Josipu Gorupu v zahvalo za velikanske ustanove

Josipu Gorupu v zahvalo za velikanske ustanove
Simon Gregorčič

Izdano:	Soča 14. 12. 1888, letnik 18, številka 50
Viri:	dLib 50
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

In blágoslov in kletev spava v zlati,
  Zli duh in dobri v njem imá svoj stan,
Zdaj ta, zdaj oni zna iz njega vstati,
  Ko se človeška ga dotakne dlan;
Če v roki zli zakladi so bogati,
  Le zlo iz njih se porodi na dan,
A v roki plemeniti zlata ruda
Nebeška dobrodejstva vstvarja čuda.

Proslavljen mož, ki je srcé čuteče
  In roka blaga vzvišen kras njegóv,
Ki s trudov plodom zlatim, z dári sreče
  Nad brate bedne siplje blagoslóv,
Ki skrbno rane jim celí skeleče,
  Do lepših dní odpira pot jim nov,
Ki jim prosvete solnčni svit prižiga,
Iz praha jih na mesta častna dviga!

Tak mož si Ti! Ti silno res veliko
  Polôžil si domovju na oltár,
Neštetim krasno si podal priliko,
  Da duh prešine jim prosvete žar;
S tem širiš sam med narodom omiko
  Ter dvigaš sveto domovinsko stvar.
Oj, blagoslovljena Ti róka zlata,
Ki k luči, k sreči nam odklepa vrata!

Zgubi pač mnogokaj se v časov tiri,
  A velik blagi čin živí vseléj,
Iz roda v rod se plod množí mu, širi,
  Iz roda v rod deli dobrot brez mej;
Dobrote té pa novim spet so viri,
  Ki več in večjih porodé poznej;
A kdor je bil dobroti prvej ôče,
Ta vstváril je posredno vse bodoče.

Tako Tvoj čin brezmejne res zasluge
  Iz veka v vek bo žel in se množíl,
Kot rekam s potjo širijo se struge,
  Blagóst bo vedno v širše kroge lil;
Ti, ki vzgojiš jih Tí, vzgojé pa druge,
  Gojítelj prvi vsem pa Ti si bil, —
In plôdov teh ves rod bo naš deležen! —
Kako naš rod naj Ti ne bo hvaležen?!

Navdušenje ves narod naš prešinja
  In src stotisoČ kliče Ti naprót:
„O srečna bódi slednja Ti stopinja,
  Povsod nebeški čûvaj Te Gospód,
Na Té naj slednja vsiplje se blaginja,
  Ki ródu toliko delíš dobrót,
Nad domom Tvojim aegelj sreče bívaj,
Na Té, na Tvoje blagoslov razlivaj!“

In ta moj spev? Le v glasih skromno slika,
   Kar čuti roda vsak hvaležni sin,
On ne prisvaja slave si glasníka,
  Ki naj bi vekovitil Tvoj spomin:
Glasníka treba nì Ti, ne pomnika,
  Pomnik Ti večen bo — Tvoj slavni čin!
Na vek ostane Tvoje blago delo,
Na veke bode Ti ime slovélo!