Jožef, zvesti, ben David

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jožef, zvesti, ben David: Biblična povest iz Kristusovih časov
Henriette Brey
Prevajalec: Pavla M.
Izdano: Vigred, 6/1–12 (1928), 4–7, 28–30, 55–58, 75–78, 105–107, 125–129, 150–154, 172–176, 203–206, 220–225, 246–251, 272–278
Viri: št. 1 2 34 5 6 7 8 9 10 11 in 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

I.[uredi]

Svetlo jutranje solnce je spustilo svoje žarke na široko se raztezajoča poslopja velikega templja. Žarele in lesketale so se zlate kupole in kot snežnik se je svetil beli marmor.

Visoko marmorno stebrovje je držalo oboke Salomonove ali kraljevske dvorane, skozi katero sta se, v živahnem pogovoru, sprehajala dva moža.

»Ti, Jožef, sin Davidov, si se torej, odločil, da ne boš več posečal mojih predavanj? In to baš sedaj, ko smo prišli do velikega preroka Izaija?« je vprašal sivolasi Hilel, eden najmodrejših učenikov Izraelovih, svojega komaj devetnajstletnega spremljevalca.

»Mojster,« je odgovoril mladenič potrto, »ti veš, kako težko mi bo, ko ne bom smel več prisluškovati tvoji modrosti. Ali saj veš, da nas je zadela nemila usoda. — Obubožali smo.«

»Kaj meniš, da sem kramar, ki prodaja svojo učenost zgolj za srebrnike? Najbolj nadarjen si izmed mojih učencev in meni si postal najljubši. Brez denarja prideš lahko k meni — kolikorkrat hočeš.«

»Zahvaljujem te, rabi,« odvrne Jožef, »delati moram, da se preživim.«

»No, potem pa prihajaj k meni zvečer ali pred Soboto!«

Proseče ga je pogledal Jožef. »Mojster, kaj si pozabil, da se hočem izseliti v Nazaret, tam v Galileji, kjer sem podedoval hišico po materinem sorodniku?«

»V resnici misliš zapustiti rojstno hišo svojih dedov? Ti, potomec Davidov? Četudi je tvoj dom obubožan in zapuščen — ne prepuščaj ga svojim bratom; kajti oni ga bodo gotovo popolnoma upropastili.«

Mladenič je povesil glavo in dejal s tihim, tresočim se glasom: »Prav zaradi mojih bratov ...« — dalje ni mogel.

»Slišal sem o tem,« se je ujezil Hilel, »kako te preganjajo in zaničujejo, ker se preživljaš sam, z delom svojih rok. Oni pa so ošabni in leni. Kdo pa jim je dal pravico — zaničevati delo? Kaj ni pri našem narodu rokodelstvo spoštovano? Saj se ga je moral učiti celo sin Velikega duhovna, ker tako določajo postave. Kaj nisem tudi sam cepil drv v svoji mladosti, prav tako kot rabi Akviba? Ali ni bil rabi Johan izdelovalec sandal in rabi Izak Nanaha — kovač? Ne veš, da jezikovni učenjak Jonatan ben Uziel sedi ob statvah? Ne, ne delajo prav tvoji bratje, ko te zasmehujejo! ... Toda, pusti jih!«

»Mladi so še in veselega značaja, pa mislijo ...«

»Ti si dosti mlajši, pa vendar te že diči resnost moža in tudi zapovedi Gospodove ljubiš in spoštuješ. Veš, Jožef, preveč prizanesljiv je bil tvoj oče proti tvojim bratom. Ako oče sina ne kaznuje — ga zaničuje! Tvoji bratje delajo mrtvemu očetu prav malo časti. Njihov konec bo slab, kajti Salomon pravi: Usta pravičnikova mnoge pouče; tisti pa, ki ostanejo nepoučeni, umro, ker so revnega duha. Ti sam si pravi potomec Davidov. Vsled tega, moj sin, ostani ob zibelki svojega rodu! In če boš pripeljal enkrat domov prav tako plemenito ženo ...«

Močna rdečica je zaplula mladeniču v obraz. »O, rabi Hilel, jaz se ne bom nikoli oženil! ... Jaz ... mene vleče v samoto.«

Starčku se je nekoliko stemnilo čelo in neverno je zmajeval z glavo, ko je vprašal: »Ti, sin Davidov, se ne poročiš? Pa ne da bi mislil ogrniti spokorni plašč Esejcev, ki žive neporočeni v skupinah v Engadiju ob Slanem morju, in oditi k njim?«

»Ne, ne,« je skoro prestrašeno odvrnil Jožef. »Kako bi se mogel smatrati vrednega, da bi živel skupno s temi pobožnimi možmi? Le tiho hočem živeti sam zase in s svojo skromnostjo služiti Bogu ... O mojster, moja duša hrepeni po Bogu, po živem Bogu! Žene si ne želim. Po zapovedih božjih se hočem ravnati vse življenje. Saj si me ti sam učil, da je dobro pripadati Gospodu in le njemu samemu služiti ...« Proseče je zrl spoštovanemu učeniku v obraz.

Medtem sta bila dospela zopet do zlatega vhoda in sta tam obstala. Krog njiju je bilo zelo živahno. Ljudstvo je prihajalo in zopet odhajalo. Nekateri so molili, drugi darovali. Rabiji, s svojimi učenci, so se sprehajali po hodnikih. Med njimi so vedno švigali sem in tja Natinejci (tempeljski sužnji za nizkotna opravila) in belo oblečeni leviti. Iz templjeve notranjosti pa se je čula prijetna melodija harf: Slavospev pred prestolom Jehove.

Ne meneč se za vse to vrvenje, ki ju je obdajalo, je odkrival dobri mladenič ljubljenemu učitelju skrivno željo srca — živeti deviško ...

Sivolasemu možu je bila ta želja, katero je gojil njegov učenec, nepojmljiva. Zamišljeno ga je opazoval. Pred njim je stal mladenič, lepe, pravilne rasti. Vse poteze obraza so bile prikupljive — odkrite. Na visoko, plemenito čelo so padali veliki temnorjavi kodri. Iz vdanih rjavih oči je plamtel ogenj odkritosrčnega navdušenja. Hilel sam je vedel, da je njegov ljubljenec moder in duhovit. Poznal je njegovo čisto dušo, zvesto in globoko čutečo, ki ni poznala ne zavisti ne sovraštva in ki se ni zavedala svoje Velike vrednosti. Resnično, pravi potomec Davidov, ta Jožef iz Betlehema! ... In prav iz Betlehema ima priti odrešenje! Po preroških napovedih se je že bližal ta čas. Čudno! Kadarkoli je Hilel razmišljeval o tem, vselej so mu misli uhajale k Jožefu. Kaj če ni Jehova izvolil tega mladeniča ...?

Položil mu je roke na rame: »Ne Jožef, ne smeš ostati neoženjen! Sinove moraš podariti Gospodu! Mogoče, da je Jehova ... Morda je ravno tebe določil za nekaj velikega.«

Smehljaje je odmajal Jožef z glavo. »Oče, ti veš, da sem reven in ubog.«

»Kaj pa tvoj rod — ga nič ne ceniš? Iz hiše Davidove bo prišel Odrešenik!«

»O, rabi Hilel,« vzklikne hitro Jožef, »ti sam si Davidovec! Mogoče je Jehova določil tebe, ali pa tvojega sina Simeona ...«

Hilel je zanikal: »Jaz sem le potomec babilonske veje Davidovcev. Saj veš, to je tista stranska linija, ki je po zasužnjenju ostala v Babilonu. Šele moj oče se je priselil v Judejo! Ko sem bil še majhen, so me zasmehovali z »babiloncem« ... Toda, kaj pa je to?«

Ob zlatih vratih se je natrpalo množice. V tempelj je prihajal svečan sprevod. »Nova tempeljska devica prihaja,« so šepetali okrog stoječi.

Ta deklica je morala biti iz bogate hiše, kajti pred njo so vodili celo čredo daritvenih živali, s cvetjem okinčanih. Sledili so hlapci in dekle in, kot se je domnevalo, nekaj sorodnikov. Zadnja je prihajala s starši mlada deklica, praznično oblečena, z belim venčkom v razpuščenih plavih laseh.

Deklica je štela komaj štiri do pet let; toda njen nežni obrazek je očitoval izredno krepost in svetost. Veselo pričakovanje in hrepenenje jo je vso prevzelo. Stopala je med očetom in materjo, vedno pol koraka pred njima in zdelo se je, da ne hodi, temveč da jo nosijo nevidne peroti. Ni pogledala ne na desno ne na levo, njen pogled je imel pred seboj eno samo točko — tempelj.

Kot vkopan je stal Jožef, ko je opazoval to sliko. Nikakor ni mogel odtegniti pogleda od lilijsko čistega obrazka. Je li človeško ali nadnaravno bitje?

Prevzelo ga je nenavadno sveto spoštovanje, kot ob nenadnem odkritju nečesa silno velikega, svetega. »Prav takšni morajo biti angeli, kadar se v človeški podobi mudijo na zemlji,« je vzdihnil Jožef.

Tudi učeni rabi je strme opazoval tujo deklico, ki se na prvi pogled ni razlikovala od drugih, a ga je vendar namah osvojila s svojim nenavadnim vedenjem. »Lilija iz teh dolin, roža Saronska,« je mrmral. »Da, Jehovino izbrano ljudstvo ima med seboj še žlahtne cvetke.«

Ko je bil sprevod že mimo, se je šele ozrl na starše. Stekel je za njima, kajti spoznal je bil svojega nekdanjega prijatelja in njegovo ženo.

»Pozdravljen Joahim! In ti Ana! ... In to je vajina hčerka, katero pošiljata v tempelj? ... Bog te blagoslovi, dete moje, tebe in tvoje starše!«

V živahnem pogovoru jih je spremljal Hilel prav do korintskih vrat.

Ves navdušen se je vrnil k Jožefu, ki je ostal tam, kjer ga je bil zapustil.

»Oprosti moj sin, da sem te pustil samega. Tako nepričakovano sem uzrl svojega prijatelja Joahima ... Si videl otroka? ... To je Mirjam, njegova hčerka. Prideljena bo tempeljskim devicam. Ona je otrok milosti, kajti Bog jima jo je podaril že v visoki starosti ... Toda saj gotovo poznaš Joahima? Tudi on je iz hiše Davidove.«

Jožef je bil videl le otroka. Vprašanje ga je vzbudilo kot iz sanj. »Joahim?« je vprašal in razmišljeno potegnil z roko preko čela. »Seveda, en Joahim je bil v našem sorodstvu; toda odšel je bil proti Seforisu.«

»Da, da, to je on! Odšel je tedaj na ženin dom, ko so tam umrli njeni starši. Ali bi ga ne hotel pozdraviti?«

»Ne, ne, nočem motiti,« se je branil mladenič. »Oni nosijo blagoslov Gospodov, jaz pa sem le ...«

Jožef je prijel spoštovanega učitelja za roko in jo je hvaležno pritisnil najprej na čelo in potem na prsi. »Rabi Hilel,« je prosil ginjeno, »blagoslovi me in pusti naj grem v Nazaret, kjer hočem v samoti služiti Bogu in ga prositi za Mesijo.«

Starček ga je žalostno pogledal. »Ti torej hočeš! In v zaničevani Nazaret? ... Sin mojega srca, težko te bom pogrešal. Kot pelin ustom, tako je grenka moji duši ta ura slovesa.«

V Jožefovih očeh so se lesketale solze. »Dobri mojster,« je šepetal, »vedno si bil dober z menoj, ubogim nevednežem. Zahvalim ... zahvaljujem te. Tudi meni je slovo od tebe silno težko. Naj ti Eloah da plačilo, katerega je sam obljubil!«

Tudi Hilelu so se zasolzile oči. S tresočo se roko je grebel po bradi, ki mu je segala skoro do pasu.

»Zgodi se! Pojdi z Bogom, moj sin!« K blagoslovu je položil obe roki na sklonjeno teme poslavljajočega se mladeniča.

»Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov naj te blagoslovi! Služi v samoti Jehovi! ... Jožef, več kot sedem in pol desetin let sem že živel, toda nikoli nisem videl pravičnikov stalno v stiski! Zdi se mi, da namerava Bog nekaj posebnega — velikega s teboj!... Pojdi torej v miru!«

Poln ljubezni in spoštovanja je pozdravil Jožef še enkrat svojega učitelja, nato je odšel.

Hilel je gledal za njim. Kot v sanjah sta se mu prikazala — ta mladenič in mala Mirjam, hčerka iz rodu Davidovega... Toda ne, iz Betlehema pride Mesija ... iz Betlehema ...

In Hilel, kojega mehka duša je ohranila živahno hrepenenje po sreči Izraela, je dvignil svoj pogled k Bogu, rekoč: »Pošlji gospod, kogar nameravaš poslati!«

Večerni vetrič je nalahno pozibaval krone palm in granatnih drevesc. Ob jugovzhodnem pobočju hriba je sanjal Nazaret s svojimi belimi hišicami, v senci širokolistnatih, vedno zelenih nopal in bogato cvetočih kaktusov.

Ob velikem zidanem vodnjaku, ki je edini dajal mestu dobro pitno vodo in je bil obdan od temnih cipres, je kramljala skupina mladih deklic. Povedati so si morale vse novice tekočega dne. Vedro se je škripaje dvigalo in zopet padalo. Dekleta so nalivala vodo v lepo oblikovane temnorjave glinaste vrče.

Mala Egla je v šali pljusknila v svoje prijateljice vodo. Odgovoril ji je radosten smeh. Nato so zapele deklice prastaro pesem o vodnjaku, katero so peli že njihovi predhodniki za časa Mojzesa v puščavi.

Komaj pričeto petje je mahoma utihnilo. Mož, ki je nosil sekiro in žago, je prišel mimo.

»Tesar Jožef prihaja,« je pritajno pripovedovala Egla. »Bog ve, če pojde zopet mimo, ne da bi malo pokramljal z nami, kot delajo drugi mladeniči?«

Jožef je deklice prijazno pozdravil in je šel dalje. Spremljalo ga je šest parov oči.

»Lep je in priden,« je menila plavolasa Idida. »Zakaj se neki ne oženi? Saj je preko trideset let star.«

»Pravijo, da se je zaobljubil, da bo živel kot Esejec,« se je oglasila molčeča Bala.

»Stara Betsaba je rekla, da je imel kot mladenič lepo nevesto, ki pa mu je umrla in zdaj še vedno žaluje po njej,« je pristavila temnooka Tamara.

»Neumnost!« se je ujezila Jahela, vitkorasla hčerka prodajalca dišav, »Betsabin jezik je mnogo hitrejši kot njena pamet!« Potihem pa si je mislila, da bi marsikatera od njih rade volje tolažila »žalujočega« tesarja.

Judita, ki je imela rdečo rožo v temnih laseh, še ni bila nič govorila. Zdaj pa je dejala, kot sama zase: »On je dober. Njegovo srce je mehko in zvesto. Srečna bo žena, katero bo nekoč pripeljal domov.« Vzdihnila je in zrla z žarečim pogledom za njim.

Jožef je šel mirno svojo pot. Nenadoma je pospešil korak. Stara ženica je drsala po cesti. Nosila je težak tovor lesa na hrbtu. V trenutku je bil Jožef pri njej in ji je odvzel tovor.

Dekleta so ga opazovale.

»Tako je torej,« je boječe spregovorila Jahela, »z beračico je prijazen in ji celo pomaga! Nas pa komaj pogleda.«

»O, Jahela,« zakliče še otročja Mihola, »ne samo beračici, tudi vsem živalim pomaga. Ptička, ki pade iz gnezda, pobere tako lepo, kakor jokajočega otroka. Sama sem videla, kako je dvignil in nesel na rokah bolno ovčico, ki je zaostajala za čredo, katero so gnali ravno mimo njega. Niti hrošča ne pohodi. Oče pravi, da je pravičen in to mnogo bolj, kot naši farizeji, četudi nima tako širokega modrega robu na molilnem plašču in ne toliko svetih vozlov.«


II.[uredi]

Malo pozneje je stala Judita, ki je stanovala le za nekaj hišic oddaljeno od Jožefa, pred njegovim vrtom, iz katerega so sijale v dragoceni, najpopolnejši beloti gredice, obsajene z lilijami. Videla je njega, ki je bil to cvetje vzgojil. Napajal je velike cvete s čisto vodo in nežno se je sklanjal nad njimi.

»Le zakaj tako ljubi lilije?« je mislila Judita, ko ga je opazovala. »Čemu ne goji rajši v raznih barvah žarečih rož? In čemu ravno bele lilije, ki stoje tu kot v pajčolan zavite device? ... Pa kako lepe in velike cveto pri njem, žlahtnejše kot v kateremkoli vrtu drugod. Ko vsled pekočih solnčnih žarkov, usahnejo drugod cvetovi — cveto njegove bele lilije še lepše ... kot pač uspeva vse, kar negujejo njegove dobre roke.«

Globoko je vzdihnila in s komolcem hote zadela ob vrtna vratica. Glava moža, katero je želela videti, se je v tem dvignila.

»Pozdravljen, Jožef,« ga je ogovorila nekoliko boječe, kajti ni bilo v navadi, da bi bila dekleta ogovarjala mladeniče. Toda, Judita je bila takorekoč njegova soseda in ko je bila še majhna, se je bil z njo večkrat igral in šalil.

»Mir s teboj, Judita,« se je zahvalil Jožef.

Hotela je dalje. Toda, kot bi nehote sledila neznanemu nagnjenju, je vzela iz svojih temnih las žarečo rožo — in jo je spustila v Jožefov vrt.

Jožef je rožo mirno pobral ter jo prinesel nazaj Juditi, rekoč: »Judita, vračam ti rožo, katero si izgubila!«

Prijazno je gledal deklico, ki je v zadregi stala pred njim. In ni videl njene očarljive lepote. Ni videl njenih, kot noč črnih oči, ki so svetile iz belega obraza, katerega so obrobljali modro-črni lasje. Njegove oči niso opazile trepetajoče roke, ki je držala vrč in je kot nežna slonova kost vabila iz bogatih gub.

Judita ni iztegnila roke proti roži. »Ali bi je ne hotel obdržati?« je vprašala z nekoliko zadržanim glasom. »Ta roža je gotovo bogatejša na vonju, barvi in lepoti, kakor blede lilije, ki stoje tu enako molčečim tempeljskim devicam.«

Jožef je prišel v zadrego. Težko bi mu bilo, ko bi moral žaliti deklico. Počasi je govoril: »Roža je lepa, Judita; toda jaz ljubim predvsem lilije. Za vrtnico pa se bo gotovo odprl kak drug vrtič. Mir s teboj, dobra Judita!«

Glava deklice je klonila. Roko, ki mu jo je potem ponudila, je prisrčno sprejel.

»Mir bodi s teboj, Jožef! Moli k Jehovi tudi za mene, ker ti si pravičen,« je prosila.

Odhajala je trudnih korakov.

Trenutek je stal Jožef zamišljen. Nato je dokončal svoje delo ter se je vsedel zamišljen na klop, ki jo je imel v ozadju vrtiča, da bi tam prebiral sv. pismo. Vsak dan je čital iz njega, kot mu je bil nasvetoval Hilel. Odvijal je dolgi zvitek in ga navijal na drugo paličico, dokler ni prišel do mesta, kjer je bil prejšnji dan prenehal. V teh tihih urah, ko je čital besede, ki so jih bila govorila prastara, sveta usta, je izginil za njega svet, ki ga je obdajal, vse, kar je bilo zemskega.

Tako je bil Jožef preživljal dneve samote že skozi mnogo let. Mladeniška ognjevitost se je bila ustalila, spremenila se je bila v zdravo, utrjeno in iskreno modrost moža. Živel je tiho, skromno. Razen predstojnika sinagoge, ki je vodil rodbinske registre, je vedel morda samo še malokdo, da je Jožef iz slovitega Davidovega rodu.

Njegovim pridnim rokam ni zmanjkalo dela. Po več dni, da celo po več tednov, je bil zaposlen po drugih mestih. Delal je v tihi Kani, v živahnem Kafarnaumu, v Gineji, ki je imela mične palmove gozdiče, v Sunamu, v Izraelu, stari kraljevski prestolnici s sijajnimi palačami in v cvetočem Megidu.

Tudi v Seforisu, le dve uri oddaljenem, drugi Herodovi rezidenci, je bil že delal. Toda v tem mestu, kjer se je že začenjal »krog malikovalcev« in v katerem je vel rimski duh, kjer so v lepoti tekmovala med seboj gledališča, kopališča, dirkališča, kjer so se polnili krivoverski templji, se Jožef ni počutil dobro in se je bil takoj vrnil domov.

V predmestju tega mesta, se je videlo tudi Joahimovo posestvo. V svoji veliki skromnosti pa si ni upal nadlegovati bogatih sorodnikov in jih niti ni obiskal. Zvedel pa je bil, da je Joahim že davno mrtev, vdova pa hoče veliko posestvo prodati, ker želi njen edini otrok, Mirjam, ostati za vedno v templju.

Ljudje so zmajevali z glavami. Ali je bilo že kdaj kaj takšnega slišati? Saj je vendar vsako Judovsko dekle upalo, da bo s številno družino prispevalo k deblu, iz katerega bo rojen Mesija in mu postane lahko celo v krvnem sorodstvu. In ponosna je bila na svoj zarod vsaka mati; saj čas, ki so ga prerokovali, ni mogel biti daleč.

Samo Jožef se ni čudil. Prišlo je k njemu, kot pozdrav sorodne duše. Kaj, da bi to angelsko dekletce postrlo žena — žena navadnega zemljana? Nikoli! Ta čista lilija se more le v svetišču razviti v popolno lepoto.

In zopet se je vrstil člen za členom k verigi let, v cvetju in umiranju, v smrt in v novo življenje.

Mirjam, ki se je razvila v lepo mladenko, je bil Jožef v zadnjih letih večkrat videl. Njena mati Ana je bila proti majhni odškodnini odstopila veliko imetje nekemu sorodniku, ki je imel veliko otrok. Sama je živela zdaj v skromni hišici v Nazaretu, v Jožefovi soseščini.

Ker so smele tempeljske device prebiti vsako leto po nekaj dni na svojem domu, je mogel Jožef Mirjam nekoč opazovati, ko se je bila sprehajala po vrtu svoje matere.

Z bogaboječo sramežljivostjo jo je bil opazoval. Kako lepa in vzvišena je bila! Nehote se je bil spomnil izreka: »Rastem kot cedra Libanona, kot cipresa na gori Sinaj. Rastem, kot palma v Kadesu, kot rožni grm v Jerihi.« Takrat se mu je bilo zdelo, da človeške oči še nikoli niso mogle videti nekaj, tako nedotaknjeno čistega in obenem skrivnostnega. Takšna, da, prav takšna mora biti devica, o kateri so govorili preroki! ...

Ob tem času se je pripetilo Jožefu nekaj posebnega. Ko je prisostvoval v Soboto v sinagogi svetopisemski razlagi in je pridigar bral: »Glej, devica bo spočela,« je za njega mahoma vse zginilo. Zdelo se mu je, da ne vidi mize s sedemročnim svečnikom, ne pridigarja in ne ljudi, ki so stali krog njega. Videl je samo svetlo postavo, ki je plavala proti njemu. Ta je držala v roki lepo razcvetelo belo lilijo. In videl je, da je prav iz keliha velikega cveta poganjal drugi, manjši cvet. Medtem je božji poslanec spregovoril in razločno je čul besede:

Blagor tebi, Jožef, Davidov sin! Nikar si ne izbiraj rože — čuval boš božje lilije! Bodi zvest in tiho čakaj!

Privid je nenadoma izginil. Jožef je slišal zopet pridigarjev glas in se je zavedel. Osramočen je potegnil z roko preko oči: »Le kako je bilo mogoče, da sem v svetišču zaspal?« se je izpraševal. In kadar se je spomnil teh »sanj«, vselej je prosil Boga odpuščanja.

