Junaška doba Slovencev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Junaška doba Slovencev:
Zgodovinska povest iz 15. stoletja. Godi se na Gorenjskem v dobi turških vpadov.

Josip Lavtižar
Izdano: 1935/36
Viri: Gorenjec (političen in gospodarski list), 1935, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, in 1936, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ovitek knjige Junaška doba Slovencev Josipa Lavtižarja (1936)
Platnice knjige Josipa Lavtižarja Junaška doba Slovencev (1936)

I.
Pod vaško lipo
[uredi]

Občinski modri so možje premišljevali
in boljših časov že težko pričakovali.

Ako greš po cesti, ki pelje iz Kranja v Tržič, prideš v slabih treh urah do župnijske vasi Križe. V bližini ondotne cerkve je rasla košata lipa. Pod njo so se zbirali pradedi sedanjih prebivalcev, sedeli v njeni senci in imeli vsakdanje pogovore, večkrat pa tudi važna posvetovanja.

Lipa je bila starim Slovencem priljubljeno, rekel bi sveto drevo. Kakor čisla Nemec hrast, Grk oljko, Arabec palmo, Indijec smokvo, tako čisla Slovan lipo, saj je lipa domá v Rusiji. Iz Rusije, kjer je še dandanes veliko lipovih gozdov, so prinesli slovanski rodovi lipovo seme tudi v naše kraje. Pod okriljem prijetno dišečega lipovega cvetja se je vršilo od otroških pa do poznih let veselo in žalostno življenje starih slovenskih očancev. Vsaka stara lipa bi nam lahko veliko povedala, če bi mogla govoriti o zgodovini naše davno pretekle dobe.

Kresni dan leta 1470 je bilo pod omenjeno lipo več križkih domačinov. Časa so imeli dovolj, ker so obhajali takrat god sv. Janeza Krstnika kot zapovedan praznik. Popoldansko solnce je sijalo tako prijazno, da je nebroj čebelic šumelo na lipovih vejah in nabiralo po dišečem cvetju.

Glavno besedo je imel med zborovalci župan Janez Grašič. Kadar je bilo treba kaj važnega spregovoriti, so klicali Grašiča k razsodbi. Kar je on rekel, je vselej obveljalo.

»Marsikaj bi bilo lahko boljše«, tako je govoril kmetom, »ker pa ni, moramo molčati in potrpeti. Pritožbe ne pomagajo nič. Človek si le tam lahko pomaga, kjer si more. Če si pa ne more, naj nosi naloženo breme. Naš duhovni gospod nas velikokrat tolaži. Še preteklo nedeljo nam je razlagal, kako voljno moremo svoj križ nositi.«

»Duhovnik nas lahko tolaži«, je dejal Podlogar iz Gozda, »ker ne čuti našega trpljenja. Je sicer usmiljenega srca, potegne pa večkrat z grofom.«

»Vrana vrani ne izkljuje oči«, mu je pritrdil Pečnik z Bistrice.

»Vem, zakaj tako govoriš«, je rekel Pečniku Grašič. »Tebe je gospod vikar nekaj pokaral, zato ga imaš v slabem spominu. Saj je duhovnikova dolžnost, da nas opozori, če vidi napake nad nami.«

»Sam jih pa nič nima, kajne?«, je nadaljeval Pečnik. »Kadar svoje popravi, naj popravlja druge.«

»Ti nisi njegov sodnik«, ga je zavrnil Grašič. »On ima svojega predstojnika v Kranju. Župnik in apostolski protonotar Prosper Kamuli naj ga pokliče k sebi, če vidi kaj slabega nad njim. Njemu je odgovoren, ne tebi, Pečnik, in tudi meni ne. To si zapomni! Sicer pa poznam našega duhovnika le od dobre strani.«

Pečnik ni upal več ugovarjati županovi odločnosti.

»Včeraj sem bil v Kranju«, je pripovedoval Grašič, »izvedel pa nisem nič dobrega. Mislil sem, da nam bodo bremena polajšali, toda dobili bomo še težja. To veste, da nima cesar Friderik nikoli nič denarja, zato nam nakladajo oblasti vedno večje davke. «

»Kdaj bo že konec večnih dajatev?«, je zopet zabavljal Pečnik z Bistrice. Ta ni nikoli molčal, kadar je bil pogovor o gosposki. »Same dolžnosti, pravic pa nobenih. Najprej delati graščini tlako, potem pa ji prepustiti še desetino letnih pridelkov. Vse grajske njive moramo obdelati: spomladi s plugom, jeseni s srpom. In šele potem, ko smo opravili delo na grofovih njivah, smemo skrbeti za lastno zemljišče. Vrh tega moramo graščini trebiti gozde, sekati drva, dovažati kamenje, pesek in apno za zidavo, snažiti grajske prostore in večkrat tudi ponoči stražiti grad. Prašam vas: Ali moremo še kaj več storiti?«

»Vse je res, kar si naštel«, je pripomnil župnik. »Ne pozabimo pa, da imamo dobrega graščaka, ki nam marsikaj spregleda. Kolikokrat slišimo iz drugih krajev, kako trdo delajo grofi s svojimi podložniki. Nič se jim ne smilijo, vse hočejo od njih do zadnje merice in do zadnjega feniga, naj bo slaba ali dobra letina. In kako neusmiljeni so ponekod iztirjevalci desetine, ki jim pravimo valpeti. Ljudi obkladajo z delom ter jih še mučijo na razne načine. O našem valpetu Čarmanu ne moremo reči kaj takega. Prizanese nam, kjerkoli more. Seveda ima to ukazano od grofa. Ne rečem, da se nam dobro godi; boljše pa vendar, kakor drugje.«

»Kaj pa tlaka, ki jo moramo delati križkemu vikarju?«, se je oglasil spet Pečnik. »Ali ta nič ne šteje?«

Župan Grašič je pogledal Pečnika, vednega nasprotnika, in mu odgovoril ne posebno prijazno:

»Ta tlaka je v primero z grajsko tako malenkostna, da skoraj ne pride v poštev. Kljub temu jo ti, Pečnik, tako rad zabavljaš, dolguješ vikarju že za tri leta. In kaj je naredil s teboj? Ali je mar s silo zahteval od tebe? Prijazno te je opomnil tvoje dolžnosti, nič drugega. Zdaj se pa še pritožuješ zaradi tega.« 

»Pustimo ga!«, so govorili drugi kmetje.

»Ne!«, je zaklical precej ogorčeno Mali z Golnika. »Če Pečnik tlake ne opravi z lepa, jo bo pa prisiljen. Mi moramo delati, on pa ne.«

»Pečnik je bil tiho na Malijeve besede. Zato je nadaljeval Grašič:

»Včeraj sem bil torej v Kranju, kjer sem zvedel, da so nam naložili nov davek.

Možje so osupnili.

»Da, nov davek«, je ponavljal Grašič.

»Vsak ga bo moral plačati brez razlike stanu, še berači. Škofje bodo morali dajati 40 goldinarjev na leto, opati prošti in grofi 32, baroni 28, vitezi 10, naddijakoni 6, župniki in meščani s posestvom 2 goldinarja.«

»In mi, in mi?«, so vpili glasno.

»Vi kot podložni kmetje s celim zemljiščem 34 fenigov, polzemljakarji 24, rokodelski pomočniki, posli in dninarji 7, berači pa 2 feniga.«

Zdaj so se kmetje nekoliko oddahnili, ker so pričakovali višjega davka. Vsota 34 ali 24 fenigov se jim ni zdela tako visoka.

»Toliko že upamo spraviti skupaj«, je dostavil Urh z Žiganje vasi. »Pripoznam tudi to, da je davek pravično razdeljen. Tisti naj plačujejo več, ki imajo več premoženja.«

»Še med berači je treba delati razliko«, je omenil Podlogar iz Gozda. »Nekateri so res siromaki, več je pa tudi takih, ki bi prav lahko toliko plačevali, kakor mi kmetje. Poglejte Balanta iz Sničnega, saj ga poznate. Močan je in nič pohabljen, toda len brez primere. Vsakih štirinajst dni obhodi vse vasi pod gorami, od tukaj do Radovljice in od tukaj do Preddvora. Koliko dobi po kmetih, koliko posebej še v Tržiču! In tak naj bi plačeval tudi samo dva feniga!«

»Da, lenuh je«, je pritrdil Mali z Golnika.

»Pa pustimo ga, saj ni naša stvar, da bi preiskovali, koliko naj kdo plača. Za zdaj bodimo zadovoljni, da nam niso še več naložili. Kako pa se imenuje novi davek?«

»Pravijo mu životna štibra ali po nemško Leibsteuer«, je pojasnjeval Grašič. »Dohodke iz tega davka bodo porabili za poravnavo cesarskih dolgov. Saj ste že večkrat slišali, v kakšnih težavah živi cesar Friderik. Ne bi bil rad na njegovem mestu.«

Med tem pogovorom so ugledali možje gospoda, ki je jahal proti njim.

»Naš graščak grof Jurij Lamberg«, je zašumelo med kmeti.

Sneli so širokokrajne klobuke in vstali izza mize. Grašič pa mu je šel naproti in ga spoštljivo pozdravil.

Grof je bil krepke postave in že v letih. Kdor bi mu jih prisodil šestdeset, bi ne bil v preveliki zmoti. Sivkasta, kratko pristrižena brada mu je obrobljevala dobro rejeni obraz. Na obrazu so se sledile prijazne poteze. Imel je lično naguban bel ovratnik, na glavi pa okroglo svileno pokrivalo. Nosil je črn baržunast plašč, irhaste hlače in visoke škornje. Na petah so se lesketale srebrne ostroge in tudi belec se je ponašal s srebrno opravo. Ob boku je visela grofu z zlatom okovana nožnica, v kateri je tičal meč. Dva psa sta bila grofova spremljevalca.

Zadržal je konja in dalj časa govoril s kmeti. Kranjski jezik je obvladoval bolj težko, vendar tako, da so se razumeli. Slovenščina je bila sicer tja do 13. stoletja zelo razširjena. Niso je govorili samo preprosti kmetje, temveč tudi deželni knezi in njihovi spremljevalci. Znano je, da je bila pri umeščanju koroških vojvod slovenščina zaukazana. Toda od konca 13. stoletja naprej je bila v veljavi le med preprostim narodom, v cerkvi med verskim poukom in deloma tudi pri sodišču. Višji stanovi so rabili poleg nemščine prav radi latinščino. V latinskem jeziku so pisali knjige, pogodbe in druge javne listine.

Ko je večina graščakov občevala bolj osorno s podložnimi, ni kazal grof Jurij Lamberg tiste visokosti, ki bi bila izdajala velik razloček med njim in kmetskim ljudstvom. Rad je prišel med narod, izpraševal o njegovih potrebah in velikokrat pokazal svoje plemenito srce. Bival pa je več v Ljubljani in v Škofji Loki kakor na svojem gradu pri Tržiču. V Ljubljani je bil namreč cesarski stotnik, pozneje pa glavar freizinških posestev v Škofji Loki.

Dan je šel že proti večeru, ko se je poslovil grof iz Križev. Prav rad je videl, da sta osedlala tudi Grašič in Zorman vsak svojega konja in ga spremljevala. Jahali so čez bistriški most in od tu navzgor, kjer je sameval močno utrjeni grad Gutenberg. Dandanes je v razvalinah. Pravijo mu Hudi grad.

II.
Lambergov dom pod planino Dobrčo
[uredi]

Stoji, stoji tam beli grad,
gospod se žlahtni in gospa
v njem gor in dol sprehajata,
za bele roke vodita.

Bila je že noč, ko so dospeli naši trije znanci na grad Gutenberg. Grašič in Zorman sta odjahala nazaj v Križe, grof pa je dal s piščalko dogovorjeno znamenje, naj spustijo most čez okop in odprejo grajska vrata. Takoj je zažarela v oknu sprednjega stolpu svetilka, zaškripal je ključ in odprt je bil vhod na dvorišče. Grajski nadzornik, ki so mu rekli kastelan, je z oboroženim stražnikom spremljal grofa v prvo nadstropje, zunaj pa sta psa obletavala zidovje, vsa vesela, da sta prišla z grofom spet domov. Njun glas je odmeval po samotni okolici in se počasi izgubljal v daljavi.

Kakor lastovičje gnezdo je bil postavljen grad Gutenberg na strmem pobočju planine Dobrče. Ob straneh ga je varovalo gorovje in le sprednja stran je bila odprta južnemu solncu. Okrog in okrog ga je obdajal globok jarek, čez katerega je bil pred glavnim vhodom razpet most. Zvečer so odstranjevali most, da nihče ni mogel v notranjščino. V nevarnih časih srednjega veka so bile take obrambne naprave zelo potrebne, ker so Turki vedno napadali naše dežele. Takrat so večinoma vsi gradovi stali v bregovih, da sovražnik ni mogel priplezati navzgor. Če pa bi bil prišel blizu, se je grajska straža lažje branila napadov. Z višine je valila kamenje na sovražnike, metala puščice nanje in jih dostikrat polivala z vrelo vodo. Čeprav je bil že iznajden smodnik, so imeli še dolgo potem glavno vlogo v bojih jezdeci na konjih s sulicami ali z meči v rokah. Puške so bile tako nezanesljive, topovi pa tako okorni, da je bilo vojskovanje zelo otežkočeno.

Bogata plemenitaška rodovina Lambergov — kmetje so jim rekli Lambergarji — je prišla leta 1360 iz Dolenje Avstrije na Kranjsko. Naša dežela se jim je tako priljubila, da jim je postala druga domovina.

Kmalu so kupili grad Kamen pri Begunjah na Gorenjskem, Gutenberg pri Tržiču, Črnelo pri Kamniku, Boštanj in Ortnek na Dolenjskem. Zgodovina poroča, da so imeli Lambergi veliko dobrih lastnosti. Bili so dobrotniki cerkva in samostanov, podpirali so pobožne ustanove ter dali tudi duhovskemu stanu nekaj dostojanstvenikov.

Grof Jurij je bival kot cesarski stotnik navadno v Ljubljani. Dohajal je le v prostih dnevih na Gutenberg, da bi v krogu ljubljene družine pozabil za nekaj časa skrbi, združene z vojaškim stanom. Njegova dobra soproga Agneza je bila iz rodu grofov Ortenburžanov, ki so posedovali Lipniški grad Waldenburg pri Radovljici. Starejši sin Gašper je dopolnil devetnajst, mlajši sin Krištof sedemnajst let. Hčerki pa sta bili še mlajši. Anica je štela dvanajst, Francika pa osem let. Lahko si mislimo, s kakšnim veseljem so sprejeli dobrega očeta, ko je prišel domov, in kako težko so se poslavljali, ko je odhajal spet v Ljubljano.

V gradu je bila kapela Matere božje. V njej je maševal domači duhovnik Anton Felder ter poleg tega poučeval mali deklici v raznih strokah znanstva. —

Vzgojeval je tudi mlada dva grofiča Gašperja in Krištofa, da sta postala pozneje plemenita viteza brez strahu in graje.

Omeniti moramo še neko važno osebo, pripadajočo grajski družini. Ta oseba je bila prav za prav gonilna sila, ki je urejevala graščakovo gmotno stanje. V mislih nam je valpet, kateremu je bila izročena skrb za grofove dohodke. Beseda valpet izvira iz staronemške besede „walboto", ki pomenja iztirjevalca ali priganjača. On je imel v zapisniku vse podložne kmete, njih dolžnosti glede tlake in drugih uslužnosti. Za ta poklic pa ni bil vsak usposobljen. Biti je moral bolj trdega značaja in ne posebno mehkega srca. Zgodovina poroča o valpetih, ki so vihteli tudi bič nad ubogimi tlačani. Seveda — kakršen je bil graščak, tak je bil tudi iztirjevalec. — Lambergov valpet Čarman je imel, kakor smo že omenili, usmiljenje s kmeti.

Poleg naštetih oseb je stanovalo bodisi v gradu ali v gospodarskih poslopjih tudi nekaj stražnikov, hlapcev in dekel, da je znašalo število vseh grajskih prebivalcev na Gutenbergu okoli dvajset.

»Sinoči sem prišel nekoliko pozno domov", je omenil grof Lamberg pri zajutrku plemeniti gospej Agnezi. — »Iz Ljubljane sem odjahal ob sedmih zjutraj. Na več krajih sem se mudil, največ v Kranju in nekaj časa tudi med kmeti pri kriški cerkvi."

„Ali mi boš kaj posebnega povedal iz Ljubljane, dragi moj Jurij?" — ga je vprašala grofinja.

„Da, veliko sem slišal, toda prav malo veselega. Turki se nam bližajo."

„Pa vendar ne!", je rekla naglo.

„Znano ti je, kako je bilo lansko leto hudo, ko so prišli prvič v Ljubljano in požgali škofijsko cerkev. Skupne vojske nismo imeli nobene; vsak se je branil, kakor je vedel in znal. Zdaj imajo Turki odprto pot po vsem Gorenjskem."

„Kaj nas čaka!" — je vzdihnila in sklenila roke.

Grofinja Agneza je bila zelo prikupljiva gospa in še prav mladostnega obraza, čeprav je prestopila že štirideseto leto. Vsa vnanjost jo je izdajala kot potomko plemenite rodovine. Kljub temu pa je bila tako ponižna, da jo je vse ljubilo. S kmetskim ljudstvom ni občevala kakor visoka gospa, temveč kakor sočutna mati. Če je zvedela za kakega bolnika, mu je poslala boljšo hrano ali ga tudi sama obiskala. Saj tisti ne pozna prave sreče, ki zapira svoje srce revežu. Ni lepšega na svetu nego usmiljena ljubezen. Prijazen obraz, ki se sklanja nad potrebnim in mu šepeta tolažilne besede, pridobi tudi nasprotnika. Ko so kmetje v drugih krajih čestokrat sovražili grajsko gospodo, so bili podložniki Gutenberga Lambergovim zelo vdani.

„Nisi mi še povedal", je poizvedovala gospa Agneza, „kako se godi milostijivemu gospodu škofu Žigi v Ljubljani."

Ljubljanski škof Žiga Lamberg je bil namreč brat graščaka Jurija Lamberga.

„Skrbi in dela ima toliko, da ne ve, kje bi začel", ji pripoveduje soprog. — „Stolna cerkev sv. Nikolaja je v razvalinah. Gornji Ggrad na Štajerskem, ki ga je podaril cesar Friderik ljubljanski škofiji, se že dolgo časa upira Žigi in mu noče pripoznati dohodkov. Grad posedujejo benediktinci in se vedejo tako, kakor bi bila vsa ondotna posestva še vedno njihova lastnina. Stanovanje ima škof v Ljubljani zelo preprosto, enako hišam drugih meščanov ali pa še slabše. Ljubljanski stanovi mu ne morejo veliko pomagati, ker so vse blagajne prazne. Tudi župnije, pripadajoče njegovi škofiji, mu ne morejo poslati denarja. Povsod je revščina. Da, visoko čast je dosegel moj brat, toda s častjo je prevzel velike skrbi."

„Naj bi prosil cesarja Friderika, da bi mu naklonil podporo", je pripomnila sočutno grofinja Agneza.

„Cesar je sam v denarnih stiskah. — Vendar se kljub temu zanaša Žiga vedno nanj, še bolj pa na dobrotno cesarico Eleonoro. Posebno zaupanje je imel na papeža Pija II."

„Na papeža?" je vprašala gospa.

„Da, na Pija II. Saj si že slišala, v kakšni prijateljski zvezi sta bila med sabo. Oba sta živela na cesarskem dvoru pri Frideriku. Piju II. je bilo ime Enej Silvij Piccolomini, preden je postal papež. Ta je opravljal službo cesarskega svetovalca, Žiga pa službo cesarjevega tajnika in miloščinarja. Piccolomini je postal papež leta 1458. Žiga pa je bil imenovan za ljubljanskega škofa leta 1463. Šel je v Rim, da je prejel od papeža samega škofovo posvečenje. Žal, da je vladal Pij samo šest let katoliško Cerkev. O kako veliko podporo je izgubil moj brat s papeževo smrtjo! Kako bi mu bil Pij rad pomagal v njegovih sedanjih težavah!"

„Kdaj nas pride gospod škof obiskat? Dolgo časa ga že ni bilo k nam. Gotovo si ga povabil na Gutenberg."

„Kajpada", je pritrdil Lamberg. „Če prej ne, pride gotovo takrat, ko bo Gašper povzdignjen v viteško čast. In to bo kmalu."

Med tem so vstopili vsi mladi Lambergarjevi v sobo: Francika, Anica, Gašper in Krištof. Lepo je bilo pogledati te zdrave in krepke otroke. Z njimi je bil tudi njihov vzgojitelj duhovnik Anton Felder.

„Kje ste vendar hodili tako dolgo?" jih je vprašala grofinja mati.

„Ne morete uganili, kako daleč smo šli na sprehod", je hitela pripovedovati hčerka Francika in pobožala mamico po licih.

„Toliko časa so me prosili, tla sem jih moral spremljati do svete Lucije", je pojasnjeval gospod Felder.

„In kaj ste videli tam posebnega?" — jih je vpraševal Jurij Lamberg. „Saj vi trije ste že bili tam, le Francika še ni prišla tako daleč."

„Prav zaradi Francike nas ni bilo tako dolgo nazaj", je omenil starejši sin Gašper. „Vse bi bila rada videla. Vprašala je, kakšne so tiste visoke gore, ki so bele po vrhu, in kaj je za gorami. Silila je kar naprej, da smo jo komaj pridržali."

„Pri sv. Luciji smo bili tudi v cerkvi", je zdaj Francika sama pripovedovala. „Kako lepa je! Vsa v zlatu. Kje pa je bila doma sveta Lucija?"

»Daleč doli na Laškem, pri morju", je rekla Agneza. „Živela je ob času, ko so neverniki preganjali kristjane. Tudi Lucijo so mučili na razne načine, toda ostala je stanovitna in prestala smrt zaradi krščanske vere."

Francika je zvesto poslušala, kar ji je pravila mati. Deklica je imela prirojen čut za vzvišene stvari in kazala že v nežnih letih, da ji ni veliko mar za posvetnost.

Drugo jutro je odpotoval graščak Jurij spet v Ljubljano. Vsa družina je šla nekaj časa z njim, mlada grofa Gašper in Krištof pa sta ga spremljala do Kranja. Tukaj sta se poslovila in odjahala nazaj v grad pod planino Dobrčo.

III.
Grašičeva družina v Križah
[uredi]

Bila sta oče in mati, ki nista več
otrok imela kakor samo eno deklico,
deklico Lenco.

Omenili smo že, da je Janez Grašič županoval v kriški soseski. Potrebno je, da natančneje poznamo njega in njegovo družino.

Bil je krepke postave, zdrave rdeče barve in gostih kostanjevih las. Nosil je po običaju takratne dobe hodnično srajco z okroglo prirezanim ovratnikom, široke platnene hlače in usnjat pas, dolgo suknjo iz sivega „lodna", na glavi črn klobuk s širokimi krajci, na nogah pa bele nogavice in nizke čevlje. Vpisan je bil v bratovščino sv. Krištofa v Radovljici. Bratovščina je nakladala svojim udom, da ne sme izpiti noben ud več nego vrček vina na enem sedežu in da se mora varovati kletve. Če bi to zavezo prelomil, bi moral plačati en oglejski goldinar v bratovsko blagajno. Sem in tja je kdo Grašiču rekel: „Saj te ne bo nobeden naznanil, ako ne boš držal pravil." On pa je odgovarjal: „Četudi ne. Jaz hočem ostati mož beseda in delati po svoji vesti. Zato imam okoli vratu privezan svinčeni kip svetega Krištofa, ki me vedno spominja te obljube."

Sv. Krištof je bil Kranjcem znan svetnik. Še dandanes vidimo na vnanji steni marsikatere cerkve njegovo podobo.

Ljudje so rekli, da ne bo nihče umrl tisti dan nagle smrti, ko je videl sliko sv. Krištofa. Kakšne pa so bile hiše v onih časih? Zgrajene iz lesenih obrezanih hlodov so imele slamnate strehe. Takrat so hišne stavbe že toliko izpolnili, da sta bili veža in kuhinja ločeni od izbe. V mrzlih jesenskih in zimskih večerih je bila kuhinja posebno priljubljeno zbirališče. Družina je sedela na nizkih stolih ali kar po tleh okoli ognjišča ter se pogovarjala o dnevnem delu, prepevala pesmi, si pripovedovala dnevne novice in pravljice. Velikokrat so se ljudje s strahom menili o turških napadih ter razmišljevali, kako se bodo branili pred Turki in kam se jim bodo poskrili.

Hišna oprava je bila kolikor mogoče preprosta. Vendar pa se je v 15. stoletju že zelo izboljšala. Postelje so bile udobno opravljene, peči dobro urejene; skrinje, stoli in kolovrati lično izrezljani. Hišna okna, navadno zelo nizka, so pri lesenih hišah ostala nizka do današnjega dne. Mesto stekla, ki takrat še ni bilo običajno, so devali v okna raztegnjene mehurje. Četudi niso videli skozi, jim je dohajala vendar svetlobu v notranjščino. V hišnem kotu je viselo sveto razpelo, ob straneh pa steklene podobe Matere božje in svetnikov. S stropa je gledal izrezljan Sveti Duh na mizo.

Ako omenimo še hleve iz lesa in krite s slamo, smo zadostno opisali kmetska stanovanja proti koncu 15. stoletja. Ker so bile vse kmetske stavbe večinoma lesene, gradovi pa zidani, lahko razumemo, zakaj čitamo v narodnih pesmih: skalnati, svetli ali beli grad.

Župan Grašič je sedel v hiši za javorovo mizo in držal v rokah leseno pratiko. Ta je kazala kmetovalcem nedelje, praznike, vremenska znamenja in spreminjavo lune. S črtami, križi in krogi, zarezanimi v hrastove deščice, je bilo v leseni pratiki izraženo vse potrebno, kar je moral kmet vedeti za domačo potrebo. Taki leseni koledarji so še v poznejših časih viseli na steni v marsikaki kmetski hiši. Grašič je znal sicer kot župan nekoliko čitati in pisati, vendar pa je vzel leseno pratiko vedno rad v roko. Imena mesecev so se strinjali s sedanjimi imeni, le za rožnik (junij) so rabili izraz „bobov cvet", za kimovec (september), „poberuh", za vinotok (oktober), „listognoj", za listopad (november) pa „kozoprsk".

„Kakšno vreme bo neki jutri?" — je vprašala Grašiča njegova žena Katarina, vstopivša v hišo. „Potrebovali bi solnce, ker bo treba žeti pšenico".

Katarina je bila skrbna gospodinja. Najdaljša pot jo je peljala v cerkev, drugače pa le od ognjišča do praga.

„Vse kaže, da bo lepo" — ji je odgovoril mož. „Nebo proti gorenjski dolini je jasno. To je dobro znamenje."

Pšenica, rž, bob, repa, zelje in lan so bili glavni pridelki v tistih časih. — Krompir in turšica, naša sedanja glavna hrana, sta bila popolno neznana. Krompir so prinesli šele Španci okrog leta 1570. iz Južne Amerike v Evropo. Toda širil se je zelo počasi v posameznih deželah. Na Kranjskem so ga začeli saditi najbolj v letih lakote (1815—1817). Od takrat je postal vsakdanji ljudski živež. Prav tako je bilo s turšico. Tudi to so še le po odkritju Amerike dobili v Evropo. V začetku 16. stoletja so jo začeli saditi najprej po vrtovih, pozneje na njivah.

„Oče, nabrusite nam srpe!" je rekla domača hčerka Lenca. »Pšenica je zrela, jutri jo gremo žet."

Lenco moramo nekoliko bolj poznati, ker jo bomo srečali večkrat v naši povesti. Pri krstu je dobila ime po sveti Heleni, materi rimskega cesarja Konštatina. Ta je potovala v Jeruzalem in tam našla Kristusov križ, kateremu v čast je posvečena župna cerkev v Križah. Grašičevi hčerki so rekli nekateri Helena, drugi Lenčica ali tudi Lenca. Mi se bomo držali imena Lenca, ker jo je večina ljudi tako klicala. Dorastla je v zdravo, lepo dekle. Po očetu je podedovala rdeča lica in modro vedenje, po materi pa pridnost, združeno z veselim značajem. Z vsakim je rada govorila, toda vedno varovala dekliško dostojanstvo. Še grofica z Gutenberga, Gašper in Krištof, sta se zanimala zanjo. Imela je dva brata in eno sestro. Vsi trije pa so umrli v nežni mladosti, da je ostala sama. Pravkar je dovršila šestnajst let, da je že veliko pomagala pri hiši. Očetu in materi je bila edino upanje za njuna stara leta.

Ob delavnikih je nosila enako hišni dekli belo obleko, narejeno iz domačega platna. Tudi na glavi je imela platnen robček. Drugačna pa je bila ob nedeljah in praznikih. Krilo iz tankega belega platna se je končevalo zgoraj s svilenim ali baržunastim životkom (modercem). Beli ošpetelj je bil zgoraj okrašen s čipkastim ovratnikom. Široki rokavi so imeli ob ramah ter za pestmi rdeče in modre našitke. Lasje so bili spleteni v dve kiti, viseči po hrbtu. Glavo je pokrivala peča iz lanú in na vrhu glave privezane tančice. Na čelu se je lesketal z zlatom vezen šapelj, okrog života pa je bil kositrni pas. Na rokah so nosila dekleta po dva ali tri prstane, na nogah bele ali rdeče nogavice in črne čeveljčke, v rokah pa snežnobel robec z mrežami. Pri vsej sijajni praznični obleki ni vplivala toliko gizdavost, temveč veliko bolj narodni običaj. Noben moderni krojač in nobena moderna šivilja nista iznašla in ne bosta iznašla tako lepe noše, kakor je bila noša naših slovenskih pradedov.

Grašič je vstal izza mize, shranil leseno pratiko v omaro in šel na dvorišče brusit srpe. Z veseljem je opravljal to delo, ker so njive obetale bogat pridelek.

„Dobro, da te dobim doma", ga je nagovoril Mali z Golnika. „Prišel sem k tebi, da se posvetujeva o neki zadevi. Vendar ne bi rad videl, če bi naju kdo poslušal. Pojdiva v hišo!"

„Sedi na tnalico in se odpočij!" mu je dejal župan. „Saj se ti morebiti ne mudi nazaj. Prosim, počakaj, da opravim tole delo. Srpi so tako skrhani, da jih moram najprej klepati, potem še le brusiti. Ali pri vas že žanjete?"

»Tudi se pripravljamo, pa ne bo veliko pridelka. Vidiš, samo en griček loči Križe od Golnika. Pri nas je toča naredila veliko škodo, pri vas pa nobene. Privršala je čez Zaloško goro in se obrnila proti Kranju. Koliko ima kmet truda, da kaj pridela! Prejšnji teden sem že zračunal, da bom marsikaj v denar spravil. Zdaj pa ta nesreča!"

„Sem že slišal, kako je tolkla", je pomlival Grašič svojega prijatelja z Golnika. „Ker je nas Bog obvaroval nevihte, bomo napravili zbirko po vaseh za vaše ljudi. Skrbel bom, da dobijo pomoč vsaj tisti, ki imajo največjo škodo."

„Zelo bodo hvaležni za podporo", je pripomnil Mali.

Potem sta šla moža v hišo in zaprla vrata za seboj.

„Ne vem, ali je tebi kaj znano, kar ti bom omenil", je začel skrivnostno pripovedovati Mali. „Kot župan si morebiti že kaj slišal o tem."

„Mogoče", je dejal Grašič. „Povej, kaj misliš."

„Naj ostane med nama", je šepetal Mali. „Vsa reč je že precej razširjena med ljudmi, toda nihče ne upa očitno o njej govoriti."

„Torej kaj?" je silil Grašič.

„Da pripravljajo kmetje upor zoper graščake, da zahtevajo staro pravdo, da se uprejo novemu davku, ki mu pravijo „životna štibra" in da tirjajo pravico do gozdov, ki si jo lasti gospoda.

„Reči moram, da si še več slišal kakor jaz," mu je odvrnil Grašič. „Vse skupaj pa ni tako hudo, kakor si predstavljaš. Res je, da vre med ljudstvom, toda veliko manj pri nas, kakor na Štajerskem in Koroškem. Če graščaki ne bodo lepše delali s kmeti, mora izbruhniti ljudska nevolja. Kar zdaj samo tli, bo enkrat zagorelo s plamenom. Ampak vprašam te: Kje bodo dobili kmetje orožje?"

„Saj imajo vile, kose, sekire", je našteval Mali.

„S takim orožjem ne bodo dosti opravili", je rekel župan. „Vprašam te tudi to: Kdo bo kmeta vodil v boju?"

Zdaj je bil Mali na koncu s svojimi odgovori. Dostavil pa je:

„Saj kar nas je kmetov iz tega kraja, ne bomo sovražno nastopali zoper graščaka na Gutenbergu. Nimamo povoda za to. On nam prizanaša, kjerkoli more."

„Da", je pritrdil Grašič. „Ne smemo tudi pozabiti, kako blago srce ima grofica Agneza. Povsod rada pomaga, kjer vidi kakšno potrebo. Zato prezirajmo tiste, ki govorijo zoper našo gospodo. Vem, da si tudi ti mojih misli."

„Gotovo in brezdvomno", je dejal Mali odločno.

IV.
Procesija v Crngrob
[uredi]

Mož z ženo, brat s sestro
skup na božjo pot gredo.

Župnija v Križah pri Tržiču je imela staro obljubo, da bo šla vsako leto na binkoštni ponedeljek s procesijo v Crngrob. Iz zapisnikov ni znano, kdaj in zakaj so ljudje naredili to obljubo. Znano pa je, da so jo vestno držali. In tako je bilo tudi leta 1471. V nenavadno velikem številu so se zbrali omenjeni ponedeljek zgodaj zjutraj v cerkvi. Menda jih je prišlo zato tako veliko, ker so Turki spet silili na Kranjsko. Dobro, da božjepotniki niso vedeli, kje so že bili Turki binkoštno nedeljo in binkoštni ponedeljek.

Po opravljeni zgodnji božji službi so se župljani uvrstili v procesijo ter šli v spremstvu domačega duhovnika med petjem in molitvijo tja do znamenja pri cesti. Od tu je potoval v Crngrob vsak, kakor je hotel, peš ali z vozom, sam ali v tovarišiji. Določeno je bilo samo to, da bo skupni vhod v crngrobsko cerkev ob desetih dopoldne, ko se začne glavna božja služba. Ker so računali iz Križev v Crngrob pet ur pešhoje, je lahko vsak v tem času dospel do cerkve.

Navada je bila, da je šel iz vsake hiše vsaj eden na to božjo pot. Ni treba omenjati, da je bil med romarji tudi kriški župan Janez Grašič. Lepo je osnažil konja, mu dal najboljšo opravo ter ga vpregel v voz, ki ga je rabil le v redkih časih. Ko je povabil še gospoda vikarja, da je prisedel, sta se odpeljala v Kranj in dalje proti Crngrobu. Tudi Lenca bi se bila lahko peljala z njima, pa je šla rajši peš s tovarišicami svojih let.

Ta brezskrbni mladi svet! Koliko veselja in nad, žalostnih skušenj pa nobenih! Le vreme se je držalo tako kislo. Družba je šla v Kranju čez leseni savski most ter obiskala poleg mostu stoječo župnijsko cerkev sv. Martina. Malokdo ve dandanes, da je zdaj na tistem kraju, kjer je stala stara šmartinska cerkev, kranjski kolodvor.

Veliko vzrokov je vplivalo, da so jo podrli. Bila je že tako zastarela, da je niso hoteli več popravljati. Postala je tudi premajhna zaradi mnogoštevilnega ljudstva. Vrh tega je bila zgrajena tako blizu Save, da so ob času povodnji pljuskali valovi proti cerkvenemu zidovju. Takratni šmartinski župnik Urban Kavalir je začel leta 1720 resno misliti na zidanje nove cerkve. Ljubljansko škofijstvo je sporočilo župniku, da nima nič zoper zidavo, ako se vsaj polovica župljanov pismeno zaveže, da dobijo lep prostor za cerkev, župnišče, kaplanijo in mežnarjevo stanovanje. To se je zgodilo. Izbrali so ugoden svet blizu Stražišča in obljubili, da bodo prevzeli stroške za zidanje. Župnik Kavalir se je trudil celih osem let z zgradbo nove hiše božje, njenega posvečenja pa ni učakal, ker ga je bil Bog poklical po plačilo leta 1734. Tri leta po njegovi smrti pa je knezoškof Feliks grof Schrotenbach posvetil novi dom sv. Martina.

Naši romarji so potovali skozi Stražišče, Bitnje in Žabnico v Crngrob. Toda hudo jim je nagajal dež po znanem starem pravilu, da rado dežuje binkoštne praznike. Ker v tistih časih še niso poznali dežnikov, so nosili moški klobuke s širokimi krajci ter plašče iz pletenega bičevja. Ženske so se varovale dežja z nepremočljivimi rjuhami, razpetimi čez glavo. Ob desetih je dospela naša procesija skozi glavna vrata v Marijino svetišče. Toda gneča! Vsa prostorna cerkev je bila natlačena z romarji. Veliko pa jih je moralo ostali zunaj cerkve.

Romarji so občudovali mogočno zidovje hiše božje. In še posebej zvonik, kakšen velikan! Njegova vnanja širjava pri tleh 10 metrov, debelina zidu pa 3 metre ni nobena malenkost. Človek bi mislil, da so to trdnjavo postavili stari Rimljani. Toda sezidali so jo kristjani. Dobro jim je služila kot zavetje ob hudih turških napadih. Notranje cerkvene stene so bile okrašene s slikami iz svetega pisma in iz življenja svetnikov. Močni težki slopovi pričajo še dandanes, da je bila prvotna cerkev zgrajena v zgodnji dobi gotskega sloga.

Pred glavni oltar je stopil častitljivi gospod Pankracij Ecker, župnik patrijarhalne cerkve v Stari Loki. Med mašo se je razlegalo navdušeno skupno petje romarjev. Po dovršeni božji službi je bil slavnostni govor pod milim nebom, ker je dež prenehal. Vse ljudstvo je vrelo iz cerkve in vsak je hotel biti v govornikovi bližini. Ljudje so namreč zvedeli, da bo pridigoval glasoviti ljubljanski minorit pater Ambrož iz reda sv. Frančiška Serafinskega. Patra Ambroža so klicali v razne kraje za govornika, ker sta bila njegova apostolska gorečnost in njegov mogočni glas znana tudi izven mej kranjske dežele. Vselej je začenjal z mirno besedo, jo stopnjeval v vedno krepkejših izrazih ter prešel naposled v tako navdušenost, da je omečil najbolj trda srca. Dostikrat je izvabil s svojimi izvirnimi primerami tudi smeh iz ust poslušavcev. Toda prav to mu je bila prilika, da je smehu sledila resnoba, ko je pater z gromovito besedo šibal slabo življenje ter povzročil glasen jok med ljudstvom. Ko je šel z govorniškega odra, ga je je množica obsipala z vseh strani, mu dajala blagoslavljati rožne vence ter mu iz hvaležnosti poljubovala roko. Marsikdo je dejal: Patra Ambroža bi šel poslušat več ur daleč.

Najštevilnejšo procesijo je pripeljal Urbanček iz Vodic. Ta je stopil po patrovi pridigi na cerkveni prag ter začel romarjem govoriti. Ljudje so ga dobro poznali, ker jim je že na drugih božjih potih kaj spodbudnega povedal. Peljal jih je že večkrat v Velesovo, na otok blejskega jezera in enkrat na Sv. Višarje. Zato so mu obče rekli „vojvoda". Imel je prirojen dar govora in živahno ponašo, da so ga vsi radi poslušali.

Navadno je ponavljal pridigo, ki so jo slišali v cerkvi, vselej pa dostavil tudi kaj takega, kar mu je narekovala njegova lastna domišljija. Danes je takole govoril:

»Ljubi romarji! Vi ste prišli, kakor sem izračunal, iz dvajsetih župnij naše dežele. Poklonili ste se blaženi Mariji crngrobski, da ji potožite vse težave, ki vas tarejo v tej solzni dolini. Slišali ste, kar vam je povedal prečastiti pater Ambrož iz Ljubljane. Videl sem, kako ste vsi zamaknjeni sprejemali njih besede. Solze v vaših očeh so pričale, da so vam do srca segli naši nauki. O, ne pozabimo še pridigo nikdar, da nam ne izgine iz spomina. Gospod pater je omenil tudi Turke, ki so pred dvemi leti požigali in morili v naših krajih, letos se zopet bliža sovražnik krščanskega imena. Deželni stanovi v Ljubljani bodo vse storili, da bi odvrnili sovražnika od naše meje, skrbeti moramo pa tudi sami, da skrijemo svoje imetje. O Marija, o Marija, bodi naša kompanija!"

S to prošnjo je končal svoj govor Urbanček iz Vodic in ljudstvo je ponavljalo njegove besede. Razlegalo se je po vsem sorškem polju:

„Marija o Marija,
bodi naša kompanija!"

Stari Slovenci niso znali čitati. In če bi bili tudi znali, saj takrat še niso imeli tiskanih knjig. Zato so pa toliko resneje poslušali pridige dušnih pastirjev. Mi smo dandanes mnogo bolj raztreseni pri cerkvenih govorih, ker nas cel kup knjig, časnikov, reklam, vabil in sporedov moti v pazljivem poslušanju. Vse drugače nekdaj. Dostikrat je bila župnikova pridiga edini važni dogodek celega tedna. Ljudje so izvedeli prav malo novic, temveč živeli v vsakdanjih domačih dogodkih. Zato so od nedelje do nedelje premišljevali in kritično obravnavali pomen cerkvenih govorov. Dostavljali so pridigam lastne pripombe, v dvomih pa prosili duhovnika, naj jim pojasni, česar niso mogli razumeti. V sedanjih časih ni več tako. Nam plavajo same črke pred očmi, da izgubljamo v povodnji tiskovin besede pravega dušnega življenja.

Opoldne so bile končane cerkvene slovesnosti v Crngrobu. Božjepotniki so postavili prte okrog miz in krožnike s kosilom. To ti je bilo življenje! Pripovedovali so si dogodke, odkar se niso videli. Ker je nehalo deževati in je posijalo sonce, je bila zabava še prijetnejša. Na več krajih so bile postavljene kuhinje, iz katerih so dobivali romarji vsega, česar so potrebovali. Dopoldne jim je došlo dušno pokrepčilo v cerkvi, tukaj pa okrepčilo v telesnih zadevah.

Veliko je bilo tudi prosjakov. Bogato miloščino so prejeli že pred cerkvijo, zdaj pa so obiskovali romarje še po mizah in prosili ostankov. Mnogo revežev je bilo takih, da so se vsakemu smilili, kazali so razne hibe, da bi se bil človek rajši obrnil drugam, kakor pa gledal to človeško nadlogo.

Ljudje so se začeli razhajati, ker so nekateri prišli od daleč. Grašič je napregel konja in se odpeljal s križkim duhovnikom proti domu. Lenca pa tudi zdaj ni prisedla. Prijateljice so jo imele tako rade, da je niso pustile od sebe. Očetu je rekla, naj bo brez skrbi. Proti večeru bo gotovo v Križah.

Kakšna pa je bila njena tovarišija? Same mlade deklice, polne življenja in veselja. Zrasle so kakor Lenca pri starših v božjem strahu. Neznana jim je bila pokvarjenost naše dobe, ko sploh niso imele prilike, da bi prišle med manj vredne ljudi, slišale nedostojno govorjenje in videle slabe zglede. Poznale so samo dvojno pot, pot na polje in v cerkev. Tudi izobrazbe niso poznale, ker je niso potrebovale. Saj vemo, da je vprav izobrazba dostikrat kriva slabega življenja.

