Jugova pripovedovanja
| Jugova pripovedovanja. (Podobe iz južno-slovanskih pokrajin.) Benedek |
| |||||||||||||
Ponočni pohod.
[uredi]Polunoči je odbilo. Ni ga krsta, da bi motil sveti mir, ki je legel po zemlji.
Jug je tu in tam okolo voglov zapiskal in zatulil in morje je razdraženo pljuskalo daleč po obrežji. Truden in slabe voljo sem podpiral teško glavo v podstavljeno levo in na nič ne mislil.
Okno zaropoče, da bi bila k malu stekla izpadla in jaz planem k višku.
„Kedo moti?“ vprašam nekako krepko in osorno ter stopim k oknu. Zopet dregne nekdo ob okvir, da steklo zacvenklja in glas čujem: „Vstani, lenoba lena!“
Okno odprem in glej, gorak jug mi puhne v sobo.
„Kdo je?“ vprašam v temno noč.
„Jaz, Jug iz daljnega kraja“, oglasi se za manoj pri vratih slab glas.
Skoraj sem se ga bil ustrašil, ali pri tej priči mi pride na misel, da mi je bil Jug vedno dobrodošel prijatelj še v otročjih letih, ko sem deček bosopet in gologlav po pisanem travniku tekal in tiste lepe pisane metulje lovil. Oh in sedaj po dolgih letih mi zopet pride, in ob takem času starega znanca poišče!
Tudi pozneje mi je ostal zvest prijatelj, ko sem petnajstletni dečko, v sivo suknjo iz bleškega sukna zavit, v mrzli sobici za brlečo „leščerbo“ pri do vrha zamrznenim oknu sedel in „praeparationes“ sestavljal; on pa je zunaj tudi v tako poznej uri pripihal čez ledeno površje otrpnele zemlje in v enej noči led in sneg in mrzle cvetice raz mojega okna pošiljal tja daleč daleč na mrzli sever.
„Kaj bi pa rad, prijazni Jug, da mi tako pozno ob okno robencaš?“
„Tako, še prašaš, kaj bi rad? Ne veš li od kod sem prišel? Kaj?“
„No, no, le tako hud in osoren mi ne bodi, če hočeš, da prijatelja ostaneva, sicer pa ti hitro pokažem — odkod, in mir besedi bo! Še tega mi manjka, da bi mi ob polunoči tukaj le razsajal, komur bi so poljubilo in bi me ošteval, kedor bi imel dolgi čas!“
„Dobro dobro“, pravi potolažen Jug, in si s koscem papirja poigra, „nijsem tako hudo mislil, kakor si ti moje besede tolmačil, veš. Pripihal sem iz daljnega Juga, kder še vedno krščeni bratje zdihujejo in otetbe čakajo. Kder še rudeča kri uže stoletja suho zemljo napaja! Prišel sem, da ti povem in naznanim, kar meni in mojim tovarišem srce razjeda. — Marsikak slovensk pisatelj, ki mu bije gorko srce za našo reč, posvetil je uže tu in tam kopico zlatih idej tlačenim bratom, ki so v obupu mej mukapolnim živenjem in nemilo smrtjo strastno za orožje prijeli in se ga kakor edinega rešitelja z dušo in telesom oklenoli; marsikdo teh je tožil bolečine spridenemu svetu, le ti si edini, ki ti nij nič mar, ki lenobo paseš — sram te bodi! Resnico ti povem v obraz, naj ti bo po volji ali ne, to me malo briga. Le od tebe ni bilo še črke na beli dan za pozdigo in v slavo hrabrosti junaških sokolov na Balkanu, v tolažbo zapuščenim vdovam in usmiljenja vrednim sirotam! In vendar si mi tolikrat v tihih hladnih nočeh doma na rojstnem domu pod košato jablano zaupljivo razkladal in tožil, da imaš srce, da bi z njim mogel ves svet osrečiti! Še veš, kolikokrat si v tistih jesenskih večerih pod košato, z božjimi darovi tako obilno obloženo jablano sedel; srce je kipelo tebi in tvojemu prijatelju, poslušal si, mislil in čakal, kadaj zašumi po drevji. In zašumelo je in prišel sem in menila sva se! Zagotavljal si me takrat, le spomni se, da hočeš svoje živenje bratovski sreči posvetiti, da hočeš do zadnjega izdihljaja le za narod delati, sedaj pa — kaj vidim? Roke križem držiš in druzega nič! To so tedaj tisti krasni nameni in pogumni sklepi, ki si jih meni zaupljivo razkladal? Da bi bil vsaj molčal in ne blebetal, kakor neumno dete, ki govori in obeča nevedoč, ali mu bo mogoče izvršiti ali ne, in ki uže ob enej pozabi, kar je ob dvanajstih obečalo. Tak si tedaj! Sram te bodi!“
In res me je sram začelo biti in o polunoči sem se sramoval svoje lenobe!
„Kaj mi je storiti, da pridem v večno živenje?“
„Za večno živenje beri katekizem in delaj pokoro — za časno pa, kolikor ti ga je še odločenega, pokažem ti jaz nekaj dobrih potov. Hodi za manoj, ako hočeš, da še prijatelja ostaneva. Mnogo sem videl, kar mi srce razjeda in kite krči, in rad bi, da Slovenci zvedó, kar jaz vem. Pisati ne znam, da bi sam zabilježil, kar sem vse videl na žalostnem balkanskem površju. Ti si se pa naučil pisati, in Slovenci znajo brati, zato sem k tebi prišel.“
„Obiščem te po gostem, kajti zdaj me služba iz gorkih afrikanskih puščav čez srednjo in jadransko morje in tudi čez južno-slovanske pokrajine tija gori na severni tečaj žene.“
„Včasih se vozim nizko, včasih visoko gori in doli, drugikrat zopet so pogodiva z Severjem za ceste in on spodaj, jaz pa zgoraj visoko visoko nad sinjimi oblaki vsak svoja pota dalje hitiva.“
„Pazi tedaj! Kadar bom v obližji zemeljskega površja proti mrzlemu severju jadral, oglašal se bodem pri tebi in ti poročal, kar sem videl in slišal. Ti boš pisal, Slovenci bodo brali. Si li zadovoljin?“
„Sem!“
„Sedi tedaj in piši. Posežem za nekaj časa nazaj, morebiti za mesece in leta, ali kakor uže čas ljudjo delé. Jaz ga ne delim niti na dneve niti na leta. Meni je vedno dan, naj solnce sije ali luna sveti.
I. popotovanje.
[uredi]Pripihal sem iz vroče Afrike in ulekel čez srednje morje na južno-slovanske dežele, kjer so pridni poljedelci orali, kopali, sejali in vlačili. Drobni ptiči, črnorujavkasti kos in rujavosivi slavci so jim peli pri težavnem delu. Lepo je rastlo, cvetlo, in kar je bilo zgodnjega tudi uže zorelo. Divji sever se pridrvi s črnimi oblaki; nič si nisva kaj dobra. Sprijela sva se in, oj groza, toča se je vsula, konec je jemalo sladko upanje na bogato žetev. Videl sem nastopke najinega rovanja in odnehal še o pravem času.
Želi so, v kope spravljali in Bogá hvalili za obilni dar. V drugej deželi je solnce pripekalo in požgalo na daleč okoli vse, kar je bilo zelenega.
Južne-Slovane sem videl zopet na polji. Mlatili in otepali so žito. Mož in žena, fant in dekle, skup dva po dva, in jaz sem jim hladil vroča prsa in jih božal po rujavih licih.