Nad marmornatimi vežami tempeljskega preddvora, v katerem so morale ostajati žene, so se dvigale krasne, visoke dvorane, v katerih so prebivale tempeljske device.

V predilnici, ki je bila iz cedrovega lesa, je sedela Mirjam, pri nogah svoje učiteljice Noeme. Njeni modri očesci sta bili vlažni od solz.

»Otrok, kar želiš, je nemogoče!« Tako je govorila Noema žalostni deklici. »Star običaj je, da se tempeljske gojenke, ko postanejo dekleta, poroče. Ti, kot edinka in dedinja velikega posestva, moraš tembolj skrbeti, da se poročiš.«

»O, dobra Noema,« je prosila Mirjam s sklenjenima rokama, »zavzemi se za mene pri Joazarju, velikem duhovnu. Še nikoli nisem mislila na moža in mu tudi ne bi hotela pripadati. Samo Bogu hočem služiti ... Bogu ... Bogu mojega srca, ki bo moj delež v večnosti. Njemu sem se ... dobra Noema, pusti me za vedno v svetišču!«

»Mirjam, otrok moj, nespametno je to mišljenje! Ali ni določil Bog, naj so hčere Izraela deležne blagoslova, ki ga bodo prejeli njih potomci? Postati mati, imeti dosti otrok — to je ponos vsake žene. In nikoli še ni bilo slišati, da bi se bila kdaj žena našega rodu temu odpovedala.«

Mirjam pa je gledala koprneče v daljavo in zdelo se je, da Noeminega pripovedovanja ni slišala.

»To edino sem izprosila od Boga,« tiho je šepetala te besede iz psalma, — »prebivati v njegovi hiši, vse dni mojega življenja. Vrabec je našel svoje gnezdo in lastovica počivališče, v katerem skriva in hrani svoje mladiče ... jaz pa sem našla tvoje oltarje, moj kralj in moj Bog!«

Noema je ginjena opazovala svojo gojenko. Božajoče je potegnila z roko preko svilenih dekličinih kodrov, bledozlate barve. »Ljubljenka moja, kako rada bi ti izpolnila željo! Toda veliki duhoven tega nikoli ne bo dovolil.«

Žalostna glavica se je naslonila na Noemina kolena. Solza za solzo je tekla preko njenega lepega obraza.

Noema, kateri se je Mirjam smilila, jo je tolažila: »Ne bodi žalostna, draga moja, in izpolni predpise! Mogoče je ... kdo bi vedel? Nepoznana so nam pota Gospodova. Mogoče ... Mirjam, moj otrok,« nadaljevala je tajinstveno šepetajoč, »če Mesija ... ura njegovega prihoda se bliža. Juda je izgubil žezlo, tujec nas vlada. Herod, kralj po milosti Rima, je Edomitejec, tujec ... Mirjam, ti si hči Davidova ... morda postaneš sama mati ...«

Prestrašeno je prijela deklica svojo učiteljico za roko. »O, učiteljica, ne govori tako strašnih besed!« je govorila vsa prepadena. »O, Jehova! ... Elohim el Šadaj! ...«

Nato je pokleknila in razprostrla obe roki k molitvi. »Rosite, ve nebesa! Oblaki izdežujte nam Pravičnega! ... O, ko bi smela gledati v obličje blaženi Materi Mesije! Kako rada bi ji služila za deklo! ... Oh, Noema, kdaj, povej, kdaj napoči Izraelu odrešenje?«

»Ne vem, dete moje. Mi moremo po njem samo zdihovati ... Ti pa cvetka iz korenine Jese, ukloni se zapovedi velikega duhovna!«

»Torej — to je božja volja?« vpraša devica.

»Da, kajti iz ust velikega duhovna govori Bog!«

Zvonček je vabil k večerni molitvi. Deklica se je dvignila. Iz svetišča je prihajal dim večerne daritve. Zbor levitov je pel k sladki melodiji cimbal in harf: »Srečni, ki prebivajo v tvoji hiši! ...«

»Zgodi se božja volja!« so izgovarjale trepetajoče ustnice device. »Ako je njegova volja, me more ohraniti tudi kot ženo — čisto in nedotaknjeno.«

Ponižno je prekrižala roki čez prsa in se je priklonila proti svetišču.


III.[uredi]

Skozi vse ulice v Nazaretu je šla novica. Žene so se razgovarjale o njej ob vodnjaku, možje pa so se ustavljali na cestah: »Ste slišali? Mirjam, Anina hči, se bo poročila. Hotela je sicer ostati v templju kot devica, pa ne sme, ker bi s tem kršila zakone.«

»Da, v tempelj so bili poklicani vsi mladeniči iz hiše Davidove,« je oznanjal nekdo drugi, »kajti ona sme poročiti samo moža, ki je njegovega rodu. Joahim, njen oče, je bil tudi Davidovec. Govori se ... toda saj tam prihaja Sedekij! On je bil v Jeruzalemu. Vprašali ga bomo ... No, Sedekij?«

Možje so stali prav pred Jožefovo hišo. Jožef, ki je bil v delavnici, je vznemirjen prisluškoval temu pogovoru.

»Izmed mladeničev ni bil nobeden izvoljen,« je pripovedoval Sedekij. »Govori se, da je veliki duhoven Joazar prejel zaradi Mirjam nekakšna odkritja. Sedaj lista po arhivih, če bi našel še kaj mladeničev iz Davidovega rodu. Mora biti res nekaj posebnega s to Mirjam.«

»Nekaj posebnega? ...« Spogledovanje.

Nenavaden molk je pretrgal svetel ženski glas. Bil je Juditin, ki se je bila pred kratkim poročila z barvarjem Godolijasom. »Jožef tu je tudi iz hiše Davidove!«

Vse oči so bile uprte v skromnega moža, ki je prestrašen prestal z delom.

»Jožef, tesar?« Splošno čudenje.

»Ne, Judita, saj tega nikoli nismo slišali!«

»Ampak je resnica,« je vztrajala in oči so ji bliskale. »Moj oče, ki je pisar v sinagogi, dobro ve. Vprašajte njega!«

»Ali je res, Jožef?« vprašujejo Mirah, Amram in Tares.

Toda Jožef, spričo bolestnih misli, ni mogel odgovoriti. Ni mogel pojmiti tega, kar se je govorilo o Mirjam. Ona, lilija iz templja, naj bi se poročila enako, kot vsaka druga devica? ... Uboga Mirjam, torej moraš žrtvovati svojo edino srčno željo! Prešinjalo ga je nenavadno bolestno občutje.

Po cesti sta prihajala dva moža. Hiram, predstojnik sinagoge in neki tujec.

»Mir s teboj, Jožef!« je pozdravil Hiram. »Ta tukaj je Jožef, sin Davidov, o katerem sem ti govoril, gospod.«

»Ti si torej iz hiše Davidove?« je vprašal Jožefa tujec, obenem pa ga je vprašujoče opazoval.

»Ti si rekel, gospod!«

»Joazar, veliki duhoven, te prosi, da prideš k njemu v Jeruzalem. Gre za poroko neke hčere tvojega rodu.«

Jožef je prebledel in odstopil za korak.

»O gospod, jaz ... jaz sem ...« je zmedeno govoril. »Ni mogoče, da bi ...«

»Kaj hočeš tam, ne vem. Želja velikega duhovna je, da prideš v Jeruzalem. Mogoče hočejo vpisati vse potomce Davidove v rojstno knjigo.«

Tedaj je Jožef sklonil glavo ter se odpravil na pot, da sledi klicu višje oblasti.

»Vrežite svoja imena v palice!« je ukazal veliki duhoven nekaterim mladeničem. »Čez noč jih položim v svetišče in Jehova bo pokazal, kaj je njegova volja. — Tudi ti, Jožef iz Nazareta,« je nadaljeval, obrnjen proti njemu, ki je, starejši od ostalih, stal boječe med njimi in se mu je videlo, da bojuje boj s seboj. »Bodi močan in ubogaj! Takšna je volja Jehove.«

Jožef je molče storil, kar mu je bilo ukazano. Hotel je vse prepustiti Bogu.

Vso noč je molil. Komaj je razlilo jutro svojo zlato svetlobo po templjevih strehah — že je prinesel veliki duhoven palice, da jih vrne pričakujočim. Glejte čudo! Na eni izmed palic je čez noč vzcvetel velik, bel lilijin cvet, iz katerega je brstel še drugi, manjši cvet. Ta palica je bila Jožefova.

Vsi so strmeli. Ob tem velikem čudežu je zadonel krik radosti iz vseh mladih grl navzočnih mladeničev.

Z razprostrtimi rokami je pozdravil veliki duhoven Jožefa, ki je stal tam bled, vznemirjen in ga je obvestil o sreči, ki ga je doletela. Drugi mladeniči, četudi jih je upanje varalo, so radi čudeža brez zavisti odstopili.

Z velikimi očmi je buljil preplašeni Jožef na palico. Lilija! Prav takšna, kot takrat v sinagogi! Morda se mu pa tedaj vendar ni sanjalo. »Čuval boš božje lilije!« so se glasile besede.

O Jehova! On, on naj prejme Mirjam za ženo? ...

Premagan je zdrknil na kolena. »Gospod, saj nisem vreden tega angela v človeški podobi ... Gospod, čudna so tvoja pota ... O Mirjam, Mirjam, ne boj se! Kot z draguljem, od Boga mi zaupanim, bom ravnal s teboj. Zvesto bom čuval božjo lilijo. Za mene ostaneš v pajčolan zavita, Bogu posvečena devica.«

Ležal je z obrazom na zemlji. Polni spoštovanja do njega, so se bili vsi drugi že odstranili.

Čez nekaj časa je pripeljal veliki duhoven trepetajočo, ozaijšano nevesto in je, med svečanimi ceremonijami, blagoslovil njiju zvezo.


Tiho so potekali tedni v Nazaretu.

Kot običajno, je stanovala Mirjam pri svoji materi in čakala, da jo čez nekaj časa popelje zaročenec na svoj dom. Ves čas je posvetila molitvi in delu; sprejemala je le od časa do časa Jožefa, kot je bilo takrat v navadi.

Do moža, ki je bil postal po božji volji njen zaročenec, je čutila vedno večjo ljubezen. Spoštovala ga je, kajti spoznala je bila njegove lepe lastnosti, spoznala njegovo veliko ponižnost in zvestobo.

Takrat, ko jo je bil veliki duhoven peljal kot nevesto k Jožefu, je njeno srce trepetalo pred tem možem in bala se je pogledati ga.

Ko pa je bila videla pred seboj resnega moža plemenitih potez, ki so izražale dobroto in prisrčnost, moža, ki je bil tako ponižno in ginjeno izrekel usodno besedo — o, tedaj sta se bila v njeno srce takoj vselila upanje in mir. Takoj je bila vedela, da ji bo ta mož zvesti varuh in skrbnik.

In vsa potolažena mu je takrat sledila v Nazaret.

Jožef pa je še vedno živel kot v sanjah. Ni mogel verjeti, da je on med vsemi drugimi najvrednejši ... Sredi zime mu je bil vzcvetel najlepši cvet — iz korenine Jese — roža Saronska, lilija iz vrta Davidovega, katero je smel negovati, ljubiti in varovati.

V teh živih sanjah je padel mnogokrat na kolena in poln hvaležnosti šepetal Davidove psalme. Z njo, ki je postala njegova zaročenka in je bila videti še čisto otročja, ponižna in krotka, njen pojav pa je bil kljub temu skoro božansko veličasten, se je upal govoriti le z vdanim spoštovanjem.

Prišla je noč — izredna noč — vsa prepojena z dihom Nadnaravnega, noč, tako polna skrivnostnega življenja, da se je Jožef spraševal, kaj se godi.

Sredi noči ga je zbudilo ptičje petje, ki je prihajalo iz ptičjih počivališč — na vedno zelenih nopalah. Iz njegovega vrta mu je udarjal skozi okno prijeten vonj po lilijah, čeravno tedaj, v mesecu marcu še niso cvetele lilije. Na temnomodrem nebu so gorele zvezde. Zdelo se je, da so se vse te zlate pičice spremenile v milijone plamenečih rožic, ki so ožarjale zemljo s čudovito svetlobo. Bilo je, kot da se je sklonilo nebo k zemlji, kot da je ozračje polno sladkega zvonjenja.

Začuden je stopil Jožef v noč in opazil, da je obdajal hišico, v kateri je stanovala Mirjam, svetlobni sij, od neba do hišice pa je vodila svetlobna cesta.

Pomel si je oči. Ne, ni mogoče, to mora biti le v zmotni fantaziji ustvarjen privid!

Tresoč se, se je vrnil v svojo sobo in je tam pokleknil k molitvi. V molitvi je vztrajal do jutra.

In Jožef ni vedel, da je bila to noč, po kateri so hrepeneli njegovi predniki in na katero je moralo človeštvo čakati dolga tisočletja. Ona noč, ko se je nebo ponižalo, da je storil sv. Duh največji čudež — poslal je na zemljo božjo Besedo. —

In Beseda — je meso postala.

Jutranje solnce je pozdravilo Jožefa že pri delu. Ustavilo se je, da se je ogledalo v njegovi žagi, ki je tako pridno prodirala v les.

Več ur je tesar pridno delal. Toda večkrat je morala počivati žaga in tudi oblič mu je tega dne zdrsnil iz rok. Premišljeval je o čudih pretekle noči in ni mogel priti do jasnega zaključka. Zato je odložil orodje in se podal proti Anini hišici.

Mirjam ga je pozdravila z običajnim prijaznim smehljajem ter mu je podala roko. Čeravno so se z njenega lepega obraza brali rahli sledovi večnega doživetja, so bile njene kretnje in ves pogovor kot vedno.

Jožef ni mogel staviti vprašanja, ki ga je težilo. Tembolj je tedaj mislil, da se je prevaril in da je bila nenavadna svetloba krog Anine hiše le odsev izredno svetlih zvezd.

Prišla je tudi Ana in ga prisrčno pozdravila. Toda tudi ona menda ni ponoči nič posebnega zapazila, kajti govorila je kot navadno, zelo prostodušno in je kmalu odšla k delu.

Nato je Mirjam nekoliko boječe spregovorila: »Jožef, rada bi obiskala sorodnico Elizabeto.«

Jožef se je domislil. Elizabeto in Caharija, ki stanujeta v Juti, visokoležeči vasici v pogorju Juda? Da, saj ta dva pozna še iz Betlehema! So to pobožni ljudje.

»Ali mi dovoliš Jožef, da se podam takoj na pot?«

Začuden jo je pogledal. »O Mirjam, kako bi si mogel dovoliti ... Kar ti hočeš, naj se zgodi. Toda sedaj? Pot je dolga. Ali ne bi mogla počakati do meseca aprila? Tedaj odhajajo velikonočni romarji in takrat bi te lahko spremljal.«

»Dobri Jožef, jaz bi šla rada takoj,« je prosila tiho. »Dobila sem obvestilo, da bo podaril Bog Elizabeti v njeni visoki starosti sinčka. In moje srce hrepeni po njej.«

Odkod naj bi bila prejela Mirjam to sporočilo? je pomislil Jožef. Ali je prišel k njej kak sel? A bil je preponižen, da bi vprašal.

»Spremljal te bom, Mirjam,« je odločil. »Prenežna si, da bi se mogla sama, brez zaščite, podati na to dolgo, samotno pot.«

»Ti zvesti! Jehova naj poplača tvojo zvestobo!«

Poslovila sta se, da bi se takoj pripravila za pot.


IV.[uredi]

Pot je bila dolga. Do Jeruzalema se je računalo na tri do štiri dni, od tam do Jute pa je bilo še tudi dobrih pet ur. Ko sta imela za seboj Nazaretsko gričevje, ju je vodila pot skozi prijetno Esdrelonsko dolino. Pomladi in poleti se je ta dolina izpreminjala v pravcati cvetlični raj in že tedaj je bila odeta z nežnozelenim pajčolanom, poškropljenim z drobnimi zgodnjepomladnimi cvetovi. Na zavarovanih mestih, pod balzamovim grmičevjem, so že dišeče vijolice obračale k solncu svoje vijoličaste glavice.

Jožef je večkrat utrgal to, njemu tako priljubljeno, cvetico, da je z njo vzradostil Mirjam.

Polagoma je postajala pot težavnejša, kajti Jožef si je bil izbral bližnjico skozi Samarijo, katere so se Judje radi ogibali, vsled sovražnosti tega prebivalstva. Pred Jožefovo skromno vzvišenostjo in Mirjamino ljubeznivostjo pa je utihnila vsaka žaljivka hudobnih ljudi.

Iz doline na goro, z gore v dolino! Vedno bolj strme in skalnate so postajale višine, dokler niso v gorovju Juda zavzele kamenitega in ostrega značaja visokega pogorja, ki je s svojo grobostjo, neizprosnostjo in robatostjo popolnoma odgovarjala prav takšnemu prebivalstvu.

Pri Betlehemu, katerega je pozdravil Jožef že od daleč z rosnimi očmi, so pretrgale pokrajino ljubke dolinice. In končno sta zagledala pred seboj skupino belih hišic — Juto.

Vso dolgo pot je stregel Jožef, kot zvesti hlapec, Mirjam — svoji kraljici. Skrbel je za vse, podpiral jo je, kadar je bila utrujena in od daleč je donašal studenčnico za njene pekoče noge.

»Brez tebe bi tega dolgega potovanja ne zmogla. Bodi zahvaljen, moj zvesti,« je večkrat govorila Mirjam, ko se je vsa trudna opirala na Jožefa.

Dospela sta na cilj.

Na položnem griču ju je pozdravila, izmed pinij in dateljnovih palm, bela pristava. Ko sta prišla bliže, sta opazila, da je Elizabeta prav tedaj stopila na hišni prag. Z roko si je zasenčila oči in ko je opazila popotnika, jima je hitela naproti.

Tedaj Mirjam ni več zdržala. Stekla je naprej, kot na perotih, gnana od ljubezni in veselja. Jožef, ki je vsled svoje skromnosti zaostal, je videl, kako sta se obe ženi pri vrtnem vhodu objeli — zdelo se mu je celo, da je hotela starejša pred mlajšo poklekniti! Nato je videl, da je Mirjam razprostrla roki in govorila iz globine svojega srca — najbrž zahvalni psalm.

Ginjen jo je gledal ...

In Jožef si je obrisal oči in čelo, prijel svojo palico ter stopal navzgor.

Prišel je tudi Caharija, starček s snežnobelo brado patrijarha. Snidenje je bilo zelo veselo, toda solze veselja niso bile povsem čiste — kalilo jih je sočuvstvovanje s Caharijem, ki je bil nem.

Mladi par se je zelo veselil sreče starih sorodnikov. Tri dni je bil Jožef gost. Potem pa se je prisrčno poslovil in nastopil samotno pot domov.


*


V Caharijevi hiši, ki je bila tako dolgo samotno bivališče molčečih žrtev, je vzklilo veliko veselje. V zibelki je dihalo detece. Obdarovana mati je pretakala solze sreče in oče Caharija je z zahvalnim spevom odprl svoja, tako dolgo nema usta.

Mirjam, ki je več mesecev stregla z vso ljubeznivostjo Elizabeti, se je srečna smehljala z njima. In kadar se je s sklenjenima rokama sklanjala nad spečim detetom, je čutila, da prihaja iz skritega vrelca ljubezni pod njenim srcem, val blagoslova, ki preplavlja dušo tega otroka.

Dan po obrezovanju se je pripravila Mirjam na pot domov. Z Jožefom sta se bila dogovorila, da jo pride iskat, čim mu bo to sporočila po trgovcih, ki hodijo v Galilejo.

Nepričakovano pa se ji je nudila prej ugodna prilika. Caharijevi sorodniki so potovali v Seforis in Mirjam se jim je pridružila do Nazareta. In tako je Jožefa nekega dne presenetila.

Radostnega srca je, na njeno sporočilo, hitel k nji, svoji zaročenki.

Kako jo je bil pogrešal! Neznosno dolgi so se mu bili zdeli ti trije meseci. Bilo je zanj prazno in pusto, kot ob času suše, akoravno je v tej pomladi postal Nazaret »cvetlično mesto«. Bilo je namreč toliko cvetja — žlahtnega, pestrega, dišečega — kot ga Nazaret še ni bil videl. Toda odkar se je mudila Mirjam na tujih poljih, je pogrešal Jožef najdragocenejšo belo lilijo — in krasota pomladi je zanj zamrla.

Zdaj se je vrnila! Zvest običaju, jo bo smel pripeljati v kratkem, kot gospodarico, v svoj skromni domek in tam skrbeti zanjo. V tihem veselju je bil medtem že nanovo preuredil malo hišico. Deborah, stara sorodnica, ki mu je oskrbovala gospodinjstvo, ga je pri delu podpirala in se je že veselila, da se bo mogla zopet vrniti v svojo domovino.

In Mirjam je bila tu.

»Pozdravljena, Mirjam, moj zaklad, moja lilija!«

»Pozdravljen Jožef, moj zvesti!« je prisrčno pozdravila Mirjam ter mu ponudila obe roki, ki ju je pritisnil na prsa in na čelo. Ves srečen ji je pogledal v obraz.

In njegove oči so začudene obstale — pogled mu je postal zmeden.

Mirjam se je bila nekako izpremenila — sam ni vedel, kako! Zdela se mu je večja, zrelejša. Njen obraz — najlepši, kar jih je kdaj solnce obsijalo, je mislil Jožef — je izražal neizrečeno milino in srečo. Toda v ta ljubki obraz se je bila začrtala neka tuja poteza — tako zelo tuja — kot če bi — če bi — Ni si znal odgovoriti.

Spreletelo ga je — kot da se ga je prav narahlo dotaknila mrzla roka.

Toda takoj se je otresel neprijetnega občutka. Izpraševal je in odgovarjal. In veselo presenečen je prisluškoval vsemu čudežnemu, kar se je bilo dogodilo.

Naslednjo soboto, ko je opazil Jožef Mirjam med njenimi lilijami, je ob pogledu na njo nanovo vztrepetal. Obšel ga je neprijeten občutek, ne da bi bil vedel zakaj. Spreletelo ga je, kot slutnja bližajočih se bolečin.

V nekaj tednih je postal Jožef nemiren. Med njim in Mirjam je nastalo mučno odtujevanje. Mnogokrat je moral obstati in potegniti z roko preko oči, kot da hoče odgnati črne sence. Iz globočine njegove čiste duše je vstajalo nekaj negotovega, kar ga je plašilo, pred čimer se je vedno zgrozil — podobno, kot vstane včasih vrtinec v čistem in mirnem gorskem jezeru.

Potem pa je na Mirjam pazil s podvojeno skrbjo in s še večjo ljubeznivostjo. Kot da jo mora preprositi, kot da mora negotovo bojazen in pretečo senco odgnati.


*


Tedni so se vrstili.

Nekega dne pa mu je bilo, kot bi bilo treščilo tik pred njim. Teda] se je bila izpremenila njegova odtujenost napram Mirjam v nepopisen strah — v brezmejno grozo.

Eloah Adonaj! Kaj se je bilo zgodilo z Mirjam?! Kaj? ...

Kot razbičan se je bil zgrudil na tnalo in je strmel v praznino.

Da ... da ... je tako. Nič več ne more samega sebe varati. Nekdo mu je s silo potegnil obvezo z oči. Grozeča prikazen je bila zavzela svojo grozno obliko — in ga je strla.

Bog v nebesih! Mirjam ... njegova Mirjam, bela golobica ... ona bi ... da bi ona ...

Ne! Ne! Neumnost bi bila, na kaj takšnega misliti. Neumnost in hudobija! Saj mu ni treba drugega, kot pogledati v njene jasne oči, ki so postale čistejše, globokejše in svetlejše, nego je žlahtni kamen akvamarin, ki odraža nebesni azur. Če to stori, ji mora osramočen pasti pred noge. Kako je sploh mogel zdvomiti nad njeno angelsko čistostjo? Mirjam, odpusti! Ti čista, brezmadežna lilija, ki vdihavaš zgolj nebeški vonj, ki samo pobožno misliš, želiš in moliš — odpusti!

