Junak v poklicu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Junak v poklicu.
Anonimno
Izdano: Domoljub 17. julij 1890 (3/14), 154—159
Viri: dLib 14
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na samotnem kraju tik železne ceste stoji železniška stražnica št. 36. Kake pol ure je do bližnjih dveh postaj po železnici nazaj ali naprej in dobre pol ure mora železnični čuvaj hoditi do bližnje vaške cerkve, ako mu ob nedeljah dovoli njegova služba, da gre k sv. maši. Zeló samotna je torej ta stražnica, vendar je na zeló važnem kraju. Stoji namreč na mestu, kjer se stranski tir železnice loči od glavnega in kjer je železna proga posebno zeló zavita in napeta, ker drdra hlapon med gorovjem. Železni vlak se približuje stražnici med tesnim presekom, na obeh straneh so visoko nagromadene pečine, kjer je bilo treba le s smodnikom pot zgraditi železni cesti ter se vije memo stražnice po ovinku ali po glavni ali stranski progi med prijaznim poljem dalje ter čuvaju kmalu izgine izpred oči.

Vsled teh vzrokov je ta čuvajnica zeló nevarna in važna. Le majhna napaka pri postavljanji znamenj, kadar se vlak približa in zgodila bi se strašna nesreča, ker vzlasti nagliči s silno močjo pridrdrajo navzdol, ter bliskoma zginejo memo stražnice, ki se tedaj v svojih podstavih trese, kakor šibica na vodi. Treba torej na tem nevarnem kraju zanesljivega čuvaja, ki poleg službene navadne prisege se tudi še posebej zaveže, ne ganiti se z mesta v nobenem slučaju, dokler ga ne zamenijo z drugim namestnikom. Pri čuvaju Molnarju, ki sedaj oskrbuje to stražnico, bi sevéda ne bila potrebna še posebna prisega, zakaj vsi višji in tovariši njegovi vedo, da ga ni bolj zanesljivega, zvestega in treznega čuvaja, kakor je Molnar, mož zagorel, krepak, star dobrih trideset let.

Zadovoljen in v miru živi naš čuvaj v svoji stražnici z ženo in petletnim sinčkom Jankotom, le nekaj mu greni življenje: žena mu je vedno bolehna in sicer, kakor zdravniki pravijo, vsled pomanjkanja krvi; vendar se oba tolažita, da zdrava sapa, krepka hrana in medsobojna ljubezen in pomoč bo vse to doseglo, da sčasoma žena popolno ozdravi. Zadnje dneve se možu žena posebno slabotna dozdeva, a na skrbno njegovo povpraševanje mu vedno odgovarja: »Bo že bolje, bo že!« Ni upala popolno razodeti možu svoje bolehnosti, ker ga ni hotela žaliti. Janko jima je bil edin otrok ostal, troje drugih jima je pomrlo. Janko je bil zdrav, kakor riba, igral so je rad na vrtiču za stražnico, toda vselej, ko je irnel kak vlak priti, prihitel je tudi on pred stražnico k očetu. Kakor je bil majhen, vendar je že poznal znamenja ali »signale«, prihitel k očetu ter se vstopil za njegov hrbet in ravno takó vestno pozdravljal mimoderoč vlak, kakor njegov oče.

Večerilo se je že nekega lepega pomladanskega dne, nobo je brez oblakov in rumeno solnce se ravnokar poslavlja za gore; na kiopici pred stražnico sedi čuvaj ter čaka znamenja, da je vlak odšel od bližnje postaje. Naenkrat ga prestraši glasen krik iz vrta; ves iz sebe hiti na vrtič in najde tam svojo ženo — onemoglo, Janko poleg nje joka in jo poljubuje, da bi ga mati zopet pogledala. Čuvaj zadene omedlelo ženo, nese jo v stražnico ter jo skuša z drgnenjem in z mrzlo vodo zopet oživiti. Slednjič se mu vendar posreči, žena pogleda.

»Mana, draga moja, kaj se ti je zgodilo?« vprašuje sočutno čuvaj. Bolnica se vedno bolj zaveda, skuša se smehljati, a smehljaj ji zvene na obrazu, ki je vedno bolj bledel. S slabotno desnico prime sinka za roko, z levo pa se oklene vratu čuvajevega ter mu zašepeta:

»Ljubi moj, jaz kmalu končam. Smrt je blizo; čutila sem to že dolgo, a nisem ti upala razodeti.«

»Ne, ne smete umreti,« pravi ihteči Janko in tudi čuvaju deró debele solze po zagorelih licih. V tem pa se zasliši »signal«. Težko se odtrga Molnar od bolnice, a kliče ga dolžnost. Kakor v sanjah postavi znamenja pri stražnici, pregleda, če je vse v redu ter se postavi z zastavico poleg tira. Le par minut je, a zdi se mu, da je cela večnost, tako težko pričakuje vlaka, ker vedno mu je v mislih, kako je pač bolnici v hiši. Naglič oddrdra in on je takoj pri ženi, ki zopet nezavestna leži na postelji; le na težki sapi čuvaj pozna, da je še živa.