Okolo mlatičev so se igrali otroci v samih košuljah, in še so jim v hudej vročini preteške bile. Oj, kako sem želel vsem mlatičem in otrokom mesto obtežne obleke, par hladilnih meglá, da bi si bili marljivi zemljani vanje zavili pri težavnem delu!
Poigraval sem se zlatimi kodri nedolžnih otročičev, ki so okolo mlatičev skakali in po nakopičenej slami kozolce preobračali. Poljubil sem zdaj jednega zdaj druzega in zopet k malu vse h krati na polna rudeča lica in veselil sem se z njimi njihove sreče.
„Nij mnogo, kar smo pridelali, slišal sem starega Bošnjaka, a Bogu hvala za to, s hvaležnim srcem bomo uživali, kar nam je poklonil. Toliko uže bode, da spečemo skorjico kruha in luk tudi lepo kaže!
Pomagal sem jim, tako pripoveduje Jug dalje, ločiti zrnje od plev, ktere sem prav z lahkim trudom toliko na stran odpihal, da je kmetiču čisto zrnje ostalo. Videl sem, kako se mu je od veselja srce smijalo, ko je njegova zakonska družica sedla z ročnim mlinom v naročji in radovedni otročiči okolo nje, kakor piščeta okolo koklje in hitro mleti začela.
Mož pa je potegnol žveplenko ob hlače in jo pokril s čepico, da mu moj dih plamena ne ugasí, in zanetil ogenj na kamenitej plošči, kjer je uže nekaj protja ležalo.
Otroci popuste mater in kričé in vriščé ter donašajo plotja iz bližnje meje na ogenj, da je plamen visoko plapolal, kajti podpihoval sem ga na vso moč, srečne družine iz srca vesel.
Mati je namlela, in zmleto v prstenej posodi zamesila, zameseno zgnjetla in opresno testo naredila. Skalnata plošča je bila kmalu razbeljena in oče vzame v roko oklešček in žrjavico razbrska na okroglo okolo plošče. Še nekaj drobnega oglja je ostalo, za kar bi bilo omelo dobro bilo. Ali kde ga na polji dobiš? Jaz sem puhnol parkrat od zgoraj doli na šev na ploščo, in čista je bila, da bi bil smel meso na njej rezati.
Mati naredi iz testa majhne kupčike, in druzega za drugim na razbeljeno ploščo položi. Šest sem jih naštel. Oče zopet žrjavico z okleškom peki primakne in vseh oči so na pekoči se kruh obrnene. Da ne bi stal brez dela, podpihujem zdaj od spred, zdaj od zad, zdaj od desne zdaj od leve žrjavico in z božjo in mojo pomočjo je bilo delo k malu dogotovljeno.
„Otroci, semkaj, hlebec doboste, prvi od Velike noči“ zakliče ljubeznjiva mati.
Otroci se zbero okoli poljskega ognjišča, počepajo in radostni in nestrpljivo pričakujejo.
„Mati — mož!“ vsklikne naj mlajši deček in se skrije materi v naročje.
Vseh oči so obrnene proti meji, iz ktere so popred plotje pulili in na ogenj nosili otroci. Od tamkaj jezdi imeniten človek na čilem konji.
Prijezdi do srečne, a sedaj od strahu drhtajoče družine in konja ustavi:
„Pes kristjanski, zakaj mi nisi desetine dal? Ne veš li, da je čas uže minol?“
„Mogočni beg, milost, nijsem še vsega domu pospravil. Kadar bom gotov, takoj te hočem zadovoljiti.“
„Semkaj, zadere se zopet beg, in poljubi mi nogo, pes prokleti, naj poprej ti, potem tvoja stara in za vama vsa vajina zalega.“
„Ne, prosim ponižno, milostivi gospodine, jaz in moja družina poljubujemo le edino našega odrešenika. Kar zahtevaš, ne morem, ne smem storiti!“
„Semkaj, pravim! zagrmi Turčin, zavihti svoj bič in oplazi od strahu trepetajočo ženo po obrazu, da so ji takoj kri ulije.
Bošnjak zgrabi po kolu, zavihti ga in zamahne z njim. Mesto jahača zadel je konja, ki je v divjem skoku zbežal.
Uboga žena se mi je smilila. Popiham jej na skelečo rano na vročem licu, pogladim, pobožam in poljubim nedolžne otročiče in dalje potegnem.
II. popotovanje.
[uredi]„Dober večer prijatelj! Danes sem pa bolj zgoden, kaj ne da? Piši tedaj! Igral sem se z valovi helenskega morja, gonil ladije in sušil solze po suhem in na morji. Potegnol sem čez Balkan in od tod dalje po Hercegovini. Zadnja bosanska dogodba mi je bila še živo pred očmi in bogami, ne pozabim je tako naglo.
Danes, mislil sem sí, danes pa pogledaš nekoliko po Hercegovini in zalih devojk poiščeš. Da jih dobim, bil bi prisegel, kajti davno, davno uže so Turčini uganili in potrdili, da so Hercegovanke naj lepši „srčki“ na južno slovanskej zemlji in — ti bodo uže vedeli, kajti v tem obziru turški nos ni naj manjši!
Puham toraj od sela do sela, od koče do koče, dokler ne pridem do revnega selišča pod visoko goro.
Luna se je v zlatorumeni plašč zavita na azurni horizont vzdigala in kakor bogata kraljica, polna milosti žarke na zemljo lila. Nisem vedel, kaj bi začel in dolg čas mi je bilo. Poigraval sem se tedaj z sivozeleno oljko. Pod tisto oljko je stala spletena utica. Bojazljivo šepetanje je iz nje prihajalo. Dva zaljubljena bodeta pač, tako si mislim, kajti veš, taki ljudje so naj srečneji ob marijinem zvonjenji pa tudi še nekoliko pozneje! Da bi nju šepetanja nihče ne slišal, začel sem sam nekaj glasneje po drevju ubirati.
Zmuznel sem se po tankem meščevem žarku v uto. Žarek svitle lune obtiči zali devojki na drobnem obrazku, jaz sem se jej pa v lase spravil. Zala deva je bila ta Hercegovanka in pravim ti, da poznam lep del sveta, lepšega dekleta pa nikder!
Popisoval ti je ne bom, ni moja navada in tudi vem, da bi jo slabo zadel; če te pa mika razno nje podobo videti, poišči si jo blizu Ljubljane — na kmetih. Nekaj podobna ji je! Le toliko je bistvenega razločka mej obema, da je imela Hercegovanka črne lase, kakor svilni baržun, kranjski „srček“ pa je rumenolas kakor pražnje.
Slonela je, o prvej govorim, na ramenu svojega milega in oko ji je plavalo od rajske sreče pijano v njegovem črnem očesu.
Videl sem, kako je mladi Hercegovac svojej nevesti roko podal — da je bila njegova nevesta, to mi je luna povedala in ona ve!
Kakor roža v majniku, žarele so njene ustnice; in kakor večerna zarija na jasnem nebu zimskega večera, svetila so se jej okrogla ličica, ktera sem lahno pobožal in ustnice sladko poljubil.
„O srečni Jug!“
Le pusti me, in nič me ne blagruj; k malu boš slišal, da ti lasje k višku stopijo. Piši! Luna se je jedva za rokav gostega oblaka skrila, in ko bi ustrelil, planeta dva roparja v uto. Bila sta Turčina. Prvi porine hanžar nič hudega mislečemu Hercegovcu v srce, da se ubožec takoj zvrne. „Anica“, slišal sem ga še zdihnoti in več se ni ganol. Drug njegov pa zamaši Anici od straha odprta usta z robcem, popade deklino in zbežala sta zločinca v temno noč!