In vendar ... pa vendar ... in znova je zdvomil. Saj se ni mogel zmotiti! Vsi znaki so govorili preglasno. Pri vsej čistosti srca je Jožef vendar dobro poznal vse naravne znake življenja. Bil je sin vročega Orijenta, ki vse naravno tudi naravno gleda in naravno sprejme. In žene tiste dežele niso poznale sramu, ki hoče prikriti sladko skrivnost matere, ko čuti božji blagoslov pod vojim srcem. Izraelske hčere pa so bile na svoje upanje še prav posebno ponosne in so ga vesele in presrečne kazale svetu.

»Da, grozna resnice je,« je vzdihnil Jožef in pritisnil obe roki na razbijajoče čelo. »El Šadaj, obvaruj me blaznosti!«

Bilo mu je, kot da se mora zrušiti nebo, kot da je solnce omadeževano, da bele lilije niso več bele, da žaluje vsa narava in da mora biti oskrunjeno vse vesoljno stvarstvo — ako Mirjam, to angelsko čisto bitje — ni več čisto.

Angelsko čista? Samo angelsko čista?

Jožef je dvignil glavo. O, prej bi mogli pasti angeli, nego Mirjam! Prej bi moral Jordan teči navzgor! In prej bi bilo mogoče, da bi kraljevi snežnik Hermon odložil svojo bleščečo ledeno krono in se ponižal v dolino — kot pa da bi mogel le majhen greh skaliti Mirjamino čistost! In rajši bi bil Jožef verjel, da lažejo njegove oči, kot da ...

Ali njegove oči niso lagale. In Jožef, zvesti, se je v brezimenem srčnem strahu boril s slutnjo. Obupno se je boril s samim seboj. »Jehova Sabaot, pomagaj!« je klical. Ne, ne, — saj je morala biti prevara, od demonov pripravljena prikazen!

»Toda ... če je Mirjam nedolžna, zakaj ne govori? Saj je morala videti, kako trpim!«

V takšnih mukah in dvomih je premolil Jožef cele noči. Oči so mu postale rdeče obrobljene, v obraz je bil bled in suh. Svoje zaročenke se je kolikor mogoče izogibal, da mu ni bilo treba gledati njenih oči, ki so ga zrle odkrito, nedolžno. In vendar ga je vsak pogled na Mirjam z večjo sigurnostjo potisnil ob tla.

O tem, da bi jo peljal na svoj dom, ni več govoril. Kaj mu je bilo storiti?

In če so bili že drugi opazili? je vzrastla v njem namah bojazen.

Pa takoj se je bil pomiril. Vedel je, da od te strani za Mirjam ni nevarnosti, kajti v Izraelu je bila zaroka istovredna poroki, z vsemi zakonskimi pravicami. Nihče torej ne bo mogel vreči kamna nanjo. Tudi Ana, njena mati, si bo morala na ta način raztolmačiti stanje svoje hčere.

Ali naj torej pripelje Mirjam v svoj dom, da ji ohrani dobro ime?

Toda njegova čista duša je vztrepetala ob misli, da bi na laži sezidal svoj zakon ... »Vsemogočni, o pošlji razsvetljenje v mojo razdvojeno dušo,« je prosil.

Kaj zapoveduje zakon v takšnem slučaju? Kot nož se je zarila v njegovo srce že sama misel, da bi jo moral zapustiti.

Ko bi vprašal že skoro devetdesetletnega Hilela za svet? Malokdaj se mu je upal približati. Če bi ga zdaj ... ne, ne, Hilela ne! Preveč bi ga bilo sram!

Kaj, ko bi šel v Safed, mesto na gori? Tudi tam je znamenita šola za razlago zapovedi. Lahko bi tam vprašal za svet, slučaj pa bi označil kot od nekoga tujega ...

O, Jehova, kam so se mu bile zapletle misli! Duševne bolečine so Jožefa morile skozi dneve in dneve.

Če je videl Mirjam, v njenem prosto padajočem belem oblačilu, na katerega je bil rahlo pritrjen pas, kako je stala pred njim — vsa častita in veličastna, z obrazom ožarjenim od notranje sreče, polnim materinske miline, ponižna in nedotakljivo čista — kot potopljena v nekaj nedosegljivo visokega, kot da so vse moči njene duše skrite v najglobokejšem svetišču — če ga je pogledala z globokimi očmi, polnimi razumevanja in ljubezni ... O, usmiljeni: kaj tako izgleda krivda?? Za tem mora biti skrivnost ... nerazjasnjiva skrivnost.

O, kdo bi mu rešil težko uganko.


V.[uredi]

Nekega dne je stopil Jožef pred Mirjam, ki je silno prebledela. Ni ji segel v roke. Njegovi tresoči se roki sta se krčevito zarili v gube, kot da iščeta v njih opore. Od neprestanega bdenja in jokanja so mu bile oči udrte in trudne. Bled in upadel je bil v obraz.

»Mirjam ...,« je izdahnil in jo nepojmljivo trpeče pogledal.

Tako gleda umirajoča srna, je mislila Mirjam in ga boječe prijela za vročično roko.

»Jožef, zaupaj v Boga,« je prosila in močno zardela.

Večkrat je hotel Jožef začeti razgovor, globoko je požiral — glasu ni spravil iz sebe. In ni čutil, da so se mu oči orosile, ne — da polzi kaplja za kapljo preko njegovih izsušenih lic.

Tedaj se je Mirjam sunkoma okrenila, da skrije svoje solze. Rdečica na njenem obrazu se je umaknila ostri bledici. Poteze so govorile o velikem trpljenju njene duše. Široki črni rob pod njenimi očmi so odevale dolge trepalnice, ki so počivale na licih. Od zadržane bolečine so ji trepetale ustnice.

Brez besed sta se razšla.

Težko, utrujeno je stopal in Mirjam je vsa solzna gledala za njim.

»O Jožef, da bi smela govoriti ...,« je vzdihnila. »Ena sama beseda ... in tvoja tuga bi se izpremenila v veselje!«

Kot zlomljena se je sesedla na stol. Nepopisno je trpela. Srce ji je krvavelo za njim, ki ji je bil, po božji volji, med vsemi ljudmi najdražji ... in k, je moral nad njo zdvomiti ... je moral! O težko je, če dvomi človek nad nekom, ki mu je najdražji; če vidi razdejano svojo najsvetejšo sliko ... In niti opravičiti se ne more, kajti njene ustnice zapira molk.

V globoki bolečini se ji je skrčilo srce. »Gospod, Gospod, ali je res tvoja volja? Kaj ne smem govoriti? ... Ali moram gledati, kako trpi on, ki ga ljubim ... in moram sama vse to trpeti?«

A vendar, dokler Bog noče, tudi ona ne bo razkrivala skrivnosti, ki je objela nebo in zemljo. Saj pravi celo sv. pismo: »Dobro je čuvati kraljeve skrivnosti.« In to ni Mirjamina skrivnost! Njena usta zaklepajo: bogaboječnost, sveta sramežljivost in ponižnost.

»Gospod — zgodi naj se tvoja volja!« in beli roki je prekrižala na prsih. »Samo pošlji mu tolažbe in moči! ... In ti ... o ti, moj otrok in moj Bog ..., ki si v najglobljem ponižanju skrit v naročju revne deklice ... sladko moje dete... tvoja mati te prosi ... tolaži Jožefa, zvestega ... tolaži ga.« Naslonila je glavo na roki in je dolgo jokala.


*


Tudi Jožef je v tej noči klečal pred svojim ležiščem in jokal vsled prevelike tuge in srčne bolečine.

Odkar je bil videl Mirjam v vsej njeni vzvišenosti, mirno in čisto, kot od božanstva razsvetljeno, obdano z glorijo neke nove časti, pa vendar vso deviško — je postala njegova zmedenost še večja.

Brez dvoma — tu mora biti skrivnost! O Jehova, kaj je z Mirjam? Kdo je ona? Višje bitje? ... Da, saj je bila že kot otrok deležna posebne milosti božje. In domislil se je svoje zaroke, ko je Bog z lilijinim cvetom na njegovi palici čudežno govoril. In to bitje naj bi ...

Prevzet od sramu je skril Jožef glavo v svoje dlani. Kaj je bil slep? In njegove sanje takrat?

In pomislil je na noč ... tisto noč, ko je bila Mirjamina hišica obdana od luči in sijaja ...

Njegov duh je trepetaje tipal dalje. Je tu ... ali je v tem kakšna zveza? Zakaj se je prav sedaj spomnil besed Izaijevih: »Glej, devica bo ...?«

V njem je zrastla v hipu velika slutnja in kot uničen je padel na obraz. »Elohim Adonaj! Če bi to bilo ... če bi? ... Mirjam, ti sveta, ti nedolžna, odpusti svojemu hlapcu! Nisem te vreden ... o, nisem vreden, da diham v tvoji bližini! Jaz hočem ... hočem te tiho zapustiti ... četudi mi bo počilo srce ... Mirjam, o Mirjam!«

Naenkrat se je njegova sobica razsvetlila. Jožef se je ves prestrašen vzravnal. Videl je isto svetlo prikazen, kot takrat v sinagogi. Srce mu je obstalo.

»Jožef, sin Davidov!« je spregovoril svetli sel. »Ne boj se vzeti k sebi Marije, tvoje žene ...!«

Kot godba nebeških harf je prodrla v Jožefovo srce vsepremagujoča novica velike skrivnosti, »... s pomočjo sv. Duha ... sinu Najvišjega ...!«

Temo je razsvetlila luč. Okovi bolesti, ki so oklepali njegovo srce, so se razdrobili. In rešen, ihteč, vriskajoč je povzdignil Jožef, zvesti, roke k Bogu.


V grmičih oleandrov so peli že slavčki svoje sladke melodije, ko je hitel Jožef k hiši svoje blagoslovljene neveste. V njem je pelo: »Odpri mi, sestra, prijateljica, moja čista golobica! Kajti tvoja glava je polna rose in na mojih kodrih so nočne kapljice!«

Ali nekaj ga je težilo. Kako naj stopi pred oči prevzvišene? Boječe je odgrnil zastor, ki je zakrival njeno izbico, v katero je stopal vedno kot v svetišče.

In ni slutil, da je bila ta sobica resnično svetišče, posvečeno po navzočnosti Gospodovi v lilijsko čisti devici! Bolj sveto je bilo to bivališče, kot najsvetejši del templja — saj tukaj živi Bog — kot človek! ...

Mirjam je klečala na molilniku, katerega ji je bil podaril Jožef. Njen nežni obraz je bil obrnjen proti temnejši strani, na lepih trepalnicah so kot rosa bleščale solze.

Šum njegovega koraka je povzročil, da je okrenila glavo. Ko je zagledala na pragu Jožefa, se je trudno dvignila. Nehote je uravnala z levico v gube pajčolan, tresočo desnico pa je pritisnila na razbijajoče srce. O Bog, ali se bo mučenje znova pričelo?

»Mir s teboj, Jožef,« je pozdravila, naslonjena na klečalnik.

Od vrat se je slišalo ihtenje in že je Jožef klečal pred njo in ji v pretrganih besedah govoril o trpljenju, obžalovanju in velikem veselju.

Odrešujoč vzdih se je izvil iz njenih prsi, bilo ji je, kot da je padel kamen z njenega srca. Njen obraz je vzcvetel, v neslišni molitvi je dvignila k Bogu svoje oči: »Gospod, hvala ti ...« Nato jih je zaprla, kot da gleda v svojo notranjost, kjer kleči njena duša pred njenim otrokom. »O, sladko dete, ki si uslišalo prvo prošnjo svoje matere! ... O dete ...!«

»Mirjam, Mirjam,« je trepetal Jožefov glas in prihajal v njeno sanjavo zatopljenost, »oh, odpusti mi ... nisem vedel, da ... niti slutil nisem tvoje vzvišene časti. Ti ... ti skrivaš v sebi Prorokovanega! O, kako naj si še upam ... Od kje prihaja do mene milost, da sem tako počaščen ...! Mirjam, ah, Mirjam!«

V strmečem spoštovanju je gledal njen obraz, ki je žarel v skrivnostni luči kot odsev božjega vrelca v njej. »Ti velika! Ti roža iz Jese! Ti lilija med trnjem! Blagoslovljena si med vsemi ženami ...« Utihnil je, premagan.

Globoko, na purpurnordeča lica so se sklonile njene težke trepalnice. »Ne tako, Jožef,« je branila tiho. »Gospod je storil s svojo deklo velike reči! Jehova je izbral najnižje, da bo njegova dobrota, vsemoč in ljubezen tem svetlejše vzplamtela. Jaz sem samo nevredna posoda njegovega usmiljenja, brez mojega zasluženja ...! Vstani, moj Jožef,« je tiho zaprosila in se sklonila k njemu.

»Ne, pusti me pri tvojih nogah, ti mati mojega Gospoda ... moja kraljica! Kot najzadnji hlapec ti hočem služiti, tebi in malemu Kralju ... ako me še in če me še smatraš tega vrednim ...« Vse to ga je pretreslo — jokal je.

Nalahko so spolzeli njeni prsti preko njegove sklonjene glave. »Ti zvesti!« je zašepetala. »Kaj te ni poklical Jehova, mnogoslavljeni, da boš čuval njegovega sina in sinovo revno mater?«

»Da, Mirjam, zdaj razumem. To je bil torej pomen njegovih lilij. Božje lilije boš čuval!« Nato ji je prvič pripovedoval o prividu, ki ga je imel v sinagogi in ona je, tiho prevzeta, poslušala.

»Mirjam, ti mati božja, ti izvoljenka božja, ... ali mi moreš odpustiti?« je prosil ponovno in močil njene roke z vročimi solzami.

»Tiho, dobri Jožef,« je odgovarjala ginjeno. »Jaz ti nimam česa odpuščati. Saj ti tega nisi mogel slutiti ... težko si se boril ... ti, ubogi, in jaz nisem smela govoriti. Bila je to težka preizkušnja Jehove. Zahvaliva ga, ker jo je končal.«

Bolj umirjena, je nadaljevala. »Jožef moj, radi mene si trpel in jaz sem trpela za tebe. Bolečine pa, katere skupno nosimo, spletejo mcčno vez krog nas.« Sklenila je roki, »veliko je Gospodovo delo na nas! O Jožef, kako bova ljubila ta nebeški zaklad; čuvala ga bova in molila, zvesto mu služila! ... Jožef, kako srečna sva postala med milijoni, ki zastonj žele videti Odrešenika Izraelovega!«

Zatopljena v brezmejni ljubezni, vsa prepojena z nadnaravnim blaženstvom, je razprostrla roki: »Moja duša slavi Gospoda in moj duh se raduje v Gospodu, mojem Odrešeniku! Kajti on je upošteval revščino svoje dekle ...«


Preko Asohijske ravni, ki je sijala v mavričnih barvah vročega poletja, je Jožef pospešil svoj korak, proti Kapharnaumu. Pri tamkajšnjem lesnem trgovcu Canoju, je hotel kupiti kos žlahtnega lesa. Dobiti hoče nekaj izredno dragocenega, da bo napravil zibelko, ki bo vredna — božjega kralja. O, to bo vesela Mirjam, ki kraljuje zdaj na njegovem domu!

Od sreče so Jožefu bleščale oči, ko je mislil na prijetno delo, ki ga čaka. Vedno znova je iznašel kakšno posebnost, s katero hoče okrasiti Gospodovo zibko. Njegove misli so se z ljubeznijo poigravale s posameznimi izrezljanimi deli in z zibkinimi nogami, ki morajo zibati tako prijetno in rahlo, kot pozibavajo žitne bilke svoje klasje.

Jata pisanih ptičev je pregnala Jožefovo sanjavost. Začuden se je oziral krog sebe. Kaj je to resnično Asohijska ravan? O, pač. Pa ne samo ta; tudi Esdrelonska dolina in vsi vrtovi — vse je blagoslovljeno, kot še nikoli! Povsod le življenje, petje, cvetje, zorenje v nepopisnem bogastvu in krasoti!

Jožef je bil presrečen. Kako pa bi moglo biti drugače? ... Saj vsa narava čuti bližino svojega stvarnika, spečega v kelihu bele lilije! In zemljino srce čuti utripe njega, ki bo kmalu hodil po njej. Da, samo zato se raduje zemlja! »Šumite vsi valovi morja, raduj se ves zemeljski krog! Pojte slavo Gospodu vse vode in vsa drevesa vzklikajte pred njim, ker on pride — pride!«

Pobožno je sklenil Jožef roki in molil psalm Davida, svojega prednika: »Hvalite Gospoda s pozavnami, hvalite ga s harfo in citrami! Hvalite ga s trobento in rogom, hvalite ga z goslimi in flavto! Hvalite ga s svetlodonečimi cimbalami. Vse, kar ima glas, naj slavi Gospoda!«

Medpotoma je ogledoval bajnolepo pokrajino, koje rodovitna dolina se je raztezala prav do Genezareškega jezera.

Občudujoč se je ozrl na mogočno cedrovo drevo. Cedrov les? ... Ne, biti mora še žlahtnejši. Zitimov les! je pomislil in stopil hitreje. Kmalu je dospel v Kapharnaum.

»Zitimov les?« je začudeno vprašal trgovec. Niti cedrov les ti ni dovolj dragocen? Kaj si rekel zitimov les? Iz takšnega lesa je napravil Mojzes ... Prav tako delaš, Jožef ben Jakob, kot če bi bila zibelka namenjena princu!«

»Mogoče pa bo za princa,« se je smehljal tesar.

»Pravični Bog!« je vzkliknil Canoje. »Pa ne, da bi delal po naročilu kralja Heroda, ki biva zdaj v svoji zlati palači v Tiberiji? Saj se govori, da bo kmalu poročil princa Antipatra z vnukinjo Marijamnino, katero je bil umoril. Mogoče bo dobil Antipater v dar zibelko, kot je to navada pn Edomitrih.« Zvito je pristavil: »Mogoče je tudi, da bo Antipater prej spoznal rabljev meč kot pa poročno sobo! Govori se, da je zopet ...,« prestrašen se je prekinil: »Pravični Bog! ničesar nisem rekel! ... Herod ima še v hišah ušesa! ... Ali me boš izdal, o Jožef? Prav ničesar nisem govoril čez kralja. Saj so nam šale menda dovoljene!« Postal je bled in se je skrbno oziral okrog.

»Dobri Canoje, od mene se ne boj ničesar,« ga je pomiril Jožef.

»Ja, ja,« se je Canoje oddahnil, »ti si brez napak in me ne boš hotel uničiti. Ti si moder in pravičen, kot pravi sv. pismo: Globoka voda — so besede pravega moža in narastel studenček — je njegova modrost. Ti razumeš šalo, saj si se sam šalil, ko si dejal, da bo zibka za princa. Pa bo najbrž za tvoj zarod, ko si se pred kratkim poročil?«

In nenadno se je bil domislil: »Slišal sem, da si iz Davidovega rodu! Ali je res? — Zakaj nisi tega nikoli povedal, o Jožef, sin Davidov?«

»Ali ima to s kupčijo kaj opraviti, Canoje? Kaj se mora to pri kupčiji omenjati?« se je smehljal Jožef.

Canoje je presenečen plosknil z rokama: »El Šadaj! S čim pa naj se človek počasti, če ne s takšnim prednikom? Naj ti Jehova da, da bo mali princ, za katerega boš napravil zibelko, nekoč mogočen in velik, kot je bil njegov prednik. Bog ve, če ne bo nekoč zasedel prestola svojega očeta Davida?!«

»To se more zgoditi,« je smeje odvrnil Jožef in mislil na globlji pomen teh besed. »Toda, sedaj mi pokaži les,« je prosil. Canoje se je kaj hitro vrnil in hvalil spretno svoje blago.

Jožef je plačal za les precejšnjo vsoto, nato pa se je vesel vračal z bremenom proti Nazaretu.

V prostih urah naslednjih tednov se je pričelo prijetno delo. Po risbah je kaj ročno meril, žagal, oblal in iz svilenogladkih, rdeče pobarvanih desk je nastala najdragocenejša zibelka, katero sta potem še Jožefovi vešči roki izrezljavali. V stranici je izrezljal vitke lilije; ob vzglavju je blestel verz, iz najlepših črk sestavljen: »Spim, toda moje srce bdi!« K nogam pa je vrezal besede iz sv. pisma: »Glej, ne spi in ne sanja, ki nad Izraelom čuva!«

Z veliko gorečnostjo je izgotavljal Jožef svoj umotvor. Delal je skrivaj, ker je hotel Mirjam presenetiti. Toda bil je tako vesel, da bi se bil že večkrat skoraj izdal.

Ali Mirjam je bila že zdavnaj zapazila, le govoriti ni hotela o tem, da ne bi pokvarila Jožefu veselja. Dobri Jožef! Ti mnogozvesti! je mislila globoko ginjena. Kako se muči, dela in skrbi z neumorno ljubeznijo in nežnostjo! ... O Jehova, v skrbnejše varstvo nisi mogel dati svojega sina in njegove matere!

Nato je obšla Mirjam žalost. Ubogi Jožef, ves tvoj trud je zastonj! Iz sv. pisma je le predobro vedela, da bo obljubljeno dete rojeno v Betlehemu. Kaj Jožef ni na to mislil? Mogoče je razumel, da mora biti le potomstvo iz Betlehema?

Bog bo že ob pravem času razodel svojo voljo.

VI.[uredi]

Oster veter je bril po ulicah v Nazaretu. Po višinah je zapadel prvi sneg.

Jožef se je vračal z dela ves preplašen domov. »Ne ustraši se, Mirjam,« je mukoma izdavil, »pravkar mi je povedal Mefibozet novico ... o Mirjam, uboga Mirjam ...«

Ves v skrbeh, ji je pripovedoval, da je sirijski glavar Cyrinij napovedal, v imenu rimskega cesarja Avgusta, splošno ljudsko štetje. Vsakdo se mora vpisati v svojem rojstnem kraju. »Tudi ti moraš tja, ker si dedinja ... toda ne, saj to je nemogoče! Zdaj, v decembru! ... Ti se moraš varovati ... in — ne moreva se vrniti, preden napoči tvoj čas! ... Mirjam, takoj grem k rošu, ne rajši pojdem k rimskemu prefektu v Seforis. Saj morajo napraviti izjemo! Ti ne moreš in ne smeš hoditi. Mogoče nama dovolijo, da počakava in greva šele čez nekaj mesecev.« Nemirno je hodil po sobi.

Mirjam pa je, kot zamaknjena, obstala sredi sobe in uprla svoj pogled v nebo. »Gospod, čudovita so Tvoja pota! Ti si hotel, da je izdal rimski cesar ta ukaz! O Jožef, kaj ne vidiš, da se izpolnjujejo prerokovanja? Mar ne veš, da mora biti Mesija rojen v Betlehemu? ... Velik si, Gospod, v svojih delih!«

Jožef je obstal. V Betlehemu rojen! ... V Betlehemu! In tisoč misli in občutkov se je križalo v njem. Toda skrb za nežno, njemu zaupano devico je bila najglasnejša.

»Mirjam, saj ne moreš! Pot je naporna, zima je, mraz, zdaj ko ti ... Oh, ubožica, kako boš to prenesla? ... In kako bo mogoče prenašati meni, če boš ti toliko trpela,« je tarnal in žalosten sedel na klop. »Tukaj, doma, bi mogli vse tako lepo pripraviti, dali bi, kar premore naša revščina, da bi Odrešenika vredno sprejeli!«

Tolažeče je položila Mirjam svojo roko na njegove rame: »Bog bo skrbel! je tvoj najljubši izrek, o Jožef! Pomiri se! Pokoriva se zapovedi gospostva in zaupajva na Gospodovo pomoč.«

V globokem spoštovanju, je nagnil Jožef glavo in umolknil.


