Josipina Turnograjska: Njeno življenje in delo

Josipina Turnograjska: Njeno življenje in delo Ivan Lah

Izdano:	Ivan Lah: Josipina Turnograjska: Njeno življenje in delo. Maribor: [Mariborske tiskarne d. d.], 1921, 6–54
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Kdor dušno živi, ne umrje.« Besede, ki stoje na grobnem spo­meniku Josipine Turnograjske na graškem pokopališču^[1], so sicer resnične, vendar se pri Josipini Turnograjski niso izpolnile v oni meri, kakor je morebiti upala ob času, ko je »duševno živela«. — Do dandanes namreč nismo imeli niti vseh njenih spisov zbranih v eni knjigi; njene povestice so ležale zakopane v starih letnikih »Slovenske Bčele« in Razlagove »Zore« po raznih knjižnicah in so bile izročene pozabljenosti. Spomin na pisateljico in njeno delo se je skušal oživiti ob par prilikah in sicer: ob petdesetletnici njenega rojstva je napisal Andrej Fekonja kratek življenjepis v Ljubljanski Zvon (l. 1884. str. 345 sl.^[2]) in l. 1899. je prinesel o nji krajšo študijo Dom in Svet izpod peresa Iv. Rebolja^[3]. Glaser jo omenja v svoji Zgodovini slovenskega slovstva^[4] pod črto kot pisateljico druge vrste, Grafenauer ji je privoščil eno slabo stran ^[5] s konečno pripombo, da so jo nekdaj zaradi njenega domoljubja močno precenjevali. To je torej vse, kar se je pisalo o nji, ako ne omenimo slavospevov, priobčenih ob njeni zgodnji smrti, in poročil, ki se nahajajo v življenjepisu Lovra Tomana. — Gotovo je, da Josipina Turnograjska ne spada med največje slovenske pisatelje s temi deli, kar jih je napisala. Drugače zanimiva pa postane njena oseba in delo, ako pomislimo, da je bila prva slo­venska pisateljica in da je pisala zelo mlada (vsa njena dela spa­dajo v dobo od 18. do 22. leta); v njenih delih pa imamo najlepšo priliko, proučevati tedanjo smer v slovenski literaturi in uplive, ki so uplivali na mlado razcvetajočo se slovensko beletristiko v letih 1848.—1853. od severa in juga. Njen pojav postane tem zanimivejši, ako presodimo splošno kulturno višino tedanje dobe na Slovenskem in če pogledamo, kako ulogo je igrala slovenska žena v tedanjem javnem življenju. V tem oziru nam nudi življenje in delo Josipine Turnograjske zanimiv pogled v eno važnih prehodnih dob.

Krivično je, ako se umetnost ene dobe meri in presoja po estetičnih nazorih druge dobe in se pri tem ne vpoštevajo nazori in duh njene dobe. Le z globokim pogledom v duha časa moremo prav presojati tudi dela onega časa, kajti umetnost je šla s časom in se je s časom razvijala: bila je de­loma odmev svojega časa, deloma pa glasnica in oznanjevalka novih dob.

***

Doba in nazori. — Romantika. — Vrnitev k prirodi. — Prebujenje narodnosti. — Vodnik na meji dveh dob. — Prešeren in romantika. — Novice in narodno blago. — Vzgoja Josipine Turnograjske. — Ilirci in ilirizem o njeni vzgoji. — Krištof Schmid. — Nemška romantika. — Ilirsko gibanje med ženstvom. — Ein Wort an Illyriens hochherz. Töchter. — Slovansko giba­nje l. 1848. — Slovanska misel pri Turnograjski. — Slovansko časopisje te dobe. — Slovensko ženstvo te dobe. — Velika izjema. — Lirika. — Domoljubno pesništvo. — Prešernove poezije l. 1847. in Tomanovi Glasi domorodni l. 1849. — Vrednost pesnika te dobe se ceni po narodnostnem navdušenju. — Turnograjska kot cvet prve narodne slovenske romantike.

Doba, v kateri je živela in pisala Josipina Turnograjska, je bila — doba romantike. Romantika je bila najbolj čustvena doba, kar jih je preživela evropska kultura v svojem razvoju, bilo je pravo zmagoslavje čustva nad onim razumom, v katerega je verovala evropska družba 18. veka. Proti racionalizmu filozof­skega 18. veka je nastopil Rousseau, začetnik romantike in sam največji romantik, s svojim evangelijem prirode, in je prinesel v umetnost evropskih narodov novo življenje. Ta evangelij ni vabil samo nazaj k prirodi, ampak tudi nazaj k naravnosti člo­veštva, pomenil je odpor proti vsemu narejenemu in nena­ravnemu. Iz tega je sledila ona velika ljubezen do prirode, do preprostega življenja, do ljudstva in njegovih lastnosti, do šeg in običajev, do njegovega priprostega jezika, do naravne starodavnosti, do prvotne narodne zgodovine, do vere in domovine ^[6]. Od tod se je pričelo prebujenje na­rodnosti in prerojenje narodnih literatur. V tem znamenju se začenja tudi novejša slovenska literatura. Vodnik je na meji med racionalizmom in romantiko: ideje prosvetljenega absolu­tizma se mu zde važne za ljudstvo: zato skrbi za vzgojo, za šolo, prosveto, ob enem pa zbira narodne pesmi, sam piše pesmi v narodnem slogu, išče pravi narodni jezik in piše zgo­dovino o starih Ilirih. Vodniku slede narodni romantiki, slovničarji in jezikoslovci, ki skušajo postaviti pravila jezika ter s tem dati podlago novi narodni stavbi. Od l. 1820.—1840. je zavladal po Evropi najlepši čas romantike. V tej dobi smo imeli Slovenci le enega pesnika, Prešerna, ki pa se ni dal popolnoma zvabiti niti od skrajne romantične struje, ki se je širila po Evropi kot byronizem (internacionalna) niti od skrajne narodne struje, ki se je širila kot odmev novo prebujenih narodno­sti (nacionalna, domorodna poezija). Prešeren se je naslonil na stare italijanske in klasične mojstre (Petrarca, Horac) in je z njimi premagal slabše bližje vplive, ki so premagali druge sodobne slovenske in slovanske jezike (Stanko Vraz, Kolar).

Po l. 1836. je nastopila mrtva doba v slovenski literaturi in še-le v »Novicah« dobimo zopet odmeve romantike, kolikor se je mogla pojaviti poleg domoljubne in rodoljubne poezije, ki je pri­šla v tej dobi v modo.

»Novice« sicer niso bile namenjene niti leposlovju niti po­litiki, bile so »obrtne, rokodelske in kmetijske« in tudi urednik Bleiweis ni bil vnet za romantično poezijo, ker je priznaval le koristno umetnost, vendar so pesmi Koseškega in razni drugi spisi odmev romantike, ker radi obdelujejo slovensko zgodo­vino, ali pa so zajeti iz narodnih pravljic in poročil.

V tej dobi je rastla in pod temi domačimi vplivi se je raz­vila Josipina Turnograjska. Razmere za slovensko leposlovno literaturo niso bile najugodnejše: 1. Slovenci niso imeli svojega leposlovnega lista, niti pravega vodilnega duha v literaturi. 2. Ko­seški je s svojo rodoljubno poezijo in s svojim svojevoljno ustvarjenim jezikom dobil nekako nadoblast v literaturi, njegova poezija se je posebno po slavospevih, ki so mu jih prinašale »Novice«, smatrala za edino pravo. 3. V splošnem je v literaturi prevladala domorodna in utilitaristična smer, dve skrajnosti ki sta motili razvoj čiste poezije.

Josipina Turnograjska je bila po naravi romantična duša. Njen dom, grad Turn, v podnožju gora, obdan od lesov, je nudil sam najlepše romantične sanje. Josipina je bila nežna ženska duša, dovzetna za vse, kar se je godilo okoli nje. Videla je staro zgo­dovino v grajskem zidovju, videla je vabljivo krasoto prirode, gozdi so nudili divje romantične snovi — okoli po vaseh pa je videla preprosto gorenjsko ljudstvo. Zanimala pa jo je tudi lite­ratura in učenost. Vzgajal jo je navdušen rodoljub in Ilirec Lovro Pintar, župnik v Preddvoru. Rebolj piše o tem^[7]:

»Že v zorni mladosti je izgubila naša Josipina dobrega očeta; umrl je l. 1841. Za očetom sta žalovala tudi dva sinčka, šestletni Janko in enoletni Fidelio ... Mlada, skrbna in razumna grajščakinja — vdova Jožefa Urbančičeva je za svojim soprogom prevzela gospodarstvo in je izvrstno vodila vzgojo svoje nedo­rasle dece.

V Tupaličah »pri Gromu« je bival tedaj Alojzij Potočnik, bivši učitelj v Kranju, v pokoju pri svojem bratu mizarju. Njega je poklicala turnska gospa in mu izročila svojo Josipino v vzgojo. Ob določenih urah je prihajal Potočnik v grad in poučeval bistro, ukaželjno deklico v osnovnih naukih. Potočnik je bil pobožen mož in v svojem duhu je izobraževal pridno učenko. Znal je tudi izvrstno glasovir in umeval glasbo. Poučeval je Josipino v glas­beni umetnosti teoretično (o generalbasu) in praktično in jo izvežbal mojstersko. — V Preddvoru je bil tisti čas kapelan Janez Kastelec. Njega je naprosila grajščakinja, da je prihajal na Turn in poučeval krščanski nauk in latinščino za prvo šolo. Kastelec je učil Josipino tudi italijanščine, da se je je privadila popolnoma. Francoščine se je učila sama. L. 1849. je prišel v Preddvor za kapelana Lovro Pintar. Poučeval je na Turnu krščanski nauk. Po­točnik je le še vadil Josipino na glasovirju. Pintar je bival nekaj časa na Turnu; na podlagi, ki sta jo položila Potočnik in Kaste­lec, je nadaljeval Pintar vzgojo izročenih mu gojencev. Vedoželjna Josipina se je poleg bratov izredno pridno učila latinščine in grščine in natančno in pravilno izdelovala naloge. Pintar jo je tudi poučeval v prirodoslovju, zemljepisju in zgodovini — pose­bno pa v slovanski zgodovini. Tako je navduševal Pintar svoje gojence za milo materinščino, za lepo domačo govorico in netil v njih ljubezen do Hrvatov in Slovanov sploh. Dajal jim je slo­venske naloge in jim kazal, kako naj se lepo slovensko piše. Po­sebno Josipina je bila vsa navdušena za slovenski jezik in za svoj narod. Sklenila je že takrat postati tudi — slovenska pisa­teljica. Bila je pa tudi dobro usposobljena, zakaj imela je isti čas nenavadno obširno izobrazbo — občeevropsko in občeslovansko.« — Tako piše Rebolj o narodni vzgoji na Turnu v letih 1848.—1850.

Poleg domačih uplivov moramo torej posebno vpoštevati dvoje zunanjih uplivov, pod katerima se je razvijala sodobna slovenska kultura in ki jo vidimo tudi v življenju in delu Josipine Turnograjske: to je upliv severa in juga: slovanska misel in ilirizem.