Divja jeza me je popadla in zatulil sem po drevji in okoli koč in po podstrešjih, radi tolike hudobije, ki se je črnej noči v oči zgodila. Klel sem! Proklel sem noč, ki dopušča hudobije, proklel samoto, ki roke križem držé, vsakemu zlodejstvu priliko ponuja; proklel sem vse, kar me je kedaj veselilo, a vse skupaj ni nič pomagalo. Anica je zginola.
„Kaj tudi kleti znaš?“
Tiho bodi! Turčina sta s plenom zbežala in kar zmanjkalo ju je. Drla sta proti Trebinji in vso pot sem ju lasal, zdaj jednoga zdaj druzega. V Trebinji zgineta v pašinem gradu.
Pihal in puhal sem okolo oken in vrat, iskal sem kako špranje, kjer bi so dalo notri smuknoti in evo me! ni mi bilo treba dolgo iskati. Hvala turškim hišam in njihovim stavbenim mojstrom, špranj in razpok imajo več na sebi, nego pri nas ne vem kteri berač krpanic na svojej obleki. Pri oknu smuknem tedaj notri in se med zastore pomešam, ki so teški, svilnati od stropa do tal viseli.
Na divanu, ki je bil ob vseh štirih straneh, čepelo je rejeno človeče in pušilo. Takoj sem uganil, da mora paša biti.
Duri se odpro in tista lupova, ki sta v Hercegovini zlodejstvo storila, prineseta onemoglo in nezavedno Hercegovauko, ter jo posadita ali bolje rečeno, položita pred pašo na divan.
Ležala je kakor mrtva in lepa je bila tako.
Paši oči zažare, kakor sivemu volku, kadar sreča mlado jagnje. Z nezmerno strastjo je pasel umazano dušo na nedolžnej golobici, ktera je edini pregrešek ta imela, da je bila lepa, kakor mavrica na oblačnem nebu in mila kakor luna o polunoči na jasnih višavah.
Lupovoma vrže mošnjiček rumenjakov in ju zapodi. Anica pa le leži kakor mrtva in nič so ne gane. Paša tleskne ob dlan in sluga pride. „Čvrste vode in oceta“! zaukaže paša; sluga otide in se zopet takoj z obema povrne. —
Močili so jo po sencih in kanili so jej tudi nekaj kapljic okisane vode mej zaprte ustnice. Ni bilo dolgo in dekle oči odpre. Plaha se okolo ozira. Mane si oči, z rokami prijema svitle zastore; ah vse je res! Ubožica jo menila, da se jej je senjalo. Ali bila je žalostna resnica! Oh da bi se jej bilo le senjalo! Hude sanje, take sanje za pošteno krščansko kri, a minejo pa vendar le. Tukaj pa taka, taka huda resnica, o moj Bog, moj Bog! Veš, tako ti je plakalo to dete, da bi se bil kamen omečil. Tisti ljudje pa niso imeli srca! Pa kaj, kder se pohot in strast oglasita, tam srce na pamet sede.
„O mama moja, kaj si učakala! Tvoja Anica v krempljih krvoločnega risa! Nedolžno jagnje v volčjem žrelu, golob v jastrebovem gnjezdu! O da si me rodila! Nič več ne bodeve zvečer rožnega venca molili, nič več ne svetih pesni popevali!“
„Ne jokaj, srce moje“, tolaži paša ihtečo devico, „pozabi mame, pusti rožnivenec in svete pesmi in moja bodi. Uživala boš veselje in radost v naj obilniši meri! Nič ti ne bode manjkalo! Odločena si bila sicer za Sultana v Carigrad. Ali Allah je velik in jaz tudi nekaj premorem! Ne bode te imel Sultan! Prelepa si, da bi te kedaj iz rok izpustil. Grad se mi poprej nad glavo razsuje, nego mi ptičica od tod vzletiš!“
Jezen sem pograbil zastore in jih rejenemu paši v obraz zagnal, naj jezik za zobmi drži!
Anica, junaška Hercegovanka, pa utihne in pomisli. Dobro in določno spozna prežalostne razmere, v ktere so jo pohlepni ljudje lupeži pripravili. Kar bi si bilo vsako turško seme v najvišjo čast in srečo imelo, zdelo se je krščanskej Hercegovanki sramotno in greh! Ha! tako da, da! Oči ji zažare in kakor ranjena srna plane k višku in je z enim skokom pri nizkej mizici. Tam je ležal nož, ki je bil oster kakor britev in je bodel kakor šivanka. Junaško dekle ga popade in si ga zabode v lastne prsi, zopet ga izdere in po tleh vrže. Rudeč curek vroče srčne slovanske krvi šine bledemu pašu po obrazu. „Tu imaš krvolok, to tebi, drugo Bogu in mojemu Mirku, s kojim se skoraj združiti menim.“
Izgovori in pade.
Popihal sem ji zmedene lase raz čela in jo še enkrat pogledal in lepa je bila še v smrti, da, tako lepa, kakor moja prijateljica, bleda luna, ki si je iz sramežljivosti z mojim plaščem obraz zakrila.
„Kaj pa potlej?“
Ne bodi siten in počakaj, da se beseda uleti! Dekle je bilo mrtvo, tako mrtvo, kakor snop. Le žugnolo ni več! kakor jo je paša poprej slastno pogledaval, tako se je sedaj studom od nje obračal. Najrajši bi se je bil takoj znebil. In res, prišli so možje, ki so Anico z saboj vzeli. Nesli so jo venkaj — daleč venkaj — tja kjer je globoka jama podzemeljska kotla.
„Kakor je zalo, tako je teško to dekliče“, meni prvi širokohlačnik.
„Res, do sile je teška in glej kako lepe lase ima, škoda bi jih bilo dati zemlji“. Rekoč potegne handžar in odreže valovito kodeljo las z dekličine glave.
„Kakošen li ima vrat to gjaversko dete?“ meni drugi, resk potegne s hanžarjem iu glavica se je zavalila po tleh. „Da bi bila giavrova in bi vsaj brke imela, potem bi uže bila za porabo; nasadil bi jo doma pred haremom na kol. „Na, tu le notri hodi!“ In vrgel jo je v jamo.
„Vidiš, vidiš tudi lepe prstane ima, škoda bi jih bilo v luknjo,“ méni tretji in poskuša prstane sneti. Bili pa so nekaj majhni in niso hoteli radovoljno starega mesta na prstu pustiti.
„Kaj se boš li ukvarjal, prst jej odrezi, saj ga več ne bo potrebovala.“
„Prav si rekel!“
Hanžar se zabliska in prst s prstani ostane v divjakovej roci. Turčin prstane posname, prst pa za glavo vrže rekoč: „N a j ga išče. Saj Mohamed za njo ne mara, ker ni naše vere! Nič ne škodi!“
„Kaj pa obleka, Arif, mari jo, kakor je, notri vržemo?“
I kaj še? meni Arif, škoda bi je bilo. Le slecimo jo. Da bi bila živela, slekel bi jo bil paša Račid, sedaj pa, ko je mrtva, slečemo jo pa mi in potem jo zmesarimo.
„Jug, Jug, ali te ni bilo sram poslušati takih besed in roke križem držati.“
„Kako pa da! Le poslušaj! Po meni je začelo vse vreti. Veš, da sem na suhem prav tako krotak, kakor sem na morji strašan. Dvakrat, ali trikrat grem po sapo, vzamem jo polna usta in puhnem mej zlodeje, da se je eden takoj v jamo prekopicnol, in prav tisti je bil, ki je hotel Anico še po smrti mesariti.
