, a molijo drugega boga. In kdo drugi bi smel stopiti na haremsko dvorišče, spuščati se napram sultaninim oddelkom kakor Acan-paša, prijatelj Selima, Mirmajle in Sokoloviča, ljubljenec Solimanov? Pesnik je, zato ga časti sultanov dvor, plemenit je, lep, zato gori vsako srce v haremu zanj, zato pojejo njegove, pesmi in si pripovedujejo njegove priče. Sultanov hakim je bil njegov oče, v Brusi poleg sultanovih vrtov je njegov dom. Na njegov vrt meji vrt bivšega velikega vezirja Mustafa. Tam so se shajali Selim, Mirmajla in lepa Tamra. Acanu je zasnubila mati Tamro, Mirmajlo je dal sultan Rustenu. Tamra je povila dečka in deklico. Vendar jo je poslal Acan nazaj, se je ločil in je zdaj sovraštvo med njim in njegovim tastom. Ni si pa vzel Acan druge žene, niti si ne kupuje suženj — poje o ljubezni, pa ne ljubi. In Tamra se je zaprisegla, da ne bo objel njen mož nikdar brez kazni druge. Acan pa poje, hodi s Selimom po skritih kanih, pije ž njim prepovedane pijače, vino in črno kavo, ki jo je proklelo že mnogo kalifovi, ker upijani kakor vino. Acan je nesrečen. Zato poje in pije. Vemo mi po haremih vse to in vse drugo. Skozi zidovje in mreže prihajajo k nam zunanji dogodki. Vse slutimo, čutimo, si sestavimo. Naj nas Kjaja še tako nadzoruje, vendar se pogovorimo in obvestimo — od harema do harema, od kioska do kioska ...

Acan se je naslonil na steber dvorane, v kateri je prestala Srebrna pred par tedni toliko strahu. Zazrl se je v napis na steni, napis, ki slavi krepost mož. Senca nezadovoljnosti mu zatemni obraz: Ti, ki te ni nikdar izkušalo vino, ti govoriš lahko o kreposti ... In kaj mu hoče Mirmajla? Sicer je prav, da ga je pozvala, ker ima tudi on vprašanje, zelo mučno vprašanje, ker ženska ne odpusti nikdar, če jo vprašaš po drugi ženski. Kako prav je imel prerok Mohamed, ko je rekel pred svojo smrtjo: Največje zlo, ki ga zapustim možem, so njih žene. In kako pomenljivo je povedal: «Pogledal sem v pekel in sem videl, da je v njem velika večina žensk. Pogubljene so zaradi svoje nehvaležnosti do mož, zaradi svojega jezikanja, trme ...»

Rahlo je zašumelo, zadišalo. Tak sladek vonj razširja samo Mirmajla, iz šestdesetih vrst trav ji sestavlja dvorski dišavničar njeno dišečo vodo. Prihaja kakor v lahki megli, zamišljena, trda, odločna.

Globoko se je priklonil Acan: «Ukazala si, gospa? ...»

Mignila mu je: «Poglej za prestol, Acan, Ti dvorni pritlikavci se skrijejo lahko za rokavom in imajo povsod nastavljena ušesa, a ko bi ga dobila, ne bi mu treba več odpravljati tega posla. Sedi, Acan, mislim, da si želel že sam govoriti z menoj?»

Prodirno so gledale Mirmajline oči. Acan se je zmedel nekoliko: «Sem res naprošen, da poizvem, kako se godi oni sužnji kristjanki, prosil me je Omar, ki je zelo razburjen.»

«Morda tudi naš Acan?» se je nasmehnila rahlo sultana. «Lepa sužnja vam zmoti vsem glavo. Moj oče se je razburil, ko mu je povedal Uzref-paša, da mu je privedel tako in tako sužnjo. Res, moj oče pogreša modre besede moje matere. Uzref je računil čisto prav. Toda pomirila sem očeta z vestjo, da je ona lepa sužnja kraljevske krvi imela pri sebi bodalce in da si ga je vbodla v srce, ko jo je hotela odpeljati Kjaja k sultanu. «Poročena je po kristijanski šegi,» sem mu pravila, «in je raje umrla, kakor da bi prelomila svojo zvestobo. Uzrefu ne smeš kratiti priznanja ...» Za Uzrefa se je iztekla stvar dobro, vrnil se je s častjo domov, v pričakovanju, da bo zahteval sultan Srebrno.» Napeta je poslušal Acan in prijel:

«Srebrna je torej živa in zdrava?»

Hudoben nasmeh je zazibal Mirmajlini ustni: «Sultana si zna napraviti prijatelje iz sovražnikov. Srebrna je v kiosku, ki je varoval že marsikoga kraljevske krvi.»

«V kiosku, kamor zapirate smrti namenjene sorodnike?» se je zdrznil Acan.

«V tistem, tam je ne bo nihče iskal.»

«In kaj nameravaš z ubogo žensko?» je vprašal boječe Acan. Zašiljeni zobje sultane so se pokazali v jeznem smehu: «Zabavno je, kako trepeče moj prijatelj Acan zaradi Omarove varovanke.»

Resno je nadaljevala: «Tudi jaz potrebujem dušo, ki ji smem zaupati. Ne ugovarjaj — vem, da si vedno pripravljen za Selima in zame — so pa stvari, kjer razume žensko samo ženska — v kolikor je pač sultana drugim enaka ... Ta sužnja, ki se je ubranila Uzrefovim ponudbam, ki je odbila priliko sesti na pozlačeni in z dragulji posuti prestol Solimana Mogočnega — ker hoče ostati zvesta svojemu možu, ubogemu kristjanu v večno ogroženi cesarski deželi — ta sužnja bo tudi zvesta in odkrita prijateljica sultane, ki je zalezovana od vseh strani. Izobražena je, govori tudi jezik Nemcev, ki ga ne razumemo pri nas, razume jezik listin, in lahko mi bo raztolmačila tajna pisma Benečanov, Francozov in Nemcev, ki jih dobivamo od naših vohunov. A to še ni vse ...

» Bila je zopet mala hudobija v Mirmajlinem pogledu: «Povej Omarju, da je Srebrna v varstvu sultane in da je na potu do najvišje časti. Selim bo postal sultan, Selim je lahkomiseln, njegovi dve ženi nimata vpliva nanj, treba mu je žene, kakor je bila naša mati ...»

«Ali Srebrna hoče vendar ostati zvesta svojemu možu,» je ugovarjal Acan ves bled.

«To je predmet za pesnika ... Srebrna se bo privadila. Sčasoma ji bo postala misel, da bi se vrnila v tisto uboštvo, zoprna. Navzela se bo haremskega duha in laskalo ji bo odločati o usodi dežela, vtikati se v spletke ...»

«Ne verujem,» je stresel Acan glavo. «Boš videl,» je odsekala sultana kratko. «Zdaj pa k tebi, Acan, kako ti je pri duši? Mislim, da si mi hotel potožiti? ...»

Mehke so postale oči in beseda, Acan je vzdihnil: «Potožiti, Mirmajla! In koliko! Kako me preganja Tamra! Moja teta in drugi sorodniki so se dogovorili, da mi poiščejo nevesto, kajti pravijo: hiša nima gospodinje in otroci ne matere.» Ali ni obolela teta? In da ne poznam strupa — umrla bi bila ... Tamra drži svojo prisego: Ne smem se ženiti, tudi ko bi se hotel, saj bo pomorila vse. In otroka hodi obiskovat, sužnji so vsi za njo. Zahteva otroka — pa sem ji sporočil: Kar si prinesla, si dobila, otrok pa nisi prinesla k hiši.»

«Glej, Tamro! Ugaja mi njena zvestoba kakor tebi Srebrnina. Zakaj si jo vendar iznevidel, Acan, ko si bil poprej tako zaljubljen v njo?»

«Lepe duše ni v tem lepem telesu. Razočarala me je. Ni hotela poslušati mojih pesmi, ni me razumela.»

Jezno so bliskale pesnikove oči. Sultana je kimala: «Lepa duša v lepem lelesu vas moške tako ne privlači. In zdaj?»

«Zdaj?» Acan je govoril strastno, zamišljeno. «Zdaj sem kakor tisti, „ki konja vodi, a peške hodi“, doma nimam, ker nimam žene, otroka se mi odtujujeta ... Pa jaz čutim, slutim, da je neka ženska po moji duši — jaz jo kličem po dnevi in po noči — jaz ji poklanjam pesmi hrepenenja ...»

«Kje si?» Moja duša te išče ...» je rekla bridko Mirmajla.

«Pa – tako pojem ... Vem, da pride. Napovedale so jo zvezde. Pisale so. Ženska, umna in lepa bo stopila na tvojo pot. Bridka kakor pelin bo njena ljubezen, toda očistila ti bo dušo. Tamrina ljubezen je res zame bridka kakor pelin, dušo mi pa zavaja v vedno huje grehe. Pijem, iščem zabave in pozabe. In da jo najdem — če bi bila sama ciganka, povzdignil jo bom za svojo pravo ženo.»