* * *


Čisto, zvezdnato nebo se je bočilo nad Betlehemom. Ceste so bile izpraznjene, glasovi so utihnili. Pritiskal je oster mraz in vsakdo si je bil poiskal topel kotiček.

Vsi tujci so našli streho, vsi razen dveh. Dva brezdomca — Mirjam in njen spremljevalec — sta počivala pod širokovejnatim drevesom kraj mesta. V zavetišču ni bilo prostora za nju in zaman sta ves dan iskala toplega prostorčka. Zdaj sta bila pred mestnimi vrati, pod milim nebom. Že med potjo sta mnogo trpela vsled utrujenosti in mraza in največkrat sta morala počivati na odprtem skednju.

Ko je bila stopila Mirjam raz osla, so bile njene noge otrple od mraza, utrujenosti in ježe. Nogi sta jo silno pekli, kajti po vseh klancih je hodila peš, na Jožefa oprta, da je živali olajšala pot. In potem — mučno tavanje od hiše do hiše, za košček prostora — zaman. Zraven pa je morala še tiho prenašati mnoga zasmehovanja, neljubeznivosti in surovosti ljudstva.

Popolnoma izčrpana je sedela pod drevesom. Trudno glavo je naslonila na njegovo deblo, priprla oči in ni mogla govoriti Bolečina ji je začrtala višnjevoblede sence v obraz.

Tuga za Mirjam je uničila tudi Jožefa. Grizel si je ustnice, stoječ poleg Mirjam in mislil je, da ga mora biti konec samo vsled žalosti in usmiljenja do matere božje, katero ni mogel očuvati pred trdostjo človeštva — kateri ni mogel preskrbeti niti najskromnejšega prostorčka za uro, ki je prihajala. Ali naj bo Izraelov Rešenik rojen ob cesti, kot sin popotnikov?! Bog, o Bog! Poslednjo kapljo srčne krvi bi bil dal, če bi ji mogel z njo kupiti toplo sobo ali kakšno olajšanje! Ah, kako trdno je računal na ugoden sprejem v Betlehemu. S kakšno gotovostjo je ubožico tolažil, kadar je obnemogla. Toda — kako se je zmotil! Ker je bil videti reven in ubog, ga njegovi bivši znanci in prijatelji niso hoteli poznati. In temmanj so bili pripravljeni dati prenočišče Mirjam, ker bi ji morali morda kaj pomagati. Ne, ne, nadležna popotnika naj potrkata drugod! In trkala sta; toda nikjer jima niso odprli.

»Ne morem več,« je izdahnila smrtnobleda Mirjam. Njene ustnice so trepetale.

Jožef je potlačil vroče solze, ki so mu napolnile grlo. Pokleknil je poleg nje na tla, ogrnil jo s svojim plaščem in ji skušal ogreti premrli roki in nogi.

»Mirjam,« je spregovoril hripavo, »na spodnji Davidovi cesti, vem še za enega prijatelja, katerega sem preje ... Ali bi mogla majčkeno sama tukaj počakati? Sam bom stekel tja in potem te popeljem pod siguren krov.«

»Ah, Jožef, ne trudi se več, ko je vse zaman. Samo žalili te bodo,« mu je žalostno odsvetovala.

Toda v njem se je naselilo novo upanje. »Ne, ne, ta prijatelj mi je bil vedno dober in nas ne bo odgnal. Da se ga nisem prej spomnil! Mirjam, pusti me k njemu,« je prosil.

Molče je prikimala in gledala za njim. Hudo ji je bilo radi njega. Vedela je, da gre zastonj. Kako ga bo ponovna prevara bolela! Spoznala je, da bo prišlo njeno dete na svet v najglobljem ponižanju. »O večni Bog, če je to tvoja volja, naj se zgodi! ... O, ne jočem radi sebe, ne, rada in z ljubeznijo prenašam vse trpljenje; toda, radi tebe, moj ubogi, ljubljeni otrok! Oh, da ti tvoja mati ne more ponuditi doma? Toda Gospod, tvoja dekla sem!«

Obrisala si je solze in strepetavala v mrzlem vetru. Čutila se je otrplo od mraza. »Otrok moj,« je šepetala, »ali naj tvoja mati od mraza umrje, ko nosi tebe, ki si pravrelec vse toplote?«

In glej, takoj je pričela krožiti v njej prijetna toplota in prevzelo jo je čudežno občutje upanja in moči. Hvaležno je sklenila roki in sede pričakovala Jožefa.

Opazila ga je. Prihajal je upognjen, skrušen, skoro opotekajoče. Mnogokrat se je ustavil, kot bi se bal pred njo. In videla je, kako je ob nekem grmovju pokleknil.

Srce se ji je skrčilo. »Ubogi, ubogi Jožef! Sramuje se! Kako ostra, kako grenka je zate ta ura!«

Da, Jožef se je je sramoval. Prijatelj, kateremu je bil nekdaj veliko dobrega storil, ga je hladno odklonil. Kaj zdaj? Bog v nebesih, kako bo zdaj z Mirjam? Zdelo se mu je, da mu mora srce razpočiti od neznosne bolečine. Ni se upal, vrniti se k njej. Ona je tako nežna, tako brezmočna, dobra in potrpežljiva, z vsem zadovoljna. Ona zaupa vanj, v njegovo zaščito in moč,

imenuje ga svojega »zvestega« ... »Bog, o Bog, slab zaščitnik sem tvoji izvoljenki in Izraelskemu kralju. Nevreden, ničvreden hlapec, ki ne zna skrbeti za svojo kraljico! Ničesar ne morem dati Mesiju in njegovi izmučeni materi!«

V gostem grmičju, neopažen od Mirjam, kot je menil, se je vrgel na zemljo in se tam, krvavečega srca, izpovedal Bogu.

Mirjam pa je vroče molila zanj. In Jožef je kmalu vstal in nekoliko pomirjen nadaljeval pot.

Obstal je pred njo, si zakril z rokami oči. Hotel je govoriti, pa ni mogel.

Ona se je nekoliko dvignila, ga prijela za roko in ga, sočustvujoč, tolažila: »Ne bodi žalosten, Jožef. Vem, da nisi ničesar dobil ... Bog je tako hotel; ukloniva se njegovi volji in potolaži se!«

»O Mirjam, da si tako zapuščena in ...«

»Ne, ni radi mene, moj Jožef. Samo radi otročička mi je hudo! Da ga ljudje zatajujejo, še preden je bil rojen!... Ah, izbral si je res najrevnejšo mater in revnega rednika ... Pridi, moj zvesti, ne jokaj! Sedi sem k meni. Saj trepetaš od mraza! Daj mi roki, da jih v svojih ogrejem.«

Brez volje je ubogal vse, in dopustil, da ga je Mirjam ogrevala in tolažila. Samo od časa do časa je težko vzdihnil.

»In zdaj, o Jožef, ali veš za kakšno zavetišče na odprtem polju?«

Dvignil je glavo. Rdečica mu je planila v obraz, ko je imel v mislih tako revno zatočišče.

»... Je ... tam, ob pobočju hriba ..., neka skalna duplina, ki ...« je komaj slišno izgovarjal, »ali ...«

»Torej pojdiva tja,« je mehko odločila.

»O Mirjam!« Od sramu si je z obema rokama zakril obraz.

»Pojdi, dobri Jožef, Bog je tako odločil.«


* * *


Po preteku dobre ure je Mirjam že snivala v postelji, pripravljeni iz toplih odej, katere sta prinesla seboj.

Jožef je vso noč zvesto čul pri njej — sebi ni dovolil počitka.

Ob zori je že hitel v mesto Betlehem, da tam nakupi sveže slame. Potem, ko se je Mirjam zbudila, pokrepčana, je votlino kolikor mogoče lepo pospravil, da je mogla nuditi božjemu gostu vsaj zasilno stanovanje. Za svoje bivališče pa je določil majhen, stranski prostorček.

Tega dne je šel Jožef še večkrat v mesto, da je nakupil vse potrebno, kajti Mirjam mu je bila rekla: »Danes ponoči bo rojen Rešenik človeštva.«

Jožefa je to preplašilo in vprašal je Mirjam, če sme naprositi nekaj žen, ki naj bi ji stregle.

Ona pa je odmajala z glavo in rekla: »Gospod bo skrbel; ne potrebujem pomoči. V molitvi hočeva pričakovati njegovega prihoda.«

To so bile poslednje besede, ki jih je izgovorila tega dne. Ves dan je bila popolnoma zatopljena v molitev in Jožef se je skoro ni upal pogledati. To ni bilo več navadno bitje! Zdelo se je, da gori v njeni notranjosti božja Luč, — ki se blešči skozi njen obraz in njeno nežno telo, kot skozi alabastrsko vazo — in da jo mora vsak čas prodreti.

Znočilo se je. Jožef je popravil Mirjamino ležišče, napolnil jasli s senom in postavil oljevo svetiljko na neko skalo. Molila sta skupaj in sicer tako iskreno in hrepeneče, kot še nikoli.

In ko se je Jožef ozrl v Mirjam, je videl, da je njen obraz vse lepši in ljubeznivejši, kot obraz serafov in opazil je, da kleči Mirjam na zemlji, kot bi bila odsotna. Tedaj je vstal ter tiho odšel k svojemu ležišču, kjer je še naprej prebil v molitvi: »Gospod, pošlji ga, kogar nameravaš poslati!« In še bolj vroča je bila njegova molitev.

Ure so minevale. Ko je slednjič dvignil oči, ga je močno prestrašil svetli sij, ki je napolnjeval vso duplino. In ... kaj je bilo to? Pobliskava se in prhuta, kot od angeljskih peroti ... In kakšna prijetna toplota veje v prostoru! In zrak — kako lepo je odišavljen!?

Trepetajoč, je vstal. O Jehova, ali je prišlo« ...

Nobenega glasu ni slišal. Zdelo pa se mu je, da prihajajo iz glavne votline prav rahli zvoki nebeških harf.

Ni si upal vstopiti, dokler ga Mirjam ne bi poklicala. Na prosto je šel in — tam vnovič presenečen obstal. Saj se je bila vsa narava izpremenila! Ledeni mraz se je popolnoma umaknil toplim, pomladanskim sapicam ... Da, resnično — nastopila je pomlad človeštva.

Jožef je gledal. Še sinoči zamrzlo zemljo, je pokrivala preproga solnčnozelene trave. In tisoči belih cvetov, ki so pravkar odprli svoje dehteče čaše, so, kot zvezde svetili v njej.

O noč vseh noči! O skrivnostna noč, trikrat bolj blažena, kot ona pred devetimi meseci ...

Obrnil se je proti severu in opazil nad mestom Jeruzalemom, ki je ležalo za gorami, žarenje.

Spomnil se je. Jeruzalem praznuje danes, 25. december, praznik templjevega posvečenja v spomin očiščevanja templja, katerega je bil oskrunil sirijski kralj Antijohij Epiphanskij, in posvečenja novega oltarja po Judu Makabejcu. Žarenje so povzročile številne luči in baklje, ki so to noč razpostavljene po vseh strehah.

Ah, da, je pomislil Jožef, z veselospevi, godbo in psalmi, se hvaležno spominjajo dneva, ko jim je poslal Jehova, po babilonskem ujetništvu, čudežnega ognja — in ne slutijo, da se mora v tej noči roditi Luč sveta, ki bo razsvetljevala temino!

Jožef bi hotel povedati temu mestu goreče besede mogočnega Izaije in kot grom bi mogel doneti njegov glas: »Vstani Jeruzalem, bodi luč! Kajti, tvoja Luč prihaja in veličastvo Gospoda izhaja preko tebe!«

Zdaj se je ozrl proti jugu, kjer so se razprostirali pašniki od Betsahurja. El Šadaj — kaj pa je bilo to? Od strahu so se mu šibila kolena. Kot bi udarilo tisoč strel, se je spustila od temnega neba proti zemlji široka, svetla cesta. Postalo je svetlo, kot podnevi. Oddaljeno petje, tisočev nebeških glasov, je polnilo ozračje. In povsod so se svetile in iskrile srebrne peroti! Vse ozračje je šepetalo. Najskrivnostnejše se je razodelo.

Ta noč je bila polna čudežev!

Utripajočega srca, po hrepenenju gnan, se je Jožef vrnil v votlino. V tem hipu, ga je Mirjam poklicala. O zdaj ... tedaj sme ...

Sezul si je sandale. Srce mu je razbijalo, boječe je vstopil — in kot oslepljen tipal nazaj.

Čudež za čudežem! Ves prostor je napolnjevala nepopisna svetloba, tako intenzivna, bleščeča in nadnaravna, da je v njej ugasnila vsaka luč. In v sredi te svetlobe je klečala devica Marija — na rokah je držala otročiča, od katerega je prihajala vsa ta, nevstvarjena, božanska luč.

Otročiček---

Jožefa je pretresel ta pogled. Ta otrok, o, to dete! Spoštovanje, občudovanje, ponižnost, pobožnost — vse naenkrat je vzplamtelo v njem. Toda, obstal je kot vkopan, dokler mu ni vlil poguma Mirjamin glas.

»Pridi Jožef, moj zvesti.« je šepetala in ga pogledala z blestečimi očmi, in poglej nebeško darilo! Moliva našega Gospoda in Boga, v podobi deteta.«

Tedaj se je vrgel na kolena pred otrokom, ki je bil tako nežen in brezmočen — pred otročkom, ki se je zaupal njemu v varstvo in ki ga hoče klicati »oče« ...

Da, ta noč je bila polna čudežev. In čas, ki ji je sledil, je bil napolnjen s čudeži.

Angeli so poklicali pastirje in prišli so. In ti skromni možje so popadali v prah pred tem bornim otročičem, kot pred Mesijem.

Iz bližnje skale je prodrl osvežujoč studenček. Vso duplino je stalno napolnjeval vonj lilij.

Ob solnčnih urah, ko sta prinesla starša otroka iz votline, so priskakljale ovce in gazele in so polegle krog detetovih nog. Beli golobčki so igrali pred njim. In dete je gladilo zaupljive živalice in se je smehljalo. In njegove oči so odprte gledale v solnce, ne da bi se jim bleščalo.

Ko je spremil Jožef čez 40 dni mater in otroka v tempel v Jeruzalem, je slišal skrivnostipolne proroške besede Simeonove: »Prišla je luč, ki bo svetila poganom in oblagodarila svoj Izraelski rod.« Ni pa slišal temnih besed o meču, ki bo predrl Mirjamino dušo, ker se je starček tedaj sklonil prav nizko k pobledeli materi in ker sta prav tedaj prišla molit nebeško dete Noema, bivša Mirjamina učiteljica in stara Hana.

Jožef se je umaknil v ozadje; toda njegovo srce je poveličevalo Njega.

Da, čudeži so si sledili! Velika zvezda je svetila nad skalnatim hlevčkom. Na kamelah so prišli, tuje oblečeni možje, kralji od vzhoda, z mogočnim spremstvom. In pokleknili so pred otrokom, k njegovim nogam so položili svoje zlate krone in prinesli so mu darov, dragocenih in pomembnih ...

Jožefova duša je bila nasičena od zadovoljstva in zahval, kot svetel plašč, jo je ogrinjala blaženost.


VII.[uredi]

Čas, poln veselja in čudežev, je postal kaj kmalu krvav.

Darove, katere so pustili malemu Jezusu trije kralji iz Jutrovega, je sv. družina podarila templju in revežem. Komaj, da je bilo to delo opravljeno, že je stopil nenadoma, v sanjah, pred Jožefa angel Gospodov, ukazujoč: »Vstani Jožef, vzemi dete in njegovo mater ter beži z njima v Egipet, kajti Herod streže otroku po življenju!«

Prestrašen, vznemirjen je planil Jožef iz spanja. Po življenju streči?! Temu otroku ... Mesiji? Je to mogoče? Kaj ne bo kralj Herod, kaj ne bodo vsi ljudje padli na kolena pred tem otrokom, ko bodo zvedeli, kdo je on? Beg v Egipet? O Bog, sedaj, ko so dobili tu prijazno hišico, v kateri so mislili stalno bivati. Saj je Jožef nameraval čez teden dni potovati v Nazaret, da bi prodal svojo hišico in bi se nato vrnil, s staro materjo Ano v Betlehem. Tudi orodje bi prinesel seboj, da bi tu nadaljeval svojo obrt, ker je menil, da je takšna volja božja. In zdaj naj se poda v prognanstvo v Egipet!?

Toda hitro se je otresel vseh pomislekov in v naslednjem trenotku je, vršeč Gospodov ukaz, stal poleg Mirjam, ki je, z detetom poleg sebe, mirno spala.

V silni naglici sta se pripravila za beg, seboj sta vzela le najnujnejše stvari. In po preteku pičle ure je krenila mala rodbina, jugovzhodno proti morju.

Jok ubogih mater in kričanje morilcev, jim je od daleč udarjalo na uho.



Strašna je bila ta zločinska noč, ki je rodila nesrečo in hudobijo. Črni oblaki, z robovi, od lune osvetljenimi, so se podili, kot strahovi, po nebu. Neprijetni glasovi so prihajali od vsepovsod. V duplinah in skalovju je tarnalo, grmovje in drevje je jokalo in veter je spremljalo težko vzdihovanje, ki je begunce neusmiljeno priganjalo.

V tej noči je divjal Azamon, kralj demonov in pomagali so mu vsi duhovi pekla. Le zato se je moglo zgoditi, da je hudobni kraljevi trinog dal pokončati vsa mlada življenja v Betlehemu samo zato, ker se je tresel za svoj prestol.

Mirjam je stiskala dete k sebi in njene solze so močile njegovo glavico. Njeno srce je trepetalo z malimi, nedolžnimi dušicami in jokalo z ubogimi, oropanimi materami.

In jokala je tudi radi Jezuščka. Ubogo dete je bilo komaj rojeno, pa mora bežati pred grozečim mečem! O Izrael — ali naj bo to tvoja dobrodošlica Mesiji? Z nežnostjo, ljubkovanjem in vso sladkostjo, ki jo premore materina govorica, je hotela premotiti svoje dete, ki je jokalo tiho, neutolažljivo. In vendar mu je bilo tako prijetno in toplo, ob materinem srcu. Zakaj torej joče?

Kot od bolečine se je dete stresalo, kadar je prerezal ozračje pretresujoč vzkrik. In ko so imeli Betlehem že tako daleč za seboj, da niso mogli ničesar več slišati, je dete še vedno trepetalo in se krčevito stiskalo k materi, kot bi hotelo udušiti glas, ki je, samo njemu slišen, grgrajoče prihajal iz grl nedolžnih umirajočih.

Mirjam je vedela, zakaj njeno dete joče. In Jožef, ki je zdaj z eno, zdaj z drugo roko potegnil preko oči — tudi on je vedel ...

Naprej, samo naprej! Strah jim je dajal peroti. Jožef je neprestano priganjal osla in se previdno oziral, kot bi čutil morivce za petami.

V temnem grmovju je počilo suho vejevje in dvoje oči se je zasvetilo. Z vzkrikom groze je skočil pred Marijo in dete. Šele, ko se je uveril, da je to le krotka živalica, katero so zmotili v spanju, se je pomiril in ponovno prijel za povodec prestrašenega osla. Naprej, le naprej! Ne po udobni cesti čez Hebron proti Jopi, ne, čez nepoznano gorovje proti Gazi, samo, da bodo preje v Egiptu.

Noč je minula. Nastopilo je sivo, megleno jutro. Toda Jožef je blagoslavljal meglo, ker jih je zakrivala očem, ki so jih morda zasledovale.

Po kratkem počitku v neki votlini je hitela družinica dalje, zdaj navkreber, zdaj navzdol, kot bi jo gnale nevidne moči. Po dolgih urah utrudljivega potovanja so končno opazili mesto Gaza ob morju.

Oddahnili so si. Toda vnovič jih je silno zaskrbelo, če jih morda v mestu ne pričakujejo vohuni? Toda, počivati morajo vsaj eno noč in tudi nekatere nujno potrebne stvari morajo še nakupiti za dolgo pot, kajti radi prenagljenega odhoda so vzeli le malo stvari s seboj. Toda otroka ne smeta izpostaviti nevarnosti.

Zavili so po najbolj samotnih stezah okrog mesta. Na nekem skritem kraju sta našla zapuščeno kočo in v njo sta se zatekla z malim detetom.

Ko se je zmračilo, je odšel Jožef sam v mesto, od koder se je kmalu vrnil z najpotrebnejšim. In noč je s temnimi krili zakrila trudne begunce.

Ob prvem svitanju so bili zopet na potu. Zdaj so šli ob obrežju proti jugu in sicer po udobnejši cesti, po kateri so hodile karavane. V vsem veličastvu je šumelo morje pod njimi. Sicer svetlomodra gladina, se je pričela divje vznemirjati, prav kakor sivi, raztrgani oblaki, ki so se podili nad njimi. Vzburkano morje se je zavijalo v grozeče valove, ki so se, peneč, razbijali ob skalnem obrežju.

Jožef se je spotaknil ob kamen in padel; pa se zopet urno pobral. »Saj ni nič,« je hitro pomiril Mirjam in se ni brigal za roke, ki so mu krvavele. Ali pred očmi se mu je zameglilo, da je omahnil in se za trenutek naslonil na zvestega osla. Zmeden je tipal za detetovimi ročicami in kmalu pognal dalje.

Na levi so se razprostirali pusti, peščeni griči, preko katerih je ležala žalostna tišina. Malo dalje so ležale divje skalne razvaline, preseke in čeri; preko vsega tega pa se je razlegalo kričanje gavranov, ki je napravljalo pustinjo še strašnejšo.

Končno je žival omagala. Neka votlina ob cesti jim je nudila zavetja in zdaj se jim ni bilo treba več tako zelo bati nevarnosti. Le Jožef ni počival. Njegovi roki sta pripravljali skromno kosilce, da ne bi Mirjam in dete stradala.

»O, Jožef tvoji roki krvavita!« je zaklicala Mirjam, vsa prestrašena. »Ti zvesti, koliko trpiš radi naju!«

Toda Jožef je skril roki, kot da ga je sram. »Saj ne boli dosti, ljuba Mirjam. Nič ni na tem. Glej, dete se smehlja!«

»Da, tebi se smehlja, ker ga je ganila tvoja zvestoba. Jožef, daj da Ti obvežem rane.« Hitela je ven in našla pred votlino balzamov grm. Ako se ureže v njegovo skorjo, priteče iz nje dragoceni sok, sprva bel, pozneje pa pordeči. Ko je iztisnila iz vejice nekaj kapljic, je videla, da je to opobalzam, najžlahtnejši med vsemi ter je z veliko nežnostjo obvezala Jožefovi roki.


*


Naslednji dan so nadaljevali pot. Morje se je bilo umirilo. Kjer je bila obala zložna, so stali v gručah, rožnobarvni flamingi in radovedno obračali svoje dolge, gibčne vratove. Niso bežali, kot sicer, pred ljudmi. In dete se je smehljalo ter iztezalo ročice za lepimi ptiči.

Kmalu pa je postala stepa kamenitejša in pot je bila napornejša. Le tu pa tam je stala še kakšna osamljena naselbina, toda begunci so se izogibali ljudi. Tudi pri ribičih, na katere so večkrat naleteli in ki so jim voščili srečno pot, se niso ustavljali.

Veter jim je zanašal pustinjski pesek v obraz. Včasih so opazili pustinjske kokoši ali noje. Ali pa so šli mimo krdela gazel, ki so se pasle ob trdem zelišču.