Zatulil sem mu smrtno pesem po votlini, od kodar se več ne povrne. Druga dva pograbita mrtvo telo, ter ga vržeta v kotlo, pobereta naplenjeno obleko in zgineta v temno noč.
Jaz pa sem za njima zapiskal: „Strela na vaji!“
III. popotovanje.
[uredi]Prepeljaval sem se na sivobelih oblakih nad Bolgarsko. Z radostnim srcem sem se oziral povsodi na srečne zakonske družine. Uboge so bile uboge, a zadovoljne. Otrok, kterih prijatelja me uže od nekdaj poznaš, tudi tamkaj nisem pogrešal, pa kaj boš — tega semena je po vsem svetu!
Ena družina se mi je posebno prikupila. Imela je tri glave: gospodarja, gospodinjo in pa triletnega, živega dečka, kakor bi bila Burja njegova mati in divji Sever mu oče!
Se li vetrovi tudi plodite?
Tepec! — Mnogokrat sem ju poslušal, ko sta si zvečer po storjenem delu, drug poleg druzega čepé, zdaj to, zdaj ono razkladala. Največ jima je pa samoskouljec opravka prizadeval. Sedaj se je spenjal po materi, in jej popravljal spletene kite, mené, da bi ne bile prav naložene. K malu zopet plane po očetovem hrbtu in se mu obesi za vrat, ko bi ga hotel zadušiti in kriči: „ata štuporam o, hi!“ Vprašam te: ni i taka družina nad vse srečna? Si li moreš kaj lepšega misliti?“
„Kaj mene vprašuješ, kaj jaz vem, ktera družina je srečna, ktera ne! Jaz nisem strokovnjak, saj dobro veš, da vedno še sam hlače trgam. Obrni se do tistih, ki so se lanski predpust poženili in te prašaj. Tamkaj doboš temeljit strokovnjašk odgovor, ki bo zlata vreden, ne pa — kislih obrazov, kakor ga ima Kurent na pepelnico.
„Kam pa to? Tija na tisti grm jaz nisem meril, kaj tamkaj zajca plašiš? pravi Jug.
„Prašal si me o srečnih družinskih razmerah in jaz sem odgovoril, kar sem vedel. Več ne vem!“
„Tako glej! Tista dva ali tisti trije Bolgari so bili po mojih južnih mislih prav srečna družina, tako srečna, da bi si sam take sreče želel, da si dobim pripravno nevesto.
„Kaj, ti bi se ženil? aha predpust, menim, ti je možgane osmodil.“
„Ne, jaz le tako pravim, da bi se, ako bi bilo brez škode za zemeljski rod in njegov trud in pot. Samec sem jim povsodi dobrodošal, ker vlačim za saboj vedno z dežjem napojenih megla, kolikor le hočem, toliko pa vedno, da jih nobena lokomotiva na potegne. Kakor bi se pa z Burjo bratiti začel, pa je sneg takoj za nama in s Krivico, neko sestričino Burje, tudi je tako. O Božiču bi to ne bilo nič napačnega, ali kaj pa pozno na spomlad, ko uže rež v drugem kolenu stoji ali pa na zgodnjo jesen, ko še sladka kapljica po vinogradih visi? a? Vidiš tedaj, pozimi sneg, poleti pa tista drobna sipa, ki pod milim nebom ni za drugo rabo, nego da si kak zajček želodček prehladi, če tako zrnce mej zeljem pogloda. Kaj čem tedaj, boljše je, če tudi veter tako ostane.
Prav imaš, Jug! ko umre general kranjskih fantov v Novem mostu, predlagali bomo tebe!
Boš!! Dalje tedaj o bolgarskej družini. Bilo je neko saboto popoludne. „Matej, nedelja je jutri in nič ni v pisker vložiti. Koruznjak in luk sta pela ves teden; dobro bi bilo, ako bi kaj ujel, méni Marija, brhka njegova žena. „Ne bilo bi napačno ne! pritrdi mož, poseže po puški, pregleda in prepiha štupnico, jeli ima dosti duška, nabije jo in ob ramen obesi.
„Bog z vama tedaj, draga moja. Čuvaj mi dečka, turških, ciganskih drhalij se vse tare todi okolo, in tudi otroke kradejo.“
„Bog ti pomozi, moj Matej, srečno se vrni.“
Mož otide. Žena je ostala v sobici in šivala košuljico malemu ljubljenčku, kterega je bila vsa hiša polna. Polenček zveze z motvozom in konj je njegov! Haj sedaj pa skokoma gori in doli, kakor ogerski huzar po breskončnej pusti. Srce se je smijalo srečni materi pri pogledu na čvrstega otroka in bogami, kaj bi se jej ne?
„Čuj me Jug! zakaj pa ti tolikrat praviš „bogami.“
Hm! zakaj pravim, menim da mi je treba, kajti ta beseda jako ustreza za pritrditev na južnem Slovanskem, krepča govor in je, rekel bi, v stavku to, kar je jeklena podstava na sekiri. Vidiš: Kranjci, Primorci, Štajerci in Korošči tega izraza še nemajo. Imajo pa mesto njega svoj grdi po „šnopcu“ smrdljivi „permojduš“, ktero s začetka prav tako lepo, pomenljivo in nedolžno okrepčevalko, kakor moj „bogami“, so še le pijanci, pobijalci in šnopsarji iz izvišenega stališča v denašnje blato pogazili in sedaj na vse kraje z njo čofajo, da je groza! Da je istina, da je okrepčevalka „pri moji duši“ pri Slovanih imela lep, izvišen namen in da takrat ni rabila pijanim pobaliuom za umazano cunjo, da bi z njo na vse kraje bili, kakor krava po muhah — vidi se dandanes ta izraz v Čehah v prvotnej podobi in pomenu. Olikana Čehinja, ki ti bo kaj važnega pripovedovala, osoli navadno svojo povest posebno v poglavitnih gručah parkrat jako elegantno z „na mou duši“. Zato pa pijanca tamkaj nikdar ne čuješ da bi se pridušal, kakor tudi ne, da bi na Kranjskem kričal: „bogami, bogami“!
„Dobro, Jug! Tudi jaz se ga bom skušal, privaditi, prav po všeči mi ta tvoj „bogami“.
„Ni napačen ne, vsaj še ne smrdi po šnopsu, in to jo uže nekaj vredno. Mati tedaj, da dalje povem, rekel sem, bila je vesela svojega prvorojenca in kaj bi ga ne bila? Saj je bil ves njemu podoben, tako podoben, kakor so majhne gosli velikemu basu podobne. Njemu, namreč Mateju, ki je sedaj le v gozd s puško na rami za zajcem stopil, ki je bil prvi in edini ljubi, dokler ju ni zvezala nerazvezljiva vez, ki jo vi zemljani zakon imenujete.
Kadar Antejček doraste, da bode velik, čvrst in močen, pojde tudi on po gozdu za divjačino, da bode v nedeljo kaj boljšega, tako ugiblje ljubeča mama. In takrat bo pa oče uže postaran mož — naka, ne bode še — prav v najlepših letih bo, okolo štiridesetih in pet. No naj uže bo kakor hoče, boljše uže bode, kakor je dandanes, vsaj bode tudi šešt krepkih in žiljavih rok za delo. Najelo se bode še nekaj polja, in tako se marsikak para pridobi.
Oh da, vse bi bilo, da bi le turški davek ne bil tako neznosno velik; zdi se mi sod, ki bi do sodnjega dneva vodo vanj nosil a ga ne nalijem. Noč in dan človek trpi, kakor kamen pod kolesom in vse zabadava! Vse, čisto vse, kar pridelamo, gre turški gospodi po goltancu, nam pa prazne roke ostajajo.