Popotnice so z zanimanjem opazovale lepe kraje loške in kranjske okolice. Šle so spet skozi Žabnico, Bitnje in Stražišče ter si v nedolžnih šalah in smehu delale kratek čas. Čudno pa se jim je zdelo, da so govorili ondotni ljudje jezik, ki ga niso razumele. Nihče jim ni povedal, da so freisinški škofje, gospodarji Loke in vse daljne okolice, naselili v 11. stoletju na tem prostoru veliko svojih rojakov z Bavarskega ter jim izročili zapuščeno ravnino v obdelovanje. Naseljenci so govorili nemški, in še v Valvazorjevem času (1641-1693) se je slišala nemščina v teh krajih. Današnji prebivalci pa so menda popolnoma pozabili jezik in prvotno domovino svojih prednikov.

Sonce je stalo že precej nizko, ko so šla dekleta proti Naklemu. Kar so zaslišale za sabo krepke udarce konjskih kopit. Umaknile so se na obe strani in počakale, da odjaha jezdec, ki se mu tako mudi. Bil je mladi grof Gašper z Gutenberga. Ko je spoznal med dekleti Grašičevo Lenco, je zadržal konja. Rad bi bil govoril z njo, toda ob spominu, kako nujno novico nese iz Kranja, je spodbodel konja in hitel dalje. Deklice so ugibale, zakaj grof tako dirja proti Gutenbergu in kakšno novico nese tja gori. Tedaj so ugledale veliko gorečo grmado ne Šmarjetni gori. Preplašene so hitele hitreje proti domu.

V.
Turki prvič na Gorenjskem
[uredi]

Neverjetna ta novica,
vendar gola je resnica:
Turki poleg Kolpe taborijo
in deželi kranjski že grozijo.

Straža na Gutenbergu je odstranila most, držeč čez jarek h grajskim vratom. Grof Gašper je naznanil svoj prihod s krepkim klicem. Takoj so spustili most nazaj in prišlecu odprli vhod. Zasvetile so se luči in razsvetljevale nočno temino.

Grofica Agneza je prišla Gašperju naproti.

„Z usodno novico sem prišel domov", je hitel pripovedovati. „Pa ne ustrašite se preveč. V Kranj je prišlo poročilo, da prodira bosenski paša Ezebeg s 16 tisoč konjeniki skozi Dolenjsko in da bo jutri, na binkoštni torek, že pred Ljubljano. Dim gorečih vasi naznanja Ljubljančanom prihod sovražnikov."

„Videli smo kres na Šmarjetni gori in takoj mislili, da so Turki blizu", je rekla prestrašena gospa Agneza. „Kaj nam je storiti?"

„Danes gremo še lahko spat", je dejal Gašper. „Jutri pa se moramo pripraviti.

Drugi dan so nosili hlapci težko kamenje v zgornje grajske prostore. V slučaju napada bi metali to težo na glavo oblegovalcev, zakaj strelsko orožje je bilo takrat še tako nepopolno, da ni dajalo nobene gotovosti za uspeh. Dekle so pripravljale velike posode, iz katerih bi vlivale vrelo vodo na sovražnike, ako bi plezali po zidovju in plezali v notranjščino. V grajskem stolpu se je brez prenehanja menjavala straža, ki je opazovala, od katere strani bi se bližali Turki. Vsi pa so nestrpno čakali, kdaj pride grajski gospod Jurij iz Ljubljane in jim prinese zanesljivih novic. Toda ni prišel ne v torek in ne v sredo. Lahko si mislimo, da je bila družina v velikih skrbeh.

Kako pa so sprejeli ljudje v Tržiču, v Križah in sosednih vaseh poročilo o sovražniku? Za binkoštni ponedeljek zvečer, ko je dospela Lenca iz Crngroba, so slutili nevarnost. In ko so v torek zvečer gorele grmade tudi na drugih hribih, ni dvomil nihče več, da so Turki blizu. Nič ni bilo v takratnih časih hujšega, kakor to naznanilo. Čeprav niso imeli ljudje gotovosti, da pridejo dušmani tudi v njihov kraj, so se vendar z vso naglico pripravljali za sovražnikov obisk. Kopali so jame, shranjevali vanje blago in jame zopet zasuli, zazidavali so kleti, kamor so skrili imovino. Živino so gnali na planine, iz katerih je ni mogel nihče odgnati. Ko so na ta način spraznili hiše in hleve, so čakali, kdaj pride tudi zanje čas, da zapustijo dom ter bežijo visoko v gorovje. Kdo ve, če pridejo še kdaj nazaj? In če pridejo, bodo našli domove požgane, pogrešali pa marsikoga, ki so ga Turki odpeljali v sužnost.

Da bi zvedeli kaj več, so prišli občinski možje h Grašiču s prošnjo, naj gre povpraševat v Kranj, kako daleč je že prodrl sovražnik. Grašičeva žena Katarina in hčerka Lenca sta mu branili od doma, češ, naj ne hodi v tako nevarnost. On pa je rekel, da ima kot župan dolžnost skrbeti za svojo občino in ljudem pomagati na ta ali oni način, zato naj ga ne ovirata v njegovi službi. Zasedel je konja ter se odpravil na pot. Vsi so klicali za njim, naj pride kmalu nazaj.

Krepko je priganjal „pramča" in prijahal v dobri uri v Kranj. Tukaj je našel vse zaprto. Mesto je izgledalo kakor izumrlo. Vprav takrat so začeli zidati novo gotsko ladjo mestne župne cerkve, pa ni bilo nikogar pri delu. Sem in tja je še srečal kakega zakasnelca, ki mu je čital strah z obraza. Ker ni nikjer opazil ognja, je jahal čez savski most in navzgor proti sorškemu polju. Strašen pogled! Samemu sebi se je čudil, da je upal v bližino turških grozot. V okolici Škofje Loke je videl črn dim in ognjene plamene. Spoznal je, da ne sme iti dalje. Obrnil je konja ter ga pognal v tek, da bi bil čimprej doma, kjer ga je težko pričakovala vsa vas. Ljudje skoraj niso verjeli Grašičevemu pripovedovanju. Bali so se najhujšega.

Med tem so na gradu Gutenbergu neprestano gledali iz visokih stolpovih lin, kdaj pride Jurij Lamberg iz Ljubljane. Toda potekel je ves teden po binkoštih, pa grofa ni bilo od nobene strani. Kako huda negotovost! Kaj se mu je zgodilo? Ali ga ne bo več nazaj? In kje so zdaj Turki? Na Gutenberg je sicer prišla novica, da požigajo že okrog Škofje Loke, toda nobenega človeka ni bilo, ki bi bil povedal kaj več.

Končno je vendar prijahal Lamberg na Gutenberg. Kakšno veselje! Videli so ga živega in s tisočerimi vprašanji silili vanj. Tudi veliko drugih ljudi se je zbralo pred gradom, da bi zvedeli, kako je s Turki. Poslušajmo, kaj je pripovedoval graščak.

„Binkoštni torek zjutraj so pridrli Turki na svojih malih konjih v Ljubljano. Naši brambovci so se jim ustavljali, pa ne dolgo, ker nismo imeli izvežbanih vojakov. Turški paša Ezebeg je dobro vedel, da se mu v naših deželah ni treba bati nobenega odpora, ker je bil cesar Friderik zaposlen na državnem zboru v Regensburgu."

Tedaj je eden izmed kmetov, stoječih pred gradom, vprašal s krepkim glasom:

„Ali bi nam povedali, kje so Turki danes. Zelo nas skrbi."

„Le mirni bodite", je odgovoril Lamberg. „Lahko vam povem, da jih ni več v Kranju."

Veselo iznenadenje je završalo med ljudmi. Huda skrb jim je padla od srca.

Lamberg je nadaljeval med smrtno tišino: Veliko ljubljanskih meščanov je zbežalo na grad, med njimi tudi jaz, drugi so odšli iz mesta. Med grajskim zidovjem smo bili dobro zavarovani. Z višine smo gledali, kaj se godi v Ljubljani. Najprej je začelo goreti v minoritskem samostanu. Nihče ni gasil, zato je segal ogenj na vse strani. Turki so plenili brez ovir. Kmalu je bila v plamenu avguštinska cerkev s samostanom. Koliko dragocenosti uropanih in uničenih! Razdejanja ni bilo ne konca ne kraja. Po dovršitvi strašnega dela v mestu je razdelil paša svoje vojake na tri dele. Ena četa je dirjala proti Šentvidu in Škofji Loki v Kranj, od tu pa skozi Kokro na Koroško.

Veselo so se oddihnili ljudje, kakor bi jih kdo zdramil iz mučnih sanj.

„Da", je ponavljal Lamberg, „iz Kranja so ubrali pot skozi Kokro. Druga četa se je obrnila iz Ljubljane v Kamnik in skozi Tuhinjsko dolino proti Celju. Koliko so v teh krajih naredili škode, ni znano. Slišal sem le toliko, da so oropali samostana Velesovo in Mekinje ter odgnali nune. Tretja četa pa je šla nazaj na Dolenjsko. V Stični je porušila cistercijanski samostan. Opat Ulrik je z večjim številom menihov zbežal v ondotne hribe. Kar je menihov ostalo doma, so jih Turki mučili na razne načine. Toliko sem zvedel tisti teden po odhodu sovražnikov iz Ljubljane."

„Kako pa ste, gospod grof, potovali iz Ljubljane na Gutenberg?"

„Vse bom razložil", je odgovoril graščak. „Ko sem zvedel za gotovo, da so odšli Turki iz Kranja skozi Kokriško dolino na Jezersko in v Železno Kaplo, me ni več skrbelo priti na Gutenberg. Odjahal sem danes precej zgodaj iz Ljubljane, toda žalostna je bila ta pot. Povsod so ljudje hodili po pogoriščih ter iskali med ogljem in pepelom, če bi našli še kako stvar za rabo. Semintja se je še kadilo pri razmetavanju ožganega lesa. In kakšno je bilo polje! Obetala se je prav dobra letina, ob najlepšem binkoštnem času pa so konji pomandrali ves pridelek. Marsikje sem obstal in tolažil ljudi, ki so bili kakor topi.

Grof Lamberg je nadaljeval:

„Huda nesreča povzroči v človeku da skoraj ne občuti več tega, kar ga je zadelo. V Kranju se je že večina prebivalcev vrnila v ostanke svojih domov. Povsod popravljajo, kar je bilo poškodovanega. To boste sami videli, ko pridete v mesto Kranj. Zdaj greste že lahko brez skrbi od doma. Posebej omenim, da sem zelo miloval tiste, katerim so odpeljali Turki moža ali ženo, sina ali hčer v sužnost. Najbolj prežijo na mlada dekleta, da jih dobijo v roke. Koliko morajo te uboge žrtve pretrpeti v turški oblasti! Menda se ne vrnejo nikdar več na svoj dom. Če pa pridejo, so uničene za vse življenje."

Tako je pripovedoval grof Lamberg. Vse je videl na lastne oči. Mnogo drugega, kar je ohranila zgodovina, pa še povedal ni. Ljudje so se tiho razšli in molče premišljevali žalostno usodo svojih rojakov. Poleg tega so hvalili Boga, da jih ni zadela enaka nesreča. Uredili so zopet izpraznjene domove in nadaljevali zaostalo delo. Vendar so bili še vedno v strahu, ker jim je stari Roblek, obče spoštovan moder mož, večkrat dejal: „Če nas je sovražnik letos izpustil, pride pa lahko prihodnje leto."

Pripomniti moramo, da Turki pri svojih napadih niso imeli namena prisvojiti si nove zemlje, temveč le namen, da si poiščejo bogatega plena. Ti napadi niso bili redne vojne na ukaz sultana, ampak le roparski pohodi večjih ali manjših čet, ki so prihajale na Hrvaško in v Slovenijo, da nasitijo svojo krvoločnost. Zaradi tega so bili naši predniki v vednem strahu pred Turčinom. Pomagali so si, kakor so vedeli in znali.

Gospoda je utrjevala svoje gradove, meščani so popravljali obzidje, delali okope, poglobljevali jarke, kmetje so gradili tabore. Za skupno obrambo dežele pa se ni storilo ničesar.

Marsikdo bi vprašal: Na kakšen način so postali Turki tako mogočni?

Prvotna domovina Turkov je bila srednja Azija. Poprej malikovalci so pozneje sprejeli Mohamedovo vero in vedno bolj silili proti zapadu. Prvi samostojni vladar Osman si je privzel ime „sultan". Kmalu je tudi Evropa čutila turško mogočnost. Kristjani so bili premalo složni med seboj, da bi mogli odgnati silovite azijske roparje. Bojeviti turški sultan Mohamed II. je trdno sklenil, da dobi glavno mesto grškega cesarstva Carigrad v svojo oblast. Oblegati ga je začel meseca aprila leta 1453. Cesar Konstantin XII. se je pogumno branil, toda nič ni mogel opraviti zoper polmilijonsko vojsko, objemajočo Carigrad od vseh strani. Tukaj je šlo za veliko odločilno bitko med križem in polumesecem. Dne 29. maja je ukazal Mohamed splošen napad na Carigrad in že popoldne tistega dne je korakal s sijajnim spremstvom v mesto, ko je cesar Konstantin sam padel v boju. Krasna krščanska cerkev božje Modrosti (Svete Zofije) je postala turška mošeja. Grško cesarstvo je prenehalo in Turki so imeli na stežaj odprto pot v naše kraje.

VI.
Mladi Gašper Lambergar proglašen za viteza
[uredi]

Vitez je prijahal mlad,
ves oportan ino zlat.

Gutenberški graščak Jurij je leta 1472 zapustil službo cesarskega stotnika v Ljubljani in želel preživeti stara leta na svojem gradu pod planino Dobrčo. Ker je bil še dosti krepkega zdravja in znan kot razumen gospodar, mu je ponudil freisinški škof službo glavarja ali upravitelja škofjeloških posestev. Rad je sprejel častno ponudbo, to tembolj, ker je iz Škofje Loke precej bliže na Gutenberg kakor iz Ljubljane. Zato je lahko večkrat obiskal svojo družino.

Njegov starejši sin Gašper je dovršil pravkar eno in dvajset let. Navada je bila, da so plemiče pri teh letih proglasili za viteze. To navado je uporabil tudi Gašperjev oče Jurij. Želel je, da se kolikor mogoče slovesno obhaja ta veseli dan ne samo v družini, temveč v večjem krogu povabljenih gostov. Mladi Gašper je bil za povišanje v viteza dobro pripravljen. Njegova prva vzgojiteljica mati Agneza mu je vcepila vse lepe čednosti v srce. V vzgoji jo je podpiral domači duhovnik Anton Felder, kateremu je bil Gašper iz srca vdan. Ko je nekoliko dorastel, je obiskoval ljudsko šolo v Kranju. Kranjsko mesto je imelo že v začetku 15. stoletja svoje šolsko poslopje, stoječe na trgu pred župnijsko cerkvijo. Tukaj so se mladi ljudje učili nemško čitati in pisati. Vrh tega so morali poznati temeljne nauke latinščine. Vendar pa je bila šolska izobrazba v tistih časih le predpravica odličnih stanov: duhovništva in plemstva.

Izmed navadnega ljudstva so takrat obiskovali šolo še tisti, ki so želeli postati učitelji, pevci, grajski pisarji ali mežnarji. Iz starih listin sklepamo, da so bili imenovani kolikor toliko izobraženi, ker so podpisani kot priče pri pogodbah. — Knjige pa so bile takrat redka dragocenost, saj je bil tisk iznajden šele leta 1440. Vse so morali prepisovati na pergament, to je na lično ustrojeno tanko belo kožico mladih telet, koz ali jagnjet.

Poleg navedene izobrazbe je moral biti vsak vitez izvežban v jahanju, streljanju, borjenju, lovu in plavanju. Znati je moral sukati težki meč, metati bojno kopje in krotiti konje. Pa tudi s postom in molitvijo se je moral pripravljati na viteški stan.

Ko so bili izpolnjeni vsi pogoji, je določil gospod graščak, da bo prejel Gašper na god prvega krščanskega viteza sv. Jurija dne 24. aprila 1472 viteško dostojanstvo. Povabila je poslal na razne strani prijateljem in znancem. Ker je bila kapela na Gutenbergu premajhna za toliko povabljenih gostov, se je dogovoril s kriškim vikarjem, naj bo slavnost v kriški cerkvi. Veliko veselje je zavladalo zaradi tega med občani. Vsak bi bil rad kaj storil v povišanje izrednega dneva. Čeprav so kmetje v mnogih drugih krajih kazali mržnjo do grajske gospode ter celo razmišljevali, na kak način bi se ji uprli, je bilo kriško ljudstvo – kakor smo že povedali – v skoraj prijateljski zvezi z Lambergarji na Gutenbergu. Župan Grašič je z mladino uredil vse priprave. Posebno so se odlikovala dekleta, ki so v družbi z Lenco napletla veliko vencev in z njimi okrasila cerkev.

Prišel je sveti Jurij. Solnce je pošiljalo prijetno gorkoto na zemljo, narava je bila odeta s spomladnim zelenjem in cvetjem. Povabljeni gostje so dohajali od vseh strani. Med zvonenjem in pokanjem topičev je prijahal ljubljanski škof Žiga grof Lamberg, brat gutenberškega graščaka in stric novega viteza Gašperja. Poleg škofa sta bila na konjih ljubljanski prošt Nikolaj Operta in kranjski župnik, apostolski protonotar Prosper Kamuli. Pred cerkvijo so se škofu poklonili sosedni župniki iz Tržiča, Kovorja, Podbrezja, Naklega, Preddvora in domači vikar iz Križev.

Preden nadaljujemo, bi radi kaj več povedali o prvem ljubljanskem škofu Lambergu.

Žiga grof Lamberg je bil rojen na Gutenbergu leta 1410. Oče mu je bil Jurij grof Lamberg, mati pa Sibila plemenita Dietrichstein. Izmed 8 otrok je bil Žiga šesti. Ljudsko šolo je obiskoval v Kranju, vseučiliško izobrazbo si je prisvojil v Bologni na Laškem ter postal duhovnik. Leta 1440 je bil župnik v Šmartnu pri Kranju, kjer se je temeljito bavil z višjimi bogoslovnimi študijami. Iz Šmartna je šel na Dunaj, postal dvorni kaplan in miloščinar cesarja Friderika. Na Dunaju je dobil dobrega prijatelja Eneja Silvija Piccolominija, ki je bil cesarjev prvi svetovalec ter njegov glavni zaupnik v državnih zadevah. Enej Silvij je postal pozneje škof v Trstu in slednjič papež z imenom Pij II. On sam je posvetil Žigo v Rimu za prvega ljubljanskega škofa. Žiga je bil pobožen, učen, pa tudi precej strog cerkveni knez. Posebno vneto je priporočal bratovščine. Za geslo si je izbral dve besedi: „Unus utrumque" — „Eden oboje". To se pravi: Kot služabnik Cerkve naj bi svetil z naukom in zgledom vsej škofiji. Kot služabnik cesarjev pa naj bi bil njegov zvest svetovalec. Veliko skrb je imel v Ljubljani s cerkvijo sv. Nikolaja, prastaro in revno, pripadajočo predmestni župniji sv. Petra. Le en duhovnik je bival takrat stalno pri njej ter opravljal božjo službo. In ta neznatna hiša božja je postala škofijska cerkev! Papež Pij II. je podelil vsem vernikom, ki bi kaj darovali za njeno olepšavo, razne odpustke. Vendar se cerkev ni bistveno spremenila do leta 1704, ko so zgradili sedanjo stolnico.

Glavni znak pa so vtisnili Žigovemu vladikovanju turški boji. Vsa njegova skrb se je obračala na to, da bi odvrnil od slovenskih pokrajin sovražne napade. Zato je bil imenovan za komisarja pri nabiranju križarske vojske zoper Turke. Napravljal je posebne pobožnosti s pridigami in procesijami, zbiral denar za vojne namene. Kadar je le mogel, je bil pri teh shodih bodisi na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem osebno navzoč. Njegovo vnanjost bi kratko opisali takole: Nekoliko podolgovat obraz, dolgi lasje in pod nosom na kratko pristriženi brki. (Glej kip na vnanji severni strani ljubljanske stolnice. Izklesal Iv. Pengov leta 1913.)

Pri dohodu škofa Žige so bili vsi povabljeni gostje z družino z Gutenberga zbrani pred kriško cerkvijo. Hiteli so škofu poljubovat roko, ko je stopil raz konja. Grof Jurij Lamberg je nosil slavnostno obleko cesarskega stotnika. Grofica Agneza je imela črno svileno obleko, mali dve hčerki pa belo. Mlajši sin Krištof je bil v običajni plemiški opravi. Prav tako starejši sin Gašper, slavljenec tistega dneva. Njemu so dali znamenja viteške časti šele v cerkvi.

Na prostoru pred cerkvijo je bilo polno ljudstva, došlega iz bližnjih in daljnih krajev. Saj se kaj takega ne vidi vsak dan.

Pred velikim oltarjem se je oblekel Žiga v škofovsko obleko. Po dovršeni mašni daritvi je imel kratek nagovor, v katerem je pojasnil pomen slavnosti. Povabil je Gašperja pred oltar ter ga pozval, naj glasno prečita viteško obljubo. Pokoren pozivu je čital mladi vitez v začetku z boječim, kmalu pa s krepkim glasom:

„Slovesno se zavežem, da bom Bogu ob vsaki priliki izkazoval najvišjo čast, katoliški Cerkvi pa vdanost in pokorščino. Zavežem se, da bom zvesto služil vladarju in domovini, po svojih močeh nastopal zoper krivico in pomagal pravici do zmage. Zavežem se, da bom branil nedolžne in zatirane, vdove in sirote. Zavežem se pa tudi, da bom ženskemu spolu izkazoval posebno spoštovanje ter branil njegovo poštenje in nedolžnost."

Nato je pokleknil pred škofa, ki ga je trikrat lahno udaril po ramenu z mečem, rekoč:

„V imenu Boga, svetega Mihaela in svetega Jurija te proglašam za viteza."

Po teh besedah mu je izročil znamenja viteške časti: vojno suknjo, pas, meč, oklep, šlem, železne rokavice in zlate ostroge. Navzoči plemiči so mu čestitali na dostojanstvu ter vsi skupaj zapeli zahvalno pesem.

Pred cerkvijo je čakal novega viteza krasno opravljeni konj. Gašper je sedel nanj in jahal med veselo množico. Ta mu je navdušeno klicala: „Na mnoga leta!" in ga spremljevala do Gutenberga.

Grof Jurij Lamberg in gospa grofica sta napravila visokim povabljencem bogato gostijo. Prvi sedež je imel milostljivi gospod škof Žiga, na njegovi desni strani je sedel vitez Gašper, na levi pa prečastiti gospod ljubljanski prošt Nikolaj Operta. Vsa druga gospoda je bila razvrščena svojemu stanu primerno.

V splošni pozornosti je vstal škof in pozdravil zbrano odlično družbo. Posebej je spregovoril v spomin svojemu nečaku sledečo čestitko:

„Lambergarjev grad Gutenberg, kjer je tekla zibelka naših srečnih otroških let, je nadel danes praznično obleko. Mladi Gašper, up rodovine, je prejel viteški udarec. Čul sem, da je pretekla rosna mladost najnovejšega viteza v vzornem vedenju, kar nam daje upanje, da bo tudi njegova prihodnost ne samo brez graje, temveč okrašena s krepostmi, ki so spremljevalke vsakega pravega viteza. Obljubil je danes, da ostane zvest Bogu in Cerkvi, cesarju in domovini, da bo podpiral preganjane in branil nedolžne. Ne rabi pa, vitez Gašper, meča brez potrebe! Kadar ga vzdigneš, vzdigni ga le za resnico in pravico. S tabo se vsi veselimo današnjega dne z nado, da boš delal čast Lambergarjevi rodovini. Tudi tvoj brat Krištof bo čez dve leti obhajal enako slavnost. Slišim, da jo že težko pričakuje in da se lepo nanjo pripravlja. Iz srca želim, da bi bila oba brata prava viteza po mišljenju in dejanju. Pridita bližje k meni tudi vidve mladi deklici, Anica in Francika. Slišal sem, da sta pridni in pobožni. Vedno ostanita taki, da bosta veselje staršem in meni."

Vdano se je zahvalil vitez Gašper presvetlemu škofu, da je s svojim prihodom poveličal današnji družinski praznik.

Grof Jurij pa ni napravil gostije samo povabljenim, temveč je naročil županu Grašiču, naj pripelje na Gutenberg še druge može in njih družine, da se veselijo vsi skupaj Gašperjevega častnega dne. Blaga gospa grofinja pa je poslala tudi revežem in bolnikom nekaj boljšega na njih dom.

Grad Gutenberg je praznoval torej sv. Jurija leta 1472. res dan veselja. Ljudstvo se je radovalo z grajsko družino in skoraj pozabilo, da je grof Jurij njih gospod, kmetje pa njegovi podložniki. Neprisiljena zabava je trajala vse popoldne in še nekaj večera so morali privzeti, preden so se razšli. Za večje kratkočasje so skrbeli potujoči pevci. Takrat je bila navada, da so hodili muzikanti od grada do grada ter opevali slavne zgodbe preteklih časov. Posebno radi so se oglašali tam, kjer so izvedeli za kako družinsko slovesnost. Rekli so jim trubadurji. Igrali in peli so tako živahno, da mladina ni mogla več mirovati. Začela je plesali na prostornem grajskem dvorišču, da je tudi škof Žiga z zanimanjem gledal veselo vrvenje.

VII.
Slavni dan prosjaka Balanta
[uredi]

Pismo je prinesel s štirimi pečati,
ki ga le graščaku žlahtnemu sme dati.

Balantu iz Sničnega je bilo resnično žal, da ni šel včeraj k tako vabljivi slavnosti na Gutenberg. Danes pa ni mogel več ostati doma, dobro vedoč, da je na gradu tudi za njega še kaj ostalo. Oprtil je malho in vzel v roko gorjačo, ki jo je v tistih časih zaradi varnosti nosil vsak možak. Zatvoril je samotno leseno bajto in stopal na zapadno stran hriba tjadol proti Križam. Oziral se je z višine okrog sebe, pa ne zaradi krasnega razgleda, temveč računal je, kod bo hodil in ktere hiše bo obiskal, da bi kaj več dobil. Prva pot ga je peljala v kriško župnišče, ki je stalo pod hribom nekoliko proč od cerkve.

V pritličju se ni nič oglasil, ker ni imel v posebno dobrem spominu duhovnikove postrežnice. Šel je naravnost po stopnjicah v stanovanje gospoda vikarja, ki mu je vedno kaj podaril. Danes pa je trkal zaman na vrata. Skušal jih je odpreti, a so bila zaklenjena. Vrnil se je in srečal v veži postrežnico, ki ga je precej hudo oštela.

„V tako krepkih letih si in beračiš" — mu je očitala. „Vsi moramo delati, ti pa postopaš. Poglej uboge kmete, koliko trpijo od jutra do večera. Lahko bi jim pomagal in kaj zaslužil, pa ne primeš ne za koso ne za sekiro. Radi dajemo v resnici revnim, ti pa nisi vreden podpore."

Veliko drugega mu je še povedala, kakor znajo ženske, a Balant je molčal, čeprav mu je vrelo v srcu. Lahko bi bil vzdignil gorjačo, toda kaj potem? Premagal se je in odšel iz župnišča. Mislil pa je: Vlani so bili Turki že blizu, letos pridejo menda zopet. To naj odpeljejo prvo s seboj daleč dol v Bosno."

Nikamor več ni šel tisto popoldne, le Gutenberga ni hotel izpustiti. Zavil je proti Bistrici, stopil čez most in po strmini korakal proti gradu, kjer so še danes vihrale zastave poprejšnega dne. Pred gradom je lajal nad njim pes čuvaj. Balant, takih sprejemov že navajen, je trdo prestavljal gorjačo, da se je pes umiril ter godrnjaje šel s potu.

Glavni vhod je bil odprt. Prosjak je neovirano stopil na dvorišče in čakal ob zidu, kdo ga bo prvi ugledal. Kar sta prileteli Anica in Francika, stopili k Balantu in ga milovaje ogledovali, ko je držal klobuk v rokah in mrmral neke besede. Od matere vzgojeni v usmiljenju do revežev sta hiteli nazaj in povedali mami, da čaka na dvorišču siromak, proseč miloščine. Dala je vsaki nekaj in rekla deklicama, naj neseta revežu. Kmalu pa je prišla sama za njima, da bi pogledala, kdo je. Takoj ga je spoznala.

„Balant, ti si prišel" — ga je nagovorila. „Že nekaj časa te ni bilo nu gradu. Pa kako si slabo napravljen! Prinesem ti boljši rokavnik, točas pa pojdi z deklicama v kuhinjo, da dobiš kaj gorkega."

Prav dobro se je godilo Balantu v kuhinji. Vsega je dobil dovolj, kakor si je že zjutraj predstavljal, idoč od doma. Ko mu je gospa prinesla tudi rokavnik, si sploh ni več želel za danes. Lepo se je zahvalil in šel dalje. Namenjen je bil v Begunje in v Radovljico, kjer je poznal nekaj hiš, ki jih še nikoli ni zapustil prazen.

Tisto popoldne je zajahal konja vitez Gašper Lamberg in ga obrnil proti Tržiču. Tukaj je obiskal nekaj prijateljev ter se vračal, ker se mu ni mudilo, skozi Križe na Gutenberg. Na poti je srečal Grašičevo Lenco.

„Kam pa tako hitro?" — je vprašal deklico.

„Oče so me poslali po srpe v Tržič" — je odgovorila nekoliko preplašena. Opazila je večkrat, da mladi grof vselej govori ž njo, ako gre mimo nje. Zakaj ne govori tudi z drugimi? Spoznala je, da se zanima zanjo. Čeprav je rada videla, da je tako prijazen, si vendar ni domišljevala kdovekaj drugega. Ona kmetska hči, on pa grof in vitez!

„Si bila včeraj na Gutenbergu? Veliko je bilo deklet, tebe pa menda ne".

„Morala sem ostati doma" — je odgovorila. „V cerkvi pa sem vas videla pri altarju, pred cerkvijo pa na konju".

Gašperju ni bilo viteštvo samo čast, temveč je smatral to čast življenski poklic, ki ga mora izvrševati kakor je obljubil. Splošnost mu je stopila pred oči in enako vedenje do vseh. Zato je sklenil pretrgati osebna nagnjenja ter dober in pravičen biti vsakemu brez izjeme. Vedno so mu hodile na misel besede, ki jih je govoril pred oltarjem: „Zavežem se, da bom branil nedolžne in zatirane, vdove in sirote. Zavežem se pa tudi, da bom ženskemu spolu izkazoval posebno spoštovanje ter branil njegovo poštenje in njegovo nedolžnost".

Te obljube se je zavedal zdaj in vedno v poznejšem življenju. Sicer pa ni bilo povoda, da bi mu mogla vest kaj očitati zaradi Lence. Še manj pa deklici, katere lepo vedenje je bilo obče znano. Prijazno se je poslovil od nje ter ji zaklical: „Z Bogom, Lenca!" — ko je odhajala proti Tržiču.

Mi pa gremo zdaj za Balantom, da vidimo, kako je hodil v Radovljico. Nič se mu ni mudilo in nič ga ni skrbelo, saj je doma zaklenil prazno bajto. Toda še roparjem bi se ne zdelo vredno, trgati ključavnico od vrat tam, kjer ni ničesar najti.

Prosjak je prišel prvi dan samo do Sv. Lucije. Tukaj je poznal vse ljudi, toda najrajši je ostajal pri Klandru. Mladi gospodar in mlada gospodinja sta ga rada poslušala, ker je donašal vedno dosti novic.

„Slišimo, da namerava gutenberški graščak Jurij Lamberg kupiti tudi grad Kamen pri Begunjah", je poizvedoval Klander.

„Seveda", je pritrdil Balant.

„Ta rod si bo pridobil veliko premoženja na Kranjskem", je zavidljivo nadaljeval Klander. „Graščine na Dolenjskem, graščine na Gorenjskm, poleg tega pa dobre cesarske in deželne službe, — ni vraga, da postanemo kmetje še večji sužnji, kakor smo bili do zdaj."

Takoj se je poznalo, da pripada Klander gotovo kmetski stranki, ki pripravlja upor zoper graščake. Ta upor je bil zdaj še le v začetku razvoja, v poznejših letih pa je izbruhnil z vso močjo na dan. In vprav mladi Klander je postal že kot prileten mož glavni voditelj upornih kmetov na Gorenjskem.

Balant je nekaj časa molčal in premišljeval, kaj bi odgovoril. Pripoznati moramo, da iz hvaležnosti do dobrot, ki jih je prejel od blage grofinje Agneze, ni hotel pritrditi Klandrovi trdi sodbi o graščakih. Sicer pa bomo videli pozneje, da Balant ni bil tako slab človek, kakor so govorili ljudje o njem. Rekel je:

„Lambergova rodovina na Gutenbergu — tako sem že večkrat slišal — nima velikega premoženja v denarju. Je predobra, da bi ji kaj prida ostajalo. Če pa misli grof Jurij kupiti grad Kamen, ni gotovo, da ga bo tudi takoj plačal. Saj se dobi dandanes marsikaj na dolg, seveda proti poroštvu".

Klander je uvidel, da se poteguje Balant za graščaka. Zato ni hotel več govoriti o tej reči, in posebno ne z beračem, ki je danes tukaj jutri tam ter raznaša, kar je slišal, povsod naokrog.

Zahvalivši se Klandrovim za prenočišče in hrano je odšel prosjak drugo jutro skozi Srednjo vas proti Begunjam. Grad Kamen, zgrajen med skalnato sotesko, je odložil za obisk nazaj grede. Tudi v Begunjah se ni nikjer oglasil, upajoč, da bo toliko bolje opravil v Radovljici in na lipniškem gradu pri Lancovem. Toda zmotil se je. Ko so mu bili vedno naklonjeni, se ni danes v Radovljici nihče zmenil zanj. Opazil je nemirno letanje semintja, kakor bi se bilo zgodilo nekaj izrednega. Pesebno na lipniškem gradu, ki so mu rekli Waldenburg, in je bil poprej last grofov Ortenburžanov, je vladala huda zmešnjava. Še le na večkratno vprašanje mu je povedal grajski hlapec: „Pravkar je prišlo iz Ljubljane naznanilo, da so Turki blizu!"

„Ti, Balant!" — je zavpil nad njim lipniški oskrbnik. „Ti si doma iz Križev. Poznamo te, da nisi počasen in da imaš čas kakor nihče drugi. Iščemo hitrega človeka, da bi nesel tri pisma. Eno oddaš v gradu Kamen, eno na Gutenbergu in eno Paradajzarjem v Tržiču. Pol ure se pri nas odpočiješ. Dobiš južino in plačo v denarju. Si zadovoljen?"

„Seveda sem, gospod oskrbnik."

„Obljubiš, da boš vestno in hitro opravil?"

„Obljubim. V treh urah bo vse oddano. Prinesem nazaj tudi potrdila, da sem pisma naslovljencem resnično izročil."

Prihoda Turkov niso naznanjevali samo s kresovi, temveč tudi s pismenimi poročili. Prišlo je v navado, da so Hrvatje ob času nevarnosti pošiljali na Kranjsko pisma, ki so jim rekli „Turški glasi". Poslanci so jih prenašali iz kraja v kraj in napovedovali prihod Turkov. Mestni stotniki, poveljniki trdnjav in graščaki so potrjevali prejem s svojim podpisom. „Turški glasi" so nenavadno hitro švigali semintja. V najkrajšem času je bil naznanjen turški vpad. Več takih „turških glasov" je še ohranjenih. Pisani so z glagolico v hrvaškem jeziku. Za zgled naj služi sledeče pismo iz istega časa:

„To smo oteli dati na znanje, da vi od grada do grada po vsem Vinodolu do Tersata i na Riku i dalje na Pivku, na Kras i tja do Lublane te iste glase oznanite, da se vsaki zna deržati pripravan zoper Turka i čuvat se, da se škoda ne primeri. Bog s vami."

Balant je ob štirih popoldne zapustil lipniški grad, ko mu je oskrbnik stisnil dobro plačilo v roko. Kot dober pešec je kar zdrčal po brežini proti Savi, hitel čez savski most in navzgor proti Radovljici. Tu se ni nič ustavil. Vpraševali so ga, kam gre tako hitro. „V Tržič!" - je kratko odgovarjal. Ob petih je bil na Kamnu. Povedal je, odkod pride, oddal na pergamenu pisano zapečateno poročilo, prejel potrdilo in odšel pod planino Dobrčo na Gutenberg. S kratko pripombo je izročil pismo mlademu vitezu Gašperju Lambergarju in odkorakal po prejetem potrdilu brez pomude v Tržič. Tržičani, že od nekdaj zelo radovedni ljudje, so stikali glave in se vpraševali, kakšen važen opravek ima Balant iz Sničnega. On pa je hitel v grad in oddal pisanje graščaku Paradajzarju točno ob sedmih zvečer. Drugo jutro je nesel prav zgodaj na Lipniški grad potrdilo o resničnem prejemu „Turških glasov".

Povsod so se ustrašili tistih par besedi, ki jih je prinesel Balant. On pa je večkrat rekel, da je bil dan 26. aprila leta 1472 zelo slaven dan v njegovem življenju.

VIII.
Turki leta 1475 drugič na Gorenjskem
[uredi]

„Turški glasi", poslani s Hrvaškega, so segali v najskrajnejše naselbine kranjske dežele. Zopet tisti strah in tista zmešnjava kakor leto poprej.

Vsak je skril svoje imetje tja, kjer je bilo najbolj varno. Veliko polja je ostalo neobdelanega. „Čemu se bomo mučili?" so govorili kmetje. „Saj nam bo sovražnik vse uničil." Že prejšnje leto so zgradili več obrambnih zidov, zdaj so jih v še večjem številu. Rekli so jim tabori ali tabri. Ker nižjega ljudstva ni nihče branil, se je moralo braniti samo.

Kako pa je bilo v tistih časih glede varstva prebivalcev?

Slovenske dežele so morale odbijati najhujše napade z lastno močjo in z lastnimi pripomočki. Kakšne žrtve in kakšno junaštvo! Cesarske vojske ni bilo nobene. Plemenitaši so imeli sicer četo vojakov, kar je bilo pa konjikov, je imel vsak nekaj hlapcev v pomoč. O posebnih prilikah so mesta, trgi in samostani poslali določeno število brambovcev ter skrbeli za njih vzdrževanje. Ker pa ta maloštevilna vojska ni zadostovala ob turških napadih, je morala dajati vsaka hiša enega za boj sposobnega moža. Zato čitamo večkrat v narodnih pesmih:

Fantje se zbirajo,
daleč marširajo,
daleč na turško stran,
jaz pa te šprahe ne znam.

Ali pa sledeči dve vrstici:

Jaz pobič pojdem na vojsko
dol na pokraj'no ogrsko.

Na ta način se je zbralo okrog 20.000 mož, toda preteklo je precej časa, preden so bili pripravljeni za boj. Kljub temu niso mogli dosti opraviti, ker so turški jezdeci svoje napade izvršili nepričakovano, z veliko naglico na raznih krajih. V turških četah so bili sami lahki konjiki. Pojavili so se kakor blisk, drli naprej in slično nevihti planili na prestrašeno ljudstvo. Oropali in požgali so vasi, preden je mogel kdo misliti na odpor. Prav tako hitro so zopet odšli. Zato so kranjski poveljniki prejkomogoče razglasili turške napade. Ako so ljudje pravočasno zvedeli o prihodu Turkov, so vendar še marsikaj rešili.

Tako je bilo v našem slučaju glede „Turških glasov". Prebivalci so bili dosti zgodaj poučeni o sovražnem napadu. Zdaj so še čakali, kdaj zažarijo zvečer kresovi po gorah. Teh pa leta 1472 na Gorenjskem niso ugledali nikjer. Kmalu je došlo namreč poročilo, da so prodrli Turki samo do Ljubljane. Tukaj so našli vsa mestna vrata zaprta in zidovje močno zastraženo. Zato so postavili šotore zunaj mesta ter se utaborili za cerkvijo sv. Krištofa, v Šiški in na Poljanah. Naskakovali so mestno zidovje, čez pa niso mogli priti. Toliko hujše so ropali okrog Ljubljane in zažgali župno cerkev sv. Petra, stoječo izven mestnega obzidja. Končno so jih odpodile krogle z ljubljanskega gradu, da so odšli nazaj proti hrvaški meji.

Leto 1472 je torej srečno preteklo za gorenjsko stran. Ljudstvo se je poprijelo zopet vsakdanjega dela.

„Zakaj si nas strašil s tistimi „Turškimi glasovi?" je marsikdo očital Balantu. Pa ne zares, temveč v šali. Saj je Balant spolnil svojo domovinsko dolžnost. Od tega časa je imel prosjak iz Sničnega nekoliko večjo veljavo med ljudstvom, še križkega vikarja postrežnica, ki ga je poprej dostikrat oštela, mu je privoščila vselej kaj boljšega, kadar je prišel v župnišče.

Da bi zopet uredil kriško občino, vso zbegano zaradi prestanega strahu, je sklical župan Grašič veljavne može k posvetovanju pod vaško lipo pred cerkvijo. Vsi so se odzvali vabilu. Po običaju takratnih časov je držal župan v rokah dolgo palico kot znamenje svoje oblasti.

„Hvalimo Boga, da Turkov ni bilo v naše kraje", je govoril zbranim kmetom. „Dovolj smo imeli škode zaradi njih, toda vse bomo polagoma pozabili in živeli v miru. Ampak kako dolgo? Sovražnik dobro ve, da smo slabo zavarovani in da še marsikaj lahko dobi v naši deželi. Bodimo pripravljeni na vse!"

„Kakšni pa so ti ljudje?" je vpraševal Mlakar.

„Kakšni?" je ponavljal Lončar. „Jaz še nobenega nisem videl. Slišal pa sem, da so temnih zaraslih obrazov, črnih oči in črnih las, da imajo široke hlače in kratke krive meče, glave pa povite v rdeče cunje."

„Saj bi se vsakega ustrašil, če bi ga ugledal", je dostavil Markelj iz Kovorja.

„Njih domovina je Azija, njih vera pa mohamedanska", je razlagal Grašič. „Bogu pravijo Allah in ga vedno kličejo na pomoč. Kot največjega preroka častijo Mohameda. O njem pravijo, da je prvi za Allahom. Mi imamo križ kot versko znamenje, Turki pa polmesec. Na vseh zastavah je naslikan polmesec, nad njim pa zvezda. To mi je pripovedoval naš graščak Jurij Lamberg, ki je videl Turke v Ljubljani."

„Ali je res, da imajo po več žena?" bi bil rad vedel Miklavž iz Gozda.

„Seveda", mu je pritrdil Grašič. „To jim je dovolil njih prerok Mohamed. Toda vse turške ženske morajo imeti zagrnjen obraz. Samo oči so proste, vse drugo je skrito."

Kmetje so začudeni poslušali župana.

„Kakšno vero pa imajo Turki, če imajo sploh kakšno vero?" bi bil rad izvedel Mali z Golnika.

„Ne misli, da bi jaz vse vedel", je odvrnil Grašič, „Kar pa vem, sem si dobro zapomnil iz Lambergovega pripovedovanja. Turkov pravzaprav ne prištevajo k nevernikom. Krščeni niso, vendar verujejo v enega samega Boga. O njem pravijo: Allah je živ in nespremenljiv. On ne zaspi, on ve, kaj je pred nami in za nami, ljudje pa ne razumejo ničesar, razen kar hoče on. Njegov prestol obsega nebo in zemljo. Turška verska knjiga se imenuje koran. O njej trdijo, da je edino prava in da so vse druge knjige nepotrebne."

„Ali tudi kaj molijo?" je vprašal Lončar.

„Seveda molijo po svoje. Kadar Turek moli, položi na zemljo pogrinjalo, poklekne nanj z obema kolenoma, razpne roke, gleda proti solnčnemu vzhodu, se dotika zemlje s čelom in vzdiguje glavo. To ponavlja dalj časa."

„Čudni ljudje!" je zaklical Mali z Golnika.

„Da, čudni ljudje!" je ponovil župan. „In poleg svojih molitev so tako strašni, da se jih vse boji."