Globoka žalost je zalila sultanin obraz, zameglila oči. Bila je vsa izpremenjena, skoraj lepa, ko se je nagnila k Acanu in govorila z glasom, ki je trepetal kakor v solzah:

«Acan, prijatelj moje duše! Se še spominjaš, kako sva poslušala: skoraj še otroka ob ograji naših vrtov slavčkovo tožbo? Do zvezda je šel sladek vonj rož, hrepeneče so obračali tulipani svoje pisane glave — vsa zemlja je bila pesem ljubezni. O Acan! Prazno kakor tvoje je moje srce. Ti iščeš — jaz sem našla že kot otrok — a moja zvezda je zgrešila tvojo ...»

Globoko se je sklonil Acan na roko, ki je ležala kakor bel cvetni list z rdečim robom na ročišču prestola. Ginjen je tolažil:

«Sultana, luč našega carstva, nikdo ne more preko svoje usode. Poklicana si bila, da braniš prestol očetu in bratu. Jaz ubogi pesnik ...»

«Prav imaš,» ga je prekinila sultana z izpremenjenim glasom in dvignila ponosno glavo. «Za brata skrbim. Mehke duše je, ne mara vojska in nemira. Ljubim ga radi tega, kajti vkljub vsem osvojitvam škoduje to večno bojevanje turškemu carstvu. Vsa Evropa nam je sovražna, nas smatra še vedno za nepoklicane vsiljivce in snuje in sanja, kako bi nas pomela nazaj preko morja. Treba je, da se utrdimo z mirnim delom, da si dobimo sosede za prijatelje. Selim je za mir. A ravno to daje njemu nasprotni stranki poved, da deluje zoper njega. Pravijo, Selim bo slaboten vladar.»

«Saj imamo Sokoloviča,» je rekel Acan. Nevoljno je stresla sultana glavo: «Sokolovič, moj svak, je že zdaj bolj — oblasten kakor Soliman. On vodi očeta, sklepa pogodbe, zida mostove, mošeje in karavanseraje, podpira derviše in reveže — vsa Turška slavi njegovo ime. Vprašam te samo, kdaj se mu bo zazdelo in nas bo dal pomoriti vse, da pridejo njegovi otroci na vrh?»

Acan je odmajal: «Veš, da je prav za prav krščen ... Sadim, da bo ostal zvest sultanu, saj vlast ima tako v rokah.»

«Radi tega in podobnega te lepo prosim, Acan: Selim je začel preveč popivati. Drži ga k redu, odpri mu oči. Kaj bo dajal tak vzgled ljudstvu? Prerok je dal v svoji modrosti prepoved piti vino — poglej v zapadne dežele, kake gnjusobe pripovedujejo o njih. Naj se razpase popivanje pri nas kakor pri Nemcih? Potem bi postali mi sužnji drugih narodov. Moj ded Mohamed se je bil zaklel, da bol zavzel ves krščanski svet. Pa koliko ljudi je izgubil samci pred Belgradom. Pešlčica kristjanov se ustavlja velikokrat premogočni naši vojski, da se moraš čuditi, da moraš občudovati pogum in krepost teh ljudi. Ne da se vse dobiti z vojsko. Majhni Kisek in Siget sta prizadevala mojemu očetu dovolj jeze. Pa še hoče pred Siget, hoče na Dunaj, ko poje ves krščanski svet sramotilke o teh bojih. Prosim te, čuvaj Selima, da ne bodo izrabljali nasprotniki njegovih slabosti in ne poskušali pridobivati sultana na ta ali drugi način za Bajezida. In zdaj — Alah s teboj!»

Tačas je klečala Srebrna na tleh svoje spalnice in je razbirala črke, ki so bile zarisane v mramorni tlak. Navadno jih je pokrivala preproga. Ko je bila tisto jutro odnesla nema sužnja preprogo, je zasijalo ravno solnce skozi presledek v listju cipres, ki skrivajo osamljeni kiosk — in Srebrna je zagledala praske v tleh, ki niso ničesar pomenile branja neveščim sužnjam. Zdaj jih razbira v motni svetlobi svojega bivališča, bledi in se trese. Roka, ki trohni že davno na dnu morja, je zapisala:

«Jaz, Mahmud, Solimanov sin, naznanjam tistim, ki jih bo poslala usoda v kiosk smrti, da so prinesli danes zaboj[23]. Torej bo moja smrt v morju.»

Torej eden tistih, ki se je moral umakniti Roksaninim otrokom ... Usmiljeni Bog, kaj pa čaka ubogo sužnjo v kiosku smrti? Kaj naj veljajo Mirmajline prijazne besede? Zakaj ni hitela takrat doma v grad, vse zbadanje taščino je bilo samo božanje v primeri s strahovi, ki ji pretresajo tu dušo. Pa Tomaž je rekel v umiranju: Vrnila se boš. Umirajoči so vidci — vrnila se bo. Na kak način? Zid je okoli mesta in poseben zid je okoli serajla, pred zidom, za zidom so straže. Nad vrati se ti režijo glave onih, ki jih je zadela sultanova roka. Ne veš nikdar, dvorjan, kdaj se izpremeni gospodarjeva milost v smrtno obsodbo. Kdor hodi po serajlu, nosi glavo v torbi. Nikomur se ne smeš zaupati, pogubi te lastni brat. Nemi so vsi sužnji v kiosku — strašna nema družba ... Okoli in okoli kioska so ciprese, visoke in goste, za cipresami je zid, za zidom straža. Pred vhodom sedita črna evnuha, golo sabljo imata na kolenih. Da se rešiš od tod, bo treba zvijače in vztrajnosti. Vse pazi na sužnjo, še sultani izdajajo fermane radi suženj. Kata je pela, pel je Omar o sužnji Milici, ki je ušla Nesuh-paši v Konavlje v dubrovniško ozemlje. Odvedla je tudi dva pašina sina in blaga: «Blago nosi, da svietom ne prosi.» Nesuh-paša je potoval iz Bosne v Drinopolje, da se pritoži Mohamedu II. Sultan je pisal[24] Dubrovniku, da naj pokliče dotično sužnjo pred svoj sodni stol in jo vrne po sultanovi zapovedi z ukradenim blagom in otroci Nesuh-paši, da se ne bo zopet pritoževal na Porti. In Soliman se je tudi razburil, ko mu je javil Uzref, da je dovedel deklico v poklon, in kdo ve, če je verjel Mirmajli, da se je umorila sužnja. In če bi kaj izvedel, ali je ne bo umorila Mirmajla sama? Kazati se ji mora udana, srečna, skriti mora svojo željo po domu. Zaupala ji bo, potem se bo gibala Srebrna bolj svobodno, mogoče jo vzame k sebi iz tega strašnega kraja. Večkrat pride kako poslanstvo iz cesarjevih dežel, kakor je bil prišel stric Lambergarjev že dvakrat do sultana — bo že na kak način prišla v stik z vitezi ... Gotovo bo v njih še toliko plemenitosti, da bodo pomagali mladi zasužnjenki do svobode. Treba je pač čakati prilike, glavno je, da je povedal Lojzek, da ne govori Matija z Jernejo ... Toda Lojzek, ubogi Lojzek! Bridko se je razjokala Srebrna nad dečkovo usodo, nad svojo zapuščenostjo. Pa je stopila nenavadno naglo sultana v mračni prostor, vrgla zagrinjalo raz glavo, se naslonila na Srebrno in tožila:

«Prebridko mi je v duši ... Moški, katerega ljubim že od otroka, ki ga obožujem, mi pravi — pravi meni, kako hrepeni po nekem bitju — in me tolaži z mojo carsko častjo. Reci, Srebrna, ali more pravi ženski čast nadomestiti ljubezen?»

Razjokala se je. Srebrna je občutila težko to zaupanje. Če se skesa sultana svojega odkritja, če bi jo skrbelo – bo plačala Srebrna z glavo. Lahko zaupa sultana sužnji, ker ji zapre lahko usta. Spomnila se je tudi ob sultaninem joku, kako se ni smela zjokati ob vesti o Lambergarjevi smrti in kako je bila njena želja po tem, da se razjoče na samem, vzrok njenega tiedanjega položaja. Tolažeče je objela jokajočo in se jokala ž njo.