Po izobrazbi, ki jo je prejela Josipina Turnograjska od svojih vzgojiteljev, vidimo, da so ji bile znane evropske literature, po­sebno nemška, ki je tvorila pravzaprav glavno podlago njene vzgoje, kar je odgovarjalo duhu tedanje vzgoje v boljših družinah na Slovenskem. Iz svojih otroških let je prinesla Josipina spomine na Krištofa Schmida, ki ga je mogla čitati v slovenskem pre­vodu, saj tvorijo njegovi prevodi edino mladinsko slovensko lite­raturo one dobe; njegov upliv se pozna v onih njenih spisih, kjer se »dobro plačuje in hudo kaznuje«. — Torej ona poučna ten­denca v tedanji beletriji, ki še dolgo ni bila »premagano stališče« in se je posebno kazala pri Slomšku in drugih podobnih pisateljih; pri Josipini se pozna upliv verske duhovniške vzgoje.

Nemško literaturo — ki se je tedaj največ gojila po naših šolah — sta predstavljala pred vsem Goethe in Schiller. Goethe manj — Schiller je bil bolj priljubljen; njegov učenec in posne­movalec je hotel biti Koseski. Nemški romantiki v šoli še niso prišli do veljave. V javnosti pa so bili priljubljeni pisatelji divje-romantičnih, razbojniških in klativiteških romanov in pesniki prirode, ki so dobivali povsod svoje oboževalce in po­snemovalce. Ti so vabili tudi Josipino Turnograjsko, kakor se vidi iz njenih spisov.

Ilirizem je imel med Slovenci posamezne pristaše — ne more se pa reči, da se je doba 1840—1850 pri nas razvijala po geslih zagrebškega ilirizma, kajti od l. 1843. je vlada nastopala proti ilirizmu, in na čelu narodnemu gibanju na Kranjskem so stali partikularci. Učitelj Josipine Lovro Pintar je bil Ilirec in je v tem duhu tudi uplival na Josipino. Splošno slovensko ženstvo te dobe ni bilo narodno probujeno, dasi jih je klical glas z juga na narodno delo. L. 1838. je Babuhić v »Danici« (štev. 4.) priobčil članek »Domorodkinjam ilirskim za leto 1838.«, v katerem poziva »Ilirke«, da se bolj zavzemaje in skrbe za svoj jezik. Se bolj pa je uplivala nemško pisana knjiga grofa Draškoviča: »Ein Wort an Illyriens hochherzige Töchter«, ki je izšla v Gajevi tiskarni v Zagrebu l. 1838. Ilirsko gibanje je bilo delo čustva in navdušenja in je moglo tem bolj uplivati tudi na ženski svet. Ženstvo je tudi zelo uplivalo s svojim nastopom, kar kažejo slučaji v zagrebški čitalnici ob priliki, ko je grofica Erdödi pela tudi ilirske pesmi ^[8].

Poziv grofa Draškoviča ni bil namenjen samo Hrvaticam, ampak vsem »hčeram Ilirije«, torej tudi »Ilirkam iz Kranjske«. Kake uspehe je dosegel ta poziv pri nas, ni znano. Menda ne posebnih. Narodno navdušenje se je pri slovenskem ženstvu za­čelo še-le leta 1848. Značilno je, da je takrat prva slovenska pesnica Fani Hausmannova, hči lastnika novo-celjske grajščine priobčila svojo prvo pesem na bana Jelačića (v »Celjskih Novinah« l. 1848., pozneje v »Sloveniji« štev. 12.) pod naslovom: »Hrvatov zvezda«. To je uplivalo tudi na Turnograjsko.

Iz tega gibanja je zrastlo po l.1848. slovansko gibanje, ki je našlo v Josipini Turnograjski mnogo odmevov. Mnogokrat prevladuje v njenih spisih slovansko navdušenje tako, da stopi vsebina v ozadje. To je bil duh časa, ki je bil poln političnih idej za svobodo narodov. Romantična, literarna, kulturna slovanska vzajemnost, kakor jo je oznanjal Kollar, se je pokazala l. 1848. kot praktična potreba, kot edina rešitev, kot osvobojenje.

V »Slavjanskem mučeniku« piše Turnograjska: »Glas svo­bode l. 1848. tudi v Avstriji zadoni. Svobode plam užiga avstrijanske narode. Iz dolziga spanja jih nje žar probudi. Kakor merliči na glas trombe nebeške, tako ustajajo zaterti narodi iz svojih temnih grobov in hrepene po spolnjenju prirojenih svetih pravic ...«

Vilko Sulek se bori proti Košutovcem, ki »svoje britke meče v hrabro slavjansko kerv močijo«. — »Ne boje se ne vraga, ne smerti. Saj bi bila sladka za dom in svobodo.« Šulek pade v roke Madžarov in je obsojen na vislice. Pod vislicami govori: »In vi urni vetrovi, nesite moj zadnji glas milim rojakom, nesite jim besede umirajočega Slavjana. Naj jih moja smert naduši, naj jim zbuja v blagem sercu ljubezen do mogočne Slave, naj tudi njim ne bo preveč svojo kerv za njeno slavo dati. — Po tem bo velika in mogočna matka veselo svoje zveste sinove v svoje na­ročje stisnila — njen blagoslov bo razterl okove, kteri jih še težijo, da bodo vsi združeni zopet silni in velikanski narod.« Njegove besede je raznesel veter, kakor majhne plamčice naprej in zbujajo v sercu Slavjanov neugasljivo ljubezen do svojiga na­roda — do nesrečne matere Slave...^[9] To naziranje odgo­varja svojemu času in — ženskemu idealizmu.

To slovansko čutenje nam postane tem bolj razumljivo, ako pogledamo v tedanje liste, pri katerih je Josipina Turnograjska sodelovala in jih tudi pridno čitala. Pretežna večina pesmi, beletrije in skoraj vse znanstvene razprave so v slovanskem duhu, slovanske snovi zgodovinske ali jezikovne vrste. Razlagova slo­vanska »Zora« je prinašala celo sestavke v cirilici, vseslovansko azbuko, ruske, češke in srbske snovi. »Uvod v slovnicu vseslavenskuju«, in ni čudno, da je imelo vse to upliv na mladino. Taki so bili vsi listi od l. 1848. do 1854. Navdušen slovenski oziroma slovanski junak je bil torej takrat pravtako modern, kakor n. pr. današnji moderni vagabund — za naš čas. Bil je junak svoje dobe.

V dobi romantike vidimo žene delavne na literarnem polju (de Staël, Paloj, George Sand). Med slovanskim ženstvom se je najvišje povzpela češka pisateljica Božena Nemcova, ki je s svo­jimi narodnimi pravljicami in s povestmi iz narodnega življenja dala zgled, kako naj se ustvarja nova narodna beletrija; s svojo »Babico« pa je podala delo, ki je ohranilo v evropski literaturi stalno vrednost. Pri nas je bila Turnograjska prva, ki je hotela stopiti na tisto pot — in ne more se reči, kam bi se bila po­vzpela s svojimi deli, ako bi je prezgodnja smrt ne bila ustavila v delu. Lahko rečemo, da bi bili imeli v nji češki pisateljici pri­merno sovrstnico.

Duševnega obzorja tedanjega slovenskega ženstva ne smemo računati previsoko. Slovenska inteligenca je bila po veliki večini nemška in posebno ženstvo se dolgo ni moglo ločiti od nemščine, ker je bilo vzgojeno v nemških šolah. Saj niti na Hrvatskem ni bilo boljše in so dame vkljub ilirskemu navdušenju govorile nemško. Narodna navdušenost je bila pogosto za — pa­rado. Slovenke v Ljubljani so bile večinoma po zgledu Primičeve Julije, in Prešeren se je opravičeno bal za zvoje pesmi, da jih bodo Julija in druge Slovenke — »nemški govorit' umetne« — morebiti zaničevale. V tem krogu je bila Josipina Turnograjska častna izjema. Rešilo jo je morebiti to, da ni bila v mestu in da je imela narodno čuteče vzgojitelje. Bila je zavedno narodna in je ljubila — Prešerna.

Meščansko in višje ženstvo na Slovenskem je bilo po večini ponemčeno, zato ne vidimo slovenske žene v javnosti — v na­vdušeni dobi 1848 — niti v politiki, niti v literaturi. Poleg ome­njene Hani Hausmannove je bilo še nekaj ženskih imen, ki so se pojavila v slovenskih listih po l. 1848. — torej ob času splošnega navdušenja. »Oda kavi« (l. 1864.) pa označuje duševno višino slovenske žene in umetniško stališče Bleiweisovih »Novic«. Josipina Turnograjska je bila tudi v tem izjema; stala je s svojo izobrazbo visoko nad sodobno ljubljanskim in slovenskim ženstvom, zanimala pa so jo tudi dnevna vprašanja, ki so našla odmev v njenih spisih. Josipina Turnograjska stavi žensko silo zelo visoko, to kažejo njene junakinje. »Marula« se bojuje s Turki, »Rozmanova Lenčica« gre med vojake in »u vseh rečeh se meri hrabra Lenčica z najpervimi junaki« — prva preplava Donavo. Sploh slika Josipina Turnograjska zelo rada zmagovite ženske junakinje.

Lirika, ki se je glasila iz ilirskih pesmi Stanka Vraza in bi bila morala najti največ odmeva v nežnih ženskih srcih, je bila — lahko rečemo — pri nas skoraj neznana. Stanko Vraz je ope­val svojo slovensko štajersko domovino, tudi njegov ideal je bila Slovenka, toda ko se je popolnoma posvetil ilirski ideji, je postala njegova pesem ozkosrčna, polpotujčenim Kranjcem nerazumljiva.

Zato Stanko Vraz ni imel upliva na sodobno slovensko — ali boljše — kranjsko literaturo — in tudi nežna lirika je molčala pod nastopom gromeče domoljubne pesmi. V tej je dobil Lovro Toman prvo besedo. Tudi Lovro Toman je bil romantik, toda predvsem rodoljub; uveljavilo se je pač tudi na Slovenskem ono geslo romantičnih narodnih buditeljev, da mora biti vsak pravi narodni buditelj pesnik. Pesem je bila samo sredstvo za probujanje narodnega čuvstva, nje cena se ni merila po umetnosti, ampak po narodnosti ^[10]. Še-le pozneje se je uveljavilo Šafarikovo geslo, da je treba gojiti tudi znanost, posebno zgodovino.

Leta 1849. je izdal Toman »Glase domorodne« — ki pomenijo za nas vrhunec narodnonavdušene poezije. To smer opazujemo tudi pri Josipini Turnograjski, in naravno je, da jo je urednik »Slov. Bčele« veselo pozdravil, ko se je pojavila na književnem polju, ker je pisala v duhu časa in je znala pridobiti one slovansko čuteče ljudi, ki so cenili umetnost po tem, kolikor je bila domoljubna in slovanska — ti ljudje so bili namreč podlaga vsega narodnege gibanja.

K svoji prvi uredniku Janežiču za »Slov. Bčelo« poslani po­vesti »Nedolžnost in sila« je priložila Josipina Urbaničeva to-le pismo:

Častiti gospod!

Slave dan je veselo zabliščal. — Njeni sinovi hité ji vsak svoj darek prinesti, vsaki ji hoče po svoji moči pokazati, da je nje vreden sin. In zakaj bi njene hčere ravno tiste želje ne imele? — Ta misel je vzrok, da sem tudi jaz poskusila kaj v milem svojem jeziku pisati, — da se predrznem eno povestico iz svoje nabirke na beli dan poslati in Vas prositi, da bi jo v svojo pridno »Bčelo« vzeli. — Ljubo bi mi bilo, da bi že v februarskem zvezku nati­snjena bila, in sicer, ako je le mogoče, brez da bi se oblike po­pravile. Josipina Turnograjska naj bo moje ime, ker je Turnski grad moj dom. — Ako bode ta perva poskušnjica mladiga nevajeniga peresa dopadla, hočem še nektere njenih sestric vaši mar­ljivi »Bčeli« poslati.