To je bila za Molnarja najhujša poskušnja. Kaj naj stori? Nikjer blizo ni nobenega človeka, nikogar nima, da bi ga poslal po pomoč; sam pa ne sme z mesta, ker pred vlakom ne pride iz vasi domov. In vendar žena ne sme umreti brez pomoči. Treba ji je zdravnika, morda ji pomaga. Z rokama si obupajoč pokriva svoj obraz ter skriva solze, ki mu tekó po licih: tedaj pa se oklene njegovega kolena mali Janko. Čuvaj poljubi svoje dete in rešilna misel mu v tem trenotku šine v glavo. Urno vzame košček papirja in zapiše nanj s tresočo roko: »Stražnica 36. Žena mi umira! Pomoč! Zdravnik!«

Nato pelje Jankota na železnični tir ter mu reče: »Janko, mama so nevarno bolni. Ti jih morebiti rešiš: teci s tem listkom do bližnje postaje tukaj nazaj, ter oddaj listek na postaji kateremu koli človeku, ki ga dobiš. Toda pazi, drži se vedno levega tira. Bog ne daj. da bi šel na desno stran. Ali si zapomnil Janko? Sedaj pa le steči, materi je slabo. Bog s teboj in tvoj angelj varh!« — Čuvaj poljubi še enkrat sinka, ki srčen vzame listek v roko ter jo urnih nog ubere po železnični progi ter kmalu izgine očetu izpred oči. Čuvaj hiti v hišo, kjer oskrbuje ženo. Bolnica je sicer zopet spregledala, a oko ji je kalno in nemirno bega sem in tja, zdi se, da več moža ne pozna. Zopet nov udarec za moževo čuteče srce.

»Oh., da bi pač Janko srečno prišel do postaje!« vzdihuje Molnar in polasti se ga silen strah za dečka. Kaj, ako se mu med potoma prigodi kaka nesreča? Toda kaj naj se mu primeri? Sedaj ima urni Janko že pol pota za seboj, sedaj bo kmalu izza pečin v soteski in potem je brez nevarnosti. O Bog, pomagaj nam v tej grozni sili!

Naenkrat pa čuvaj zasliši »signal«. Kaj pomeni sedaj to znamenje? si misli čuvaj. Ko odskoči iz hiše in posluša zopet ga sliši in spozna, da je znamenje za posebni vlak, s katerim se vozijo cesarji in dragi imenitni, bogati ljudje. Zvesti služabnik se ozre še enkrat v hišo na bolnico, potem pa hiti na tir, da vse potrebno pripravi za posebni vlak: kakor v omotici le bolj iz navade opravlja ta pot svojo službo. — Toda po katerem tira pač prihiti posebni vlak? Na tem, ne levem tiru ... Za božjo voljo, vsklikne čuvaj, po tem tiru sem dečku ukazal hoditi in Janko bo zdaj ravno v preseki, kjer se še odraščeni človek težko izogne vlaku.

To je bilo tudi močnemo možu poskušnje preveč: zdi se mu, da se vse vrti okrog njega, zato se oklene znamenja pri stražnici. Srce mu bije, kakor bi mu hotelo počiti, kri mu hiti v glavo ter mu jo hoče razgnati. On zbere vse moči, da bi zaklical na pomagaj. Toda kaj? Tudi če bi klical še glasneje, živa duša ga ne bo slišala. Od gorovja sem se pa že čuje bobnenje, to je bližajoči se vlak. Sedaj bo pač že v preseki, tam, kjer je sedaj Janko, ki si ne vé nikamor pomagati. Kakor brez uma skoči oče naprej, kakor bi hotel detetu na pomoč, ki ga ima zdaj zdaj vlak streti, toda dva, tri korake in zapuste ga moči, toliko da še zasliši sikanje od daleč, sikanje, ki se sliši na vlaku ob času nevarnosti. »Prepozno« vzdihne in omahne poleg stražnice na tla. Očetovo srce ni zmožno prenašati toliko bolečin. Ubogi čuvaj!

* * *

Janko pa je med tem hitel po železničnem tiru. Kadar je omagoval, spomnil se je očetovih besed ter zopet začel bolj hiteti; toda noge so mu bile vedno težje in le misel, da zamore z urnim tekanjem rešiti mater, ga še nekoliko podpira. Kmalu je deček v preseki; na obeh straneh visoke obsekane pečine; dečka je bilo pač strah, ker se je zmračilo. Nekaj strah, nekaj utrujenost sta slabila Jankotu moči. Jela ga je glava boleti, videlo se ni več dobro in tako zadene ob kamen tik tira ter pade z glavo ravno na železni tir; udaril se je zeló, ter obležal kakor je padel z glavo na železnem tiru, v roki držeč izročeni listek. A ker ga je glava, kamor je padel, zeló bolela, pomaga si čez železni tir ter skoro tik njega obleži z glavico na mehki travi. Čuje od daleč čudno bobnenje, zdi se mu, da se svet trese pod njim, a trud in udarec sta ga tako prevzela, da nima več toliko moči, da bi se umaknil varno na stran; onemogel sirotej zaspi ...