Srebrna je bledela in hujšala. Bivanje v skritem kiosku, noči brez spanja, dnevi brez družbe, strašni nemi sužnji, ki so ji stregli, nenavajena hrana, vse ji je škodovalo. Skrbno je motrila neki dan sultana sužnjo, s katero je imela toliko namenov. «Zraka nima,» je spoznala. «Zagrni se!» je velela takoj, «zunaj sije jesensko solnce, je že nekaj časa, kar si tukaj, mislim, da greva brez nevarnosti na sprehod po serajlskem vrtu.» Hodili sta pod cipresami, ki obdajajo kakor s temno senco ribnike. Nikdo jih ni motil, to je bil sprehod samo sultanove rodbine. Srebrna je dihala vsa srečna zunanji zrak in se ozirala po poslopjih v bližini in daljini — saj je obsegal serajl vojaško šolo, urade, mošejo, konjušnice, vrtove, palače, gospodarska poslopja, domove štirih zakonitih žena sultanovih, hišo za štiristo in še več mladih suženj, izmed katerih so izbrali najlepše za dvor. Mirmajla je razlagala Srebrni, da imajo serajlski vrtovi svojo posebno stražo «bostandžije», katerih načelniki imajo pravico in dolžnost, da spremljajo sultana na sprehodu po vrtih. «Sultan se pa sprehaja redkokdaj, raje se pogovarja s svojimi zaplečniki o novih vojskah,» je pripomnila Mirmajla, ko je zagledala nakrat, da prihaja od ribnika nekoliko vpognjena postava njenega očeta, za njim par vrst bostandžijev ...

Ni bilo mogoče ogniti se, že je zagledal Soliman ženski, svojo hčer je poznal po postavi in hoji, ne pa njene spremljevalke. Dal je Mirmajli znak, da se mu približa. «Ostani odzadaj,» je šepetala s pridušenim glasom Srebrni in poljubila roka očetu. Soliman je ogledoval visoko zagrnjeno postavo Srebrnino in vprašal z zanimanjem: «Kdo je to?» «Obisk imam, gospod,» je odgovorila v zadregi sultana, «zunanji obisk Sultanove risje oči pa se niso odmeknile od tako vabljive postave. Mignil je: «Bliže naj stopi, hočem videti njen obraz.»

«Nikar, oče!» je šepetala Mirmajla, «to je Sokolovičeva druga žena in bil bi strašno užaljen.»

Sultan je prikimal in šel svojo pot naprej. Ženi sta hodili navidezno mirni, trepetali sta v resnici obe. Mirmajla je krenila v stranski drevored in vzdihnila: «V nevarnosti si — in jaz tudi. Da me dobi oče na laži, mi sploh ne bo verjel in ... Rablji so vedno v njegovi bližini. Za nekaj časa te moram skriti drugam. Zdaj te peljem v svoj harem, ko se znoči, se prepelješ v Bruso k Acan-paši, kjer boš na varnem.»

14. Ko poje slavček in dehtijo vrtnice.[uredi]

Kakor da se bliža nebesni obok vrhom minaretov in stolpov, tako velike in goste so zvezde nad Carigradom. Jambori ladij na Bosporu rastejo v polumraku, galeje pod serajlom se dvigajo k zamreženim oknom. In galjot zapoje staro žalostno pesem: «Plovila po moru galija, v njoj sedi okovan delija, gledala ga sa pendžera djevojka ...»

Iz kajkov, čolnov in bark, ki stoje ali se gibljejo veselo na Bosporu, pa vre pesem veselja, klici, pozdravi. Že si zahvalil Alaha in preroka za dobrote dneva, že si se jima priporočil za noč, zdaj uživaj veselje mehkega pomladanskega večera. Vodonoša, rojen Carigrajčan, nosači in delavci, ki prihajajo iz daljnih dežel za kruhom, turški, grški in armenski trgovci, mogočni paše, zahaljene ženske, janičarji, različni oblastniki iz seraja, dijaki in uleme, vse je na Bosporu, poje, odpeva pevcem na ladjah, se ozira previdno za ženskami za zamrežena okna.

Nakrat prekine galjot svoj odgovor devojki na pendžeru, pogovor in petje v kajkih in čolnih zastane. Prišel je izpod galej pred serajlom, švignil je mimo njih bolj velik kajk. Zablestel je bogato pozlačen navzgor zasukan in k sebi privit kljun, bleščalo je belo telo, košatil se je baldahin, žarele so rdeče srajce in kapa veslarjev, vesla iz brezovega lesa so zaplula ...

Sultanov kajk ... In nemi veslarji. Zagrinjala na baldahinu spuščena ... Ej brate! Ne skriva se tam ne sultan ne paša. Slišiš, kako grgra Bospor? Željan je žrtve. Sultanov lev je rjovel sinoči in pravijo, da je naš stari padiša slabe volje. Utekla mu je najlepša sužnja, Oj! Kdor sedi tam, ne bo več jedel od tistih 2500 funtov slaščic, ki jih pripravlja več sto kuharjev za sultanov harem. Oj, to ni tako, kakor da ubiješ – očuvaj nas Alah greha — psa na ulici. Zasuješ ga s prosom, ki ga dobijo reveži, in zadostil si. A v haremu velja druga ...

Za zagrinjalom trepeče Srebrna v isti misli. Skriti te moram, je rekla sultana. In kje si najbolj skrita? Ribe so neme. Srebrna mora izginiti, da bo varna pred sultanom. Kaj niso vohunili črni in beli evnuhi, kam bi bil izginil Uzrefov dar? O Tomaž! Vrnila se bom domov kot bela senca in tulil bo Soliman in vas bo prešla groza. Pa ne boste vedeli, da je zagrnil tačas Bospor vašo ubogo Srebrno. Zaman upanje, da se rešiš na dubrovniško ladjo, da se zatečeš v svobodno ljudovlado, kakor se je bila zatekla Milica, sužnja Nesmah-paše. Pa tudi danes so jo kopale in mazale — mazilile za smrt ... In zvezde bodo luč uboge sužnje ob njeni zadnji uri. Prostran in hladen ti bo grob, Srebrna, nikdar prekopan, nikdar obiskan. Kdo ti pomoli za dušo? Zvezde, zlate in svetle, tolažite mi srce, duša, zaupaj v Gospoda, sprejel bo svojo verno in zvesto ...

Kajk se je ustavil. Srebrna se je prekrižala. Nema sužnja ob njenih nogah je zmajala z glavo. Sevdet, Mirmajlin zaupnik, je pomolil roko: «Izvoli, gospa. Izstopila boš.»

Torej smrt na suhem. Se ne zanašajo na morje? Tukaj je tiho in temno, nobene luči na obrežju. Nerada se je oprijela rabeljske roke. Za njo je stopila nema. Sladki vonj pomladi je udaril v Srebrno. Zabolelo jo je: umreti, ko se razcvita vse, umreti mlada ... Kakor v omami se je spomnila, da je doma še mraz, a tukaj dehti po vijolicah, po jasminu in bosiljku, tukaj raste in cvete na prostem, kar negujejo doma v loncih in vrtih. Umreti zdaj, ko bo tako lepo ...

Sevdet je zažvižgal. Nekje in nekod, izpod visokih dreves, sta se prikazala dva sužnja z bakljami. Svetila sta in ona s Sevdetom je nemo stopila na belo stezo. Zabelilo se je med drevesi, kakor pravljični grad je vzrastlo pred njo, odprla so se bronasta vrata, po mramornih stopnicah je prišla do odprtega prostora, ki je ločil očividno harem in serajl. Na stenah, okoli vrat, je viselo bogato orožje, posode, gosli in tambure; ob stenah cvetoče grmičje, v sredi majhen vodomet, blazine. Na stojalcu srebrna svetilnica na dvanajst plamenov. In ženska je stala ob vodometu, ravna in mrzla. Za njo stara sužnja, ki si ni zakrila obraza. Sevdet je stopil par korakov naprej, se priklonil roke na prsih in govoril polglasno: «Pozdrav teti Acan-paše, krepostni Umi! Sprejmi in varuj gosta, ki ti ga pošilja sultana, dokler ne pošlje ponj, naj ti bo kakor zenica očesa.»

«Vrni se in izroči pozdrave Acanove tete sultani,» je odgovoril rezek ženski glas. Sevdet je izginil kakor senca. Teta Acan-paše je pozdravila zahaljenega gosta: «Naj bo srečen tvoj prihod in mir s teboj!»

«Naj podaljša Bog tvojo senco, gospa, bojim se ...» Z migom roke ji je ustavila Umi besedo, z drugim migom je velela svoji sužnji; «Rukija, odvedi sužnjo gospo doli k vam, pcstrezi ji in zabavaj jo, kakor se spodobi za sultanovo sužnjo.»

Nema se je nekaj obotavljala, a Rukija jo je prijela za roko. Umi je odkrila svoj bledi, nepobarvani in tiho jezo zakrivajoči se lep obraz, in siknila: «Ne boš vohunila tukaj ti, nečedna stvar, ti smrad serajlski. Mutast pes je najhujši. Kakor da nimamo dovolj suženj v hiši za postrežbo gostov, in kakor da ni Rukija izvedena v kopanju in mazanju — če je znala napravljati Fatmo, znala bo še tebe, gospa.»

Srebrna se je razkrila in nadaljevala: «Bojim se, da sem ti v nadlego in morda v zadrego ...»

Umi je vzkliknila zavzeta: «Lepa si! Za Fatmo si najlepša ženska, katero sem kdaj videla, in zdaj razumem, da je sultani do tega, da te skrije pred staro padišo in tudi da te ne pusti enostavno potopiti. Bog obvaruj, da bi bil pravovernemu gostu v nadlego – v zadrego me pa spraviš lahko s svojo lepoto. Sicer ti pa sporoča Acan, ti govorim jaz: Moja hiša je tvoja hiša.»