Utrudljiva pot jih je privedla do »Egiptovskega potoka«, ki je bil južna meja Kanaana. Tukaj je Jožef poslednjič napolnil mehove z vodo in je pri tem s skrbjo v očeh pogledal na Mirjam. »Boš mogla vzdržati? Ti in to nežno dete? Zdaj šele nastopi najhujše. Tu prične faranska puščava, katero je še Mojzes označil za veliko in strašno.«

Mirjam se je ozrla na speče dete. »Ali nimava s seboj najboljšega pomočnika? Ne bojva se pustinjskih strahot! Bog nas bo pripeljal do cilja.«

Pred njimi je vstajala strašna divjina, brez drevesa ali grma. V začetku poti je bilo še nekaj kot usnje trdega zelišča, katerega je osel požrešno muljil. Bila je to neskončna, osušena ravnina, pokrita s črnim, žgočim kamenjem. Na popolnoma golih gričih krede, nisi našel sledu rastlinja. In preko vsega rumeni, bleščeči, pekoči pustinjski pesek, ki jih je skozi podplate žrl, ki je silil v oči, nos, usta in jih je oviral pri dihanju. Žareče pustinjsko solnce, jim je osuševalo kri v žilah! Strašna tišina smrti, v katero je od časa do časa udarjalo rjovenje leva, lajanje šakala ali hripavo kričanje pustinjskega orla.

Za dnevom noč, za nočjo dan! Le počasi so napredovali. Težko sta dihala in prav malo govorila. Bil je najstrašnejši čas za potovanje skozi puščavo, kajti od meseca februarja do konca junija, je bila vročina najbolj neznosna. In gorje mu, kogar je na tem potu zatekel samum, vroči pustinjski vihar. Bil je izgubljen! Nobena karavana, noben popotnik, kogar ni prisilila velika sila, ni hotel v tem času skozi faransko puščavo.

Mirjam, do smrti izčrpana, je skoro visela na oslu, včasih pa se je lovila peš poleg utrujene živali. Dete je brez moči ležalo na njenih rokah, v njegovih očescih ni bilo nikakega bleska in usteca so bila, vsled težkega dihanja, odprta.

In Jožef? O, že nekaj dni sem ni izpil niti kapljice vode, da ne bi prikrajšal Mirjam pri že itak skopih požirkih. In potem ona ne bi mogla dajati otroku hrane. Vlačil se je kot senca, s pekočimi očmi, iščoč zelene oaze. Če je ugledal kakšno temnejšo točko, je vedno v nadi krenil tja. Pa bila je vselej prevara.

Nepojmljivo lepi solnčni vzhodi in zahodi so oblivali rumeno pustinjo s purpurno-rdečimi prameni in vžigali peščene griče in ravnine z rdečkastim ognjem, da je izgledalo, kot v plamenih. Ozračje je postajalo vedno bolj suho in dušeče. S strahom v očeh je Jožef iskal predznakov samuma, rdečega demona ...

In nekega dne je pridrvel ta žareči pustinjski veter. Jožef, prestrašen, je hitro okrenil proti neki skali, ki je k sreči imela precej veliko votlino in bi jih mogla za silo varovati. In že je bil tu samum, sovražnik vsakega življenja, kot vihrajoča čreda ognjenih nestvorov. Cvrčalo in prasketalo je pod nebom in na zemlji je tulilo. Žareči peščeni oblaki so zatemneli solnce, napolnili neskončnost in divjaje uničevali življenje.

Jožef in njegovi so ležali v votlini, z obrazi obrnjenimi k tlom. Mirjam je zavila dete v svoj pajčolan in je bila sklonjena čez njega in Jožef je vrgel še svoj plašč preko njiju. Sam je s telesom zaslonil vhod v duplino, da bi zabranil vstop peščenim vetrovom, ki pa so kljub temu pošiljali ognjeni dih do skrajnega kotička.

»Jezus, dete, pomagaj,« sta prosila oba v svojih srcih.

Tedaj je dete Jezus zajokalo in — hitro, kot je samum prišel, je zopet odšel. Vrtinci peska so polagoma priplesali na zemljo.

Mirjam se je čez nekaj trenutkov, skoro omamljena, dvignila in hvaležno poljubila otrokovo roko. »Bog nam je bil milostljiv,« je izustila še skoraj brez sape. »Niti človek, niti žival drugače ne ubeži smrti. Ah, koliko posušenih kosti smo videli ležati na poti.«

Oba sta se kleče zahvaljevala detetu in Jožefu ni bilo nič zato, ker je bila njegova obleka od pritiska žarečega peska izžgana. Saj je smel rešiti s tem mater in otroka!

Osel, ki je ležal v ozadju votline, je pričel žalostno rigati. »Uboga, zvesta žival,« je rekel Jožef, »samo pergišče imam še stepne trave zate.«

Ves tisti dan so še počivali v votlini, potem so, z velikim naporom, nadaljevali pot. In nič več nista štela, koliko dni sta že na poti.

Kmalu je pričel osel počasneje hoditi. — Jožef, ki se je opotekal kraj njega, je čisto pozabil na priganjanje in Mirjam se je trudoma vzdržala v sedlu. Nenadoma se je Mirjam zvrtelo; toda Jožef jo je prestregel in postavil rahlo na tla. Skoraj onesveščena se je naslonila nanj.

»Mirjam, Mirjam!« je klical Jožef v obupni boli. »O Bog, saj bo podlegla tem strašnim naporom! Večni oče — usmiljenja prosim!«

In dete, ki se je krčevito oprijelo matere, ko je omahnila s sedla, se je zdaj zganilo. Tiho je jokalo ... ah, lačno je bilo. Mirjam je takoj odprla oči in z velikim trudom se je malo dvignila.

»Lačno je,« je šepetala. »Saj umira! ... O Jožef, Bog nebes in zemlje umira od žeje ... in njegova revna mati mu nima česa dati ...«

V srce so sekale Jožefa Mirjamine obupne besede. Na razboljenih, otečenih kolenih je klečal poleg nje in trpel z njo. Srce mu je razbijalo, v sencih je tolklo, v vratu ga je dušilo. Jokati ni mogel — v vročem pustinjskem zraku so se vse solze posušile. Zato pa je krvavo jokalo — njegovo srce. Ah, usmiljeni Bog, do tu sem je pripeljal svoja varovanca, pa naj zdaj gleda, kako umirata od žeje v tej grozni pustinji? Na sebe ne misli. Toda otrok in njegova mati ...

Mirjam je položila težko sopeče dete na pesek. Sama je pokleknila poleg njega in dvignila roki k neslišni molitvi. Potem pa je nežno poljubila mala, bleda usteca in njeni izsušeni ustni sta šepetali otroku besede — besede vroče materine ljubezni.

Detetovi ročici sta brezmočno padli na pesek. Tedaj — Jožef in Mirjam sta ostrmela — tam, kjer se je dotaknila desna ročica zemlje, je pričelo nenadoma žuboreti ... Voda je bila ... živ studenec!

Rešeni! Z vzklikom sreče, sta oba planila pokonci in nista čutila več nobenih bolečin. Čista, hladna voda!

Ali takoj sta zopet pokleknila in molila Boga v otrokovi podobi. Mirjam je prisrčno stiskala dete k sebi in ga je ljubkovala. Jožef pa je pritisnil rahel poljub na eno izmed svetih nožic.

In sedaj — o ne, najprej otroku, ki je poslal božji dar. Niti kapljica naj ne omoči preje njiju ust! Mirjam je omočila robec v kristalno čisti vodi in ohladila z njim usušena usteca ter vročični obrazek. Izmila je detetu pesek, znoj in prah, v usteca je kanila nekaj kapljic vode — saj drugega ni imela za njegovo žejo. Šele potem sta pila Mirjam in Jožef, in ko sta pojedla kruh, ki sta ga bila preje omehčala z vodo, sta se čutila izredno pokrepčana.

Jožef je pil dolgo, neutešljivo — tedaj je Mirjam uganila, da je že dneve prenašal žejo — iz ljubezni do nje in otroka. Brez besede mu je tedaj stisnila roko.

Mala karavana je sklenila odpočiti se na tem mestu do prihodnjega dne. Že pred nočjo se bo mogel tudi otrok zopet nasititi.

Drugo jutro sta si mencala oči, meneč, da sanjata: Izvirček je preko noči narastel v lep potoček, ki se je vil kot srebrni pas preko rumene pustinje In — oba bregova sta bila porastla s sočno travico, na kateri se je že pasel zvesti osliček. V travi, zlasti na mestu, kjer je prejšnji dan ležalo dete, so bile posejane sveže, purpurnordeče in bele rože.

Oba sta se molče spogledala, nato se ozrla na speče dete. Zgodilo se je, kar je zapisal Izaija: »Suha zemlja bo postala jezero, žejna tla se bodo izpremenila v studenčke. Pustinja in puščava se bo veselila in stepa bo poveličevala Gospoda in cvetela, kot narcisno polje.«

Z novo močjo so nadaljevali pot. Kmalu so se prikazali skromni znaki rastlinstva. Pričela sta gledati, če se že morda prikaže zelena črta, ki označuje človeška bivališča.

Po preteku še nekaj dni so imeli grozote puščave za seboj. Tu in tam se je že prikazovalo človeško bivališče, obdelana polja so se široko razprostirala, iz daljave jim je svetila vodna gladina severnega rokava Nilskega zaliva.

Egipet je ležal pred njimi. Skrivnostna dežela — ki naj postane izgnancem domovina!

Dete je dvignilo glavico z materine rame in je, z brezdanjimi, skrivnosti polnimi očmi objelo vso pokrajino in iztegnilo desno ročico. Ali k blagoslovu?

Na robu puščave sta Mirjam in Jožef pokleknila in se še enkrat zazrla nazaj, preko strašne pustinje. Domotožje po izgubljeni deželi se je vzbudilo v njiju srcih, obenem pa je vstajala v njih zahvala Bogu in zaupanje v njegovo moč in vodstvo. Vse, kar bi še težkega sledilo, hočeta radovoljno prenašati. Ako ravno še nista vedela, kam naj položita trudni glavi — med ljudmi sta pa le zopet bila! Ušli so smrtnim nevarnostim in pa strašni tišini puščave, kjer ne odgovarja glasu nikakršen jek.

Molila sta njima najpriljubljenejši psalm: »Gospod je moj pastir, ničesar mi ne bo manjkalo.« Z velikimi nadami v srcu sta stopila v nov svet.


VIII.[uredi]

Tuja, poganska dežela je sprejela begunce gostoljubno. In tuja dežela je videla prve korake božjega Sinu, slišala je njegove prve besede in vdihavala njegovo navzočnost.

Mirjam in Jožef sta dalje časa počivala v prijazni vasici, imenovani Matareja in sicer v senci mogočne sikomore, ob izviru bistrega studenčka.

Mirjam bi bila najrajši ostala na tem ljubkem prostorčku, v zelenju in cveticah; toda Jožef bi ne mogel v tem kraju dovolj zaslužiti. Spomnil se je bil na betlehemsko rodbino, ki je pred leti odšla v staro mesto Memfis. Odločil se je potovati istotja, hoteč to družino vprašati za svet.

Na Jožefovo žalost, je bila omenjena rodbina medtem odpotovala drugam. Jožef pa je vseeno dobil tam stanovanje in delo. Enako drugim ubogim ljudem, si je tudi Jožef postavil kočico v enem izmed dolgih hodnikov razpadlega haterskega templja. Nihče mu ni tega zabranil. Nato se je lotil pletenja finih mrež in je s tem zaslužil toliko, da si je mogel nabaviti tesarsko orodje. In poslej je Jožefova pridna roka skrbela, da ni bilo nikoli pomanjkanja pri hiši.

Tudi Mirjam je prispevala s pridnim delom k zaslužku. Predla je, pletla in tkala. Gospe so skrbele, da prijazni in lepi tujki ni zmanjkalo dela in zaslužka. In matere so kaj rade pošiljale svoje otroke k ljubkemu fantku, da so se igrali z njim ter se od njega navzeli olike in dobrote. Najbolj divje fantke je napravila prisotnost malega Jezusa dobre, mirne in poslušne.

Tako so minevala leta.

Jožef je živel med judovsko kolonijo, ki je imela lastno, majhno sinagogo. Deček se je izredno lepo razvijal. In vse Jožefovo veselje je obstojalo v tem, da se je z dečkom ob strani, sprehajal po palmovih gozdičih ali ob obrežju Nila ter z njim vred občudoval okolico.

Nekoč je šel Jožef z Jezusom nekoliko ur proti zahodu in tako sta prišla do roba puščave, kjer se vzdigujejo mogočne piramide, spomeniki Egipta iz strašnih časov robstva. Poleg piramid je stala iz skale izklesana sfinga, pol človek, pol lev in je strmela s skrivnostnoglobokimi očmi v praznino.

»V tem je nekaj zagonetnega,« je pravil Jožef dečku, ki ga je pozorno poslušal. »Nihče ne more razrešiti uganke te kamenite slike ...«, zardel je in utihnil. O, kaj hoče poučevati tega dečka, pred katerim leži odprta vsaka skrivnost?

Dolgo časa je ogledoval Jezus to velikansko postavo in na njegov nežni, od svetlorjavih kodrov obdani obrazek je padla bolestna senca. Potem pa je zopet, kot drugi otroci, stavil očetu vprašanje na vprašanje.

Blizu sfinge, ne daleč od mesta mrtvecev, ki je ležalo pod nogami piramid, je stal čudovito lep tempel iz alabastra in rožnega granita. Krasili so ga dragoceni stebri in obeliski. Ob stenah, na podstavkih je stalo triindvajset, čeznaturno visokih kraljevih kipov.

»Da, to je lepo,« je prevzet dejal Jožef. »Pa vendar ... naš tempel, Jehovin tempel v svetem mestu Jeruzalemu, je lepši ...« In globoko je vzdihnil.

»Ljubi oče,« je zapel nežni Jezusov glasek in njegova ročica je mehko pogladila od dela utrjeno, tako zelo skrbno roko moža. »Prosim, govori mi o hiši mojega očeta, ki je v nebesih!«

Tedaj se je odprlo Jožefu srce. Naslikal je dečku vso lepoto stebernih dvoran te veličastne zgradbe, opisal okrasja brez primere lepih vhodov, blesteče-bele marmornate zgradbe in zlata ostrešja ter navdušeno govoril o obredih darovanja, o vseh ceremonijah, katere spremlja lepo petje psalmov in godba tisočev raznih instrumentov.

Ure in ure bi bil mogel Jožef tako pripovedovati dečku. In deček se ga ni naveličal poslušati in je Jožefovim besedam večkrat tiho pritrdil, kot da mu oče pripoveduje nekaj, njemu že od davnaj znanega.

Dolgo sta stala pred Keopovo piramido, pred najveličastnejšo teh mogočnih zgradb, ki je bila veličastno delo duha-velikana, katerega je občudoval ves svet. Molče sta ogledovala to ogromno kamenito maso, ki je nastala iz najpreprostejših pa tudi najdragocenejših oblik.

»Pravijo, da so v notranjosti zgradbe stari kraljevski grobovi,« je pričel Jožef in glas mu je drhtel, ko je stal pred to večno pričo pradavnih časov. »Stotisoč ljudi je delalo na tej piramidi menjaje se na tri mesece, skozi celih dvajset let. En sam velikanski kamen je spravljalo iz Elefantine do sem dva tisoč ljudi cela tri leta! Sicer ne vem, če je vse to res, dečko. Gotovo pa je, da so mogli delati samo v času, ko ni bilo Nilskih poplav. Amhotep, naš egiptovski sosed mi je pravil, da je čital v starih papirusih, da so izdali kralji samo za čebulo in češenj tem delavcem šestnajststo atijskih talentov srebra ... Zdi se mi, da so strašne te piramide, pogled nanje me navdaja z grozo. Mislim, da kaj podobnega svet več ne premore ... Vlada mnenje, da so te piramide postavljene za večnost.« Obmolknil je in pogledal na svojega rejenca.

Izredno resno se je ozrl Jezus na skrbnika. Potem se je pripognil, zajel polno dlan puščavskega peska ter dolgo gledal na te, v nebo segajoče velikane — pri tem pa je puščal rumeni pesek počasi skozi prste na tla.

Jožef je takoj razumel. »Kaj so človeške večnosti proti moji večnosti?! Kot peščena zrna izginevajo pred menoj!«

Tedaj je Jožef začutil, da stoji pred njim vladar večnosti. In prevzet od te misli, je pripognil pred svojim varovancem koleno ter mu zaklical prvič besedo »Adonaj!«, ki pristoji samo Bogu. Pobožno je poljubil dečkovo roko in rob njegove obleke.

In ta trenutek je svetilo božanstvo skozi otrokovo podobo ... Toda le trenutek in takoj je postal Jezus zopet sam najljubkejši deček. Oklenil se je okrog vratu svojega rednika, ki mu je bil najzvestejši oče in varuh, najboljši prijatelj, najponižnejši sluga — mož, po božji volji. In Jezus je naslonil svoja nežna ličeca na Jožefov obrasli obraz ter mu je zašepetal: »Ljubi očka, pojdiva k mamici — pri njej je najlepše.«


* * *


Da, pri mami jima je bilo najboljše. Ona, vsa nežna in lepa je tiho in zvesto skrbela za otroka in moža ter je tako izpremenila tujino v domovino.

Tako je živela mala družina v najlepšem zadovoljstvu, saj je bil eden drugemu v radost in srečo.

A vendar se Jožef in Marija nista mogla povsem otresti domotožja. Bolelo ju je, da mora doraščati Mesija v povsem tuji deželi. In strašile so ju razne čudne navade tega prebivalstva, te neštete božje podobe z bikovimi in krokodilovimi glavami. Nista poznala navad in običajev tega ljudstva in neprijetni so jima bili hrupni pohodi z »božanskimi« slikami in odvratnimi ceremonijami. Neprijeten jima je bil pogled na neštevilne sfinge — lev s človeško glavo — ki so tvorile včasih cele drevorede na potih, ki so vodili k templjem.

Pregnani predniki so sedeli ob vodah Evfrata in so, plakajoč, obesili svoje harfe na vrbe tuje dežele — sveta družina pa je mnogokrat sedela ob vodi zelenega Nila in z žalostnimi očmi gledala v daljo, proti severovzhodu, kjer je ležala njih domovina, kjer je ležalo sveto mesto Jeruzalem z Jehovim templjem. »Če bom tebe pozabil, Jeruzalem, naj se mi posuši desnica in naj mi jezik v grlu obtiči!« S tiho željo v srcu, sta prepevala psalm, ki je bil vsakemu Izraelcu ljub:


Kako lepo je v tvojem domovanju, Gospod vojnih trum!
Moja duša umira od hrepenenja
po tvojih preddvorih, Gospod, moje srce in moje telo
kličeta slavo živemu Bogu.
Saj je vrabček našel hišico
in lastavica gnezdo za sebe in mladiče —
pri tvojih oltarjih, Gospod vojnih trum,
moj kralj in moj Bog!


Tako sta se borila z domotožjem.

Ko se je hotelo nekaj judovskih rodbin preseliti v Heliopolis, »solnčno mesto«, je Jožef sklenil se jim pridružiti. Sicer je bilo tudi to mesto pagansko in je tam najbolj cvetelo čaščenje solnčnega boga Ra, katerega so nosili okrog v razkošnih obhodih. Tudi egipčanska duhovniška šola je obstojala tam — a bilo je tam tudi nekaj, kar je Jožefa privlačilo — Jehovin tempel! Pred nekako 170 leti ga je bil postavil v Egipet ubegli Onij, sin umorjenega velikega duhovna Onija. S pomočjo naklonjenega mu egipčanskega kralja Filometra, poslednjega Ptolomejca, je bil ta tempelj izvršen natančno po vzorcu in velikosti Salomonskega templja v Jeruzalemu. Ta tempelj je bil sicer že davno zatvorjen, a bil je tudi samo od zunaj v veselje vsem pregnancem, ki so ob pogledu nanj, mogli misliti na božjo hišo v domovini. In poleg tega — ta misel je na skrivnem klila v njihovih srcih — bili so tam svoji domovini za nekaj ur bliže!

Tiho, kot v Memfisu, so živeli tudi v Heliopolisu in so pričakovali, da jim Bog pošlje sporočilo.

Služabnika Gospodovega ni bilo. Ko sta gledala tempelj, se je pojavilo v njima veliko hrepenenje, ki je priklicalo besede, katere je bil govoril David v puščavi: »Kot žejni jelen po studencu, hrepeni moja duša po tebi, o Bog! Ko izpovedujem svojo dušo, mislim na množico, s katero sem romal k tvoji hiši, Gospod, kateri sem pridružil svoj glas veselja in hvaležnosti ... Reči hočem Gospodu, moji skali: Zakaj si me pozabil, čemu naj žalosten trpim pod pritiskom sovražnika? ... Zakaj se žalostiš in vznemirjaš, duša moja? Zaupaj v Gospoda, ker še ga bom hvalil, saj on je moja sreča in moj Bog!«


In prišla je ura odrešenja. Angel Gospodov je vstal pred Jožefom in mu zapovedal, naj se vrne v domovino, ker so pomrli tisti, ki so stregli otroku po življenju.

O, koliko veselja in zahvale je povzročilo to božje sporočilo! Zdaj so se pripravljali na drugačno potovanje, kot takrat, ko je bilo še dete brez moči. O, hitro, le hitro domov!

Prisrčno so se poslovili od gostoljubnih tujih ljudi. Jokali so eni in drugi.

Mala družina se je priključila neki karavani in je prispela srečno v domovino svojih očetov, katero je pozdravila s solznimi očmi.

Radi strahu pred Herodovim naslednikom, se Jožef ni upal naseliti v Jeruzalemu tako bližnjem Betlehemu, ampak se je vrnil v Nazaret. Mala hišica z lilijskim vrtičkom, katero je bila čuvala, že davno umrla mati Ana kot svetišče, jih je zopet sprejela in je postala resnično svetišče, v katerem je stanoval Bog, v otrokovi podobi.

Lepi deček, katerega so vsi imenovali »Jožefov, sin«, je postal tudi tu ljubljenec vsega mesta. V njegovi bližini ni mogel biti nihče slab in hudoben. Dovolj je bilo, da je mati rekla svojemu malemu grešniku: »Kaj pa bo dobri Jezus rekel, če bo slišal, da si poreden,« — in najhudobnejši deček je postal ubogljiv in krotak.

Najlepša nagrada otrokom je bila, ako so se smeli igrati z Jezusom, katerega so imenovali »Prijaznost«. In kot v Memfisu in Heliopolisu, so tudi tu nosile matere svoje otroke v družbo k Jezusu, ki je bil čisto otrok, a vendar tako drugačen od njihovih.

Nekega dne si je deček zadrl velik trn v dlan in Marija mu ga je z vso nežnostjo izdrla — pri čemer je nastala na otrokovi dlani majhna, krvava rana. Marijo je streslo, ko je videla kri, in ko je bil deček že davno zopet pri otrocih, je ona še vedno nepremično sedela in iz njenih ustnic je izginila vsa kri.

Zdelo se ji je, da so oživela pred njo krvava prorokovanja. Kaj ne vstaja iz orumenelih listov papirusa poteza za potezo moža, ki ima bit žrtvovan? Kot ovca, ki bo žrtvovana, pa ne odpre svojih ust? Kri, o kri, na rokah in nogah ... Nehote je izrekla besede: »Prebodli so moje roke in noge ...«

»Mirjam, kaj vendar govoriš?« je vprašal Jožef, ki je pravkar vstopil in strašno prebledel »Kaj to velja ... o Jehova ... ali naj velja to našemu Jezusu?«

Ona se je takoj zavedla in potlačila strah, ki jo je bil prej navdal. »Kdo bi mogel popolnoma razumeti besede sv. pisma? Marsikaj je nedoločno napisanega in rabinci razlagajo različno,« ga je končno pomirila.

Toda skrb ni izginila z njegovega obraza. Vsedel se je poleg Mirjam in nadaljeval: »Mirjam, gospodarica moja, težko mi je, a moram ti povedati, kar teži moje srce. Bilo je predvčerajšnjim, Jezus se je igral v delavnici z oblanjem. Naenkrat sem zapazil, da je vzel s kota dve palici, eno daljšo, drugo krajšo, postavil eno čez drugo in ju zvezal z oblanjem ... Mirjam, križ je bil to ... križ! ... Dolgo je gledal na tisti križ — in izgledal je ... ah Mirjam, ne morem ti povedati ... ne tako kot sicer, ne kot otrok, ne, kot nekdo, ki zagleda nekaj groznega pred seboj! In videl sem, da se mu stresajo pleča, da plaka ... Prestrašen sem ga vprašal, če trpi ... S posebnim povdarkom mi je odgovoril: »Še ne, ljubi oče ...« in skril je svojo glavico na moje prsi. O, Mirjam, kaj naj to pomeni?« Njegove težko pričakujoče oči so se tesnobno uprle v Mirjam, ki je postala smrtnobleda.

