Josipu Juriju Strossmajerju
| Naši zvezdi premilost. gospodu Josipu Juriju Strossmajerju uzoru in diki Slovanov o svečani priliki Nj. zlate nekrvave daritve dne 19. marca 1888. Simon Gregorčič |
| |||||||||||||
Pri nas se črn razgrínja mrák,
Nebó zastíra gost oblák
In zvézde ni nobêne.
Pač mnôga tukaj luč brlí,
A z nêba teh nobêna ni,
In zêmlje so rojêne.
Ve zêmske luči zgínite!
Nebêške zvézde sínite,
Vaš svit naj nas tolaži,
On pót nam pravo kaži! ..
Na gôrnjo zrèm in dôlnjo stran,
Za nas obòk povsód — temán; —
Ozrèm se v tmini nôčni
Tja dol na svòd iztôčni:
Oj, jasna zvezda tam gorí,
Že znana mi iz davnih dni,
I nam je ta svetíla,
Vodníca nam je bila!
Ta zvézda — Ti!
Ti vôdiš nas, nam jásno síješ,
Nam blagodejne žarke liješ,
Da, bolje vôdiš nas odzgòr,
Neg vseh sozvezd Ti množni zbòr —
Ti zvézda vzôrna si!
Bil zvest si v vek Bogú in rôdu.
Bil zvest Cirilu in Metôdu,
In — sebi!
Značajno hodil si vsikdár,
Bil stalen Ti je pót in žar
Kot zvezdam tam na nêbi, —
Oj slava Tebi!
Ti svetiš bratom rodnim nam,
Brez zvezde zdaj popotnim nam.
Dve zvezdi nam sta kdaj sijali
Ciril, Metodij sta se zvali ...
Umrla sta Ciril, Metod!
Kdo zdaj po njiju stezi hodi?
Kdo nas po njiju vzoru vodi?
Proklet zdaj njiju vzor je tod!
Prokleti so pri nas obredje,
Ki v njih Bogá molili dedje!
Ti bodi drugi nam Metod!
Ti nas po poti oni vodi,
Ki sveti jo je vtrl Metôdij!
Oj jasna, vzôrna zvezda naša,
Ti kaži do svetišč nam pot,
Kjer sveti jezik naš se zglaša! ...
Sijaj nam, oj svite krasni,
Zvézda meni Ti edína,
Še te treba cerkev naša,
Treba še te domovina, —
Oj, ne vgasni,
Svite jasni! ..
A ... saj zvezde ne gasnó,
A saj zvezde ne mrjó:
Vekovít
Njih je svít.
Tudi Ti pred nami hodil,
Svétil bodeš nam nevgasno,
Slave rod boš varno vodil
U bodočnost jasno!