Junak (Manica Koman)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Junak
Manica Koman
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V Kovačevi gostilni, stoječi nekako v sredini prijazne mojstranske vasice, je bilo tisti večer precej živahno žvrgoljenje. Po pivski, od gostov tesno zasedeni sobi se je širil duh po vinu in tobaku.

»Jaz pa pravim«, je povdarjal kmet Matic, župan mojstranski, »da kar je preveč, je pa preveč! Naprej in naprej to vsiljivo in nesramno beračenje, i kedo bo pa dajal! Moji občani ste z menoj vred reveži. Pa en čas bi človek že še potrpel, pa kaj vraga, ko ni ne konca, ne kraja. Čujte možje, pretekli mesec sem dobil od glavarstva in ne vem od kakšnega etapnega poveljstva še, da naj zaukažem po vsej občini pobirati stare bakrene kotle, možnarje, kožice in ne vem kaj še vse, da se bo vsa ta stara šara obrnila v vojne namene in –«.

»Kaj pa, bakrenega denarja bi se tudi ne branili ti zlodji od nas vzeti, kaj«, je posegel sosed Štrukelj županu v besedo.

»Beži, beži, mara naša »slavna« vlada za naš denar«, se je pošalil kmet Hvastja, na kar so se vsi pivci glasno zakrohotali.

»Torej naj nadaljujem«, je zopet povzel besedo župan Matic. »Kakor sem rekel, to povelje sem dobil pred enim mcsecem. A včeraj so mi pa poslali že drug ukaz. Veste, kaj pa hočjo sedaj? Ha, ha, stare pluge, krampe, motike, kose, srpe, pile, žage, ključavnice in sploh vse, kar diši po železu.«

»Oho«, zagrmi kmet Eržen, »jaz ne dam nič. Sicer pa tudi nimam bogvekaj takega orodja, ki bi ga ne potreboval. Pa če bi ga prav imel, ga jim ne dam. Hudiči, če nimajo, naj pa jenjajo s tem pobijanjem, saj je že čas!«

»Saj bi imel tudi velik smrten greh, ko bi dal, veš moj ljubi Eržen«, modruje Hvastja. »Ali veš, za kaj bodo rabili vso to staro železno ropotijo? Za kanone, kroglje in drugo morilno orožje. Z našim železom bi potem morili nedolžne ljudi. Kaj se to pravi drugega, kakor da smo tudi mi morilci, ki damo, ali ne?«

»Modro govoriš, Hvastja«, ga pohvali župan. »Jaz bi najraje pisal na glavarstvo, da naša občina nima prav nič takega blaga. Svetoval bi jim tudi še, naj raje zaukažejo mesto železa pobirati doli po Radovljici in po vseh večjih gnezdih tiste vlačugarske babnice, ki jih vidiš po dnevi in po noči vlačiti se z oficirji. Naj potem tiste nabašejo v kanon in razstrele. Smrad bo sicer velik, a škode ne bo nobene.«

»Ha, ha, ha, bravo, da, tako bi bilo prav«, so krohotaje pritrjevali možje svojemu županu. Hvastja je pa še dostavil:

»Pa ne samo babnice, še oficirje zraven. Naj sfrče vsi skupaj kar živi v nebesa. Tako bi bili rešeni vseh in pohujšanja bi bilo konec.«

In vnovič je hušknil glasen smeh po nizki, zakajeni sobi.