Sedli so na brokatne blazine v sobi s svetlimi opisanimi stenami. Umi je poškropila gosta z dišavo «iz paradiža», sužnje so podajale sladko dobrodošlico in bogato večerjo, so prinesle vodo v srebrnem umivalniku in otirale roke z bogato vezenimi otiračami, ki so imele dolge zlate rese. Srebrna je zapazila, da so sužnje vse bele, toda od koz razjedene polti in da so šle tudi sicer bolj «mimo» lepote. Umi je pojasnila: «Ne maramo črne sodrge. Dekleta so vsa iz kristjanskih krajev, ne vedo sicer, od kod so, spoznavajo našo vero, vendar jim je ostalo nekaj prirojenega, kar imate kristjani: zveste in poštene so. Črnke so poltene in zapeljive. Paša Rešid je imel zelo lepo prvo ženo. Podarila mu je mlado črnko, skoraj otrok je bil. In ta, pomisli, je znala očrniti in omrziti Rašidu njegovo lepo prvo ženo. Zahtevala je od Rašida, da odstrani svojo ženo in se poroči ž njo. Ker ni hotela pristati žena na ločitev in je stala kot dar visoke osebe pod zaščito iste osebe, jo je zastrupil Rešid na črnkin nasvet.»

Srebrna se je stresla in položila žličko. Umi je pojasnjevala: «Taka je pri nas. Zato je odpravila Fatma takoj, ko se je poročila z Asanom, vse črne sužnje in izbirala samo nenevarne ... Ubožica se je hotela zavarovati, da je ne izpodrine kdo – pa jo je izpodrinilo pesnikovanje, verzi, neumne izmišljotine pesnikov.»

«Pesnikov?» Srebrna je mislila na Mirmajlo. Iz njenih namigovanj je spoznala, da ima staro rano na srcu, da je žaljena v svojem ponosu. Domnevala je Srebrna, kdo da bi bil, ki je šel mimo sultanove hčere, zato je poslušala napeto, kar pove Umi, ki je povdarila: «Da, pesnikovanje! Oziroma pohvala, s katero so nekateri tako radodarni, da zmešajo pesnikom še tisto malo pameti, ki jim je ostala.»

Srebrna je razumela. Jezno je krčila Umi svoje močne prste in govorila bolj skozi zobe: «Fatma je pametna in lepa, drugi niso lepi, so pa zviti. Fatma je uvidela, da pelje to popivanje s Selimom, ti pogovori s sultano, to trošenje časa in denarja samo v gmotno propast. Ima dva otroka in skrbi, kaj bo ostalo zanje, če bo gospod pesnik samo razsipal, kakor da mu je na razpolago vhod v Zlata vrata (sultanova zakladnica).»

Pa je nastopala Fatma ... Smešila je pesnika in njih čudne nazore in navade. Rekla mu je o priliki:

Tak je kakor tisti, ki je potoval tri mesece na kameli, samo da vidi slavnega Džaferja sina, in se je obrnil, ko ga je videl in potoval tri mesece nazaj. Drugič: «Tak si kakar Jesid, ki je zložil veliko pesem o puščavi, prepotoval mnogo dežel, da je prišel do Ibn-Ohida, mu prebral pesnitev, sedel na kamelo in se vrnil na svoj dom. Nisi pa tak kakor Ibn-Obein El Baktheri, ki je zapustil sto počastnih oblek, dvesto zlato vezenih srajc in petsto svilenih turbanov. Nisi pa tak kakor El Asmeid, ki je prevaril skopega namestnika Ičida, da mu je natehtal zlata, kolikor je težil steber, na katerem je napisal svojo pesnitev. Tisti namestnik namreč je imel sužnjo, ki si je zapomnila vsako pesnitev, če si jo prebral pred njo. Tako je trdil namestnik, da ni pesnitev, ki mu je posvetil kak tak prijatelj lune, izvirna, in se je izognil plačevanju nagrade. Razglasil pa je, da nagradi vsako izvirno delo po teži blaga, na katerem je napisano, to je da odtehta z zlatom. El Asmeid pa je zbral za svojo pesnitev toliko nenavadnih učenih besed, da jih ni mogla razumeti sužnja in si jih ne zapomniti, napisal jih je pa na star steber ...»

Srebrna se je nasmehnila: «Pa je Vendar pri vas navada, da zelo spoštujejo in obdarujejo pesnike?»

«Bila,» je mahnila Umi. «Prejšnji stari kalifi so imeli res lepo navado, za lepo pesnitev so napolnili pesniku usta z dragulji. Zdaj ti jih napolni s sladkišem. Huseinov namestnik je podaril pesniku oslovsko sedlo in uzdo.»

«In užaljeni pesnik je hodil s sedlom na rami po bazarju in klicah: „Poglejte, pravoverni, namestnik mi je podaril kos svoje obleke,“ se je nasmehnila Srebrna, «vem, povedal mi je Omar iz Bosne, ki ima tudi tako žilo, da poje in pripoveduje — in troši čas in denar.»

«Ta vrsta ljudi je pač povsod enaka. Pa da govorim o Fatmi. Njena ljubosumnost je postajala vedno hujša, in ker ni nehala zhadati Acana, se mu je ohladilo srce za njo, in nekoč, ko ni hotela poslušati njegove najnovejše pesnitve, kjer toži in vzdihuje o neki oddaljeni duši, ki teži za njim — je izrekel poslovilne besede ...»

Bleda je poslušala Srebrna ... Potem je pravila na Umin poziv o svoji usodi — in končala s prošnjo: «Pomagaj mi, da ubežim ...»

V solzah jo je objela Umi: «O ti krepostna in zvesta! Alah ti pomagaj domov — jaz ne verujem, da bi prišla kdaj srečno iz serajla in mi ti, žal, ne moremo pomagati, ker jamčimo sultani zate, še Fatma se ne bi upala storiti tega, ker bi se Acan lahko zameril sultani — in da gibljejo ženske ves svet — to veš. Prosim te samo to glede nesrečne Fatme in glede tebe — prisegla je, da ne bo objel Acan nikdar žive druge žene — da ne pokažeš Acanu svojega lica. Vi kristjani ste v tem zelo svobodni, pri nas pa je lahko smrt ali vsaj ločitev, če bi videl tuj mož ženino lice. Pri nas sledi pogledu poroka in smrt. V Kairi, da ti povem podučno zgodbo, je bil neki mladenič zaljubljen v sužnjo bogatega trgovca. Mladenič ni mogel do strogo zastražene deklice. Naredil se je, da je slep, in pregovoril muezina, da ga je pustil na minaret, da je izkliceval ure molitve. Ženske se sprehajajo tam po ravnih strehah, razkrite. Deklica je spoznala glas svojega ljubljenega in pogovarjala sta se z znamenji. Po izdajstvu zavidne črnke je izvedel gospodar deklice za ta prestopek in ustrelil je muezina, sužnjo je ukazal v vreči potopiti v vodo.»

Tisto noč je močila Srebrna svilene blazine z bridkimi solzami. Napadla jo je slutnja o novi težki nevarnosti: Acan in Fatma ... Kako naj se izogne hišnemu gospodarju? Se ne bo zaljubil vanjo, kakor vsak drugi teh mož, ko že sanja in poje o neki ženski? In ona, Srebrna ... Kaj, če je to tisti glas, ki ga je slišala pogostoma doma iz šumenja Gabrka in petja ptičev, iz globin duše? Kaj, če pride nad njo ono strašno, o čemur govore pritajeno žene, ona oblast, ki te oslepi, da drviš samo za svojo strastjo? Gotovo je lepa Fatma. Ko bi ne mamila Acana lepote, bi bil sultanov zet. In vendar mora peti Fatma z bosanskim guslarjem: «Zalud njojzi vsa njena lepota kad Alaga zanjo niš ne mari ...» Kaj, ko bi morala peti tudi ona o Matiju: «Dal mi je prstan zlat, zlagal se ko en tat?» Domov! Ah domov! Tam ohladi burja tvojo glavo, tam je trda beseda, a jasen pomen, tam si žena lastnega, tu si sužnja, žoga, ki te meče drug drugemu v naročje ...