Sprejmite priporočenje iskrene Slovenke

Josipine Urbančič.

Na Turnu, dne 11. januarja 1851.

Želja se je mladi Josipini takoj izpolnila. Njena povest je izšla v februarski štev. na prvi strani (str. 33). Josipina je bila takrat v osemnajstem letu. V tretji štev. »Bčele«, ji je pisal Janežič v »Pogovorih uredništva«: »Blagorodnej gospodični J. Turnograjskej: S izverstnim delom ste stopili v kolo naših pisateljev. Ne opešajte na potu nastopljenem. Bodite predhodnica in izgled našim dragim slovenskim sestricam. Vaša krasna povest »Izdajstvo in sprava« bode čisto nepremenjena prihodnjič natisnjena.« Takoj nato sledi še en stavek: »Blagorodnej gospodični A. O. v L. S serčnim veseljem smo sprejeli tudi Vašo povestico. Le tako naprej. Stoterni sad ne bode izostal.« Torej je obenem s Turnograjsko nastopila še ena pisateljica A. O. (Alojzija Oblakova iz Ljubljane?) a njeno delo je bilo skromno.

Tako je torej nastopila Josipina Turnograjska na slovstvenem polju. Kakor se vidi iz pisma, je imela nekaj Svojih drobnih po­vesti že gotovih: pisala je torej kot sedemnajstletna deklica in je hotela služiti »majki Slavi«.

O vrednosti narodnega pesnika je vladalo takrat še vi­soko mnenje. Lovro Toman je predlagal, naj se zbere vsako leto slovenski narod na Bledu in naj venca svojega najboljšega pes­nika. (Pozneje se je res vršila Tomanova slavnost na Bledu.) Z Lovrom Tomanom je bilo ozko združeno življenje Josipine Turnograjske, ki je postala njegova žena.

S tem smo podali ozadje o življenju in delu Josipine Turnograjske: Domače literarne smeri, narodna vzgoja, slovanski odmevi, važni časovni dogodki: romantika, zgodovina, na­rodno probujenje; to so uplivi dobe.

Josipina Turnograjska je pravi pomladanski cvet naše narodne romantike. Ako pomislimo, da imamo do te dobe še-le eno večjo originalno slovensko povest (Cigler: »Sreča v nesreči«, l. 1836.) in prve poizkuse slovenske proze in da ni imela tedanja literatura nobene skupne smeri — ta doba pomeni kipenje, prehod — se moramo čuditi mlademu njenemu talentu, ki je našel svojo pot dela in je ustvaril, kar je zahtevala doba. Značilno je pri tem, da je bobneče domoljubno pesništvo ni zva­bilo — nad vse je ljubila — Prešerna. Kar je v njenih spisih mladega, naivnega, nepopolnega — to je posledica napačnih vzorov in nazorov — ki so veljali v njenem času za edino prave. Pod ugodnejšimi pogoji bi se bil brez dvoma lepše razvil njen talent.

Dogodki l. 1848. so zelo uplivali na mlado razvito deklico, kajti njena vzgoja ji je dala podlage, da je pojmovala preobrat, ki se je vršil v Avstriji. V tej dobi, ko se je na vseh straneh začelo gibanje za prebujanje naroda, je tudi Josipina Turnograjska prijela za pero. Leta 1851. je prinesla »Slov. Bčela« že v februarski številki njen prvi tiskan spis: »Nedolžnost in sila«. — Tega leta je bila Josipina v Gradcu in je sodelovala pri slovenski veselici. »Slov. Bčela« prinaša v aprilovi številki poročilo pod naslovom »Zmes«: Slovenska »beseda« v Gradcu 23. marca 1851. Na veselici je vladalo veliko navdušenje — imela je slovanski značaj, pele so se Potočnikove in Riharjeve pesmi — pa tudi poljske in češke pesmi. Poročilo pravi, da je bila to »prva« slavjanska beseda v Gradcu. — »Velika izvoljena množica je polnila dvorano. Veliko slavnih Slavjanov, gorečih rodoljubov in visokorodnih družin, kakor tudi veliko tujcev je bilo zbranih. Vsi so z veselim, zadovoljnim srcem besedo zapustili z voščilom, da bi ji kmalu druga sledila. In šli smo navdušeni dalje; zdelo se mi je lepše nebo, vse prijetnejše, — vse bolj domače — oj čudna moč je pesmi maternoga milokrepkoga jezika! Mura se mi ni več tak mutna zdela; bolj glaseča, bolj bistra je veselo gonila naprej dirne valove v Slavjansko Savo z veselo novico, ki jo je sprejela z svojega brega. Zdelo se mi je, da se je »Gradec« bolj mogo­čno oziral na prelepo okolico, kakor ob časih, ki so Slovenci si krog njega mesto »gradili« — in ko so o njem slovenske pesmi se razlegale in slovenske orožja šumele. — Sladek, brezkončno sladek spominj je vsakomu Slavjanu ostal na »besedo«, ki je tak lepo vse bratske narode ene majke složila ... Vse je bilo jedino. — Zato hvala Vam in slava slavjanski mladenči, in rodoljubi, ki ste v čast matke svoje povzdignili glas z zavestjem, da glas je vlekel za Orfeom kamenja in drevje in morje, da glas Amfiona je sestavljal skale v zidovje, gradil mesta, da glas ima čudovito moč. Ne vpehajte tedaj — začetek je slaven. Vlečite nazaj iz naročja tujstva zgubljene ovčice na srce matere rodnice. Zgubljene ovčice! Oj žalostnega serca moram obstati, da jih je še tudi tukaj mnogo zanikernih pozabljivcev, da so jih slavjanske matere rodile — o silno veliko! — Pa zadosti te grenke kapljice; naj ne gnusi čistega veselja »perve besede«. Tako poroča Zoridan o tej be­sedi. Citirali smo te stavke zato, ker kažejo mišljenje in navdu­šenje te dobe.

Na tej veselici je sodelovala tudi Josipina Turnograjska. Po­ročevalec piše o tem (po četveropevu »Strunam« besede dr. Prešerna, napev Kamila Maska) »Sledila ji je« (namreč pesmi) — »pazi moja ljuba čitateljka — prekrasna — iz serca spevana pesem od »Josipine Turnograjske«, iste Slovenke, zveste verle hčere matke Slave, ki ti je že v »Bčeli« v dveh prelepih povesticah medka svojega serca ponudila. Navdana je božjega duha, objeta višjega nadušenja, blagoga in krepkoga serca ta vneta Slavjanka, — to priča zopet njena pesem »občutki« na besede L. Tomana. Nje glas oživuje v besedah izrečene mertve »občutke« in se vliva v persi, ki redijo prečudno, neizrekljivo hrepenenje, kakor bi um prostil cesto, kakor bi bil um kazal, kakor bi ga v glasili — iz­rekel. Tako je dopadla — da se je morala ponoviti. — Slava, ti blaga Slovenka. Naprej in naprej izgled in zvezda svojim se­stricam prepevaj, govori, sveti, da jim zbudiš neskončno moč rodoljuba, da postanejo tebi enake, kinč in veselje — domovine!« — Iz tega poročila razumemo marsikaj. Josipina je bila glasbeno izobražena in sodelovanje na takih slavnostih je moralo povzdi­gniti njeno navdušenje za slovensko stvar.

V tej dobi se je Josipina seznanila tudi z Lovrom Tomanom. Lovro Toman je bil takrat slaven in znan po svojih »Glasih domorodnih«, ki so izšli leta 1849. Bilo mu je takrat 22 let (rojen je leta 1827.) in je bil tip navdušenega narodnega študenta. Leta 1852. je prišel k finančni prokuraturi v Ljubljano in se je hotel čez tri leta posvetiti odvetništvu. Slišali smo, da je Josipina v Gradcu pela Tomanovo pesem — njegovo ime ji je bilo torej dobro znano — in tudi Tomanu preddvorska gospodična pisate­ljica ni bila neznana, saj je bil doma onstran Save v Kamni Go­rici, torej ne daleč od Preddvora. Josipina je bila v tej dobi ne­žno, krasno bitje, z idealno zunanjostjo. — Razlag jo opisuje tako-le:

»Josipina Turnograjska - Urbančič, vsestransko izobražena, navdušena prorokinja slavjanska, koje spise, otroke bistrega uma in ostrega peresa z velikim navdušenjem čitamo ter zopet čitamo ... rasti je visoke kakor mlada jelka, vitka, tenka kakor gorska vila, — duhopolnega obraza, žarnih modrih oči, belosvetlih las; duše nežno-čutljive vzoro-polne — duh in srce, um in razum, jednakih, nenavadnih, silnih moči. Brez sladkanja in pre­tiravanja morem tedaj reči, da je ta domorodkinja velikansko čudo med devami slavjanskimi. Poleg tolikih znanosti inostranskih se ipak ni odtujila, izneverila rodu, svojemu nesrečnemu, kakor to vidimo delati jako mnogo nevrednih Slave hčera. Zakaj ne? Ker jej um in srce živi. — Nje obnašanje je miloljudno in ozbiljno, ona je Slavjanka navdušena in že na vedrem čelu, v bistrem očesu se jej more videti notranje duševno življenje, katero neprestano razpleta globoke misli, katero se vedno bavi okoli vzorov nebeških vedno jasne domišljije.« — Dr. L. Toman jo opisuje v »Planučah« (I.) tako-le:

Tanka kakor jelka
mična ko gazelka,
jasna ko nebesa,
žarnega očesa,
mila kakor luna,
glasna kakor struna
žlahtna kukavica
čista golobica,
rožica cveteča,
duša hrepeneča,
moja slava, moja Vila,
to je moja ljuba mila.

Tako se je torej spomladi leta 1852. začela ljubezen. V »Glasovih ljubezni« je Toman opeval to ljubezen; tam poje o »cvetici«:

Raste mi cvetica krasna,
v solnce vedno se obrača,
ljubi le nebesa jasna,
žarkom vso ljubezen vrača;
in ko solnce žarke skrije,
rožica solze pretaka,
dokler solnce ne prisije
in raduje stvar se vsaka.

Roža, moje srce zvesto,
Tebi — solnce — vedno vdano
v srečno se obrača mesto,
kjer te vidit jim je dano,
le za tabo gre želeče;
žalostno je, če se skriješ
jasni pa se hrepeneče,
kadar zopet mu posiješ.

Take in podobne pesmi ljubezni čitamo pri Tomanu. Ona pa jih ni — pisala, dasi je bila pesniško nadarjena. Iz te ljubezni je bila l. 1853. poroka. Lovro Toman in Josipina Turnograjska sta za svojo dobo gotovo najzanimivejši par, kajti on je bil vzor rodoljuba, in ona vzor navdušene Slovenke. Poročila pravijo, da je bila njiju ljubezen zelo lepa in zakon zelo srečen.^[11] Nimamo vzroka dvomiti niti o enem niti o drugem — dasi od njene strani nimamo nobenega pisanega dokaza kake posebne sreče. Pisala je prav v tej dobi marljivo svoje povestice, in nikjer ni najti odmeva prekipevajočega čuvstva, ki bi govorilo o lastni sreči ... To tajnost skrivajo njena doslej neizdana pisma. To-man je odšel s svojo ženo v Gradec, kjer je hotel dovršiti štu­dije. Tu je imela Josipina mnogo prilike, da se je posvetila umetnosti. Zanimala se je tudi za javno delo. Njen dom je bil zbirališče rodoljubov. Zahajal je k njim Muršec in drugi ... In že je bil konec. Umrla je 1. junija l. 1854. in je pokopana pri sv. Lenartu v Gradcu. Njena smrt je vzbudila mnogo odkritega sožalja. Časopisi so tožili nad njenim grobom. Mladi Stritar ji je zapel nagrobnico. Umrla je prva in tedaj najboljša — slovenska pisateljica.^[12]

Na njenem grobu sta ji postavila dr. L. Toman in brat Ivo Urbančič l. 1867. nagrobni spomenik, pet metrov visoko piramido iz nabrežinskega marmorja z napisom:

Tu leži
Josipina Turnograjska
pisateljica slovenska
rojena Urbančičeva 9. julija 1833.,
umerla omožena Tomanova 1. junija 1854.