Sedela je, kot okamenela. Križ? Elohim el Šalaj: Kaj ima opraviti križ z njenim sinom? In če bo res ... prerokbe jasno pričajo ... če bo moral njen sin res z lastno krvjo odrešiti svet, kaj naj pomeni križ? ... To znamenje največje sramote! ... Samo najhujši zločinci, izdajalci, morivci in sužnji, ki se pregreše, smejo biti usmrčeni na križu! ... Večna pravičnost, kaj skriva prihodnost?!

Tresla se je — pa vendar je našla še toliko moči, da je znala pomiriti Jožefa. Zakaj naj bi Jožefovo srce, ki ni poznalo drugega kot nesebično ljubezen, že naprej trpelo? Ob času trpljenja jim bo Bog gotovo podaril dovolj moči, da bodo trpljenje zmogli nositi.

Trudno se je nasmehnila in rekla: »Ne mučiva se s tem, moj Jožef! Mogoče je najino dete govorilo le o občnem trpljenju, ki nikomur ne ostane prihranjeno. Mogoče mu je bil križ le simbol trpljenja. Ne moremo odkriti božjih skrivnosti. Strpiva v ponižnosti in potrpljenju in čuvajva nebeški zaklad, katerega nama je Bog zaupal.

Jožef je tedaj, ves pomirjen, pripomnil: »Ljubljena gospodarica, tvoje besede delujejo vselej kot balzam. Vselej znaš najbolj potolažiti.«


IX.[uredi]

V mraku, po nekem soparnem dnevu, se je vračal Jožef zelo izmučen domov. Korak mu je zastajal, v čelo so se mu bile vrezale skrbipolne gube. — V njegovi hišici je vladalo pomanjkanje in Sedekij, bogati trgovec z volno, mu danes ni hotel izplačati zaslužka. Bila je velika suša v deželi in vsem revnim ljudem je manjkalo kruha.

Jožef je težko vzdihnil. Kako, ali naj trpita pomanjkanje — mali deček in njegova mati? Zakaj mu vendar ta trdi mož ni izplačal vsaj del zaslužka, ko ga je tako prosil zanj!

S sklonjeno glavo se je prestopal dalje, bil je slep za vso krasoto večera, gluh za ljubko petje in ščebetanje ptičic, ki je prihajalo od omamnodehtečih oranžnih drevesc.

Na ovinku je dvignil glavo in videl, da ga Mirjam že pričakuje na hišnem pragu, dete Jezus pa mu je medtem že teklo nasproti.

Pogled, poln nežnosti, je objel Jezusa, nato pa je splaval dalje, k materi Mariji. Strnile so se: čistoča in nežnost lilije ter rosnosveža lepota razcvele rože, da je nastala slika matere-device. Njegovo srce je kot vselej ob svidenju burno utripalo. Skozi vsa ta leta si je vsak dan posebej štel v srečo, ker je smel skrbeti za to mater in tega otroka ...

Mirjam in Jezus sta Jožefa prisrčno pozdravila ter mu odvzela orodje, nakar so vsi trije stopili v sobo. Jožef se je trdo vsedel na klop in podprl glavo v dlani.

»Si utrujen, ljubi oče,« je vprašal deček in nežno pogladil od dela trdo roko.

»Da, otrok, utrujen sem,« je odvrnil Jožef. »Dan je bil vroč in dolg, delo težko. Toda to ni hudo — saj mi je vedno največje veselje delati za tebe in tvojo mater. Danes mi je težko srce. Sedekij mi ni izplačal zasluženega denarja.«

V sobici je postalo tiho, le Mirjam je vzdihnila. A svetli dečkov glas je pretrgal to mučno pavzo: »Ne bodi žalosten, ljubi očka, nebeški Oče dobro ve, česa mi potrebujemo.«

»Da, Jožef,« je tudi Mirjam potolažila, »zaupajmo v nebeškega Očeta. Jezus je govoril prav ... Imam še malo moke, iz te zamesim hitro majhen hlebček. Za jutri bo pa Bog poskrbel.«

»Bog bo skrbel,« je zašepetal Jožef in pritisnil dečkovo roko na svoje srce.

Jezus je prinesel materi vode, da je z njo zamesila kruh. Nato je pogrnil mizo za večerjo, potem pa se je naslonil na očetovo koleno, dokler ni bil kruh pečen.

»Tako rada bi ti dala kaj drugega, dobri Jožef,« je žalostna dejala Mirjam. »Tako utrujen si in izčrpan si od težkega dela.«

Deček pa je vzel kruh v svoje roke (do takrat tega še ni bil napravil), dvignil svoj pogled k nebu in molil. Nato je kruh blagoslovil ter ga ponudil staršem rekoč: »Jejta ta kruh in zaupajta v Boga.«

Vzela sta kruh in ga jedla. In Jožef je takoj čutil, da izginja svinčena utrujenost in teža, ki ga je morila. Postal je svež in poln novega življenja. Z Mirjam sta se začudeno spogledala.

Jezus je zdaj stegnil ročico skozi omrežje okna in ko jo je potegnil nazaj, je držal v njej lep, zrel grozd. S prstki ga je iztisnil v svoj kozarec, ponovno molil in ga blagoslovil. Z besedami: »Pijta od mojega vina in veselita se v Gospodu,« je ponudil pijačo staršem.

Pila sta in njuni srci sta poskakovali v sladkem veselju. In tedaj sta videla okrog dečkove glave svetlobo, ki se je po bliskovito pojavljala ob vsaki svečani priliki. Pokleknila sta na tla in molila skritega Boga.


Ko je dovršil Jezus dvanajsto leto, ga je Jožef predstavil v domači sinagogi in bil je sprejet v občino. Enako drugim dečkom njegove starosti, je tudi on dobil molilna jermenčka s tefilinom.[1] S tem je postal ben-hatorah, sin zakonov; moral se je postiti in ob velikih praznikih obiskovati Jehovine templje. Vsako soboto je prihajal ob Jožefovi strani v sinagogo in ko se je približala Velika noč, je romal s starši v Jeruzalem.

Osrečujoče je bilo to potovanje skozi pokrajine, katere je obiskala nepopisno lepa pomlad. Od vseh cest in potov so se jim pridruževale vedno nove skupine svečano razpoloženih ljudi. Vsi moški, tudi Jožef, so nosili predpisani plašč, arba kanfot imenovan, in »zizit«, svete niti z gotovim številom vozlov, pritrjenih na purpurnomoder pas (vrvico). Mirjam je ogrnila preko modro-belega oblačila še popotno tančico, deček Jezus pa je nosil belorumeno oblačilce z vtkanimi granatnimi jabolki in lila pasčkom, katero mu je bila mati sama napravila.

Po vseh potih so odmevale himne in razni psalmi. Zbori mož in mladeničev so menjaje se, odgovarjali petju žen; vmes pa so se slišali tudi svetli glasovi dečkov.

Po četrtem dnevu romanja, ko so imeli za seboj Jeriho, z lepimi palmami, rožnimi in balzamovimi vrtiči, so ugledali v sinji daljavi okrogli vrh Oljske gore. V nekaj urah zelo utrudljivega hoda so jo dosegli, prehodili vzpetost mimo ljubke Betanije in pred njimi je ležal Jeruzalem, izvoljeno mesto Elojhima, Najvišjega, kraljevsko mesto Davidovo, slava in ponos vsakega Izraelca.

Dva velika venca zidov sta objemala bajno krasoto snežnobelih palač in svetlih hišic, stotino stolpov in stolpičev z bleščečimi kupolami, a trije velikanski stolpi — Fazael, Hipikus in Mariamne so ponosno gledali v ažurno nebo, ki je mogočno viselo nad vso pokrajino.

Noge romarjev so same od sebe obstale in vzhičeni nad čudežno lepoto mesta, so romarji glasno vzklikali. Kaj, ali se je že uresničilo Tobijevo prerokovanje o Jeruzalemu? »Vrata Jeruzalema bodo napravljena iz safirja in smaragda in obzidje iz dragocenih kamnov. Vse ceste bodo tlakovane s svetlim in čistim kamenjem, po njegovih ulicah se bo prepevala aleluja.«

In razprostirali so roke k tej krasni sliki ter klicali: »O, Jeruzalem, ti mesto hrepenenja!«

Tam gori na Sionu so videli dragoceno palačo mogočnega, razkošno živečega Heroda in njegove krasne vrtove. Iz Akre, napol poganskega spodnjega mesta, so jih vabila gledališča in kopališča. Od zahodnega roba Tirofanske kotline jih je pozdravljalo dirkališče, katerega je bil postavil Herod in je bilo prostora v njem za 80.000 ljudi. Na pobočjih gričev so se raztezali trgi in bazari. Malo dalje pa se je razprostiral mogočni Rožni vrt, katerega so rabinci močno opevali in ki je bil strogo vernim Judom tudi edini vrt v mestu.

Z enim samim, objemajočim pogledom so se romarji poslovili od te očarljive slike. Njihove oči so nemirno iskale templja Gospodovega, pred katerim je izginjala vsa lepota razkošnih palač. Čisto samo je stalo tam to ljubljeno narodno svetišče, sezidano iz velikanskih, izglajenih marmornih skal. Od daleč je izgledalo kot blestečebela gora. Temelji svetišča so počivali na tisočih mncgobarvnih stebrih, ki so segali tri sto čevljev globoko v Tirofansko kotlino.

Obkrožene od treh vrst stebrov, so se dvigale iznad temelja stopniščem podobne terase, po katerih se je prispelo do velikih marmornih dvoran in galerij. Prav na vrhu pa je svetila skrivnosti polna belina Najsvetejšega. Njegova streha je bila tesno posajena z zlatimi ostmi, ki so v solncu plapolale kot ognjeni zublji.

Romarji so si morali precej časa zastirati oči, ker so bili skoro oslepljeni od zlate svetlobe — izgledalo je, da gori vsa ta beloblesteča stavba, kot snežena palača v plapolajočem ognju.

Skozi Damaščanska vrata so prišli v bogato okrašeno mesto. Nad mnogimi durmi so viseli svileni prtički in pisani pajčolani, od najpreprostejšega do dragoceno tkanega, znamenje, da sprejme gostoljubno ognjišče tujce. Za tiste pa, ki niso dobili prostora v hišicah, ko jih število je doseglo včasih milijon, so bila postavljena na različnih mestih šotorišča, bogato opremljena s tepihi in blazinami ter okrašena z zelenjem.

Taborišče Galilejcev je stalo ob vznožju Moriaha, proti Bezeti. Toda Jožef je imel že več let v mestu gostoljubnega prijatelja.

Četudi so bili močno izmučeni, so se podali najprej v tempelj. Jezus se za nobeno drugo stvar ni več zanimal. Njegov pogled je izdajal hrepenenje, ljubezen in globoko ganutje.

Med vesel ospevi so Galilejci prestopili tempeljska vrata ter se podali v dvorane. Od povsod so se slišali vzkliki presenečenja, kajti, naj je Izraelec prestopil še tolikokrat prag tega svetišča, vselej iz novega je bil očaran nad veličastjem in lepoto te, po vsem svetu slavljene zgradbe in vselej se ga je polastilo brezmejno navdušenje. Tu in tam je kdo ležal na tleh in poljuboval sveta tla. Drugim so bila lica mokra od solz. Starši so razkazovali svojim malim sinovom različne podrobnosti templja, predvsem so jih opozarjali na velikanska, kot zlato blesteča, korintska vrata iz rude, katera je moglo dvajset mož komaj premakniti iz tečajev.

Jožef in Mirjam nista Jezusu ničesar razkazovala. Saj je bil sam Gospod templja in je prišel v svoj dom. Komaj, da sta si upala izmenjati z njim kakšno besedo, kajti njegovo obličje je izgledalo nadnaravno, od znotraj razsvetljeno, pa vendar otročje. Veselje otroka, ki pride v očetovo hišo, je vidno govorilo iz njega. Spremljala pa ga je tudi neka, komaj zaznavna žalost.

Skozi korintska vrata so prišli v pravi tempelj, v preddvor za žene. Tukaj je Jezus pokleknil, se dotaknil s čelom tal in molče molil. Mirjam je morala ostati tu, Jožef pa je šel z dečkom dalje, preko petnajstih stopnic v obliki polumeseca, skozi Nikanorska vrata, v preddvor Izraelitov, ki je od treh strani obdajal preddvor svečenikov.

Jutranje daritve še niso bile končane. V teh dnevih, ko je bil naval tujcev tako velik, se je darovalo nepretrgoma po več ur. Iz sredine svečeniškega preddvora se je dvigal strašni, sedem metrov visoki daritveni oltar iz neobdelanega kamna od Bet Serema. Na njem so bila stalno tri ognjišča: eden proti vzhodu, na katerem so sežigali živali, drugi proti jugu — na njem so sežigali dišeči les, katerega so neprestano polivali z balzamom, dragocenim dišavami in kadilom, da so s tem zamorili strašni duh gorečih žrtev. Tretje ognjišče, proti severu, pa je imelo edin namen delati družbo ostalima dvema.

Z daritvenimi žrtvami so se pečali celi roji belo oblečenih svečenikov in levitov. Z največjo urnostjo in vestnostjo- je bila žival zvezana, zaklana in oprana. Voda, ki je bila napeljana iz Hebrona, je sproti odplavljala vso kri.

Ves čas daritvenih obredov je prepeval himne tisočglavi tempeljski zbor in prevpil glasove umirajočih živali. Med zbor pa so se družili glasovi harf in cimbal, mehke melodije flavt in nebal, ki so tekmovale z liro, citrami in trompeto.

Deček Jezus je napeto opazoval daritev. Umiranje teh tisočev živali, je izvabilo v njegovo obličje bolest. Je-li mislil na Gospodove besede, izrečene preroku Izaiji: »Čemu naj mi bodo vaše neprestane daritve in vaši prazniki? Sit sem teh žgavnih darov! Ne poželim krvi nedolžnih živali in ne, da bi vi še dalje hodili po mojih preddvorih. Ne donašajte mi nikakih žrtev več! Vaši žgavni obredi so mi odvratni, vaše nove mesece, sobote in druge praznike sovraži moja duša, ne morem jih več prenašati!«

Je mislil dalje na Gospodove besede pri svečeniškem profetu Malahijasu? »Nad vami nimam nobenega dopadajenja in ne sprejmem nobene žrtve več iz vaših rok. Kajti od solnčnega vzhoda pa do njegovega zahoda je med narodi veliko moje ime, kateremu bo doprinešena čista žrtev!«

Deček je globoko vzdihnil. Kmalu, da, prav kmalu se bodo umaknile te predpodobe daritve pravi daritvi ...

Tudi v Jožefov obraz se je vrezala črta. Njegovo mehko dušo je vselej trpinčil pogled na moritve nedolžnih živali. In vkljub temu, da si je te pomisleke vedno očital, se je vedno iznova vpraševal, če ni morda Jehova imel v mislih drugačne daritve in si je človeštvo njegove zapovedi le napačno raztolmačilo?

Jezus se je zazrl skozi odprte dvorane svečeniškega dvora v svetišče, kojega dragocena vrata, z zlato trto in kot roka dolgim grozdom iz čistega zlata, so že oddaleč vabila. S svojimi vsevidnimi očmi je prodrl prav v notranjost, najbogatejše okrašenega, toda popolnoma praznega in temnega Najsvetejšega! ... Dolgo je obstal tako, ne da bi se ganil. Krog njegovega čela pa je zopet lahno igral, kot dih nežen, svetlobni sij.

Čez čas je prijel očeta za roko. Jožef je takoj vstal. V preddvoru za žene se jima je pridružila Mirjam, ki je vroče objela otrokovo roko ter ljubeče in obenem skrbeče pogledala v njegove oči.

Molče je prehodila mala družina »preddvor poganov« in stopnišča ter se je podala preko Tirofanskega mostu v gornje mesto na Sionu.

Le s težavo so se prerivali skozi neobičajno močno obljudene ceste, trge in bazare. Med mukanje goveda, ki so ga gnali k templju, med zvončkanje zvoncev od kamel, med vrvenje večtisočglave množice je prodiralo glušeče kričanje prodajalcev, ki so ponujali tu svoje blago. Ni je bilo stvari, ki bi se ne dobila v tistih bazarih. — Jožef je peljal svoje v hišo Elzabada, starega gostoljuba, ki jih je sprejel zelo prisrčno z običajnim voščilom. Šele tu so se mogli končno odpočiti ter osvežiti se po dolgem, trudapolnem potovanju.

  1. Majhne, podolgovate šatuljice, ki so vsebovale pergamentne pasice, na katerih so bili izpiski iz Mojzesovih zapovedi. Pri službi božji so jih držali na čelu in rokah.


X.[uredi]

Zvečer so se zbrali vsi domači okrog mize, katera je bila gostom na čast okrašena z lila venčki.

Ko je hišni oče blagoslovil kupo in je bilo končano umivanje rok, so pomakali grenka zelišča v neko mešanico rdečega kisa in kuhanega sadja. Po običaju, je moral najmlajši pri mizi vprašati: »Kaj pomeni ta obred?« Ker sta bili obe domači hčerki Abigajl in Lidija starejši, je moral Jezus staviti to vprašanje.

Dečkov glas je ginjeno posegel v to pobožno molčanje. Hišni oče je razložil pomen tega svetega običaja. Grenka zelišča spominjajo na grenko hlapčevstvo pod Egipčani; nesoljen kruh pomeni skopi kruh pregnanstva in rdeča barva kisle mešanice spominja na Izraelce, ki so kot sužnji postavili obe egiptovski zakladnici Pitom in Ramezes.

Potem so postavili na mizo nerazrezano pečeno velikonočno jagnje, ki je ležalo na dveh prekrižanih granatnih vejicah.

Jezus je gledal jagnje kot pribit. Jagnje, ki leži na križu! Nenadoma je postal bled in njegove ustnice so trepetale. Nehote, kot bi iskal opore, je prijel za roke Jožefa in Mirjam, med katerima je sedel. Oba sta začutila trepetanje njegovih rok, razumela pa je le Mirjam, četudi v tesni nejasnosti.

Elzebad je opazil globoko ganutje dečkovo in je rekel: »Da, tudi moja Lidija je jokala, ker je bilo to jagnje njen ljubljenček. Vajin sin, o, Jožef in Mirjam, ima gotovo mehko srce in čuti tudi z živalmi.« Ljubeče je položil roko na dečkovo glavo in je z velikim dopadajenjem opazoval njegov plemenito izoblikovan obraz, ki je očitoval velikega duha. Potem se je nagnil k staršem in tišje nadaljeval, medtem ko se je Jezus zabaval s hčerkama: »Zdi se mi, da je pameten, dober, talentiran in pobožen. Jehova vaju je z njim bogato obdaril. Dobri otroci so v slavo staršem. Svojega sina moraš poslati v tempelj, v uk k rabincem, o Jožef, da se bo naučil modrosti svetih spisov! Mogoče postane tam enkrat eden naših največjih učiteljev, kajti ogenj duha sveti iz njegovih oči. V letih, ko bo obiskoval šolo, bi mogel stanovati v moji hiši.«

Jožef ni vedel, kaj bi odgovoril. Temu dobremu možu vendar ni mogel reči, da njegov sin ne potrebuje nobene modrosti več, da nosi v sebi samem modrost vseh, še neustvarjenih! V zadregi je pogledal na Mirjam in ona je takoj odgovorila: »Bog plačaj tvojo dobroto, Elzebad! Ali midva se ne moreva ločiti od svojega sina. Kar pa bo Bog odločil, hočeva storiti.«

»Tako naj se zgodi!« je pristavil pobožni mož. In povečerjali so v veselem, svečanem razpoloženju.

Takoj po praznikih se je večina romarjev odpravljala domov. Jožef je držal Jezusa za roko in je stal pod kraljevsko Salomonsko dvorano; Mirjam pa se je bila pridružila na drugi strani ženam iz Nazareta. Bila je namreč ta navada, da so hodili moški in ženske ločeno, v skupinah, otroci pa so smeli biti pri enih ali drugih.

Medtem, ko je Jožef čakal na nekatere zamudnike, ki so se še poslavljali od znancev, je prišla skozi »zlata vrata« procesija ljudi, ki je očividno veljala nekaterim devicam, ki so bile sprejete v tempeljsko šolo, kajti med sprevodom so korakale tri deklice z belimi venčki.

Jožef je bil ganjen. Živo se je spominjal dneva pred mnogimi leti, ko je z istega mesta opazoval praznični sprevod, v katerem je korakala Mirjam, v spremstvu staršev, Joahima in Ane. Takrat je bil prvič videl Mirjam, to lilijo, otroka milosti! Že takrat je pogled nanjo prevzel vso njegovo dušo ... takrat ni niti slutil, da bo poklican, da čuva ta božji zaklad in njeno dete božje. Mirjam, ljuba Mirjam ...

Tedaj je začutil, da deček ob njegovi strani ljubkuje njegovo roko, nežno jo je stiskal in iskreno šepetal besedo »oče«, potem pa je roko izpustil in se oddaljil.

Jožef je prikimal. Gotovo hoče deček hoditi rajši z materjo, saj je bil tudi na poti v Jeruzalem menjaje pri enem in drugem.

Sprevod je odšel mimo. Jožefa je nato ustavil duhoven Abijatar, njegov bivši sošolec, ki je prišel pravkar mimo. Vsled tega se je pridružil šele poslednjim možem iz Nazareta in tedaj so bile žene že nekoliko pred njimi. Mnogi ovinki so jih popolnoma zakrivali očem, slišalo pa se je njihovo petje Davidovih romarskih pesmi. »Kako privoščim Mirjam srečo, da ostane Jezus ves prvi dan pri njej,« je mislil Jožef in veselo nadaljeval pot.

V Berotu so zvečer prvič počivali. Ker je bilo v mestu za vse premalo prostora, so ob obzidju postavili šotore. Sorodniki in znanci so se zopet našli.

Blizu mestnega obzidja je Jožef ugledal Mirjam in je veselo hitel k njej. Njene oči so mu iskajoč hitele nasproti in so presenečene obvisele na njem. Oba hkrati sta se prestrašila: »Kaj Jezus ni pri tebi?« Nekaj burnih vprašanj. Jožef je razlagal in uboga mati se je skrušena zgrudila.

Kot k tlom priklenjen je stal Jožef. Večna usmiljenost, kje je deček?

Nepopisna je bila bolest staršev. Izgubila sta otroka ... izgubila! Bog v nebesih, kako se je moglo to zgoditi!? Jožef je mislil, da je Jezus pri Mirjam, ona pa, da je pri njem. In sedaj ...? Kje bi mogel biti? Mogoče je pri sosedih ali poznanih dečkih? Da, da, tako bo! Mirjam se je takoj dvignila: »Iskat ga pojdeva!« In hodila sta iz tabora v tabor, tekala po mestnih ulicah, vpraševala vsakogar. Zastonj.

Vse življenje je utihnilo. Le Jožef in Mirjam sta še tavala brez miru po mestnih ulicah in trkala na vrata. Njiju ljubljenčka ni videla živa duša. Uničena sta se vrnila v taborišče. Sedaj ni bilo dvoma, da se je deček izgubil. Od žalosti zlomljena, sta slonela na nekem zidu.

