Juha iz Žeblja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Juha iz žeblja
Spisano: Janja Vovk in Maja Milavec
Izdano: 118760704
Viri: 118760704
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


JUHA IZ ŽEBLJA ilustriral Marjan Manček

Skozi gozd je hodil potepuh. Že dolgo je hodil -- hiše pa nikjer nobene.V tistih krajih je bilo malo hiš, vse je kazalo, da bo spal kar na prostem. Nenadoma pa je pred seboj zagledal luč. Med drevesi je stala hišica in iz dimnika se je prijazno kadilo.


Potepuh je potrkal na vrata in odprla je stara ženica. »Dober večer, dobra gospa,« se je priklonil potepuh. »Srečo vam voščim, srečo in zdravje!« A ženica ga je le sitno pogledala in dejala: »No, no, no, kaj bi rad?« »O, nič drugega kot topel kotiček v hiši,« je rekel potepuh. »Samo toliko, da se malo pogrejem. Noč je mrzla, mraz me grize do kosti.« »Sem si kar mislila!« je rekla ženica. »Pa se lahko kar poberete! Moja hiša ni gostilna!« »Dobra gospa, saj vendar niste tako trdega srca!« je rekel potepuh. »Poglejte, oba sva človeka -- in ljudje si moramo pomagati.« »Pomagati?!« je rekla ženica -- res je bila sitna. »Lepa reč. Kdo pomaga meni? Nihče! Vse moram sama. Ne, ne, ne. Kar pojdite, kamorkoli hočete!« A potepuh se ni dal. Prosil je in prosil -- kot sestradan pes -in nazadnje mu je ženska dovolila, da prespi na tleh ob ognjišču. Stopil je k ognjišču in se pogrel. Potem je pogledal naokrog.


Ženici ni šlo tako slabo, o ne, to je kar hitro opazil. Hiša je bila lepo opremljena in iz shrambe je prijetno dišalo. Zato je potepuh vprašal: »Pa bi se morda našlo tudi kaj za pod zob?« »Še to!« se je razjezila ženica. »Sama že ves dan nisem pokusila niti drobtine, pa da bom drugim dajala! Odkod naj pa vzamem?!« »Potem ste gotovo lačni,« je rekel potepuh. »O, hitro poskrbim za vas! Le lonec mi dajte, lonec in vodo, pa boste videli, kaj znam!« Ženica je postala radovedna. Le kaj bi ji potepuh lahko skuhal? Prinesla je lonec, nalila je vode in ga postavila na ognjišče. Potepuh pa je segel v žep in iz njega privlekel velik žebelj. Trikrat ga je preložil iz roke v roko in ga spustil v lonec. Ženica ga je začudeno pogledala. »Kaj pa delate?« je vprašala. »Juho iz žeblja,« je rekel potepuh in začel mešati. »Juho iz žeblja?« »Ja, juho iz žeblja.« Ženica je videla ze marsikaj, o, že marsikaj je slišala, a da bi kdo skuhal juho iz žeblja, tega ni slišala še nikoli. »To je nekaj za nas, uboge ljudi,« je rekel potepuh. »Le dobro glejte, da se naučite.«

In skopa kakor je bila, je gledala in se učila, kako se kuha juha iz žeblja.

»Takole se meša!« je razlagal potepuh. »Če takole mešaš, potem je vedno dobra. A danes bo najbrž malo vodena. Že ves teden kuham isti žebelj, malo je že izpran. »Če bi imel sol in peščico moke, o, potem bi bila hitro boljša.« »No, peščico moke bom pa že našla,« je rekla ženica in pohitela v shrambo.

Prinesla je moko in z moko še sol. »Prelepo,« je rekel potepuh in oboje vsul v vodo. Potem je spet pomešal -- malo v eno in malo v drugo stran. »Za prvo silo bo,« je rekel čez čas. »Ko bi imel še krompirček in kos mesa, potem bi bilo vse drugače. A če ni, ne moreš vzeti. Tudi tako bo dobra.« »Čakajte, čakajte,« je pohitela ženica, »krompirček pa menda vendarle imam.«

Odšla je v shrambo in se je vrnila s krompirjem in kosom mesa. »Prekrasno,« je rekel potepuh in oboje spustil v lonec. Mešal je, mešal -- malo v eno in malo v drugo stran. Potem je obliznil kuhalnico in pokimal: »Zdaj pa bo. Še malo, pa bo!« »Ali je mogoče?!« se je čudila ženica. »In vse samo iz žeblja!« »No, če bi imela še pest ječmena, če bi imela še kapljico mleka - - potem bi jo lahko ponudila samemu kralju. Gotovo bi jo jedel, vem, da bi jo. Saj sem služil v njegovi kuhinji!«


»V njegovi kuhinji!« je dahnila ženica in brž prinesla še ječmen in mleko in smetano. Potepuh je kuhal, ženica pa je sedela in strmela. Nazadnje je potepuh potegnil žebelj iz lonca. »Tako,« je rekel, »končano! Jedla bova kakor na gostiji. O, kralj in kraljica sta imela takole juho nadvse rada.Vedno stajo hvalila in vedno sta jo jedla s kruhki. In kako lepo smo jima pogrnili mizo ...« »Pa jo dajva še midva!« je vzkliknila ženica -- tako rada bi jedla kakor kraljica! Prinesla je prt, prinesla steklenico vina, prinesla je kozarce in maslo in sir in prekajeno meso. Kmalu je bila miza obložena kakor na gostiji. In ko bi videli, kako srečna je bila ženica! Še nikoli nikoli v življenju ni bila na tako bogati gostiji! Še nikoli ni jedla tako čudovite juhe! In vse samo iz žeblja! No, in sta jedla in pila -- vse je bilo tako zelo dobro. A nazadnje je potepuh postal zaspan.Vstal je od mize in legel k ognjišču, ženica pa je pohitela za njim. »O, ne, to pa ne,« je rekla. »Še nikoli nisem imela tako imenitnega gosta pri hiši. Na tleh pa že ne boste spali!« Odstopila mu je svojo posteljo, sama pa si je postlala na klopi. Ko se je potepuh zjutraj prebudil, ga je na mizi že čakal zajtrk. Pojedel je, potem pa se je odpravil na pot. »Hvala, tisočkrat hvala,« mu je rekla ženica. »Kaj ste me naučili! Zdaj bom lahko živela brez skrbi, vsak dan le od juhe iz žeblja.« »Vsak dan,« je rekel potepuh. »In vedno bo dobra, če boste žeblju le še kaj dobrega dodali ...«

»Saj, saj, tako kot sinoči,« je hitela ženica in mu v roke stisnila se kos kruha za na pot. Potepuh se je zahvalil in stopil skozi vrata. »Res imam srečo,« ji je rekel nazadnje. »Vedno srecam prijazne ljudi. A tako prijazne ženice nisem srečal se nikoli.«

Švedska ljudska