„Kdor dušno živi, ne umerje!"

Delo Josipine Turnograjske je ostalo nedokončano. Kar imamo od nje — to so mladostni poizkusi, odmevi mladega navdušenja, izraz sodobnega rodoljubja. Toda ti odmevi in poizkusi kažejo, da je ležalo v mladi pisateljici mnogo notranje sile — in da je Josipina smatrala svoje delo za resno. Naravno je, da doba treh let, od prvega nastopa do smrti, in to v času od 18.—21. let, ko je še mnogo nejasnega v mladi duši, ni mogla roditi največjih del. Kolikor je, je vredno umetnice. O literarnem delu in zapu­ščini je pisal dr. Lovro Toman po smrti Turnograjske. Ne more­mo podati boljšega pregleda, kakor ga podaja njen mož, ki je gotovo najbolje poznal njeno delo. Toman nam piše:

»Potekla je ura najblagejšemu bitju, ko je Josipina, najvred­nejša hči domovine, premila in ljubeznjiva moja ženka zatisnila svoja mila očesa i shrepenela k večnemu miru.

Umrla je, ah, da umrla. Al' neumrjoča bode večno živela! Pila si je neumrjočnosti iz vednolijočega toka krasne narave, iz krasote zemlje, iz veličanstva nebes, iz svita resnice, iz sreče lju­bezni in iz spozanja Boga — pila si vedno živeče kapljice žarne v svoje čisto preblago srce v jasni in bistri svoj um — i jih je lila v čudotvorne besede preljube matere svoje. — Gotovo bode slehernega Slovana razveselilo v srce, ko bode zaslišal, da Josipina, akoravno je bila tak rano od zemlje skipela, je veliko iz neizmernih zakladov uma in srca zapustila svojemu narodu. Ali koliko višerodnih videj — bogapolnih vzorov, ki se niso izrekli, temni so le plameli v zakritem žarečem morji njenih občutkov, vzela je s seboj v tiho gomilo! Morebiti ni bilo kmalu bitja in posebno ne deklice pod solncem, ki bi bila toliko darov od nebes prejela, srce in um razmerno, vsestransko si tako odgojila, na­ravo, človeka, Boga tako razumela, toliko znanstev v vedah i umah si prilastila, ki bi v vsem tako popolna bila v taki mladosti kot ona, ki ne živi več med nami. — Nad njo so se besede ne­kega izvrstnega pisatelja do čuda izpolnile, da človek, ki mu genij v srcu živi i kipi, more se osamljen i ločen od sveta popolno razviti i vse razmere človeške dokončno spoznati.«

(Nato obljublja Toman napisati njen življenjepis in izdati njena dela »posebno za vas, deklice, i žene slovenske, ki ste po­zabile svoj rod ali pa za posvetnim preveč hrepenite«). »Životopisu pa če slediti vse, kar je za občinstvo pisala ali se mu podati more, i tega je veliko več, kakor je dosedaj priobčenega. Vsa njena duševna dela dele se: 1. v povesti; 2. v razne spise, pesmi, prevode; 3. v liste; 4. v napeve i glasbenike.

1. Povesti je nekaj v »Slovenski Bčeli«, nekaj v dveh knjigah »Zore« natisnjenih i sicer: »Nedolžnost i sila«, »Musa izdajnik«, »Slavjanski mučenik«, »Zvestoba do smrti«, »Svatoboj puščavnik«, »Boris«, »Rožmanova Lenčica« i »Tvrdislav«. Kaki občutki, kake misli v kaki besedi se razlivajo že v teh povesticah, kratkih po natisu a neizmerno polnih duše zlatega zrnja! — Razun teh povestic je pokojna napisala še okoli dvajset drugih, ki še niso zagledale belega dneva i ki vse so vredne sestrice preje imeno­vanih. Naj se le nekatere iz njih imenujejo, kakor: »Vilica«, »Marula«, »Svobodoželjna Slavjanka«, »Rodoljub«, »Sodba Bretislavova«, »Spitignjev i vdova«, »Nikola Zrinji«, »Sprava«, »Moč vesti« itd. Zraven tega pa je moralo več povesti komaj začetih, ostati, kakor jih je več tudi le v načrtu imela, ali celo le po imenu, naslovu i predmetu zaznamovanih. Namenila je rajnka spisati »Ogledalo človeškega srca« v povestih i ž njimi zajemati kreposti i zlobosti njegove. Zbirala si je za to predmete iz zgo­dovine, najraje iz slavjanske, da bi Slavjanom živo govorili. Pre­krasen namen! — a ni se do konca izpolnil. — Žalostno je, da moralo je zastati tako srce, ki je toliko hranilo v sebi.

2. Pesmi, razni spisi i prevodi. Pisala je eno, edino in v resnici izvrstno pesem: Zmiraj krasna je narava. — Med spisi moram najprvo omeniti sestavka »Metrika proze«. Vsakdo se mora čuditi temu sestavku. Da je ranjka pisateljica tako metriški pisala ko malokdo drug, priča vsaka vrstica njenih povestic. Da je pa lastnost metriško pisati, ki je z doslednostjo misli ozko zvezana i mora biti duhu prirojena, tudi v vodilih, pravilih in dokazih in sicer tako' dosledfio, premišljeno, umetno in jednotno izrekla, to mora človeka prevzeti. — Opomnim še dalje sestavkov: »Na grobu Prešernovem«, »Grecia — Slava«, »O kipih velesovskih«, »Hoja iz Preddvora na Turn«, »Pustigrad«, »Jesen«, »Donava« (o poroki cesarja bivše Avstro-Ogrske) itd. Tudi v tej vrsti je komaj začeto delo, ena tragedija: »Vilica«, ki bi bila, kolikor se iz začetka videti mora, izvrstna; predmet ji je tisti, kakor v zgo­raj imenovani povesti. Omeniti je še prevoda ilirske novele: »Ne­poznani dvobojevnik«.

3. Listi. Resnično je, kar pravi modri Goethe, da je marsikateri, ki ga še po imenu ne poznamo, v svojih listih več izvrstnega pisal, ko daleč sloveči pisatelj, i to se bi bilo dostojno izpolnilo nad Josipino, ko bi ne bila nič drugega ko same liste pisala. I če omenim, da ona ni ne vrstice i besedice nepremišljeno pisala, da je svojim prijateljem in prijateljicam na blizu in daleč v tuje kraje o vseh razmerah človeških, dopisovala o najvišjih idejah, o Bogu, svobodi, ljubezni, domovini, zgodovini narodov, naravi, o vedah in umah i da se je takih listov število na več sto narastlo, lahko sleherni previdi, koliko medu, zlata, biserov in plemenitih zrn iz njenih dušnih zakladov leži v listih.

4. Napevi in glasbenike. Bila je ranjka preizvrstna sviraljka na glasovirju. Razlivala je v čarovne glase svoje občutke in misli, ker v glasu se duša bolje izrazuje, kakor v besedi — a malo premalo od tega je zapisala. — Mili napev »Občutki« je sploh znan a ne tako »Tri rožice« i »Napitnica« — vsi izvrstni napevi. Ne morem in ne smem zamolčati, da je tudi vedno go­vorila o spevoigri »Črtomir in Bogomila«, i je tudi že več pesmi iz nje prepevala, ki so se pa le hranile v njenem spominu i glasu, in niso zapisane. Posebno izvrsten je samospev Črtomira, ko svojim vojakom predno ž njimi udari na vraga, napiva »Slavi i domu«, i za temi doneči kor srčnih vojakov. Neizrečeno mil i pomemben je dalje samospev ribičev, ki hitro po izgubljeni bitvi tužen veslja po Bohinjskem jezeru poje:

»Plavaj, plavaj prosta ribica
vjela se boš v mrežico« itd.

»Glasbenik« (kakor jih je sama imenovala) je tudi žalibog! nekaj za vselej pošumelo; ostale so le sledeče zapisane: »Rodoljubice« (okrogle), »Spominčice« (okrogle), »Zoranka« (polka) i »Milostinke« (gorenjske) vse prekrasne, mile, izvirne. — To so duševna dela Josipine Turnograjske,« — zaključuje Toman svoje poročilo. — »Zadosti — gotovo veliko jih je, ker ona je bila pri vsem tem, da je spisovala in se vedno učila, najzvestejša hčer, najboljša sestrica, najskrbnejša in ljubeznivejša ženica i v vsakem ozira izvrstna gospodinja...« Nadalje Toman obljublja: »Bodem tedaj vsa dela, ki jih je ranjka zapustila, skrbno zbral, jih s svojo najbolje previdnostjo ovrstil in jih natisu z njeno podobo izročil. Pa vse to se mora dobro premisliti i se ne sme prenagliti, ker bi bila velika krivica pokojni, ako bi njena duševna dela ne pri­šla na svitlo v vredni obliki...«

»Predno sklenem ta popis, naj vam še, predragi Slovani, ko sem vam naznanil kaj je bila i kaj je pisala Josipina Turnograjska, in ko se mora vsak čuditi, da je bila ona tako molčeča, povem, da je molčala, ker je bila pri svoji nenavadni popolnosti neizrečeno ponižna, i je zmiraj le po tihem dalje hrepenela...« Tako piše Toman o Josipini. Dasi je te besede narekovala ljubezen in spomin na kratke srečo, vendar nimamo vzroka dvomiti nad njimi. Iz vsega pa vidimo, da je bila Josipina vsestransko kulturno delavna, da je bila umetniška duša, ki se je še-le raz­vijala in izpopolnjevala.

***

Spisi in umetnost. — Tiskani spisi. — Njih snovi, zgodovina, slovanska zgodovina, ženske junakinje, ljubezen do prirode. — Vsebina spisov. — Viri in uplivi. — Misli v spisih in njih tendenca: opisovanje prirode. — Zmiraj krasna je narava. — Jezik, slovenščina in ilirščina. — »Slov. Bčela« in »Zora«. — Janežič in Razlag. — Upliv Prešerna. — Slog in dikcija. — Metrika v prozi in poiz­kusi posebnega ritma. — Slovniške oblike. — Umetnost. — Mi­niature in slike.

Delo Josipine Turnograjske moremo danes presojati le po njenih tiskanih spisih, kajti Lovro Toman svoje obljube ni izpolnil in ni izdal vseh njenih del. Tudi pozneje ni do tega prišlo. Vsa zapuščina je baje še danes na gradu Turn ^[13]. Ako je rekel dr. Toman, da bi bilo krivično, ako bi se nje dela ne izdala v lepi obliki, je gotovo tem bolj krivično, ako se sploh niso izdala. Vi­deli bi v njih slovensko narodno ženo petdesetih let; iz vsega moremo sklepati, da leži v njenih pismih mnogo zanimivega, in pisma so za življenjepisca in zgodovinarja najboljši vir, iz njih najbolje spoznamo ljudi in dobo. Ker so druga njena dela danes nedostopna, moremo le iz tiskanih spisov sklepati na njeno umet­nost. Tudi ti spisi — kakor jih je malo — nam kažejo Josipino kot pisateljico in umetnico v jasni luči.

