Jožkove sanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jožkove sanje.
P.
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
Izdano: Mladika 2/4(1921) 60
Viri: dLib 4
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Malemu Jožku se je sanjalo, da vidi lastavico.

»Pojdi sem,« ji je rekel, »se bova poigrala!«

»Ne grem,« je rekla lastavica.

»Ti bom vjel muho,« je silil Joško.

»Jih znam sama bolje loviti, kakor ti,« je odgovarjala lastavica.

»Pojdi!«

»Ne grem.«

»Zakaj pa ne?«

»Zato ker si poreden.«

»Nisem ne poreden,« se je branil Joško.

»Kdo je bil pa včeraj našeškan, kdo?« se je smejala lastavica.

Joško je napravil majhno šobo, zameril je. Toda še se je branil. Pogledal je tičico izpod čela in rekel počasi:

»Včeraj sem bil poreden, danes sem pa priden!«

»Kdo ve?« se je spet smejala lastavica.

Zdaj je bilo pa Jošku preveč Namršil je obrvi, jezno pogledal lastavico ter ji zabrusil:

»Tiho bodi ti, ki muhe ješ!«

Tedaj pa je lastavičina glava jela rasti in rasti. Črne oči so bile strašne in so postajale vedno večje ... Toda Joško je kmalu videl samo še odprti kljun, ne kljun, žrelo, ki je zijalo in ga hotelo pogoltniti.

In — — — Joško se je prebudil, ves trd od strahu.

Ravno še pravi čas, drugače bi ga bila lastavica požrla.