„Pa menda niso vsi taki!" je dvomil Mlakar. „Kakšni so doma, ne vem", je rekel Grašič. „Kar jih pa pride v naše kraje, so sami roparji in razbojniki. Zato pravim še enkrat: Zahvalimo Boga, da jih ni bilo k nam. Zdaj pojdimo spet na delo. Že dve leti živimo v nemiru, morebiti bo kaj boljše."

Zborovanje pod lipo je bilo končano in možje so odšli na svoje domove s trdnim upanjem, da se povrne mir v občino.

Zaman! Teden po Malem Šmarnu leta 1473 so spet oznanjevali „Turški glasi", da je prestopil sovražnik Kolpo pri Metliki. Povsod so zažareli kresovi in zapeli zvonovi. Kakor vihra je divjala turška druhal skozi Dolenjsko. Zgodovinar Valvazor piše, da so imeli Turki pri tem napadu 18 tisoč konjikov in 9000 pešcev. Ljubljano so pustili ob strani, ker niso vozili s seboj pripravnih topov za obleganje. Bilo jim je samo za rop. Drveli so mimo Ljubljane ter povsod požigali in plenili, tja gor do Kranja in Šenčurja. Dovršivši pokončevanje v teh krajih so zapustili savsko dolino in se kakor binkoštne praznike leta 1471 obrnili proti Kokri. Nihče se jim ni zoperstavljal. Kristjani so jim bili izročeni na milost in nemilost. Nikjer pomoči, ne od države ne od dežele. Sovražnik je imel na stežaj odprta vrata in je neovirano pustošil. Tujec je gospodoval, domačin mu je bil suženj. Kljub temu naši ljudje niso obupali. Veliko so trpeli, toda vse junaško prenašali.

V župniji Preddvor sta prišla župnik in duhovni pomočnik roparjem naproti z rožnim vencem v roki. V cerkvi je bilo zaklenjenih veliko starčkov in otrok, ki so na glas molili. Turki so bili toliko usmiljeni, da so jim prizanesli.

Nad Preddvorom so udrli v ozko kokriško dolino, k sreči je bilo raztresenih tu več kmetskih domov v gorah, kamor so imeli sovragi predaleč. Obiskali pa so Marijino cerkev, stoječo na griču, pod katerim teče Kokra. Pobrali so v svetišču, ki je veljalo kot božja pot, kar je bilo vrednega in drli naprej proti Koroškemu. Še dandanes najdejo v Kokri podkve majhnih turških konj v dokaz, da so Turki res ropali tod okoli.

Ljubka pravljica je združena z oropanimi Marijinimi cerkvami na Slovenskem. Pravljica je dobila izraz, v sledeči narodni pesmi:

Mežnar zgodaj zjutraj vstajal,
jutranjico šel zvonit,
srečala ga je Marija
na cerkvenem pragu.

Prav ponižno jo je baral:
„Kam, Marija, pojdeš ti?" —
„Jaz nič več ne bodem tukaj,
tukaj bivati mi ni."

Mežnar je Marijo prosil:
„Oh, ostani še pri nas!
Al ti manjka sveč na oltarju,
al ti manjka svetih maš;'"

„Men' ne manjka sveč na oltarju,
men' ne manjka svetih maš,
Turki v cerkev so pridrli
in oskrunili moj dom."

Mežnar je Marijo prosil:
„Ne zapusti nas sirot,
lepši tron boš ti dobila,
ne odtegni nam dobrot!"

Mežnarjevo obljubo so spolnili prebivalci Kokre v poznejših letih in zgradili Materi božji lepo novo domovanje. Pa ne več na griču, kjer so jo onečastili Turki, temveč v dolini poleg vode Kokre.

Turki so drveli iz Kokre na Koroško. Obiskali so Železno Kaplo in nadaljevali svoj roparski pohod v Dobrlovas ter pustošili po junski dolini. Prebrodili so Dravo in se na njenem levem bregu razkropili na vse strani. Zapuščali so goreče vasi in veliko število ubitih kristjanov. S seboj so tirali dolge vrste ujetnikov, mnogo domačih živali in težke tovore ugrabljenega blaga. V bližini Celovca so hoteli obupani kmetje vsaj nekaj rešiti iz turške grabežljivosti, toda devetdeset kmetov je obležalo mrtvih. Turki so šli naprej na Štajersko in se pri Brežicah, ko so imeli dovolj ropa, umaknili na Hrvaško.

IX.
Posvetovanje na ljubljanskem gradu
[uredi]

Dobnh svetov prosim modre vas gospode,
da grozeče se ubranimo usode.

Slovenske dežele so bile zaradi vednih turških napadov brez pomoči. Niso imele ne vojakov ne denarja. Deželni stanovi so sicer pobirali nove davke in gradili nove trdnjave, vse to pa ni dosti pomagalo. Zadnje in edino upanje je bil v tej stiski samo še papež v Rimu.

Takrat je vladal katoliško Cerkev Sikst IV. (v letih 1471—1484). Kranjci so sklenili, da ga bodo šli osebno v Rim prosit pomoči. Prvi je to misel sprožil grof Jurij Lamberg, graščak na Gutenbergu. Razodel jo je pri zborovanju na ljubljanskem gradu deželnim stanovom. — Z besedo „deželni stanovi" so zaznamovali združenje višje duhovščine s plemstvom in z mestnimi zastopniki. V ti družbi so bili 3 knezi, 3 škofje (ljubljanski, tržaški in pičenski), 18 grofov, 42 baronov, 2 opata (stiški in kostanjeviški), prost ljubljanski, prior kartuzijanov iz Bistre pri Vrhniki in 7 stolnih kanonikov. Načeloval jim je deželni glavar, ki je imel pisarno na ljubljanskem gradu. Zadovoljni s predlogom gutenberškega graščaka so deželni stanovi izvolili štiri odposlance, ki naj bi se poklonili papežu in mu razložili žalostno usodo naše kranjske dežele. Za ta častni posel so bili izvoljeni: ljubljanski škof Žiga Lamberg, njegov brat grof Jurij Lamberg, stiški opat Osvald in gorenjski arhidiakon kranjski župnik Prosper Kamuli. Ker škof Žiga Lamberg zaradi mnogih opravkov ni mogel prevzeti izvolitve, je nasvetoval drugega odposlanca mesto sebe ter pokazal s to izjavo svoje blago srce. Rekel je:

„Zahvalim se za čast, da ste me izvolili za odposlanca v Rim. Prav rad bi sprejel to poverjenje, pa mi ni mogoče. Vsi veste, da bi zaostalo veliko dušnopastirskega dela, ako bi me ne bilo dalj časa v škofiji. Želim pa mesto sebe nekega drugega, ki ga ni v našem zboru. Javno priznam, da mora vprav naše nižje ljudstvo največ trpeti zaradi turških napadov. Pojdite pogledat po vaseh, pa boste videli grozno razdejanje. Zato bi želel, da bi izbrali tudi iz kmetskega stanu moža, ki bi se pridružil poslanstvu v Rim. Premislile nekoliko, kdo izmed naših kmetov bi bil sposoben za to izvolitev."

Vse je presenetil ta predlog. Mesto škofa pa kmeta! Morebiti niso prav razumeli. Kmetskega ljudstva vendar ni nihče upošteval v tistih časih. Pač pri tlaki in pri davkih, drugod ne. Saj sta odločevala samo dva stanova: plemstvo in duhovščina.

„Vidim, da se čudite moji izjavi", je nadaljeval Žiga Lamberg. »Ponavljam zato še enkrat, da bi izbrali tudi iz kmetskega stanu moža, ki bi se pridružil poslanstvu v Rim. Gospodje! Mene pripelje škofovska služba večkrat na deželo med kmetsko ljudstvo. Tukaj spoznavam ljudi in reči moram, da je veliko zelo razumnih med njimi. Niso obiskovali šol, imajo pa od Boga modrost, ki jo rabijo po njegovi volji."

Zopet tišina med zborovalci.

„Morebiti bi Presvetli sami imenovali zmožnega za ta posel", se je končno oglasil opat Osvald iz cistercijanskega samostana v Stični. „Tudi jaz imam dosti opraviti s kmeti na deželi in sem popolnoma teh nazorov kakor vaša Presvetlost. Kmetje delajo, trpijo in molijo. Pa imajo tudi precej soli v glavi."

„Dobro, ga bom imenoval. Semintja obiščem svojega brata Jurija na Gutenbergu. Tam sem spoznal kriškega župana, ki se piše Janez Grašič. Pripoznam, da mi je zelo ugajal. Njegovi rojaki so mi pripovedovali, da vselej kličejo Grašiča k razsodbi, kadar je treba kaj važnega spregovoriti. Kar on reče, obvelja. Zato so ga volili vaščani že trikrat za župana. Kaj pravite, gospodje, k temu?"

Oglasil se je grof Jurij Lamberg, graščak z Gutenberga.

„Janez Grašič je moj podložnik. Velikokrat so bili že hudi prepiri med graščino in občino, on pa je vse na lep način poravnal in zadovoljivo za obe stranki."

„Če je tako razumen, sem tudi jaz za njega", je pritrdil opat iz Bistre.

„Da pospešim konec razgovora, dam predlog milostljivega gospoda škofa na glasovanje", je rekel deželni glavar Žiga plem. Sebriach. „Kdor je izmed častitih zborovalcev za to, da gre kriški župan Janez Grašič z deputacijo k papežu v Rim, naj blagovoli dvigniti roko."

Vsi so dvignili roke, čeprav je bilo med njimi nekaj nezadovoljnih. To so bili tisti, ki so imeli kmeta za človeka nižje vrste.

„Lepa hvala, gospodje, da smo edini. Izjavljam, da je kriški župan Janez Grašič enoglasno izvoljen za odposlanca v Rim. Zdaj imam pa še vdano prošnjo", je nadaljeval deželni glavar, „da bi blagovolil naš presvetli gospod škof Žiga Lamberg sestaviti adreso kranjskih deželnih stanov Njegovi svetosti papežu Sikstu."

„Prav rad to storim", je rekel Žiga Lamberg. Tedaj je zaključil deželni glavar posvetovanje z naznanilom, da se nadaljuje seja drugi dan ob 10 dopoldne.

Drugi dan so bili ob določeni uri na ljubljanskem gradu zbrani spet vsi svetovalci. Škof Lamberg je izročil deželnemu glavarju adreso, ki jo poneso izvoljeni odposlanci v Rim.

„Pripomnim", je dejal glavar, „da je čitanje adrese edina točka današnjega zborovanja."

Ob splošnem zanimanju jo je začel citati zapisnikar s krepkim glasom:

»Sveti oče!

Zapuščene ovčice pribežimo polni zaupanja k Vam, kakor so pribežali vsi tisti, ki so jih stiskali sovražniki Kristusovega imena. Turki so že velikokrat pridrli v našo deželo, požigali in morili, da smo vsega usmiljenja vredni. Kaj nas čaka, če zopet pridejo? Nič drugega, kakor da bomo morali mi Kranjci in prebivalci sosednih pokrajin, ki z nami enako silo trpe, zapustiti svojo domovino. Ako se to zgodi, kje bo ta pregnana množica našla zavetja in živeža? In kaj se bo zgodilo, če bo Turek zasedel naše dežele ter stegoval svoje grabežljive roke tudi po drugih krščanskih pokrajinah? Vse bo uničil. Kdor ni sam izkusil turških grozovitosti, mu jih ni mogoče povedati ne s pismom ne z zgovornimi besedami. Kdor pa je sam slišal bridko vpitje ugrabljenih kristjanov in videl njih veliko trpljenje, ta je bil ganjen do solz. Kdo je bolj zapuščen, kdo revnejši kakor mi? Štiri leta že trajajo turški napadi in še jih ne bo konec, ako nam ne prihiti Bog sam z mogočno roko na pomoč. Malo čutimo, da bi se kdo zmenil za naše dežele, za porušene cerkve in hiše. Sami se moramo braniti, da ne pridemo ljutemu Turku v roke.

Zdaj imamo trojno izbiro. Prvo, da zaženemo sovraga iz dežele. Drugo, da zapustimo svoj rojstni kraj. Tretjo, da nas zasužnji Turek. Prvo je skoraj nemogoče, ker se ne moremo braniti njegovi sili. Drugo je še hujše, ker bi morali živeti na tujem v pregnanstvu. Tretje bi nam bilo pa posebno hudo, ker bi bili mi, ki nosimo ime Kristusovo, podložni zaničevalcu tega svetega imena. —

Da ostanemo združeni z rimsko cerkvijo in da tudi sosedne dežele ne pridejo v enake stiske, moramo klicali na pomoč. Naše razmere so take, da popolnoma propademo, ako ne dobimo prijateljev, ki bi nas podpirali. Če zasede sovražnik naše dežele, ga ne bo ovirala ne gora ne voda, da bi ne vdrl tudi v nemške in italijanske pokrajine. Bati se je celo za Rim, ker so Turki po zasedbi Carigrada prišli že v kratkih letih tako daleč.

Koga drugega pa naj bi klicali na pomoč, kakor najvišjega poglavarja krščanske cerkve, tistega, ki je od Boga postavljen, da krmari čoln sv. Petra. Zato smo trdno prepričani, da se ne bodo mogli mohamedanci nikdar ponašati in govoriti: Mi se ne bojimo krščanskega meča, ker je ni sile, ki bi nas ovirala v prodiranju in potisnila nazaj.

Iskreno prosimo Vašo Svetost, naj uvažuje veliko nečast, ki jo dela sovražnik s tem, da ruši hiše božje, skruni zakramente in da je bilo toliko božjih služabnikov ter več tisoč ljudi pomorjenih. Kako neusmiljeno je Turek ločil može in žene, brate in sestre, starčke in otroke, ter jih nage, bose, lačne, žejne, vkovane v verige in z na hrbtu zvezanimi rokami odgnal v sužnost! Kako sramotno in brez kazni oskrunja žene in device, ki kličejo na pomoč, pa jim nihče pomagati ne more! Kako neusmiljeno preliva krščansko kri in kakšno revščino trpijo kristjani, ki jim je bilo vse imetje ugrabljeno in požgano ter nimajo nikjer zavetja, da bi se skrili sovražniku! Kako strašna nadloga je to, da morajo matere z malimi otroki v črni noči in nevihti bežati iz domače hiše, bežati večkrat brez obleke, da nimajo ne sebe ne dece s čim pokriti! Koliko je mraza, strahu in joka! Nobeno človeško srce ne more tega popolnoma umeti, nihče popisati in dopovedati.

Zato prosimo Vašo Svetost in ves kardinalski zbor, da bi nam prejkomogoče pomagali z močno deželno hrambo ali pa še boljše, da bi napravili veliko vojno podvzetje zoper silovitega sovražnika. (Glej dr. Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda.)

Kranjski deželni stanovi v Ljubljani, na dan po sv. Marku 14-4.

Pripis: Od kranjskih deželnih stanov pooblaščeni poslanci, ki izročajo Vaši Svetosti pričujoče pismo, so sledeči: Grof Jurij Lamberg, graščak na Gutenbergu, Osvald, opat cistercijanskega samostana v stični, Prosper Kamuli, apostolski protonotar in župnik v Kranju, Janez Grašič, posestnik in župan v Križah nad Kranjem.

Poslanica, ki so jo nesli v Rim, je bila sestavljena v latinskem jeziku. Pri seji deželnih stanov pa jo je čital zapisnikar v nemščini. Vsi odborniki so odobravali njeno vsebino in se zahvalili škofu za genljiv opis turških grozovitosti. Deželni glavar je zaključil sejo z besedami:

„Ne prikrivajmo si, da živimo v skrajno žalostnih razmerah. Vse blagajne so izpraznjene. Stroški naraščajo od dne do dne. Naloženih je že toliko davkov, da ni nobenega upanja, kje bi še kaj dobili. Kranjska dežela omaguje pod bremeni, ki jih mora nositi. Turku se ne moremo več zoperstavljati. Do zdaj smo ga v Ljubljani nekoliko odbijali, v bodoče ga ne bomo mogli več. Zato smo segli po zadnjem sredstvu, ki nam daje iskrico upanja. Približati se hočemo očetu kristjanov z nado, da prošnja ne bo brezuspešna, saj je naš poraz tudi njegov poraz, naša zmaga tudi njegova zmaga."

X.
Pri papežu Sikstu v Rimu
[uredi]

Pred rimska vrata pridejo,
vratarja brž pokličejo:
„Oj ti vratar, vratar ti mlad,
ki ključ imaš od rimskih vrat,
odpri jih trudnim romarjem,
od daleč smo dospeli sem.
Očeta svetega iščemo,
le nanj se mi zanašamo."

Nemalo začudenje je nastalo v vsej okolici, ko so ljudje zvedeli, da bo šel kriški župan Janez Grašič v družbi visokih gospodov v Rim. Menda se še ni nikoli zgodilo, da bi bil preprost slovenski kmet izbran za poslanca k svetemu očetu. In da ga je sam ljubljanski škof Žiga Lamberg za to opravilo priporočil!

Kriški vikar je prišel prvi Grašiču čestitat, za njim pa kar po vrsti vsi drugi občani. Daleč na okrog so edino o tem govorili in blagrovali Grašiča, da bo videl Rim in papeža.

Grašičeva žena Katarina in hčerka Lenca sta imeli seveda polne roke dela. Pa še zelo sta morali hiteti, ker je bilo samo tri dni časa. Odhod poslancev je bil namreč določen za prvi dan majnika 1474.

Katarina je pripravila za moža popotno, poleg tega pa še najlepšo praznično obleko: nove hlače, višnjeve nogavice, nizke čevlje, rdeč telovnik z okroglimi srebrnimi gumbi, kratek suknjič z visokim ovratnikom in prostoren plašč, ki naj bi služil za slučaj deževnega vremena. Lenca je skrbela za lično izdelano perilo. Zadnji dan pred odhodom je šel Grašič na Gutenberg, da ga je gospod graščak poučil o vseh podrobnostih potovanja. Težak je bil dan poslovitve. Vsak bi bil še rad govoril z županom in mu voščil srečen povratek. Katarina in Lenca sta mu naročevali, naj pazi na denar, ki ga je imel hranjenega v močnem usnjatem pasu. Potem je domači hlapec napregel konja in peljal svojega gospodarja do Ljubljane. Tukaj so se sešli vsi štirje odposlanci in nastopili pot v središče kraščanstva.

Tri dni je trajala vožnja do Trsta. V Trstu so čakali skoraj dva dni, da je odplula jadrnica proti Ankoni. Vetrovi so bili tako ugodni, da so se naši popotniki že 8. majnika izkrcali na obrežju mesta Ankone. Vedeli so, da ni daleč od Ankone glasovita cerkev „Maria Loretto". Šli so tja, opravili božjo pot in se potem odpeljali na dveh laških koretah v gorovje Apenin. Ta vožnja ni bila posebno prijetna. Vsak voz je imel dve visoki kolesi in v vsak voz sta bili vpreženi dve muli. Popotnike je metalo po slabi poti semintja. To pa še ni bilo najhujše. Vsa neprijazna okolica tostran in onstran Apenin je bila na slabem glasu zaradi ondotnih roparjev (brigantov). In kakšno laščino je ljudstvo govorilo! Še župnik iz Kranja Prosper Kamuli, popolnoma vešč laščine, jih je s težavo razumel. O kako je bila naša četvorica vesela, ko je imela za seboj te samotne kraje. Odpirale so se prijazne sončne pokrajine z mestoma Foligno in Spoleto, odgrnila se je pred očmi ravnina, segajoča tja do Rima. Popotniki sicer niso ugledali veličastne kupole sv. Petra, ker takrat še ni bila zidana, prikazovale pa so se starorimljanske stavbe, kažoče, da ni več daleč sveto mesto.

Poslanci so se po prihodu v Rim odpočili zaradi naporne vožnje. Drugi dan, določen za sprejem pri papežu, so nadeli slavnostno obleko. Grof Jurij Lamberg je nosil znake svojega dostojanstva. Stiški opat Osvald je delal v beli obleki cistercijanskih redovnikov in z zlatim križcem čez prsi častitljiv vtis na vsakega, ki ga je videl. Prav tako je bil apostolski protonotar in župnik iz Kranja, Prosper Kamuli, značilen pojav v svoji opravi. Kaj pa župan Janez Grašič, naš gorenjski korenjak, v praznični narodni noši? Ta je bil najzanimivejša prikazen v rimskih ulicah. Ljudje so se ustavljali in vpraševali, odkod je doma mož v tako nenavadni obleki.

Papeži so stanovali v tistih časih že v vatikanski palači poleg cerkve sv. Petra. Do leta 1308 so imeli svoj sedež pri baziliki sv. Janeza Krstnika v Lateranu, ki jo je kot prvi postavil cesar Konstantin. Od leta 1308 naprej pa so stolovali in stolujejo še zdaj v Vatikanu. Čeprav so imenovali lateransko baziliko „mater in glavo vseh cerkva na zemlji", so si vendar papeži izbrali za stalno bivanje vatikansko palačo poleg cerkve sv. Petra. Zato obišče vsak popotnik, dospevši v Rim, najprej to cerkev. Saj je tukaj grob prvega papeža sv. Petra. Tudi to je zgradil cesar Konstantin in jo bogato obdaroval, papež Silvester pa jo je posvetil. Imela je pet ladij in mnogo kapel, bleščala se je v marmorju in zlatu. Toda s časom je začelo njeno zidovje odjenjevati. Ker ni nobena poprava pomagala, so cerkev podrli in na njenem mestu zgradili sedanjo baziliko, ki prekaša po velikosti in lepoti vse cerkve na svetu. Zidali so jo 120 let, preden je bila popolnoma dovršena. Vsi krščanski narodi, bogatini in preprosti ljudje, so pomagali z denarjem. Papež Urban VIII. jo je posvetil 18. novembra 1626. Naši popotniki torej niso videli cerkve sv. Petra, kakršna je zdaj, temveč še staro cerkev, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin.

Ko je dobil grof Jurij Lamberg, voditelj kranjske deputacije, dovoljenje za sprejem pri papežu Sikstu IV., so prišli odposlanci 15. majnika 1474 v vatikansko palačo in čakali, da pridejo na vrsto. Lahko si mislimo, da bije človeku srce ob taki priliki precej hitreje nego po navadi. Posebno Grašiču so se zdeli ti dogodki bolj sanje kakor resnica.

Vrata so se odprla in pred njimi je stal poglavar vesoljne Cerkve. Slikarji nam ga predstavljajo kot krepkega moža gladko obritega obraza, majhnih ust, določno razvitega nosu, velikih oči in glavo pokrito s črno baržunasto kapico, segajočo do srede ušes. Zgodovinarji — tudi katoliški —- pravijo o njem, da je delal bolj za razširjenje posvetne oblasti in se le malo pečal s cerkvenimi zadevami ter nekoliko preveč skrbel za svojo lastno rodbino. Sicer pa je bil zglednega življenja.

Pred Sikstom IV. so torej pokleknili kranjski odposlanci in mu poljubili obuvalo, v katerem so bile všite koščice svetnikov. Prijazno jih je sprejel in jim odkazal sedež pri mizi. Grof Lamberg, dobro vešč italijanskega jezika, je predstavil svetemu očetu svoje tovariše. Sikst je držal v rokah prošnjo kranjskih deželnih stanov, ker mu je bila izročena že dan poprej, da jo je mogel proučiti.

Začel se je sledeči razgovor:

Sikst: „Pozdravljam vas, ki ste prišli tako daleč v Rim. Prošnjo sem dvakrat prečital in spoznal iz nje, da ste v veliki stiski. Takoj sem sklenil, da vam bom pomagal zoper sovražnike krščanstva. Vaš škof Žiga Lamberg gotovo veliko trpi v teh žalostnih okoliščinah."

Lamberg: „Prav veliko. Turki so mu leta 1469 porušili stolno cerkev sv. Nikolaja. Z velikim naporom jo je spet priredil za božjo službo."

Sikst: „Vi ste tudi Lamberg, kakor škof."

Lamberg: „Da — brata sva."

Sikst: „Tako, brata! Zelo me veseli! In vas tudi vidim tukaj, cistercijanski opat iz Stične. Kako je z vašim redom in samostanom?"

Opatu ni gladko tekla laščina. Odgovarjal je v latinskem jeziku: „Red spolnuje točno svoja pravila, toda samostan je v zelo slabih razmerah. Leta 1471 so prihrumeli Turki in opatijo porušili do tal. Redovniki so z opatom Ulrikom zbežali; kar jih je ostalo doma, so jih Turki tirali s seboj. Nekaj smo že zgradili na novo, veliko pa še čaka poprave."

Sikst: „Težko mi je, da slišim taka poročila. Kako pa je v vašem kraju, gospod protonotar Kamuli?"

Kamuli: „Mesto Kranj, kjer sem župnik, so turški roparji že dvakrat napadli in povzročili mnogo škode. Ljudje so v takem strahu, da opuščajo trgovino in delo na polju ter odhajajo drugam. Vse bo opustošeno, če ne dobimo pomoči."

To in še več drugega je pripovedoval Prosper Kamuli svetemu očetu.

Sikst: „Slišal sem že o turških vpadih na Kranjsko, toda nisem si predstavljal, da je tako hudo. Res potrebujete pomoči. In s sabo imate še enega tovariša iz vašega kraja v narodni noši."

Pokazal je na Janeza Grašiča iz Križev.

Odgovoril je grof Lamberg: „Značajen krščanski mož in predstojnik občine. On prihaja v imenu naših posestnikov poljedelcev, ki morajo posebno veliko trpeti zaradi turških grozovitosti. Na željo ljubljanskega škofa Žige Lamberga smo ga izvolili za odposlanca k Vaši Svetosti."

Sikst: „To je prav, da vidim tudi kmeta-poljedelca med vami. Res slikovito nošo imate na Kranjskem."

Potem je papež nadaljeval: „Pregledal sem prošnjo deželnih stanov iz Ljubljane in spoznal iz podatkov, naj kaj storim v zaščito kranjske dežele. Štiri leta — tako čitam v prošnji — vas že napada sovražnik, ruši cerkve in hiše, mori kristjane ali jih goni v sužnost. Verjamem, da je vse resnično. Vi želite, da bi vam pomagal z močno hrambo ali z velikim vojnim podjetjem. Posvetoval se bom s kardinali ter odredil, kar bi bilo najbolj uspešno in pa — seveda — kar bi bilo v moji moči. Prošnje dohajajo od vseh strani, toda ozirati se hočem prav posebno na vaše potrebe. Povejte doma, da ima oče krščanstva iskreno sočutje z vašo tako hudo obiskovano deželo in da ima namen, ji tudi v dejanju pomagati. Blagoslavljam vašega škofa, vas, ki ste prišli tako daleč, vaše deželne stanove, vaše družine in vso Kranjsko."

Odposlanci so pokleknili in prejeli blagoslov. Pri slovesu je dal papež vsakemu za spomin velik zlatnik z napisom: SIXTVS QUARTVS PONTIFEX MAXIMVS (Sikst četrti najvišji duhovnik).

Čas, ki jim je bil še na razpolago, so uporabili poslanci za ogledovanje Rima. Čeprav takratno mesto ni bilo tako sijajno, kakor je današnje, imelo pa je še veliko starorimljanskih spomenikov, ki so zdaj že bolj redki. Rim je sezidan na sedmih gričih. Vsak ima svoje ime. Zdaj so večinoma vsi griči polni poslopij, da se višine sem in tja prav malo poznajo. V srednjem veku, ko se je vršila naša zgodba, so se višine še dobro razločevale. Posebno značilen je bil glavni grič z imenom Kapitol. Bil je močno utrjen in venčan z gradom. Menda ni kosa zemlje, ki bi bil večjega zgodovinskega pomena kakor ta. Tukaj se je dolga stoletja odločevala usoda raznih narodov. Tukaj so mogočnjaki delali postave in napovedovali vojske. Ogromne stopnice so peljale in peljejo še zdaj na vrh kapitolskega trga, obdanega z marmorno ograjo in z umetno izdelanimi kipi. Prav tako je bil takrat še precej dobro ohranjen pod gradom ležeči Forum romanum, prostor, na katerem so se vršili javni shodi. Tudi Kolosej, odločen za gledišče, še ni bil podoben razvalini.

Sezidan v podolgasto okrogli obliki je kolosej imel štiri glavna vrata in 76 drugih vhodov v notranjost. Krog in krog so se vrstili v več nadstropjih kameniti sedeži za 90.000 gledalcev. V poznejših letih so kamenje te velikanske zgradbe rabili za zidanje novih hiš.

XI.
Povratek iz Rima
[uredi]

Papež Sikstus se je razveselil,
sveti blagoslov nam je podelil.
Kranjcem daroval bo svojo moč,
zoper Turke pošlje jim pomoč.

Šest dni so se mudili Kranjci v Rimu, da so ogledali njegove zanimivosti. Čeprav bi bili radi ostali še nekaj časa, je vendar prevladovala želja, da bi videli kmalu svoje drage v domovini. Vrh tega so naraščali tudi stroški, ki so jim velevali, naj se vrnejo domov.

Da ne bi hodili po isti poti nazaj, po kateri so prišli v Rim, so si izbrali črto čez Firenco, Bologno in Benetke.

Firenca je bila najimenitnejša za Rimom. Ni sicer prekašala drugih italijanskih mest po velikosti, na vsak način pa po lepoti. Takrat je vladala tam glasovita rodovitni Medici, ki je imela ne samo pri plemenitaših, temveč tudi med ljudstvom veliko veljavo. Podpirala je umetnosti, gojila znanstvo, blažila revščino nižjih slojev, ustanovila več bolnišnic ter sploh izvrševala dela krščanske ljubezni.

Naši potovalci so srečali pogrebni sprevod v neki firenški ulici. Dolga vrsta mož, oblečenih v črne halje, z maskami na obrazu, z velikimi rožnimi venci ter prižganimi svečami v rokah, je spremljevala mrtveca v odprti krsti. Stopali so hitro, kakor bi bili imeli nujen opravek. Italijanska vročekrvna narava je sploh taka, da ne pozna počasnosti. Kdo so bili ti pogrebci? Večja italijanska mestu so imela bratovščino usmiljenja (Fraternita della misericordia). Njeni udje so imeli dolžnost, da so siromake na svoje stroške pokopavali in jim izkazovali zadnjo čast do groba. Udje te bratovščine so bile tudi osebe iz najvišjih stanov. Spremljevale so umrle reveže na pokopališče enako drugim preprostim ljudem, ker pravila bratovščine niso dovoljevala nobene izjeme. Da bi spremljevalcev nihče ne spoznal in da bi ne iskali zaradi tega dobrega dela hvale pri ljudeh, so nosili dolge halje in maske na obrazu.

Iz Firence so se peljali popotniki čez apeninske gore v Bologno, od tu pa v Benetke in Trst ter dospeli v junija 1474 v Ljubljano. Na dolgem potovanju, ki je trajalo 34 dni, se jim ni pripetila nobena nezgoda.

Prvega so obiskali deželnega glavarja Sebriacha in potem škofa Žigo Lamberga. Po preteku sedmih dni pa so bili povabljeni deželni stanovi na ljubljanski grad, kjer so poslanci razložili vse podrobnosti potovanja. Najbolj zanimivo je bilo pripovedovanje, kako jih je sprejel papež Sikst IV. in kakšno pomoč je obljubil kranjski deželi. O tem nekoliko več pozneje.

Ne moremo zadostno opisati veselja, s kakršnim je bil sprejet rimski romar Janez Grašič v Križah. Ko so ljudje izvedeli, da je prišel domov, so popustili delo na polju in hiteli od vseh strani vkup, ker je bil to izreden dogodek v župniji. Mežnar je šel v sredi vročega junijskega dne zvonit, da bi bila pozornost še večja in da bi šla novica čim hitreje od vasi do vasi. Vmes so se prerivali otroci in silili naprej, da bi bili prvi pred Grašičevo hišo. Žena Katarina in hčerka Lenca sta jokali od samega veselja, pa tudi drugim so igrale solze v očeh zaradi županove srečne vrnitve, še bolj pa zato, ker je njih rojak videl Rim in s samim papežem govoril. Ko je prišel gospod vikar, je veselje prikipelo do vrha. To je bilo pripovedovanja, kako se je godilo poslancem na potu, kakšni so sveti oče, kakšno imajo stanovanje, kakšna je cerkev, v kateri mašujejo itd. — vprašanj brez konca in kraja. Grašič je ljudem komaj sproti odgovarjal. Potem jim je pokazal zlato spominsko kolajno, ki jo je prejel od papeža. Končno jim je razdelil svetinje iz Rima. Na eni strani je bil sv. Peter s ključi v roki, na drugi strani pa papež Sikst s tiaro na glavi. Papeži nosijo namreč ob večjih slovesnostih trojno zlato krono, obdano z biseri ter z rdečimi, modrimi in zelenimi robovi. Na vrhu tiare je krog s križem v znamenje, naj križ vlada svet.

Županu Grašiču je po dolgi odsotnosti od doma zaostalo veliko občinskega dela, ki ga je moral zdaj nadomestiti. Vendar mu prve dni ni šlo delo prav od rok zaradi utrujenosti. Lica so dobila v primeri s poprejšnjo zdravo barvo nekak bolesten izraz.

Vsak dan je moral Grašič počivati nekaj ur, da si je nadomestil izgubljene moči, K temu je največ pripomogla skrb Katarine in Lence, ki sta postregli kar najboljše dobremu možu in očetu. V malo dneh je postal Grašič zopet čil in zdrav kakor poprej.

Nenavadno ga je razveselilo častno povabilo, naj pride k zborovanju deželnih stanov v Ljubljano. Kdor je poznal velikanski razloček med takratnim plemstvom in kmetskim stanom, se je moral po pravici čuditi, da so kmeta Grašiča klicali k zborovanju. Saj bi ga tudi ne bili vabili, če bi ne bil med odposlanci v Rim. Tako ga pa niso mogli prezreti.

Dan pred odhodom v Ljubljano je šel k grofu Lambergu na Gutenberg. Tudi Lamberg je bil, vrnivši se iz Rima, zelo izmučen, menda še bolj kakor Grašič. Spominjala sta se prijetnih in neprijetnih doživljajev potovanja ter bila oba teh misli, da bi takih težav v prihodnje ne zmagali več. Vsa grajska družina se je zbrala v spodnji sobi in zvesto poslušala njun razgovor.

„Zahvalite se božjemu varstvu, da ste prišli vsi srečno nazaj", je pripomnila grofinja Agneza. „Saj ni bilo dneva, da bi ne bili govorili o vas. Hudo nam je bilo posebno to, da nismo dobili nobenega poročila, kako se vam godi."

„Koliko časa bi bilo pismo potrebovalo, če bi sploh kdaj prišlo na Gutenberg!" je rekel grof.

Hčerki Ana in Francika kar nista šli od očeta. Gledali sta ga in rekli, da ne sme iti nikoli več tako daleč od doma.

„Ne bojta se!" jima je rekel oče. „Taka pot je samo za enkrat, ne za večkrat. Doma bom pri vama. Le pridni bodita, kakor sta bili do zdaj."

Potem sta se grof in župan dogovorila, da se peljeta jutri v Ljubljano k zborovanju. Grašič je izrazil pomislek, da ne gre rad v družbo tako visokih gospodov, Lamberg pa mu je prigovarjal:

„Le pogum! Vi niste potovali v svojo zabavo tako daleč, temveč v korist kranjski deželi, ko so drugi ostali doma. Lastno je za vas povabilo k posvetovanju, toda to čast ste zaslužili."

Drugi dan se je Grašič napravil v praznično obleko in se peljal z Lambergom v Ljubljano. Lepo mu je pristojala noša naših starih očancev. Marsikdo je pogledal nanj in se čudil, da sedi kmet poleg grofa. Nenavaden prizor pa je bil posebno v zbornici na ljubljanskem gradu. Samo plemstvo in višja duhovščina, med to družbo pa preprost gorenjski kmet.

Deželni glavar je otvoril sejo s kratkim nagovorom:

„Zahvalim se vsem gospodom zborovalcem, došlim k današnjemu posvetovanju, ki je važnega zgodovinskega pomena. Pozdravljam vse skupščinarje, posebno pa vas, izvoljene odposlance, ki ste šli na dolgo potovanje v Rim in prosili svetega očeta pomoči za našo deželo. Čestitamo vam, da ste prišli srečno nazaj, in prosimo vas, da nam blagovolile poročali o uspehu odposlanstva!"

Vstal je grof Jurij Lamberg z Gutenberga.

„Oprostite, velespoštovani zborovalci", tako je začel govorili. „oprostite, da se kot voditelj potovanja prvi odzovem povabilu gospoda deželnega glavarja. Ne bom opisoval, kako se nam je godilo na tej poti, ker ste o tem že zvedeli v osebnem razgovoru. Zato preidem takoj k glavni točki. Ta glavna točka je bila naš poklon pri papežu v Vatikanu. Gospodje! Vi si lahko predstavljate, da nismo imeli male skrbi, kakšen bo naš sprejem; pogum pa nam je dajala misel, da gremo k očetu krščanstva, ki ima dobrotno srce do vseh vernikov. In upanje nas ni varalo. Da ne bom poročal samo jaz, temveč da pridejo do besede tudi moji dragi popotni tovariši, prosim, naj nadaljujejo pripovedovanje o poteku avdijence."

Oglasil se je stiški opat Osvald ter govoril približno takole:

„Sveti oče nam je odkazal prostor pri mizi. Poprej smo si predstavljali, kako imenitno izgleda sprejemna soba, toda vsa oprava je bila zelo preprosta. Na stenah sta viseli samo dve podobi. Ena nad mizo s sliko sv. Petra, na nasprotni strani pa slika sv. Pavla. Vedenje papeža Siksta je bilo tako domače, da nas je minilo vsako razburjenje. Na vprašanja smo odgovarjali mirno kakor dobremu prijatelju. Ker nisem popolno vešč italijanščini, sem odgovarjal v latinskem jeziku. Po kratkem pojasnilu, kako je s cistercijanskim redom v stiškem samostanu, se je začel splošen razgovor o kranjski deželi, največ seveda o turških napadih. Saj smo v prav zaradi tega prišli v Rim. Vso zadevo je svetemu očetu še bolj natanko razložil gospod protonotar in kranjski župnik Prosper Kamuli. Njemu je tekla italijanščina tako gladko, kakor rojenemu Italijanu."

Prosper Kamuli: „Njegova svetost papež Sikst IV. je pazljivo zasledoval naše pripovedovanje o razmerah na Kranjskem. Obžaloval je naše tužne razmere in obljubil pomoč zoper Osmane. S to besedo je zaznamoval Turke. Rekel je, da se bo posvetoval s kardinali in odredil uspešna sredstva za obrambo."

Odposlanci so dovršili svoja poročila v nemškem jeziku, le župan Grašič se še ni oglasil. Nemškega ni razumel, slovenščina (kranjščina) pa pri takih posvetovanjih ni bila v navadi. Tedaj mu je prišel na pomoč škof Žiga Lamberg. Nagovoril je Grašiča v domačem jeziku in mu rekel, naj pove tudi on o sprejemu pri sv. očetu. Zborovalcem se je zdelo nenavadno, da je škof rabil kranjščino, Grašič pa je, opogumljen po škofovih besedah, vstal in povedal sledeče:

„Sveti oče je blagoslovil našega presvetlega škofa, deželne stanove, naše družine in vso kranjsko deželo. Dostavil je tudi, naj sporočimo ta blagoslov, ko pridemo domov."

Zborovalci so z zadovoljstvom sprejeli poročila odposlancev.

Ko je dal škof Žiga Lamberg s svojo izjavo zadoščenje naši narodnosti, je nadaljeval v nemškem jeziku:

„Dolžnost nas veže, da se svetemu očetu dostojno zahvalimo za njegovo naklonjenost Kranjcem. Pa ne samo za naklonjenost, temveč tudi za obljubljeno dejansko pomoč. Prepričani bodimo, da bo to, kar je obljubil, tudi spolnil."

Tedaj je deželni glavar povzel besedo: „Prosim milostljivega gospoda škofa, da blagovoli v imenu deželnih stanov sestaviti najvdanejšo zahvalo Očetu krščanstva. Ne bom omenjal, kakšna naj je vsebina zahvale, saj gospod škof to boljše ve, kakor jaz. Vsi bomo listino podpisali in moja skrb bo, da pride po zanesljivi poti prejkomogoče v roke Njegovi Svetosti."

„Prav rad storim, kar želi gospod deželni glavar", je pritrdil vladika Žiga Lamberg. Nič ne bom odlašal, temveč takoj sestavil zahvalo. Naj sveti oče ve, kako visoko cenimo njegovo dobroto. Že jutri bo zahvala pripravljena za podpisovanje."

Deželni glavar: „Prosim vse gospode, naj ostanejo še jutri v Ljubljani, da dostavijo svoj podpis."

XII.
Mlada Lambergerja na Koroškem in Štajerskem
[uredi]

Na Gutenbergu so obhajali zopet novo slavnost. Dorastel je tudi mladi grof Krištof Lamberg ter dopolnil eno in dvajseto leto. Plemiče pri teh letih so povišali za viteze. Kakor je bil pred dvema letoma njegov brat Gašper povzdignjen v viteški stan, tako je sprejel tudi Krištof, zdaj že dovolj izobražen, na dan sv. Jurija leta 1474. viteško čast. Slavnost se je vršila zopet v kriški cerkvi. Pred oltarjem je prečital Krištof dotično obljubo, dobil viteški udarec in viteško obleko. Po opravljeni cerkveni slovesnosti so spremljevali vsi povabljeni gostje z ljudstvom vred Krištofa na Gutenberg.

Oče Jurij Lamberg in mati Agneza sta bila zelo vesela, da sta postala oba sinova viteza. Saj je pomenilo to povišanje za starše in za sinova odliko, ki se je ponašala z njo vsa plemiška rodbina. Pomenilo pa je še nekaj drugega. Očetu Juriju je namreč stopilo pred oči vprašanje: Kaj naj postaneta sinova? Glede Gašperja je bil na jasnem. Ta bo podedoval kot prvorojenec Gutenberg. Pripomnimo že tukaj, da je prišlo pozneje drugače. Kakšno doto pa naj prejme Krištof? Oba ne moreta biti gospodarja na enem posestvu. Mlajši bo zapustil danes ali jutri rojstni dom. Kam naj se obrne? Jurij Lamberg je prišel nenavadno hitro iz te zadrege.

Grad Kamen nad Begunjami je bil na prodaj. Kako ugodna prilika za nakup! Stari kamenski graščak Krajg je živel že dalj časa kot vdovec brez naslednika. Ni se hotel več ukvarjati z gospodarstvom, ki mu je šlo brez dobrih poslov le rakovo pot. Sklenil je, da proda graščino in zemljišče ter preživi v mirnem počitku stara leta. Grof Lamberg je dobro poznal graščaka na Kamnu, saj sta si bila soseda. Kamen je sameval na zapadni strani planine Dobrče, Gutenberg pa na vzhodni strani, oba graščaka oddaljena komaj dve uri drug od drugega.

„Naj me stane tudi nekoliko več", si je mislil Lamberg. „Šel bom do skrajne ponudbe, ako bi se oglasilo več kupcev. Kamen je kakor nalašč za našo rodovino."

Vse je šlo po sreči. Dražila sta mu dva kupca, toda on je ponudil višjo vsoto in Kamen je bil njegov. Dosedanji gospodar si je izgovoril, da ostane še pet mesecev v gradu, to je do sv. Mihaela. Takrat bo Kamen izpraznjen ter postane Lambergarjeva last.

Mlada viteza Lambergarja nista bila do zdaj drugod, nego samo v Kranju in v Ljubljani. Tedaj jima je rekel nekega dne oče Jurij:

„Ko sem bil v vajinih letih, me je poslal oče na Štajersko in Hrvaško, da bi videl tuje kraje, se spoznal z ljudmi in si pridobil nekaj skušenj za poznejše življenje. To potrebujeta tudi vidva. Gutenberg in okolica je za vaju premajhen svet. Pojdita kam dalj, da vidita, kako živijo ljudje drugod. Rad vama dam potrebnega denarja, da vaju ne bo skrbelo potovanje. Lahko izostaneta tri tedne ali še kaj več od doma."