Prvo, kar zapazimo v njih, je to, da prevladujejo zgodovin­ske in sicer zgodovinske slovanske snovi.

Bilo je v duhu tedanje dobe, da so se obdelovale zgodo­vinske snovi; romantika je ljubila starodavnost, gradove, nesrečne junake, ječe itd. Okoli l. 1848. pa je prihajala v to romantiko nacionalna tendenca; Josipina Turnograjska je že pri svoji vzgoji sprejela mnogo ljubezni do zgodovine; domači grad in gradovi naokoli so budili romantične zgodovinske spomine; ti spomini so se pomnožili s čitanjem; pozneje pa je živela v krogu, ki je bu­dil staro slovensko in slovansko zgodovino, ker so s tem hoteli uplivati na novo prebujeni narod. Slov. Bčela 1851 ima tri četr­tine spisov iz slovanske zgodovine, ki hrani v sebi mnogo ro­mantičnih dogodkov in junakov. — Poleg narodnostne tendence odseva iz spisov Josipine Turnograjske ljubezen do svobode, do domovine in do naroda (odmev časa), in glase se gesla bratske sloge, odpuščanja, ljubezni. Značilno pa je, da ljubi pisateljica posebno ženske junakinje in zelo rada kaže žensko zmagovito silo, kakor da bi hotela navdušiti slovensko ženstvo za narodni boj. Poseben znak njenih spisov je krasno opisovanje prirode, v čemer se kaže njena ljubezen do narave.

Tiskani spisi Josipine Turnograjske obsegajo sledeče povesti: 1. Nedolžnost in sila (Slov. Bčela 1851. I. str. 33—34). 2. Izdajstvo in sprava (Slov. Bčela 1851. I. str. 65—68). 3. Slavjanski mučenik (Slov. Bčela 1851. II. str. 129—151). 4. Svatoboj puščavnik (Slov. Bčela 1851. II. str. 50—52). 5. Zvestoba do smerti (Slov. Bčela 1851. II. str. 130—131). 6. Boris (Zora 1852. str. 58—66). 7. Tverdislav (Zora 1853. str. 113—127). 8. Rozmanova Lenčica (Zora 1853. str. 128—140). 9. Marula (Vodnikov spomenik str. 231—232).

Pesem »Zmiraj krasna je narava«, je natisnjena v življenjepisu dr. Lovra Tomana, ki ga je izdala Slovenska Matica l. 1876. Po sporočilu dr. Tomana se da sklepati, da je natisnjena zapuščina večja nego tiskani spisi.

Povesti Josipine Turnograjske niso obširne: obsegajo le nekaj tiskanih strani. Čitatelju se zdi, da je v njih le podana vsebina tega, kar je pisateljica kje čitala. Zato so te povestice le mične sličice, ki nas spominjajo na drobne slikarije, ki so bile v modi v oni dobi. Podamo kratko vsebino njenih tiskanih povesti.

»Nedolžnost in sila« obdeluje znano snov Veronike Deseniške. — Snov Veronike Deseniške je romantična in se je že takrat pojavila v literaturi. Neznan pisatelj je prevel to snov iz češčine za Gajevo Danico (l. 1838. str. 30—34) pod naslovom: Veronika iz Desenice. ^[14] Lahko, da jo je nanjo opozoril Lovro Pintar, ali pa jo je čitala kje drugje. V slovenščini je bila menda tu prvič lepo­slovno obdelana; pozneje je isto snov porabil Jurčič za svojo dramo.

»Izdajstvo in sprava« obdeluje znano snov o Juriju Kastrio­tiču, banu arbanskem.

Kje je dobila Turnograjska snov za to povest, se ne more natančno določiti, izvedeli pa bi lahko, ako bi pregledali — njeno knjižnico. Snov o Kastriotiču je jugoslovanska in se vidi iz nje zanimanje za jugoslovansko zgodovino — upliv ilirizma.

»Slavjanski mučenik« obdeluje snov sočasnih političnih bojev. Leto 1848. je oznanilo svobodo narodom.

Ta povest kaže slovansko čuteče srce pisateljice in se vidi iz nje, da se je zanimala za sodobne politične dogodke. Značilno je tudi popisovanje zadnjih trenutkov »slovanskega mučenika«, — pisateljica je znala snov zelo estetično podati. Vsebino in ime junaka so ji dale novine; saj je bil komaj prvi boj končan.

»Svatoboj puščavnik.«

Staroslovanska zgodovina je bila najbolj priljubljen predmet te dobe, pisalo se je o tem povsod mnogo, zato ni čudno, da je prišla pisateljica na to snov. Pod naslovom je opomba: »Po be­sedah poljskega pisatelja Kromerja je bilo Svatopluku mlajšemu tudi Svatoboj ime.« Morebiti je iz Kromerja tudi vsebina. Zani­miva pa je misel, ki jo izraža pisateljica, da je prirodna krasota in tihota nadomestilo za vse blagre sveta.

»Zvestoba do smrti« obdeluje zgodovinsko snov o Nikolaju Zrinjskem.

Spomin na Nikolaja Zrinjskega in njegove junake se je mnogo ponavljal v hrvatski književnosti te dobe, in narodna domišljija je okrasila njegovo junaško obrambo Sigeta z raznimi povestmi. Po­dobna povest je tudi ta, ki kaže zopet slovansko žensko hrabrost; Josipina Turnograjska je rada opisovala take junaške žene. (Obramba Sigeta pozna še dvoje hrabrih žen: žena Nikolaja Zrinjskega je zažgala smodnik in njegova hčerka je umrla, da se je mogel nje ženin svobodno bojevati.)

»Marula« nam kaže slovansko junakinjo. »To je storila hrabra — Slavjanka,« se glasi konec.

Tudi snov te povesti je zajeta iz naše južne zgodovine in kaže slovanski in ženski ponos pisateljice.^[15]

»Tverdislav« je snov iz ruske zgodovine, iz časa boja za svobodni Novgorod.

Povest je polna lepih misli in kaže podkupljivost in nehvaležnost ljudstva, na drugi strani pa zmago pravice in veliko ljubezen starega posadnika, ki mu je svoboda domačega mesta nad vse.

»Boris«. Snov je zajeta iz prve bolgarske zgodovine. Ciril in Metod sta pridigovala krščanski evangelij v slovanskem jeziku, le bolgarski car Boris se je dolgo ustavljal krstu. Naenkrat pa ga je pogled na sliko poslednje sodbe tako prevzel, da se je dal krstiti in z njim celi dvor. ^[16]

»Rožmanova Lenčica« je narodna snov. Pod naslovom stoji v oklepaju (Po narodnoj pripovedki). To je zadnja tiskana povest, ki jo je pisateljica doživela, in kaže, da bi bila Josipina Turnograjska počasi prešla iz zgodovinskih snovi na narodno domače polje.

V te kratke povestice je vložila pisateljica svoje vzore in na­zore. Med stavki najdemo polno krepkih moralnih misli n. pr.: »o morečno zlato! ti podkupuješ serca, ti gospoduješ čez ljudstva, ti jih storiš neme in potrpežljive kakor ovčice, ali pa jih razjariš, ko divjo besno zverino.« ^[17] Zelo lepe so tudi primere n. pr.: »Kakor hrumeče morje, ktero dviga burja veršeča, da se njega gromeči valovi valijo v propade i zopet na kvišku veršijo — tak se trume goste vale posadniku nasproti.« ^[18]

Priljubljeno je pisateljici posebno opisovanje prirode, ki gre pogosto v najmanjše malenkosti, n. pr.: »Že je temna noč svoje zagrinjalo na žemljico poslala. Žalostni piš se igra z verhi zelenih dreves, ktere le malokdaj mila luna posrebrni. S tamnimi oblaki je prepeto celo neizmerno nebo — enaka tmina prebiva v sercu begajočiga Svatoboja ...« Ali pa: »Beli dan posrebri hrib in dolino. Ljubko sonce posije skoz gosto vrhasto drevje. U čistem zraku se strese sto in sto milih glaskov, kteri teko iz gladkih gerlečkov drobnih tičic — ko še zmiraj Svatoboj počiva ... Bister studenček šumlja izpod skalice sive in se zliva med ljubko dišeče cvetlice.« »In ko se zlato sonce zvečer od žemljice loči in ji k slovesu še milo zarjo po nebu razlije, kmalu vabi mila lunica zadovoljnega Svatoboja k počitku ali dolgo se ne more ločiti od zlatih zvezdic, krasnih lučic, katere tako ljubeznivo na žemljico kukajo.« — Oporoka Svatoboja se glasi: »Naj nad mojim grobom iste ptičice prepevajo svoje veselinke, ktere so mi v življenju u svojo senco vabile in isti potoček naj šumlja mimo mojega tihega stana«. ^[19]

»Pomladansko jutro je. Krilati prebivavci gostosenčnih borštov pošiljajo svojo milo pesmico v jutrohladni zrak i zbudijo mlado Lenčico iz sladkih sanj. Kmalu krasna devica pred belo hišo svojega očeta stoji. Hladni mili vetriček joj bije u lica okrogle, kterih rudeča boja se meri s krasno zarjo mladega jutra. Njeno živo oko se uzdigne u modro nebo, na kterom tu in tam rahel i tanak oblakec plava ko beli labudek ... Kar pozdravi zlatorumeno sonce snežne kope stermih gora, se razlije kakor zlato morje po hribih in ravninah i zabliska se tisuč i tisuč perlic po krasnih ljubkih dišečih cvetlicah. Kmalu opira rujno lični obrazek lepe Lenčice merzla vodica žuborečega studenca, ki svoje šumeče pesmice, svoje srebrne biserje spuša čez bele kamničke. Harmonija, ki se proliva u milom žuboru vodice, u migljanju cvetlic u dihanju sapic u koru tic, har­monija, ki veže i druži vse stvari, ki se pretaka od mične cvetke do životdatnog sonca, od svetov do svetov u celoj naravi, Lenčici srce topi u neznanom občutju ...« ^[20]

Enako ljubezen do narave vidimo v pesmi »Zmiraj krasna je narava«. Pesem je brez rim in opisuje naravo zjutraj, opoldne, zvečer in v noči.