Ali so bili možakarji, zbrani v Kovačevi gostilni res nekoliko preglasni in je tisti čas sam vrag prinesel orožnika mimo, ali pa se je našel med poštenimi mojstranskimi vaščani kak zloben ovaduh, o tem ni bilo več časa premišljevati, kajti ne da bi se kmetje najmanje nadejali kake morebitne nevarnosti, je prihrumel v pivnico orožnik in se zadrevil naravnost proti županu:

»Lep župan ste res, oče Matic, ha, ha, lep župan! Glejte, naše slavne oblasti vam poverijo gospodarstvo občine, ker mislijo da ste poštenjak. Vi pa, namesto da bi svoje občane navajali ubogati vse kar –«

»Kdo mi more očitati, da nisem poštenjak, kdo?« zagrmi župan Matic in udari z desnico po mizi tako močno, da kozarci z litrom vred odskočijo kvišku in glasno zažvenketajo. »Ali sem še koga ogoljufal ali okradel? Komu sem še kedaj storil le betvico krivice? Možje, govorite!«

»Naš župan je poštenjak.« »Naš župan je bolj pošten in pravičen, kot vsi orožniki.« »Ni ga boljšega moža od našega Matica!« »Čezenj ne pustimo zabavljati«, so se oglašali vse vprek možje, navdušeni za svojega župana.

»Možje, mirujte«, se je drl orožnik, »da ne boste še vi nesrečni! Saj vam nič nočem, torej bodite pametni! Ampak župan mora z menoj!«

»Z vami –, kaj sem pa storil«, je vzrastel župan.

V tem hipu jo skočil v sobo še drugi orožnik, ki je do sedaj stal zunaj pred vrati in čakal, da ga tovariš pokliče. S silo se je priril županu za hrbet in ga s puškinim kopitom suval proti vratom.

Možje so uvideli, da se tu za sedaj ne da nič storiti, zato so, četudi z veliko težavo, mirovali, stiskali pesti in tiho kleli orožnike, biriče, oficirje in sploh vse, kar je smrdelo po cesarju in njegovi vladi.

Prvi orožnik je vzel verižico iz torbe.

»Matic, dajte roke!«

Matic videč, da ga hočeta ukleniti, je skoro odrvenel. A hitro si je opomogel ter se delal, kakor da je voljan dati svoji pošteni roki v železje. Orožnika sta ga za hip popustila, a ta trenutek je župan dobro porabil in kakor bi trenil, je priložil kar po vrsti obema orožnikoma tako gorki klofuti, da jima je po buticah zazvenelo, kot bi bil cesarjev god.

»No vidita«, je rekel Matic popolnoma mirno, »sedaj sem vsaj nekaj storil, za kar me imata vzrok aretirati in sramotno uklepati.«

Nato jima je pomolil roki in razjarjena orožnika sta ga uklenila kar najtrše, ter ga suvaje potisnila iz gostilne.

»Le čakaj, izdajalec, sedaj boš videl, kaj te čaka«, je sikal med potjo ves besen od jeze prvi orožnik, kajti zaušnica ga je še vedno skelela prav pošteno.

»Ustrele te, prav gotovo te ustrele«, mu je sekundiral drugi. »Saj itak dobro vemo, da bi nas bil ti najraje izdal Lahom ali Srbom. Izdajalec, ustreljen boš!«

Župan Matic je pa s čudovito hladnokrvnostjo rekel:

»Da me ustrele, to je pri naši roparski vladi vse mogoče in zlasti še zato, ker vidim, da me bosta vidva pred sodiščem skušala napraviti za izdajalca, kar bo pa seveda debela laž. Pa kaj je vama mar za to, če se zlažeta. Verjeli bodo seveda le vama. A jaz pa, kakor sem hotel današnjo krivično aretacijo vsaj nekoliko zaslužiti s tem, da sem vaju obdaril z gorkimi zaušnicami, tako hočem tudi za mojo nedolžno usmrtitev doprinesti vsaj nekoliko vzroka. Čujta torej!«

In zdajci je krepko zadonelo iz županovih ust:

»Živela Srbija!«

Orožnika sta zazijala, kakor dva črna gavrana.

»Ali si čul?« »Fej, brž zapiši, brž!« »Joj, ali si čul«, sta tiščala eden v drugega.