Zagrnila si je lice, ko jo je poklicala Umi na verando. Podprla se je ob vodometov rob, ko je stal pred njo, ko je slišala njegov glas: Bil je glas, znan od davna ... Kar je govoril, je šlo mimo njenih ušes kakor valovanje godbe in ni dala pravega odgovora. Umi ji je potem ponavljala novice iz serajla: Komaj, da je bila Srebrna odšla, je dal sam Soliman ukaz, da zapro vsa vrata v serajl. Začela se je preiskava po vseh hišah. Bila je taka preiskava obična, kadar se je komu zazdelo, da je kaj sumljivega prišlo v sultanov del mesta. In kakor so iztaknili vselej koga, tako je plačalo tudi tokrat par Grkov in Židov svoje nedovoljeno bivanje v serajlu z glavo. Ker ni bilo to dovolj, da se prebarvajo sultanova bela jetra, je bilo bičanih nekaj haremskih suženj, ki so jih dobili eunuhi pri oknih na morje. Sultana je spravila Solimana do prepričanja, da mu bo žolč žalil srce, in odpotoval je za par dni v Burzo, kjer mu izvlečejo naravne vroče kopeli žolč iz krvi. Potem ga bodo poslali v Jedreno, kjer bo pregledoval vojsko. Saj mu ne da žila miru, da bi ne osvojil vse krščanske dežele ... Pa saj ne bo razburjal svet dolgo in ijubi mir. Srebrna ni slišala prav Umi, donel ji je v ušesih Acanov glas in čutila je, da bi šla daleč daleč, da bi slišala ta glas – samo še enkrat! «Po brivnih britvah», ji je zatrjeval Matija, da bi hodil, da bi videl Srebrno, zdaj ima tudi ena tak občutek — pa ne za svojega moža. Nič ni bilo, kar je čutila za mladega Lamberga, nič, kar jo je vezalo z Matijem, napram čuvstvu, ki ga je vzbudil v njej Acan, mož druge žene. Tista strašna oblast, o kateri so govorile potajno žene, oblast, ki oslepi v ženski zavest dolžnosti in poštenja, si je je polaščala. In Srebrna je molila v solzah: «Ne pelji nas v izkušnjavo!» In oprijemala se je kakor človek, ki tone, besede evangelija: «Dovolj ti je moja milost, da vztrajaš.»

V zraku je velo mehko hrepenenje, v vsej naravi snovanje novih bitij, žarno so peli slavčki juga v čarobne noči, sladko so dehtele vrtnice.

Srebrna je sedevala sama na vrtu. Nad njo so bili oboki, po katerih je plezala živordeča vrtnica. Pod njo je blestel Bospor in v dalji nad nasprotnim bregom gora svetlobe Olimp. Pod njim gozdovi in polja, kupole mest. Srebrna je bila večinoma sama. Umi je občevala ž njo samo še, kolikor je morala, da ne prestopi popolnoma pravila turške omike. Sužnje so pogledovale neprijazno gosta iz serajla. Te poturčenke so držale s svojo turško gospodinjo. Vsi so slutili in se bali, da se zgodi Fatmi krivica, nikdo v letovišču Acan paše ni maral, da bi izpodrinila nazarejka prejšnjo ženo. Tako je bila Srebrna osovražena kakor v Uzrefovem haremu, samo da se je takrat smejala Uzrefovim ženam, ki so se bale za svojega starega moža. Takrat si je mislila: Ko bi vsaj videle mojega mladega moža!

Acan je prihajal večkrat in se ustavljal pri Srebrni. Prinašal je Mirmajline pozdrave. Govorila sta o razmerah in navadah v serajlu, o izpremembi, ki nastane, ko bo zasedel Solim prestol sveta. Ničesar ni razadela Acanova beseda, samo oči so govorile o občudovanju do Srebrnine lepote in duha. Nič več si ni zakrivala lica pred njim, saj ne varuje Turkinj njih naličje pred breznom strasti. Pod hladno besedo, za mirnim obrazom je skrivala Srebrna svojo zbeganost. Trudna je postajala v večni borbi srca, razuma in vesti. Kako se bo končalo, če ne pošlje kmalu Mirmajla po mene, je trepetala in trepetala zopet v strahu, da ne bo več slišala ljubljenega glasu.

Sanje so bile težke. Vedno na poti domov. Tam se je nabralo čuda ljudi, z rožmarinom in nageljni za klobukom in v nedrih. In nikdo ni hotel poznati uboge romarice, zaprli so hišo, zasmehovali so jo in podili raz dvorišča. Jerneja je vpila: «Moj je Matija! Enkrat si mi ga vzela, pa ga ne boš več!»

In Lojzek ... Nemara da je umrl ... Zdelo se ji je neko noč, kakor da jo kliče. In vsi so prihajali: Lihard, Tomaž, Lambergar, ded, teta ... Gledali so jo očitaje ... Rajna mati je kazala na grob pri Sv. Roku: «Pustila sta zaradi križa dom ... In ti se naslajaš ob glasu nevernika.» Zagovarjala se je sama pred seboj: saj ni pravi Turek, kristjanke je sin in imava toliko skupnih nazorov. «Pa je Fatmin mož in ti si Matijeva žena,» je opozarjal svareči glas.

Dehtele so rože, odmevalo je od sladke tožbe slavčkov. Kozava sužnja je pripravila Srebrni posteljno in pregovorila: «Gospa — morda te zanima: upravitelj posestva našega paše je bil včeraj tukaj. Povedal je, da je kupoval na carigrajskem sužnjem trgu in da je tam dosti sužnjev iz dežel tvojega carja. Trg je bil tako bogato založen, da so oddajali močne može skoraj zastonj.»

Srebrna je kriknila v prehudi bolesti: «Zopet so požigali in morili razbojniki! ... In vlekli žene in dekleta v sramotno sužnost. O! Lažnjiva je vsa njih omika in žaljiva njih sladka beseda.»

Sužnja jo je pogledala žalostno: «Tudi jaz sem iz kristjanske dežele. Ne vem za očeta, ne vem za njegovo vero ...»

Srebrno je osvojila pregloboka žalost, ljubezen do doma je vzplamtela z bolno močjo, srce je vpilo: «Domov! K ubogim, oropanim! Ali se ne odevam tukaj v njihov znoj, se ne kopljem v njihovih solzah? Poruši se, kleto carstvo suženstva Razpadi v prah!»

Sladko so dehtele rože, živo-tožno so peli slavčki južnih krajev. «Zakaj si tako žalostna,» je vprašal Acan, «ko poje vsa zemlja v lepoti in sreči in se ozira roža v rožo in vabi.»

«Kopita vaših konj so pohodila naša polja, noži vaših vojakov so se sukali po srcih naših ljudi,» se je jokala Srebrna. Acan se je nasmehnil:

«Pri Alahu! Zakaj te boli to? Ti si v lepoti južnega solnca, tebi se odpira življenja sreča ... Pusti džavre ... Požigali so jim vasi in jih bodo in še pod Selimom ne bo dosti drugače: Kje pa naj dobimo vojakov in delavcev? Pa tebe naj ne boli to ... Ti nisi sužnja, ti si kraljica. In jaz ti poklonim vse svoje, ti roža iz severnih krajev ... Vsa zemlja poje o ljubezni ...»

Prijel jo je strastno za roko. Srebrna je vstala, poparjena, užaljena, iztreznjena se je branila z obema rokama:

«Vsa naša zemlja se joče in ti praviš, kaj da me boli to? Nimaš srca za bolečine osirotelih zasužnjenih? Turek si tudi ti ... Mi smo ti džavri, neverniki, ki jih smeš pobijati, ko kaznujete pri vas še onega, ki ubija psa? Vrnem se nocoj k sultani — hujša kakor smrt mi je spoznanje, da je Turek Turek, tudi če je pokrit s pesnikovim plaščem.»

«Si mi ostala zvesta? Meni in svojemu možu?» je vprašala Mirmajla in pogledala prodirno Srebrno. «Sem, sultana,» je rekla bridko Srebrna, «velika je vrzel med naziranjem kristjana in Turka.»

Mirmajla jo je objela: «Varoval te je tvoj dobri duh ... Ohranila si mi vero v žensko, v svet. Odslej mi boš kakor sestra — stanovala boš pri meni.»

Snela si je prstan in ga nataknila Srebrni. Vzela je iz rok sužnje svilen plašč in je ogrnila Srebrno ž njim; «Tako spoštuje sultana krepost.»

15. Minilo je že sedem let ...[uredi]

Vojska, kuga, lakota, draginja in druge nesreče. Še nosi senožeški grad in okolica njih strašni pečat. Do Postojne, do Cerknice in naprej in nazaj. Okleščeno drevje je pognalo nove odganjke, naredilo veje, požgane vasi pa niso še pozidane, zatrznjene so njive, porušeni zidci. Le redkokje vidiš, da pase star črednik večje število ovac, da ženejo pastirčki kaj krav ali volov. In še ti pastirčki ne vriščejo ne pojo. Pogosto gre preko bedne pokrajine klenkanje zvona, glas žalovalk. Žalost in skrb pobira stare, mlade odtira Turek. Pobralo je starega Zaharja, stare Mohorjeve, Krumpčevega deda, Matijevo mlajšo sestro. Pastirček Lojzek se je izgubil. Umrla je gospa Marjeta. V gradu so sami novi ljudje, v gradu se ustavljajo raznašalci krivoverskih knjig, ljudje od vseh vetrov, ki preklinjajo papeža in hvalijo Lutra. Maja se vse, kar je držalo nekdaj, in stari se obračajo v grobih. Gospoda se upira škofu, ga toži pri cesarju, krivi učeniki se polaščajo cerkva, Turek sili naprej. Siget je padel. Umrl je Soliman, pa umrl je tudi Ferdinand. Novi sultan ni za vojne pohode, pravijo — ali ima bojevite vezirje in paše, po obmejnih deželah so samovlastni gospodje. Sedem žalostnih let. Dolga so. Pastirčki so odrastli v fante, samosrajčniki v dečke. Kaj jih čaka? Vojna, lakota, pogin. Bliža se, bliža konec pregrešnega sveta. Vsa objokana se prikazuje Marija v Novi Štifti: poginil bi bil že svet, da ne pridržuje ona sinove roke ... Zvezde grozijo z metlastim repom. Zmaji v gorah tulijo, voda tika in taka ...