Jezik v povestih Josipine Turnograjske nam kaže mnogo za­nimivega. Seveda je treba pri tiskanih spisih paziti, koliko je izpremenil urednik Janežič, oz. Razlag. Janežič je bil za čisto slovenščino, Razlag za ilirščino. V »Bčeli« in v »Zori« se jasno kaže ta razlika v vseh spisih, zato je tudi jezik v spisih Josipine Turnograjske po oblikah drugačen v »Bčeli«, drugačen v »Zori«. V zadnjih spisih se vidi, da je pisateljica študirala »metriko proze« in da je hotela spraviti ritem v prozo. Slovenska proza takrat še ni imela svojega sloga, niti svojih vzorov. Vsak je pisal po svoje. Splošno se na slog ni mislilo. Turnograjska je bila menda prva, ki je hotela v tem podati nekaj vzornega. Na to misel jo je pri­vedlo morebiti znanje jezikov. Že iz prvega začetka vidimo, da posvečuje jeziku posebno skrb. In značilno je, da najdemo v nje­nih spisih tako pogosto stavke ki spominjajo na Prešernov »Krst«. Prešeren ji je bil prvi vzor — pozneje so uplivali drugi zgledi. N. pr. Veronika to slišati ..., tudi ni mogla upati (prim. Preše­ren: To videt', mladenič se Urški približa). »Na tleh leže naj­močnejši stebri slavjanstva« (Svatoboj str. 58). (Prešeren: Na tleh leže slovenstva stebri stari). »Saj je pripravljen zadnjo srago svoje kervi za tebe preliti ...« (Izdajstvo in sprava str. 68). (Prešeren: dokler ni zadnja sraga kervi prelita ...) Beg Svatoboja spomi­nja na beg Črtomira: »In kakor, da bi se same nebesa take lju­bezni in sprave veselile se naenkrat oblaki ločijo in sonce zdaj zašije« itd. »Strašni boj je bil — bilo je mesarsko klanje« (Iz­dajstvo in sprava 67). Enako: »In ko bleda luna tisti večer izmed tamnih oblakov stopi, obsije okoli 20000 Turkov«, spominja na enak prizor po boju ob Ajdovem Gradcu... Tudi prizor slovesa v »Rožmanovi Lenčici«, ki se vrši na Bledu, spominja na »Krst«. Na Prešerna spominja tudi opisovanje narave in posamezni izrazi.

Slog v spisih Josipine Turnograjske je že s prvega početka jedernat. Stavki so kratki, odrezani. Zelo ljubi pisateljica razna epiteta, katerih mrgoli; rada rabi deminutiva (posebno v Svatoboju), kar skoraj kazi celo sliko. Njeni spisi so sploh nekake mi­niature, zato skuša tudi v jeziku izražati drobnost slike. Pozneje pa zapazimo njene poskuse, da imej tudi proza svojo metriko. N. pr. v Tverdislavu čitamo ta-le odstavek (str. 116): »Kakor spo­mladi na verhu snežnika odcepi se krogla kristalnega snega, in u doline valeče se primejo u vsakom hipu nove sestrice, da zmiraj večja zmiraj silnejša valina dere navzdol, dok da bobneči plaz u dolino prikruši pokopaje u grob ledeni imetje seljanov, življenje ljudij: tako je ljudstvo zdivjano, kterog množica se u vsakom trenutju narasa«. Ali se ne zdi čitateljici, kakor da bi čitala heksametre? Vidi se, da so besede nalašč izbrane in sestavljene v ritem, da bi izražale naval množice. Takih mest najdemo v zadnjih spisih več in se vidi iz njih, kako si je pisateljica predstavljala »metriko proze«. Upliv Koseskega!

Po svojih oblikah slovenska slovnica takrat še ni bila čista in stalna, zato vidimo v jeziku Josipine Turnograjske vse sočasne slovniške napake: gošava, terdoserčen, smert, clo, celiga itd. Tudi v tem je razlika med spisi v »Bčeli« in med spisi v »Zori«, kajti v »Zori« najdemo že štajersko-hrvaške-ilirske oblike, mogočnega, osveta, jednom, černoj itd. Tudi skovank ne manjka, dasi so mo­rebiti delo urednika — in ne pisateljice. Značilen je za ta razvoj zaimek: ta, ta, to. S početka najdemo ti namesto ta, ker se je menda čudno zdelo, da je za moški in ženski spol: ta. Zato najdemo ti človek, pozneje pa prevlada hrvatski: »taj«. Vkljub temu, da je imela takrat na jezik ilirska struja močen upliv in da je tudi Turnograjska imela Ilirce najprej za učitelje, pozneje za pri­jatelje, je vendar skušala pisati v čisto narodnem jeziku.

Umetnost Josipine Turnograjske je nežna, priprosta, tu in tam otročje naivna. Vendar iz vsega odmeva resna globoka misel, ki kaže idealno mišljenje pisateljice.

***

Konec. — Pomen. — Glasovi o Turnograjski v drugih naro­dih. — Glasovi o Turnograjski v poznejši dobi. — Oznanjevalka pomladi.

Pomen Josipine Turnograjske v slovenski literaturi ni bil po­sebno velik; ustvarila je premalo; ne moremo reči, da je uplivala, dasi je dala lep zgled. Presojali so jo različno. Presojati pa se more in mora človeka ne le po tem, kar je na papirju, ampak tudi, kar je v srcu. Da bi jo bili kdaj precenjevali, se ne more reči. Prav ocenjena pa še dosedaj ni bila in ne more biti, dokler ni izdana vsa zapuščina; tam se pokaže njena cena.

V začetku so bili Slovenci pozorni na svojo pisateljico in tudi drugod so pisali o nji. »Slov. Bčela« prinaša v junijski številki 1851 sledečo opombo:

»Slavnoznani spisatel in domorodec na Vogerskem Sloven­skem gosp. M. J. Hurban izdaja »Slovenskje Pomladi« mesečni beletristični časopis. U 4. zvezku tega časopisa hvalno spominja članek »Slavjanski mučenik«, ki ga je »Slov. Bčela« donesla 1. maja 1851. in u kterem je žalostna smert Vilka Šuleka, mladega Slo­vaka popisana«. Na koncu svojega sestavka pravi gosp. Hurban: Izrečemo naš globoki poklon, poln hvaležnosti, poln hvale in spoštovanja k žlahtnej dami, ker je tam na dalekom jugu ljubeznivo spomenula u serdcu milostnom brata od severja Tatranskega — mučenega zavolj vernosti k svojemu cesarju, zavolj ljubezni do svojega naroda, do nesrečne matere Slave. — Tako se tudi tam pri slavjanskih bratih pod Tatrami razlega hvala in slava sloven­ske pisateljice naše žlahtne Josipine Turnograjske...«

»Zora« leta 1853. prinaša ruski članek, ki ga je prinesla »Sjevernaja Pčela« (izh. v Petrogradu) v 66 štev. dne 21. ožujka 1852. o almanahu Zori iz l. 1852. Tam piše poročevalec (menda iz Gradca): V številu prozaičnih spisov, ki so v almanahu, najdemo povest o tem, kako je sv. Metod izpreobrnil k krščanstvu Borisa, carja bolgarskega ... to povest je napisala mlada deklica Josefina Urbančič iz Turnograda v Krajini. Krasna deklica, pravijo izdajatelji »Zore«, je vzgojena od matere v družinskih stvareh, toda pri njeni izobrazbi niso pozabili razviti darov, ki krasi ženski um tudi v družabnem življenju. Njena evropska izobrazba je ni odtrgala od njene narodnosti in dasi čisla tuje literature, piše v narodnem jeziku. Ta pojav je redek v tem kraju, zato je razum­ljivo, da izdajatelji almanaha, ko opozarjajo na njo čitatelje, opo­minjajo tudi na druge mlade slovanske pisateljice. Ena iz njih, 14 letna deklica, pod imenom Ljudmila pošilja s Štajerskega se­stavke v list »Slovanska Bčela« ...

Tako se je torej pisalo takrat pri nas in drugod. Pozneje je bila Josipina Turnograjska skoraj pozabljena, po njeni smrti so na­stopili Levstik, Stritar, Jenko in cela takozvana Glasnikova šola. To je bila nova velika pomlad slovenske literature; Josipina je bila le pomladanska cvetka, ki se je prikazala iz zemlje pri prvih solnčnih žarkih — in je izginila, ko so se začeli prvi pomladanski viharji. Oznanjala je pomlad, ki je sledila.

Dr. Rad. Razlag je pozdravil nastop slovenskega ženstva v javnosti v svoji »Zori« l. 1852. ^[21] Tam našteva v odstavku »Životopisi« vse naše takrat javno delavne in znane može, navaja njih dela in življenjepisne podatke z navdušenimi slavospevi (Bleiweis, Caf, Cegnar, Cigale, Ciringar, Danjko, Einspieler, Francelj, Janežič, Košar, Krempelj, Kvas, Macun, M. Majar, Miklošič, Murko, Muršec, Navratil, Pintar L., Prešeren, Bož. Raič, Robič M., Rudenaš, Simonič, Slomšek, Tosi, Trpine, Trstenjak D., Vogrin, Vraz St.). Nato pa preide k onim ženskim imenom, ki so bila takrat v javnosti znana. Tako-le piše^[22]: Slovanske domorodkinje. Domorodne deve! O čarokrasna milina in neizrekljivo razkošje za slovansko srce, ki se topi v nebeškem žaru mladega prvoletja, in oko se ne more nasititi pri pogledu na nežne rožice, ki jih škropi rajska rosa, ki jih vabi žarko solnce k mlademu življenju. S čim se more vsporediti vaše nežnomilo poslovanje, domoljubne posestrime? S svetlim žarom blede lune! Z bistrim sijajem zgodnje danice med neštevilnimi družicami! Z zlatoustno rujno zoro, ko odpira belf novi dan po dolgi, motni, mrkli nočni tišini? S prvim vse budečim žarom toplega solnca, ki vabi bilje in kali, mlado in staro v novo življenje? Ali s ptiči-slavci, ki v hladni senci širovejne lipe srcu tako drage žalostinke prepevajo? Ali z rdečimi, rajskodehtečimi rožami, ki se jih komaj nagleda in zrak se komaj nasiti, njih božansko milino? Ne, vse to niste! Ve ste navdušeni, od nebeške krasote starodavne majke vshičeni, na lahnih, zrakomodrih krilih plavajoči geniji Slave, ki brez prestanka letajo sem ter tja, da vzbude sorodne brate k življenju, da utolažijo v težkih mukah nesrečno deco, one v temnih ječah, da okrepe tru­dne roke, ki zidajo slavohrame, kujejo rudo znanosti in sejejo drobna semena po širokem svetu Slave. O bratje, čujte! Slušajte glasove teh angelov, da se Vam duh povznese v nebeške višine, v rajske višave, kjer kraljuje mati Slava; tam se sliši sladkojarni spev mladih vil, hčerk od vzhoda. Tam spletajo vence rujnolične deve, tam vežejo kite lahni angeli, da se ovenča svit uma, da se okrase hra­bra prša pravih sinov in hčera. Zlatojasno solnce nam vstaja, s slo­vanske zemlje se dviga gosta megla, beže divje zveri in ptice polnočnice, rodi se beli dan — probuja se staro in mlado k novemu življenju.

Vem predobro, da imamo na vseh straneh prostrane Slavije domorodkinje, ki jih je priroda obdarila z bistrim umom in z zdra­vim srcem, ki so razumele svoj poklic, da izvrše sveto nalogo slovanskih sestra; poznam nekatere po imenu, druge po njih bla­gih činih; toda ne morem drugače, kakor da govorim sedaj samo o slovenskih devah in o domorodkinjah v tem skoraj povsem za­nemarjenem kraju, kjer raste trnje in koprive, kjer cvete kokolj, da ne more dozoreti vsaka rastlina z zdravim srdom in s polnim semenom.

Lavoslava Kersnikova, ki je umrla v 17. letu svoje sta­rosti leta 1850. v Ljubljani, je bila obdarjena z občutljivim srcem za vse dobro in krasno, z izvanredno lepoto in sladkim glasom, s katerim je tako milo in čustveno pela slovanske pesmi, da se je oko nehote polnilo s solzami radosti. Tako šumlja bister vir iz pečine, tako žubori hitri potok po rajskodišečih, cvetočih livadah. Zdaj vživa mir v naročju majke Slave, ki jo je zgodaj, ah, prezgo­daj odpoklicala.

