Judežev poljub

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Judežev poljub.
Ivan Cankar
Podpisan kot J. C.
Izdano: Slovenski narod 23. april (1910) 43/91
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Obadva sem bil izgrešil, naposled pa sem čisto pozabil nanja. Zadnjikrat sem videl njega v kavarni, ko je kvartal s tovariši; tiste čase je bil mlad in vesel fant, le malo preveč zbadljiv, kadar se je napil. Ona je bila takrat še napol otrok; petnajst ali šestnajst let ji je bilo; v obraz in život pa je bila še mlajša.

Nedavno sem ju srečal na cesti; on je bil nekoliko bledejši, ona nekoliko zrelejša, drugače pa sta bila obadva kakor prej; spoznal bi ju bil od daleč. Zelo prijazno sta me povabila seboj, da popijemo čašo vina ter se pomenimo o mlajših časih. Šel sem z njima.

Dom, tih, prijeten, nekako skrit in zasenčen, je razodeval, da si ga je bilo ustvarilo dvoje srečnih in zaljubljenih ljudi. On me je vodil po izbah, nazadnje je rekel smehljaje:

»To je vse. Ni veliko, ni bahato — skromna udobnost mladega advokata, ki se ni bogato oženil in ki si je torej sam in za zmirom zagradil pot v košato prihodnjost.«

Sedli smo za mizo in smo trčili s kozarci.

»Toda kaj bogastvo, kaj košatonst!« je rekel. »Tukaj je moje bogastvo, je moja sedanjost in moja prihodnjost! ... Nina, Ninica, ženka moja!«

Z levico jo je objel krog pasu, z desnico ji je rahlo privzdignil obraz in jo je poljubil na ustna. Ona je zardela; ko sem jo pogledal, je umaknila oko. Kmalu je vstala; da gre kuhat čaj, je rekla.

»Kako ti je všeč moja žena?« me je vprašal.

»Lepa je, kakor je bila.«

»Saj tisto je!«

Zdelo se mi je, da je zavzdihnil — sam Bog vedi, kaj je bilo v tistem vzdihu. Nato pa je govoril mirnejše in s toplejšim glasom.

»Za moža je skoraj nerodno, če mu je žena dan za dnem lepša in mlajša. Nikoli ne pride do tiste tihe, mirne simpatije, ki je prava in trdna podlaga zakonskemu življenju. Ljubezen, tista mlada, vihrava, nespametna, je največja škodljivka temu življenju; stoji pred domačim ognjiščem ... takorekoč ... kakor angel pred paradižem. Res je angel lep in svetel in češčenja vreden ... toda zagradil je pot do paradiža, ki se mu pravi mir. Ne pritožujem se, Bog; me varuj! Morda bi se pritoževal, če bi bilo drugače ... pozimi si človek želi poletja, poleti zime ... Ali nisi opazil, da delajo karijero — vsako, družabno in politično — le taki ljudje, ki nikoli niso bili preveč zaljubljeni in ki so se ženili s hladno mislijo in treznim prevdarkom? Jaz prisežem, da še občinski svetnik ne bom nikoli, kaj šele ... O, Ninica, tako urna!«

Njegove besede so bile pametne in resnične, a bile so mi zoprne. Zapazil sem, da je pogled njegovih sivih oči trd in mrzel, kakor prejšnja leta ni bil. Še bolj zoprno pa mi je bilo, da se je njegov glas tako nenadoma in čudežno spremenil, ko je stopila žena v izbo; ves mehak in sladak je bil, kakor da jo je pobožal po belih licih. Vselej mi je bilo sitno, kadar je kdo brez sramu na dlani razkazoval svoje zaljubljeno srce.

Sedeli smo do mraka, pili vino in čaj. Razgovor pa nam ni posebno tekel, parkrat smo umolknili vsi trije. Njegova levica je ležala na njeni desnici, nazadnje pa je prislonil se njeno zlatolaso glavo ob svojo ramo. Ozrla se je name s pogledom, v katerem je bilo kakor sram in prošnja za oproščenje. Ko se je zmračilo, je bil on zmirom bolj nemiren, molčljiv in teman.

»Ali ne bi šli malo na izprehod?« je vprašal.

Vstali smo. Preden je odprl duri, je ženo tesno objel ter jo je poljubil na obedve lici in na ustna. Jaz sem se okrenil v stran in tako mi je bilo, kakor da sem bil ponevedoma zaužil nekaj nesnažnega.

Ko smo prišli do kavarne, se je ustavil.

»Ne zameri, Ninica ... le za par minut stopim v kavarno ... tovariši, mislim, da čakajo name ...«

Segel je v roko nji in meni. Med durmi se je okrenil.

»Če bi me do večerje ne bilo, nikar ne čakaj ... Zbogom!«

Šla sva nekaj časa molče po živahni, razsvetljeni ulici.

»Kreniva v stran, pod kostanje!« je ukazala. Ljudje so mi zoprni ... preveč so veseli!«

Tihi in črni so bili kostanji; pod njimi, v temi, je šumela voda.

»Zdaj je šel in ga ne bo do jutra!« je rekla. »Do jutra ga ne bo, in kadar pride, bo legel, oblečen na otomano, truden in bled; v sanjah bo s teškim glasom preklinjal ter metal karte s pestjo. Dopoldne bo vstal bolan, popil bo troje skodelic črne kave in ne bo izpregovoril besede. Kosil bo v krčmi, popoldne se vrne ... in nato vse kakor nocoj. Tak je dan in tako je življenje!«

Molčal sem, ker nisem vedel ne odgovora, ne tolažbe. Držala sva se pod pazduho; črtil sem, kako se ji je tresla roka.

»Judežev poljub je bil ... tako mi gori na ustnih, kakor mi goré na licih udarci njegove dlani ... Pomisli: kdor tujim očem razkazuje svoje srce na goli dlani ga v prsih nima ...«

Vztrepetal ji je ves život, zaihtela je naglas in se mi je iztrgala iz roke. Z urnim korakom je hitela po strmih lesenih stopnjicah, ki so od brega držale do vode; zgrabil sem jo za roko šele v hipu, ko si je omočila nogo in krilo.

»Kaj uganjaš?«

Mahoma je bila vsa mirna, le krepkeje se je oprla ob mojo roko, kakor zasopla in utrujena.

»Ne zameri ... le v glavi se mi je nekoliko zavrtilo ... sama ne vem, kaj je bilo ... Tako se mi mnogokdaj pripeti, posebno zvečer; pa se kmalu vzdramim ... Spremi me do doma, trudna sem!«

Šla sva hitro in nisva več govorila besede. V veži mi je dala roko in je rekla:

»Če bi te on povabil, nikar ne pridi! Ne maram gostov ... da bi gledali na dlani tisto srce ...«

Nasmehnila se je.

»Če bi bil kristjan, bi te prosil, da moli zame ... Zbogom!« —

Pred nekaterimi dnevi, že ob kasnem mraku, je skočila v vodo ženska; le enkrat se je prikazala bela roka is valov, pa je takoj izginila; našli niso ničesar, niti klobuka ne.