Josipu Juriju Strossmajerju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naši zvezdi
premilost. gospodu
Josipu Juriju Strossmajerju
uzoru in diki Slovanov
o svečani priliki
Nj. zlate nekrvave daritve
dne 19. marca 1888.

Simon Gregorčič
Izdano: Slovenski narod 1888 št. 67
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pri nas se črn razgrínja mrák,
Nebó zastíra gost oblák
In zvézde ni nobêne.
Pač mnôga tukaj luč brlí,
A z nêba teh nobêna ni,
In zêmlje so rojêne.
Ve zêmske luči zgínite!
Nebêške zvézde sínite,
Vaš svit naj nas tolaži,
On pót nam pravo kaži! ..
Na gôrnjo zrèm in dôlnjo stran,
Za nas obòk povsód — temán; —
Ozrèm se v tmini nôčni
Tja dol na svòd iztôčni:
Oj, jasna zvezda tam gorí,
Že znana mi iz davnih dni,
I nam je ta svetíla,
Vodníca nam je bila!

* * *


Ta zvézda — Ti!
Ti vôdiš nas, nam jásno síješ,
Nam blagodejne žarke liješ,
Da, bolje vôdiš nas odzgòr,
Neg vseh sozvezd Ti množni zbòr —
Ti zvézda vzôrna si!
Bil zvest si v vek Bogú in rôdu.
Bil zvest Cirilu in Metôdu,
In — sebi!
Značajno hodil si vsikdár,
Bil stalen Ti je pót in žar
Kot zvezdam tam na nêbi, —
Oj slava Tebi!
Ti svetiš bratom rodnim nam,
Brez zvezde zdaj popotnim nam.
Dve zvezdi nam sta kdaj sijali
Ciril, Metodij sta se zvali ...
Umrla sta Ciril, Metod!
Kdo zdaj po njiju stezi hodi?
Kdo nas po njiju vzoru vodi?
Proklet zdaj njiju vzor je tod!
Prokleti so pri nas obredje,
Ki v njih Bogá molili dedje!
Ti bodi drugi nam Metod!
Ti nas po poti oni vodi,
Ki sveti jo je vtrl Metôdij!
Oj jasna, vzôrna zvezda naša,
Ti kaži do svetišč nam pot,
Kjer sveti jezik naš se zglaša! ...

* * *


Sijaj nam, oj svite krasni,
Zvézda meni Ti edína,
Še te treba cerkev naša,
Treba še te domovina, —
Oj, ne vgasni,
Svite jasni! ..
A ... saj zvezde ne gasnó,
A saj zvezde ne mrjó:
Vekovít
Njih je svít.
Tudi Ti pred nami hodil,
Svétil bodeš nam nevgasno,
Slave rod boš varno vodil
U bodočnost jasno!