V »Slov. Bčeli« so se pojavile letos tri bčele: iz Turnograda na Kranjskem, iz Ljubljane in iz Ptuja, ki rade volje dele iz svojih zalog sladkega medu. Prva je: Josipina Turnograjska-Urbančič, vsestransko izobražena, navdušena slovanska prerokinja, katere spise, otroke bistrega uma in ostrega peresa, z velikim navdušenjem čitamo in zopet čitamo. Rojena je 9. julija leta 1833. v Turnu na Kranjskem. Rasti je visoke, kakor mlada jelka, vitko tenka kakor gorska Vila, duhapolnega obraza, žarnih modrih očij, belosvetlih las; duše nežno-čutljive, vzorovpolne, duh in srce, um in razum enakih nenavadnih silnih moči. Ona si je že prisvojila neverjetno množino znanosti in ved v naravoslovju, zgodovini, zemljepisju, računstvu in zemljemerstvu (geometriji)... Njej je dobro znano slovansko in nemško slovstvo, enako tudi klasična slovstva: grško in latinsko, katere jezike zna poleg slovanskih narečij ter se s čitanjem duševnih deL stare in nove dobe neutrudljivo izobražuje. Na glasoviru igra kakor malokdo. Kdo se ne spominja radostno njenih spisov pod imenom »Turnograjska« v »Bčeli«, ki so tudi naše brate na visokih starodav­nih Tatrah na njo opozorili? Brez laskanja in pretiravanja morem torej reči, da je ta domorodkinja veliko čudo med slovanskimi devami. Poleg tolikih inostranskih znanosti se vendarle ni odtujila in izneverila svojemu bednemu narodu, kakor vidimo, da to dela sto in sto nevrednih Slave hčerij. Zakaj ne? Ker ji um in srce živi. Njeno obnašanje je priljudno in resno, ona je navdušena Slovanka in že na vedrem čelu in v bistrem očesu se ji more videti njeno notranje duševno življenje, ki neprestano razpleta globoke misli, ki se vedno v jasni domišljiji bavi z nebeškimi uzori. Njena, zibika se je zibala pod visokim Storžičem, kjer pihljalo vedno čisti vetrovi, blizu starega Triglava, ki že več kot tisoč let gleda nesrečo in bedo slovanskega naroda in vabi otroke Slave v živ­ljenje. Vzrastla je ta rojena sestrica modrih devic v družbi in pod varstvom svoje blage matere, ki je obvarovala ta krasni biser onih stranskih potij, na katera družabno hlepenje današnjega veka tolikrat zagazi. Slava, Slava Tebi, draga deva... Glejte tu mlade go­spodične, zrcalo, v katerem se morate ogledati, ako imate resno voljo za splošno in osebno srečo. Vaše delovanje, vse trude in muke, bo zgodovina zapisala z zlatim peresom v knjigo večnih spominov.

Druga je A. O. (Vekoslava Oblakova ?), ki je iz Ljubljane pri­letela v uljnjak mlade »Bčele«, da pomore posestrimi pri težkem delu, svesta si važnega našega pregovora: kamen do kamna pa­lača, zrno do zrna pogača.

Tretja »Ljudmila«, komaj 14 let stara, nadepolna J. L. G. ...kova, je priletela iz Ptuja, starega mesta iz štajerskih ravnin, da prinese medu iz one zemlje, ki že dolgo zdihuje v tujih okovih. Gotov znak nastopajoče pomladi je to, kadar se roji grejejo na solnčni toploti, kadar iščejo prve rože mladega leta, da prineso mile glasove matici — kraljici, ki skrbno čuva bele dvore, dedščino svoje dece. Ne opešajte, drage sestrice, dokler se vam ne ovenča glava z belo-modrim-rdečim cvetjem za zasluge rodoljubja. Med tem pa sprejmite vse znane in neznane pozdrav Slave in pobratima, in bodite uverjene, da bomo vas kot predhodnice boljše, srečnejše bodočnosti verno in zvesto nasledovali... »Nazori, ki jih razvija dr. Razlag v tem svojem pozdravu prvim slovenskim »domorodkinjam«, ki so nastopile po l. 1848. v naši javnosti, in slovenskim narodnim ženam sploh, odgovarjajo onemu romantič­nemu naziranju o ženstvu, ki ga je imela visokoleteča pesniška doba v prvi polovici preteklega stoletja. Žena tu prehaja v ono nadnaravno bitje, ki ga je oboževala srednjeveška viteška roman­tika, ona stoji visoko nad svetom in pesnik vidi v nji vrhunec popolnosti. Ona gospoduje »čez vero, misli, delo« (Prešeren). Ona je poosebljena ljubezen, poezija, božanstvo. Jan Kollar, češki pesnik, katerega zvesti učenci so bili naši Ilirci, je izpremenil svojo Frideriko, ki je bila bo rodu Nemka v »Slave hčer«. Tam v nemški Jeni pod lipo je našel to hčerko nemškega pastorja in nji na čast je nastala knjiga »Slave hči«, ki se nam v nji kaže roman­tični slovanski svet, nebesa in peklo. Po smrti je prišla »Slave hči« v slovanska nebesa in tam je videla one Slovanke, ki so ostale zveste materi Slavi. Takih Slovank si želi dr. Razlag posebno zdaj, ko je prišla nova pomlad. One naj bodo »geniji Slave«. Žal, da ni mogel imenoma našteti več nego štiri. Leopoldina Kersnikova je bila hčerka profesorja in je nastopala od l. 1848. kot pevka in kot igralka na odru v Ljubljani. Druga ženska imena te dobe so izginila v pozabljivosti. Svobodno navdušenje l. 1848. je našlo svoj odmev tudi med slovenskim ženstvom v Ljubljani, žal, da je to vse prišlo nepričakovano — in je kmalu prešlo. — Drugi dve imeni, ki jih navaja Razlag, sta se pojavili v »Slov. Bčeli« in sta z njo l. 1853. izginili — brez večjih del.

Kako je vplival nastop Josipine Turnograjske na naše ženstvo, nam kaže pismo, ki ga je poslala Milica Ž. uredniku »Slovenske Bčele« A. Janežiču. V štev. 11. (z dne 11. marca 1852) je pri­občil Janežič pesem »U spomladi« od Milice Ž. Pesem popisuje prirodo v pomladi in se začenja tako:

Krasne naše so gorice,
žtak veselo zelene, zvončki, pevčice, zlatice
cvetke ženejo mlade.

Zadnja kitica (10) se glasi:

Vedno stari Bog saj biva,
zvezde nam še svetijo,
val valove naj spodriva, —
upa rožce še cveto! —

Pod črto pa čitamo sledečo opombo:

»Ponaglimo se uverstiti pričujočo mično pesmico, ktero je nam pred nekaj dnevi mlada iskrena domorodkinja iz Kranjskega poslala. Lepo znamenje, da se domorodni duh tudi med našim krasnim spolom čedalje bolj zbuja in razvija. Priložen je bil sledeči listič:

»Sprejmite tudi iz naših krajev vzbujeni glas majke Slave; dalječ u naših gorah sem začula mile glase Josipine, cvetice na­šega spola. S tako mičnimi glasovi vzbuja vse nje posestrime Slovenke za domovino, da se pri vsi svoji nemogočnosti vendar nisem mogla zdržati nje vzbujajoči ljubezni odpisati. Tukaj mala poskušnja, ako jo uverstiti blagovolite, da tudi ona začuje, da nje besede niso v veter govorjene, da zaznade, kakšen duh pri nas u »raju Slovenije« biva. Ako ta mala skušnja svojo pot doseže, mi boste dovolili, da u bodoče še kake veče stvarice pošljem. Živeli Slaveni!« — Serčno prosimo za obljubljene reči. Prav radi jih bomo po »Bčeli" razglasili.« 

Uredništvo.

Ta Milica Ž. ima pozneje še par pesmi v »Slov. Bčeli«. V štev. 27. čitamo njen sonet:

Slovenkam.

Sestrice drage, ene domovine,
slovenske može težka sila vstanja,
nevihte jezi lipa se že oklanja,
branite jo, da treskom ne pogine.

Tudi v naše persa glas ljubezni šine,
za krepko bran očestva, domovanja,
iz nježnih pers navdušja kal poganja,
preblagi kal ljubezni očetvine.

Moža pogum vladuje naj v prostoti,
pa nježno ljuba ljub'mu se ovije,
braniti serčno v boja ga gorkoti,

pustite ptuj'šne kras v nemar slepije,
v domačih šeg se lepšajte krasoti,
častite prešlih časov bogatije.

Toda ta glas Milice Ž. je bil skoraj edini odmev, ki se je oglasil med slovenskim ženskim svetom. Tudi Josipine Turnograjske v tem (zadnjem) letniku »Slov. Bčele« več ne srečamo, tako da opravičeno toži »Prijateljski dopis« iz Gradca z dne 28. julija (str. 263): Kje so naše domorodkinje, katerih spise smo s takim nav­dušenjem sprejemali? (Dopisnik poroča, da je v narodnem življenju »kar se javnosti tiče, velika suša zavladala«. Zdihuje nad tem, da »nam jedini naš leposlovni slovenski list »Bčela« le samo životari zavoljo slabe podpore«.) Res je »Slov. Bčela« na koncu leta prenehala izhajati in Josipina Turnograjska je prihodnje leto sodelovala pri Razlagovi »Zori«. Edino na strani 300 najdemo med »Zmesjo« sledečo vest: Naši nadepolni pisateljki gospodični Josipini Turnograjski je poslal ruski pisatelj Galanzov iz Petrograda svoja tri dela: »Slavjanski element v Greciji«, — »Rostislav Mihajlovič, ruski udjelni knez na Dunaji« in »Vek bolgarskega carja Simeona«, zadnje po­sebno lepo na prekrasnem papirju (1852.) natisnjeno v znamenju posebnega spoštovanja do nje zavoljo njene učenosti in posebno zavoljo njenega izverstnega spisa v »Zori« l. 1852. Na str. 8 piše A. J.(Janežič) v »Zori« (za l. 1852). »Znotranja in zunanja oprava »Zore« je prekrasna, jezik živahen, poln slovanskega duha. Serce se ti širi, ko prebiraš mične povesti, nježne pesmice, in druge zgodovinske i životopisne čertice od naših najslavnejših lepo­slovnih pisateljev: L. Tomana, Razlaga, Raiča, Vinkoviča i po­sebno navdušene prorokinje slavjanske Josipine Turnogradske. Nje povest »Boris« se pred vsemi odlikuje!« Ta poklon je bil gotovo lep in je imel svoj poseben namen: pridobiti pisateljico za na­daljnjo sodelovanje pri »Slov. Bčeli«. Zakaj je v letniku 1852. ne najdemo več, se ne da pojasniti.

Enako važen je bil nastop Josipine v našem društvenem ži­vljenju. Društvene prireditve so bile dokaz naše kulture. Tu se je kazala naša umetnost. Odkar se je (od l. 1848) osvobodilo na­rodno društveno življenje, je bila s tem dana prilika, da se je narodna misel širila z inteligenco. Že zgoraj smo navedli del po­ročila o »prvi slovanski besedi v Gradcu«. Zanimivo je, da je bil ravno Gradec — med prvimi. Čujmo navdušenje poročevalca:

Perva »beseda« v Gradcu.

23. marca 1851.