Brata nista bila iznenadena, ker je oče že poprej površno o tem govoril. Vprašal je starejši:

„Kam bi nama svetovali, da bi potovala?"

„Ne želim, da bi šla prav daleč", je odvrnil oče. „Pojdita čez Ljubelj na Koroško, od tam pa v Celje in Ljubljano. Videla bosta veliko lepih krajev in gradov. Kjer bi bilo vama posebno všeč, ostanita dalj časa."

„Kdo naj bi naju spremljal?" bi bil rad vedel Krištof.

„Tako krepka viteza imata meč za spremljevalca", je rekel Jurij. „Zanašajta se na sebe, ne na druge. V hlevu naj si izbere vsak pametnega konja, ne mladega plašljivca."

Med tem je prišla v sobo grofinja Agneza. Kakor vsaka mati je imela tudi ona dosti pomislekov glede varnosti na poti. Vendar ni bila nasprotna potovanju. Vedela je tudi ona, da potrebujeta Gašper in Krištof življenjske skušnje.

„Oglasita se na gradu Humbergu onstran Drave", jima je naročeval oče, „in pozdravita graščaka Dietrichsteina, mojega prijatelja. Recita, naj me obišče. Dvakrat je bil že na Gutenbergu, pa bi zopet rad govoril z njim. Bosta videla, na kako mogočnem skalovju je zidan njegov grad in kako veličasten razgled je od tam po vsej Rožni dolini."

Odjahala sta. Vsi so klicali za njima: „Bog z vama!"

V Tržiču sta imela kratko pomudo pri plemenitaški družini Paradajzarjev, od tu pa sta nadaljevala pot po ozki dolini do vznožja Ljubelja. Da bi imeli tovorniki v tej samoti kako sveto znamenje, je stala pod Ljubeljem gotska kapela svete Ane. Pot je peljala vedno višje na vrh prehoda, kjer je bilo preprosto gostišče za sprejem utrujenih popotnikov. Z vrha se je nagibala pot v dolgih ovinkih na koroško stran. Gašper in Krištof sta zagledala od daleč grad Humberg. Jahala sta čez leseni dravski most in navzgor proti pečinam, na katerih je kraljevalo močno utrjeno poslopje. Nič nista stopila raz konj, temveč čakala na dvorišču, da bi mimogrede pozdravila grajskega gospoda, grofa Dietrichsteina. Toda ta ju ni pustil naprej.

„Danes bosta na Humbergu prenočila", jima je rekel. „Nimam navade, da bi tako postavna viteza kar hitro odpravil z gradu. Slišiš, Jakob!" je poklical hlapca. „Pelji konja v hlev in daj jima kaj boljšega. Gospoda ostaneta vsaj do jutri tukaj."

Potem je vzel vsakega za eno roko in ju spremljal v viteško dvorano. Predstavil ju je gospej soprogi in mladima hčerkama. Miza je bila kmalu napolnjena z okrepčili.

„Le pridno segajta po njih", ju je vabil. „Po dolgem jahanju sta potrebna jedi in pijače. Na zdravje vama, gospodu grofu Juriju in njegovi plemeniti soprogi, vajini materi! Povejta mu, ko se vrneta domov, da se obeh velikokrat spominjam. Prosim ju pa tudi, naj prideta kmalu na Humberg."

Potem jima je razkazal grad.

„Turki so ga že napadali", je pripovedoval graščak. „Toda vsak, ki je priplezal na vrh, je padel z razbito glavo v globočino."

Viteza sta občudovala sijajno opravo in varnostne naprave. Videla sta, da kaj takega ne premorejo na Gutenbergu. Silili so ju, naj ostaneta še en dan v gradu, pa ni bilo mogoče. Zahvalila sta se za izkazano gostoljubnost ter se priporočala gospej graščakinji in deklicama, katerima sta bila mlada viteza s Kranjskega zelo všeč. Na dvorišču so čakali trije osedlani konji. Dva sta bila naših Gutenberžanov, eden pa humberškega graščaka, ki je spremil svoja gosta v Celovec.

Celovec takrat še ni bil podoben mestu, temveč trdnjavi, obdani z močnim zidovjem. Straža je brez ugovora odprla našim trem jezdecem težka hrastova vrata, okovana z železjem. Vojvoda Sponheimer, poveljnik trdnjave, je gostoljubno sprejel Humberžana in mlada dva viteza.

Popoldne so vsi štirje odjahali iz Celovca ter obiskali božjepotno cerkev Gosposveto in kameniti vojvodski prestol, na katerem je slovenski kmet ustoličeval deželne kneze, delil pravice in razsojal ljudske spore.

Sponheimer in grof Dietrichstein sta kazala vitezoma rodovitno planjavo, segajočo do takratnega glavnega mesta Šentvida na Glinskem polju. — Veliko gradov, zdaj v razvalinah, je stalo po bregovih v kras temu lepemu kraju koroške dežele. Gašper in Krištof bi bila še rada ostala v rajski okolici, ko bi jih ne bil priganjal čas za odhod. Poslovila sta se od ljubeznivih spremljevalcev in odjahala proti Velikovcu.

Vsak dan jima je prehitro minil. Povsod sta našla prijazne ljudi, ki so jima kazali znamenitosti ob šumeči Dravi doli do Spodnjega Dravograda. Tukaj sta zapustila reko in nadaljevala pot po mislinjski dolini v Slovenjgradec. Pri Šentilju sta obrnila konja proti Šoštanju, prijahala v Mozirje ob Savinji ter dospela v Gornji Grad, kjer je bival na oddihu brat njunega očeta, ljubljanski škof Žiga Lamberg.

Dobro se je jima prilegel počitek po dolgotrajnem jahalnem potovanju. Saj sta bila v Gornjem Gradu pri svojem visokorodnem gospodu stricu kakor doma. Kljub temu sta že zelo želela po ljubih starših in dragem domu na Gutenbergu. S hvaležnim srcem in z vdanim priporočilom sta se poslovila od blagega gospoda gostitelja in odjahala v Celje, kjer so bivali še pred kratkimi leti celjski grofje. Ponosno so se vzdigovali mogočni stolpi njih gradu nad Savinjo, ko sta se naša viteza bližala mogočnemu zidovju.

Tudi v notranjščini gradu je bilo še vse tako urejeno, kakor je bilo pred osemnajstimi leti, ko je odšel zadnji celjski grof Urh s križarsko vojsko v boj zoper Turke pri Belem gradu, pa ni prišel več živ nazaj.

O žalostna usoda Celjanov! Saj ni bilo v 15. stoletju rodbine, ki bi bila prišla v kratkem času do take veljave in takega bogastva nego rodbina celjskih grofov. Bila je bojevita, željna slave in dobička. Starodavno Celje, opešano vsled dogodkov ob času ljudskega preseljevanja, je vstalo s celjskimi grofi k novemu življenju. Vedno večji sijaj so dobivale tiste tri zlate zvezde na modrem polju kot grb, ki so si ga izbrali ti mogočnjaki za svoje znamenje. V oblasti so imeli toliko slovenskih dežel in hrvaških gradov, da so postali tekmeci Habsburžanom. Na višku slave so bili ob dolgoletnem vladanju Hermana II. (1385—1435). Izvrševali so samostojno sodstvo, kovali denar s svojim grbom, imeli vse pravice knezov v cesarstvu. Žal, da njih rodbinsko življenje ni bilo tako srečno. Poleg tega so se zapletli v večletno vojsko s cesarjem Friderikom, da so zaradi tega veliko trpele slovenske pokrajine. Končno je prišel zgodovinski dogodek usodnega leta 1456. V vojski s Turki je bil umorjen v Belem gradu celjski grof Urh kot zadnji svojega imena. Njemu je bila odmenjena velika naloga ustanovitve močne jugoslovanske države, toda padel je pod mečem morilcev. Njegovo truplo so prepeljali v Celje in pokopali v ondotni minoritski cerkvi.

O vsem tem sta slišala v Celju viteza Gašper in Krištof, ogledovala zapuščino celjskih grofov in razmišljevala o žalostni usodi, ki jih je zadela. Odpotovala sta čez Žalec, Vransko in Motnik v tuhinjsko dolino, prijahala v Kamnik in Kraj ter srečno dospela na Gutenberg. Veliko sta videla, marsikaj skusila in obogatila svoje znanje za bodočnost.

Z veseljem so ju sprejeli doma. Anica in Francika se kar nista mogli nagledati ljubih bratcev, ki sta bila tako dolgo od doma. Mati Agneza je bila vsa srečna, da sta prišla sinova brez nezgode domov, grof Jurij pa je bil še bolj ponosen na njiju v zavesti, da bosta čast delala Lambergovi rodovini.

XIII.
Turki leta 1475, tretjič na Gorenjskem
[uredi]

Sovražni ti ljudjé
so hujši kot volcjé.

Papež Sikst IV. je zvesto držal obljubo, ki jo je dal v Rimu odposlancem ljubljanskih deželnih stanov. V posebnem pismu je dvignil svoj glas, ukazal nabirati vojake in denar za bojne namene ter prirejati cerkvene obhode in javne molitve. Vladarji so se začeli živahno dogovarjati in pripravljati močno obrambo zoper Turke. Cesar Friderik III. in ogrski kralj Matjaž sta pozivala na vojno. Benečani, Poljaki in Romuni so obljubili pomoč. Posebno delaven je bil škof Žiga Lamberg, da odvrne od slovenskih pokrajin turške navale in zaceli hude rane, ki jih je vsekal turški meč našemu ljudstvu.

Kakor so v tistih hudih časih posebno papeži stali na braniku za krščanske svetinje, tako so sodelovali tudi škofje in duhovniki v pripravah proti Turkom. Škof Žiga je bil izvoljen za komisarja pri nabiranju križarske vojske. Hodil je od župnije do župnije, tolažil ljudi, jim dajal pogum ter zbiral križarje za skupno obrambo.

Pri vseh shodih na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem je bil večinoma osebno navzoč. Koliko skrbi je imel v teh žalostnih razmerah. Pomagal je, kjer je bila največja sila: reševal, kar je mogel rešiti; podpiral zgradbo porušenih cerkva.

Turki so slutili, da se deluje proti njim. Zato leta 1474. niso upali priti v naše kraje. Ljudje so prosteje dihali in zopet obdelovali zanemarjeno polje v nadi, da ne bo sovragov več v deželo. Nada pa ni trajala dolgo.

Kljub vsem bojnim pripravam so začeli Turki leta 1475. zopet strašiti po Kranjskem. Meseca avgusta so napadli Spodnje Štajersko ter divjali okoli Ptuja in Brežic. Združene čete slovenskih dežel so napadle sovražnika pri reki Sotli, toda so bile preslabe v primeri z velikim številom sovragov. Nič ni pomagalo največje junaštvo. Veliko naših poveljnikov je bilo ubitih ali odpeljanih v sužnost. Med ujetniki je bil tudi kranjski deželni stotnik Ludovik Kozjak. Turki so zahtevali zanj 2000 goldinarjev odkupnine, kar je bila zelo velika vsota za tedanje čase.

Zmaga ob Sotli je še bolj ojunačila turške roparje. Kmalu po sv. Mihaelu leta 1475. so pridrli na Kranjsko ter nadaljevali svoj pohod proti Ljubljani, Kranju in Radovljici. Nameravali so prekoračiti gorske prelaze na Jezerskem, na Ljubelju in Korenu, da bi vpadli tudi na Koroško. Pa so se goljufali. Korošci so vse tri prehode tako močno zastražili, da so morali Turki nazaj. Zato je bilo na Gorenjskem toliko huje. Več kakor en mesec so divjali od kraja v kraj. Naši pradedje so se branili, kakor so vedeli in znali. Večina je zapustila dom in se skrivala po gorah. Mnogo ljudi se je vdalo sovragom na milost in nemilost. Nekateri pa so vztrajali v cerkvah, obdanih z močnim zidovjem. Tem trdnjavam so rekli „tabori".

Povedali smo že o kresovih, ki so goreli na hribih ter naznanjevali prihod Turkov. Kar je dandanes brzojav, to je bila takrat nočna svetloba, ki je hitro širila žalostno vest o turških napadih. Kakor pa so spomini na kresove tesno združeni z roparskimi pohodi mohamedovcev, tako imamo še spomenike druge vrste — tabore.

Tabori so bili edini uspešni način samoobrambe. Da so se mogli branilci dalj časa držati, so bile v taborih shrambe za živež, skladišča za smodnik in vodnjaki. V zidovju so napravili male odprtine, strelne line. Poveljniki so bili domači duhovniki ali plemiči iz okolice. Ko so mladeniči in možje streljali na Turke, valili nanje kamenje in težka debla, so starčki, žene in otroci klečali v cerkvi ter prosili Boga za zmago.

Na Gorenjskem je bilo več takih taborov. Imenujemo sledeče: Šmarna gora, Repnje, Goričica pri Domžalah, Dob, Krtina, Češnjica, podružnica sv. Kunigunde pri Ihanu, Šmartin v Tuhinjski dolini, Komenda, Cerklje, Preddvor, podružnica žalostne Matere Božje z imenom Tabor v župniji Podbrezje. Sledovi taborov se dobijo tudi v drugih krajih Gorenjskega na prim. v Ratečah pri Kranjski gori. V Ratečah je ohranjena pravljica, da je bila cerkev zvezana z blagoslovljeno močno verigo. Te so se Turki tako ustrašili, da niso upali iti z mulami mimo cerkve, temveč so na drugi strani skozi gozd prodirali na Koroško. Blagoslovljena veriga pomeni bržkone zidovje ali tabor, ki je bila ž njim cerkev zavarovana.

V nekaterih krajih Kranjske so bežali ljudje ob turških napadih tudi v podzemeljske jame, izsekane v skalovje. Taka zavetišča so bila: Šmajdov grad pri Kranju, strmi bregovi ob vodi Kokri, skalnate dupline med Dovjem in Kranjsko goro. Poslednjim pravijo zdaj „v Tabrih". V Spodnjih Dupljah blizu Tržiča se vidijo pri Boltarju še dandanes stara železna vrata, s katerimi so se zavarovali ljudje v skalnati jami pred Turki.

Pri hudih navalih Turkov na Gorenjsko leta 1475. nas bo najbolj zanimala cerkvena podružnica Tabor v župniji Podbrezje nad Kranjem, ne daleč od Križev in Gutenberga. Dandanes je posvečena žalostni Materi božji, takrat je bil njen zavetnik sv. Benedikt. Cerkev je zgrajena na prosto stoječem gričku, ki ima podobo pristnega tabora. Meseca oktobra omenjenega leta je bilo tukaj skritih veliko ljudi med zidovjem, ki je imelo pri vhodu močna železna vrata. Poveljnik jim je bil pogumni mladi Florijan Martinec, duhovnik iz Kranja. Ko so možje in mladeniči valili kamenje na Turke, je Martinec ljudi tolažil in opravljal z njimi molitve, zapovedane od papeža Siksta IV. zoper nevernike.

O molitvah bomo govorili pozneje. Tukaj omenimo le toliko, da so odšli Turki po daljšem brezuspešnem obleganju naprej po savski dolini.

Poglejmo še na Gutenberg in v Križe, kako so tam prestajali turške vizite leta 1475.

Samoumevno je, da sovragi tudi tem krajem niso prizanesli. Gutenberg se je lahko branil vsem navalom. Imel je tako lego v strmini, da je bil vsak napadovalec, ki se je približal zidovju, že vnaprej izgubljen. Turki so imeli seveda velike skomine po gradu, toda Gutenberg jim je bil pretrd oreh, da bi bili vgriznili vanj.

V Križah in v okolici so pa gospodarili, kakor se jim je poljubilo. Ljudje so odnesli in odpeljali iz hiš ali zakopali v zemljo, kar so mogli. Manj vredno so prepustili sovražniku, ter si poiskali varnih skrivališč na planinah. Ko so bili poprej dvakrat rešeni Turkov, jim pa niso prizanesli leta 1475. Sovražnik se je utaboril v kriški občini, pustošil po okolici in pokončal vse kar mu je prišlo pod roko. Pobegli domačini so z višave gledali gosti dim zažganih poslopij ter poslušali krik razbojnikov, glas rogov in peketanje konjskih kopit. Kako dolgi so bili zanje ti dnevi in kako težko so čakali osvobojenja!

Končno je vendar postalo mirno na ravnini v znamenje, da so roparji odšli drugam. Toda begunci še niso upali iti domov. Poslali so poizvedovalce ter se še le po zanesljivih poročilih, da sovražnika ni več, vrnili v zapuščena domovanja.

„Da smo vsaj življenje odnesli" — je tolažil Grašič obupane občane. „Le poguma ne izgubimo. Vse bomo zopet popravili".

Vesel je bil, da so našle njegove besede dovzetna srca. Ljudje so hiteli z delom ter pred zimo izvršili vsaj toliko, da so na ožgano zidovje postavili strehe za hiše in hleve.

Drugo vprašanje pa je bilo, kako bodo prestali zimo glede hrane. Živež, ki so ga skrili Turkom, so iskopali iz jam, tega pa je bilo le malo v primeri s tem, kar so potrebovali. Kje bodo kaj dobili? Kdo jim bo kaj prodal? Ta skrb ni tlačila samo revnih ljudi, temveč tudi večje posestnike. Vsi so videli pred seboj strašilo, ki mu je ime: lakota. Na noben način se ji niso mogli izogniti, nobenega izhoda niso poznali nego največje varčevanje. Strašna je bila tista zima in še strašnejša spomlad, ko so gospodinje izčrpale vse zaloge ter pomedle zadnje ostanke po skrinjah in omarah. Toda junaško so prestali tudi te hude čase. K sreči jim je ostalo še nekaj živine, za katero niso imeli ne sena ne slame. Posušili so živalsko meso in ga uporabljali v malih dobro preračunjanih koščekih, da niso popolno opešali. Upalih obrazov so hodili semintja ter težko pričakovali novega pridelka, saj je bila edino mati zemlja tista, ki jim bo prinesla rešitev. Toda kako počasi je šlo proti božiču! Kdaj bo skopnel sneg? Kdaj bo ta dobra mati zemlja zamenjala ledeno skorjo z mehko zeleno odejo? Kako oddaljena je še velika noč, ko bodo začele poganjati prve bilke iz razgretih tal! Kdaj bo prijahal sv. Jurij na zelenem konju? Kdaj se prikaže prvo klasje? Veliko Križanov je učakalo ta zaželjeni čas, veliko je bilo pa tudi takih, ki se niso mogli boriti več s teškimi pogoji življenja. Čestokrat se je oglašal mrliški zvon, oznanujoč poslovitev duš iz dežele uboštva v kraljevstvo večnega miru.

XIV.
Grad Kamen nad Begunjami
[uredi]

Grad moj pod Begunjšico stoji,
daleč po okraju vsem slovi,
na skalovju sivem zidan je,
Kamen radi tega zove se.

Preteklo je tistih pet mesecev, ki si jih je bil kamenski graščak Krajg izgovoril v prodajni pogodbi. Svetega Mihaela dan leta 1475. je Krajg zapustil Kamen, vanj pa se priselil mladi vitez Krištof Lambergar z Gutenberga. Grof Jurij, Krištofov oče, je naštel graščaku dogovorjeno vsoto za vse posestvo, posebej pa mu je še plačal gospodarsko opravo in tudi nekaj pohištva, ki ga Krajg v svojem novem stanovanju v Kranju ni potreboval. Čas selitve je bil neugoden za obe stranki, ker so vprav takrat Turki grozili kranjski deželi. Vendar se je vse izvršilo brez posebnih neprilik. Dušmani so namreč še le po svetem Mihaelu pridrli na Gorenjsko. Krištofu je ostalo dovolj časa, da je uredil najpotrebnejše reči in se tudi zavaroval pred sovražnim napadom.

Grad Kamen ni imel tako strme lege kakor Gutenberg. Sezidan je bil bolj na ravnini ter obdan ob vzhodni in zapadni strani s skalovjem. Ob severu je gledalo njegovo zidovje po ozki dolini, ki jo je zaključevala gora Begunjšica. Tudi tukaj sem bi bil težko prodrl sovražnik. Odprto ali ranljivo stran je kazal grad edino proti jugu, pa tudi na tej točki ga je stražila mogočna četverovoglata trdnjava, s katero bi bili imeli napadovalci dosti dela, preden bi jo bili porušili. Ta trdnjava stoji po preteklih pet sto letih še danes skoraj tako mogočno, kakor je stala takrat ter dela čast svojemu imenu „Kamen".

Neznaten potoček, izvirajoč pod Begunjšico, šumlja tudi zdaj mimo kamenskih razvalin ter hiti proti svojemu izlivu v Savo.

Krištof se je poslovil od rojstnega kraja Gutenberga in odšel na novi dom. Vsi so ga spremljevali prav do Kamna, le gospa Agneza je ostala kot varuhinja na Gutenbergu. Milo ji je bilo pri srcu. „Tako bomo šli drug za drugim" — si je mislila, ko je gledala za odhajajočimi.

Veliko stvari je bilo treba še urediti na Kamnu, bodisi v gradu ali pri gospodarskih poslopjih. Goveje živine je imel Krištof dovolj. Posebno vesel je bil treh lepih konj, ki mu jih je oče na vrh vsega podaril. Pet dobrih poslov pa je sprejel po graščaku Krajgu v svojo službo.

Toda kje je tista, ki podpira po ljudskem naziranju tri vogle hiše?

Kje gospodinja, ki bo vzdrževala red v gradu? To častno mesto bo imela Krištofova sestra Anica, dovršivša dvajset let. Saj dolgo itak ne bo oskrbovala Kamna, ker si bo moral gospodar poiskati zvesto družico za vse življenje.

Mladi graščak je bil v začetku zelo osamljen. Obiskoval je le bližnje sosede. Najprej se je šel poklonit ljubljanskemu stolnemu proštu Nikolaju Operta, ki se je tiste dni mudil v Radovljici. Stolni prošti so bili namreč h krati tudi radovljiški župniki. Ker pa so navadno bivali v Ljubljani, so imeli v Radovljici namestnike in zato večkrat prišli pogledat, kako je z župnijo. Krištof je gospoda Operto že nekoliko poznal. Videl ga je v Križah tisto leto, ko je Krištofov brat Gašper Lamberg prejel viteško čast.

Operta je bil zelo vesel obiska. Mlademu graščaku je svetoval marsikaj dobrega kot vodilo za bodočnost. Razkazoval mu je tudi načrte za novo gotsko cerkev sv. Petra v Radovljici. Staro romansko so pravkar podrli in na njenem mestu začeli sedanjo. Delo pa je zelo počasi napredovalo zaradi turških napadov in tudi zato, ker ni bilo denarnih sredstev. Še le po preteku dvajsetih let je bila zgradba popolno dovršena (1493). Ta letnica je zabeležena nad glavnim vhodom v cerkev.

Popoldne sta šla Operta in Krištof na grad Waldenburg onstran Save ter obiskala cesarskega oskrbnika. Grad so sezidali grofje Ortenburžani, ki so imeli v 13. in 14. stoletju razen Bleda in Dovjega vso zgornjo savsko dolino v svoji oblasti. Ko je leta 1421. njih rod izumrl, so Waldenburg podedovali celjski grofi, za njimi pa je pripadel cesarju Frideriku III. Ta je imel tukaj oskrbnika za upravo gradu in za obdelovanje zemljišč. V poznejših letih je začel grad propadati in je danes v popolnih razvalinah. Ljudje mu pravijo lipniški grad.

Proti večeru se je vrnil Krištof na Kamen ter pripovedoval Anici, kako prijetno mu je minil dan v Radovljici in v Waldenburgu. Pozabil je polagoma skrbi, ki mu je delalo novo podjetje ter bil vesel, da mu gre vse po sreči. Seveda je bila ta sreča posledica njegovega razumnega gospodarstva. Mlademu vitezu je dal Bog obilico talentov, ki jih ni uporabljal le v svojo korist, temveč tudi v prospeh drugih. Bil je do gotovih mej mirnega značaja, previdne razsodnosti in usmiljenega srca. Poleg tega pa jako krepke narave, ne samo vitez po velikodušnosti, temveč tudi korenjak po postavi. V pravični borbi se ni bal tekmeca, bil je vztrajen do konca. Tudi njegov brat Gašper mu je bil podoben bodisi v duševnih in telesnih vrlinah, toda kdor je dobro poznal oba, je vendar prednost dal Krištofu.

Grad Kamen je slovel daleč okoli. Že njegova lepa lega je vabila na obisk, še bolj pa kamenski gospod in njegova sestra prijazna ter postrežljiva grofica Anica.

Večkratni gost na Kamnu je bil škof Žiga Lamberg. Kadar je bil izmučen po obilnih opravkih, je rad dospel na Kamen in tam bival nekaj dni. Mnogo rajši je dohajal na Kamen kakor v Gornji Grad na Spodnjem Štajerskem. Gornji Grad mu ni bil v dobrem spominu zaradi neljubih dogodkov v prvih letih škofovanja. Težave je imel z ondotnim benediktinskim samostanom. Redovniki se mu niso hoteli pokoriti, da je moral na pomoč klicati apostolsko stolico. Nam že dobro znani papež Sikst IV. je leta 1473. gornjegradski samostan zatrl in škofu Lambergu naročil, naj ustanovi ondi družbo svetnih duhovnikov za božjo službo in za dušno pastirstvo. Poleg tega je imel škof križ tudi s tamošnjimi kmeti, ki mu niso hoteli delati tlake in dajati desetine.

Žiga Lamberg je za časa svojega oddiha na Kamnu maševal v grajski kapeli sv. Valentina ali v begunjski cerkvi sv. Urha, radovljiški župniji. Priljubljena mu je bila ozka skalovita dolina, držeča proti severni strani v podnožje gore Begunjšice.

Pravtako je posetil dom sv. Petra, čeprav je bil oddaljen skoraj eno uro od Kamna visoko v gorovju. Ta kraj mu je bil posebno všeč zaradi obširnega razgleda in zaradi ondotne cerkve, dozidane nekaj let poprej z dvema ladjama v gotskem slogu. V notranjščini je ogledoval na stenah naslikane prizore Kristusovega trpljenja.

Skoraj v vseh takratnih cerkvah so bile na stenah slike (freske). Služile so za okras cerkve, pa tudi za pouk ljudstva. Knjige so bile zelo redke in dragocene. Nabaviti so jih mogli le bogati in učeni ljudje. Navadno ljudstvo ni znalo ne čitati ne pisati, vere se je učilo samo iz ustmenega pouka in iz slik. Veliko tolažbo je dobivalo iz podob na cerkvenih stenah. Slike so jim pojasnjevale glavne krščanske resnice. Zato so dobile svetopisemske podobe v barvah ime „Biblia pauperum", to je: sveto pismo za revne, namreč za revne na duhu, za preproste, neizobražene ljudi. Nemci so rekli „für die ungelehrten Leut". Večkrat te slike niso imele umetniške vrednosti, toda bile so važnega pomena za versko življenje.

Mežnar je opozoril škofa še na neko drugo posebnost te gore. Peljal ga je po stezi na majhno višino in mu pokazal ogromno grmado, polno suhih drv.

„Večkrat sem jo že zažgal" — je rekel škofu —„in ko je zgorela, sem takoj nanosil drugo."

Lamberg je dobro razumel, o čem je mežnar govoril.

„Kadar sem jo opazil, da gori na Šmarni gori, pri svetem Joštu ali na Šmarjetni gori nad Kranjem, sem jo podkuril tudi jaz, da so videli kres po po daljnem Gorenjskem".

„Saj še ni dolgo, kar je gorel zadnjič" — je pripomnil Lamberg.

„Komaj tri tedne" — je odgovoril mežnar — „pa še zdaj hodijo Turki tu okrog".

„Da, še zdaj plenijo po deželi. Moje ubogo ljudstvo!" — je vzdihnil Lamberg.

„Strašno je poslušati, kako prasketa ogenj in kako plašno svetlobo meče naokrog" — je pripovedoval mežnar. „Ko vidim kresove na drugih gorah in mi prihaja na uho zvonenje iz vseh zvonikov po dolini ter vlečem tudi jaz vrvi naših dveh zvonov — da takrat me v resnici spreletava groza ob spominu, kaj čaka uboge ljudi, kam bodo bežali, kje bodo dobili streho, kaj bodo delali sovražniki z njimi ..."

„Junaštvo, mučeništvo!" — je rekel Lamberg.

Trpel in sočustvoval je z narodom. Nihče nam ne bo oporekal, ako trdimo, da ni bilo od ustanovitve ljubljanske škofije pa do zdaj tako hudih časov kakor so bili ob vladanju škofa Lamberga. Naše pradede, živeče v 15. stoletju, bi lahko primerjal prvim kristjanom. Saj jim je sovražnik krščanskega imena v dolgotrajnem preganjanju uropal imetje, svobodo, večkrat tudi življenje ter jim vsiljeval mohamedovsko vero.

Ob svojem bivanju na Kamnu je obiskal škof Žiga tudi Mater božjo na otoku blejskega jezera. Z vitezom Krištofom sta odjahala na čilih konjih proti Lescam ter dospela čez savski most na višino, kjer se jima je pokazalo jezero v svoji divni lepoti. V samotni okolici je bilo raztresenih nekaj kmetskih domov s slamnatimi strehami. Nad jezerom se je vzpenjala gotska župnijska cerkev sv. Martina, obdana z mogočnim zidovjem, služečim kot tabor zoper turške napade. Vsemu kraju pa je dajal poseben značaj na navpični skali stoječi grad, lastnina briksenških škofov s Tirolskega.

Žiga Lamberg in vitez Krištof sta prišla do jezerskega obrežja, kjer sta se zibala dva čolna, privezana k leseni ograji. Iz nizke koče je stopil ribič s širokokrajnim klobukom ter vprašal tujca, če bi se rada peljala v jezersko cerkev. Na pritrjevalni odgovor sta stopila s konj, ki ju je spravil ribič — čolnar v leseno stajo k jaslim. Vsakemu konju je dal bremenec mrve in potem odrinil s čolnom proti otoku.

Škof je s posebnim zanimanjem ogledoval jezersko okolico, ki je obdana z zelenimi griči in s prastarimi gozdi, samevala v naravni preprostosti pred njegovim očesom.

„Vidiš" — je rekel Krištofu — „to je biser kranjske dežele. Odtrgal se je na nebeškem oboku in padel na zemljo."

Stopila sta v Marijino svetišče in počastila Kraljico blejskega jezera. Takratna cerkev, zidana v gotskem slogu in precej manjša mimo sedanje, je z gradom vred pripadala briksenški škofiji.

„Ni še deset let" — je nadaljeval Žiga Lamberg — „ko mi je briksenški škof kardinal Nikolaj Kuza izrekel pismeno željo, naj posvetim to cerkev, ker sam zaradi velike oddaljenosti ni mogel priti. Rad sem se odzval njegovi želji. Bilo je 15. decembra 1465, ko smo obhajali lepo slovesnost.

Kljub zimskemu času je prišlo mnogo ljudi, in prav od te dobe je začelo dohajati vedno več romarjev v novo cerkev.

Že pozno popoldne sta se škof Žiga in graščak Krištof odpeljala nazaj do ribičeve koče, zasedla konja in odjahala proti Bégunjam na grad Kamen.

XV.
Turki leta 1476, četrtič na Gorenjskem
[uredi]

Turški paša vojsko zbira
in na Kranjsko spet prodira,
kliče, vpije:„Skup na vraga,
da ga moja vojska zmaga!"

Veliko hudega so prestali naši pradedje do zdaj, toda kelih trpljenja še ni bil napolnjen do vrha. Za Slovence ni bilo ne preje in ne pozneje tako usodne dobe kakor doba turških napadov v drugi polovici petnajstega stoletja. Bojevali so krvav in obupen boj za obstanek. Znamenja so kazala, da bo naš rod izbrisan iz števila živih narodov. Kljub temu se je ohranil do danes. Slava junaškim pradedom, ki so nam ohranili sveto vero in materin jezik!

Prišlo je leto 1476. Toda ni prineslo rešitve, temveč je kakor pretekla leta s krvavimi črkami zapisano v naši zgodovini. Meseca julija je mnogoštevilna turška četa prodrla na Dolenjsko in oblegala kartuzijanski samostan Pleterje. Samostan pa je bil tako močno utrjen, da so Turki opustili obleganje ter se obrnili proti Novemu mestu. Od tu so divjali na Notranjsko, obiskali Bloke, Cirknico, Postojno, Vipavo in Gorico. Iz Gorice so se vrnili čez Črni vrh in Žire v loško okolico. Najsamotnejše doline in grape so takrat videle Turka. Ko je druhal dovolj naplenila, je šla nazaj na Dolenjsko in preko Kolpe na Hrvaško.

Gorenjci so bili v velikem strahu, da bodo Turki iz loške okolice prodirali proti Kranju. Ta strah je bil brezpomemben, uresničil pa se je ob koncu septembra tistega leta.

„Turški glasi" so naznanjali sovražnikov prihod. Zažareli so kresovi na gorah in pokali so topiči. Po cerkvah so oznanili in po vseh krajih razglasili, da se bliža sovražna sila. V vseh župnijah so imeli zvon, ki so mu rekli „turški zvon." Pel je trikrat na dan, da z molitvijo bi Turek bil odgnan.

Gospod vikar v Križah je imel zadnjo nedeljo meseca septembra 1476. leta sledeči nagovor v cerkvi:

„Ljubi verniki! S težkim srcem sem stopil danes na prižnico. Sami čutite zakaj. Ne bom vam prikrival nevarnosti, ki zopet grozi našim krajem. Prestali ste že veliko strahu zaradi Turkov, toda vse kaže, da nas bodo vnovič in pa zelo hudo napadli. Bodite pripravljeni! Bolje je gledati nevarnosti v obraz kakor se skrivati pred njo. Ne vemo, kdaj pridejo v naš kraj, bržkone bodo kmalu tukaj. V četrtek pred sv. Kozmom in Damijanom so zapustili Bosno, 10.000 konjenikov po številu. Zdaj prodirajo ob Savi proti Kranjskemu. Braniti se ne bomo mogli, ker nimamo urejene vojske, ki bi jim zaprla pot. Naš cesar Friderik ima z Nemci in Čehi toliko težav, da nam ne more poslati pomoči. Sv. oče Sikst IV. je že toliko storil za obrambo Kranjske dežele, da ne more več storiti. Naš najboljši pomočnik je bil ogrski kralj Matija Korvin, ki mu pravite kralj Matjaž. Edino njega se Turki še boje, toda zapleten je v vojsko s cesarjem Friderikom, zato nam tudi on ne more pomagati."

„Odkod to" — je nadaljeval vikar svoj govor — „odkod to, da so Turki tako mogočni? Ker jih vlada nenavadno pogumni sultan Mohamed II. Skoraj trideset let že sedi na turškem prestolu. On je pridobil svoji državi nepoznano slavo in oblast. Rekel je ob neki priliki: „Kakor je le en Bog v nebesih, tako mora biti le en cesar na zemlji. In ta cesar hočem biti jaz." Kristjane posebno sovraži. Za hrvaške in slovenske dežele je prava šiba božja. V nekem razglasu je objavil tole prisego: „Obljubljam in prisegam pri edinem Bogu Alahu in pri našem velikem preroku Mohamedu, da se ne bom obrnil nikoli več proti solnčnemu izhodu, temveč da bom vedno gledal proti zapadu, da ne bom okusil dobre jedi, da si bom pritrgoval spanje, da ne bom poželel nobene zabave in da tudi ne bom storil nič dobrega, dokler ne bodo s konjskimi kopiti poteptani častilci Kristusovi."

„Ali ni to strašna grožnja? Ali ni to smrtno sovraštvo? — je vpraševal vikar križke župljane. „Toda ne bojte se! Če bi kdo izmed nas žrtvoval tudi svoje življenje, bi umrl za krščansko vero in prejel krono svetih mučencev. Brez potrebe seve, da ne bomo šli v smrt. Drugega pripomočka ni, kakor da bežimo in iščemo skrivališč. V planinskem zavetju Dobrče, Kokovnice in Kriške gore bomo našli varno zavetje. Pri cerkvi se ne bomo branili, ker je premalo utrjena. Pobral bom iz nje dragocenosti in jih zakopal.

Vi ste v največji nevarnosti. K sklepu vas prosim: Ne odlašajte storiti, kar sem vam povedal, da vas sovražnik ne najde nepripravljenih. Priporočam vas nebeškemu Očetu, preblaženi Devici Mariji in angelom varuhom. Božja pomoč ostani vedno pri nas. Amen.

Po pridigi je dušni pastir opravil molitve zoper Turke. Te molitve je po želji papeža Siksta VI. določil škof Žiga Lamberg. Opravljali so jih po vseh cerkvah. Ker so važnega zgodovinskega pomena, jih priobčujemo po izvirniku. Vzete so iz 78. Davidovega psalma in kažejo kakor bi bil David z očmi gledal turške silovitosti.

Molitve v zajtu vojske zhes Turka.'

O Bog! Ajdji so v'tvojo erbshino pershli, inu so tvoj sveti tempel k' nezhasti sturili, inu is Jeruzalema eno groblo kamenja naredili.

Oni so tvojih slushabnikov truplu tizham k' shpishu dali, inu mesu tvojih Svetnikov sverinam naprej metali.

Oni so okoli Jerusalema koker vodo kri prelivali, inu nikoger ni blu, kateri bi bil te mertve pokopaval.

Mi smo nashim sosedam k' shotu postali; inu leti, kateri so okuli nas, so zhes nas smeh inu sashpotuvanje dershali.

O Gospod! Koku dovgu se bosh zhes nas serdil, inu tvoj serd koker ogn goreti pustil.

Resuj (razsuj) o Gospod! tvojo jeso zhes Ajde, kateri tabe ne sposnajo, inu zhes taiste krajlestva, katera na tvoje S. ime ne klizhejo.

Sakaj oni so ta isvoleni folk Jakoba posherli, inu njega prebivalshe k' eni pushavi naredili.

Ne misli o Gospod! na nashe stare pregrehe, prehiti nas s' tvojo gnado: sakaj mi smo silnu revni postali.

Pusti pred tvoje oblizhje priti sdihuvanje tvojih jetnikov, inu s' tvojo mozhno roko ohrani nas to naprej s to jezho smertjo.

Mi pak tvoj folk inu ovze tvoje pashe sahvalimo tebe vekomej, inu tvojo zhast od enega rodu do drugiga osnanujemo.

Zhast bodi Bogu Ozhetu ....

Molimo.

Vsigamogozhni vezhni bog, v' kateriga rokah je vsa oblast inu praviza vsih krajlestvo, pridi na pomozh Christanskimu folku, de sbiralisha tih Turkov, kateri na svoje grosovitno mozh savupajo, bodo skuz mozh tvoje roke poterti. Skus Gospoda nashiga Jesusa Christusa Amen.

Ob sklepu je vikar še sledeče oznanil:

„Priporočam vam, da začnete že danes skup spravljali svoje blago, ker so Turki lahko vsak hip tukaj. Da boste imeli več časa, ne bo danes popoldne božje službe. Povem vam tudi to, da bo Najsvetejše, če bi kdo zbolel, shranjeno v popolno na varnem kraju. Drugemu ni znan ta kraj kakor meni in obema cerkvenima ključarjema."

Ljudje so zapustili cerkev in se domov grede tiho pogovarjali o tem kar so slišali. Težke skrbi so jih mučile ob premišljevanju, kaj jim prinese bodočnost.

Tisto popoldne se je gibalo v Križah, v Tržiču in v vseh okoliških vaseh vse polno rok, da skrijejo pred Turki svoje imetje. Tudi prosjak Balant, ki ni posedoval drugega nego tisto na pol preperelo bajto v Sničnem, je pomagal pri delu. Njemu je bilo lahko, ker je imel le samega sebe. Rabili so ga tudi kot poizvedovalca. Večkrat je šel v Kranj in se natanko poučil, kako je s Turki. Kdor ga je srečal, ga je vprašal, kaj ve novega!

Največ posla je imel župan Grašič. Ni namreč malenkost, da se sprazni vsa občina in se preseli v hribe. Vse je sililo v župana, vsakemu je moral pomagati ali vsaj svetovati. On je določeval, reševal pritožbe, razsojeval prepire. Desna roka mu je bila Lenca, ki je tačas dorasla v brhko mladenko. Bila je razumna in pripravna za vsako delo. Naučila se je tudi čitati in pisati, kar je malokdo znal v tisti dobi. Grašič bi skoraj ne mogel biti brez nje.

Kar je prvi teden meseca oktobra prisopihal Balant s poročilom, da so Turki v Kranju in da jahajo sprednji konjiki že proti Naklemu. Ljudje so zagnali krik in turški zvon se je oglašal kakor o požaru. Vsak je vzel s sabo, kar je imel še doma po hišah. Pri neki leseni koči je pogledal bosanski Turek skozi okno in vprašal na klopi sedečega starčka: „No otec, ali ste doma?" Ta mu je mirno odgovoril: „Seveda sem. Pa tudi za vas bi bilo bolje, če bi bili doma ostali."

„Čemu bomo bežali" — so sploh govorili stari ljudje — „saj nas bo Turek pustil v miru. Kaj hoče početi z nami? Škodovati mu ne moremo in on nam nima kaj vzeti". Kmalu so prijahali prvi Turki v Križe. Stikali so po vasi, pa ničesar niso mogli dobiti, še sena ne, da bi se konji najedli.

Tedaj so vdrli razbojniki v cerkev in pokončevali vse po vrsti. Čeprav je vikar skril, kar je bilo večje vrednosti, vsega vendar ni mogel skriti. Turki niso mogli gledati oltarjev, zoprni so jim bili kipi svetnikov. Mohamedova vera je namreč češčenju svetih podob hudo nasprotna. Zato so pometali po tleh, karkoli je spominjalo na božje reči, v cerkev pa pripeljali konje in jih privezali ob stenah.

Štiri dni so ostali Turki v Križah, preden so šli naprej na Gorenjsko. Koliko hudega so prestali Križani v teh štirih dneh, bomo videli v prihodnjih poglavjih.

XVI.
V turški sužnosti
[uredi]

Prijezdili so Turki tri
na belih konjih vsi mladi.
so sable sukali
tri dečle so iskali,
te dečle zale lepe
za Turke niso marale.

Žalostna usoda je zadela kriško občino. Prebivalci so morali bežati pred turškim nasilstvom. Tujec je postal gospodar na njih rodni zemlji. Pa ne samo gospodar, temveč tudi uničevalec njih domov.

Povedali smo že, da so se ljudje poskrili v gorah. Eni so bežali pod planino Dobrčo, drugi pod Kokovnico, nekateri na Kriško planino. Več se jih je pa skrilo v podzemeljskih jamah.

Župan Grašič si je izbral za svoje bivanje Kriško planino. Naročil je ljudem, kje naj ga iščejo, ako bi potrebovali pomoči. Premišljeval pa je tudi, na kakšen način bi dobival poročila o tem, kaj delajo Turki. Ni mu bilo treba dolgo premišljevati. Poklical je Balanta iz Sničnega. Čeprav delomrznež, pa tudi Balant ni imel le slabih lastnosti. Bil je, kakor smo že videli, zanesljiv poizvedovalec in krepko izražen policijski talent. Dobro je znal preračunati vse ugodnosti in vse zapreke, ki bi mu služile ali nasprotovale v tem poklicu. Kot neprijatelj površnosti in zato temeljit v raziskovanju je imel o ljudeh rajši slabo kakor dobro sodbo. Tega človeka si je torej izbral za svojega zaupnika. Rekel mu je pred svojim odhodom na Kriško planino:

„Balant! Ti imaš čas in pogum, da boš ob moji odsotnosti pazil na gibanje Turkov. Zanesem se na tvojo pozornost, o kateri sem se že dvakrat prepričal. Pazljivo zasleduj sovražnika in mi vestno poročaj o njem. Poleg tega pa pazi, da mu sam ne prideš v roke."