Oh moj Bog, moj Bog, kedaj pač pridejo boljši časi nam nesrečnej Raji, Bog se nas usmili! Da bi se vsaj polovica pridelanega spraviti smela, uže bi še bilo! Oh in še tega ne! In hiše, da le ubožne širomaške koče iz štirih brunov, pletenja in cestnega blata pozidane, kedaj se bodo smele lepše, boljše in trdnejše postavljati, da jih grabežljivi Turčin takoj no pograbi?
„Jug, kaj praviš? Slaba koča i ne bi se smela trdneje pozidati? Si pamet zgubil?
„Da, da, na Turškem je uže tako. Slaba koča, kder imamo vetrovi prost vhod od desne in leve, od spredaj in zadaj — last Raje. Kedor pa si toliko pristrada, da po mnogoletnem trudu prebivališče človeškemu stanovanju podobno postavi in sicer se svojimi močni in se svojim lesom, z lastnim kamenjem in denarjem, ter se méni lepo prijetno ugnjezditi, k temu pride Turčin in mu pravi: „Raja, svet na kojem si postavil kočo, moj je, kakor uže od zdavnej znaš, akoprav si mi zanj uže toliko srebra in rumenega zlata izdajal, da ga midva oba ne neseva. Stavil si, in lepo si postavil, prav po všeči mi je in za to si kočo pridržim za se. Ti pa hodi in postavi si drugo. Kaj češ, v koranu je tako zapisano!
„Sramota današnjemu vekù, sramota Europi, da še se dandanes take reči gode.
„Res je!“
Košuljica je bila dodedalana. „Antek, hodi, da jo pomenva! pokliče ljubeznjiva mati. Antek priteče in smehljajoč mamico pogleda in nestrpljivo cepta, dokler mu stara uže neka zakrpana košulja čez pete ne zdrči in nova bela in na vse kraje šerleča na njem ne obvisi. Ubožec si ne upa rok skleniti, drži jih rasprostrte, kakor snežen možiček. Od vseh strani se ogleduje in kar samo se mu smeje. Saj se mu pa tudi lahko, kako je vendar košulja lepo opisana za pestmi, za vratom in pa okoli stance za dom. Bele in modre cvetice, vpletene od materine roke stoje po njej. Sam ne vem, kedo je bil bolj srečen, ali mladi Bolgar Antej v novej košulji doma v borni vasi, ali novopečeni lajtenant na Dunaji, ki jo v istem trenutku prov svitlo huzarsko uniformo pomerjal.
V življenji pa je vže tako, da ima vsaka reč svojo temno stran. Antek tega se ni mislil, da mu bo treba zopet košuljo tak brzo sleči. Še le, ko mu mama razloži, da bode jutri, ko bo nedelja, smel ves dan v lepej košulji hoditi in tudi se po travi povaliti, uda so v neisprosljivo osodo se solznim očesom in zleze zopet v staro košuljo.
„Mama, konjiček mora pa uže lačen biti, ali ga smem na vrt na pašo gnati? vpraša deček in svoje velike oči v mater opre!
„Kaj pa da smeš, dovoli mati, za to pa raste travica, da jo živali mulijo. Le idi in napasi konja!
Sinček zapusti hišo in dirja s konjem na vrt, ki se ob desni strani hiše rasprostira; zapelje ga v največjo travo in pri njem obstoji, da bi videl, kako bode njegov konj travo mulil.
Materi v izbi postaja, tesno pri srcu, odloži šivanje in za sinčekom na vrt stopi. Jedna je pri ograji, ko na sosedovem vrtu za mejo puška poči in Antejčekov konj smrtno zadet od tal poskoči.
„Prokleta čebela“, mrmral je strelec za plotom na sosedovem vrtu in v tistem trenutku zgrabite dve krepki roki ubogo prestrašeno mater od zadej in se joj h krati usta zamaše.
Petdeset korakov od doma, pa je korakal Matej, lova vračajoč se in zajca je nesel. Ko pok zasliši, zazdelo se mu je, kakor bi bil sam v srce zadet. Steče, kolikor more, in ko k vrtnej ograji prihiti, vidi, kako roparski Turčin njegovo Marijo pesti in davi. Matej zgrabi puško ob ceni, zavihti z njo in s plečetom Turčina takoj do smrti pobije.
„Za Boga, Marija govori, kaj je?“
„Sama toliko vem, kakor ti!“
„Ata nič ni. Poprej, ko je počilo, splašil, se mi je konj da je poskočil, in da bi ga ne bil takoj za motvoz prijel, še ušel bi mi bil“.
„Rekel sem Vama, ostanita v hiši, zakaj si ga spustila na vrt? vpraša oče zopet nekoliko trdo.
„Ker je tako lepo prosil!“
Pa si pomagaj, če si moreš, meni Jug in mi reče: Lahko noč!
IV. popotovanje.
[uredi]„Jug, dolgo si se potegoval drugod, kaj da?“
„Brez opravka in gotovega vzroka istinito ne! veruj mi! Bil sem po Bosni pometal in tu in tam tudi pod oknom poslušal“
„Jug, to pa ni lepo! Vsaj mej nami ljudmi pošlušanje prid durih ali pod oknom nema večje veljave, nogo piškav leščnik.
Kaj to tebi mari? Kaj te briga? Vsak pred svojim pragom, pa bo mir, litanij pa ne potrebujem, posebno pa uže od tebe ne, ker sva prijatelja. Sinoči sem jih dosti slišal v Bosni od Burje, s kojo sva se tamkaj rovala, a kaj hočeš, baba je baba, svojo naprej tiščí in nehati moraš, ako ti je za mir. Tako tudi jaz; spomenil sem se prislovice: pametni odneha, ko je sprevidel, da osel sam lahko nese. Burja je rujovela, vso noč; ker sem pa na popotovanji čez srednje morje in po južnoslovanskih pokrajinah ves sopar pobral in z njim meglice, ki so me spremljale, napajal, imel sem uže precejšno spremstvo za saboj, kajti veš, sopar je mojim meglicam to, kar je kvas zamesenemu kruhu. Burja pa surova, kakor je, ki ne pozna nobene manere, posebno surova pa je kraška, ki celo po Trstu divjaško in barbarsko razsaja, če prav je policaji ne zapró, zažene se mej moje megle in meglice, bliskoma jih prepiha in prehladi, da so se revice začele kar krčiti. Druga se je bolj krčila in potezala od druge, kakor tisti ogerski Janoš, ki se od njega pripoveduje, da je začel roke in noge na vse kraje stezavati, kadar ga je krč prijel.
S tem pa ljubeznjiva tetka Burja ni bila še nikakor zadovoljna. Spomenila se je, da je videla uže dostikrat paglavce spomladi iz šole hodeče, ki so močneji — slabeje puhali in ob tla metali. Kaj meniš, kaj klek vražji napravi? Mej moje megle se zakadi, zapodi jih drugo v drugo, da so beli kosci na vse kraje od njih leteli. Smilile so se mi, na zemlji je pa sneg padel, in pa kakošen? Znaš, tako ti je šel, kakor bi bil berače trgal in v par urah je bila zemlja bela, kakor pražnje platno in bilo ga je, da je zajce uže skrbeti začelo, kaj bo, ako sedaj tak obleži.
Burja se vrne domu. Jaz pa ostanem v Bosni in nad Sarajevem zračno gori in doli pohajam. Tam gori nad kastelom kepali so se otroci, prvi bolj živ nego drugi, sami majhni širokohlačniki. Marsikteri jo je dobil tija mej pleča, da se je takoj podrgljal za ranjeno mesto, v ročico pohuškal in z nova bombardovanje pričel.
