Judežev pozdrav

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Judežev pozdrav.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenka, 6/4, 1902
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor v sanjah je minilo tisto leto, ko sem užival njeno ljubezen.

Lepa ženska je bila, njene oči so sijale sladko pod težkimi trepalnicami, njene ustnice so bile velike, napete in zelo redeče, kakor jih imajo veličastno razvite in vesele dame na risbah Willettovih.

Seznanil sem se bil z njo na spomlad in kmalu sem prihajal v njeno stanovanje, urejeno tako prijazno in ljubeznivo, da je sedel človek do polnoči ter je zavzdihnil od srca, kadar je odhajal.

Takrat je imela gospa Klementina prijatelja, ki je nosil jopico in solčnik, kadar sta se sprehajala po tihi aleji. Kostanji so rastli tam in lesene klopi, malo vlažne od rose, ki je kapala od velikih listov so stale pod kostanji.

In če se nista sprehajala po tihi aleji, kjer so rasli kostanji, sta sedela doma na mehki zofi. Lepa in velika je bila ta zofa, sanjavo stilizirane rdeče rože so se vile navzgor.

Prijatelj je bil mehke, udane, skoro deviške nature, popolnoma kakor jaz.

Gospo Klementino so vznemirjali trdi koraki in ošabne besede so ji legale neprijetno na srce. Trenila je s temnimi trepalnicami in obrvi so se nalahko strnile — senca je šla mimo.

Na spomlad je bilo in gospa Klementina je zavzdihnila, ko je začutila na licih prvi dih južnega vetra.

Vselej, kadar je začutila gospa Klementina prvi dih južnega vetra, je zavzdihnila in njeno srce je zahrepenelo.

O, kako je bilo dobro, da sem bil v njeni bližini prav ob tistih skrivnostnih čustev polni uri, ko je zahrepenelo njeno srce!

Zgodilo se je, da sta se počasi bližali najini desnici — in njena desnica je bila tako majhna in vroča. In zgodilo se je, da se je sklanjala glava k glavi — oči so gledale v oči, motno in pričakovaje, plameni najinih pogledov so trepetali, pol od sramu, pol od poželenja, in trepetale so tudi najine ustnice in so se bližale.

Lep spomladanski večer je bil in ustnice so se približale in plameni najinih pogledov so se strnili.

Nekoliko je šumela njena obleka in ta plašni šum se je spajal z najinimi vzdihi.

Ali kmalu so se duri odprle in prišel je prijatelj, ki bil udane, mehke, skoro deviške nature. Kravato je imel tako lepo zavozlano, kakor jih imajo zavozlane umetniki od dvajsetega do štiriindvajsetega leta svoje dobe.

Gospa Klementina mu je hitela naproti in se ga je oklenila okoli vratu ter ga je poljubila z dolgim in prisrčnim poljubom, tako da mi je bilo težko pri srcu.

On pa se je uzrl name z dolgim in žalostnim pogledom in je zavzdihnil globoko; sedel je na zofi molče in s povešeno glavo do polnoči, nato se je ozrl še enkrat z dolgim in žalostnim pogledom in je šel in ga ni bilo nikoli več. Življenja noč se je zgrnila nad njim.

Kakor v sanjah je minilo tisto leto, ko sem užival njeno ljubezen.

Nosil sem ji jopico in solčnik, kadar sva se sprehajala po tihi aleji. Kostanji so rasli tam in lesene klopi, malo vlažne od rose, ki je kapala od velikih listov, so stale pod kostanji.

In če se nisva sprehajala po tihi aleji, kjer so rasli kostanji, sva sedela doma na mehki zofi. Lepa in velika je bila ta zofa, sanjavo stilizirane rdeče rože so se vile navzgor.

Komaj sem jo dobro poljubil — ustnice so se še držale ustnic in njena obleka je še šumela — že sem začutil, kako me je pobožala po obrazu roka prvega južnega vetra. Zadišalo je gor od juga po pomarančah in na vrtu se je zgenilo, v koreninah je zastokalo.

Vselej, kadar je začutila gospa Klementina prvi dih južnega vetra, je zavzdihnila in njeno srce je zahrepenelo.

Lep spomladanski večer je bil, ko sem odprl duri in sem stopil v njeno sobo, tako prijazno in ljubeznivo urejeno.

Tam sta sedela v mraku in njegov obraz je bil mehak, udan, skoro deviški, popolnoma kakor moj.

Gospa Klementina mi je hitela naproti in se mi je oklenila okoli vratu ter me je poljubila z dolgim in prisrčnim poljubom.

Jaz pa sem se ozrl nanj z dolgim in žalostnim pogledom in sem zavzdihnil globoko; sedel sem na zofi molče, na to sem se ozrl še enkrat z dolgim in žalostnim pogledom in sem šel in me ni bilo nikoli več. Življenja noč se je zgrnila nad mano.

In zdaj se srečavamo časih — štirinajst nas je — in se pozdravljamo tiho in gremo vsak po svoji poti.