„Nič se ne bojte zame, oče župan" — je dejal Balant samozavestno. „Tudi vi še ne poznate starega lesjaka. Kar iz oči vam berem, kaj mi hočete naročiti. Še točnejše kakor si mislite, bom opravljal svoj posel. Le spite brez skrbi. Zvesto bom stal na straži in zasledoval sovražnika. Podnevu bom gledal, ponoči pa poslušal. Prosim vas samo to, da mi daste za pomočnika Koširjevega Tineta. Je prebrisan fant. Sam ne bom mogel vsega storiti.

„Prav" - mu je pritrdil Grašič. „Vzemi Koširjevega Tineta za pomočnika. Poglej tisto melino sredi planine."

„Jo dobro vidim" — je odgovoril Balant. „Nad melino in pod njo pa gozd."

„Da" — je rekel Grašič. „Prav malo pod melino pa je velika skalnata lopa in blizu nje še ena manjša. Tam bo naše začasno stanovanje."

Balantu so bili ti kraji znani že od poprej, zato ni potreboval daljših pojasnil.

Še tisto popoldne sta zapustila Grašič, njegova žena Katarina in več drugih sosedov svoje domove. Težavna je bila ločitev od rojstne hiše, toda upanje, da pridejo zopet nazaj, je tolažilo odhajajoče. Blago so odpeljali že poprej na določeno mesto. Lenca in njene tovarišice pa so še pospravljale zadnje drobnarije, da jih poneso v hribe.

„Ne mudite se dolgo in pridite hitro za nami" — jim je zabičeval Grašič pri odhodu.

Pot je peljala naše begunce po klancu nad križko cerkvijo, z vrha klanca pa so šli po strmini naprej. V okrilju skalovja in v varstvu pred vremenskimi nezgodami je dobilo prostor kakih 30 oseb. Iz bližnjega bukovega gozda so nanosili suhega listja in ga nastlali po vlažnih tleh. Zadovoljni se bili z novim stanovanjem, saj človek veliko prenese, ako ima potrpežljivost za spremljevalko.

Kar hitro je nastala oktobrova noč. Ukresali so luč in pristavili k ognju lonce za večerjo. Votlino pa so zakrili z vejami, da se ogenj ni videl v dolino.

„Toda kje hodi Lenca?" je vpraševal Grašič. „Zdaj bi morala biti že tukaj. Ž njo ste šli tudi Dolžanovi dve. Mina in Rotija, pa še nobene ni."

»Dekleta so brezskrbna" — je dejala vdova Dolžanka. „Imajo svoje pogovore in ne mislijo dosti, da gre čas naprej. Bodo že prišla če ne danes pa jutri."

Govorila je tako, da bi potolažila Grašiča. V resnici pa jej je bilo še težje kakor njemu.

Grašič ni bil zadovoljen s to tolažbo. Na dušo mu je legla huda slutnja, ki se je ni mogel iznebiti. Njegova žena Katarina, mati Lence, pa sploh ni mogla več govoriti.

Jutranje solnce je tako lepo vzhajalo, toda ni razjasnilo misli, ki jih je omračeval spomin na pregnanstvo in na vse tisto, kar je bilo z njim v zvezi. Obširen razgled se je odgrinjal na spodaj ležeči veliki gozd, rasprostrt skoraj tja dol do Kranja. Dandanes mu pravijo „Udinboršt," kjer so imeli v poznejših časih skrivališča slaboglasni rokovnjači. V bližini Kranja sta se vzdigovali gori sv. Marjete in sedanjega sv. Jošta, za njima pa so stale Notranjske gore do Nanosa. V ozadju Kranja se je lesketala Šmarna gora in za Šmarno goro Ljubljana. Ob levi strani je bila razpoložena šenčurska ravnimi, segajoča z rodovitnim poljem tja dol do Mengša.

Grašiča vse to ni zanimalo. On je gledal nekaj drugega. Videl je nesrečo svoje domovine, propad kriške občine in vrh tega izgubo edine hčerke. Najrajši bi bil sam planil med Turke in jim iztrgal iz razbojniških rok tisto, ki mu je bila najdražja na svetu. Toda saj ni še nobene gotovosti in nobenega zanesljivega poročila. Kaj če je bila to njegova domišljija? Užgala se mu je iskrica upanja. Morebiti pa vendar ni res, kar si predstavlja? Dolžanka pogreša dve hčeri, kljub temu ni tako malodušna kakor on mož in predstojnik občine!

Bilo je poldne in zvonjenje je prihajalo z ravnine. Mogočno je odmeval Kancijanov veliki zvon kranjske farne cerkve. Begunci so odmolili angelovo češčenje, sedli v listje po tleh in zaužili skromno kosilo. Vsi so bili malobesedni, le otroci so dajali nekoliko življenja zapuščeni gorski naselbini.

„Ali ne bom danes nič izvedel?" — se je vpraševal Grašič in hodil gledat, če že kdo prihaja. „Kje je Lenca, kje sta Dolžanovi dve, kje je Balant?"

Tedaj je došla Dolžanova starejša hči Mina. Pozno je došla, pa vendar prezgodaj. Grašič bi bil imel še vedno nekaj upanja, zdaj ga nima nič več. Mina je bila vsa oplašena in raztrgana. Pripovedovala je razburjeno:

„Nesle smo vsaka svoj jerbas, jaz, Rotija in Lenca. Hitele smo od župnišča po klancu."

„Kdaj je bilo to?" — je vprašal Grašič.

„Včeraj popoldne, saj smo šle kmalu za vami" — je odgovorila Mina. „Ko smo bile na vrhu klanca, so pridirjali trije Turki in nam zastavili pot. Poskakali so raz konje in nas zgrabili za lase. Jaz sem se z vso silo izpulila, letela po bregu navzdol in se skrila v gozdu. Slišala sem vpitje onih dveh in videla, da so Turki z njima odjahali proti Križam. Tavala sem po gošči in tam prenočila. Danes sem begala ves dopoldne sem in tja, jokala in premišljevala, kam so odpeljali razbojniki Rotijo in Lenco. Še le zdaj sem prišla k vam."

Strašna zgodba je segala vsem do srca. Grašičeva dva in Dolžanovi pa so se vedli kakor obupani. A prvem hipu skoraj niso mogli verjeli, da se je to zgodilo. Toda prihajali so vedno bolj k zavesti, da je vse gola resnica, to tembolj, ker je kmalu prisopihal tudi Balant s svojimi novicami.

„Skril sem se kmalu, ko ste vi odšli in gledal izza grmovja na pot, ki pelje s Klanca v Križe. Kar zaslišim peket konj. Mimo so prijahali trije Turki. Nisem imel časa, da bi bil pogledal, kakšni so bili, gledal sem to, kar so imeli na konjih, bili sta dve mladenki z zvezanimi rokami, objokani in razkuštrani. Stopil sem nekoliko naprej, radi razgleda. Z grozo sem spoznal, da je bila ena — ne ustrašite se preveč — da je bila vaša Lenca, druga pa Dolžanova Rotija. Ko so Turki odjahali, sem stegnil glavo iz grmovja, da bi natančneje videl, kam se bodo obrnili. Jahali so proti cerkvi, tam sem jih pa izgubil iz oči. Hudo mi je, da sem vam prinesel tako žalostno poročilo. Toda vest mi je rekla, da moram po pravici povedati, kaj se je zgodilo."

„Kar šli bomo in iztrgali dekleti iz rok razbojnikov!" je zavpil Grašič.

„To ne bo mogoče" — je dejal Balant. „Lahko bi prišli tudi vi v sužnost ali bi se primerilo še kaj hujšega. Zakaj Turkov je preveč, da bi se mogli ž njimi bojevati. Okrog in okrog cerkve pa daleč tja po polju imajo postavljene šotore. Potrpimo, morebiti se bo na drug način kaj doseglo."

Balant ni ostal dolgo pri beguncih.

„Hiteti moram nazaj, da kaj važnega ne zamudim" je rekel Grašiču. „Zanesem se sicer tudi na Tineta, ki sem ga pustil tačas na straži, toda najbolj se zanesem na samega sebe. Morebiti izpeljem to, kar mi je prišlo v glavo."

Potem se je spustil po bregu in odhitel v dolino.

Poslovimo se tudi mi za danes od planinskih prebivalcev. Prepustimo družino Grašičevo in Dolžanovo v veliki žalosti, zakaj težko je tolažiti človeka ob svežem udarcu krute usode.

Balant ni gledal ne na desno ne na levo, temveč vedno naprej. Mudilo se mu je. Kaj bi pomenile njegove besede: „Morebiti izpeljem to, kar mi je prišlo v glavo?" Pojdimo za njim.

Zapustil je glavno pot v strahu, da bi ne srečal Turkov. Hodil je po skritih stezah in večkrat skozi goščavo. Dospevši do tovariša Tineta mu je naročil, naj ostane na tem mestu in opazuje gibanje Turkov, dokler ne pride nazaj. Brez odpočitka je nadaljeval strmo pot skozi gozd ter se priplazil kakor maček do bližine Tržiča. Videč, da je že mimo turških šotorov, je skočil na cesto, prebredel Bistrico in se vzpel na drugi strani zopet v hrib. Ker je bil hrib spodaj peščen, je hitel višje, da je priplezal do bukovine, kjer ga nihče ni mogel videti. Prodiral je dalje in dalje ter prišel tako visoko, da je bil grad Gutenberg že precej nižje pod njim. Tedaj zasliši iz doline glas trombe, kmalu na to pa ropot bobna. Sede na skalo in premišljuje, kaj bi pomenilo. Menda ne pomenja, naj se zbero Turki za odhod. Ako bi že zdaj odšli, bi bil prekrižan ves Balantov načrt.

Ne! Saj ne spravljajo šotorov skupaj. Glas trombe in ropot bobna je bil opomin k večerni molitvi. Balant zasliši prav razločno besede: „La ilaha illa Allahu!" (Ni boga razen Allaha). To je glavno vodilo mohamedovske vere. Molitev so ponavljali večkrat zaporedoma, da se je močni zbor zedinjenih glasov razlegal na vse strani tamojšnje okolice.

Balant pa se je tačas spuščal z višine ter kmalu stal pod zidovjem, s katerim je bil obdan grad Gutenberg.

XVII.
Na planinah
[uredi]

Z domov svojih smo pregnani,
o Gospod! pri nas ostani.

Kriški vikar je bil dušni pastir razkropljene črede. Vsi njegovi župljani so morali zapustiti domove in bežati pred Turki visoko v gore, nekateri pa so bili skriti v podzemeljskih jamah. Tudi on je izpraznil župnišče in iskal drugod stanovanje. Lambergova družina je bila tako dobra, da ga je sprejela v močno zavarovani grad Gutenberg, ki ga Turki niso upali napasti. Hudo je bilo vikarju, ker je bil brez domače strehe. Prav tako mu je bilo hudo, da so bili njegovi ljudje v pregnanstvu pod planino Dobrčo, pod Kokovnico in na Kriški planini. Kdo ve, kako se jim godi? Sklenil je, da jih bo obiskal v njih skrivališčih.

Kmalu po prihodu Turkov je odšel zgodaj zjutraj z Gutenberga z namenom, da bo dovršil v enem dnevu obisk vseh treh begunskih stanovanj. V roko je vzel gorjačo in šel iz gradu. Spremljevalec mu je bil zvest pes Samo.

Stopal je od Gutenberga proti planini Dobrči. Strmino mu je olajševala peščena steza, ki so jo naredili pastirji v mnogih ovinkih, da so hodili bolj zložno navzgor. V eni uri je bil vikar že pri prvih naseljencih. Zbrali so se na zeleni ravnici in ga z veseljem pozdravljali. Vzel je iz malhe zvonec, s katerim so zvonili cerkveni služabniki ob nedeljah pred altarjem. Glas zvona je bil ljudem dobro znan, saj so ga že mnogokrat slišali. Brez vsakega klica jih je prišlo veliko skupaj. Če pomislimo, da je imela kriška župnija, broječa 1850 duš, takrat vsaj kakih 800 prebivalcev, si lahko predstavljamo, koliko je bilo beguncev, ki so se razkropili po raznih krajih. Vikar je spregovoril marsikatero tolažilno besedo ter opravil z ljudmi skupno molitev. Ta trenutek je bil zelo ganljiv. Pregnance je navdajalo veselo upanje, da se kmalu vrnejo domov.

„Ne žalujte!" — jim je zaklical duhovnik — „temveč povzdignite svoje glave, ker je blizu vaša rešitev."

Poslovil se je in odšel nazaj na Gutenberg. Po kratkem odpočitku je nadaljeval pot proti Kokovnici na drugi strani Bistrice. Zopet tista strmina kakor poprej, toda vikarjeve noge niso čutile utrujenosti. V begunskem taboru je bilo zopet presenečenje ob njegovem prihodu. Vršili so se tisti prizori kakor malo poprej na Dobrči. Jasno nebo in prijetno jesensko sobice je lajšalo ljudem zapuščenost. Noči so bile hladne, toda otroci so nanosili toliko drv, da nihče ni trpel mraza.

Vikar je kazal ljudem množico belih šotorov na ravnini.

„Ne bodo stali več dolgo na vašem polju" — je rekel beguncem. „Kaj hočejo početi Turki v takem kraju, kjer nimajo kaj dobiti. Sovražnik nas bo kmalu zapustil in šel ropat naprej, mi pa se bomo vrnili v svoje domove. Le še malo časa in konec bo trpljenja. Usmiljenja vredni pa Gorenjci, ki pridejo za vami na vrsto."

Novo življenje je zaplamtelo med ljudmi. Razjasnili so se jim obrazi in na mesto žalosti je nastopila radost, ko so slišali, da ne bodo dolgo v pregnanstvu. Kako je rekel vikar: „Le še malo časa in konec bo trpljenja." O veselo oznanilo! Precej daleč so spremljevali gospoda proti Kriški planini. Klicali so za njim: „Da se kmalu vidimo v domači cerkvi, kjer bomo navdušeno zapeli: Tebe Boga hvalimo!"'

Pot s Kokovnice na Kriško planino je peljala po skalovitem svetu, deloma tudi skozi gozde. Vmes so bile na več krajih mehke planinske zelenice. Vikar ni mislil, da je tako daleč. Stopal je hitreje, da bi bil do večera zopet na Gutenbergu. Semintja je tudi zgubil pravo smer, ker še ni nikoli hodil po teh višinah. Končno je srečno dospel do tabora svojih župljanov. Začudili so se njegovemu obisku, hkratu pa spoznali resničnost pregovora, da nas pravi prijatelj ne zapusti tudi v nesreči. V roko sta si segla z županom Grašičem, možem tako dobrovoljnim, danes pa tako žalostnim.

„Bog vas sprejmi, naš ljubi župan! Usoda vas je prestavila s polja na to višino. Toda višja je gora, bližja so nam nebesa."

„Lepa hvala za prijateljski obisk " — je odgovoril župan z mehkim glasom. »Kljub temu, da me je zadel hud udarec, sem vendar vesel, da ste prišli do nas. Sedite na trdo klop in se odpočijte."

Tačas je prišla županova žena Katarina ter postavila na mizo, zbito iz neobdelanih desk, nekoliko okrepčila. Katarino je spremljevala vdova Dolžanka in njena družina. Polagoma se je nabralo več drugih župljanov, med njimi mnogo otrok, ki so posebno radi imeli gospoda vikarja.

„Nimamo vam z drugim postreči kakor s to malenkostjo" — je pripomnila Katarina.

„Kruh je naša vsakdanja hrana, ki jo nam daje nebeški Oče, in voda naša najboljša pijača" — je hvaležno odvrnil vikar ter vzel košček kruha.

„Ali ste prinesli kaj novic?" — ga je vprašal župan. „Te, ki smo jih do zdaj izvedeli, so zelo žalostne."

Duhovnik je bil mnenja, da Grašič in Dolžanka še nič ne vesta o Lenci in Rotiji, ki so ju uropali Turki. Zato ni upal o tem govoriti.

„Novic?" je ponovil. „Da novic je dovolj, le ne veselih. Vendar pa boste radi slišali, da nas mislijo Turki kmalu zapustiti. Balant iz Sničnega pripoveduje, da odidejo že jutri."

„In kaj bo z Lenco, ki so jo ugrabili in z Rotijo?" je vprašala Katarina s tresočim glasom.

Zdaj je šele duhovnik spoznal, da že vedo o groznem dogodku. Dobro mu je dejalo, da mu ni treba o njem poročati, ker bi bil to silno težko storil.

„Iz srca vas milujem in prosim Boga, da bi vam poslal tolažbo" —- je rekel z odkritim sočutjem. „Povem pa lahko o Balantu, da teka noč in dan okrog zaradi njune rešitve. Včeraj je bil na Gutenbergu ter govoril dolgo časa z graščakom Jurijem in z vitezom Gašperjem. Nikoli nisem mislil, da je tako pogumen in vztrajen človek."

Vikarjevo pripovedovanje je vnelo iskrico upanja v srcu obeh, tako hudo užaljenih družin. Morebiti je pa vendar rešitev mogoča?

Dušni pastir je vstal in se zahvalil za prijazni sprejem. Prav tako so se mu zahvaljevali župljani za obisk. Z željo na skorajšnje svidenje je odhitel v dolino ter došel z nočjo na Gutenberg. Hoditi pa je moral po stranskih potih, da se je izognil turškemu taboru.

Begunci so ostali zopet sami ter zdeli v premišljevanju, kdaj se bo ublažilo njih stanje, kdaj se vrnejo k domačemu ognjišču in kdaj bodo zopet spali pod lastno streho. Do zdaj jim Turki še niso zažgali hiš, kaj pa bodo uničili takrat, ko zapustijo vas in gredo ropat naprej proti Gorenjskemu? Težko, da bi pustili nepoškodovane domove. Res mučeniška in junaška doba naših pradedov ob koncu srednjega veka. Zvečer so se zbirali k skupni molitvi rožnega venca. Z zaupanjem so klicali k blaženi Devici Mariji: „K tebi vpijemo izgnani Evini otroci, k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini." Ta prisrčna molitev je bila takrat obče razširjena, saj jo je zložil menih Herman Kontraktus že leta 1048.

Preden so odšli spat, je morala stara mama z Malijevega brda povedati otrokom še kako lepo zgodbo.

„Povejte nam tisto" — so prosili otroci — „o Marijinem pogrebu."

„Le pazljivo poslušajte, rada jo povem" je rekla stara mama. In je začela:

„Meni se je sanjavo, da je Marija umrva. Angelci so jej zvonili, svetniki so jej svetili, device so jo preoblekle in močno po njej žalovale. Nesli so jo k pogrebu tja po ravnem polju. Srečav jih je usmiljeni Jezus in jim je djav: Kaj vi nesete k pogrebu? Zagvišno je moja mati, le hitro jo dol denite! Moja mati ni zasluživa, da bi v črni zemlji gnjiva." Potem je rekev Mariji: „Moja mati gor vstanite in pojte z mano v nebo, kjer veselja konec ne bo."

Otroci so bili mirni, da se noben ganiti ni upal. Tedaj je prosil Primožičev Tonček:

„Radi bi slišali še tisto storijo o svetem Antonu, mojem krstnem patronu."

„Tudi to povem" — je dejala dobrovoljno babica.

„Sveti Anton iz Padove je tako lepo prid'gav, da so se rib'ce h kraju shajale in tiče v zraku postajale. Rib'ce v vodi ne pvavajo, gvavice na suho pokvadajo in svet'ga Antona poslušajo. Ptič'ce v zraku ne letajo, na nizko drevje sedajo in svetga Antona poslušajo. O srečna ura, srečni čas, ko se je teti Anton rodiv, sam Jezus je zraven biv. Mali ga je v zib'ko pokvadava, sam usmiljeni Jezus je pri zib'ki stav. Sveti Anton je majhen pobič biv, pri Bogu pa je veliko gnado dobiv. Sveti Anton je sedem let star biv in se je že pridno učiv. Sveti Anton je dvajset let star biv, pa je že pridig'vav. Rib'ce v vodi ne pvavajo, gvavce na suho pokvadajo in svet'ga Antona poslušajo. Ptič'ce v zraku ne letajo, na nizko drevje sedajo in svetga Antona poslušajo. Vse k njemu vkup leti, ker svetga Antona poslušat' želi. Ko se je on rodiv, sam Kristus se je veseliv."

„O stara mama, še eno, še eno!" je prosila Pogačnikova Marijanica.

„No, še tisto o Mariji in o ptičici" — je pritrdila babica. „Potem boste šli spat."

„Ena ptič'ca je perleteva iz te dežele štajerske in prav lepo zapeva od zamorske deklice, ki se je po morju voziva in takole prepeva: „Sto tavženkrat češena, o Marija, rožni cvet! Glihe tvoje ni nobena, glihe nima celi svet." Ptič'ca je vprašava zamorsko deklico: "Ali si to pesem slišava od drobnih ptičic?" Deklica je odgovoriva: „Nisem te pesmi slišava od drobnih ptičic." Ptičica jo je vprašava: „Ali si jo slišava od teh mvadih fantičev?" Deklica je rekva: „Nisem te pesmi slišava od teh mvadih fantičev, ampak sem jo slišava od nebeških angelcev, k' so se po nebesih sprehajali in takole prepevali: „Sto tavženkrat češena, o Marija, rožni cvet! Glihe tvoje ni nobena, glihe nima celi svet."

Babica je prenehala, toda otroci so še vedno vpili:

„Tisto povejte: „Pojd'mo spat!" Pojd'mo gledat, kaj Marija deva. Na zvatem stolčku sedi, dušice napaja. Pojd'mo še mi, da nas napoji in v sveti raj posadi."

„Če boste potem zaspali?" — jih je vprašala.

„Bomo, bomo! — je bil soglasen odgovor.

„Le poslušajte! Pojd'mo spat, Bog je zval."

Zdaj so zaspali otroci in ž njimi babica, ki je že tudi potrebna počitka.

XVIII.
Na vraga, o bratje, na vraga!
[uredi]

Spodbode konja mladega,
oj mladega in bistrega,
za njim se hlapcev roj spusti,
da prah in pesek se kadi.

Že se je mračilo, ko je dospel Balant pred glavna vrata Gutenberga. Straža ga je imela za vohuna ter peljala v grajsko ječo. Spoznala ga je šele pri svetilki in ga vprašala, čemu hodi tako pozno tod okoli.

„Rad bi govoril z gospodam graščakom in tudi z vitezom Gašperjem" — je odgovoril Balant. „Je stvar, ki zahteva nujno rešitev."

Čuvaj ga je peljal v sprejemno sobo ter šel poročat v zgornje stanovanje, kdo čaka v pritličju. Kmalu sta prišla graščak Jurij in njegov sin vitez Gašper.

„Balant, ti si tukaj" — mu je rekel grof Jurij. „Gotovo ni vsakdanja reč, da si dospel v pozni uri na Gutenberg. Se nič ne bojiš Turkov?"

„Hodil sem po skritih potih, da me niso opazili" — je odgovoril Balant. „Da vas ne bom zadrževal, želim takoj povedati, kaj me je pripeljalo k vam. Turki so ugrabili Dolžanovo Rotijo in Grašičevo Lenco. Zaprti sta v neki hiši."

„Rotijo in Lenco?" je začudeno vprašal Gašper, ki se je kakor nam je znano, precej zanimal za Lenco.

„Da Lenco in Rotijo" — je pritrdil Balant. „Prišel sem naznanjat in prosit, da bi osvobodili deklici iz roparskih rok."

Graščak in Gašper sta razmišljevala, kako naj bi se to izvršilo. Ko je bil graščak še vedno tiho, je vzplamtela v Gašperju viteška zavest. Velika misel mu je prišla v glavo. Dal mu jo je Bog, zato jo je hotel izvršiti na vsak način. Ponosno se je zravnal kakor bi bil postal za eno glavo večji ter rekel odločno:

„Ko sem bil proglašen v kriški cerkvi za viteza, sem obljubil pred altarjem, da bom branil nedolžne in zatirane, vdove in sirote. Obljubil sem, da bom ženskemu spolu izkazoval posebno spoštovanje, ter branil njegovo poštenje in nedolžnost. Zdaj je prišel tisti čas. Zdaj imam priliko, da izvršim v dejanju to obljubo. Izvršil jo bom, naj pride karkoli hoče. Nobene nevarnosti se ne bojim, dokler se pretaka kri po mojih žilah." Oče Jurij je popolnoma odobraval trdni Gašperjev sklep. Četudi je videl, da gre Gašper v opasen boj, si je vendar štel v čast, da ima tako značajnega sina.

K pogovoru sta prišli tudi grofinja Agneza in mlada kontesa Frančiška. Ženska rahločutnost se je ustavljala hudi misli, da bi se Gašper boril s Turki, toda po drugi strani je uvidela Agneza strašno stanje uropanih deklic.

„Nekdo jima mora pomagati" — je pripomnila. „In če si vprav ti njun rešitelj, naj te podpira Bog v pravičnem boju zoper turško silovitost."

„Vedeti moram" — je rekel Gašper Balantu — kje sta dekleti in kdaj bo najugodniji čas za napad."

„Za to bom jaz skrbel, presvetli gospod vitez" — je dejal Balant. „Imam že zasnovan načrt, kako se bo to vršilo, toda brez vaše pomoči ne morem nič storiti. Jaz sem ubog prosjak, ki nimam drugega kakor sočutje z reveži in trdno voljo, pomagati jim po svoji moči. Vem, da s Turki ni dobro črešenj zobati, vendar se mi nudi nek način, ki bi znal dovesti do oprostitve nedolžnih žrtev."

„In ta način bi bil?" — je vprašal vitez. „Seznanil sem se danes z nekim turškim vojakom, ki govori hrvatski."

„S turškim vojakom?" — se je začudil Gašper.

„Da, z vojakom, ki Turki ne marajo zanj. Zaničujejo ga, ker je kristjan in hrvaške narodnosti. Ta mi je povedal, kje imajo zaprti deklici. Hiša mi je dobro znana, toda zastražena je tako močno, da ni mogoče priti do nje. Povedal mi je še več. Turki bodo jutri ves dan tukaj, pojutrišnjem zjutraj zapustijo Križe in gredo naprej na Gorenjsko. Jutri imam dovolj časa za poizvedovanje, zvečer vam pridem poročat, kako sem opravil. Dostaviti pa moram, da Turki niso uropali samo Lence in Rotije, temveč so pripeljali s sabo še neko drugo mladenko, ki so jo ugrabili v tukajšnji okolici."

„Torej imajo tri?" — je vprašal vitez.

„Da, tri."

„Kako pa to" — je poizvedoval Gašper — „da so med turškimi mohamedanskimi roparji tudi katoliški Hrvatje? Ti so bržkone janičarji."

„Da, janičarji, ki so se pridružili Turkom ter se celo odpovedali krščanstvu. So menda še hujši kakor pravi Turki. Veliko pa jih ni šlo prostovoljno in tudi niso hoteli zatajiti svoje vere. Izmed teh je vojak, ki mi je to pripovedoval."

"Ali se zaneseš nanj?" — je vprašal graščak Balanta.

„Iz njegovega vedenja sklepam, da nima zahrbtnih misli, temveč da je pošten človek" — je odvrnil Balant.

„Jutri pridi pravočasno povedat, kako in kaj" — mu je naročal Gašper.

Balant je zapustil precej pozno Gutenberg in težko hodil v temi. Ko je prišel v gozd, kjer je bil njegov tovariš Koširjev Tine na straži, mu je naročil, naj vztraja tukaj do jutra. On sam je zelo utrujen in gre v Snično, da se v svoji bajti odpočije po današnjih naporih.

Dan pred odhodom Turkov je porabil Balant v temeljitem preiskovanju. Vse je premislil, da bi mu ne hodila kaka stvar navzkriž. Zvečer sta imela na varnem kraju zopet sestanek z onim Hrvatom, ki je Balanta že poprej o marsičem poučil. Zdaj je dobil od njega še več drugih podatkov. Hrvat mu je povedal sledeče: „Turki bodo odšli jutri precej zgodaj iz Križev. Tromba jih bo vzbudila iz spanja in jim naznanila čas molitve. Iz tabora se bo slišal klic: „La ilaha illa Allahu!" Po zajutrku bodo podirali šotore in jih nakladali na vozove. Pripravljeni za odhod bodo zažgali hiše in odšli ropat drugam. Ker Bistrica ni velika voda, jo bodo lahko prebredli in nadaljevali pot v zgornje kraje.

Onih treh ujetnic pa ne bodo vzeli s seboj, temveč jih izročili varstvu štirih zanesljivih vojakov. Vojaki jih bodo peljali v Kranj, iz Kranja pa po najbližji poti v harem turškega paša, v Bosanski Brod ob Savi. (Harem je poslopje, v katerem prebivajo turške žene.)

„O kaj čaka uboga dekleta!" je vzdihnil Balant ob tem pripovedovanju. Vendar ga je tolažila misel, da bodo rešene iz turških rok.

Hrvat je pripovedoval dalje:

„Glejte, da jutri ne zamudite ugodne prilike za oprostitev deklet. Ko Turki odidejo, bosta pred hišo, kjer so zastražene ujetnice, stala dva vozova. V vsakem bo vpreženih par konj in na vsakem vozu voznik z dvema vojakoma. Bodite pripravljeni, da takoj, ko se odpeljeta vozova proti Kranju, jahate z močno stražo za Turki, jih na ugodnem kraju ustavite in jim vzamete uropane deklice. Kar sem povedal, sem izvedel od zanesljive strani. Želim srečen uspeh. Čas je, da odidem v tabor".

Vojak se je hitro poslovil od Balanta, ne da bi čakal njegove zahvale. Balant pa je natanko izkoristil kar je slišal.

Takoj na Gutenberg! Že je nastopila trda noč, ko je po nam znani poti hitel v grad. Straža ga ni ovirala, ker je vedela za njegov prihod. Vsa grajska družina ga je pričakovala, da bi slišala, kakšne novice bo prinesel. Balant je vse točno sporočil, kar je izvedel od Hrvata. V naglici je povedal tudi to, da je tretja ugrabljena deklica Markičeva Vida iz Strahinja. Potem se je vrnil v gozd k Tinetu.

Vitez Gašper je ostal čisto miren, čeprav je gledal pred seboj veliko nevarnost. Naročil je hlapcem, naj jutri zgodaj zasedejo konje ter se v bojni obleki in opremljeni z vsem orožjem zbero pred gradom. Načeloval jim bo on sam, da rešijo mlade ujetnice, ki jih hočejo razbojniki odpeljati na Turško. V začetku je mislil, da bi bilo bolje, če bi jahal s hlapci po skriti poti pred Turki ter jih napadel iz zasede. Ker pa ni vedel, po kateri poti se pripeljeta vozova z ujetnicami, je spoznal za bolje, ako jaha za njimi.

Napočilo je jutro. Grofinja Agneza je Gašperja, opravljenega v viteški obleki, pokropila z blagoslovljeno vodo, grof Jurij pa mu je klical v slovo: „Nič se ne boj! Bog te bo podpiral, saj boš sukal meč za resnico in pravico."

Na ravnini je pela tromba in vabila Turke k jutranji molitvi. „La ilaha illa Allahahu!" — je odmevalo krog in krog. Naši bojniki so gledali od daleč, kako sovrag podira šotore in jih sklada na vozove. Gašper je spoznal, da je zdaj treba odriniti. Spodbodel je konja in na čelu svojih zvestih odjahal z Gutenberga proti Bistrici. Večkrat je postal in opazoval, če so Turki že spraznili postojanke. Da, vedno manj jih je na polju. Vozovi ropočejo, konji rezgetajo, poveljniki ukazujejo, vrsta se pomika za vrsto tako dolgo, da so izginili zadnji jezdeci v daljavi. Vitez Gašper! Zdaj se bliža preskušnja za tvoje junaštvo.

Toda kaj je to? Iz hiše se vali dim, slamnate strehe gorijo, nadstrešja pokajo in padajo v rdečih ogorkih na tla, nikogar ni, da bi gasil, ogenj ima neomajeno oblast, veter pospešuje moč plamena. Ko se vrnejo kriški begunci domov, bodo našli razvaline!

Hitrim jezdecem je prišel nasproti Balant z naznanilom, da sta se vozova, na katera so naložili ujetnice, že odpeljala proti Kranju. Pogumno naprej, nič še ni zamujenega!

Gašperjeva četa je dirjala skozi Duplje, hitela v Naklo, prijahala v Kranj. Nikjer sledu o zločincih. Onstran kokrskega mostu so izvedeli zasledovalci, da sta turški vpregi ubrali pot v Šenčur. Tukaj so vpraševali, ali sta se dva turška vozova peljala skozi vas. Odgovarjali so, da ne moreta biti daleč.

Gutenberžani so vzpodbodli konje in jahali v hitrem teku dalje. Pot od Šenčurja do Spodnjega Brnika je bila obdana z gozdi. In prav tukaj so dohiteli razbojnike.

„Pokažite svoj pogum, fantje!" je klical Gašper. „Poženimo konje mimo vozov, da primemo Turke od sprednje strani!"

Fantje so drvili s konji natanko po povelju. Prehiteli so Turke in jim zastavili pot od spredaj. Videli so, da sedita v prvem vozu dve ujetnici: v drugem vozu je bila samo ena. Vnela se je huda borba, v kateri sta bila dva Gašperjeva hlapca precej hudo ranjena. Tačas, ko je trajal boj za prvi voz, so pa pognali Turki drugi voz v divji dir ter podili konja mimo prvega voza z bliskovito naglico po poti naprej. Gutenberžani so videli, da so Turki prvega voza pobiti, zato so hiteli za pobeglim vozom. Ker pa je peljalo skozi gozd več potov, niso mogli dobiti pravega sledu ter so morali po dolgem iskanju zasledovanje opustiti.

Prišli so nazaj, kjer sta jih čakali ujetnici, ki se nista mogli z besedami zadostno zahvaliti dobrotnikom. Ena je bila Dolžanova Rotija iz Križev, druga pa Markičeva Vida iz Strahinja. S strahom je uvidel Gašper, da so Turki odpeljali Lenco. Ranjena hlapca in rešeni deklici so dejali na uplenjeni voz, vitez Gašper in njegovi spremljevalci so pa jahali ob straneh. Povsod je hitelo ljudstvo skup ter navdušeno pozdravljalo pogumnega Gutenberžana in njegove bojnike. Ganljivi prizori so se vršili v Križah. Nekaj ljudi, ki so bili skriti v bližnjih krajih, je prihitelo vkup in od ust do ust je šlo vprašanje:

„Kje je Grašičeva Lenca?"

XIX.
Po odhodu Turkov
[uredi]

Lepe rože so cvetele,
drobne ptičice so pele,
Lenca je solze točila,
tiho v srcu govorila:
„Za-me ptice so odpele
sladke pesmi in vesele."

O Turkih nam je še omeniti, da so divjali tisto leto iz Križev naprej proti Gorenjskemu. Obiskali so Kranjsko goro, Rateče in Belo peč. Od tu so prodrli na Koroško in dospeli iz Trbiža v Zilsko dolino. V Podkloštru so oropali in požgali veliki benediktinski samostan. Dvesto ljudi, skritih med samostanskim zidovjem, se je v dimu zadušilo. Iz Podkloštra je nadaljeval sovražnik svoja zločinstva proti Beljaku in okolici celovškega jezera. Od tu se je obrnil na Spodnje Štajersko ter dospel preko Celja zopet v savsko dolino.

Kako pa je bilo tačas v Križah?

Čeprav so našli Križani in njih sosedje svoje domove zopet požgane, vendar niso obupali, temveč se pogumno poprijeli domače grude. Kakor popravijo mravlje, ako jim neusmiljeni človek razdere nanošeno gnezdo, vnovič svojo prejšnjo naselbino, tako so tudi begunci zopet na starem mestu zgradili porušena poslopja. Saj takrat našemu oratarju ni bilo odprte druge poti kakor pot v očetovo hišo. Kvečjemu se je poprijel ta ali oni kakega rokodelstva, drugega izhoda ni bilo nikamor. O tovarnah in strojih nobenega sledu, izseljevanje popolnoma neznano. V Azijo in Afriko so potovali le redki trgovci, znanstveniki ali misijonarji. Ameriko je odkril Krištof Kolumb leta 1492., na tla Avstralije pa je stopil Evropejec Portugiz Godinho de Eredia še le leta 1601. Podjetnost je bila torej omejena, svet je bil preveč oddaljen in promet tako oviran, da je ostal vsak najrajši doma.

Kriški občani so zapustili gorska skrivališča na planinah ter začeli graditi na podrtijah nove domove. Zaradi bližnje zime so si priredili le zasilna stanovanja, glavno delo pa odložili na pomlad.

Toda kakšna je bila cerkev! Bolj podobna hlevu kakor svetišču. Najprej so morali z vilami in lopatami izmotati konjsko nesnago. Potem so pobelili strop in stene, izmili tla ter osnažili altarje. Vikar je cerkev blagoslovil in shranil v tabernakelj Najsvetejše, da se je mogla zopet opravljati božja služba. Ker je bila cerkev takrat samo blagoslovljena in ne posvečena, so odložili posvečenje do leta 1494. Dotična listina, pisana na pergamen, je shranjena v arhivu kriške župnije. Ker je za našo povest velikega pomena, jo tukaj dobesedno priobčujemo, prevedeno iz latinščine v slovenski jezik:

„Peter Karel, kaprulanski škof in glavni namestnik izpraznjene oglejske škofije. S posebnim spoštovanjem do svetega in zmagoslavnega Križa, na katerem je umrl naš Gospod in Odrešenik, smo cerkev svetega Križa, katero so v preteklih letih oskrunili grozoviti Turki, stoječo blizu Tržiča in spadajočo k župniji svetega Kancijana mesta Kranj v oglejski škofiji, danes dne 10. junija 1494 zopet slovesno posvetili po obredu svete rimske cerkve."

Ta izvirna listina je znamenita v trojnem oziru.

1. Četudi je imela ljubljanska škofija že dne 6. decembra 1461 svoj začetek, so ostale vendar Križe še nadalje v oblasti oglejskega očaka. Pripadali sta namreč s Podbrezjem vred kot podružnici mestni župniji Kranj, podrejeni oglejskemu patriarhatu. Zato se duhovnika v Križah in v Podbrezjah nista imenovala župnika temveč vikarja (namestnika).

2. Kriška cerkev je bila posvečena že pred imenovanim letom 1494. To razvidimo iz besedi „smo jo zopet slovesno posvetili." Stala je veliko let poprej. Nekateri trdijo, da je bila tako stara kakor cerkev svetega Jurija v Stari Loki.

3. Nedvomljiv dokaz, da so bili Turki v Križah in da so opustošili cerkev, imamo v besedah listine „katero so v preteklih letih oskrunili grozoviti Turki." Listina je bila pisana v času, ko je imelo takratno ljudstvo dušmane še v živem spominu, saj so divjali tod okrog „v preteklih letih" — to je leta 1475. in 1476.

Pripominjamo, da je bila stara kriška cerkev ozka in nizka stavba. Sedanjo, 25 metrov dolgo in 12 metrov široko, so sezidali ob času, ko je župnikoval v Križah Ignacij Božič (1809—1824).

Vrnimo se zopet h kriškim beguncem, ki so imeli po svojem povratku iz pregnanstva veliko dela in skrbi, da so si gradili nova stanovanja. Hudo je bilo, toda z vstrajnostjo so si zacelili rane, ki so jih zadali Turki. Hiše so bile večinoma vse lesene. Dandanes ni menda nobene več. Če bi pa še katera stala iz tistega časa, bi bila izredna starinska zanimivost in vredna, da bi se ohranila tudi poznejšim rodovom.

Oče Grašič je Križanom še vedno županoval, saj niso imeli razumnejšega moža kakor je bil on. Toda usoda edine hčerke ga je silno potrla. Poizvedovali so na vse strani, da bi dobili sled za tistim turškim vozom, ki je ušel v gozdu med Šenčurjem in Spodnjim Brnikom vitezu Gašperju in njegovim hlapcem. Na tem vozu so odpeljali Turki Lenco kdovekam. Pa vsa poizvedovanja so bila brezuspešna. Dva pogumna Gorenjca sta prišla do Bosanskega Broda ob Savi, kjer je stanoval turški paša in kateremu so baje pripeljali Lenco. Tukaj so jima povedali, da ima paša več gradov in da stanuje zdaj v Sarajevu. Kaj drugega je jima ostalo kakor da sta šla domov in hvalila Boga, da sta prišla živa nazaj! Izginilo je torej upanje, da bi Lenca še kdaj gledala domačo vas, zakaj zelo redki so bili tisti, ki so se iz turške sužnosti vrnili na svoj dom.

Z Grašičem in njegovo ženo Katarino je žalovala vsa kriška župnija, sploh vsi, ki so poznali to spoštovano rodbino. Tolažili so očeta in mater, toda ta tolažba je bila komaj kapljica utehe za bol nesrečnih staršev. Lepo posestvo ni imelo zdaj nobenega naslednika, nobenega dediča. Komu naj pripada ugledna Grašičeva domačija? Bližnjih sorodnikov ni bilo. Ali naj dobi nekega bratranca sin, ki se ni nikoli brigal za Grašičevo rodbino, ali naj jo kupi tujec?

Gospod vikar je bolj kakor kdo drugi sočustvoval s svojim dobrim prijateljem. Saj mu je bil Grašič vedno naklonjen in stal vselej na strani, kadar je bilo kako nasprotstvo v župniji. Vikar ga je po tej nesreči obiskal skoro vsaki dan. Žaloval je ž njim ter mu prigovarjal, naj junaško prenaša hud udarec. Večkrat je pripeljal s seboj tudi Malija z Golnika, da je povedal še on kako pomirjevalno besedo. Trudila sta se posebno na ta način, da bi ne govorila vedno o tem, kar se je zgodilo, temveč napeljavala pogovor na druge stvari. Saj vemo, da je z žalostjo prav tako kakor s pelinom. Bolj ga žvečiš, bolj postaja grenak. V začetku nista veliko opravila, pozneje pa sta vendar dovedla očeta in mater na treznejši premislek. Ko je vikar uvidel, da sme zopet govoriti o Lenci, je rekel nekega dne:

„Mar mislite, oče župan, da bo Lenca na Turškem manj poštena kakor je bila doma? Poznam njen značaj, poznam njene čednosti, ki so v njenem srcu. Stanovitna bo ostala tudi v hudobni družbi in v napeljavanju k pregrehi. Vem, kako jej je bridko, veliko solz in jih še bo, toda vse solze so biseri v vencu njene nedolžnosti. In" — je govoril vikar s poudarkom — „in če bi tudi zgubila devištvo, bo vendar sprejeta v družbo svetih mučenic. Vsako nedeljo molimo skupno pri službi božji, da bi jej naklonil Bog prav veliko tolažbo in jo morebiti vendar še kdaj pripeljal nazaj v domovino. Saj pri Bogu ni nemogoča nobena reč."

Vikarjeve besede so bile balzam za razbolene rane. V očeh očeta in matere so se svetile solze, ki so bile pa skoro solze veselja ob misli: Če se ne vidimo več na svetu, se bomo videli v nebesih.

Ob koncu pogovora je stopil v Grašičevo hišo Balant iz Sničnega. Vsi so se razveselili prosjaka, ki so ga imeli poprej za malovrednega, pozneje pa so spoznali v njem blagega človeka. Po Grašičevi sodbi je bil Balant celo tako plemenit da si je štel v dolžnost, zanj storiti kaj dobrega brez ozira na povračilo.

„Vsa občina" — mu je rekel Grašič — „ti mora biti hvaležna za vse, kar si storil dobrega ob času turškega obiskovanja. Trudil si se noč in dan brez upanja kakega plačila. Brez tebe bi ne bili rešeni Dolžanova Rotija in Markičeva Vida. Vem, da so se za tvojo veliko požrtvovalnost že zahvalili njuni starši. Zahvalim pa se tudi jaz, kar si storil za našo Lenco, čeprav je usoda zahtevala, da je nismo dobili nazaj. Hvaležen ti hočem biti dejansko. Vem, da nimaš drugega kakor staro bajto v Sničnem. Le spomni se Grašiča v Križah, kadar boš kaj potreboval."