Pred adventom je. Že se poigrava burja s suhim listjem po Gabrku, že je odletelo, kar si išče toplejših krajev, že ima, kar še lazi, časa, da postoji malo in se pogovori. Ženitovanje pri Krumpčevih v Gabrčah pretresajo pri vodnjakih in ob ognjiščih, po cesti v Trst in po dvoriščih. Ima Matija prav ali nima?

Res je preteklo o Velikem Šmarnu sedem let, odkar so okradli Turki Srebrno — pa vendar je lahko še živa, lahko se vrne še. Dvajset let ni bilo Dunajčanke Bembovke, ki so jo bili odpeljali Turki. Mož je bil šel v samostan, je postal opat. Dvajset let! Pa ga je poiskala žena s sinovi v samostanu in je moral ven. A če pride Srebrna po poroki? Veljavna je prva ... Pa saj bi bila že lahko prišla — in zdi se, da je bila njena odvedba dogovorjena, dobila je tisti dan pismo s Turškega, pismo od klateža vojaka.

V Krumpčevi hiši, na dvorišču, okoli, se zbirajo peš in jež. Meh piska, piščal poje, škant cvili, Jerneja sedi ponosna v častnem kotu: «Poroka je bila!» Zadovoljen je Matija, zadovoljni so Krumpčevi in oče Mohor je starešina, Balant je svat, Marinka družica. Samo včasih zbode Matijo v vrisku in smehu: Kaj ko bi prišla sedaj?

Žalosten je stari Soliman. Leži poleg kolone in opazuje z desnim okom polno dvorišče, z levim cesto na Senožeče. Kakor da pričakuje še nekoga. Ne hodi okrog konj, da bi poizvedel kaj od svojih bratov iz drugih vasi, ne sili med svate, ne oprezuje pod mizo. Misli Soliman: Ko bi mogel potožiti komu, kako mi je hudo, ko ni prišla Srebrna in ko sedi poleg gospodarja ona zoperna Jerneja. Komu pa naj potoži star pes? Ni jih več tistih bratov, ki so takrat oznanjali prihod divjih mož in ki so obhajali moža s sulico. Najstarejši konj v vasi se ne spominja tistih dogodkov. Naj se pritožuje spoštovanja vreden star hišni varuh neumnemu kurjemu rodu, ki ve le kako pravljico, ki jo pripoveduje koklja piščancem? Koliko kurjih rodov je sitnarilo od takrat po dvorišču — rod za rodom bolj neumen, bolj domišljav in prevzeten. Komu naj potoži, da je rekla Jerneja, ki sedi zdaj s tisto bodečo travo v laseh poleg Matije, da je rekla njemu, Solimanu: «Ne boš več renčal na nas. Nova gospodinja — nov pes.»

Pa me ne boš podila, Jerneja. Sam pojde Soliman. Na Turško. Poišče Srebrno. Saj pravi grajski lisasti konj, kako dobro je na Turškem za pse. Ali bridko je — na stare dni ... Soliman se pogreza vedno bolj v žalostno premišljevanje. Veter zaveje .. Soliman dvigne glavo ... Zalaja veselo, skoči in zdirja, kakor da je mlado ščene.


«Pijmo na zdravje ženina in neveste!» je dvignil tačas starešina kupico. Svatje so vstali. Starešina je povdarjal: «Ta dva mlada sta si bila namenjena. Vmes je prišla graščina. Bilo je žalosti in sramote za našo hišo. Vsi veste. Razdeljeni smo bili v vasi kakor Turki in kristjani, kakor lutri in verni. Zdaj smo vsi kakor ena duša. Minulo je sedem let, kar je prevračala gosposka hči kozolce po pošteni kmečki hiši. Kmetu ne prinaša gospoščina sreče. Živeli naši kmečki mladi!»

Vse je odobravalo in pritrkavalo. Samo tam ob koncu mize je zagodla teta Manda: «Gosposki denar in delo je bilo vendar dobro. Samo štren, štren! Koliko jih je bilo, belih, opranih! Pa jih je vzel Turek s Srebrno vred.»

Tedaj je pridrvel Soliman, skakal in se vrtel kakor brezumen, potegnil ženina pod mizo za hlačnik in poskusil vgrizniti nevesto v nogo. Pa ni zavpila Jerneja. V vratih se je pojavila visoka ženska postava, ogrnjena v sivi popotni plašč s kapuco, na roki rdečo, svileno, veliko torbo. Postala je za hip. Zazvenel je Jerneji tako znan glas: «Pozdravljeni, svatje!»

Kapuca je zdrknila, pokazala se je Srebrnina glava, zablestele so kostanjeve kite v zlatem žaru, zagorele so globoke oči. Obmolknil je meh — vse kakor odsekano. Godci, otroci in berači za pečjo, voglarji okoli oken, vse strmi v romarico, pričakuje napeto, kaj bo. Gleda Jerneja, gledajo Krumpčevi: ona je. Ni postarana, še lepša je, bolj zalita, bolj bele in mehke polti. In roka, ki jo moli svatom, je bela kakor dojenčkova. Gledajo svatje in se pogledajo. Začudena spregovori Srebrna: «Pozdravljam vas! Zdrav, Matija! Zdravi, oče in mati, strici in teta, sosedje! Vstani, Jerneja — daj mi mesta, trudna sem, dolga je pot iz Turčije in morje je bilo v Dalmaciji nemirno. Kaj me gledate tako! Saj sem vendar Srebrna, vaša mlada. In poroka je neveljavna, prva pravica velja — vstani, Jerneja. Govori vendar — zgani se, Matija!»

Molela jim je roko, nihče je ni stisnil. Nemo so čakali, da spregovori kdo Krumpčevih, da se bodo vedeli ravnati. Pa se je spogledala stara gospodinja z Jernejo in rekla ostro, kakor da reže:

«Kdo si ti, ženska, ki praviš, da si naša mlada? Mi te ne poznamo. Če te Bog ne pozna bolj kakor mi, bo slaba zate.»

«Mi te ne poznamo!» se je oglasila Jerneja in sunila Matijo, ki se je bil stresel pri Srebrninem pozivu. «Mi te ne poznamo!» so ponavljali vsi in Soliman je gledal sočutno Srebrno. Razumel je, da ni nekaj prav. Srebrna je prebledela, obstala, v pozdrav iztegnjena roka je omahnila, oči so romale od obraza do obraza. Bridko je pregovorila:

«Torej je pes boljši in bolj zvest od ljudi. Res sem malo zaprašena, res sem nekaj starejša — toliko se pa nisem spremenila, da me ne bi mogli spoznati. Za sramoto vam je in za škodo. Pa vam ni za greh. Ali je zdaj pri vas turška navada in bo imel Matija dve ženi? S težavo sem naredila dolgo pot, da bi preprečila greh, dobro bi mi bilo na Turškem ...»

«Zakaj pa nisi tam ostala?» se je zadrla Jerneja in objela svojega ženina ter mu pošepetala: «Govori vendar!» Pa je rekel Matija v zadregi, bolesti in skrbi:

«Minulo je že sedem let ...»

Mati je sekala: «Vsako vrst žensk se klati okrog. Dobro si si umislila, ženska, pa slabo opravila. Trudna si in lačna. Svatba je. Sedi k peči. Pokusi našega kolača, napij se našega vina. Prenočišča si pa poišči v gradu. In če misliš, da se ti godi krivica — poišči si pravice v gradu.»

Bridko je spregovorila Srebrna: «Kdo me bo spoznal v gradu, če me vi nočete spoznati in me podite iz svoje hiše? V grad me pošiljate, ker nimam tam več svojcev. O moj Bog! Sem zato odklanjala toliko ponudb ... Vse sem pustila, da sem ostala zvesta prisegi.» Vzela je iz torbe lepo zloženo stvar, jo razvila in ostrmeli so svatje. Kakor rožnata zarja je bil plašč, ki si ga je ogrnila Srebrna. Po njem so se svetili všivi iz srebrne in zlate niti, zlate čipke, svetli kamenčki. Srebrna je povzela:

«Ta plašč mi je ogrnila sultana v plačilo za mojo zvestobo, ko sem odbila snubitev nekega — paše. Tako spoštujejo na Turškem zvestobo ...»

