Južno dekle

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

ŠALAMUN[uredi]


Šalamun je tisti, ki je izdal največ knjig poezije
šalamun je tisti, ki je največkrat nappisal fuk in kurac
šalamun je tisti, ki je največkrat letel v Ameriko
šalamun je tisti, ki je pofukal največ zamork
in držal največ in zamorcev za jajca

smo debatirali Pri Marku in naročali pivo
vsi smo bili lepi mladeniči z umetniškimi ambicijami
in skupaj smo skušali razumeti, zakaj iz črnega piva nastaja bela pena
in skupaj smo ugibali, če iz bele pene nastaja spet nazaj črno pivo
ali kaj povsem drugega
prevzemala nas je skrivnostna alkimija življenja
in svoje znanje smo velikodušno delili slehernemu
ki je prišel mimo našega šanka
nekoč je k nam pristopil urejen, plašen gospod
eden tistih, ki se pa tridesetih letih službe na banki prvič vprašajo po smislu
spogledali smo se in ga s profesionalno rutino sprejeli medse
bili smo kot velikodušni zdravniki,
ki čutijo moralno obvezo, da zdravijo tudi najbolj dolgočasno bolezen
pripovedova smo o poeziji, o Ameriki, o zamorkah in zamorcih
imeli smo občutek, da je gospod sposoben slediti določenim poudarkom
na drugih mestih pa se je zgubljal, vendar smo ga vzrajno vodili do samega konca
potem se je gospod zahvalil za družbo
in je rekel, da je Tomaž Šalamun
ko je Tomaž Šalamun izginil skozi nihajna gostilniška vrata
smo nekaj časa molčali in osuplo gledali drug drugega
potem pa nam je počasi postajalo jasno
da smo v resnici pomembnejši, kot smo v najbolj drznih sanjah slutili
brez nas bi bil Tomaž Šalamun samo plašen gospod iz banke
ne pa nekdo, ki je izdal največ knjig poezije
ki je največkrat napisal fuk in kurac
ki je največkrat letel v Ameriko
ki je pofukal največ zamork
in držal največ zamorcev za jajca
brez nas mladcev Šalamun ne bi bil vreden omembe
mi smo njegovo edino upanje
od tistega večera smo še bolj strastno hodili v skupno
družbo le šank Pri Marku smo postopoma zamenjali za uglednejša mesta
da bi ostali na primernem nivoju
kajti nekateri smo postali slavni umetniki, trgovci, znanstveniki, obrtniki
tudi mimoidočih se nam več ni ljubilo poučevati
vsi smo imeli bridke izkušnje z nehvaležnostjo, s katero ljudje vračajo plemenitost in dobroto
zato smo se držali tenisa, avtomobilov, ljubic in ostalih domačih tem
le če bi še enkrat prišel Tomaž Šalamun, bi se najbrž razživeli
in mu razložili o zamorkah in zamorcih
samo za njega zaradi starih časov
potem bi do konca izpili viskije
in ob treh zjutraj začeli zavidati tistim med nami
ki imajo že svoje lastne šoferje.

MIRKO[uredi]

Včeraj je že ob devetih zjutraj pritaval k meni prijatelj Mirko, dober človek, znan profesor; spet je tarnal, da ne zdrži več na inštitutu, ki mu načeljuju, že po pol ure v pisarni ga oblijejo solze in mu preostane le Apaurin in hruškovo žganje, potem mora oditi k enemu od nas, starih znanstvenih prijateljev, ki vemo, da ga je uničila lastna dobrota, enkrat z leponogo Minco, ki jo je iz pedagoškega entuziazma izbral med številnimi najboljšimi študenti in ji dal sllužbo, podaril magisterij, potem se je lajdra pporočila in se začela boriti le še za podaljšane porodniške in otroške doklade, pa zgodba z joškato Petro, punca se je zdela kot svetnica, nič moških, nič zabav, samo znanost z večernimi poskusi v laboratoriju, z Mirkovo pomočjo je doktorirala v rekordnem času, in ko je bila že duhovno izgrajena in primerna, je dala vedeti, da je lezbijka in je pustila ubogega predstojnika njegovi coprniški ženi, tudi tajnica Vesna je šla z njim na vikend samo enkrat, ko jo je izbiral za službo, potem pa nikoli več, in če je dvignil glas, mu je pokazala delovno pogodbo za nedoločen čas,
v popolnosti sem razumel Mirka, da bi bilo treba take pogodbe ukiniti, ker šefom preprečujejo, da bi korenito urejali in negovali odnose na inštitutih, ampak tu gre za politiko, za centralizem, birokracijo, prikrito diktaturo, politiki ne marajo kreativnih znanstvenikov, na živce jim gredo svobodomiselni, uspešni inštituti, sem ga tolažil in po dveh kozarcih je tudi on priznal, da se ne da narediti drugega kot trpeti, trpljenje pripomore k intelektualni veličini, važno je le, da človek ne obupa; do zadnjega diha!
sem navdušeno vzdihnil ob preroških besedah, potem sva izpila naslednjega, in še enega, dokler ni zmanjkalo blagodejne tekočine, in sva morala preudarjati, kje v bližini je najprimernejša gostilna.