Ne daleč od tamkaj sem slišal zdahnoti zalo Srbkinjo: oj uboge cvetice, ki ste po bregu uže tako radostno glavice dvigale, kaj bo z vami? Bele, rudeče obsopene kurjice, modre vijolice, o ve uboge hčerke zapeljane spomladi, kaj bo z vami? Poginite pod mrzlim snegom, ne da bi bile dopolnile svojo nalogo. Pozni sneg bode vam morilec in od vašega bitja ne bode ni duha ni sluha!
Vrgla je pred prag nekaj drobtin, na katere so iz bližnjega češpljevega vrha uže lačni tiči prežali. Bili so pravi pravcati komunisti in socijalisti, tisti kriljati pevci bosanski. Čopasti škrjanci, temnosivorudečkasti ščinkovci in rujavi tatinski vrabci.
Dolg čas me je zvijal in nisem vedel, kaj bi začel, tedaj ostanem pri ptičji drhali. Kakor sem sprevidel, prevladali so čopači, ki so se izvenredno dobro mej saboj razumeli. Ščinkovca so uže bolj odganjali, kajti zavidali so mu lepo pisano njegovo suknjico. Najmanj po godi pa so jim bili lačni vrabji kljuni; tudi sčinkovci in vrabci niso si bili nič kaj prijatelji. Če ga je le mogel in kdor ga je mogel, hlastnol je ščinkovec po njem, vrabec pa, vražja duša, kakor je, hodil ga je nalašč dražit. Čopasti škrjanec nekaj časa mirno gleda in le svarilno glavo povzdigne: „vrabec, čuvaj se! ko pa le vidi, da ne pomaga nič, pocedi sam za nagajilcem. Kake dvakrat uže sta pricvrla po cesti gori in doli, vrabec prvi, škrjanček za njim, kar vrabec, vseh muh poln, v odprto vežo smukne, ali o joj, kako ga je fratalo! Pinč, ki si je v veži zaležane ude poravnal, hlastne po njem, da je „matevž“ jedva zdravo perje odnesel.
Ščinkovcu ni bilo po godu na cesti in kaj bi ne, vsakdo rad teško pridobljeni kruhek v miru povžije in pravijo, da ima še pes rad pri jedi mir, kaj bi se ga tedaj ščinkovec ne želel? Saj ni treba, da bi se moral z vrabcem za vsako zrnce in za vsako drobtinico skušati, posebno pri tolikej nesramnosti, kakor jo ima vrabec od rojstva za doto, pa uže celo ne! Ščink, ščink poslovi se in odleti proti mlinu, ki stoji takoj za kastelskimi vrati ob cesti, ki drží iz Sarajeva na Višegrad. Tamkaj se nadeja več hrane si pridobiti, če uže drugače ne, pa kokošim kaj „pofuli“, saj vrabec tudi, kder le more, in kaj je vrabec proti ščinkovcu? Nič! Kako priden je ščinkovec letenski čas, ko se gosenice in druga mrčesovina izleže in škodo dela. Kaj mu je takrat za zrnje; ne mara ga, pa da bi mu ga na perišča ponujal. Ena sama mastna gosenica ima v njegovih očeh več veljave, nego poln mernik zlato pšenice ali rumenega prosa. Da, da, po letu, to je živenje za ščinkovca. Kar na vrh sede, v čegar rogovili je njegovo gnjezdo, in poje, zraven pa s bistrim očesom ves terén na gori in v dolu opazuje in gorje gosenici, ki samopašna tija zaide. Zgubljena je!
Staro hruško si je za to svoje imenitno opravilo tudi uže izvolil. Prav tista je, ki je lansko leto o njej valil z izvoljeno svojo družico, ktera pa sedaj le na zimskih počitnicah pri svojej teti kožušek za novo spomlad pripravlja in obira. O da bi se le skoraj vrnola! Uže je ni od novega leta. Takrat je prav hudo za živež postalo in ubogi ščinkovček je jedva za lastni lačni želodček dobil, kar je bilo treba. Žene pa lačne tudi ni mogel gledati. Rekel jej je tedaj, naj obišče svojo teto, ki je tam nekde blizu Mokrega, in šla je in od takrat ni še besedice zvedel, kako in kaj. Pred tednom dni uže jo je skoraj pričakoval in ob popoludneh, ko je solnce tako prijetno in gorko sijalo, da so uže lepi rumeni metulji letali, — na visokem vrhu stare hruške, kder bode prihodnje prebivališče spodej v rogovili, svoj živodoneči ščink, ščink, griču, piču, poskušal, s kojim jo ob njenem prihodu méni pozdraviti. A sedaj — sneg — vse je zmešal, Bog ve, kedaj pride. —
Oh, oh, vse bi bilo, da bi le ta šmentani želodec tako grozovito svojega ne zahteval, in kako hudo je lačen biti. Pogleda tedaj pri malinu, če li je kaj kokošim ostalo, ali če je morebiti kako zrnje tako tija kam na stran odskočilo! oh, kako ga vije! Saj je bilo vendar uže tako prijetno, dobila se je ob gorkem popoludnevu uže vendar marsikaka mušica za prazna čreva, oh in sedaj pa je vse fuč! Kakor da bi tiči snegom prazni želodec polnili!
Ščink, ščink, zrnice je vendar le tukaj! Dobro bo! Eno, ščink, dva, tri, ščink, ščink, uže bo! uže bo! Moji ščinklji se godi gotovo boljše, nego meni! Ko bi mi uže vsaj enkrat pisala, da bi vedel, kedaj pride. Ščink, ščink, zopet jedno! No Bog ga bodi zahvaljen, za južino sem vendar le dobil. Kosilo tudi ni bilo prav prida, na ongavih svislih sem stikaval po otepih — a bogami, malo jo bilo!
„Čuj me Jug, kedo pa sedaj li pripoveduje, ali ti ali tvoj ščinkovec, ki se mi zdi sestradan, da se mu po črevih bliska.“
Vrag te jaši, ali si res tako zabit, da še ne veš, da povedovalec, kadar hoče reč bolj na kratko, a tem bolj živo naslikati, pripoveduje, kakor bi se bilo njemu godilo.
Aha!
„Kaj, aha, ako ti ni po volji, zdrav, saj prosil te ne bom! Če hočeš, piši, kakor ti pravim, ali pa pusti in z Bogom!“
Jugič, Jugiček, Jugovič, Jugoviček, ne bodi hud, saj me poznaš, da sem tu in tam siten in téčen, pravi dalje, ne bom te motil.
Od malina tedaj, kder sem zapustil vtolaženega ščinkovca, pogledam po vrabcih. Saj jih poznaš, kaj ne?
Ali te ni sram, da me kaj tacega prašaš, mari li ne veš, da so mi vrabci pri rojstvu prvo pesem peli?
A tako! Pri vrabcih tedaj je bilo vse živo, kakor na živinskem semenju. „Živ, živ matevž, si še živ, he? praša črnikasto marogast rujav vrabec svojega pajdaša, ko pred hišo na cesti sodrgo in odpadke konjskih repov razbrskujeta.
Živ, živ, komaj živ, ček! slabo je, mu odgovori drugi, sneg nam je vse skazil. Mislil sem uže nekoliko na ženitev, a moja stara v svojem rujavem rašu ni bila nič kaj še zadovoljna. Jaz sem govoril, pregovarjal in prigovarjal, kar je bilo le mogoče, ali vse je bilo bob ob steno. Matevž, si mislim, ne bodi nemaren, vrag babo! pokaži, da si možak in ne mevža, kakor si morebiti ona misli. In kaj meniš, kaj sem naredil?