»Jaz sem kriv,« je tarnal Jožef. »Ne bi ga bil smel pustiti od sebe ... o slabo sem čuval božje dete ... nezvest hlapec sem ... Moja je krivda, jaz sem kriv!«

»Ne, Jožef,« je plakala Mirjam, »ti nisi kriv. Mislil si, da je šel k materi, jaz pa sem mislila, da je pri tebi. O Bog, nisva bila vredna tega božjega daru! Zdaj nama je odvzet! ... O Jezus, moj otrok, moj ubogi, ljubi otrok, kje si?« In presunljivo se je glasila njena tožba: »Če mu je kdo kaj žalega storil, Jožef?« Prestrašena se je oprijela njegove roke.

Od strahu, so se mu razširile zenice v očeh. Sto raznih strašnih možnosti. Z romarji prihajajo dostikrat tudi slabi ljudje. Mogoče je padel razbojnikom v roke, ker jih je razdražila njegova lepota. Mogoče je ... ah Bog, kaj vse je mogoče! Mogoče tava lačen okrog, mogoče ... »Če je Herod Antipas zvedel, da je takrat utekel krvoprelitju ... če je izpraševal ... in so ga zasledovalci našli ...« Najstrašnejšega si nista upala misliti.

»Ne ne, Mirjam, tega ne verjamem,« jo je poskušal miriti Jožef. Bog bo gotovo varoval svojega sina. Prej bi se bal ...« Obstal je. Potem je krotko skončal: »O Mirjam, mogoče se je vrnil v svoja bivališča v nebesih, ker ga zemlja ni vredna, ne človeštvo ... In jaz sem tako slabo dovršil svojo nalogo.«

V joku je njegov glas odrekel. Za Mirjam je bilo pretresljivo gledati krepkega moža v neutešljivem joku. Prijela ga je za roke. »Tiho, Jožef, moj ubogi, dobri Jožef. Tako ne smeš govoriti ... ne si očitati, ti zvesti! Saj ti si najzvestejši med ljudmi! Jožef, moliva! Nebeški oče nama bo pomagal. Pojdi, greva ga iskat, nazaj v Jeruzalem!«

Kaj takega pa bi bilo nesmiselno misliti, oba sta to uvidela. Ponoči je nemogoče potovati po tem gorovju. »Do jutri zjutraj morava počakati, Mirjam. Peljal te bom k sosedi Suzani v tabor, da si vsaj malo odpočiješ, sicer ne moreš jutri na pot.«

Uklonila se mu je. Od jokanja so ji bile oči otečene — vso trpečo je popeljal Jožef k dobrim ljudem in je prosil, naj skrbe zanjo. Sam sebi pa Jožef ni privoščil počitka. Morilo ga je, kar je bil prikril Mirjam. Kaj, če se je otrok zakasnil in je sam hotel za njimi? Zgrešil pa je pot in zdaj v temi tava po gorovju? Vso noč je tekal po vseh potih okrog. V smrtni nevarnosti je v temi plezal ob prepadih in kotlinah in hrepeneče je klical v daljavo ljubljeno ime: »Jezus, Jezus!« Odzval se mu ni nihče.


*


Na obzorju se je prikazal šele prvi sivosrebrni pas, prevlečen z bledo rožno svetlobo — in že sta hiteli proti Jeruzalemu dve osebi. V molitvi in plakaje sta prehodila vso dolgo pot. Strah jima je posodil krila — sicer enodnevno pot, sta prehodila v pol dne.

Tekala sta skozi ceste, ulice in uličice mesta, povsod povprašujoč. Skozi oboke, preko mostov in prehodov do templja gor, od templja nazaj, skozi Tirufansko dolino, v stare dvore in kotiče. Ni ga bilo mestnega dela, kjer bi ne bila iskala dečka; bila sta na Sionu in Opelu, v Akri in novem mestu Bezeti! Kot nevesta v slavospevu, sta iskala ljubljenca svojih src. »Iskala sem ga ponoči, ki ga moja duša ljubi; iskala sem ga, a našla ne. Vstala sem in hodila po mestu okrog, po ulicah in cestah sem iskala njega, ki ga ljubi moja duša. Iskala sem, a nisem ga našla. Srečala sem mestne stražnike: »Ste videli njega, katerega ljubi moja duša?«

Ne, otroka nista našla. Do smrti izmučena sta tavala okrog, pozabila sta na lakoto in žejo. Hripav je postal njiju glas od jokanja, slabosti in strahu.

»Ste videli našega otroka? Dvanajstletni deček je to, vitek, nežnega obraza, rjave kodre ima in belo-rumeno obleko ...«

Ah, takšnega dečka, kdo pazi na take podrobnosti?! Med milijonom tujcev, jih je gotovo več. Povsod zmajujejo, obžalujejo. Sočustvujoče so gledali ljudje za njima. Marsiktera mati je svojega ljubljenčka tesneje stisnila k srcu.

Preko gričevne Davidove ceste se je gnetla skupina kričečih ljudi. Žuganja in kletvine so se čule.

Mirjam se je uprla na Jožefa. »Kaj je to?« je zaklicala prestrašeno. »Jožef, če bi bil zašel deček med to grdo gnečo?«

»Ne, ljuba gospodarica,« je odvrnil Jožef trepetaje. »To je samo val ljudi ob vseh večjih praznikih, ako se zbere dosti ljudstva in so duhovi vznemirjeni. Potem se pritožujejo proti rimskemu gospodstvu. Že dostikrat je tekla kri. Dobro, da je to zdajle na cesti in ne v preddvorih templja, kot že mnogokrat. Iz gradu Antonija bi Rimljani koj hitro udarili z meči mednje.«

Potegnil je Mirjam pod vhodni obok bližnje hiše, dokler ni šla množica naprej in slišal je nesramne žalitve teh ljudi. V tem je zagledal Samuela ben Tabija zapravljivega, razkošje ljubečega Sadizejca, ko je preklinjal. Spoznal ga je bil po dragocenem svetlomodrem oblačilu, kateri se je moral plačevati v zlatu, po dvojni teži blaga. »Ne,» je dejal v skrbeh, »današnji punt ne velja Rimljanom, ampak velikim duhovnom.«

Vzdihnil je. Upiralo se mu je, če je slišal kakršnokoli zabavljanje preti velikim duhovnom, ki so bili Gospodovi maziljenci. Dobro pa je vedel, da po mnogi izmed njih podkupljivi, da žive razkošno ter zatirajo uboge. Vedel je, da so tudi tega dne na mestu Gospodove besede, katere je zaklical nekoč velikim duhovnom: »Gorje Izraelovim pastirjem, ki sami sebe pasejo! Vi se hranite z najmastnejšim, oblačite se v volno. Črede pa ne pasete, ran ne obvezujete, izgubljenih ne iščete — le vladate nad njimi trdo in strogo!«

Razumljivo je bilo, da se je teptano ljudstvo proti njim uprlo. Pred kratkim je rimski državni namestnik, Valerius Gratus ben Ismael, odstavil velikega duhovna Fabija, da je na njegovo mesto imenoval Eleazarja, Anovega sinu.

Ana je sploh razumela z zvijačo in podkupnino obdržati v svoji družini stan velikih duhovnov že skozi desetletja. Le včasih so ga izmenjavale rodbine Kantaros, Fabi in Betos — a vsi so bili med ljudstvom enako obsovraženi. In zdaj je gotovo kakšen nov ukaz razplamtel nikoli spečo ljudsko mržnjo do duhovstva.

Razburjeno ljudstvo je valovilo dalje. Letelo je kamenje. Potem pa se je razlegla iz ust teh ljudi sramotilna pesem, ki se je po prejšnjih ulicah še samo šepetala:

    
Gorje hiši Boetosev! Gorje jim!
Oni tlačijo narod!
Gorje hiši Anovi! Gorje jim!
Oni sikajo kot gadje.
Gorje hiši Kantarosev! Gorje jim!
Goljufivi so njih spisi.
Gorje hiši ben Fabijevi! Gorje jim!
Imajo trde pesti!
To so veliki duhovni,
njihovi sinovi so zakladniki,
njihovi svaki poglavarji,
njihovi hlapci nas tolčejo!


»Bodo li ti vladoželjni duhovni in ta razdraženi narod pripoznali Mesija?« je vzdihnil Jožef. »O Mirjam, slabo slutim za Jezusa!«

Mati se je vnovič vznemirila, »Pridi, Jožef,« je izdahnila, vsa slaba od dolgega plakanja, »iščiva ga ... Ah, kje naj še iščeva? K templju pojdeva, le tam more biti ... O Jezus, Jezus, moje dete, kje si?«

»Da, da, Mirjam. Ali, že dvakrat sva bila tam in danes je že tretji dan.« »Mogoče, da sva ga zgrešila. Mogoče je pa le bil tam in so ga dobri ljudje vzeli s seboj in so mu dali jesti in piti ... Še enkrat pojdeva pogledat.«

In spet sta stopala po hribu proti templju. Bilo je ravno v času, ko so v Pet-Midrašu učili najslavnejši rabinci.

Ko sta stopila v dvorano in je hotel Jožef med tesno množico učencev rapraviti pot za Mirjam, je naenkrat obstal. Svetel glasek je prišel do njega ... o, samo njegov more biti ta glas! »On je, Mirjam!« se je vzradostil.

A materina ljubezen se je bila medtem že prikopala skozi množico, klečala je pred Jezusom, ga objemala in ni videla drugega, kot svojega zopet najdenega otroka, svojo srečo! Iz njenega srca se je utrgal bolesten očitek: »Otrok, zakaj si nama to napravil?! Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolestjo iskala!« Jožef je stal poleg, brišoč si solze veselja.

Deček pa je ljubeznivo objel mater krog vratu in z mehko resnostjo je spregovoril: »Čemu sta me iskala? Mar nista vedela, da moram živeti v tem, kar je last mojega očeta?«

Besed nista razumela, a bila sta vsa srečna, ker sta ga zopet našla.

In Jezus se je vrnil z njima v Nazaret in jima je bil pokoren.


*


»In rastel je ter pridobival na modrosti in milosti, pri Bogu in pri ljudeh!«

Vedno jasneje se je svetilo božanstvo skozi človeško podobo. Čim bolj se je razvijal iz dečka v lepega mladeniča, tem bolj se mu je poznala svetost, vzvišenost in dobre lastnosti: dobrota in milina, velika ljubezen do bližnjega, ponižno-vesela pokorščina, iskrenost njegove pobožnosti. A vendar ga ljudje niso smatrali za drugega, nego nenavadno nadarjenega, plemenitega ter ljubeznivega mladeniča.

Kot vsak Izraelit, se je tudi on izučil rokodelstva — izbral si je očetovega. Nikoli še ni bilo pripravnejšega, pogumnejšega in ubogljivejšega učenca, še nikogar, ki bi bolj ponižno vpraševal in pozorneje sledil Jožefovim navodilom.

Prav kmalu je izdeloval orodje. Njegove močne, mlade roke so znale že zgodaj samostojno delati — postal je velika opora svojemu redniku. Poleg tega mu je bilo v veliko veselje pomagati materi pri vsakdanjem opravilu.

»In bil jima je pokoren!« ... To je bilo, čemur se je Jožef vedno čudil; da je »on« podložen svojemu redniku! Da je ubogal točno, pazljivo, otroško veselo, kot bi bilo to samoobsebi razumljivo — to se je zdel Jožefu večji čudež od onega, ko je v Faranski puščavi nastal pod detetovo roko studenček.

Da streže svoji materi, že to se je zdelo Jožefu veliko ponižanje — ali ona mu je bila mati! Ali, da ta božji mladenič sluša njega na prvo besedo in mu vsako željo bere že z oči in ustnic — njemu, ubogemu Jožefu, navadnemu delavcu, ne, tega Jožef ni mogel nikoli zapopasti.

Silno težko je Jezusu kaj ukazoval. Ako le ni mogel drugače in je njegovo navodilo le malo izzvenelo kot povelje, se je Jožef vselej prestrašil samega sebe. A sin se je delal, kot da tega nikoli ne opazi in mu je prijazno pomagal iz zadrege.

Mnogokrat je moral Jožef med delom poklekniti. Večkrat, kadar je zapustil Jezus delavnico, se ni mogel zdržati ter je objemal in poljuboval orodje, katerega je še pravkar držala božja roka — katere si ni upal ljubkovati, odkar je deček dorastel.

Z leti je Jezus odvzel že staremu očetu vse težje delo. Dovolil je le, da dela še doma v delavnici, vsa dela po hišah in na stavbiščih pa je oskrbel Jezus sam.

Jožef se je hitro staral. Peza neprestanega težkega dela, muke bega skozi puščavo, katero je prehodil peš, večne skrbi za mater in otroka, težko življenje v pregnanstvu, prepojeno s hrepenečim domotožjem, skrivna skrb za Jezusovo bodočnost — vedel je, da mora odrešiti svet, a to je mogoče le s trpljenjem — vse to mu je že kmalu izpodkopalo zdravje, postal je slaboten. Mirjam mu je zvesto stregla in skrbela zanj, vendar so mu moči preveč opešale. Postal je star in bolehen.


XI.[uredi]

Vedno večji je postajal krog Nazarejcev, ki so občudovali »sina tesarja Jožefa«. S svojo osebnostjo in načinom občevanja z ljudmi, si je pridobil splošen ugled, dasiravno je bilo vse njegovo vedenje popolnoma naravno.

Kdo mu je poslal to modrost; kdo ga je naučil tako globoko spoznavati stvari? Od kod je izvirala prepričevalnost in vsepremagujoča moč njegovih besedi?

Sicer je bil mladi mojster skromen in molčeč — izogibal se je vsaki nepotrebni besedi. Bil je rad sam, vglobljen v notranjo zbranost. Kadar pa ga je kdo vprašal, ali če je moral govoriti iz potrebe ali ljubezni do človeka, tedaj je bila njegova beseda topla in jasna ter je točno osvetljevala skrivnosti življenja in zmote duš. Obenem pa je vela iz nje tako velika ljubezen do ubogega, se pehajočega, izmučenega človeka, da je to mnoge močno pretreslo. In začudeni so izpraševali: »Kje je prejel svojo modrost? Kaj ni tesarjev sin? Saj ni obiskoval nobene šole, pa vse ve in pozna vse zakone, pisma in vse preroke, kot najučenejši rabinec.«

Kaj je res sin skromnega, neučenega tesarja Jožefa? ... In tedaj so se spominjali čudnih govoric, ki so se razširjale pred Jezusovim rojstvom ... Njegovi starši so morali z njim bežati, da ga ubranijo jeze prejšnjega kralja ... ki se otroka gotovo ni bal brez vzroka. Vedeli so za neko prerokbo ... ali niso vedeli prave zveze ... Gledali so na Jezusa z nekim gotovim spoštovanjem in občudovanjem, ki pa je bilo pomešano tudi z radovednostjo in nevoščljivostjo.

Kot nekdaj dečki, so iskali zdaj mladeniči njegove: ljubeznive družbe. In rad je hodil Jezus z njimi skupno v sinagogo. Po končanem dnevnem delu ali ob sobotah pa se je izprehajal z njimi preko travnikov in polj, kjer jih je navduševal za lepoto narave. Z njimi je sam občudoval vse življenje stvarstva, krasoto voda, mogočnost gora in nežno harmonijo rastlinstva. Pri tem pa je vodil njihove misli k Stvarniku vse te veličastne lepote. Njihova srca je ogreval z ljubeznijo do Jehove, najboljšega Očeta v nebesih, sejal je zrna, ki so v marsikaterem mladem srcu vzkalila in rastla.

Mnogi teh mladeničev so se ga oklepali z navdušeno ljubeznijo. Ljubili pa so ga tudi otroci, bolniki, skromni in ponižni, vsi teptani in zaničevani, vsi majhni — a dobri in čisti. V Nazaretu pa so živeli tudi takšni, ki so se z zaničevanjem obračali od njega. To so bili vsi ozkosrčni, mrzli, robati, nevoščljivi, skopi in neusmiljeni ljudje. Vsi ti so se umikali pogledu jasnih oči, ki so izdajale, da bero vsako skrivnost v najtemnejšem dnu duše. In ti so pričeli neprijetnega svarilca sovražiti. Sovražili pa so Jezusa tudi vsi izkoriščevalci, tajni grešniki in zapeljivci, vsi tirani svojih žena in otrok, farizeji, razsipneži in hinavci.

Vsi ti so ga sovražili, kot sovraži tema svetlobo ali greh čistost. In grde besede so pričele padati za njim, izprva zahrbtno — semintja pa že prostaško predrzno.

Mirjamin fino razviti materinski čut ter vedno čuječa ljubezen za sina sta naznanjala, da se na skrivnem pripravlja sovražni napad na Jezusa. In težka gora bolesti in skrbi je legla na njeno dušo. O Bog, kakšni boji čakajo njenega sina? To je šele začetek, majhna prispodoba tega, kar se bo nakopičilo proti njemu, kadar javno nastopi svoje poslanstvo! Vedno jasneje se je risala pred njo podoba Njegovega življenja v bodočnosti, polnega bojev, trpljenja in zasledovanj ... O Jezus, Jezus!

Vkljub temu je krotila svoj nemir, samo da ne bi plašila Jožefa, zvestega moža! In Jožef ni opazil ničesar, ker se ni več dosti družil z ljudmi. Vso njegovo dušo je zavzela slika njegovega rejenca; zato se za okolico ni več brigal. Pač je tudi v njegovi navzočnosti večkrat kdo zasramoval Jezusovo modrost, toda Jožef je bil preveč odkrit in pošten, da bi mogel izslediti osti, ki so skrito bodle iz hinavske govorice. Za njegov dušni mir je bilo to zelo dobro.

Tako je ostalo osrečujoče življenje teh treh, z najsvetejšo ljubeznijo zvezanih duš, nemoteno.

Jezus je medtem dopolnil svoje petindvajseto leto ter je mirno opravljal svoje dnevno delo, zatopljen v molitve in notranje priprave. Njegovi starši so se na tihem mnogokrat začudeno izpraševali, kdaj bo pač nastopil svoje poslanstvo — kot Mesija; seveda nista imela nobenega pojma, na kakšen način ga bo izvedel. Nikoli pa se ga nista upala o tem izpraševati. Kaj bi smela iztikati po božjih skrivnostih? Jezus sam jima bo vse razložil, kadar bo prišel čas za to. Sicer si pa tistega trenutka nista prav nič želela, saj sta smatrala vsak nadaljnji dan, ki ga je še preživel pri starših, za nov dar njegove dobrote. In Jožef je že včasih mislil, da bo počakal Jezus svojega tridesetega leta, ker je moral biti toliko star vsak Izraelec, da je smel vršiti samostojno svoj poklic.


*


Leta so neopaženo izginjala v reki časa, prelivajoč se v nepojmljivost.

V zadnjem času se je pričel Jezus odtegovati družbi — v tihem premišljevanju je hodil svoja pota. Postal je še bolj molčeč ter se je javno ukvarjal s svojo notranjostjo. Mnogokrat je hodil zvečer po višinah, ki so obkrožale mesto ter je v kakšni skalni votlini prebil vso noč v molitvi, da je lahko nemoteno občeval s svojim nebeškim Očetom. Včasih se tudi po več dni ni vrnil. In starši ga niso izpraševali — kje si hodil, moj sin? — slutili so, da se je obrnil proč od vsakdanjosti, da se bliža njegov javni nastop. In kadar se je po tako prečutih nočeh vračal domov, se je zrcalila v njegovem obrazu takšna nadnaravna visokost, da ju je pretreslo.


Jožef je postal bolehen starček. Toda hotel je ostati do zadnjega v službi svojih dragih.

Tudi danes je bil v delavnici, hotel gladko izoblati neko klop. Toda oblic mu je neprestano padal iz rok, ki so se mu danes posebno močno tresle.

V zadnjih dnevih je bilo opaziti na Jožefu neko izpremembo. Kačji jeziki so sikali že tudi za njim. Prav do njegovih ušes so bile prodrle besede, tako podle in sovražne, da jih je morala razumeti celo Jožefova dobra, nič hudega sluteča duša.

Od strahu, se skoro ni mogel premakniti. S širokoodprtimi, preplašenimi očmi, je gledal na sramotilce, ki so se potuhnili njegovemu pogledu ter se odplazili proč od njega.

Jožef je gledal zmeden okrog sebe. O Bog ... torej se dobe ljudje, ki Jezusa sovražijo!? ... So zaslepljeni, ki zapirajo solnčni svetlobi svoje oči? Ljudje, revna bitja, si upajo ...

Preko tega dogodka Jožef ni mogel. Ponoči in podnevi je razglabljal o tem. Besede, ki so jih izrekli nesramni kačji jeziki, so se zagreble v njegovo mehko, nezavarovano srce in so ga neprestano grizle. V teh nekaj dnevih so mu postali lasje popolnoma beli. O, pa da bi vsaj Mirjam o tem ničesar ne izvedela, Mirjam, uboga mati! Kot meč, bi jo morala ta vest zadeti v srce!

Tako sta skrivala drug pred drugim svojo skrivno bol.

Mogoče je — in Jožef se je oprijel te nove misli — mogoče, ne, čisto gotovo je le nekaj posameznih ljudi, ki morejo tako hudobno misliti! ... Ali je sploh možno, Jezusa videti, ne da bi se ga vzljubilo?

Odložil je oblič ter šel ob steni, na katero je, lepo v redu, obesil Jezus svoje orodje pred dvema dnevoma, preden je šel zopet v samoto. Nežno je spolzela tresoča roka starega očeta preko držaja vsakega predmeta, katerega je običajno uporabljal sin. Nato se je, utrujen, vsedel na neko pručico, podpirajoč si glavo z rokama. »Moj sin, moj otrok, moj zaklad, moj ljubljenec,« nezavedno je šepetal vsa ta ljubkovalna imena iz detinstva. »Tvoj stari rednik zdaj ne more ničesar več storiti za tebe, ne more te ščititi pred hudobijo ljudi ... O Bog, če te bodo uničili, če ...«

Čuli so se lahki Mirjamini koraki. Dvignil se je — tiho, da ni ničesar opazila!

Mirjam je vstopila in mu prinesla skodelico kave. »Daj, izpij, moj dobri Jožef,« je ljubeče prosila. »Dobro ti bo delo. Delati pa ne smeš, ti ljubi, neumorni. Jezus bi bil hud, ko bi to dopustila! ...« Nekoliko boječe je nadaljevala: »Jožef, kaj praviš, kdaj bi se mogel naš Jezus vrniti? Neki deček je prišel z naročilom, naj pride mojster takoj k Nadabu, žitnemu trgovcu, da se bosta dogovorila radi nekega dela.«

»Takoj pojdem tja,« in Jožef je že prijel za mere.

»Ne, ne, ti ne smeš iti, ker ti danes ni dobro. Nadab je pa tudi mislil Jezusa.«

Vzdihnila je. »Takoj naj pride!« je deček prosto zahteval. O, in Mirjam je dobro razumela, da hoče bogati farizej s to zahtevo ponižati ubogega rokodelca. Ta mora brez odloga ubogati, če mu bogati naročnik kaj zapovedovalno ukaže! Slutila je njegovo hudobno namero, da bi ga žalil ... O, ko bi vedel ta mož, koga je hotel žaliti s svojo grobo besedo!

Jožefove misli so se podile v isto smer, ne da bi ona vedela zato. »Mirjam, pusti me, naj grem,« je prosil. »Jezusa še ni, pa bi mogel jaz vse izmeriti in poslušati, kaj želi Nadab od Jezusa.«

»Preslab si, dobri Jožef,« mu je branila vsa skrbna Mirjam.

»Oh, gospodarica, moram tja! Saj veš, da je bogati Nadab navajen, da se vse upogne njegovi volji. Če ga bomo pustili čakati, bo postal nepotrpežljiv. in če bi šel Jezus pozneje k njemu, bi mu mogel ... reči ... sramotilne besede. In tega ... tega ne morem dopustiti ... tega naj ne stori ... Ljuba Mirjam, k njemu grem.«

»Pa pojdi, ti vedno zvesti,« je dovolila. Velike solze so stale v njenih očeh.


*


Bogati Nadab — o katerem se je govorilo, da se drže njegovih svilenih oblek nevidne kapljice krvi ogoljufane revščine — je stal samozavestno na pragu svoje hiše in se je že nestrpno oziral po »tesarjevem sinu«.