«Hoho!» se je oglasilo surovo od peči. «Sultana! Vemo, zakaj dajejo Turki svojim ženam taka darila. Se te je že naveličal tisti paša in te je zapodil.»

Srebrna je gledala, visoka in kraljevska, v obraze polne porogljive nevere. Pojasnila je napram edini, ki je gledala s sočutjem nanjo: «Plašč sem prinesla, da bi naredila iz njega mašni plašč za našo cerkev. Naj bi ga oblačil mašnik na praznik Velikega šmarna ...»

Svatje so prebledeli kljub vinu in pogumu. Srebrna je snela plašč in ga zlagala, govoreč; «Plašč in čast prve Selimove žene ... A jaz sem hotela biti raje krščanska kmetica kakor turška sultana ...»

Divji smeh je pregnal učinek prejšnjih besed. «Sultana!» se je lomila v smehu Krumpčevka. «Ta je pa hujša od rajnega Tomaža. Sedi za peč, ženska, jej in pij! Zaslužila si!»

«Za mizo, ob moževi strani je moj prostor!» jo je zavrnila Srebrna. Gledala je moža, pa ji je šinil spomin v misel. Dala je Mandi torbo s plaščem in šla skozi vrata. «Srečno!» so klicali za njo, so se oddihavali im pogledovali. Toda otroci so vpili: «Ne gre iz hiše, za hišo je šla in koplje.»

«Koplje?» je planila Jerneja. «Naredila bo živini.» Ustavila sta jo mož in mati, ki sta se pogledala. Zakopala je nemara tam svojo zlatnino in bo pokazala in dokazala ... Srajčnik je pritekel: «Dokopala je do kotla.» Kotel?! Široko je pogledala mati. Izginil je bil takrat.

Godec je drsal nemirno po plečetu, meh se je napihaval, starešina je mignil: «Kaj stojite? Za to vas nismo najeli. Vesela naj bo svatba. Ne damo se ...». Zapiskalo je, zahreščalo. Mohor je hotel zapeti, pa ni bilo glasu iz zadelanega grla. «Kotel poln štren!» so naznanili otroci. Ponosno vzravnana se je vrnila Srebrna in držala v roki kotel. Sajast, zamazan od prsti in v njem pod kritjem sprhnela slama, štrene ... Umazane od plesnobe, sprhnele, a vendar štrene — prav tiste, ki so jih iskali po odhodu Turkov. In Srebrna jih meri po vrsti in poudarja:

«Recite še, da nisem Srebrna. Reci, Matija! Saj poznaš prejo, ki sem jo predla, ko si sedel poleg mene. Ti sam si jo motal v štrene.»

Neprilika je bila velika. Soliman je lajal v kotel in v Jernejo, kakor da hoče reči: «Ste videli.»

Jernejo je dušilo in peklo: Osramočena, po tolikih letih čakanja — po poroki ... Posmehovali se bodo od Postojne do Trsta ... Pa že se je zavedla mati in rekla zaničljivo:

«Izkopala si kotel, ki ga je zakopala naša mlada. Lahko si izvedela o zakopanih štrenah od kakega Turka ali od postopačev in beračev, ki prehodijo ves svet in prenašajo novice in pravljice. Rečem ti, ženska: ne prizadevaj si. Mi te ne poznamo.»

Srebrna je gledala svojega moža in se razjokala: «Te ne peče vest, Matija? Kaj naj počnem, ko me podite od hiše? Sedem let sem mislila na dom» ...

«Vrni se, kjer si bila sedem let! Poroči sultana, poroči pašo!» so se smejali godci.

* * *

Mrak raste iz tal, se spušča raz cerkveni svod. Rožnato žari vanj široki turški plašč, razgrnjen po oltarju sv. Antona, se blešči vanj turški zlat. V mrak žari lepo oblikovana glava, kostanjevi lasje z zlatim leskom, oči zatopljene v globino gorja. Iz globin žalosti izteguje Srebrna roke, vzdiha: «Križani Jezus! Pomagaj! Potapljam se!» In On, ki je pretrpel nam nerazumne muke, da se opira človek v najhujših urah Nanj — je položil na njeno čelo krvavečo prebodeno roko. In potolažilo se je za čelom, v srcu, vse divje, zoperno, neverjetno je dobivalo drugo podobo.

Zunaj je vstajala burja, pritajeno je jokala okoli cerkve, kakor da sočuvstvuje z ubogo mlado ženo, ponižano, prevarjeno, oropano doma. «O burja, draga znanka, ki si me zibala v gradu, mi pela — poj in prepoj svatovsko pesem, divjaj in poruši dom nezvestobe!»

A burja trka iz vej stare lipe na cerkveno okno in očita: «Kaj si odlašala sedem let? Dolgo je sedem let za moža brez žene, dolgo za hišo brez mlade.»

In Srebrna sklone glavo, premišljuje, išče vzroka svoje bede, veže konec z začetkom. Lambergar ... Zakaj se ni postavila ž njim v bran njegovim sorodnikom? Nikdar bi ne bila prišla v kmečko hišo. Pa se je hotela, urno, za vsako ceno omožiti, radi tete, radi ponosa, da pokaže staremu Lambergu, da ni zapeljevala njegovega sorodnika. In je vzela Jerneji Matijo ... «Zdaj ti je vrnila Jerneja,» pravi burja, «njeno pravo je bilo, zamudila si ...»

Zamudila — sklanja Srebrna glavo. Ko bi bila povedala takrat Matiju vse, pa ga je poročila, dobrega fanta, ne da bi slutil, da je že gledala za drugim. In bi bila pokazala Matiji Lambergovo pismo, ne bi bila zamudila bega v grad ali gozd. Tako je šel z Jernejo, ki se je tresla zanj. In zdaj jo je doletela, njo, plemiško hčer, njo, ki so jo snubili paše, njo, ki bi bila lahko sultana, taka sramota ... Na cesti je kakor ženska brez časti, brez doma je, kakor da je ciganskih potepačev. Mar se ne bi maščevala, jim pokazala, kdo je ona, se vrnila v Carigrad in poslala vojsko v Gabrče, da bi polovila vse, ki so jo zasmehovali, podili iz hiše, zaprli in suvali zvestega psa, ker je postavil njih besedo na laž, zavračali zasmehljivo Mando, ki se je potegnila zanjo: «Beži, večna romarica, ti si itak že zmešana od samih romanj in pravljic.» «Oj, počakajte!»

Rahlo se dotakne zopet okrvavljena roka Križanega čela uboge žene, glasno očita burja: «Sedem let! Sedem let! Zamudila! Ramazan in bajram, praznik tulp in prerokov praznik, spomin na huseina, sijajni sprejemi, poslanstva iz vseh krajev sveta, večerne zabave, vožnje po Bosporu, izleti v Bruso in Jedreno, pogrebne svečanosti za Solimanom, ustoličenje Selima, obiskovanje mošej — kaj te ni zadrževalo vse to? Imela si prstan, ki ti je odpiral vsa vrata — sultanin prstan.»

«Imela!» vzdihne Srebrna. Odpiral je vsa vrata. Preoblečena v moškega je zapuščala Serajl in ogledovala mošeje. Omar ji je bil zvest tovariš po takih potih. Videla je lepoto stavbarstva Ajo Solijo, videla jo je oropano srebrnih stebrov in kipov, videla jo je popisano z izreki korana. Zabolela jo je sramota križa — a vrnila se je vendar v Serajl. Pač se je spomnila, ko je pogledala na ladje, ki so se odpravljale na zapad, pač se je spomnila, ko so odhajale karavane po stari cesti Carigrad-Niš, da bi bilo treba iti domov, bežati ...

Ali njene noge so se navadile mehkih preprog, tople kopeli so ji omehkužile telo, omamljive dišave so ji opojile zavest — s strahom je pomislila na dolgo in težavno pot, na prejo in pranje, na zadiranje in nadzorovanje, na vse tisto tesno omejeno vaško življenje. Tu ji strežejo sužnje na mig oči, tu jo časti in slavi vse. Omar in Acan jo opevata, Mirmajla jo vprašuje za svet. Sokolovič, Rustem in Selim sam se čudi njeni bistroumnosti. Vrata sveta. Mati sveta, Solnce iztoka! ne zapušča te lahko, kdor pride v tebe, ne držijo sužnjo samo okovi in zapahi, zadržuje jo čarovita lepota kraja, pesem moči, slave.

Da si vendar strla okove, ki so uspavali tvojo versko zavest — so te li predramili mrtvi ali živi?