„Bog ve kaj, prebrisan in muhast si, ko malokdo.“
„I kaj le, pustil si jo in figo si ji pokazal.
„Oho, kaj še, kaj meniš, da bi jo bil s tem kaj kaznoval, ko bi jej bil pos podpisal? Nič! Druzemu bi se bila na kljun obesila in smijala bi se mi bila. Spomenil sem se tistih davnih časov, menim, da bo uže menda nekaj let, ko sva se staro še doli blizu šole stanovala in sem jaz, kadar sem imel čas, moj poluokna hodil tjekaj „ajmolajns“ poslušat. Tam sem videl, da je stari učitelj za kuštre pogladil tistega, ki ni slušal, da so mlademu paglavcu mnogokrat gorke solzice po obrazu lile; so bile li žalosti ali jeze solze, ne vem, ker nisem nikoli še na visoki šoli poslušal, a da so solze bile, to vem! Glej tista mi šine v glavo. Da bi moja babnica ne bila tako dobra za lego, storil bi bil, kakor si mi svetoval; tako pa sem si mislil, kaznuj jo po maneri starega učitelja in morebiti vendar še nekaj iz nje narediš, kajti veš, sila je plodna. Nikoli mi ne znese manj od 6 do 8 jajc in vse izvali. Zapustil je toraj nisem, ali v svojej jezi, v katerej nobenega ne poznam, planem vrabulji na hrbtišče, zgrabim jo z jeznim kljunom tako po mršavej glavi, da je klek babji s začetka čivkal, javkal in kričal „živ, živ, živ, potem pa skoraj omedlel.
Ko se mi zdi, da bi bilo zadosti, pustim jo, ali sedaj je bil še le vrag raz verigo. Klepetec jej začne tako neusmiljeno migati, da me je še hujše razdražila in brate moj — još jedan put! Sedaj pa imam mir pred njo. Danes mi je rekla, da pogleda, ali bi se kde kaj kurjega perja na kakem svinjaku dobilo, da se gnjezdo bolj lično napravi. Le tega še ne vem, kde bi ga znosila. Na Štipanovičevej tepki, to bi uže bilo: votlina, pred luknjo, krasen razgled, gosenic, dokler ne zazori žito, za potrebo, da si sicer ne prašam zelo preobilno po njih, ali le kadar gre dež, takrat je žajfa! Boljo bo, če ga napraviva v Satovej strehi, kder imam uže menda pet ali šest lukenj, da se sprehajam, kodar se mi poljubi, ali če Burja brije, iz te ali iz one okolo gledam. Živ, živ matevž!
„Matevž, slaba je ta, bogami! hajdi, pojdeva rajši tija pred hlev; prav zdaj sem videl, ko je hlapec zobovja nasejal in ovsa je konjem posipal. Gotovo je kaj odskočilo. Nesel ga je pa v predpasniku, ki ima luknjico, tedaj ga je tudi nekaj rastresil. Hajdi, bratec, pred hlevom se nama boljše splača. Živ, živ!
V. popotovanja.
[uredi]Kaj pa danes Jug, kaj bo novega? Si morda zopet tam doli po Bosni kje ptice opazoval? Ne?
Da, zadel si, kakor z batom! Še en listek imam teh tičjih podob v svojej krami. Če jih morda nerad ne čuješ, takaj izpraznem, in videl boš sam, kako in kaj.
No, pa daj, daj! Poslednji pot sem te pustil v Sarajevu, kdér si vrabce in ščnikovce plašil, mari ne?
Da, da, tako je bilo. Iz Sarajeva, znaš, potegnem naravnost čez gore po bližnici mimo Visokega na Zenico, kdér so prav tedaj železnico dodelali. Še nisem se prav dobro oddahnol, kar ti Filipovičev konj prisopiha.
Kedo? Zmotil si se, Filipovič je bil uže zdavnej v zlatej Pragi, ko je železnica do Zenice prilezla. Kako tedaj bi prišel, ali kakor si rekel, prisopihal njegov konj v Zenico, kajti dragi Jug, Praga in Zenica nista tako blizu skupaj kakor Ljubljana in Šiška, kamor včasih pobriše kak pobegli vojaški konj, ki se je nerodnega Janeza v jaharni otresel. Brž ko ne je bilo tisto tvoje kljuse kakega lenega „furbezna“, ne pa vojskovodje Filipoviča.
Pa si se uže zopet vrezal, da je joj! Uže vidim, da némaš posebne bistroumnosti, sicer bi bil lahko uganol, da je Filipovičev konj pri Bosnjacih- lokomotiva v pravem pomenu besede. Ko namreč je prvi pot lokomotiva v Bosni zapiskala, menili so Bošnjaci, da je pod plehastim trebuhom v resnici skrit kak čil konj, ki vse za saboj uleče. In, ker so Bošnjaci hvaležne duše in so videli, da vse dobro za nje le od Filipoviča dohaja, krstili so lokomotivo za Filipovičevega konja. Umeješ li sedaj, ti trda z drenovim klinom zabita buča!
Da, da sedaj pa uže sedaj. Drugikrat pa ne hodi k meni slepih miši lovit, uganke so za majhne otroke, ne pa za može, kakoršna sva oba. Kaj si pa tedaj v Zenici začel, kaj si delal?
I kaj le. Oprezoval sem, pohajal sem ter tja in tudi hlapon ogledaval, kajti prav za polovico je manjši bosanski od našega. Menim, da so Bošnjakom mlade hlapončke poslali, stare in uže dorasle so pa pri nas obdržali.
Bodo menda uže uekako tako, da tvoji bedariji pritrdim! Vidiš o Zenici ne daleč od postaje stoji majhen stav, brž ne stanovanje kakega čuvaja. Tjekaj mi oči uidejo in na podstrešji pri vrabcih obstoje. Rudečkasto tramovje je kazalo bele podolgaste proge — ki so jih Matevži popustili, pomalati ga hoteč. Istinito ti kleki niso znali pomenljivega izreka, kojega sem jim na vsa usta zatrobil:
Matevži vi vrabčasti,
Zapazite si dictum;
Cacatum non est pictum.
Jug, mari meniš, da vrabci latinski umejo? Kaj še!
Če tudi latinski ne, nemški pa vendar le nekteri izmej njih, posebno tisti, ki so se pod Ljubeljem v kranjskem „malem Dunaji“ — Tržiči izlegli. Kajti tamkaj letajo v prostih urah, in tistih imajo vrabci na dan od 9 do 16, kakor čas nanese, na šolska okna poslušat.
Zopet nekaj novega!
Če ne veruješ, pa gori pojdi in prepričaš so. Opazoval sem tedaj lisasto podstrešje, kder so bila gnezda nastavljena. Dva vrabca sta imela mej saboj svoj važen pogovor. Živ, živ matevž, pravi prvi, kaj delaš in se za palec prostora primakne.
Živ, ček, gledam tam le spodaj vlak, ki je prisopihal. Lej ga, še sedaj si oddihuje, in ga li nisi slišal, kako je kašljal, ko je v postajo vozil in pa vroče mu je bilo, da se še sedaj kadi iz njega. He, he, tako soparno je, če me vsa vrabja pamet ne moti, huda ura bo.
Ne vidiš li, kukošne megle se semkaj čez hribe od Vranduka ženejo, ti matevžasti, dež bo, dež! ali si uže južinal?