* * *

Vojvoda se vozi v posebnem vlaku nadzorovat svoje vojake pri vajah. Na železnici, po vojašnicah in po krajih, kjer se je imel voziti, pripravljali so se že več časa za sprejem. Tem bolj neprijetno je bilo, da se je med tem odtrgal hud oblak ter je naliv odnesel železni most ravno na oni železni cesti, kjer bi se imel voziti. Ako je hotel vojvoda priti pravočasno k vajam, treba mu je bilo po drugem potu skozi gorovje, izvoli si v ta namen isto pot, katero med drugimi čuva tudi naš Molnar. Na vlaku, ki vozi ljubljenega vojvodo, je sevéda vse v najboljšem redu. Dva voditelja sta pri mašini ter pazita skrbno, da se ne pripeti kaka neprilika. Vlak se že bliža kakor blisk hiteč znani nam preseki, kjer brezskrbno počiva tik tira naš mali Janko; nevarnost zanj je velika: ako ne spazi vodja na vlaku otroka, razmlinčen bo Janko na sto koscev.

V tem že zakriči vodja na mašini, skoči k »ventilu« ter sproži piščalko, ki je glasno naznanila nevarnost: zagledali so dečka pred seboj. S skoro nadčloveško silo trudijo se vstaviti vlak, ki se jim sevéda ustavlja z natorno težo in močjo; par korakov pred dečkom se vendar vlak ustavi.

Ljudje v vozovih so vsi prestrašeni, urno odpirajo vrata pri vozovih ter se povprašujejo, kaj ima vse to pomeniti.

»Kaj se je zgodilo? Ali je kak roparski napad? Ali je kaka nesreča pri železnici ?«

Vojvoda stopi iz voza, vidi se mu, da je nekoliko opraskan po obrazu, najbrže se je kam zadel, ko je vlak mahoma obstal in popotnike neprijetno zazibal. Nasproti mu prihiti z lučjo vodja na vlaku, v naročju ima otroka ter naznani vzrok, zakaj da je moral vstaviti vlak. Janko je še vedno držal listek v roki; vojvoda vzame listek ter prebere pri luči, kar je bilo zapisanega.

»Pri stražnici št. 36 ustavite vlak. Izročite otroka mojemu služabniku.« Tako ukazuje vojvoda.

»Visokost, vi ste tudi nekaj ranjeni,« pravi zdravnik vojvodin.

»Nič ne dé, malo sem se oprašnil, a za-me ne skrbite; vredite svojo apoteko, kmalu jo bodete potrebovali.« — Po teh besedah stopi vojvoda zopet v voz in kmalu je zopet vlak v najlepšem diru. kmalu je pri stražnici št. 36.

Z globokim vzdihom se vzbudi Molnar iz omotice. Polno ljudi je okrog njega, jako bogato in dragoceno oblečenih; med njimi mu eden prinese nasproti tudi njegovega Jankota, po katerem čuvaj hlastno stegne svoje roke.

»Počasi,« pravi tujec čuvaju, »da ga ne vzbudite, deček namreč spi in počiva.« — Kakor je bilo poprej za čuvaja žalosti preveč, tako ga sedaj preoblada prevelika nepričakovana sreča. Ni si namreč čuvaj mogel misliti, da bi bilo mogoče rešiti otroka in sedaj ga pestuje v svojem naročju — srečni oče.

V tem pride že zdravnik iz stražnice, kjer je preiskal bolnico ter sporoči vojvodu: »Žena je bolna vsled pomanjkanja krvi in je zato vsled slabosti onemogla. Pri skrbni postrežbi si bo kmalu opomogla.«

»Prenesite jo v spalnico na vlak, v bližnjem mestu bo imela zdravniško pomoč in dobro oskrb pri rokah. — Sedaj pa čuvaj, povejte nam, kaj se je zgodilo. Kaj je z vami, kaj z otrokom?«

S tresočim glasom povedal je čuvaj, kar nam je že znano iz pripovedovane dogodbe.

»Vrli mož,« pravi vojvoda, »skazali ste se zvestega v svoji službi, ker niste zapustili svojega mesta, dasi vam je bilo v nevarnosti najdražje: žena in otrok. Zahvalite Boga, da se je vse tako srečno izšlo. Dajte mi roko, vrli mož, jaz vas ne bom pozabil.« — Zamišljen stopi vojvoda v svoj voz ter slovesno reče svojim spremljevalcem: Gospodje, z junaki se ne ponašajo samo vojaki, ima jih vsak, tudi najnižji stan — junake v svojem poklicu.

In ni jih vojvoda pozabil Molnarjevih; ko je žena ozdravela, bil je čuvaj boljše plačan in prestavljen na lahko stražnico blizo mesta, kjer je svojega sina pošiljal v šolo ter mu naročal, naj vsikdar v svojem poklicu zvesto spolnuje svojo dolžnost.