„Rad vam bom pomagal" — je rekel Balant Grašiču — „kadar bi kaj zahtevali od mene. Postopanju sem dal slovo, ker je lepše delati kakor prosjačiti. Saj sem še trden. Hvala Bogu za zdravje."

Takšen je bil pogovor naših mož po odhodu Turkov iz Križev.

„Danes moram iti pa še na Gutenberg" — je dostavil župan, ko so se poslavljali od njega. „Gospodu vitezu dolgujem posebno zahvalo."

Ko je prišel čez bistriški most, je stopal po strmem bregu proti gradu. Hoja mu je bila nekako težka, čeprav še ni bil preveč v letih. Hudi družinski dogodek ga je potrl tako zelo, da ni trpela samo duša temveč ž njo tudi telo. Pogledal je nazaj na ravnino tjadol proti kriški cerkvi, obdani s pokopališčem. „Če bi bila ti umrla doma" — tako je razmišljeval o Lenci — „če bi bila umrla doma, bi te imel vsaj v grobu med sorodniki in prijatelji, tako pa boš počivala v neblagoslovljeni zemlji med neverniki". Napadale so ga vedno temnejše misli, ustrašil se je zgodbe zadnjih dni in želel imeti pri sebi koga, da bi mu omilil hude predstave, so mu silile v glavo.

Dospel je pred grajska vrata, ki niso bila več tako močno zastražena kakor pred nekaterimi dnevi. Na vrtu je ugledal mlado Franciko, ljubko mladenko, skoraj podobno izgubljeni Lenci. Zopet kakor bodalo v očetovo srce.

Na dvorišču sta ga srečala vdova Dolžanka iz Križev in Markič iz Strahinja. Odhajala sta že proti domu, ko sta se zahvalila neustrašenemu vitezu Gašperju za osvoboditev Rotije in Vide. Vnovič bridek spomin za Grašiča.

Gašper ga je ugledal iz zgornjega okna in mu je prišel naproti.

„Pozdravljeni, oče župan!" — mu je zaklical od daleč.

Grašič se mu je spoštljivo priklonil. „Saj že vem čemu ste prišli" — je nadaljeval vitez. „Pravkar sta bila tukaj Dolžanka in Markič. Toda od vas ne potrebujem nobene zahvale, temveč vas iskreno milujem zaradi velike izgube.

Uboga Lenca! Tudi jaz sem jo imel rad. Kdo bi ne ljubil tako krepostne mladenke! Vedno mi hodi na misel, kako se je moglo zgoditi kaj takega. Kakor blisk je izginil voz mimo nas in odpeljal vašo hčerko. Drvili smo za vozom, toda nismo ga mogli več zaslediti."

Gašperjeve besede so odprle novo rano očetu županu. Toda opogumil se je, zaupno pogledal viteza in ga vprašal:

„Prosim vas, povejte mi prav odkrito, ali smem upati, da bi Lenco še kdaj videl?"

„Vse je mogoče" — je rekel sočutno Gašper Lamberg. „Vem, da bo skušala o vsaki količkaj ugodni priliki skrivaj zapustiti suženjstvo in priti nazaj v očetovo hišo."

Ta tolažba, tako gorko govorjena, je bila iskra, ki ni ugasnila v Grašičevem srcu, bilka, na kateri je visela vsa njegova sreča.

XX.
Cerkev svetega Jurija nad Bistrico
[uredi]

Cerkvica vrh goré,
cerkvica bela!
Vsak dan pozdravlja te
duša vesela.

Stari gospod grof Jurij Lamberg je večkrat izrazil željo, da bi v bližini Gutenberga sezidal cerkev v čast svojemu patronu svetemu Juriju. Ponašal se je s svojim krstnim imenom in rad čital, kar so poročali stari spisi o tem svetniku.

Sveti Juri je bil doma v Lidi, mestu med Jafo in Jeruzalemom. Zaradi svojega poguma je bil povišan v vojaški službi ter prestal mučeniško smrt za krščansko vero v Nikomediji leta 304. Lepo piše o njem beneški očak Lavrencij Justinijani:

„O blažena duša mučenčeva, ki je ni moglo ločiti od Kristusa ne preganjanje, ne stiska, ne trpljenje, ne sedanje ne prihodnje."

Pravljica govori, da je sv. Jurij rešil kraljevo hčer Aleksandro, odločeno zmaju za hrano. Borba z zmajem in zmaga nad njim ne pomenja drugega kakor zmago krščanstva nad poganstvom. Slavnemu svetniku so postavili veliko cerkva. Samo v Carigradu pet, koliko pa drugod! Zato je dobil častni naslov „ vitez". Posebno priljubljen je Grkom, ki so mu sezidali v njegovem rojstnem mestu Lidi leta 1876. veličastno svetišče. Tudi v naših krajih se je v dobi turškega nasilstva v 15. stoletju dvignilo več cerkva v čast sv. Juriju kot posebnemu zavetniku krščanske vere. Njegov god 24. aprila smatramo za začetek spomladi. Takrat prihaja sv. Jurij na zelenem konju. Narodna pesem pravi o tem svetniku:

Sveti Jurij potrka na duri,
ima eno hlačo zeleno, drugo rumeno,
je še le prišel v deželo,
ptičice v grmovju,
kukov'ca v bukovju;
rožice lepo cvetó,
se svet'ga Jurija veseló.

Z upanjem, da ne bo več Turkov na Gorenjsko, je začel gutenberški graščak leta 1480. zidali cerkev sv. Jurija nad Bistrico. Za prostor, kje bi stala, mu ni bilo treba skrbeti, ker ga je imel na svojem posestvu. Prav v bližini Gutenberga — samo dolinica je vmes — je stal osamel stožičast grič, pripraven kakor nalašč za cerkev. Zaradi precejšne višine in daljnega razgleda je bil še bolj sposoben za ta namen. Višji hrib — bližji nebesa. Tukaj je sklenil Jurij Lamberg zidati svetišče, vidno daleč naokrog. Ker je bil tudi njegov brat, ljubljanski škof Žiga, zadovoljen s to mislijo, graščak ni nič več dvomil o dovršitvi svojega načrta. Za potrebni denar bo skrbel sam, pri delu mu bodo pa pomagali podložni kmetje. Toda čeprav ni dvomil, da bi ne poprijeli za delo, je imel vendar gotove pomisleke zaradi takratne upornosti kmetskega ljudstva zoper graščake.

Če se spomnimo na pogovor, ki sta ga že pred nekaj leti imela Grašič iz Križev in Mali z Golnika o tej sporni zadevi in če poleg tega pomislimo, da se stvar od takrat ni omilila, temveč še poostrila, lahko razumemo bojazen gutenberškega graščaka zaradi kmetskega upora. Če se ni bal kriških kmetov, se je bal pa tujih šuntarjev, ki bi lahko njegove ljudi dovedlo k nasprotovanju. Saj je znano, kako hitro zapelje en sam podpihovalec nerazsodno množico k nasilstvom.

Veliko vzrokov je vplivalo, da so postali kmetje posebno proti koncu srednjega veka zelo nezadovoljni. Poprej se je marsikak kmet z delavnostjo in z umnim gospodarstvom povspel do lepega blagostanja. Bogati kmetje so se večkrat ženili pri vitežkih hčerah. Prav tako so se ponašali revnejši vitezi, ako so dobili bogato kmetsko hčer za ženo. Toda s časom se je kmetsko stališče zelo poslabšalo: tega pa niso bili krivi kmetje, temveč druge okolščine in najbolj graščaki sami. Če bi se bili držali gospodje mogočnjaki urbarskih zapisnikov, v katerih so bile natanko določene njih pravice, bi se kmetom ne bilo godilo preveč slabo. Ker so nekateri graščaki več zahtevali, kakor je bilo zabeleženo v urbarjih, so kmete razdražili ter jih privedli do upora. Težko so kmetje tudi prenašali, da si je gospoda sama lastila pravico do gozdov, do voda in planin. Ljudem je branila sekati v gozdovih in delati nove laze (rovte). Prepovedala je loviti ribe in divjačino ali pa je planine raje dajala v zakup tujcem kakor domačinom. Pri tem so se vedno bolj množili cesarski, deželni in graščinski davki, da revež kmet končno ni vedel, kaj zahteva cesar in kaj zahteva zemljiška gosposka. Kljub vsem krivicam so naši kmetje dolgo odlašali s „puntom" in čakali do začetka 16. stoletja z javnim nastopom. Zato je Jurij Lamberg slutil, da ne bo mogel brez nasprotstva graditi nove cerkve na griču poleg Gutenberga.

Župan Grašič je sklical neko nedeljo meseca aprila leta 1480. občane k javni seji pod lipo pri kriški cerkvi. Predložil jim je v razgovor več važnih reči, določil red po vaseh, v gozdih in na občinskih pašnikih, poslušal prepire med kmeti, razsojal njih pravice ter vpraševal za svet občinske odbornike, ki so jim rekli „zapriseženi možje". Pohvalil je ljudi, da so v preteklih treh letih, odkar so odšli Turki, vse hiše popravili. V tolažbo pa jim je povedal tudi to, da Turkov — kakor se je splošno govorilo — ne bo več na Gorenjsko. Zadnja točka razgovora je bila zidava cerkve sv. Juriju.

„Znano vam je" — tako je nadaljeval župan — „da bo gospod graščak sezidal na hribu poleg Gutenberga novo svetišče v čast sv. Juriju. Vse bo plačal sam, nas pa prosi, da bi mu pri graditvi pomagali z delom. Poživljam vas, da pove vsak svoje mnenje popolnoma tako kakor misli v srcu, naj je že za to stvar ali proti njej."

Možje so premišljevali, kaj bi odgovorili. Le Pečnik z Bistrice, znan nagajivec, ni dosti premišljeval, temveč rekel odločno:

„Ali nimamo dovolj cerkva? Farno cerkev, podružnice v Žiganji vasi, v Sničnem in v Gozdu, čemu še eno? Kdo bo hodil v to strmino in kdo bo plačeval mežnarja? Če hoče imeti graščak cerkev v čast svojemu patronu sv. Juriju ali pa morebiti v čast samemu sebi, naj jo le zida. Mi mu ne moremo braniti, ker jo bo zidal na svojem svetu. Pomagati mu pa tudi ne moremo, ker imamo sami dovolj dela, posebno zdaj v spomladanskem času. Sicer je pa že itak preveč tlake. Menda graščak nima pravice, da bi nam nakladal še novo. Zato dobro premislite, kaj boste sklenili."

„Ne bodi tak!" — je segel župan Pečniku v besedo. „Saj nas graščak ne sili, temveč samo želi, da bi mu pomagali. Stroškov ne bo nobenih. Le nekaj ročnega dela je treba in nekaj voženj z živino. Zaradi tega ne bomo revnejši."

„Pa se pomiri, Pečnik!" — mu je prigovarjal Urh iz Žiganje vasi. „Ne bo tako hudo, kakor si predstavljaš. Saj si ti z Bistrice doma, kjer nimate nobene cerkve. Vse vasi jo imajo, Bistrica pa nobene. Šele vesel bodi, da jo graščak zida. Slišali boste zvonjenje s hriba in večkrat imeli mašo. Tiste merice žita, ki bi jih dajali mežnarju, pa vendar ne pridejo v poštev."

„Pripomnim še to" — je rekel Grašič — „da nam ne bo treba pomagati pri zidavi v spomladanskem času. Takrat imamo veliko dela na polju. Ko zorjemo in vsejemo, bo pa že nekaj časa za cerkev. Graščak je tudi omenil, da nam bo v povračilo odpustil del tiste tlake, ko smo jo dolžni delati vsako leto."

Možje so dokončali razgovor in se sporazumeli, da bodo pomagali pri delu.

Čudovito hitro je napredovalo zidanje nove cerkve. Temelja niso globoko kopali, ker so naleteli na živo skalo. Tudi slabo vreme ni delavcem nagajalo. Zidarsko delo je bilo kmalu dovršeno. Prav tako so bili tesarji pridni ljudje, ki so spravili stavbo v kratkem času pod streho. O sv. Jerneju so že bingljale zastavice na zvonikovi strehi. Snaženje notranjščine so pa odložili na prihodnje poletje, ko bosta solnce in prepih posušila svežo zidavo. Zato so imeli pozimi dovolj dela mizarji in kiparji. Meseca oktobra 1481 je bila cerkev že toliko dovršena, da jo je prišel blagoslovit škof Žiga Lamberg. Vsa okolica se je sešla Cahajevo nedeljo na griču sv. Jurija ter praznovala slovesni dan, ko je bila zgradba odločena za božjo službo. Ker pa še ni imela vsega potrebnega za posvetitev, so odložili njeno posvečenje za poznejši čas. Žal, da tega časa ni dočakal škof Žiga.

Grof Jurij Lamberg je bil vesel nove cerkve, čeprav je imel veliko skrbi z zidavo. Najbolj so mu olajševali delo kriški občani, ki so radi pomagali pri delu. Vsled tega se je še bolj ukrepila zveza med Lambergarji in ljudstvom. Kakšen razloček med drugimi podeželskimi gradovi in med Gutenbergom! Drugod grajska gospoda bolj ali manj obsovražena, tukaj pa prijateljsko razmerje med graščakom in podložniki.

Cerkev sv. Jurija nad Bistrico je bila posvečena šele 31 let potem, ko so jo oskrbeli z vso opravo. To nam priča prepis stare listine hranjen v arhivu križke župnije. V njej čitamo sledeče (prevedeno iz latinščine v slovenski jezik):

„Dne 16. majnika 1512 smo posvetili cerkev v čast sv. Juriju na hribu poleg Tržiča, podružnico duhovnije sv. Križa, pripadajoče župniji Kranj. V veliki altar smo vložili koščice svetega Blaža, Donata, Pavlina in svete Afre. Daniel de Rubeis, kaprulanski škof kot namestnik oglejskega očaka kardinala Dominika Grimani." Svetišče in njega trojna okna so delana v gotskem slogu. Ladja ima raven lesen strop s podobo sv. Jurija. Slikar nam ga predstavlja kot viteza na konju. Blizu njega vidimo klečečo devico, ki jo je vitez rešil iz zmajeve oblasti. Takrat je bil v cerkvi poleg velikega altarja samo stranski altar sv. Urbana. Zdaj je v njej tudi stranski altar sv. Margarete. Na notranjih stenah je dvanajst križev, ki jim pravijo „apostolski križi". Vsaka cerkev, ki ima omenjenih dvanajst križev v spomin dvanajsterih apostolov, kaže da ni samo blagoslovljena, temveč tudi po škofu posvečena.

Ob vnanji cerkveni steni je ohranjena altarna miza, kjer se je nekdaj zaradi mnogoštevilnega ljudstva darovala sv. maša. Prav tako je bila tudi pridiga ob takih prilikah pod milim nebom. V starih časih so namreč zelo slovesno obhajali god sv. Jurija.

Domačini so se zbirali v kriški cerkvi in hodili v procesiji z banderi čez Bistrico na hribček k službi božji; od daljnih krajev pa so dohajali ptujci. Obiskovali so cerkev z namenom, da bi imeli srečo pri živini, posebno pri konjih.

Poleg cerkve so napravili tudi grajsko pokopališče. Ko so v poznejših letih na tem prostoru sezidali žagrad, so našli pri kopanju mnogo človeških kosti nenavadne velikosti. Iz tega bi sklepali, da je bil takratni rod zelo krepke postave.

V najnovejšem času so izločili Bistrico in cerkev svetega Jurija iz kriške župnije in jo pridružili tržiški župniji.

XXI.
Vitez Krištof Lamberg in Jurij Slatkonja na Kamnu
[uredi]

Ta spev je posvečen, o brate moj,
v spomin na dni, ki žil sem jih s teboj,
ko naju vez ljubezni je družila,
ko zvesta sva prijatelja si bila.

Obiščimo zopet grad Kamen pri Begunjah, da vidimo, kako se godi mlademu graščaku vitezu Krištofu Lambergu.

Nekaj časa je bil prav zadovoljen; pozneje pa mu je večkrat hodilo na misel, da živi v preveč tesnih mejah ob vznožju Begunjščice. K sreči je imel v sestri Anici ljubeznjivo in skrbno gospodinjo, ki mu je bila v veliko podporo. Kljub temu je spoznal bolj in bolj, da ni ustvarjen za samoto in da se bo zato njegovo življenje ugodnejše razvijalo v večji družbi. Gnalo ga je med svet. Temu se ne bomo čudili, ako pomislimo, da je bilo Krištofa samo zdravje, združeno z izredno telesno močjo in z mladeniško navdušenostjo.

Imel je veliko prijateljev, ki so ga poznali kot značajnega in neustrašnega tovariša. Rad jih je obiskoval in tudi njega so radi obiskovali. V zadnjem času je ugajal njegovemu razboritemu duhu posebno plemenitaš Jurij Slatkonja, rojen v Ljubljani leta 1456. Da je bil Slatkonja slovenskega rodu, priča že njegovo ime, ki je sestavljeno iz besedi „slat" in „konj". Zato so ga njegovi sošolci nazivali z grškim imenom „Chrysippus". Prav iz tega razloga mu je podelil pozneje cesar Maksimilijan za grb zlatega konja na belem polju. Lahko povemo že zdaj, da je postal Slatkonja nadškof na Dunaju ter delal čast kranjski deželi.

Krištof Lamberg in Slatkonja sta se prvič spoznala že kot dijaka. Krištof je hodil v šolo v Kranju, Slatkonja pa v Ljubljani. Slučajno sta se sešla v Škofji Loki, kjer je bil Jurij Lamberg, Krištofov oče, oskrbnik ondotnih posestev freisinških škofov. Značaja obeh mladeničev sta se tako ujemala, da je nastalo med njima prisrčno prijateljstvo. Dovršivši ljubljanske šole je odšel Slatkonja na Dunaj in se vpisal na vseučilišču. Vsake počitnice pa je porabil v to, da je bival nekaj časa pri svojem prijatelju Krištofu na Kamnu.

Vsa radovljiška okolica je poznala ta dva mlada človeka. Jahala sta na ognjevitih, sijajno opremljenih konjih ali hodila na lov po ondotnih gorah. Nikoli nista bila ljudstvu v spotiko, temveč v lep izgled. Rada sta se družila z duhovščino ter obiskovala ob nedeljah službo božjo. Res kavalirja v najboljšem pomenu besede.

Krištofova postavna vnanjost in njegov značaj sta nam že znana. Slatkonja ni bil tako krepke narave, ampak šibkejšega telesu in milejšega značaja. Bolj je ljubil učno knjigo kakor bojno sulico. Zato ni bil pri vitežkih igrah nikdar dejanski izvrševatelj, rad pa je gledal pogumne borce in občudoval njih spretnost v rabi orožja.

Ni treba omenjati, da je Anici, Krištofovi sestri, zelo ugajal brhki in duhoviti mladenič. Vselej je bila vesela, kadar je prišel Krištofa obiskat in rada je govorila ž njim. Tudi Slatkonja je imel sočutje z mladenko, toda ker ni bil navajen dvoriti ženskam, je bil nekoliko neroden v tem oziru. Bolj obrnjen v notranjščino kakor v vnanjost ni iskal sreče v mladostnih sanjah, temveč sledil višjim vzorom. Njegov duh se ni oklepal zemeljskih nižin, temveč se je dvigal navzgor. Tisti, ki so ga bližje poznali, so slutili, da ga čaka lepa prihodnjost. Ko je Krištof vprašal Anico, kakšen vtis dela nanjo Slatkonja, je rekla, da prav ugoden. „Saj je vedno prijazen z menoj" — je dostavila — „vendar pa tak, ki ne išče naklonjenosti. Ne morem reči, da bi ga res ljubila, toda zelo ga spoštujem."

Nekega dne je dospel na Kamen sel iz Ljubljane. Deželni glavar Viljem Auersperg je poslal Krištofu sledeče lastnoročno pismo:

Veleblagorodni gospod vitez Krištof Lamberg! Prosim, da sprejmete z mirnim srcem pričujojoče pisanje. Ni nič takega, kar bi Vam bilo neprijetno, nasprotno upam, da Vas bo morebiti razveselilo.

Dobro Vam je znano, koliko je morala trpeti naša dežela v preteklih letih zaradi Turkov in kako pogumno se je branilo naše ljudstvo zoper silovite napade roparskih druhali. Res junaška doba našega narodu. Saj nismo imeli urejene nobene vojske, kljub temu nas ni zatrl sovražnik. Vaš plemeniti oče Jurij grof Lamberg se je odločil leta 1474. v družbi treh hrabrih mož za dolgo in težavno pot v Rim. Prosit so šli očeta krščanstva papeža Siksta, naj pošlje pomoč ogroženi kranjski deželi. Uslišal jih je ter omilil turške grozovitosti. Pa čemu bi Vam, veleblagorodni gospod vitez, opisoval žalostno usodo našega ljudstva, saj ste bili sami kot dvajsetletni mladenič priča teh dogodkov. Zadnji turški napad je prestala gorenjska stran leta 1476. Od takrat Turkov ni bilo več. Notranjska pa jih je videla zopet leta 1480. Upajmo boljših časov.

Zdaj šele hočem, gospod vitez, razodeti namen današnjega pisanja. Kranjska dežela potrebuje dobro urejene vojske, da se ubrani sovražniku. Ne bo sicer mnogoštevilna, biti pa mora vsaj tako močna, da bo zadostovala za obrambo naših mej. Dolgo smo zanemarjali redno vsakoletno nabiranje vojakov. Tega pa nismo bili krivi mi, krive so bile okolščine, v katerih smo živeli. Zdaj imamo mir. Da nas pa sovražnik ne bo nadlegoval več, mora vedeti, da smo pripravljeni nanj.

Kranjski deželni stanovi so edini v tem, da je prvi pogoj boljše bodočnosti močna deželna hramba. Vojaki morajo imeti zadostno oskrbo glede hrane, obleke in stanovanja. Imeti morajo pa tudi poveljnika, ki jih bo znal vladati in kateremu bodo brez ugovora pokorni. Vse priznanje našim dosedanjim voditeljem! Žal, da so po prestanih težkih časih potrebni počitka. Kdo naj bi bil glavni poveljnik naše novoosnovane vojske?

Pri glavni skupščini kranjskih deželnih stanov je padla ta izvolitev na Vas, veleblagorodni gospod vitez! Svetovalci so omenjali, da hrani kranjska dežela grofe Lamberge v najboljšem spominu, in Vi ste član te rodovine. Poznamo Vas kot njenega odličnega potomca. Oblagodarjeni ste z vsemi dobrimi lastnostmi, ki so jih deležni le malokateri. Bog Vam je dal zdravje, moč, krepko voljo, pogum in duhovitost. Porabite vse te prednosti v prospeh naše zatirane domovine. Mladi ste, imate še le trideset let, toda prav zato boste še bolj neustrašeno nastopili pot, ki je pred Vami. Prosimo Vas, da blagovolite sporočiti svojo odločbo bodisi s pismom, ki ga nam prinese naš poslanec ali pa pridete o priliki k osebnemu dogovoru v Ljubljano.

S posebnim spoštovanjem

vdani deželni glavar
Viljem grof Auersperg.

V Ljubljani, 25. septembra 1483.

Navedeno pismo je globoko poseglo v Krištofovo življenje — ali da povemo še bolj določno - to pismo je popolnoma spremenilo njegovo pot, ker ni nikoli mislil da bi dobil kdaj tako povabilo. Ko je pisanje prečital, mu je kar v hipu prišla misel, da bo sprejel častno ponudbo. Pokazal je pergamen prijatelju Slatkonju z vprašanjem:

„Kaj praviš ti dragi Slatkonja?"

Ta je kot visokošolec hitro z očmi preletel pisanje, nekaj časa premišljeval ter končno tekel:

„Zakaj pa ne? Na Kamnu ne boš mogel pokazati zmožnosti, ki si jih prejel od Boga, toliko bolj pa v vojaškem poklicu, za katerega imaš vse potrebne lastnosti. Saj boš vprašal starše, kaj mislijo o tem."

Tedaj sta šla obiskat Anico. Ta se je iz prva prestrašila, pozneje pa je bila tudi vesela, da čaka brata lepa prihodnjost.

Krištof je s kratkim odgovorom sporočil deželnemu glavarju, da sprejme ponudbo in da pride kmalu v Ljubljano. Potem je dejal poslancu, naj ostane čez noč na Kamnu, da se odpočije po dolgem jahanju od Ljubljane do Begunj. Ta je rad sprejel ponudbo. Drugo jutro se je poslovil in odjahal s Krištofovim pismom v Ljubljano.

Po poslančevem odhodu sta stala pred gradom dva osedlana konja. Belec je bil pripravljen za Krištofa, pram za Slatkonjo. Anica je naročala sto pozdravov svojim dragim na Gutenbergu. Mlada gospoda sta zavila po klancu navzgor in kmalu dospela v Srednjo vas. Kmetje so vprav stresali z vej hruške, ki jih je bilo posebno veliko tisto leto. Drugi so jih nosili v zakrivljeno izdolbeno bukev, drobili z velikim mlinskim kamnom in zdrobljene nosili v stiskalnico.

„Dobra letina, kajne?" — je nagovoril Krištof ljudi, ki so držali klobuke v rokah in jezdeca spoštljivo pozdravljali.

„Hvala Bogu, prav dobra!" — je odgovoril star mož. „Če bi bila vsako leto taka, bi nas ne skrbelo življenje."

Pot se je vzpenjala še nekoliko više tja gor do zidanega znamenja, v katerem je stal lesen kip sv. Lucije, posebne pomočnice za oči. Naši stari pradedje so znali ceniti telesno zdravje. Zato so imeli za vsakovrstne bolezni posebne priprošnjike: sv. Lucijo za oči, sv. Polono za zobe, sv. Blaža za grlo. sv. Roka za kužne bolezni itd.

Krištof in Slatkonja sta postala nekaj časa pri znamenju ter občudovala lep razgled po spodaj ležeči ravnini in po gorah v ozadju. Od tukaj ju je peljala pot navzdol ter se končno vzpela precej strmo proti Gutenbergu. Že od daleč ju je pozdravljal s krepkim lajanjem čuvaj Hektor, nekdanji zvesti Krištofov spremljevalec.

V gradu so ju z veseljem sprejeli, saj so tudi Slatkonjo poznali že iz prejšnjih obiskov. Gospa grofinja, čeprav nekoliko bolehna, skoro ni vedela, s čim bi jima najbolje postregla. Francika, ki je dorasla v lepo mladenko, ni veliko govorila, zvesta svoji dosedanji mirni naravi.

Krištof je brez vsakega uvoda podal gospodu Juriju Lambergu ljubljansko pismo ter med očetovim čitanjem zasledoval poteze na njegovem obrazu. Prijetno mu je bilo, ko je videl dobrovoljni smeh na njegovih ustnicah.

„Nekaj povsem novega" — je dejal veselo iznenadeni oče in podal pismo soprogi. „Prosim te, Krištof, da sprejmeš častno službo. Sam gospod deželni glavar te lastnoročno vabi. Nikar ne odkloni. Poznam tvoje lastnosti. Nikoli ne boš obžaloval tega koraka. Na Kamnu seveda ne boš mogel biti. Pa bomo vse uredili tako, da bo prav."

„Jaz bi se oklenil tega vabila z obema rokama" — je rekel Krištofov brat Gašper Lamberg.

Ko je videl Krištof tudi mater kakor novo poživljeno in sestro Franciko, opirajočo vanj žareče oči, je pritrdil z odločnim glasom:

„Že po prejemu pisma sem bil mnenja, da ne odrečem. Videč, da ste vsi zadovoljni, sem popolnoma utrjen v svojem sklepu. Sem že pisal v Ljubljano, da sprejmem službo."

Krištof in Slatkonja sta zasedla konja ter odjahala na Kamen, Slatkonja je skoro vso pot prepeval. Imel je posebno nadarjenost do glasbe in izredno lep glas, s katerim je vsakega očaral.

XXII.
Pri belih nunah v Velesovem
[uredi]

Za mizo Lamberger sedi
in gleda svoji dve hčeri,
pa s sabo govori tako:
„Najbolje bilo bi še to,
če Anico bi dal možu,
Frančiško zročil pa Bogu."

Vitez Krištof je dospel že drugi dan v Ljubljano. Rad bi bil prejkomogoče na jasnem glede pisma, ki ga je prejel od gospoda deželnega glavarja. Ta se je zelo razveselil Krištofovega obiska. Dogovorila sta se, da prevzame v enem mesecu vojaško poveljstvo.

S Krištofom je prišel v Ljubljano tudi njegov prijatelj Jurij Slatkonja. En dan sta ostala pri Slatkonjevih stariših, potem sta se ločila. Krištof je odšel na Gorenjsko, Slatkonja pa na Dunaj, kjer je nadaljeval modroslovne študije.

Mesto, da bi jahal skozi Podbrezje na Kamen, je obrnil Krištof konja proti Križah in na Gutenberg, da bi povedal starišem, kako je opravil v Ljubljani.

„V enem mesecu boš lahko uredil svoje reči na Kamnu" — mu je rekel oče Jurij. „Dobili bomo dobrega oskrbnika, ki bo vodil za primerno plačo grajsko gospodarstvo."

„In kaj bo z Anico?" — je vprašal Krištof.

„Anica pride domov. Gotovo ti je znano, da bi jo rad poročil graščak Paradajzar iz Tržiča. Dobila bi dobrega moža, ki ga vsi poznamo."

„Če bi ga hotela?" — je podvomil Krištof. „Saj še ni nikoli govorila o njem."

„Da bi ne marala zanj!" — je dejal Jurij Lamberg. „Take partije ne bo dobila vsak dan. Povej jej, ko prideš na Kamen, da bi jo Paradajzar rad peljal pred altar. Morebiti sama še ne ve o tem. Sicer pa ni več tako mlada. Če ima ženska štiri in dvajset let, je zrela za možitev."

Ta čas je prišla v sobo gospa Agneza in slišala zadnje besede svojega soproga.

„Vem, o čem je pogovor" — je pripomnila.

„Tudi meni bi bila všeč ta zveza. S Paradajzarji smo bili vedno prijatelji. Poznamo jih kot ljudi, ki lepo delajo s podložniki in so zato priljubljeni tudi njim. Reci Anici, naj kmalu pride na Gutenberg.»

„Krištof se je poslovil in odjahal na Kamen. Povabil je brata Gašperja, naj ga spremlja nekaj časa. V sobi sta ostala Jurij in Agneza sama ter nadaljevala pogovor o domačih razmerah.

„V naši družini, — tako je začel Jurij, — bodo velike izpremembe. Krištofu se je odprla lepa prihodnjost. Tudi na Gašperja se zanašam, da bo delal čast Lambergovemu imenu. Anico bova dala Paradajzarju, Francika pa vedno govori o belih nunah v Velesovem. Že dvakrat je bila tam, čeprav je od nas skoraj štiri ure. Rad bi videl ta samostan, o katerem sem že veliko slišal. Toliko vem, da so ga Turki leta 1471. porušili, zdaj pa je na novo sezidan."

Gospa Agneza je povedala soprogu, da Francika ne govori samo o belih nunah, temveč tudi v tem, da bi postala redovnica. Grof pa je mirno nadaljeval:

„Prav nič nisem iznenaden, ko vem, da se že od nekdaj nagiba k pobožnemu življenju. Imela je več ženinov na ponudbo. To je popolno razumljivo, ker jo imajo za izredno lepo deklico. Ne snubijo jo toliko zaradi večje dote, nego zaradi njene vzorne vnanjosti. Pa jo sili tja, kamor sama noče. Sicer bi bil jaz zadnji, ki bi jej branil v samostan. Slišim, da je več mladenk iz višjih rodbin pri belih nunah v ondotnem samostanu. Naj preoblečejo še našo. Dobro bo za Lambergovo plemstvo, če bo imelo iz svoje srede Bogu posvečeno mladenko, ki bo zadostovala za naše slabosti. Z veseljem bom dal, kar samostan pri vstopu od novink zahteva."

Gospa Agneza si ni nikdar predstavljala, da bo sprejel Jurij s tako lepimi besedami njeno obvestilo o Franciki. Spoznala pa je tudi, da je zdaj najugodnejša prilika za končnoveljavni razgovor o tej važni zadevi. Poslala je po Franciko, naj pride k njima v sobo.

Mlada grofica je vstopila. Lahna rdečica je bila razlita pa njenem belem obrazu. Pravkar je dovršila dvajset spomladi rosne mladosti. Dušeslovec bi bil pa lahko čital še nekaj drugega iz sijaja njenih oči. Lepoto, ki je še ni omadeževala sapa posvetnosti.

„Izvedel sem, da bi rada stopila v velesovski samostan" — je govoril oče z dobrovoljnim nasmehom. „Nič ti ne branim, ker mislim, da imaš poklic za redovno življenje."

Kako prijetne besede za Franciko!

„Toda nič se ne mudi" — je dostavil oče. „Poprej bom šel sam tja pogledat, da poizvem o pogojih za sprejem."

Ni še minul teden po tem razgovoru, ko se je odpravil Jurij Lamberg v Velesovo. Čeprav je rekel, da se ne mudi, ga je gnala zdaj neka sila, da vidi samostan, kjer bo prebivala Francika vse svoje življenje. Jahal je skozi Križe na Golnik, od tu pa mimo Goric in Trstenika proti starodavni župnijski cerkvi svetega Petra v Preddvoru. Njena nadvlada je segala v tistih časih ob severni strani do koroške meje, ob južni pa prav dol do Kranja. Veležupnija, ki je imela 16 podružnic in 7 ur obsega.

Iz Preddvora je peljala Lamberga pot čez Tupaliče in Viševek v Velesovo, ležeče v zaokroženi dolini ob vznožju Kamniških planin. Z glavne poti je obrnil konja proti župni cerkvi sv. Margarete na Trati. Od tu ni bilo daleč do samostana, ki je gledal naravnost tja dol proti Ljubljani.

Gutenberški graščak je imel navadno kakega spremljevalca s seboj. Danes je bil sam. Konja je izročil samostanskemu hlapcu in stopil najprej v Marijino cerkev, lepo, nekoliko temno gotsko zgradbo. (Sedanja cerkev in samostan sta bila na novo pozidana leta 1720.)

Velesovski samostan ima starodavno preteklost. Ustanovljen je bil na podlagi pravil sv. Avguština in sv. Benedikta leta 1238. Prve bele nune so prišle iz Spodnje Avstrije. Prednico so si same volile. Oglejski očak jo je potrdil, če se ni v določenem času nihče pritožil zoper izvolitev.

Samostan je bil znan ne samo v deželi, temveč tudi daleč čez meje Kranjske. Ljudstvo mu je reklo „Pred kloštrom" in mu še sedaj pravi tako. Klavzura (zaprtija) ni bila posebno stroga. Prednica je smela iti v spremstvu redovnic za nekaj ur v okolico na sprehod, proti večeru pa so morale biti zopet vse doma. Po 344 letnem obstanku je prišla samostanu zadnja ura 3. julija 1782 vsled odloka cesarja Jožefa II.

Ko je obiskal cerkev, se je oglasil grof Lamberg pri samostanskem duhovniku ter mu razodel namen svojega prihoda. Ta ga je spremil do zaklenjenih vrat, ki jih ni smel prestopili noben moški. Duhovnik je pozvonil. Takoj je prišla k oknu sestra vratarica ter izvedela, da bi s častito gospo prednico rad govoril grof Jurij Lamberg, graščak z Gutenberga. Vratarica je dejala, naj blagovoli gospod grof stopiti v sprejemno sobo. Duhovnik ga je peljal tja in čakal Lamberga zunaj na hodniku.

Graščak ni bil dolgo sam v sprejemni sobi. Odprla se je široka lesena stena, za katero je bil z gostim železnim omrežjem zavarovan prostor. Za omrežjem je ugledal belo oblečeno redovnico z zlatim križcem na prsih, bolj podobno nadnaravni prikazni kakor ženskemu bitju. Bila je gospa prednica Ana plemenita Gallenberg. Spremljali sta jo dve redovnice, ena ob desni, ena ob levi strani. Po običajni predstavi je spregovorila prednica:

„Samostan belih nun ima danes čast pozdraviti Vaše Visokorodje. Gotovo je pripeljala gospoda grofa važna zadeva med naše zidovje. Prosim lepo, blagovolite sesti. Vem, da ste utrujeni."

„Ne zelo" — je odgovoril grof. „Samo dve uri sem potreboval s konjem od Gutenberga do samostana. Naj povem vzrok svojega prihoda."

Razložil je zakaj je prišel ter izvedel pogoje za sprejem.

„Stvar se mi je zdela tako važna," — je rekel — „da sem prišel osebno k vam. Hčerka ima veliko veselje do redovnega življenja, zato jej rad dovolim, da si izbere stan, v katerem bo odšla svetnim težavam. Upam, da bo zadovoljna."

„Veselje do tega poklica je najboljše znamenje njene sreče" je smehljaje dostavila prednica. „Imela pa bo eno leto časa za premislek. Ako ostane v tej dobi stanovitna, prejme redovno obleko in naredi samostanske obljube."

Grof se je poslovil. Stena se je počasi zapirala in redovnice so izginile kakor sence v notranjščino samostana. Grof je stopil iz sprejemne sobe na hodnik, kjer ga je čakal duhovnik ter peljal v obednico na okrepčilo.

Grajska družina na Gutenbergu je tisti dan zelo težko pričakovala gospoda Lamberga. Francika mu je šla proti večeru do Križev naproti. Kakšno veselje, ko ga je zagledala od daleč!

Vprašanje za vprašanjem. Komaj jej je sproti odgovarjal.

„Ali ti ne bo hudo" — jo je vprašal — „da nas boš zapustila?"

„Hudo mi že bo" — je odvrnila — „pa saj me boste prišli obiskat."

Na Gutenbergu je postalo v kratkem času precej drugače. Najprej je odšel vitez Krištof na grad Kamen in od tu za poveljnika vojske v Ljubljano. Na Kamnu so dobili oskrbnika, ki je mesto Krištofa vodil grajsko gospodarstvo. Anica je prišla na Gutenberg nazaj, ker jo je plemenitaš Paradajzar iz Tržiča izbral za nevesto. Zdaj je bil tudi vitez Gašper na tem, da bi se oženil. Grof Jurij se je že postaral, gospa Agneza pa je slabela od dne do dne. Vse je resno skrbelo, kako bo z njenim zdravjem. Le domači duhovnik Anton Felder je še krepko vztrajal v grajski službi.

Spremembe so nudile ljudem mnogo tvarine za presojevanje. Največ so govorili o Franciki, ki so jo velesovske bele nune sprejele v svojo družbo in jej dale ime Beata (srečna). Tudi narodna pesem jo omenja v sledeči kitici:

Lesén čez Savo most peljá
od Kranja pa do Šmartnega
po njem gresta fantiča dva,
med sabo se pomenk'vata
od Lambergove Francike,
od lepe nune klošterske.

XXIII.
Važne spremembe na Gutenbergu
[uredi]

Gine vse kot žar večerni,
gine vse kot megle lahne,
vse kot rosa drobna sahne.

Kranjska dežela je dobila z vitezom Krištofom Lambergom imenitnega poveljnika pokrajinske brambe. Imela je tudi do zdaj dobre voditelje, ki pa niso znali vojakom vdihniti take navduševnosti, kakršna je zavela ob Krištofovem načelstvu. Čeprav je vpeljal strog red kot prvi pogoj vsakega dobro urejenega društva, so se vendar bojevniki z veseljem vdali Krištofovemu vodstvu. Znal si je pridobiti tudi njih ljubezen. Ni mu bilo toliko za čast imovitega graščaka kakor za sloves pogumnega vojskovodje. Zato je čutil posest Kamna pri Begunjah kakor neko breme, posebno že zaradi tega, ker ni slišal o graščinskem oskrbniku dobrih poročil. Pravili so mu, da zanemarja obdelovanje zemljišč in da išče povsod le svojo korist, čeprav prejema vsak mesec dobro plačo.

Premišljujoč to zadevo je poslal Krištof svojemu bratu Gašperju iz Ljubljane na Gutenberg sledeče pismo:

Ljubi brat!

Preteklo je nekaj tednov, da se nisva videla. Danes omenjam važno stvar, o kateri sem že govoril s Teboj. Zdaj bi ti končnoveljavno povedal, kako mislim storiti.

Znano Ti je, da imam v Ljubljani stalno službo, ki mi zelo ugaja ne le kot služba sama, temveč tudi zato, ker so glavar in deželni stanovi zelo zadovoljni, da sem prevzel ta posel. Z vojaki pa, ki so prav dobro izurjeni, sem zadovoljen jaz. Ne vem, kdaj jih bo potrebovala domovina. Zdaj ni nevarnosti. Turki nam že nekaj časa prizanašajo, pripravljeni pa moramo biti za vsak slučaj.

Veseli me vojaška služba, njej bi se rad vsega posvetil. To pa ni mogoče, dokler me motijo skrbi, ki jih imam z gradom na Kamnu, zato Ti odkrito razodevam svoj sklep. Jaz ne bom potreboval gradu, ker si ne mislim ustanoviti družinskega življenja. Zakonski stan bi me le oviral v vestnem izvrševanju vojaških dolžnosti. Ponudim Ti Kamen in kar je združenega ž njim v neomejeno rabo. Zadovoljen sem, da imam v gradu, kadar pridem, udobno stanovanje. Drugega ne potrebujem. Dežela mi je zagotovila do smrti take dohodke, da mi zadostujejo v vsakem oziru.

Kolikor Te poznam, ne boš preveč težko zapustil Gutenberga. Grad je v samotnem kraju in ima težko dostopno lego v strmini. Poslopje je staro in potrebuje poprave. Edini upoštevanja vredni pomislek izselitve bi bil ta, da je Gutenberg najin rojstni kraj. Tam je nama tekla zibelka, tam sva preživela leta mladosti. Sicer pa lahko obiščeš Gutenberg, kadar Ti je ljubo, saj ni daleč od Kamna.

Mislim da se ne boš čudil moji ponudbi, ki Ti jo stavim po resnem premisleku. Upam, da mi ne bo žal zaradi tega.

Povabim Te, da me kmalu obiščeš ter bivam z bratskim pozdravom

V Ljubljani, 12. septembra 1486.

Tvoj
Krištof.

Komaj je preteklo teden dni, ko sta prišla v Ljubljano grof Jurij Lamberg in njegov sin vitez Gašper Lamberg. Krištof se je zelo razveselil očetovega in bratovega obiska. Glavni predmet razgovora je bil seveda grad Kamen pri Begunjah.

„Dobro mi dene" — je začel Jurij — „da se tako ljubita. Jaz sem kupil Kamen od starega graščaka Krajga in ga podaril Tebi. Krištof, ti ga pa želiš podariti bratu Gašperju. Lepo je to in pohvalim te radi tvojega dobrega srca."

„Zdaj se pa lahko preselite vsi na Kamen: vi, mati, Gašper in Anica. Prijetno življenje boste imeli. Večkrat bom prišel k vam" — je rekel Krištof.

„Kaj pa naj naredim z Gutenbergom?" je vprašal Jurij.

„Dajte ga Anici za doto" — je pripomnil Gašper. „Na ta način ostane Gutenberg še vedno v naši rodovini."

„Lovro Paradajzar, Anicin ženin, ga bo zelo vesel, ker je tako blizu Tržiča" — je dostavil Krištof.

„Nekaj jej moram dati" — je dejal oče. „Ni napačen vajin nasvet. Gutenberg pripada po pravici Gašperju kot starejšemu izmed vaju. Toda če ti Gašper, sam praviš, naj ga dam Anici za doto, ga jej bom dal. Vsega zemljišča, kar je je združenega z Gutenbergom, pa jej ne morem prepustiti. Kar je bolj oddaljenega sveta proti Kovorju, je tvoja last. Nočem, da bi šel ti prazen iz svojega rojstnega kraja. Zemljišče lahko prodaš bližnjim kmetom. Radi ga bodo kupili po pravi ceni. Da pa tudi kaj dobrega storim za svojo dušo, podarim cerkev sv. Jurija kriški župniji. Slišala sta zdaj moj testament. Vse sem oddal, kar sem pridobil v življenju. Tolaži me misel da sem spravil skupaj po pravični poti. Zato upam, da bosta imela srečo s tem, kar sta prejela od mene. Denar ki mi je še ostal, naj je pa priboljšek moji soprogi, vajini materi."

