Junakinja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Junakinja
Olgica
Izdano: Vigred 7/5 (1929), 107-108
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sestra, jo poznaš?

Učitelj v šoli je pravil: Ivana d'Arc je bila junakinja. Na francoskih poljih je rasla; sredi belih ovac. Tiha, srečna. Samo svoj dom je poznala in nebo, za katerim stanuje Bog. Pesem ji je bila družica in molitev.

Pa je nenadno padel klic z neba:

»Ivana, meč za ledja, čelado na glavo in oklep prek prsi! Sedi na konja in odleti v boj za svoje ljudstvo!«

Ugasnila je pastirska pesem, ovce so ostale na rebrih. Ivana je ostavila dom, očeta, mater in šla v boj.

Skozi vso Francijo je šumel smeh: »Histerična vešča! Pastirica hoče Angleža ugnati, pred katerim se umikamo mi, generali, vojvode ... Vidi prikazni, ki jih ni.«

Sestra, kaj ne bi ti bežala pred tem strašnim ropanjem?

Ivana D'Arc je ostala. V zaničevanje je šla, v trpljenje, v smrt. Rešila je domovino, poveličala božje ime. In šele takrat, ko je ogenj vpepelil njeno telo, je Francija videla: Poslanka božja je bila Ivana, ki je vršila sveto naročilo zvesto do smrti na grmadi ...

Teden dni je tega.

Vozila sem se proti Zagrebu. Mlad par mi je sedel nasproti: profesor in učiteljica. Na levi roki se je blestel zaročni prstan. Topel razgovor se je plel med njima, verno sta si tonila v oči.

Pa smo postali na kolodvoru in zvon ie zazvonil poldan. Brž je učiteljica potegnila križ od čela na prsi in molila. Mrklo je molčal profesor; ko je domolila je udaril:

»Človek, ki korači preko domačega praga v svet, v šole, mora pustiti vraže doma ... Gromade knjig si prečitala, pa nič se ti ne pozna. Niti koraka naprej. Še zdaj nosiš samo ono, kar si vsrkala z materinim mlekom. Kot bodoča profesorjeva žena moraš na mojo pot ... «

»Kdor zataji mater, zataji Boga in domovino. Jaz matere ne morem. Za njeno ljubezen žrtvujem vse: tudi Tebe ... «

Tako je rekla učiteljica. In profesor je molčal. Ko sta izstopila, je ona korakala kraj zaročenca kakor kraljica. Kakor nekdaj Ivana D'Arc mimo generalov in vojvod, ki so jo smešili. Ivana je bila junakinja. Ta učiteljica pa tudi.