Junak (Ciril Drekonja)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminske narodne pravljice
Junak
Ciril Drekonja
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


JUNAK

Živel je nekoč1 bojevit deček, ki se je najrajši pretepal in bojeval s svojimi vrstniki. Oče ga je krotil, a dečku ni zalegla ne beseda, ne kazen. Vedno je sanjal in mislil, kako bi postal junak. Nekega dne ga pošlje oče na polje hruške brat. Dečku ni do dela; poseda po travniku in gleda v zrak. V duplu stare hruške zapazi sršenje gnezdo. Vrhe se domov, vzame metlo in gre nad sršene. Otepa jih in jih ubije trideset. Ko se vrne domov, pripoveduje, da je ubil trideset roparjev, a vsi domači se mu smejejo in se norčujejo iz njega, češ, ti revče da si ubilo toliko roparjev. Zgodi se pa, da razglasi kralj tiste dežele bogato nagrado za onega junaka, ki bi se upal premagati tri močne roparje, ki žive zavarovani v trdnem gradu in so strah vsega kraljestva. Kdor bi jih premagal, dobi kraljevo hčer za ženo in postane po vladarjevi smrti kralj. Tudi deček izve, kaj je oklical kralj. Sklene, da gre nad roparje in da se poskusi z njimi. Svoj sklep razodene očetu, a ta se mu le smeje in ga ne pusti z doma. Deček se torej odloči, da uteče. Pripravi se na pot; v torbo spravi pest skute in ptico senico, katero je imel doma. Tako opravljen uteče skrivaj od doma. Deček potuje po cesti; dolgo hodi in naposled prispe v glavno mesto. Javi se pri kralju in mu pove, da je pripravljen iti nad roparje. Kralj se mu smeje,

— 55 —

češ, kako si upa tak mladič nad predrzne in neusmiljene tolovaje; a deček mu zagotavlja, da je ubil že trideset roparjev in da se tudi treh ne boji. Kralj se dolgo obotavlja, da bi pustil dečka nad roparje, naposled pa se vda in ukaže služabnikom, naj mu pokažejo pot do njihovega gradu. Dolgo hodi deček po poti in pride pred mogočen grad, obdan okoli in okoli z močnim zidom. Deček hodi okoli obzidja, a nikjer ne najde odprtega vhoda. Spleza tedaj na drevo, ki je raslo tik zidu, stopi na veje in z vej na zid; od tod skoči na dvorišče. Roparji sedijo prav tačas pri kameniti mizi pod mogočnim drevesom in pijejo vino. Deček se jim približa, oni pa se ozro nanj in ga vprašajo, čemu je prišel k njim. Pove jim, da se je prišel poskušat z njimi in da jih odpelje pred kralja, ki jih bo potem sodil. Roparji se zasmejejo, ko slišijo dečkove besede. Pomilujejo ga; vendar se vzdigne eden izmed njih in pravi: «No, se pa poiskusiva!» Ropar vzame v roko kamen in ga stisne v pesti, da se zdrobi v prah. Deček pravi: «To ni še ni&!» Vzame iz torbe skuto in se prikloni, kakor da bi pobral kamen. Skuto stisne v roki, da se pocedi od nje voda. «Glej,» zakliče deček, «pa ti stisni kamen, da odtisneš1 od njega vodo!» — Ropar prizna, da je deček močnejši od njega. Izza mize vstane drugi ropar in gre, da se pomeri z dečkom. Pobere kamen in ga vrže s tako silo v zrak, da morajo čakati dve uri, preden je priletel zopet na tla. Deček pa reče nato: «Kaj to, upam si vreči kamen tako močno, da se ne vrne nikdar več.» Res pobere kamen in ga spusti hitro v torbo, iz nje pa vzame ptico sinico, zamahne z roko in jo spusti v zrak. Roparji čakajo do večera, a zaman. Ko uvidijo, da je deček močnejši od njih, sklenejo, da se ga iznebijo z zvijačo. Povabijo ga, naj spi pri njih, drugo jutro pa naj jih odpelje pred kralja. Deček je zadovoljen, gre v grad in ko mu pokažejo sobo in postelj, se odpravi, da bi šel spat. Preden se uleže k počitku, pregleda natančno posteljo in

— 56 —

stakne pod njo truplo mrtvega človeka. Hitro izvleče mrtveca iz skrivališča in ga položi na posteljo, sam se pa uleže pod njo. Ponoči pridejo k dečkovi postelji roparji. S sabo prinesejo žareče železo in ga vtaknejo mrtvecu v oči, misleč!, da so dečka oslepili; nato gredo hitro iz sobe. Dimgo jutlro ostane deček zelo zgodaj, spravi mrtvega zopet pod posteljo in gre iskat roparje. Ko ga ti zagledajo, se silno prestrašijo. Mislijo si, glejte, šle ognjeno železo mu ni škodovalo in ga ni oslepilo. Vdajo se mu in deček jih odpelje, da jih izroči kralju. Kralj se zelo začudi, ko mu deček pripelje roparje, katerih niso mogli premagati največji junaki kraljestva. Držati hoče dano besedo in naznani kralji čiii, naj se pripravi za poroko. Kraljifina pa ni voljna, da bi vzela dečka za moža, ker je zaverovana v princa iz sosednje dežele. Upira se kraljevi želji in ne mara slišati, da bi se poročila s preprostim mladeničem. Kralj sili in sili, a njegova beseda ne izda niči Da bi dobila za moža tistega, ki ji je bil pri srcu in da bi tudi deček ne mogel ugovarjati, si izmisli kraljična zvijačo. Stopi pred kralja, mu razodene svojo željo, češ, princ in deček naj gresta zvečer z njo spat in h komur bo zjutraj obrnjena, ta bodi njen mož in bodoči kralj. Vladar je zadovoljen s kraljičino željo, katero naznani tudi dečku. Deček sam je s kraljičino mislijo zadovoljen Premišljati začne, kako bi si pridobil kraljičino roko. Dobro misel ugane in na večer pred ono nočjo, v kateri bi se moralo odločiti, kdo bo bodoči kralj, nareže obilo česnika in pri večerji ga natrese skrivaj v princovo jed, sam pa zauživa samo prijetno dišeča jedila. Po večerji se odpravijo vsi trije spat v lepo sobo, v kateri je bila velika postelja. Kraljična se uleže na sredo postelje; princ in deček pa vsak na eno stran. Tako zaspijo.

— 57 —

Princ je močno smrdel po česniku. Neprijetni duh je kraljični zoprn, zato se obrne v spanju od njega in ko pogleda zjutraj kralj v sobo, jo najde obrnjeno proti dečku. Sedaj ne pomaga nič več, kra~ Ijična mora vzeti dečka za moža. Kralj pripravi bogato gostijo in vsi so veseli. Še kraljična se sprijazni s prebrisanim dečkom. Ukanjeni princ pa zbeži in nikoli več ga ni bilo v grad. Po kraljevi smrti je prevzel deček vladarstvo in je bil svojim podložnikom pravičen in pameten vladar.