Sinova sta ganjena poslušala očetovo poslednjo voljo. Spoznala sta, kako lepo je grof Jurij razdelil svojo zapuščino.

„Zdaj grem obiskat še svojega brata škofa Žigo" — je rekel oče pri poslovu. „Tudi ž njim imam marsikaj govoriti."

Škof je prišel pravkar iz stolnice. Razveselil se je Jurija in ga peljal v svoje stanovanje.

„Dolgo te že ni bilo v Ljubljano" — je dejal bratu. „Bog te sprejmi! Ali prineseš kaj veselih novic?"

„Vsakovrstnih" — je odgovoril Jurij.

„Kaj pa Krištof?" — je vprašal škof. „Ta nam dela čast, kaj?"

„Le dobro slišim o njem" — je rekel Jurij.

„Vsa Ljubljana je ponosna na njega" — ga je pohvalil Žiga. „Ne le radi njegove krepke postave, temveč tudi radi njegovega izglednega vedenja. Slišim, kako ga čisla posebno ženski svet. On pa ne da prednosti nobeni. Njemu je le za fante-vojake. Same suličarske vaje, raba mečev, ščitov, rokoborbe. Kadar pridejo zdaj Turki, bo drugače. Največjega pomena pa je postal smodnik; ta bo predrugačil ves način bojevanja. Gradovi, ki so do zdaj na strmih višinah gospodarili, bodo z našim Gutenbergom vred postali razvaline. Zidovje se stresa pred kamenitimi in železnimi kroglami, ki se vsipajo iz topov in podirajo vse, kamor sega njih teža. Tudi Krištof si je že vzgojil močan oddelek vojakov v rabi smodnika, krogel in topov. Od Šentvida sem slišimo velikokrat močno bobnenje, ki prihaja vsled streljanja s topovskimi kroglami. Krištof ima tam nekje pod Šmarno goro vežbališče za to strašno orodje."

„Že kot otroka so ga veselile vitežke igre" — je omenil grof Jurij. — In to veselje do borb se je spopolnilo zdaj v najvišji meri. Slišim, da se zanimata za Krištofa tudi cesar Friderik in njegov sin Maksimilijan. Kdo ve, kaj ga še čaka."

„Kako pa se vam godi na Gutenbergu?" je vprašal Žiga.

„Dosti dobro" — je odgovoril Jurij. „Le soproga Agneza ni prav zdrava. Njena stara bolezen slabokrvnost."

„Tudi jaz nisem več tisti, kakršen sem bil" — je tožil škof. „Težki napori preteklih let so mi omajali zdravje. Toda delati hočem do konca. Kako pa sicer? Izvedel sem o nekaterih spremembah, ki se vršijo ali se bodo še vršile v vaši družini. Rad bi slišal kaj več."

Tedaj mu je razložil Jurij natančneje vso zadevo.

„Na svetu ni nič stanovitnega" — je dejal vladika. „Vse prihaja in odhaja. Lepa poteza Krištofovega značaja je ta, da je bratu Gašperju prepustil grad Kamen. Ali se boste vsi tja preselili?"

„Vsi" — je odgovoril Jurij. „Upam, da bomo tudi v bodoče živeli v tako dobrem sporazumu kakor do zdaj."

„Bog vas blagoslovi z obilnostjo svoje dobrote" — je rekel Žiga in podal bratu roko v slovo.

Jurij in Gašper sta se vrnila iz Ljubljane na Gutenberg ter pripovedovala, kako sta se zgovorila s Krištofom. Gospa Agneza ni bila v začetku povsem zadovoljna s selitvijo. Umirila pa se je v prijetni zavesti, da dobi hči Anica od očeta tako lepo doto.

Kriški občani skoro niso mogli verjeti, da jih bo zapustila gutenberška gospoda. Kaj takega niso pričakovali. Prišel je župan Grašič, da se zahvali za vse, kar so ljudje prejemali toliko let od grajskega gospoda in od njegove soproge.

„Saj ne odhajamo tako daleč" — je tolažil graščak župana in njegove spremljevalce. „Upam, da se bomo še večkrat videli. Želim, da bi se vam boljše godilo kakor do zdaj."

Potem se je obrnil k Grašiču z vprašanjem:

„Kako pa je — z Lenco? Ali ste že prejeli kako poročilo o njej?"

Grašiču so se zelo poznali sledovi prestanega trpljenja. Glava mu je klonela in hoja mu je bila počasna. Odgovoril je graščaku z žalostnim glasom:

„Že teče deseto leto, kar so jo odpeljali Turki in do danes ni še nobenega glasu o njej."

„Kljub temu imejte upanje, da jo zopet vidite" — mu je prigovarjal grof Jurij.

Gotovo je govoril tako zato, da bi Grašiča potolažil.

Med tem je prišla gospa ter Grašiču in ostalim možem podala roko. Vsi so bili polni zahvale za dobrote, ki jih je delila revežem, saj ni bilo siromaka, da bi ne bil deležen njenih milodarov.

Tri tedne pozneje se je vršila poroka Anice Lambergove z graščakom Lovrom Paradajzarjem v Tržiču. Poročil ju je ondotni župnik Gašper Raubsack.

Gutenberg je bil po odhodu Lambergove družine precej zapuščen. Četudi sta Anica in njen soprog večkrat bivala v gradu, vendar poprejšnje živahnosti ni bilo v njem. Le posli, ki so obdelovali zemljišče, oskrbovali živino in stanovali v spodnjih grajskih prostorih, so kazali, da je v gradu še nekaj ljudi. Veseli pa so bili kmetje. Njim je prodal vitez Gašper po zelo ugodnih cenah precej sveta od gutenberške graščine. Postali so samostojni. Ničveč ni bilo treba dajati desetine, ne opravljati tlake.

Na Kamnu pa so srečni in zadovoljni prebivali Lambergarji. Še več življenja je prišlo v grad, ko si je Gašper na prigovarjanje očeta in matere izbral zakonsko družico. Spomnil se je tiste prijazne mladenke, ki jo videl prvič na gradu Humberku ob Dravi, takrat, ko sta potovala s Krištofom po Koroškem in Štajerskem. Bila je grofica Marija Dietrichstein. Vse se je vršilo brez posebnih obravnav, vprašanj in potov, ker sta se humberški graščak grof Dietrichstein in Gašperjev oče grof Jurij Lamberg že davno poznala. Mlada Marija je postala soproga viteza Gašperja in se preselila s Humberka na Kamen.

XXIV.
Škof Žiga Lamberg je dovršil svoje veliko delo
[uredi]

Vse obrne v božjo slavo,
mitra diči sveto glavo,
papež piše: „Ljubi brat!"
Kadar grob nemilo zine,
angelj čist na svetu mine.
mož pobožen, rajski svat.

V zgodovini Slovencev ni bilo ne preje ne pozneje tako usodne dobe kakor so bili turški navali od leta 1469, pa skoro tja do leta 1500. Naši pradedje so se borili takrat s skromnimi močmi za svoj obstanek. Čudno je, da niso podlegli v silovitem boju zoper krutega sovražnika. Slava junakom! Rane pa, ki jih je našim bratom po veri in narodnosti usekal turški meč, se pa dolgo, dolgo niso zacelile.

Le poglejmo kakšne so bile posledice turških napadov.

Izmed vseh stanov so v teh bojih največ trpeli kmetje. Plemiči in meščani so bili zavarovani z močnim zidovjem; kmet pa, če ni mogel o pravem času ubežati, je postal z družino in z imetjem vred plen podivjanih roparjev. Po mnogih krajih so bili domovi požgani. Zemljišča pa so ležala zaraščena s plevelom, ker ni bilo ne gospodarja ne hlapca. Kartuzijani v Bistri pri Vrhniki so na primer prosili za odpis davkov in desetine, ker jim Turki niso samo vsega pokončali, temveč tudi vse podložne kmete odpeljali v sužnost. Prav tako v drugih krajih. Tisti, ki so ostali doma, so zapuščali kmetije in si poiskali zaslužka v mestih ali pri kupčiji. Vse, kar so pridelali so jim ugrabili razbojniki.

Druga posledica turških bojev je bilo zmanjšanje slovenskega prebivalstva. Turki so odpeljali veliko otrok, mladeničev, mož, deklet in žen v sužnost. Že po prvem napadu leta 1469. je poklonil turški paša sultanu v dar okrog 500 ugrabljenih dečkov in prav toliko deklic. Posebej je bilo tisto leto blizu 30.000 drugih ljudi odpeljanih na Turško. Pri sledečih napadih so zabeležene enako velike številke. Ni pretirano, ako trdijo zgodovinarji da je moralo iti s Turki nad 100 000 naših ljudi v sužnost in da so jih najmanj toliko tudi pobili. Ta zguba je bila za slovenske kraje, ki že itak niso bili gosto naseljeni, zelo občutna.

Tretji posledici prištevamo hudo nezadovoljnost kmetskega ljudstva, od katerega so grajščaki, kljub temu da je bilo popolnoma obubožano, zahtevali desetino in visoke davščine. Zato se je v svoji obupnosti s silo uprlo in poiskalo enako čutečih zaveznikov. Nastala je kmetska vojska, ki je pahnila naše ljudi v še večjo nesrečo.

Četrto hudo posledico turških bojev je pa čutila tudi duhovščina kot vodnica ljudstva. Njo so Turki posebno zasledovali. Veliko duhovnikov in redovnikov je bilo umorjenih ali odpeljanih v sužnost. Skoraj povsod so razbojniki porušili in požgali samostanska poslopja. Cerkveni dohodki so se silno zmanjšali, cerkvena posestva so bila zadolžena, ustanove za dobrodelne in šolske namene so prenehale. Vse to je veliko pripomoglo, da je dobila luteranska vera ugodna tla tudi v slovenskih deželah. (Glej dr. Josip Gruden: „Zgodovino slovenskega naroda".)

V dobi najhujših turških napadov vidimo moža, prvega ljubljanskega škofa Žigo Lamberga, stoječega kakor steber med našim obupanim ljudstvom. Ž njim je trpel, ga tolažil in mu pomagal. Čeprav mu je razdejal sovražnik leta 1400. stolno cerkev in pozneje še več drugih cerkva v škofiji se Žiga Lamberg ni ustrašil, temveč vztrajal na braniku vso dobo svojega 23 letnega vladikovanja. Z eno roko je gradil, z drugo pa se ustavljal sovražnim napadom. Povedali smo že v 6. točki nekoliko več o njegovem življenju. Tukaj omenimo še neko drugo težavo, ki jo je imel Lamberg v vladanju ljubljanske škofije. V mislih nam je njegovo razmerje z oglejskimi očaki.

Veliko skrbi mu je delala ureditev pravic, ki so si jih prisvajali oglejski patrijarhi. Zagotoviti si je hotel potrebno neodvisnost, toda v tej zadevi je prišlo do precej ostrih sporov.

Obsežna oglejska očakovina je bila raztegnjena takrat do Drave, Sotle in Kolpe. Patrijarhi niso mogli na tem velikem ozemlju sami izvrševati škofovskih opravil in so le redkokrat obiskovali slovenske dežele. Zato so obiskovanje in posvečenje cerkva ter birmovanje prepuščali pomožnim škofom. Večjidel so opravljali to službo škofje iz bližnje Istre. Cesar Friderik pa ni rad gledal oglejskih pomožnih škofov v Avstriji. Izvedel je da očaki, ki so bili benečanski podložniki, ne pošiljajo svojih namestnikov v avstrijske dežele samo zaradi cerkvenih obiskovanj, temveč tudi s skrivnimi posvetnimi naročili: imel jih je za ogleduhe benečanskih mogotcev. Čudno je bilo namreč to, zakaj so v Benetkah, v Ogleju in Vidmu natanko vedeli o vseh državnih stvareh, ki so se godile v naših deželah. Zato je Avstrija že davno želela lastno škofijo v slovenskih krajih. Cesarju Frideriku tudi to ni bilo všeč, da so očaki slovenske duhovnike posvečevali v Vidmu na benečanski zemlji. Šele papež Pij II. Piccolomini je naredil konec tem neznosnim razmeram. Ustanovil je leta 1461. ljubljansko škofijo iz hvaležnosti za velike dobrote, ki jih je prejemal že poprej na Dunaju od cesarja Friderika. Nasproti so pa tudi Slovenci storili veliko uslugo Frideriku s tem, da so ga podpirali v njegovih bojih z zadnjim celjskim grofom Urhom III. Tega jim cesar Friderik ni nikoli pozabil. Izkazal je Slovencem poleg drugih dobrot tudi to, da jim je ustanovil lastno škofijo ter jim dal njih rojaka Žigo Lamberga za prvega škofa. Škofiji pa je podaril svojo graščino Goričane pri Medvodah, potem bogati benediktinski samostan Gornji Grad ter več župnij na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in nekaj tudi na Koroškem.

Po volji cesarja je imela ljubljanska škofija obsegati vse slovenske pokrajine južno od Drave izvzemši Goriško. Toda oglejski očak Ludovik Skarampo se je temu uprl z vso silo in tudi benečanska vlada je hotela na vsak način preprečiti to namero. Vsled tega je dobila naša škofija veliko manjši obseg kakor jej je bil v začetku določen. Prideljene so jej bile le tiste župnije, iz katerih so dobivali škof in kanoniki svoje dohodke. Vse drugo je še vedno pripadalo oglejski očakovini. Nova škofija je bila le majhen otok v njenih daleč segajočih mejah in patrijarhi so za nekaj časa še obdržali oblast nad velikim delom slovenskih dežel. Lahko razumemo, da je prihajalo iz tega nejasnega stališča mnogo nasprotij med očakovino in ljubljansko škofijo. Največ težav je nosil v tem oziru škof Žiga Lamberg.

Kljub svojemu plemstvu je bil Žiga vdan kmetskemu ljudstvu. Vedno se je kazal prijatelja kmetom.

Naporno delo, združeno z mnogim trpljenjem, je končno uklonilo prvega ljubljanskega nadpastirja. Začel je pešati. Vsak trud ga je izmučil in odpovedale so mu tudi noge. Težko je nosil svojih 78 let. Leči je moral v postelj, iz katere ni več vstal. Poln zaslug je odšel po večno plačilo v najlepšem spomladnem času 18. junija 1488. Iz zvonika sv. Nikolaja v Ljubljani in iz zvonikov vse škofije je klicala bronovina: „Mortum plango". (Obžalujem mrtvega). V preprosti hiši, kakršna je bila takratna škofijska palača, je ležal slavni mrtvec, ki je tolikokrat hodil po porušenih in požganih vaseh, dobrote deleč zatiranemu ljudstvu. V spremstvu cerkvenih in svetnih veljakov ter sorodnikov z Gutenberga in Kamna so nesli pogrebci pokojnikovo truplo v škofijsko cerkev. V njej je bilo zbranega nenavadno veliko kmetskega ljudstva. Po opravljenih molitvah in po poslovilnem govoru, ki ga je imel prost Peter Knaver, so položili krsto v kripto, pred velikim oltrajem. Tukaj je poročala skromna kamenita plošča, kdo počiva pod altarjem. Leta 1678. — torej po 190 letih — so odprli rakev, prenesli Žigove ostanke v grad Kamen pri Begunjah in jih položili v družinsko grobišče grajske kapele sv. Valentina. Kranjski zgodovinopisec Valvazor, navzoč pri tem opravilu, poroča, da je bilo telo čudovito dobro ohranjeno. Ker je zdaj grad Kamen v razvalinah, počiva Lambergovo truplo pod grobljami. Slovenci bi se pokojniku lahko oddolžili na ta način, da bi njegove koščice izkopali in na lepšem kraju shranili do vstajenja mrtvih. Ne smemo namreč pozabiti, da je Žiga umrl kot mož, ki so ga njegovi sodobniki smatrali za svetnika. Njegov grob bi se lahko našel, ker je na rakvi kovinasta plošča s škofovim imenom.

Posebej naj bi se naše kmetsko ljudstvo seznanilo s škofom Lambergom. Kako malo jih je, ki bi kaj vedeli o njem! Saj je večini popolnoma neznan, čeprav je kranjski rojak in junak svojega časa. Videli smo, koliko so morali naši pradedji trpeti zaradi silovitih turških napadov. Žiga Lamberg je doživel vse te napade ter slovenskemu oratarju dajal pogum, da je vztrajal do konca.

XXV.
Knezoškof Krištof Ravbar
[uredi]

Sam Krištof Ravbar je pri njih,
ljubljanski škof je njih vodnik,
se bodo zdaj skušali
in sabljice sukali.

Petnajsto stoletje je šlo proti koncu. Veliko znamenj je kazalo, da bo nastopila nova doba in da gre človeštvo vsem drugim razmeram naproti. Iznajdba smodnika in tiskarske umetnosti, zamenjava pergamenta s papirjem in vrh tega še odkritje Amerike so bili dogodki, kazoči ljudem čisto nova pota. Smodnik je preobrazil način bojevanja. Viteštvo je polagoma izginjalo s pozorišča, ker sulice, šlemi in ščiti niso mogli več varovati bojevnikov pred novim strelivom. Tiskarstvo je odprlo ljudem pot k omiki. Listine, pisane na kozjih in ovčjih kožah, so bile preveč težke, papir je silno polajšal prenašanje knjig in pisem. Odkritje Amerike in drugih delov sveta je dalo prometu novo lice.

Ob tem mejniku med srednjim in novim vekom se je poslovil prvi ljubljanski škof od svoje vladikovine. Naslednik na prestolu sv. Nikolaja mu je postal Krištof Ravbar, rojen leta 1466. iz plemenite kranjske družine vitezov Predjamskih. Za ljubljanskega škofa ga je imenoval cesar Friderik, ki je imel na podlagi ustanovnega pisma to pravico. V Rimu pa niso bili zadovoljni s tem imenovanjem, ker Ravbar takrat zaradi mladosti še ni prejel mašniškega posvečenja. Star je bil komaj 22 let. Končno mu je vendar papež Aleksander VI. na cesarjevo prigovarjanje spregledal zahtevano starost. Posvečen je bil za mašnika in pozneje za škofa. Vlado ljubljanske škofije je prevzel leta 1497., torej še le devet let po smrti škofa Lamberga.

Ravbar je bil razumen in odločen mož. Večkrat čitamo o njem, da je potoval po škofiji in posvečeval cerkve. Tudi ob času, ko se je širila Lutrova vera, je storil svojo dolžnost. Vendar si slavnega imena ni pridobil toliko z višjepastirskim delovanjem, temveč z zuslugami na vojaškem polju in pri državnih poslih. Dvema cesarjema, Maksimiljanu I. in Ferdinandu I., je bil zaupnik v mnogih svetnih opravilih. Enkrat je potoval celo v Moskvo, da je posredoval pri razporu med Rusi in Poljaki. Velik delež je imel Krištof Ravbar v vojski z Benečani (1508—1515). Cesar Maksimiljan ga je postavil za obrambnega varuha v Trstu in za poveljnika enega oddelka avstrijskih vojakov.

Trajno zaslugo si je pridobil Ravbar tudi s tem da je zgradil sedanjo škofijsko palačo v Ljubljani, ker preprosta hiša, v kateri je prebival Žiga Lamberg, ni bila dostojna za škofovo stanovanje. Novi dvorec je sezidal domači stavbenik Avguštin Černe. Kadar so cerkveni posli klicali Ravbarja v Ljubljano, je bival v tem dvorcu. Sicer pa je bilo njegovo najljubše bivališče v Gornjem Gradu, kjer je vzdrževal mnogoštevilen dvor (90 oseb).

Cesar Ferdinand je v trajni spomin Ravbarjevih zaslug podelil Ravbarju in vsem njegovim naslednikom, ljubljanskim škofom, knežji naslov. V listini izdani na Dunaju 26. majnika 1533, pravi cesar:

„Mi Ferdinand I. priznavamo, da je prečastiti, ljubi in pobožni ljubljanski škof Krištof našim prednikom posebno, cesarju Maksimiljanu v benečanski vojski dolgo časa zvesto, neumorno in odkritosrčno služil. Prav tako zvesto je služil tudi nam v raznih poslih in poslanstvih. Zato smo hoteli njemu v plačilo in zaradi njega tudi vsem bodočim ljubljanskim škofom nakloniti našo milost s tem, da smo prostovoljno in po treznem posvetovanju imenovanemu Krištofu in zaradi njegovih zaslug tudi vsakemu bodočemu ljubljanskemu škofu podelili naslov kneza, njegovemu dvorcu v našem mestu Ljubljani pa pravico knežjih gradov."

Spomladi leta 1536. se je Ravbar še mudil v Gornjem Gradu, potem pa šel po opravkih na Dunaj, kjer je hudo zbolel. Njegov stric Daniel plemeniti Gallenberg in Franc Kacijanar, ki mu je bil naslednik na ljubljanski škofijski stolici, sta mu stala ob strani pri njegovi smrtni postelji. Umrl je 26. avgusta 1536., star 70 let. Truplo so prepeljali v Gornji Grad. Škof Tomaž Hren mu je oskrbel nagrobni pomnik iz belega marmorja. Ako računamo Ravbarjevo višje pastirsko delovanje od leta 1497., ko je bil posvečen za škofa, je vladal ljubljansko škofijo dolgih 40 let.

Z življenjem Krištofa Ravbarja smo se bavili zato dalj časa, ker ga prištevamo svojim rojakom — junakom. Nismo namreč še povedali tega, da se je boril škof Ravbar leta 1532. tudi zoper Turke. Branil je Nižjo Avstrijo proti četam divjih roparjev. V družbi z bavarskim vojvodom Friderikom je 19. septembra ob reki Schwarci popolno premagal Turke, ki jih je vodil Kassim beg. Opisali smo življenje škofa Ravbarja tudi zato, ker sta ga gutenberška viteza Gašper in Krištof Lamberg podpirala v njegovih podjetjih.

Po smrti cesarja Friderika, vladajočega od 1435 do 1493. torej skoro 60 let je nastopil vlado njegov sin, Maksimiljan star takrat 43 let. Imenujejo ga „zadnjega viteza", ker je bil plemenit zastopnik starega viteštva. Imel je bister um, živahen značaj in za vse dobro vneto srce. Rad se je vadil v viteških igrah, za katere si je pridobil toliko spretnost, da je veljal za najboljšega borilca svoje dobe. Zanimivo je vedeti, da se je učil tudi slovenskega jezika, menda zaradi odredbe cesarja Karla IV., ki je v „zlati buli" določil, da mora nemški cesar govoriti vsaj en slovanski jezik. V slovenščini ga je poučeval Tomaž Prelokar, Slovenec iz Celja. Ta učeni duhovnik je bil že poprej tajni svetnik cesarja Friderika in njegov dvorni pridigar. Za svoje zasluge pri Maksimiljanovi vzgoji je postal dunajski prost in slednjič škof v Kostnici (Konstanz).

Vitez Krištof Lamberg, poveljnik deželne brambe v Ljubljani, je bil povabljen tudi k viteškim igram. Vsi so občudovali njegovo telesno moč in spretnost v borbah. Zgodovinarji poročajo, da se je skušal v turnirju s samim cesarjem Maksimiljanom. Kako se je razveselil Krištof, da je dobil na Dunaju tudi svojega prijatelja izza mladostnih let, Jurija Slatkonjo! In kaj je bil takrat Slatkonja? Dunajski nadškof. Torej zopet kranjski rojak tako visok cerkveni dostojanstvenik. Poleg tega je vodil Slatkonja kot posebno vešč glasbenik tudi cesarski pevski zbor.

Še enkrat srečamo Krištofa Lamberga, nekdanjega gutenberškega grofiča, v cesarskem glavnem mestu. To pot nam ga opisuje slovenska narodna pesem „Pegam in Lambergar", ki jo je zabeležil Valentin Vodnik. Narodna pesem pozna le Krištofa Lamberga in njemu priznava lastnosti vse njegove rodovine: junaštvo, moč, vdanost vladarju in borbo zoper hudobijo. Pegam pa je predstavnik zlobnega človeka, ki mora podleči pravici. Narodna pesem pripoveduje:

Na Dunaju stoji lipa, pod njenimi vejami je miza, okrog nje so stoli, na katerih sedi gospoda in med njimi sam cesar Maksimilijan, ki govori:

Po moji misli se mi zdi,
kraljevstvu naš'mu glihe ni.

Tedaj je mimo prijahal Pegam. Slišal je cesarjeve besede ter odvrnil:

Kaj pravim vam, gospodje vi,
so prazni vaš' pogovori,
imate vel'ko gospodstvo,
pa ne junaka pod sebo,
kater' bi skusil se z meno.

Na to cesar:

Kaj češ vprašati me za to?
Imam ga, da t' presedal bo,
na kranjski zemlji mi živi,
kjer se na Kamnu govori,
prebiva Krištof Lamberg tam,
te v pest želi dobiti sam.

Pegam odgovarja samozavestno, kakor bi ne bilo junaka, njemu enakega:

Kar hitro pišite mu list,
doma pusti naj vse na stran,
pridirja meni naj u bran.

Maksimiljan ukaže, naj takoj dobijo človeka, ki ponese v gorato kranjsko deželo pismo z naročilom, da pride prej ko mogoče Krištof Lamberg na Dunaj, borit se s Peganom. Dobili so fantiča, ki je odšel zvečer z Dunaja, zjutraj je bil pa že v Tržiču. Tekel je tako hitro, kakor bi ga bil sam zlod podil. V Tržiču so mu pokazali pot na Kamen pri Begunjah. V grajski lini je stala Krištofova mati Agneza. Videla je, kako naglo teče fantič proti gradu in rekla Krištofu, kakor bi jej bilo že znano, kaj vse to pomeni:

Konjiča 'maš kot ptičico,
on zlato je pšeničico,
pa kaj jaz pravim, Krištofe,
le dobro ti poslušaj me:
Hudiča ima Pegam dva,
premagal bodeš ti oba,
le glej, da té ne zapelja.
Če bodeš videl tri glave,
dve stranski njemu pust' obé.
na srednjo naj ti sablja gre.

Krištof je oblekel viteško opravo, zasedel konja, podal materi roko, brez prenehanja jahal ter se ustavil še le na Dunaju.

In Pegam tako govori:
Naj se preveč ti ne mudi,
al' hočeš kaj počakati,
al' češ se precej mahati
in svojo glavo vagati?

Krištof:

Ne bom se dolgo jaz mudil.
na Kranjskem sem še včeraj bil.

Šla sta na dunajsko polje in trikrat zadirjala drug proti drugemu. Pri prvem napadu sta se le malo na ušesih opraskala. Pri drugem je bil Krištof nekoliko krvav, zgodilo se mu pa ni nič hudega.

Ko v tretje skupaj prideta,
takrat se dobro počita,
za vselej boj odločita.

Krištof je odsekal Pegamu srednjo glavo in spričal s tem činom svoje junaštvo.

V priznanje in zahvalo mu je cesar Maksimilijan daroval tri gradove na Kranjskem.

Žal, da je v srečno družinsko življenje grofov Lambergov posegla neizprosna smrt. Po daljšem bolehanju je zaspala v Gospodu dobra mati Agneza. Bridka izguba! Med žalujočimi je posebno plakala bela nuna Beata, ki je prišla z dvema spremljevalkama iz Velesovega. Ljubo mater so položili v grajske rakve kapele svetega Valentina na Kamnu.

Nekaj tednov za njo je odšel tudi dolgoletni in priljubljeni grajski duhovnik Anton Felder v boljšo domovino.

XXVI.
Veliko iznenadenje
[uredi]

Oh, tebe, moja hčerka mila,
nikdár jaz nisem pozabila,
sem dolgo te obžalovala,
zdaj vedno boš doma ostala.

Deset let je že poteklo od tistega časa, ko so Turki ugrabili Grašičevo Lenco in jo odpeljali na Turško. Grašič je vpraševal na vse strani, da bi bil dobil vsaj malo sledu o hčerki, toda vse zaman. Povedali smo že, da sta jo šla iskat dva pogumna Gorenjca ter prišla celo do Bosanskega Broda ob Savi, kjer je stanoval turški paša, in kateremu so baje pripeljali Lenco. Tukaj so jima povedali, da ima paša več hiš in da ga zdaj ni v Bosanskem Brodu, ker je odšel v Sarajevo. Moža sta se vrnila domov in hvalila Boga, da sta po toliko nevarnostih prišla srečno nazaj.

Žalost, vladajoča v Grašičevi hiši, je naredila polagoma prostor vdanosti. Vendar sta imela oče in mati upanje, da morebiti še kdaj vidita edinega otroka. Vsako leto sta šla s tem namenom na božjo pot v Velesovo. Enkrat pa sta poslala Dobrinovega Urbana prav na Svete Višarje, da je na tej daljni visoki gori oddal dar za cerkev in priporočil izgubljeno Lenco Marijinemu varstvu. Vsakega tujega človeka, ki je prišel v vas, je izpraševala mati, kaj se govori po svetu o Turkih in ali je kaj slišal o ugrabljeni deklici. Vsakemu beraču je dala obilnejšo miloščino s pripombo, naj se spomni Lence. Enkrat so prišli tudi cigani v Križe. Ti ljudje so hodili že v 15. stoletju po Evropi ter delali zemljepiscem in jezikoslovcem tako veliko preglavico v raziskavanju njih domovine, da je nastalo iz tega že obširno slovstvo. Ko je izvedela stara ciganka, kakšna žalost vlada pri Grašičevih, je nasvetovala gospodinji več vražarskih sredstev, da dobi hčer nazaj. Gospodinja jej je vse verjela in delala po njenih nasvetih, naj so bili še tako smešni. Končno pa jej je ciganka rekla, naj vzame njeno hčer kot nadomestilo za Lenco. Ta pripomoček bo najbolj uspešen da pride Lenca domov. Grašičevka je tudi to storila. Vzela je petnajstletno ciganko za svojo. Ta je pa v malo dneh toliko stvari pokradla in ž njimi izginila, da je imela mati občutno škodo. Zdaj je šele spoznala, kaj so cigani.

Dobrinov Urban, ki sta ga poslala Grašičeva dva na Svete Višarje, je hodil gor in dol peš. Zelo utrujen je dospel še le v osmih dneh nazaj. Veliko je pripovedoval, na kakšni višini stoji Višarska cerkev, obdana s skalnatimi vrhovi, pripovedoval, kako se mu je godilo na potovanju, kje je prenočeval, in s kašnimi ljudmi je prišel skupaj. Križani so ga izpraševali še veliko drugih reči, ker so takrat bolj romali v Velesovo kakor na Svete Višarje.

„Še kaj povej Urban!" so klicali v enomer.

„To ste že slišali" — je pravil Urban —- „da so na Višarski gori ovce klečale pred grmom. Pastirji so premišljevali kaj to pomeni. V grmu so našli Marijino podobo, jo nesli v dolino v vas Žabnice in postavili na altar. Toda Marija ni hotela ostati v Žabnicah. Zopet so dobili podobo na Višarjah v tistem grmu kakor dan poprej. Pustili so jo tam tako dolgo, da so naredili kapelico in shranili Marijo vanjo. Ker so prihajali ljudje od vseh strani gledat to prikazen, je bila kmalu na gori sezidana cerkev, posvečena Višarski Mariji. Tako se je začela ta imenitna božja pot."

„Še to povej, kako si hodil nazaj" — so silili ljudje v Urbana.

„Vso pot prav srečno" — je pripovedoval Urban. „Prvi dan sem prišel do Ráteč."

„Kje je to?" — je vprašal nek radovednež.

„Zadnja slovenska vas na Gorenjskem. Vse hiše so lesene, zgrajene iz debelih smrekovih hlodov. Samo cerkev sv. Tomaža je zidana. Nikjer nisem videl toliko ovac, koz in govedine kakor tukaj. Ljudje imajo malo polja, zato pa toliko več živine. Skoraj vsi so pastirji. Prenočil sem pri Brancu, kjer so me radi sprejeli. Zvečer smo se pogovarjali o Turkih, ki so tudi tukaj ropali in domačega Brancovega sina odpeljali s seboj. Vlani pa se je vrnil s Turškega in nihče ga ni poznal, ker je prišel ves drugačen nazaj.

„Jok!" — tako ga je poklical oče — „le sam povej, kako je bilo na Turškem." Jok je pripovedoval, da je bil doli več let in prestal veliko hudega. Ko je prišel domov, ga ni nihče drug spoznal kakor samo domači pes Moraš. Rekel je psu: „Moraš, samo ti me še poznaš." Šele zdaj so ga bliže ogledali njegovi domači in se prepričali, da je res Jok."

„Če je ta prišel domov po več letih" — je dostavil nekdo izmed Križanov — „tudi Lenica lahko pride."

Grašič in njegova žena Katarina sta se že precej postarala ter težko oskrbovala gospodarstvo. Več zemljišč sta dala v najem, da sta mogla vsaj z enim hlapcem in z eno deklo obdelovati to, kar je ostalo. Pozabiti pa ne smemo tudi Balanta iz Sničnega. Ta se je polagoma čisto vdomačil pri Grašiču. Gospodar ga je rad sprejel v službo, ker je postal Balant iz poprejšnjega delomrzneža ves drug človek. Tudi zato ga je Grašič sprejel, ker mu je Balant ob turških napadih storil veliko dobrega. Imel ga je za zaupnika, na katerega se je precej zanesel. Balant, ponosen na gospodarjevo zaupanje, je še zvesteje služil pri županu. „Glejte!" — so rekli ljudje - „kako se je spremenil."

Zdaj je pa nastopil dogodek, ki je razburil vso vas. Nekega večera meseca oktobra 1486. je prišla v Grašičevo vežo slabo oblečena ženska z zanemarjenim dečkom. Dobra Grašičevka, navajena vsakega reveža sprejeti pod streho, ju še dobro pogledala ni.

„Ali me nič več ne poznate?" — je vprašala tujka gospodinjo?

„Se ne morem spomniti" — je dejala gospodinja. „Sta od daleč prišla?"

„Danes iz Ljubljane" — je odgovorila žena.

„Gotovo zelo trudna"?

„Težko sva hodila."

„Le ostanita tukaj, da se odpočijeta. Grem pripravit večerjo. Tačas pojdita v hišo."

Izkresala je ogenj. Pri delu pa se je domislila, da jej glas tujke zveni po ušesih, kakor bi bila ta glas že nekdaj slišala. Vrnila se je v hišo, da hi pogledala žensko v obraz, toda ni je mogla natančneje videli, ker je bilo precej mračno. Prinesla je večerjo ter jo jima z lučjo vred postavila na mizo. Ženska in deček sta s slastjo zaužila jed in se gospodinji lepo zahvalila. Ta je pri svitu luči še enkrat pogledala tujo ženo, v hipu zavpila — ne — zakričala in padla omamljena na posteljo. Soseda je zaslišala krik, priletela v hišo ter sklicala ljudi, naj pridejo Grašičevki pomagat. Močili so jo z mrzlo vodo in drgnili s kisom. Prišla je k zavesti, pa kmalu zopet omedlela, za nekaj časa je odprla oči, vstala in vprašala kaj to pomeni.

Samoumevno se med tem mučnim dogodkom nihče ni zmenil za tujko in za dečka. Še le potem, ko je gospodinji popolnoma odleglo, so začeli ljudje ocenjevati dospela dva tujca. Po prestanem živčnem napadu je pogledala mati še enkrat neznanko, jo začela poljubovati in klicati:

„Lenca, Lenca!" Nič drugače si ni predstavljala dogodka, kakor če bi bil prišel kdo z onega sveta. Dohajalo je vedno več ljudi, da je nastala huda gnječa v hiši. Vsi so Lenci podajali roke in se je niso mogli nagledati. Posebno njene sovrstnice iz mladih let kar niso hotele od nje, jo božale, poljubovale in vsled samega veselja plakale kakor otroci. Zdaj je prišel tudi Grašič. Ni pretrnil z očmi, le gledal je in gledal toliko let pogrešano hčerko. Skoraj ni verjel, kar je videl ter vedno ponavljal: „Bog nas je uslišal, nismo zaman zaupali nanj!" Grabil se je za osivele lase ter vpraševal: „Povejte mi, ali je resnica ali se mi blede? Povejte mi, ali je res to naša Lenca?" In ljudje so mu odgovarjali: „Res je Lenca, vaša Lenca!"

Velika novica je šla od soseda do soseda. „Pojdite po gospoda vikarja!" — so začeli vpiti. Tisti, ki so šli ponj, so hiteli še poprej v zvonik in razglašali z zvonjenjem čudoviti dogodek. Vikar je hitel k Grašiču. „Pustite gospoda naprej!" so klicali ljudje in odrivali množico, ki se kar ni hotela premakniti z mesta. Vikar je povzdignil oči in roke proti nebu in glasno molil:

„Hvala Tebi, o Gospod, ki si rešil to izgubljeno revico iz žrela zverin in iz brloga razbojnikov ter jo srečno pripeljal v očetovo hišo. V Tebe, o Gospod smo zaupali in uslišal si nas. Slava Ti vekomaj!" Lenca ni skoraj nič govorila, pa saj ni mogla zaradi navala ljudstva. V začetku je sploh nihče ni izpraševal, kako se jej je godilo na Turškem, ker so bili ljudje vsi prevzeti veselja. Še le potem, ko se je poleglo presenečenje, so silili vanjo, naj pove, kako je bilo v tistih daljnih krajih. Toda prvi večer so izvedeli prav malo.

Lenca je bila preveč utrujena ne samo vsled dolge hoje, temveč tudi zaradi močnih vtisov kot posledic njene vrnitve. In Križani so bili zadovoljni prvi dan že s tem, da je sploh prišla nazaj. Drugo bodo izvedeli pozneje.

Ves čas so ogledovali tudi dečka, sedečega poleg Lence.

„Saj ima prav take oči kakor Lenca" — so govorili nekateri.

„Ne samo oči, ves obraz je Lencin" — so rekli drugi.

„Odkod pa ta temna koža in ti črni lasje?" — so pomišljali tretji.

Radovednosti je naredil konec gospod vikar. Prosil je ljudi, naj gredo za danes mirno domov, ker sta nova dva gosta zelo potrebna počitka.

„Povabim vas pa že danes" — je nadaljeval vikar — „povabim vas, da pridete prihodnjo nedeljo v prav obilnem številu v cerkev, da se vsi skupaj zahvalimo dobrotljivemu Bogu za njegovo veliko milost. Razglasite to po vseh vaseh."

Množica se je radovoljno pokorila dušnemu pastirju in odšla na dom. Lenci in dečku pa so napravile ženske prav mehki postelji.

„Kdo ve, kje in kako sta prenočevala na dolgem potovanju?" — so se spraševale med seboj. „Na prostem, na hlevih, na trdih klopeh sta pričakovala jutra. Bog obilno povrni vsem, ki so jima storili kaj dobrega!"

Vikar je med zadnjimi zapustil Grašičevo hišo. Župan ga je spremil v pozni noči do cerkve.

„Danes imate dokaz kako vas Bog ljubi" — je rekel vikar Grašiču in mu stisnil roko v slovo.

XXVII.
V haremu
[uredi]

Slana je cveticam
grobe izkopala,
deva pa po cvetju
strtem je jokala.

Lenca je morala večkrat pripovedovati, kje je hodila in koliko je trpela v Turčiji. Pustimo je sámo govoriti.

„Strašno je bilo že prvi dan, ko so Turki Dolžanovo Rotijo, Markičevo Vido in mene na dveh vozovih odpeljali iz Križev. Pogumni vitez Gašper z Gutenberga je pridirjal s hlapci, da bi nas rešil. Tačas ko je trajal boj za prvi voz, v katerem sta sedeli privezani Dolžanova in Markičeva, so pognali Turki drugi voz, kjer sem sedela jaz, v tako divji dir mimo prvega voza, da je vse odskakovalo. Pričakovala sem, da pride Gašperjeva rešilna četa z nami, toda ni je bilo. Ostala sem sama v turški oblasti. To spoznanje je bilo tako hudo, da se me je poprijemal obup. Konja pa sta morala neprenehoma dirjati, da nas preganjalci niso mogli dohiteli. V enomer sem jokala in mislila, da se mi blede. Toda solze so se posušile in postala sem brezčutna. Naj me peljejo, kamor hočejo, enkrat bo že konec.

Na vozu sta bila dva vojaka in voznik. Silno hudo mi je dejalo, da so me privezali k vozu. Bali so se, da ne bi ušla. Prav nič mi ni bilo mar, kar sem videla po potu, zelo pa sem se sramovala, ko so se ljudje ustavljali in začudeno gledali v mene.

Prvo noč in še tri naslednje noči smo ostali v gozdu. Izpregli so konja in jima dali jesti. Tudi meni so ponudili neko pečeno stvar, za postelj pa slamo, da sem jo razprostrla po vozu in legla nanjo. Noči so bile meseca vinotoka že bolj mrzle, obleko sem imela pa le tisto, ki sem jo nosila doma, ko so me ugrabili. Sicer pa so bili Turki usmiljenega srca. Dali so mi vojaški plašč, da sem se pokrila ž njim. Iz žepa sem vzela rožni venec in toliko časa molila, da so mi padle oči skup. Toda mučile so me tako hude sanje, da sem se vsa tresla, ko sem se zbudila. Premišljevala sem, kdaj bo jutranja zarja, saj drugega nisem vedela, kakor samo to, da je jutro, poldne ali večer.

Peti dan smo se pripeljali do velike vode. Rekli so, da je Sava in da je na oni strani Bosna. Voz je ropotal čez dolg lesen most ter obstal pred visoko hišo, v kateri je stanoval turški paša. To pa sem izvedela šele pozneje, ko sem stanovala že nekaj dni tam. Kraju so rekli Bosanski Brod.

O kako se je zdaj spremenilo! Kot preprosta kmetska mladenka pri dvaindvajsetih letih nisem še nikjer videla take bogatije in lepote, nikjer poskusila tako izbranih jedil kakor tukaj. Toda gabilo se mi je, gabilo se mi posebno to, da se paša ni vedel tako dostojno, kakor bi se bilo spodobilo, njemu, imenitnemu gospodu. Raje bi bila stanovala v revni koči kakor v tisti palači. „Kdo me bo oprostil sramotne sužnosti?" — sem večkrat vzdihnila. „Kje je rešitelj, ki me bo peljal iz tega brloga?" Toda brezuspešni so bili vsi moji klici. In če bi bila vedela takrat, da se bom še le po desetih letih vrnila na svoj dom, bi bila morala izgubili pamet. Vedno sem upala boljše prihodnjosti. Upanje me je podpiralo ves čas mojega bivanja na Turškem.

„Povedati moram, da nisem bila samo jaz tako nesrečna. Našla sem družbo treh mladih Hrvatic, ki so bile enako meni s silo pripeljane v paševo stanovanje. Ne malo veselja sem imela v tem, da smo se dekleta razumela med seboj, ker je hrvaški jezik zelo podoben našemu. Tožile smo druga drugi svojo žalostno usodo in zato lažje prenašale svoj pomilovanja vreden stan.

Nismo pa dolgo ostale v Bosanskem Brodu. Paša je dobil poročilo, da ga potrebujejo v glavnem mestu Bosne z imenom Bosna Saraj (Sarajevo). Naj se prejkomogoče tja preseli, ker ga čakajo nujne vladne zadeve. Tudi nas je vzel s seboj. Vozile smo se štiri dni in skusile marsikaj neprijetnega. Na potu smo imele črno ohlapno obleko, obraze pa zagrnjene z belim pajčolanom. Sarajevo je v ozki dolini med visokimi gorami. Skozi sredo mesta teče voda Miljačka. V bregovih sem videla na obeh straneh veliko hiš in nad njimi visoke stolpe, znamenje turških cerkva. Na koncu mesta stoji na skalovju stara trdnjava, zidana za obrambo proti sovražnikovim napadom. Toliko vem povedati o Sarajevem, kjer sem morala bivati šest let. Povedati moram pa tudi to, da sem postala nedolžna žrtev mogočnega in pohotnega gospodarja. Trdno upam, da mi Bog ne prišteva tega v greh.