»No«, pravi župan, »da bosta oba čula, bom pa še enkrat ponovil:

»Živela Srbija!«

S tem je bila usoda župana Matica zapečatena.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Ne bom opisovala dolgočasnega trimesečnega zapora, s katerim so mučili in pestili ubogega Matica, ne bom preštevala vseh grenkih solz, ki sta jih potočili za njim njegova žena in hči, tudi ne mislim razkladati, koliko so se pošteni mojstranski občani trudili, da bi svojega ljubljenega župana rešili in izprosili zopet domov, omenjam le zadnje, najžalostnejše: vojaško sodišče je župana Matica obsodilo na – smrt. Usmrtitev mu je bila določena na ljubljanskem strelišču.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

V jutro poslednjega dne mojstranskega župana je bilo ljubljansko prebivalstvo zelo razburjeno. Če tudi so bile te vrste trinoške morije za časa vojne na dnevnem redu, a vendar se je ljudstvo ob vsakem sličnem slučaju silno zgražalo. Saj si je bilo v svesti, da bo zopet padla nedolžna žrtev pod giljotino ...

Jutranje solnce se je skrivalo za krvavo obrobljene oblake. Ljudje so se ozirali v nebo in si skrivaje šepetali:

»Glejte, glejte kri na nebu. To je znamenje, da se bo danes zopet prelivala nedolžna kri ...«

»Fej, lumparija!«

»O dobri bog, kje si ...!«

»Eh, saj ni boga. Če bi res bil bog, bi tega ne dopustil.«

»Ne govorimo tako, to ni prav! Bog naših očetov je še živ, a on odlaša, dolgo odlaša. Pa bo udaril, boste videli, da bo. In potem – gorje trinogom!«

»Gorje, gorje«, je šepetalo na stotine tresočih ustnic in na stotine rok se je krčilo v pesti ...

Nekako ob poludeveti uri dopoldan je v Ljubljani, po Dolenjski cesti, v krogu nasajenih bajonetov in spremljan od množice ljudi, korakal nesrečni Matic na morišče.

Obsojenec je bil v obraz shujšan, toda védel se je docela mirno in kar nič se mu ni poznalo, da hodi svojo poslednjo pot.

Tik njega je stopal duhovnik ter mu neprenehoma trobil v uho o božjem usmiljenju, toda Matic se je kajmalo brigal za njegove besede.

V tem so dospeli na strelišče in vojaki so postavili obsojenca na kraj, kjer je imel izdihniti.

»Spovejte se, še je čas! Obžalujte svoje grehe,« je silil vanj duhovnik.

Obsojenec se je visoko vzravnal ter rekel s tresočim, toda svečanim glasom:

– «Jaz se nimam kaj izpovedovati, niti kaj obžalovati. Izpovedujte se in obžalujte svoje ostudne grehe raje vi, rokovnjaški ubijalci in morilci, ki imate na svoji kosmati vesti na tisoče nedolžnih žrtev!«

Med navzočim ljudstvom je tajno, a vendar precej glasno završalo ...

Vojaški poveljnik je duhovniku pošepetal nekaj na uho, na kar se je duhovnik zopet obrnil k obsojencu:

»Ali imate še kako željo?«

»Svoje življenske stvari sem že vse uredil,« je dejal mirno obsojenec. »Le nekaj bi še rad povedal. Namreč, moj sin Franc se že več kakor leto dni bori za one brezvestneže, ki niso vredni, da jih obseva solnce. Prosim vas, sporočite moji ženi, da ako se moj sin še kedaj povrne, naj ga da takoj prekrstiti na drugo ime, kajti jaz nočem, da bi moj sin še nadalje nosil ime brezvestnega, milijonkratnega morilca, kot je avstrijski cesar!«

»Ogenj,« je zavpil razkačeni poveljnik.

»Pok – pok,« – je zadonelo iz štirih pušk ... ... Zgrudil se je mož - značaj, ki se niti pred strašno giljotino ni bal jasno izpovedati svojega prepričanja, prejenjal je trpeti junak, ki je v svojih nazorih ostal vstrajen do smrti.