Živ, živ, živ! pa še kako! Sedaj živim, kakor gospodje. Tukaj le koj zraven, da le petkrat s perutnicami pomaham, leži ti polna njiva zlate pšenice in pa kakošne! Primaruha, Kranjci bi jo še nad 3 goldinarje plačevali, ko bi jo videli in dobili. Marsikak klas sem uže do čistega izpil. Lej, to je lepo; ljudje pšenico jedo, konji jo zobljejo, mi pa, kar je pa nas, mi jo pa pijemo.
Drrrrr, tresk, bum, bum! Sveti križ božji, matevž! si li slišal, kako je udrihnôlo. To je dobro, da sva pod streho. Tako rad bi sedel gor na vrh strehe, da bi videl, kako bo mašinist konja obračal ali na got-i“ ali na „bistagor“ ali pa celo, kakor hribovec vola, na „les-nales“, pa se bojim, da bi ne treščilo v me. Primaruha, kaj meniš, naj me tako oplazi, kakor je poprej odrihnolo, ter mi repek odbije ali pa celo osmodi, kaj bi začel revež, kakoščen bi le bil? Bogami, nobena več me ne pogleda, kajti posmojeni bi mi nezrastel tako brzo drug. Matevž, kapljá uže, zarij se zarij, mene je groza. Resk, tresk!
Hu, kako se bliska, kakor bi se hotel svet zapaliti! Kmalo mi bo treba zopet v Ljubljano, namenil sem se danes, a v takem vremenu pa res ne grem! Ne upam si! Prehudo treska in peš je pa predaleč, pa tudi novcev ni za „cerengo“. Z lačnim trebuhom pa po svetu vendar ne moreš! Še za stanovanje mi okroglega primanjkuje in letos je, kakor sem oni dan slišal, zadnje leto, da nas tukaj na podstrešji trpe. Drugo spomlad, ti Matevž matevžasti, se bo pa treba seliti, tija na vrt v votli hruševi štremelj. Meni bi bilo pač vse prav, ali sem tukaj ali tam, ali le moja babnica, to ti je hudiman! Bolj gosposke rodovine je, in če se ne motim, iz kranjskega malega Dunaja pod Ljubeljem doma — in ta se kapricira, do hoče in mora prav na kolodvoru stanovati, če tudi si z vrabeljni nismo nikdar živenja zvesti. Pravi, da je zaradi tega tako rada tukaj, da kaj novic izve, in saj veš, novice so pa za ves ženski spol to, kar žejnemu slovenskemu grlu polič dobre starine. Razumejo se pa tudi na tisti ob cesti napeljani drat. Po celo uro ti sedi na dratu in posluša, kako poje, in bogami, prav čudne reči mi včasih pripoveduje. Tako mi je nedavno pripovedovala, da je slišala, kako je na Dunaji nekdo na drat udaril, če potrebujejo v Bosni človeka, ki zna dobro okna pobijati. Koj nato pa je drat iz Sarajeva na Dunaj zapel, da so v Bosni veseli, da so slednjič vendar enkrat z božjo in steklarjevo pomočjo ves papir iz oken pobrali in mesto njega steklene šipe vrezali, tedaj tistega kranjskega junaka kar čisto nič rabiti ne morejo, kajti šipe so v Bosni tako drago, kakor na Kranjskem žafran. Potem je drat prav tisto pesem v Kočevje zapel, a tudi tamkaj se mu je odpelo, da čisto nič pobitih oken ne „obrajtajo“. Mej tem pak se noč naredi in moja stara domu prileti. Samega veselja držala je kljun na stežaj odprt in dolgo po sapo hodila, predno mi je mogla čudno novico pripovedovati. Vidiš Matevž, ako bi šla pa doli na kmete na kakošen vrt, bilo bi konec vsega tega, in potem nama ne kaže druzega, nego si ljubljanski „Wochenblatt“ naročiti, tamkaj istino gotovo zveš, ko bi jo vsi drugi časniki tajili ali zavijali.
Danes tedaj sem se menil odpeljati zopet v milo slovensko domovino, kder sem se v votlej jablani izlegel, ali premislil sem se. Trešči naj mi v barako, kedo mi otme starko in mladiče, če ne sam?!
Matevž, jih mari še nijsi speljal?
Ne še ne; jedva jim je nekaj perja porastlo in se jim repki nekoliko poznajo. Drugi teden, menim pa bode uže perje toliko krepko, da bodo z njim mej svet si upali. O kaj bi dal, ko bi bil sedaj le tamkaj kdé sredi vasi, kder so košati senčnati vrtovi čez in čez nasajeni z sadnim drevjem, po kterem prav sedaj rujavih in zelenih gosenic vse gomazi, da se mi sline cede, ako le pomislim na nje. Oj, tako prijetno bi bilo! Tamkaj bi se mladiči tako rekoč igrajoč letati navadili in pri vsem tem dobro živeli, kakor baroni. Kde pa naj bi jih tukaj le vadil? k večjemu po strehi gori in doli, ali tudi je velíka nevarnost. Kaj meniš, spodrsne naj se mu in nakrat je na tleh in noga ali peruta zlomljena, kakor bi k višku pogledal. Da da, na vrtu bilo bi vse drugače. Frkolinčki bi brez skrbi skakali in frfrali raz veje ua vejo, z vrha na vrh. No, da bi prav kedo padel, če se ne ujame na enoj veji, pa leti na drugo in predno prileti do naj spodnjiše, uže kde obvisi. Potem pa tamkaj tudi nemamo toliko sovražnikov. Tukaj pa nas marogasti maček dan na dan zalezuje. Le malo je še manjkalo, pa bi bil zadnjič mojo staro pograbil. Veš, tam le gori na strehi je sedela in menda raš trebila ali kaj uže, kar se potepuh prikrade, bogami, ne morem mu dati boljšega imena, tako ga imam v želodcu, prav zaspano iz line tamo na podstrešji.
Ko jo ugleda, jame so priklanjati, kajti spoznal je brž, da je gosposke rodovine, in da kaj tacega obrajta. Moja ga pa le gleda in se mu v zahvalo tudi pokloni. Marogec pa le bliže in bliže, tako prav po tatinski in tihotapski; jaz ga zapazim iz zgornje line, kamor po kosilu navadno hodim sedet in zaupijem kar morem: „Stara švind!“ O pravem času sem še zinol. Minuto pozneja in vdovec bi bil, mladiči pa zapuščene sirote.
Maček samo z enim očesom na me pogleda in z repom požuga, čes, snideva se uže še, mesto onega bodem pa morebiti vso zalego in — otide.
Vidiš na vrtu bi vsega tega ne bilo, vrh tega pa jako zdrava in okusna piča za mladiče. Jaz za svojo kožo uže bolj pšenico obrajtam; mladičem pa vrtna mehka golazen vendar le več zaleže, nego trda, suha in teško prebavljiva pšenica. Tolsta mlada gosenica mlademu vrabcu prav tako tekne, kakor gosposkemu človeku kopunovo bedro s zelenino.
Ali tvoji mladi tebi tudi toliko truda prizadevajo, kakor meni moj zarod?
Oj bogami, koliko! Dobro vem, ko bi bil zapisaval, da bi bil vsak dan po 70 do 100 gosenic in morebiti kakih 300 do 400 pšeničnih zern zabilježil.
Kaj, pisati znaš?
Kako pa da! moja stara me je naučila. Sama si je pa to krasno umetnost v Tržiču pod Ljubeljem pridobila. Hodila je na okno mej veternico sedet, kadar so v šoli učili. Todi se je za silo brati in računiti navadila. „Molanjs“ zna pa posebno dobro, kakor je včeraj trdila, da je trikrat sedem jedenajst, pa za krajcar kruha pa trinajst.
Adijo, Matevž, domu gre, vidiš jo. Drugič zopet kaj, ko bova sama doma.