Ko smo se pripeljali v Sarajevo, so nas oddali v veliko hišo in nam odkazali stanovanje, določeno samo za ženske. Tem prostorom pravijo „harem". Beseda harem pomeni prepovedan prostor. Noben tuji moški ni smel prestopiti praga našega stanovanja. Še zdravniku ni bil dovoljen vstop drugače kakor v spremstvu žensk, ki so nam stregle. Vsa vrata so bila zaklenjena in okna gosto preprežena z železom kakor v ječi. Hišo so obdajali vrtovi, polni najlepšega cvetja. Na več krajih so vodometi namakali gredice, v notranjščini so bila tla pogrnjena s preprogami raznih barv. Povsod je vladala tihota, nobena stopinja se ni slišala. Sobe so bile rdeče popoleskane, mehke klopi obložene z rdečim baržunom in z belimi čipkami, napisi po stenah izdelani v svili, ob stenah dolge poslikane skrinje, napolnjene z obleko in s perilom. Da nismo bile brez dela, smo predle, šivale in izdelovale vezenine. Tudi za zabavo je bilo preskrbljeno s petjem, plesom, godbo in igrami. Kljub vsi obilnosti pa smo ostale uboge jetnice, izročene na milost in nemilost paševi volji. Poleg tega smo vedno mislile na svoje drage v domovini in se večkrat pogovarjale, na kak način bi ubežale iz harema, iz kraja pregrehe, neizmerne žalosti in bridkih spominov. O koliko molitev je bilo na tihem opravljenih!

Po preteku dolgih šestih let je prišla vendar rešitev, toda ne rešitev iz sužnosti, temveč le iz Sarajevega. Dopolnila sem osemindvajset let, ko so bile moje tri tovarišice precej mlajše mimo mene. Nadzorovalka harema mi je povedala nekega dne, da ne bom več ostala v Sarajevem, temveč da sem odločena za harem turškega paše v Banjaluki. Tega naznanila sem se ustrašila, ker sem se morala ločiti od ljubih hrvaških prijateljic. Silno težko smo se poslovile. Vendar pa sem bila vesela, da moram iti v Banjoluko, ker so mi povedali, da je to mesto veliko bliže moji domovini.

Iz Sarajevega sem se odpeljala v spremstvu dveh Turkov. Zopet so mi dali črno ohlapno obleko in pajčolan čez obraz. V vozu je sedel poleg mene fantiček, ki sem ga pripeljala s seboj v Križe. Mnogo solz sem že pretočila zaradi njega, ker sem ga dobila zoper svojo voljo. Toda mati njegova sem in ne morem drugače, kakor da ga ljubim. Najbolj me je skrbelo, kje ga bom dala krstiti. Pa nikjer ni bilo duhovna, da bi ga bil sprejel v katoliško cerkev. Bala sem se, da bi ne bil umrl kot pagan. Tedaj sem se spomniia našega gospoda vikarja, ki je rekel: „V sili sme vsak človek krstiti." V tem primeru je bila res sila. Uporabila sem pravico, da sem ga krstila sama, mu dala ime Janez (kakor se zove moj oče) ter postala dečku telesna in duševna mati. Poleg tega pa sem vedno upala, da mi morebiti Bog kdaj nakloni mašnika, ki ga bo krstil še enkrat, ako bi ga ne bila jaz pravilno krstila.

Dolga je bila pot iz Sarajevega v Banjoluko, pa čudovito lahko sem jo prenašala. Kljub temu da sem silno rada zapustila svojega dosedanjega gospodarja, mi je hodilo vendar na misel, zakaj me je odslovil. Gotovo sem prišla v nemilost. Dobro vem zukaj. Ali pa sem bila pri svojih osemindvajsetih letih bila že prestara? Tudi mogoče, saj dobi tako visok gospod lahko dosti mlajših. Na vsak način sem se z veseljem poslovila. Pri odhodu mi je dal paša nekaj zlatnikov, ki bi jih bila morala odkloniti kot nepošteno plačilo. Kljub temu sem jih vendar vzela, ker nisem imela nič denarja.

Po več dnevih sva se pripeljala z dečkom v Banjoluko, ležečo na prostorni ravnini, obdani z gorami. Turka-spremljevalca sta šla z nama skozi več ozkih ulic ter naju dovedla do velikega poslopja. Potrkala sta na vrata ter povedala odkod in s kom prihajata. Tedaj je zaškripal ključ in pri odprtih vrtatih je stala zagrnjena Turkinja, gotovo že obveščena o najinem prihodu. Turka sta morala ostati zunaj, midva pa sva bila sprejeta v notranjščino.

Zopet v haremu. Vse je izgledalo tako kakor v Sarajevem. le oprava je bila bolj preprosta. Enako sužnji so me prodali drugemu pašu. Začel se je nov križev pot. Iz ene jame sem padla v drugo. Čemu sem vendar na svetu? Ali samo za greh? Morebiti pa delam pokoro za sebe in za druge? Želela sem si smrt, toda zaradi otroka bi še rada živela tako dolgo, da bi si mogel sam kaj zaslužiti.

Strežnica je naju peljala v večjo sobo, kjer sta stanovali dve drugi žrtvi turškega oblastneža. Tudi ti dve sta bili Hrvatici.

Štela sem dneve, tedne in mesece z upanjem, da bom morebiti kmalu oproščena trpljenja. Toda nobene rešitve. Rada pa pripoznam, da je imel paša sočutje z mojo usodo. Dečka je vzel v svojo oskrbo in ga sprejel v vzgojo z lastnimi sinovi. Izražal mi je tudi na druge načine naklonjenost. Toda ko je videl, da se ne morem navaditi takega življenja, mi je končno izkazal največjo milost s tem, da me je oprostil, čeprav še le po preteku štirih let. Dobila sem pisano dovoljenje — po turškem: ferman — da smeva s sinčkom zapustiti Banjoluko in da imava prosto pot iz turškega cesarstvu. Paša je nama dal tudi izdatno podporo in oskrbel voz, na katerem sva se peljala ob reki Vrbas tjudol do Save. Ko sva prišla čez most sva bila v naši državi. Kdo bi popisal to srečo. Poklenila sva z dečkom in se s povzdignjenimi rokami zahvalila Bogu za rešitev.

Zdaj se je začela pešpot proti Zagrebu. Dobila sva veliko dobrih ljudi, ki so nama pomagali na razne načine, saj so pogostoma videli popotnike, vračujoče se iz turške sužnosti v domovino. Mesto turške obleke so nama dali drugo obleko. Po dolgem potovanju sva brez posebnih nezgod prišla v Ljubljano, Kranj in Križe. O srečne oči, da so po desetih letih zopet zagledale očetovo hišo!"

Tako je pripovedovala Grašičeva Lenca. Čeprav je bila po svoji vrnitvi s Turškega stara še le 32 let, je vendar vse nekako ovenelo na njej. Turki so oropali slovensko devo mladostne lepote. Le solze na njenih licih so bile vedno sveže, kadar se je spominjala prestanega trpljenja. O uboga Lenca, mučenka, junakinja!

Mladega desetletnega Janeza pa je gospod vikar poučil v krščanskih resnicah in krstil, če ni bil prav krščen. Vesela množica je spremljala belo oblečenega fantiča iz cerkve na Grašičev dom in čestitala gospodarju, da je dobil dediča svoji imovini.

XXVIII.
Dogodki proti koncu petnajstega stoletja. Tudi grof Jurij Lamberg se poslavlja
[uredi]

Vso Evropo je pretresla leta 1492. in 1493. izredna novica: Odkrit je nov svet! Krištof Kolumb je tisti junak, ki je po silno težavni in dolgotrajni vožnji dospel v novo, do zdaj neznano deželo.

Dne 12. oktobra je Kolumb v praznični opravi prvi stopil na obrežje Amerike, držeč v levi roki špansko zastavo, v desni pa meč. Ob morski obali je postavil velik lesen križ. Odkritje Amerike je bil dogodek svetovnega pomena, dogodek, ki je pokazal narodom vso drugačno smer in odprl trgovini novo pot.

Kolumb se je moral boriti s hudimi ovirami, preden je dosegel namen, ki ga je imel že dolgo v mislih. Dosti je bilo ljudi, ki so ga smatrali za prismojenega. Tudi veliko učenjakov je imel zoper sebe. Najbolj so mu nasprotovali profesorji vseučilišča v Salamanki na Španskem. Ta univerza je bila enakovredna s slavnimi visokimi šolami v Bologni, Parizu in Oksfordu. Obiskovalo jo je 7000 dijakov iz vseh krajev Evrope.

Ob Kolumbovem času je živel v Salamanki učen dominikanec Fray Diego de Deza. Ta je ondotne profesorje na vse mogoče načine pregovarjal, naj se izjavijo v tem smislu, da ima Kolumbov načrt veliko verjetnosti glede odkritja novega sveta. Pa jih ni mogel pridobiti za svojo misel. Ko sta se pa končno kralj Ferdinand in kraljica Izabela kljub mnogim nasprotnikom sprijaznila s Kolumbovo namero, sta ukazala vse pripraviti, česar je bilo treba za dolgo vožnjo po morju. Dominikanca Fray Diego de Deza smo pa posebej omenili zato, ker zgodovinarji zelo radi opuščajo njegovo ime, čeprav je bil ta redovnik glavna moralna opora velikanskega Kolumbovega podjetja.

Vrnimo se k svoji povesti.

Opisali smo trpljenje naših pradedov v turških bojih. Ti časi so bili junaška doba Slovencev. Ves narod je moral skupno braniti vero, narodnost in svobodo proti ljutim sovražnikom krščanskega imena.[1]

V dobi turških navalov se je zelo razvilo vitežko življenje slovenskega ljudstva, oživela je njegova samozavest in kljub vsem bridkim skušnjam se je v srcu prednamcev še krepkeje utrdil pogum. Zato je prav v teh časih nastalo veliko narodnih pesmi, ohranjenih do današnjih dni v ljudskem spominu.

Pozabiti tudi ne smemo ogrskega kralja Matija Korvina, ki mu je dal naš narod ime „kralj Matjaž". On je menda najznamenitejši junak slovenskih narodnih pesmi. Tedanje politične in socijalne razmere so bile povod, da se je Matija Korvin († 1490) zelo prikupil našim ljudem. Saj so Slovenci mnogo občevali z ogrsko državo, hodili tja po kupčiji, pa tudi na vojsko proti Turkom. Kralju Matjažu je bila tako všeč kranjska dežela, da jo je hotel celo kupiti od cesarja Friderika. Še bolj je zaslovel med Slovenci, ko je zavzel Dunaj ter nekaj časa ondi vladal, kakor bi bil postavni vladar v teh krajih. Nikoli pa ni pustil Turkov izpred oči. Njegova črna vojska, v kateri so se bojevali tudi naši pradedi, je bila strah turških roparjev. Kralj Matjaž je bil vzor junaka in modrega vladarja. Ko so slovenske kmete proti koncu 15. stoletja trli visoki davki in turški navali, so ogrski kmetje njih sosedje, živeli pod Korvinovo vlado v najsrečnejšem miru. Kralj Matjaž je bil velik prijatelj kmetskega ljudstva. Branil ga je zunanjih sovražnikov, pa tudi ni pustil, da bi ga zatirali graščaki domačini. Sam je prijel za motiko in lopato ter zahteval od višjih gospodov, naj kopljejo ž njim, da izkusijo, koliko mora kmet trpeti. Odtod znana prislovica:

Ko kralj Matjaž je kraljeval,
je kmetič dobro kmetoval.

Po njegovi smrti pa so rekli: „Odkar kralj Matjaž spi, nikjer več pravice ni." Kmetje pravijo, da se bo prebudil. Takrat bo premagal vse slovenske nasprotnike, pregnal krivico s sveta in ustanovil zlate čase.

Glede turških napadov na slovenske dežele pripomnimo, da so se razmere zelo zboljšale, ko je prevzel leta 1493 vladarstvo cesar Maksimilijan I. Ta je sklenil s sultanom Bajezitom premirje, da bi obvaroval jugovzhodne dežele novih turških silovitosti. Sicer je bila pa turška mogočnost tudi zaradi medsebojnih bojev tako oslabljena, da se ni mogla več kazati s tistim ponosom kakor poprej. Semintja se je še včasih pojavilo turško ropanje, vendar so bili turški obiski pri nas vedno redkejši. Slednjič so popolnoma prenehali.

Obiščimo zopet grad Kamen, da vidimo, kako se godi Lambergarjevim.

Stari grof Jurij je začel zelo pešati. Tako krepak mož, imeniten jezdec in pogumen vitez, o katerem bi bil sodil, da ga ne more podreti nobena sila, se je moral zdaj opirati na palico. Visoka leta so ga tiščala k tlom, večino dneva je moral zaradi trganja po udih presedeti doma. Divan je bil njegov najboljši prijatelj. Spominjal se je sijajnih dni preteklosti, v duhu gledal tovariše mladih let in se ustrašil, ko ni bilo nobenega več med živimi. Vsi so odšli pred njim v večnost. Le on je še ostal, enak osameli gorski jelki, ki je imela veliko tovarišic, toda kar po vrsti jih je razbila strela na visoki planini. Samo ona še stoji kljubujoča viharjem, čeprav jo obrašča mah, jej hirajo korenine ter se sušijo veje. To je premišljeval stari grof in čutil vedno bolj, da prihaja tudi k njemu koščena znanka, da ga oprosti telesnih vezi ter spremi tja, kjer neha pozemeljsko trpljenje. Poklical je k sebi sina Gašperja in njegovo soprogo Marijo Dietrichsteinovo. Prišla sta in pripeljaja s sabo dva cvetoča fantiča. Jurij ju je gladil po kodrih in licih, vmes pa govoril takole:

„Dospel sem do konca svojih dni. Zame ne bo več viteških in veselih tovarišij, čaka me počitek v grobu. Kar je minljivega naj gre pod zemljo; kar je neminljivega, naj gre k Stvarniku vesoljstva. Moja blaga soproga Agneza je že odšla pred mano, zdaj je vrsta name. Poprej pa bi rad videl vso svojo družino in se poslovil od nje."

Jurij se je nekoliko oddahnil, potem pa nadaljeval:

„Sporoči, ljubi Gašper, mojemu sinu Krištofu, naj pride iz Ljubljane, da ga še vidim preden umrjem. Prav tako pošlji v Tržič po Lovrota Paradajzarja ter njegovo soprogo, mojo hčer Anico, da me obiščeta. Rad bi spregovoril nekoliko besedi tudi z mojo Franciko, ki se je posvetila redovnemu življenju in prebiva že nekaj let kot sestra Beata pri belih nunah v Velesovem. Dogovorite se, da pridete vsi določeni dan k meni. Prosim vas da sporočite moj zadnji pozdrav tudi častitemu gospodu arhidijakonu v Kranju. Arhidijakon Matija Operta, ki je sezidal pred nekaj leti mestno župnijsko cerkev v Kranju, je moj dobri prijatelj. Zato se ga spominjam tudi ob času ločitve s tega sveta."

V treh dneh je bila vsa družina zbrana pri očetu, ki je vidoma oslabeval. Težko je govoril, vendar pa je še vsakemu nekaj povedal:

„Zahvaljujem se vam" — je rekel — „za spoštovanje, ki ste ga imeli do mene. Gašper! Kakor si do zdaj dobro gospodaril na Kamnu, tako gospodari tudi v bodoče. Zvestoba in ljubezen naj te vežeta z dobro soprogo, da ostane Lambergovo ime od roda do roda. In ti Krištof, hrabri vojni poveljnik, čuvaj naše ljudstvo, da ga ne zasužnji sovražnik. Oba z Gašperjem ohranita viteško čast. Čujem, da se tudi ti dobro držiš, Lovro Paradajzar. Prosim te, bodi skrben varuh moji hčeri Anici. Ne pozabite Gutenberga in cerkev svetega Jurija nad Bistrico. Tebi pa, ljuba Francika, ki si sprejela redovniško ime Beata, se še posebno priporočam v molitev. Vem, da si srečna. Zapustila si svet in se skrila za samostansko zidovje, da bi lažje služila Bogu. Ne pozabi me, ker pričakujem vsak hip, da me odpokliče Gospod."

Zadnje besede je govoril pretrgoma in šepetaje. Kmalu je spravljen z Bogom zaspal v Gospodu. To je bilo leta 1499. Pokojnik je dosegel častitljivo starost 90 let. Truplo so položili v grobišče grajske kapele sv. Valentina na Kamnu. Ondi počiva poleg svoje soproge Agneze.

Oba Lambergerja, Gašper in Krištof, sta se tudi po očetovi smrti hrabro držala. Cesar Maksimilijan ju je visoko cenil. Vedno sta bila pripravljena pomagati mu ob sovražnih napadih. To sta pokazala posebno v vojski zoper Benečane. Ti so težko gledali, da so pripadle leta 1500. goriške pokrajine avstrijski oblasti. Zadnji goriški grof Leonard je namreč umrl skoraj pozabljen v svojem gradu na Tirolskem. Ves čas se ni veliko menil za Goriško, temveč je živel v brezdelju na tirolskih posestvih. Vsled sklenjenih pogodb je bil po grofa Leonarda smrti cesar Maksimilijan proglašen za postavnega dediča goriške dežele. Ondotno ljudstvo je z veseljem pozdravilo novo avstrijsko vlado.

Benečani so se posebno bali za trgovino s Trstom, odkar jo je začel Maksimilijan na razne načine pospeševati v tem važnem mestu ob Jadranu. Boj se je začel na ta način, da je beneška ljudovlada leta 1508. prepovedala Maksimilijanu potovanje v Rim, kjer bi bil kronan za cesarja. Ker Maksimilijan ni mogel iti tja, si je privzel naslov „izvoljeni rimski cesar", ohole Benečane pa je sklenil ponižati s tem, da je začel takoj ž njimi vojsko. V njej se je hrabro boril (kakor smo že poprej povedali) ljubljanski škof Krištof Ravbar, ki je osebno posegel v boj. Zvesto sta mu stala ob strani viteza Gašper in Krištof Lamberg. Vojna sreča se je obračala zdaj na to, zdaj na ono stran. Boji so trajali nekaj let ter se razdrobili v majhne spopade. Spomladi leta 1511. je bilo bojišče na Kranjskem okrog Postojne in Senožeč. Avstrijske čete so vdrle do Furlanije in zavzele Gradiško. Prodiranje in nazadovanje med Avstrijci in Benečani je šlo svojo pot tako dolgo, da je bil sklenjen leta 1521. mir. Avstriji ni prinesla ta dolgotrajna vojska nobene posebne koristi.

S smrtjo cesarja Maksimilijana, „zadnjega viteza", je začelo leta 1519. izumirati viteštvo srednjega veka. Ostala sta še Krištof Lamberg, njegov brat Gašper Lamberg ter še nekaj drugih predstavnikov pristnega viteškega vedenja. Naslednikov ni bilo več. Med poznejšimi vitezi so se pojavljale razne napake, predvsem pijančevanje in nasilstva proti slabejšim. Nastopali so roparski vitezi, ki so oškodovali cerkve in samostane, napadali potujoče trgovce in gledali po plenu, kjerkoli bi ga bilo mogoče dobiti. Glavni udarec pa je prizadejala viteštvu raba smodnika, ki je popolnoma spremenil način bojevanja. Zdaj nista veljala več osebni pogum in telesna moč, niso odločevali meči temveč smrtonosne krogle, švigajoče po zraku.

  1. ^ Op. uredništva: V zadnji številki je pomotoma izostal en odstavek, ter vsled tega moti zmisel podlistka. Prinašamo zato v današnji številki nadaljevanje v dvojnem obsegu (z onim ki je izostalo). [Pri tem so ponatisnili tudi velik del 27. poglavja. --~~~~.]

XXIX.
Za staro pravdo
[uredi]

Kjer je naš jezik domá,
stara naj pravda veljá.

Poleg turških bojev je pa še nekaj drugega trlo naše pradede. V mislih imamo razmerje kmetskega ljudstva do graščakov.

Velike denarne vsote, ki so jih zahtevale vedne vojske, je skušala gospoda zvaliti na kmete na ta način, da je tirjala od njih večje davščine v blagu in denarju. Ker je bilo vsled turških napadov mnogo kmetij brez gospodarjev, so naložile gosposke plačevanje davkov zapuščenih zemljišč ostalim podložnikom. Očividno je, da se je godila poslednjim velika krivica. V obrambo dežele je moral iti tudi od vsake hiše po en mož na vojsko, ostali pa so brezplačno prevažali vojaško blago ter dajali vojakom priprego, stanovanje in hrano. Poleg gosposke so zahtevali tudi graščaki od kmetov raznovrstne dajatve. V polnem pomenu besede je kmet že komaj dihal.

„Če bo šlo tako naprej, ne bomo mogli več živeti."

S temi besedami je nagovoril velikonočno nedeljo od desete maše gredé znani Pečnik z Bistrice starega Urha iz Žiganje vasi.

„Ja, če bo šlo tako naprej, pridemo vsi na kant" — mu je pritrdil Urh. „Toda ne bomo več dolgo potrpeli. Nič ne rečem o gutenberški graščini. Dober je bil z nami pokojni grof Jurij Lamberg — Bog mu daj nebesa — dober je z nami tudi sedanji graščak Lovro Paradajzar iz Tržiča, toda gosposka nas tišči do skrajnosti. Še feniga nam ne spregleda."

Pečnik pa je nadaljeval:

„Včeraj sem prišel iz Borovelj na Koroškem. Peljal sem ondotnemu mesarju dva pitana pujska. In kaj sem tam izvedel? Kmetje iz Ziljske doline so se zbrali Podkloštrom ter napravili „punt", ki se zelo hitro širi po deželi. Prvi veliki shod so imeli cvetno nedeljo v Beljaku. Vodi jih pogumni kmet Wunderlich. Razburjeni so zaradi tega, ker zahtevajo graščaki dvojni davek. Ti zahtevi so se kmetje odločno uprli. Pri dravskem mostu v Beljaku so zasadili v tla dva močna kola, počez pa položili gol meč. Šli so po vrsti mož za možem k meču, se ga dotaknili s tremi prsti in prisegli zvestobo puntu. Za vrhovnega poglavarja je bil soglasno izvoljen že imenovani kmet Peter Wunderlich, ki zna menda že tako govoriti, da so vsi navdušeni zanj. Vsak, ki je bil sprejet v zvezo, je moral plačati šest fenigov pristopnine. Puntarji so zahtevali od duhovnov, naj po vseh farah oznanijo in ljudem priporočajo to zvezo."

Urhu iz Žiganje vasi je bilo vse to novo, kar je slišal od Pečnika. Zmajeval je z glavo in ponavljal v enomer:

„Čudno, čudno! Kaj bo iz tega?"

Ko je Pečnik videl, kako ga Urh posluša, ni šel naravnost domov na Bistrico, temveč je spremljal Urha nekaj časa proti Žiganji vasi.

„Pa ti še nisem vsega povedal" — mu je sipal Pečnik na ušesa. „Le še naprej poslušaj! Koroški kmetje so odstavili vse mestne sodnike in kmete postavili za razsojevalce. Celo župnike so hoteli sami umeščevati in odstavljati. Lahko si misliš, kakšno razdraženost je napravil kmetski punt na Koroškem. Gosposke so veliko kmetov polovile, jih zaprle v grajske ječe in nekatere obsodile na smrt. Toda punta niso uničile, temveč še le olje vlile na plamen. Peter Wunderlich, ki je srečno ušel, zbira pristaše po vsi deželi in jih ima že več tisoč na svoji strani. Saj se tudi pri nas kuha nekaj takega. Kmalu boš kaj več izvedel."

„To sem že slišal, da so se uprli kmetje v Gornjem Gradu in našemu škofu odrekli davščino" — je pripomnil Urh. „Škof je sporočil to zadevo samemu papežu in papež je ukazal, naj gresta v Gornji Grad ljubljanski stolni prost in stolni dekan. Pokličem naj uporne kmete k razgovoru ter jima zažugata hude cerkvene kazni, če ne bodo spolnovali svojih dolžnosti."

„Boš videl, Urh, kaj bo v kratkem tudi pri nas na Gorenjskem" — je govoril Pečnik dalje. „Če še ne veš, kako hudo vre med kmeti na Bledu in v Bohinju, ti bom jaz danes povedal. Vsa blejska in bohinjska okolica je lastnina škofov iz Briksna na Tirolskem. Ker škofje ne morejo sami stanovati na blejskem gradu, imajo tam svoje namestnike, da upravljajo njih velika posestva. Ti namestniki pa delajo za svoj žep in stiskajo kmete na vse mogoče načine. Zdaj je za glavarja ali namestnika nek gospod, ki se piše Krajg. Kmetje so imeli staro pravico, da so v blejskem in v bohinjskem jezeru ter v Savici od njenega izvira pa do izliva v Savo lovili ribe za svojo rabo ali tudi za prodajo. In kaj je prišlo Krajgu na misel? Da kmetje nimajo nobene pravice do ribolova. Sam bi se bil rad okoristil z lovom. Kmetom je pobral mreže, svojim hlapcem pa naročil, naj vsakega pretepejo in odpodijo od vode. Vprašam te, Urh, ali bi ti molčal, če bi se tebi zgodilo kaj takega?"

„Gotovo ne" — je rekel Urh. „Če je res tako, kakor pripoveduješ, naj se odločno potegnejo za staro pravdo."

Vse kar je povedal Pečnik Urhu, je pač že vedel kriški župan Grašič. Poklical je Balanta, ki se ni nič več menil za svojo bajto v Sničnem, temveč je bival pri Grašiču. Pomagal mu je pri gospodarstvu, poleg tega je opravljal tudi posel občinskega sluga. Za to službo je bil kakor nalašč. Imel je poseben talent za donašanje novic, kar smo videli že takrat, ko so bili Turki v Križah.

„Ti, Balant!" ga je pozval nekega jutra Grašič.

„Kaj bi radi, oče!" je vprašal župana. „Veliko slišimo o kmetskih uporih na Koroškem in tudi v naših krajih. Ti imaš dobre noge in tanek sluh, kaj če bi šel v Ljubljano in nam prinesel zanesljivih poročil o puntu? Ne verjamem vsega, kar pripoveduje ta in oni. Na jasnem hočem biti, kako je s to rečjo."

„Prav rad grem" — je odvrnil Balant.

„Dobro" — je pritrdil Grašič. „Tri dni ti dam časa, da poizveš kaj več. Mati in Lenca ti bosta pripravili hrano, da jo poneseš s sabo. Nočem, da bi se ti slabo godilo na poti. Od mene pa dobiš denar, da ne boš hodil s praznimi žepi po svetu. Dobro poslušaj, kar ti bodo pripovedovali. Težko te bom pričakoval nazaj.

Balant je odšel še tisti dan iz Križev in zvečer je bil že v Ljubljani. Mešal se je med ljudi, vlekel na ušesa njih pogovore ter natanko izpraševal, kar mu ni bilo dovolj jasno. Tretji dan se je vrnil s polnim košem novic v Križe.

„Mi malo vemo, kaj se godi drugje" — je pripovedoval županu. „Razložil bom vse po pravici. Reči pa moram kar naprej, da so novice veliko hujše kakor smo si domišljevali."

„O!" — se je začudil župan. „Torej?"

„Najhujše je na Kočevskem in v okolici Novega mesta. Na Kočevskem je bil velik zatiralec kmetov plemenitaš Jurij Thurn. Z vso strogostjo je iztirjeval davke od podložnikov. Še na slabšem glasu je bil njegov valpet Stržen. Ko so se kmetje vzdignili zoper krivice, je ukazal Thurn nekaj kmetov zapreti in celo usmrtiti. Toda razkačeno ljudstvo je napadlo grad v Kočevju ter ubilo Thurna in njegovega valpta Stržena."

„Strašno!" je vzkliknil Grašič.

„Povedal bom še veliko več" — je dejal Balant. „Blizu Novega mesta je grad Mehovo. Grad sta imela v zakupu brata — kako sta se že pisala — ja, Mindorfarja. Zelo trdo sta delala s podložniki, zato ju je tudi zadela huda kazen. Razkačeni kmetje so oba ubili s kosami in s cepci ter na vrh še nekaj druge grajske gospode. Trupla so zmetali čez grajski zid v globočino. Mater obeh Mindorfarjev in njuni dve hčeri po so napravili v kmetsko obleko. Peljali so jih na polje, in prisilili, da so morale ves dan delati, češ, naj poskusijo, kako trdo je kmetsko delo. Še hujše so se maščevali kmetje na Spodnjem Štajerskem, kjer jih je zbranih že več tisoč. V nekem kraju so podkopali zid in vdrli v grad. Graščak se je hotel s svojo družino rešiti, toda grajski most, ki je bil podžagan, se je vdrl pod njimi. Vsi so popadali v jarek in tukaj so jih kmetje pobili, nataknili njih glave na sulice in nosili okrog, trupla pa so pustili nepokopana."

„Nehaj že pripovedovati!" — je rekel Grašič Balantu. „Težko poslušam take grozovitosti."

„So že zaslužili" — je odgovoril Balant. „Pritisk rodi pritisk. Kakor ti meni, tako jaz tebi."

„Saj smo vendar kristjani" - je odvrnil župan.

„Tudi na Gorenjskem in prav v naši bližini se nekaj pripravlja" — je nadaljeval Balant.

„Sem že slišal" — je pripomnil Grašič — „vsega pa menda še ne. Hvalim Boga, da ni nihče mojih občanov med zarotniki."

„Tudi jaz nobenega ne poznam" — je dejal Balant. „Ne daleč od Križev je pa vas, kjer se zbirajo nezadovoljneži."

„Pustiva to" — je zavrnil Grašič Balanta. „Kakor si bodo postlali, tako bodo ležali."

„Mislim, da o tem že veste" — je rekel Balant in končal svoje pripovedovanje.

Vas, ki jo je omenil Balant je bila sv. Lucija med Gutenbergom in Begunjami. V tem kraju je imel svoje posestvo kmet Klander, ki je bil — kdove zakaj — zelo gorak graščakom. Menda ni bil prav normalen človek, kljub temu pa vpliven mož. Od daleč so hodili k njemu enakomisleči kmetje in se razgovarjali ž njim, kako bi s skupnimi močmi padli po gospodi. Klander si je domišljeval, da ga je sveti Duh razsvetlil. Kmetom je blagoslavljal križe, molke in podobe kot dušno pomoč v vojski. Njegov posebni zaupnik je bil „krofasti krojač" iz Radovljice, suh mož kakršni so po navadi krojači. Imel pa je jezik. Kdor zna dobro govoriti, pripravi marsikoga, da mu verjame. Ta dva sta štela za svoje pristaše prav veliko kmetov, pripravljenih vse storiti, kar jim bosta svetovala. Zarotnikov je bilo vedno več. Kmetska zveza je močno narastla po Gorenjskem, ker so se tudi kmetje iz doline pridružili Blejcem in Bohinjcem. Iz radovljiškega okraja je šlo navdušenje za vojsko zoper grajščake v kranjsko, kamniško okolico in naprej. Na tisoče in tisoče oboroženih mož je zrastlo v kratkem času kakor iz tal. Nekateri so se bili že privadili orožju že v turških bojih, drugi so se oskrbeli z domačim orodjem: s koli, kosami, cepini, sekirami, s cepci in vilami. Na prsih so imeli prišite bele križe v znamenje svete vojske. Na nebu so videli tiste dni tri mavrice in tri solnca. Rekli so, da pomenja ta prikazen hude čase.

Cesar Maksimilijan je hotel na lep način pomiriti obe stranki, toda deželni stanovi niso hoteli o tem nič slišati. Pogum jim je dajala okoliščina, da so koroški kmetje že ukročeni, zdaj pa nad združene Kranjce in Štajerce! Za glavnega poveljnika zoper puntarje so izbrali plemenitaša Jurija Herbersteina. Osrednji tabor kmetske vojske je bil takrat pri Brežicah, žal, da niso imeli uporniki pravega voditelja. Ko je Herberstein kmete pri Celju premagal, se je obrnil proti Brežicam. Glas o njegovi celjski zmagi je kmete tako prestrašil, da so začeli bežati na vse strani.

Tri mesece je trajal ta nesrečni boj ter se končal z zmago plemstva leta 1515. Čeprav so kranjski in štajerski kmetje podlegli močnejši sili, moramo vendar priznati, da so se junaško borili za svoje pravice.

XXX.
In ostali so sami spomini
[uredi]

Velikokrat zamislim se
na davne slavne dni,
ko bile groblje so le-té
zidovi še močni.

Kmalo za graščakom Jurijem Lambergom, ki je umrl leta 1499, je prišla vrsta na župana Janeza Grašiča iz Križev. Izročivši lepo posestvo sinu svoje hčere Lence je zaprl ta blagi mož, ko mu je odšla žena Katarina že poprej v večnost, trudne oči temu svetu. Lahko je rekel ob smrtni uri s starim Simeonom: „Zdaj pusti, o Gospod, svojega hlapca ločiti se v miru!" Vsa kriška občina je žalovala za njim kakor za svojim očetom. Spominjala se je, koliko potov je storil zanjo na vse kraje, spominjala se je, kako ga je cenil ljubljanski škof Žiga Lamberg ter ga pridružil odposlanstvu k papežu Sikstu v Rim, spominjala se, koliko je trpel pokojnik ob turških napadih in kako hudo ga je bolela izguba edine hčerke, odpeljane na Turško. Toda vse udarce krute usode je prenašal kot junak. Na njegovi zadnji poti so ga spremljevali vsi sosednji duhovniki: gospod vikar pa, kateremu so leta pobelila glavo in brado, mu je izpregovoril poslovilne besede. Zadnjo čast so skazali Grašiču tudi udje bratovščine svetega Krištofa iz Radovljice.

Grašičevino sta oskrbovala zdaj s pomočjo delavcev mladi Janez in njegova mati Lenca. Stari oče je zapustil novemu gospodarju vso imovino edino s tem pogojem, da bo kot dober otrok spoštoval svojo mater tako, kakor zahteva četrta božja zapoved. Reči moramo, da je izkazoval Janez svojo ljubezen Lenci v najlepšem pomenu besede. Ona mu je bila vse, njo je vpraševal za svet v vsaki stvari in jo menda razžalil ni nikoli, še takrat, ko si je izbiral mlado gospodinjo, je poslušal Lenco.

„Iskati boš moral tovarišico za življenje" — mu je rekla. „Dovolj jih je, ki bi prišle rade k naši hiši. Izmed vseh pa mi je najbolj všeč Malijeva Rozika z Golnika. Njen oče in naš oče sta si bila najboljša prijatelja. Poleg tega je deklica pridna, lepega vedenja ter tudi čedne vnanjosti. Saj jo poznaš. In če gledaš na to, koliko bo prinesla k nam, ti lahko povem, da bo imela vsega dovolj."

Lenca je prenehala hvalo in čakala, kaj bo jej Janez odgovoril. Ta je še kar molčal.

„Sicer te pa ne silim" — je dejala, da bi moral vprav to vzeti za ženo. V izvolitvi neveste si popolnoma prost. Jaz sem le izrazila svojo željo, da bi rada imela Malijevo. Ti pa si lahko izbereš drugo, ako misliš, da bi z Malijevo ne bil srečen. Nič ti ne bom zamerila, če narediš drugače."

Ne vemo, če je imel Janez kakšne pomisleke v tej reči. Sodimo pa, da jih ni imel, ker je odločno rekel: „Poznam Malijevo in lahko povem, da sem že nanjo mislil. Ker mi je tudi všeč, toliko bolje. Veliko ste morali trpeti zaradi mene v mojih otroških letih. Neprijatelji so vam očitali krivdo, čeprav ste bili čisto nedolžni. Zato rad storim iz hvaležnosti to, s čemer vam naredim veselje."

Eno leto po Grašičevi smrti je bilo obče znano, da bo dal Mali z Golnika svojo hčerko Roziko mlademu Grašiču v zakon. Pri poti od poroke so se svatje držali starega praznoverstva, da hudobni duhovi radi škodujejo novoporočencema. Zato niso šli skupaj na ženinov dom. Ženin je odšel s tovariši po eni poti, nevesta z družicami pa po drugi. Hodili so prav hitro, vmes vpili, mahali z rokami in klatili veje z dreves, vse zato, da bi odgnali hudobne duhove. Menda ima še dandanes vriskanje, skakanje, šumeča godba in streljanje pri poročnih slovesnostih ta pomen, pa se ga ne zavedamo več.

Pozabiti ne smemo tudi Balanta. Zelo se je veselil ženitovanja mladega Grašiča in večkrat rekel. „Takrat bomo še dobre volje." Pa ni dočakal slovesnosti. Pokopali so ga nekaj dni poprej ob zidu kriške cerkve. Tudi on je bil junak posebne vrste.

Grašičev zakon je bil srečen v vsakem oziru. Lenca je imela v starosti mnogo lepše življenje kakor v mladih letih. Ko je pestovala vnučke se je večkrat spominjala tistih strašnih let, ki jih je preživljala kot ujetnica v Bosanskem Brodu, v Sarajevem in v Banjaluki.

Obiščimo ob sklepu naše povesti še enkrat Gutenberg.

Znano nam je, da ga je dal grof Jurij Lamberg za doto svoji hčeri Anici, ki se je poročila z graščakom Lovrom Paradajzarjem v Tržiču. Ker ni mogel Lovro radi obilice opravkov vedno bivati na gradu, ga je izročil zanesljivemu oskrbniku. Ta je imel poslopja in zemljišča v vzornem redu. Žal, da je prišlo drugače.

Dne 24. marca 1511 je nastal hud potres ter naredil veliko škodo na Kranjskem. Prvemu sunku je sledil 26. marca drugi sunek. V Ljubljani je bila porušena cerkev nemškega viteškega reda s samostanom in vicedomova hiša. Mnoge druge zgradbe so dobile tako hude razpoke, da so jih morali prebivalci zapustiti. Vrh tega se je osem stolpov, postavljenih ob mestnem zidovju, zvalilo na tla. Na Dolenjskem je bil porušen grad Turjak. Na Notranjskem so veliko trpeli gradovi v Planini, Postojni, in Polhovem gradu. Na Gorenjskem pa so bili zelo poškodovani gradovi: Škofja Loka, Stari grad pri Kamniku, Bled, Kamen pri Begunjah, Tržič in Gutenberg. Izmed naštetih je bil posebno hudo prizadet Gutenberg. Ko so druge gradove obnovili, si Gutenberg ni več opomogel. Lovro Paradajzar ga je večkrat popravljal, toda poškodbe so bile tako velike, da je bil grad odločen pogubi. Izpraznili so ga, pobrali raz poslopij nadstrešja in prepustili zidovje vremenskim nezgodam. Gutenberg je dobil od tega časa ime Altgutenberg, ljudstvo pa mu je reklo — ker je menda strašilo v njem — Hudi grad. Tako mu pravijo še danes.

Seveda je strašilo. Pa kako?

Kamenje se je vsled deževja trgalo od zidu in povzročalo grmenje. Ropot je bil najbolj plašljiv ponoči. Včasih se je privalil kak kamen prav do spodaj ležeče vasi Bistrice. Kratko povedano: Ljudstva se je polotil strah, ki ga je še povečavalo govorjenje tistih, ki so si predstavljali v domišljiji kdove kakšne hude prikazni. Sploh pa imajo pravljice o zakletih gradovih povsod neko sorodnost med seboj.

* * *

Večkrat je šel pistelj pričujoče povesti mimo gutenberških podrtin in premišljeval, ko mu še niso bili znani zgodovinski podatki — kaj se je godilo v davno preteklih časih med ondotnim zidovjem.

„To je Hudi grad" — mu je rekla nekoč stara ženica, ki je prišla po cesti pod razvalinami. „Rada povem zgodbo o tem gradu, če jo hočete poslušati."

„Le povejte jo" — sem jej odgovoril. „Nobeden ne ve, koliko denarja je zasutega pod to grobljo" — je dejala žena. „Graščaku je bilo ime Jurij, njegovi ženi pa Neža. Zidala sta vsak svojo cerkev. On tole na griču v čast svojemu patronu svetemu Juriju, ona pa tisto, ki stoji na nasprotni višini, v čast svoji patroni sveti Neži. Bilo je bogastvo, da si ga ne moremo predstavljati. Toda kaj se je zgodilo! Njega so odpeljali Turki v sužnost, gospa Neža je vsled žalosti umrla, edina hči pa je zasuta pod temi podrtijami. Pravijo, da se je spremenila v kačo. O kolikokrat sem že šla tukaj mimo in vselej vzdihnila: Bog se usmili njene dušice!"

„In kaj veste še?" — sem jo vprašal.

„Neko jutro" — tako je nadaljevala — „je šel mežnar k svetemu Juriju na tale hribček dan zvonit. Pri znamenju med cerkvijo in podrtim gradom je zagledal veliko kačo. Rekla mu je, da je zakleta grajska hči in prosila ga, naj jo reši. Za plačilo dobi toliko denarja, da ga ne bo več poželel."

„Žena! To je pravljica, ne verjemite vsega" — sem jej rekel. „Kako bi mogla kača govoriti?"

„Saj je bila kača zakleta grajska hči, in saj je govorila kača tudi v raju, ko je zapeljala prva dva človeka" — je odvrnila žena.

„Torej le naprej"!

Za plačilo dobiš toliko denarja, da ga ne boš več poželel" — je dejala kača mežnarju. „Samo to te prosim, da prideš danes o polnoči v grad in prineseš s seboj tri vrbove vejice, ki so zrastle to leto pri bližnjem potoku. Z vsako šibico me udari trikrat. Pihala bom, pa tega se ne smeš bati."

„In kaj je naredil mežnar?" — sem vprašal ženo.

Mežnar je urezal tri šibice in šel z lučko o polnoči v zapuščeno zidovje. Hudo se je ustrašil kače, ki se je sikajoča zaganjala proti njemu. Toda želja po denarju mu je dajala pogum, da je začel kačo pretepati."

„Mar ne verjamete?" — me je vprašala žena. „Kar poslušajte, kako je bilo naprej."

„Dobro, le dalje."

„Želja po denarju je dajala mežnarju pogum, da je začel kačo pretepati. In kakšna je bila kača? Tega še nisem povedala. To je bil dolg in debel modras, ki je imel po vsem hrbtu črn, na roglje zverižen trak, široko glavo in tenak vrat. Na nosu pa mu je štrlel kratek rožiček. Mežnar je udaril modrasa s prvo šibico trikrat in z drugo trikrat. Modras je sikal in pihal, toda mežnar ni odjenjal. Ko pa je zamahnil s tretjo šibico, se je kača vspela in se tako zaganjala, da je mežnar pobegnil. Zdaj pa pravijo, da more iz ondotne skale zrasti smreka. Iz smreke bodo urezali deske za zibelko tistemu dečku, ki bo, ko doraste v krepkega moža, rešil grajsko hčer prokletstva."

Navedena bajka, krožeča med ljudmi, kaže, da je tudi v njej nekaj resnice.

Dovršili smo povest in nadomestili pravljico z zgodovino. Občudovali smo junaško dobo Slovencev. Videli smo, kako so se borili prednamci za vero, za narodnost in svobodo. Ves ta čas bi primerjali enemu samemu velikemu petku, v katerem so Turki bičali in križali naše ljudi. Slovenec je trpel in čakal in plakal. Če pomislimo, da je prav v tistih časih gospodarila tudi kuga in da so po poljih veliko škodo delale kobilice, je bila usoda še hujša. Dolga leta groze in stiske so preživeli naši dedje v trpljenju in junaštvu. Ne pozabimo jih in bodimo jim hvaležni! Vedno naj nas spremlja upanje, da se sovražniki tudi v prihodnje ne bodo veselili pogina našega naroda.