Očita in vprašuje burja, premišljuje, ugotavlja Srebrna: Še malo in bila bi utonila popolnoma v slavi in razkošju. Bila ji je bridka ura, ko se je odrekla Acanu, prinesla ji je Mirmajlino zaupanje in spoštovanje, prinesla ji je nadvse drag trenutek, ko jo je obiskala in objela Acanova žena in se ji zahvaljevala, zatrjevaje: «Moja sestra si! Vrnila si mi življenje in mojim otrokom mater. Pridi k nam, bodi naša! Pridi kadarkoli!» In Acan — kako osvežen in čist se je izvil iz zablode svojih čuvstev. Veselejša je postajala Mirmajla. Vse to je opajalo Srebrnino dušo, da je pozabila na bedo svojih bratov doma, da ni videla solza, da ni slišala joka sužnjev, ki so jih trgali od doma. In Selim je obetal, da se ne bo vojskoval. A isti Selim je hitel pred Siget, ko ga je pozval tajno Sokolovič, ker je bil umrl Soliman pred Sigetom, umrl vsled razburjenja, da se njemu, mogočnemu, upira majhna trdnjava; in isti Selim je zavzel Siget. Mala trdnjava je pretresla turško cesarstvo. Tedaj je govorilo vse le o Zrinjskem in Heleni, ki je pognala Siget v zrak, ki je umrla raje pod razvalinami, kakor da bi bila prišla v turške roke; tedaj je bilo sram Srebrno pred mrtvo junaško ženo. Pa pot domov je bila tako dolga ... In ona je izposlovala marsikaj koristnega za usužnjene dežele, in treba bi, da prouči, da izve še mnogo, mnogo. Prilizovanje je najnevarnejša zanjka za žensko, ki ceni svojo lepoto. Ko je nastopil Selim vlado, je dobil darila iz vseh podjarmljenih krajev. Pregledali so valiji, paše in age svoje hareme in shrambe. Najlepše sužnje so poislali sultanu v dar, a Kjaja je razsodila in govorilo se je po vsem Serajlu: «Nobena ne doseže Srebrne.» A tam doma, na kmetih se ne razumejo na njeno lepoto. V delu in skrbeh bo ovenela kmalu, omolknila bo pesem. Utonila bi bila skoraj Srebrna, da je ni opazil Omar.

Vsako leto ob koncu posta na bajramski praznik si vzame sultan novo ženo. Prvo leto Selimovega vladanja je preteklo v žalovanju po Solimanu. Bližal se je drugi bajram. Mirmajla je omenjala večkrat, da je prestan čas izkušnje, da prihaja čas zmage in slave. In zopet se je bližal izkušnjavec Srebrni in pokazal na zlati prestol. Omar pa je zapel pesem o lepi Kok-Senem, ki je čakala svojega Kabira sedem let in ga dočakala na gostovanju za njeno poroko. Skočila je od mize, ko je spoznala zaprašenega Kabira, in poroka se je vršila s prvim in pravim ženinom.

Srebrna se je ustrašila ob tem opominu. Štela je leta sužnosti — in bilo je sedmo. Prišlo je poslanstvo iz Dubrovnika, da prinese Sokoloviču letni danj, ki so mu ga dajale tudi razne druge države. Poklonili so se tudi Mirmajli. Srebrna je govorila s plemičem Vlahovičem, ki je vodil poslanstvo. Bilo je v ramazanu, ko spe pravoverni dolgo v jutro, ker so nadomeščali po noči, kar jim prepovieduje strogi post črez dan. Zvezde so ugašale, ko je hitel kajk izpod Serajla. Morski straži je pokazala zagrnjena ženska prstan. Dubrovniška ladja je odplula zjutraj, potem ko so pregledali zaspani carinski uradniki ladjin krov, če se ni zatekel zopet kak suženj pod varstvo sv. Vlaha. Šli so mimo mladega mornarja. Za ladjo je ostajal Carigrad in kakor mrena je padalo Srebrni izpred oči in kakor okovi od duše. Nobene misli, nobene vezi ni bilo več med njo in onimi – dihala je zrak svobode, čisti zrak morja, oveval jo je duh krščanstva, napolnjevala jo je ponosna zavest, da je zmagala, da se vrača domov. Zvesta. Obdržala je prisego, premagala duha prevare. Ponosno ženo, begunko iz turškega suženjstva, so sprejeli Dubrovničani gostoljubno. Težko se je ločila Srebrna od Vlahovičevih, toda klicala jo je dolžnost. Gospa Vlahovička jo je objela in naročala: «Ako najdeš tam drugače, kakor pričakuješ — vojni čas in kuga pobereta toliko ljudi — spomni se, da imaš dom pri nas. Zelo bi te potrebovali tu. Naš dom za sirote potrebuje izobražene predstojnice — ne glede na vse drugo — kjer bi nam bila v pomoč.»

Ljubeznjivi so bili povsod na potu ž njo. Vsak jo je občudoval, blagroval. Doma pa — o Beg! Zakaj sem prišla v toliko sramoto? ...

Motno postaja v glavi od razočaranja, žalosti, solza. Glej, kako se gibljejo mandlji in akacije, kako sladko dehte rože in jasmin. Vsa zemlja poje ... Acan, prijatelj moje duše, vsa zemlja poje o ljubezni in tvoja žena je moja sestra ... Nimam doma, prijatelj moje duše, svobodna se vrnem k tebi – kako sladko dehte rože in zemlja poje pesem ljubezni.»

Rahlo se dotakne krvaveča roka Križanega vročega čela uboge žene. Divje zapoje burja: «Se boš vračala, kristjanka, k nevernim, ki tlačijo tvoje brate in zasramujejo sveti križ? Dovolj je sirot po svetu, ki se ozirajo po ljubeči roki, in tvoj dom naj bo, kjer je žalost, bolezen, skrb. Ne pogazi bisera, ki si ga pridobila, ne izgubljaj venca, ki si ga priborila — tvoj spomin pojde od roda do roda.»

Še kažejo v Gabrčah prostor za novo Krumpčevo hišo, še mašuje duhoven na Veliki šmaren v turškem plašču, še živi po senožeški okolici glas o zvesti ženi, ki je prehodila dolgo pot iz Turčije in ni našla doma doma. Poročilo pravi, da je molila dolgo v cerkvi, pustila plašč in turški denar in se izgubila. Kam? Domišljija, ugibanje sta spremljali njeno pot.

Še živi vest o zvesti ženi, ohranila se je skozi stoletja. Novi vplivi, nove razmere pa izkušajo zatreti celo vse ono, kar je v naših spominih. «Ženski svet» je postavil skromen spomenik eni izmed tisočerih, ki so bile žrtve turških navalov, spomenik naše težke preteklosti, spomenik slovenski ženi, junakinji zvestobe.

Opombe[uredi]

  1. ^ Nečak Saladinov, L. 1219. Sv. Frančišek je bil tedaj pripravljen, da dokaže resničnost svoje vere s tem, da stopi na gorečo grmado. – Dr. Edward Labitzsky.
  2. ^ Leseno orodje, v katero so vklepali za kazen jezikave ženiske. Bila je neka tri-oglala deska, skozi katero si utaknil sklonjeno glavo, druge deske so tiščale roke. — (Pravila moja mati po poročilu svoje babice)
  3. ^ Spoznati: častno darilo, Ehrung.
  4. ^ Pred 80 leti je gledala moja mati (7-letna) ples na Premu, pa ji je rekla stara žena iz hribov: «Kako plešejo zdaj brez vsake manire, mi smo se, po stari navadi postavili v vrsti in si odpeli Navedla je one vrstice.
  5. ^ Od tega poglavja naprej so poglavja označena z rimskimi številkami.
  6. ^ Valvazor, XV. knjiga, str. 76.
  7. ^ Valvazor, XV. knjiga, štr. 404.
  8. ^ Stotnik v Giinsu.
  9. ^ Kliski stotnik.
  10. ^ Junak iz reške okolice.
  11. ^ 2. septembra 1527, Dimitz, Geschichte Krains IL Th., Seite 111.
  12. ^ Dimitz; Geschichte Krains, II. Th. Seite 112.
  13. ^ Iz cele Avstrije je nanesla zaplemba 120.000 gld. Tako je poročala l. 1643. sestavljena komisija cesarju Ferdinandu III. Bilo je to za časa tridesetletne vojne. Lozerth Tagespost 1926.
  14. ^ bogomili.
  15. ^ medved.
  16. ^ Valvazor, knjiga XV., str. 394.
  17. ^ Dimitz: Geschichte Krains, II. Lief, 2, Theil, Seite 191.
  18. ^ Dimitz: Geschichie Krains II Theil 2 Lief., Seite 190.
  19. ^ Ob času francoske revolucije so trdili, da nastopi po seku z giljotino takojšnja smrt. Poizkusi, ki so jih naredili Albini, Fontainebleu in drugi, ter izpovedi rabljev pričajo, da ima glava še življenje v sebi.
  20. ^ Benedikt Kuripešić: Botschaftsreise
  21. ^ Staro ime Sarajeva.
  22. ^ Stražnica.
  23. ^ Še pod Abdul Hamidom so potopili raz ladje «Edremis» črez slo zabojev. Baron Giesl.: Zwei Jahrzehnte im nahen Orient.
  24. ^ 1477. Ferman je objavljen v Glasniku Zem muzeja, Sarajevo 1911.