Doleti me, kakor bi se bil en košček z modroga neba odtergal z višnjevega barvila s polmescem in zvezdo in me pelje naprej mi sijaje do neke sobane in odpre mi nje vrata: eto ti veselja — sbrana je tu vesela jasnolična složna slavjanska množica, ki je pribežala kakor v zavetje sem v sobano, se navdajati premilih materinih glasov, na perutah čudotvorne pesmi se vzdigovati više in više iz tišav in težav — Slavjanstvo obdavajočih. Ozri se predragi čitatelj v duhu z menoj okrog in serce ti bode veselo zaigralo — sloga tukaj brati — ozri se zdaj na zvišan oder in zagledal bodeš lepo družbico, kakih 40 mladenčev, ki zaženejo veseli, krepki, zavesti poln glas: »Bratje Slovenci smo, svobodo ljubimo« ... itd. Done in done naprej in se stopnujejo pomembne besede v razburjene persi, v razžarena serca, ki se sledne tujstva zaveze odtergujejo in presladko vzibujejo sanjajoče si domovine krasne stane, majke Slave čverste narode, neprecenjeno vživanje svobode, ki z mirom združena povzdigne narode na stopnje mo­gočnosti. Lepa, prav lepa je ta pesem; primerno so g. Malavasičeve budivne pesmi od g. Tomaževiča vglasbene. Pa dalje nadalje slušaj moj ljubi spremljevalec in draga spremljevalka, posebno ti ko bodeš nekaj prav veseloga, posnema vrednoga slišala. Ogromni junaški kor posumi in stopi na oder nadepolni mladi Čeh g. „Böhm" in svira tako milo, tako čisto, tako zanimivo na postranici, da glaski iz nje izpeljani teko v persi kakor goreči žarčki, kakor srebernodoneče travne kapljice, ki v srce padeče topijo že tu in tam tičečo zadnjo ledino. Izliva in zvija se premila pesem »Kje dom je moj« v družbi z drugimi češkimi pesmami iz postranice in veliko slave izverstnemu prišalcu probudi. Potekali so mili glaski in izbudi se prekrasni čveterospev »Življenje«, besede g. Potoč­nika, — napev našega pervega složitelja g. Riharja«. Takoj na to stopi na oder počasnega koraka zamišljena Polakinja g. M. Ozre se z orlovim gledom po tihi množici in stopi ji iz očesa solzica — »ojčizne«. Dahne in izlije iz prepolnih pers prečudne glase; pesem se dviga in pada, se širi in stiska, se terga in vjema, se berzi in pomudi — se zažene in pade in neha; zdih in zdih in sveršena je »polska« ... Kakor bi hotla propaden up, potlačeno srce povzdigniti ... Na to zagromi zdaj iz krepkih pers celoga kora »Husitska«. Kaka pesem: Up in nada se vezeta, slutenje in hre­penenje se jedinita — žile se napenjajo — serce se širi — moč telesa raste in hoče skipeti nad vragom, ko se složivajo, milujejo, si napivajo, se nagovarjajo v pogumu od sile napadani bratje. In povzdigne se slednjič molitev k Bogu za pomoč in zmago. — Vse je pretreseno in petje zastane. Čas tihoga premišljevanja nastopi, pervi del besede je sklenjen. In ko vse zamišljeno svoje misli in želje si zbira v skritem osrčju — zašumi veličanska pesem celoga kora »Zvonikarjeva« in povzdigne zopet zaup v nebesa. Pesem in napev od gosp. Potočnika sta enako izverstna. Pelje nas nazaj v mlajši leta, v prekrasne slovenske domovine, kjer se tako milo razlega petje zvonov po cvetečem polju in kliče pridne pobožne Slovence in čiste Slovenke v bele cerkvice. Rahlo objema čutljive serca milo — veličanska pesem. Priveze se ji fantazija od gosp. Kaspara, mladoga nadepolnoga Čeha, ki tako zaganja lok po stru­nah, da njih glasovi čisti in ojstri, mili in polglasni kakor solnčni traki prešinejo serce. Tiho je tožila, glasno se zopet serdila matka sviralj »vijolina«. Slava in slava je donela g. Kasparu. In priklene se »fantazija«, četverospev »Strunam«, besede dr. Prešerna, napev Kamila Mašeka. Tu je mlada, glasov navdana, od Boga bogato obdarjena duša v glasove izlila občut, ki se je v nemilo ranjenim sercu nesrečnega „pevca" zaganjal semtertje — ki je rasel in rasel, dok da je v preobilu ga zamoril. Prav primerno je to v pesmi vglaseno; tuga, bridka žalj, pekoča tožba in brezup sledijo v nji in se spuščajo k »neusmiljeni«. Neizrečeno mil spominj in usmiljenje do nesrečnoga — nevmerjočega pevca v persih ostane, s katere je bila ta pesem.

(Nato sledi nastop Josipine Turnograjske, ki smo ga zgoraj podali).

Nasledila je tej krasni pesmi »Zapuštena«, slovaška pesem. Iz čisto slavjanskoga vira se proliva in tako serce zaliva, da se hoče v tugo v žalost v nji izrečeno potopiti. Vzdigne se še, ko v spominju se zapušeni enmalo poveselijo glasi, pa le bolj globoko pade, ko se zvižajo v strah groba. Mutno serce zapusti ta pre­krasna — ena najlepših slavjanskih pesmi. Vse je bilo ob nji prepadeno, vse otuženo, meni pa le se je zdela žaljovanje — Matke Slave po zgubljenih sinovih in nezvestih hčerkah. — Da ni brez upa — da ni tužna zapustila množica »besedo«, vzdigne se zdaj celoga kora tak pogumno, tak krepotno, tak složno »Slavska reč«, da je vse pretresla, vse prešumela. — Vse se začne gibati, nada se spet zbuduje, zavest moči ji je porok nje izpolnjenja — srečne prihodnosti. Ni se smela skor jenjati pesem — ki svoje slovo v svojem imenu nosi. In tak je bila, tak je govorila, budila »perva slavjanska beseda« v Gradcu.

***

Iz tega ilirsko navdušenega poročila vidimo, kaj je pomenil takrat nastop narodne žene — umetnice v javnem društvenem življenju. Podobni večeri so se v Gradcu ponavljali — toda od. l. 1852. se že čuti nemški pritisk — mrzla slana je padala na mlado cvetje našega narodnega življenja. Josipina ni več nastopila. A njeni »Občutki« so se peli še pozneje. Fr. Malavašič poroča o Vodnikovi slavnosti v Šiški na Svečnico l. 1858., da so se »med pevci in pevkami kaj jako obnašali gosp. Bučar, Majer, Böhm in Hudobivnik, gospodični Majerjeva in Rajerjeva. Poslednja je pela »Občutke« tako milo in tako izverstno, da sem si mislil, da kliče z budivnimi glasi njo, ktera je zložila to pesem, nazaj med žive, ktere je mogla v cvetoči mladosti zapustiti v žal domovine,, ki obžaluje prezgodno smert svoje edine pesnice«. Tako je odmevalo delo Josipine Turnograjske v tedanji dobi.

Čas njenega javnega dela je bil prvi val svobode, ki je zadel ob našo zemljo. Bil je to čas velikih nad. Mislili smo, da so že svobodne naše roke, da moremo iti solncu nasproti. Toda Bachov sistem je kmalo zadušil pomladno cvetje, ki je vzrastlo iz semena l. 1848. nasejanega. Večina društev in listov, ki so nastali v tej dobi, da bi krepili narodno življenje — je prenehalo. Naš dan svobode še ni bil prišel in naše sile so bile še preslabe. Josipina ni dočakala tega razočaranja.

1. Gl. Ljub. Zvon l. 1884. str. 349. – Dom in Svet l. 1899. str. 21.
2. Gl. Ljub. Zvon l. c.
3. Gl. Dom in Svet 1899. str. 321.
4. Gl. Glaser: Zgod. slov. slovstva III. str. 82.
5. Gl. Grafenauer: Zgod. nov. sloveti, slov. II. str. 209.
6. Gl. Murko: Einflüsse auf slav. Romantik. I. s. 275.
7. Dom in svet. 1899.
8. Gl. Šurmin: Preporod 103—104. Istotam. V Zagrebu se je osnovalo celo »Narodno gospodinjsko društvo« 
9. Slavjanski mučenik. V Slov. Bčeli, majeva štev. l. 1851.
10. Gl. Murko: Deutsche Einflüsse.
11. Andr. Praprotnik piše o tem zakonu: »Obema cvetela je najlepša in najmilejša pomlad človeškega življenja. Poročila sta se v pravi pesniški ljubezni 22. septembra l. 1853. To je bil zakon, ves posvečen pesništvu. Kmalu po slo­vesni poroki v očetovem gradu na Turnu, sta presrečna zakonska šla v Gradec, kjer se je dr. Lovro Toman dalje izobraževal v pravoslovju. Tu se je Josipinin duh še višje povzdigoval in dosegel najlepše čednosti in bistrosti slovenske soproge.« 
12. O njeni smrti je poročal dopisnik M. M. (uršec) iz Gradca v »Novicah« (1854. 47.) sledeče: »Lepa zvezda je bila prisijala na naše obncbje, prijazno je svetila, nade-polne žare razlivala. Veselo smo jo gledali in se je radovali — ali Bogu bodi potoženo — naša mila danica je prerano ugasnila: Josipine Turnograjske ni je več. — Hipoma se je raznesel glas po Gradcu, žalostni glas o smrti njeni. Neznanci pomilujejo mlado v dvajsetem — oziroma enoindvajsetem — letu umrlo gospo. Slavjani pa objokujejo nenadomestljivo izgubo. Vse polno jih pride h pogrebu, svoji miljenki zadnjo čast izkazali. Bivša družba slovenska se zdi znovič zedinjena, omlajena, pomnožena. Po cerkvenem blagoslovu jej pred odvožiijo zapojo rojaki latinsko otožnico. Trije duhovniki in žalostna glasba spremljajo številni sprevod. Po pokopu na Št. Lenartskem pokopališču pa jej v slovenski pesmi odpojo otožno slovo in večni mir. Nje grob tukaj bo našincem predrag kraj, nje mili spomin bo nam v blagoslovu živel.«
13. Gl. Dom in Svet l. c.
14. Gl. Šurmin: Hrv: Preporod str. 47.
15. »Marula« je bila znana v slovanskem svetu, ker jo je češki pesnik Jan Kollar ovekovečil v svoji »Slave hčeri«. Tam jo namreč najdemo med onimi slovanskimi junakinjami, ki so vsled svoje hrabrosti prišle v slovanska nebesa. Sonet se glasi
    
    

    Tu v šestem krogu slavljencev so stale
    junakinje, ki v brambo domovine
    može so spremljale in svoje sine,
    in z njimi so se hrabro bojevale.
    
    Med njimi v slavi one so bleščale,
    ki bramba devina slavi njih čine,
    Marula, hči slovenske pokrajine
    in one, ki so v Carigradu pale.
    

    Kollarjevo ime je bilo Josipini dobro znano. Saj je bil to pesnik slovanstva. Ko je leta 1852. umrl, je prinesla »Slov. Bčela« nekrolog. Bil je oboževan od svoje dobe. Marulino junaštvo opeva tudi jugoslov. pesnik Kašič-Miošič v svojem »Razgovoru ugodnem«.

16. Kakor vidimo, je zajemala Josipina Turnograjska zgodovinske snovi iz vseh slovanskih narodov. To je bilo tem lažje, ker so tedanji časopisi prav o starejši zgodovini Slovanov mnogo pisali.
17. Tverdislav, Zora 117.
18. Tverdislav, Zora 118.
19. »Svatoboj puščavnik« str. 52.
20. »Rožmanova Lenčica« 131.
21. Gl: „Zora" jugoslovenski zabavnik za godinu 1852. v Gradcu.
22. Njegovo ilirščino sem nekoliko poslovenil. Pis.