Ko je zagledal za ovinkom Jožefa, je užaljen dvignil roki. Ha, tega starega moža pošilja! Seveda, bilo bi pod njegovo častjo, ko bi takoj sledil klicu premožnega in vplivnega Nadaba?!

»Kaj si imel ti priti, o Jožef!« ga je že od daleč nahrulil. »Saj nisem tebe zahteval! Izrečno sem naročil mladega mojstra! Je morda preimeniten za to?«

»Ne, o Nadab,« je odvrnil Jožef z mehkim glasom, še težko sopeč od naporne poti. »Ti veš, da Jezusu ni nobeno delo premalenkostno, ali ...«

»Premalenkostno? ...« se je porogljivo zasmejal Nadab. »Saj to je njegov zaslužek! Ako ne dela, vendar ne more drugega, kot lakoto trpeti!«

»Trenutno ga ni doma in medtem bi mogel jaz pregledati kaj ...«

»Tako?« ga je farizej nesramno prekinil. »Ga ni doma? Trenutno, si dejal? Ali pa je bil doma včeraj in predvčerajšnjim? Srečal sem ga v gorah, ko sem šel po kupčiji v Seforis. Stal je ob prepadu in gledal je, kot molčeč prerok, doli na Nazaret ... namesto da bi delal in si služil kruh!«

Jožef je prebledel pred tem izbruhom odkritega sovraštva. »Jezus je šel za nekaj dni v samoto,« je težko izrekel. »Toda, ali ne bi stopila morda v hišo, gospod, da bi se dogovorila glede dela?« Neprijetno mu je postajalo, ker se je bilo zbralo že nekaj sosedov krog njiju, katere je privabil Nadabov kričeč glas. Radovedni, nevoščljivi in sovražni obrazi so prežali na nju.

Vse to je Nadab ugotovil z velikim zadovoljstvom. »Ni potrebno!« je zasmehoval. »Naročilo oddam lahko Izaku ben Jair, če tvoj sin misli, da je preimeniten za to. Njegova modrost in pravičnost sta mu zlezli v glavo! Saj že pismo pravi: »Ne bodi preveč pošten, da ne boš postal od same modrosti prenapet!«

Glasen grohot okrog stoječih sosedov, ki so bili vsi od Nadaba več ali manj odvisni, je častlihlepnega farizeja še bolj opogumil.

Kot bič je zadela Jožefa vsaka hudobna beseda. Ni mogel razumeti tega, zato je strme gledal zdaj trgovca, zdaj okrog stoječe in njegov pogled je bil, kot pogled do smrti trpinčene živali. O — samo neprikrito sovraštvo mu je tu kričalo nasproti! Pričel se je tresti in skoro nezavesten se je naslonil na vrata. Orodje mu je pri tem padlo na tla, a tega ni začutil.

»Ha,« je Nadab nanovo pričel, »ali je lepo, okrog se potepati, namesto da bi skrbel za svoje starše? Saj zna vendar Jezus tako pobožno in čednostno govoriti in hoče poučevati mladeniče, pri tem pa, se mi zdi, pozablja sam na četrto zapoved, ko pušča svojega starega nadložnega očeta samega pri delu!«

To je starčka najhuje zabolelo. Njemu očitajo ... njemu! Vzravnal se je in v pritožbo iztegnil roke: »Jezus je najzvestejši, najplemenitejši in najljubeznjivejši sin! ... Kdo ga sme zasramovati?! Jeli kdo izmed vaših sinov takšen kot on? ... Kdor ga zasmehuje, žali Boga!«

»Ali slišite ... kaj slišite?« je cepetal Nadab, od jeze zaripel v obraz, ker si je Jožef upal mu ugovarjati. »Predstaviti nam ga hoče kot posebnega ljubljenca Jehove!«

»Pri Bogu, Jožef ben David ima prav,« se je zdaj oglasil nekdo iz ozadja. »Kdo pa ima takšnega sina? Če od potepanja govoriš, Nadab, moraš na prvem mestu imenovati svojega sina Adonijasa! Saj pušča, da njegov oče sam skrbi za kupčijo, medtem pa se on potika okrog v svojo zabavo. Radi molitve, kot Jezus, pa ne hodi okrog!«

Nadab je poskočil, kot da ga je kača pičila. »Pravični Bog,« je kričal, »kako more kdo primerjati mojega sina Adonijasa z Jezusom, tem nemaničem, tesarjevim sinom! Adonijas si vendar lahko dovoli veselo življenje. Saj bo nekoč bogat, ker je, Jehova — bodi zahvaljen zato — oblagodaril njegovega očeta z bogatim imetjem!«

»Prej te je oblagodaril Belcebub! In ponoči naj te vzame!« je mrmral eden izmed poslušalcev ter je krčil pesti. Ali vse to se) je zgodilo skrivaj, kajti tudi on je dolgoval Nadabu tristo srebrnikov.

»Prav si povedal, o Nadab!« je pritrdil Maleahij, neki drugi farizej, ki je pravkar prišel tja. »Neznosno je že ponašanje tega Jezusa! Ali je morebiti rabinec? Je morda študiral zakone, da si dovoljuje vzdrževati učence, kakor kakšen rabi?«

Pa ga je škodoželjno zbodel prejšnji glas iz ozadja: »Saj si ga sam prosil, Maleahij, naj sprejme tvojega sina med učence! Toda Jezus ben Jožef ga je odklonil! Ima pač malo poželjenja, ukvarjati se s tvojim podivjanim sinom.«

Maleahij je ošinil s strupenim pogledom skupino, ki je zakrivala zasmehovalca. Divje se je ugriznil v ustnico, a se je takoj zavedel. »Res je,« je dejal, mehak kot vosek. »Hotel sem storiti dobro delo pred Bogom. Saj je Bogu dopadljivo delo, ako se ponižamo pred malim in ubogim. Manasij, moj sin je še mlad in nekoliko divji — pa sem mislil, da bo občevanje s pametnim in mehkim prijateljem za njega to, kar je povodec za mulo ... kajti mehak in mil pa je ta Jezus,« je dodal proti svoji volji. »Rekel sem torej Jezusu: S teboj sme hoditi, tvoj prijatelj sme biti in od tvoje modrosti sme piti. In rekel sem mu, da mi ne bo nič, če mu dam vsako soboto par srebrnikov! ... Veste, kaj mi je odgovoril? ... Prijateljstvo se ne prodaja za denar in modrost ne za srebrnike in drahme! ... Tako je rekel, se obrnil in pustil na cesti mene, uglednega Maleahija!«

»E1 Šadaj! Kaj hoče biti še več od naših rabincev?« je kričal Nadab in opletal z vsemi desetimi po zraku. »Kaj hoče biti modrejši od njih samih? Saj pravijo rabini: Kdor prinese rabincu darov ali denarja, opravi sveto delo, ki naj se smatra enakovredno bogoslužju! ... Ampak ti si sam kriv, Jožef, ti in Mirjam,« se je zopet zagnal v Jožefa, ki je kot omamljen slonel ob zidu. Hotel je govoriti, pa mu niso pustili do besede. »Gledata na njega in delata z njim, kot da bi bil kaj posebnega! Tako postanejo sinovi samozavestni in ošabno zrastejo staršem čez glavo. Razvadila in omehkužila sta ga! Kraljevi sin se ne bi mogel bolje ponašati!«

»Da, da,« je zopet vpadel Maleahij. »Sidrah, sin Zanoja iz Kapharnamua, mi je pripovedoval, da si pred rojstvom tvojega sina kupil pri njem les za zibelko, dragocen in plemenit les. Nobeno blago ti ni bilo dovolj dobro. In dejal si mu, da rabiš les za zibelko svojega sinu, ki da je princ.«

»Nu, saj tudi je princ!« se je oglasil zdaj neki suh možiček, kateremu se je ubogi starček smilil. »Saj so vsi iz kraljevega Davidovega rodu, Jožef, njegov sin in Mirjam.«

»Haha.« Beraški princ! Princ-berač!«

»Maleahij, Nadab, ne pregrešita se!« je hripavo zaklical Jožef.

»Le nikar naj ne poskuša biti nam nasproten! Mi imamo moč! Poteptali ga bomo, poteptali!« je zalučil Nadab Jožefu naravnost v obraz.

Jožef je presenečen strmel v izžiti obraz farizeja in v trde, brezobzirne obraze, ki so ga obdajali.

To, kar tam tli, je sovraštvo, krvavo sovraštvo, ki se tudi umora ne bi plašilo ...

Jožefu so se šibila kolena. Večkrat je poskusil govoriti, pa so ga vedno prekričali. Postal je plen hudobnih jezikov — z grobimi besedami so ga kamenjali.

»Zakaj pa ni takšen, kot smo mi?» se je zadri nad njim človek, kateremu se je nesramnost že z obraza brala. »Takšen mora biti, kot smo mi; dela naj, kar delamo mi ... ne sme izgledati, da je boljši od nas!«

»On je boljši od vas!« je zaklical bojeviti ženski glas. Že starejša ženica se je jezna prerivala v ospredje. Bila je to črnooka Judita, sedaj vdova po barvarju Godoliasu, ki je pravkar mimo prišla.

»Da se ne sramujete,« je vpila. »Kot šakali ste napadli ubogega starega moža!«

»Hoho, kaj pa hoče ta ženska?« Maleahij je puhal jezo, ko se je ozrl proti njej. »Žena v krogu samih mož ne sme govoriti!«


XII.[uredi]

Judita pa mu je neustrašeno odgovarjala: »Lepi možje ste to, da! Odkritosrčni, pogumni možje, ki napadajo neoboroženega starčka in obrekujejo odsotnega človeka! Jezus je dober in pobožen, kot nihče izmed vas in je najboljši sin za svoje starše. Vsi vaši sinovi skupaj niso vredni, da bi odpeli jermena od njegovih sandal!«

»Hahaha! Tudi tvoj sin ni angel, Judita,« se je nekdo nesramno grohotal.

»Ne, ni angel, otroško lahkomiseln je in mi je napravil že marsikatero skrb. Toda ni slab in se ne hlini ter bo krenil na boljša pota.« In njene oči so se zabliskale. »Ko sem zadnjo soboto srečala Jezusa ben Jožef, sem mu potožila svoje gorje ... on je vselej dober z nami, ubogimi ljudmi ... in takrat mi je odvrnil: »Potolaži se, dobra žena, ta tvoj sin, radi katerega zdaj jočeš, bo nekoč krona tvojega veselja!«

»Pravični Bog!« zasmehuje zopet Nadab v svojem zagrizenem sovraštvu. »Kaj, zdaj hoče biti že prerok ... ta ... ta tesarjev sin ...!«

»Mogoče pa je prerok,« pravi Judita, ne glede na zasmeh. »Kaj ne more Jehova poiskati v naši sredi preroka, kot pred časi? Toda vi ste zaslepljeni in hudobni, pa ga boste preganjali, kot so preganjali vaši očetje vse preroke!«

»Pri Belcebubu, zdaj mi je pa dovolj, ti jezičnica!« se je razsrdil Nadab. »Prekleta baba, kaj pa se ujedaš, ha? Ti bom že zavezal jezik, da boš pomnila! Ako mi ne vrneš do praznika zelenih šotorov tistih osemdeset denarjev, preide tvoja hišica s poljem vred v mojo last.«

Te besede so Judito močno zadele. Toda premagala se je in njene, še vedno bleščeče oči, so ga ošinile z upornim: pogledom. »Delaj, kar hočeš! Jehova bo skrbel za nas, saj nisem prva vdova, s katere krvjo se rediš! ... Vsi ste hijene, gavrani, ki raztrgate nedolžne žrtve! Belcebubovi sinovi! Da bi že odšli k svojemu peklenskemu očetu! ...« Nato je stopila k Jožefu, ki je stal tam popolnoma skrušen in so mu solze neprestano zalivale sivo brado, ter ga je ljubeznivo povabila: »Pojdi Jožef, sin Davidov, popeljem te domov.«

Jožef se je trudoma sklonil, da bi pobral svoje orodje. Ali solze v očeh so ga slepile in roka je tipala po tleh.

Judita je pobrala orodje ter še enkrat z velikim prezirom pogledala na hudobneže. Nato je podprla starčka, ki se je tresel od slabosti in trpljenja in je pri vsakem koraku skoro omahnil, ter ga je varno vodila.

Le počasi sta mogla dalje. Pri vodnjaku sta se morala ustaviti, ker so Jožefu odpovedale noge. Judita ga je skrbno posadila na klop. Njegova glava je klonila globoko na prsi.

Preveč je bilo za to šibko, ljubeče srce, je mislila Judita ter jokala od sočutja. Nato je močila z vodo njegovo čelo in senca, dala mu je tudi piti.

Ko si je malo opomogel, ji je hvaležno stisnil roko in mukoma je šepetal: »Zahvaljena, Judita. Saj ti si bila že kot otrok usmiljenega srca ... Jezus ti bo poplačal ...«

»O Jožef, da moraš za svojega sina toliko trpeti! Preveč je za tebe!« mu je rekla sočutno.

»Tiho ... tiho,« je šepetal, »nič ni ... preveč ... za njega ... O Jezus ... Jezus ...«

»Jožef ... Jožef, ti nikoli ne rečeš: moj sin ... vedno samo Jezus ... Jožef, vse je tako nenavadno ... in če ga vidim ... se mi zdi, da gleda večnost iz njegovih oči ... kot da vse ve ...«

»On ve vse ... poplačal bo ... tvojo dobroto ... katero izkazuješ ... meni ...«

Tedaj je padla pred njim na kolena, proseč: »Povej mi, o Jožef ben David, če je Jezus tvoj sin?«

Pogledal jo je. Skozi njene vprašujoče oči je prodrl v njeno dušo — in rekel je tiho: »Ne, Judita, Jezus ni ... moj sin ... Jaz sem le ... njegov nevredni hlapec.«

»Kdo pa je potem on? ... O, pri Jehovi, povej mi,« je prosila. »Saj je vendar Mirjamin sin? Kadar srečam Mirjam, mi je vedno, kot da moram pred njo poklekniti. In ... pred njim!«

»Da, to lahko storiš! ... Jezus je njen sin ... Ona je ... blagoslovljena med ženami.«

»In Jezus je ...?« je razburjeno silila dalje.

To njeno vprašanje ga je prestrašilo in zmedeno jo je pogledal. »Judita ... meni ne pristoji ... o tem pripovedovati ... Judita, veruj in zaupaj, potem boš mogla ... gledati ... rešenika Izraelovega.«

»Izraelovega rešenika!«

Vedela je, koga so Izraelci pod tem imenom pričakovali in želeli. Z rokama si je hitro zakrila oči, kot bi se bala, da jo hoče nenadna svetloba oslepiti.

»O, in oni ga sovražijo ... je tarnal starček, v pretrganih besedah. »Sovražijo ga! Storili mu bodo ... kakšno zlo ...«

»Ne, ne, Jožef,« ga je tolažila Judita, zelo presunjena. »Le malo je takšnih. Ostali ga pa ljubijo. Nikar ne joči, Jehova ga bo varoval.«

In čez nekaj trenutkov si je Jožef toliko opomogel, da je mogel z Juditino pomočjo nadaljevati pot. Ker ni hotel prestrašiti Mirjam, se je poslovil od nje že nekoliko pred domom. Hvaležno je stisnil roko njej, slabotni ženi, ki se je upala, sama in edina, nastopiti proti množici nesramnih mož.

»Bog te blagoslovi ... mir s teboj ... dobra Judita.«

»Govori za mene in mojega sina pri Jezusu,« je še prosila, nato pa ihteč odšla.

V tem kratkem času se je bil Jožef za mnogo let postaral in ko ga je zagledala Mirjam, tako izpremenjenega, se je močno prestrašila. »Jožef, kaj se je zgodilo,« je vpraševala v težki slutnji, »joj, kaj so ti storili?

»Nič, Mirjam ... draga Mirjam, bodi čisto mirna,« je s skrajnimi močmi spravil iz sebe ter tipal proti klopi.

Mirjam se je skrbno trudila krog njega. Podložila mu je blazino in mu brisala mrzel pot, ki mu je oblival čelo. Težko je sopel.

»Moj ubogi Jožef, kaj te je Nadab razžalil?« je v strahu izpraševala. Dobro je vedela, da je ta človek zloben.

Molče je zmajal z glavo. Če so njega žalili — kaj, zato? Toda Jezusa ... Ne, materi ne sme povedati ničesar!

»Ne skrbi, vladarica,« je dejal. »Le utrujen sem ... star sem.«

Vedela je, da ni samo to, da se mu je nekaj težkega pripetilo! A ni več vpraševala, da ne bi na novo zbujala bolečin.

O Mirjam, Mirjam ... ko bi te mogel ... in njega ... varovati ... da bi vaju mogel ... s perutmi zakriti ... Ničesar ne zmorem več ... ničesar ... slab sem ... izrabljen.«

»Ti moj zvesti Jožef, za naju si izrabil vso svojo moč, za naju si se žrtvoval!« Bila je globoko ginjena. In sklonila se je k njemu ter nežno pritisnila svoje ustnice na izsušeno, trudno starčkovo roko.

Jožef pa je prestrašen izmaknil roko. »Gospodarica ... ne delaj tega ... svojemu hlapcu ...« je šepetal, ves osramočen. Nenadoma je postal smrtno bled in je omahnil.

Mirjam, do smrti prestrašena, ga je ljubeče podprla in storila je zanj vse, kar si more izmisliti nežna in vdana ljubezen.

Kmalu si je zopet opomogel, toda iz njega je gorela vročica.

»Bolan si, dobri Jožef,« mu je rekla, skuši joč prikriti veliko bolečino. »K počitku moraš, moj dragi ... Oh, da bi vsaj Jezus že prišel!«

»Da, počivati ... Jezus ...« je šepetal bolnik. In je nadaljeval: »Mirjam ... gori v sobici ... stoji še ... zibelka ... saj veš, takrat ... tako rad ... bi jo ... še enkrat ... videl.«

»Jutri, ljubi Jožef, jutri,« ga je tolažila in skrivaj požirala grenke solze.

»Da, jutri. Oh, kako srečni ... smo bili takrat ... v veselem pričakovanju.«

»Jožef, kaj nismo zdaj še srečnejši? Zdaj, ko imamo Jezusa stalno pri sebi?«

Topo je strmel pred se — tam, naravnost, so prežale nanj oči, hudobne, nesramne, neusmiljene oči. Zdelo se mu je, da gleda pred seboj velik prepad sovraštva, iz katerega se sveti nekaj — kakor kri ...

»Še ga imamo ... pri sebi ... še ...«


Nekdo, ki vse vidi in vse ve, se je vračal medtem proti Nazaretu. Njegove oči so bile žalostne, toda z njegovega čela se je odražal blagoslov nadnaravnega, odsev z Bogom preživetih ur.

Počasi je stopal preko cvetočih trat in lepih polj. Koder je hodil je opojno dehtelo in male ter velike cvetne glavice so se vdano pripogibale pred njim. Gledal je ves ta rožni sijaj. Iz svetlozelenega listja so svetile temnordeče orhideje. Ob potih in skalovju so bila cela polja živordečih, divje rastočih geranij. Na kaktejah, ki so obdajale Nazaret, je trepetalo na tisoče kapljic — škrlatno žarečih cvetov.

Povsod ta sočna, rdeča barva, ki je pela prelepo pesem življenja in ljubezni! Tega dne pa se je zdelo, da se vsa rdečina izpreminja v kri — ki mora biti žrtvovana.

Jezus je obstal pri visoki, sivomodri agavi, ki je rastla ob potu, ter jo je molče ogledoval. Mogočno cvetje se je šopirilo visoko v nebo, pri tleh pa so veneli listi, katerim so cvetovi izsesali ves sok, da so se mogli razviti.

Za trenutek je obiskal žalostni Jezusov pogled majhno hišico, v kateri je radi njega trpel neki starček, nato pa je tiho prikimal pred se. »Da, vse moči, svoje poslednje moči, so listi darovali, da so z njimi hranili cvet! ... Zdaj, ko je cvetna krona razvita, morajo listi umreti! Njihov čas je prišel, svoje delo so dovršili ...

Da, ti zvesti, tvoja naloga je dovršena.

»Mir z vami, dragi starši,« je pozdravil Jezus, ko je vstopil.

»Mir s teboj, Jezus, ljubi sin! ... O, Jezus, oče je bolan!« Tako je sprejela mati sina.

Ko je zaslišal Jožef ljubljeni Jezusov glas, se je z velikim naporom dvignil na postelji in stegnil proti njemu roki, tako proseče kot otrok. Tega še ni bil storil nikoli; zato je globoko pretreslo mater in sina.

Jezus je z obema rokama objel tako dragega mu moža in pritisnil njegovo trudno sivo glavo na svoje srce. Nagnil se je k njemu in njegovi rjavi, valoviti lasje so se pomešli z redkimi belimi starčkovimi kodri.

Tri osebe, ki so se tako resnično ljubile, so se držale za roke. Niso govorili, ne izpraševali in ne grebli po bolečinah. Čutili so le eno: še so vsi skupaj! Še je počivalo oko v očesu, še je utripala žila ob žili.

Čez nekaj časa je Jezus mehko zaprosil: »Zdaj moraš počivati, ljubi oče.«

Jožef je takoj ubogal. In ko je ležal na skrbno urejeni postelji, ki je obstojala iz velike blazine in odeje, je sedel Jezus ob njem, držeč svojo roko na njegovem čelu, dokler ni zaspal.

Nato je sedel poleg matere ter jo je žalostno pogledal.

Napeto vprašujoče so gledale Mirjamine oči v sinove poteze.

Prikimal je z glavo.

Tedaj je razumela. — V bolečini je poiskala njegovo roko in pritisnila nanjo svoje vroče čelo.


* * *


Sredi noči se je Jožef prebudil iz strašnih sanj in vsi udje so mu trepetali. Joj, kaj je moral gledati! Človeško hudobijo in peklensko zvitost. Zasmeh, sovrastvo, izdajstvo. Molčeče jagnje, katero so mučili — curljajoča kri ... v ozadju pa se je videlo neka] nerazločnega, vešalam podobnega ... ali ... ne, ne, ne, to je zmota, domišljija! ...

Ali vendar — ali ni kot deček nekoč vztrepetal, ko je videl ležati pred seboj dve palčki, navzkrižno prekrižani v križ?

Jožefu je srce skoro prenehalo biti, — kri mu je obstala po žilah. Mraz ga je spreletaval. Rahel stok je prihajal preko njegovih ustnic — nato pa srce stiskajoče ječanje.

Toda, že je ves prestrašen pritisnil roki na usta. Jezus bi ga mogel slišati, ko spi v sosedni izbi.

»Nebeški Oče, usmili se! Samo ne mučiti ... ne trpinčiti ... ne mu delati bolečin ...« Zadušen jok je stresal slabotno telo.

Tedaj je neka roka odgrnila zaveso. Jezus je stal na pragu. Z izrazom nepopisljive dobrote se je sklonil k njemu.

»Ne joči, dobri oče,« je dejali mehko ter božal tresoči se roki in potne lase.

Jožef se je hotel dvigniti, toda obležal je, brez vse moči, izmučeni pogled upirajoč v sina. Tedaj ga je vnovič prevzela vsa bol. S tresočimi rokami je dotipal Jezusovo koleno ter ga obupno objel. Velika bolečina ga je bila premagala, da je bridko tarnal: »Jezus, otrok moj ljubljeni ... o, oni ... oni te sovražijo ... oni hočejo ... o če bodo — če ti bodo ... kaj žalega storili ... od žalosti bom moral pod zemljo ... Tebe sovražiti ... tebe! ... O, moj Gospod in moj Bog ... Adonaj! ...«

Vedno globlje je drsela častitljiva starčkova glava, da se je dotaknila Jezusove noge. In poljubil mu je noge. »Adonaj! ...«

Jezus je to gledal in — plakal je ...

Da, čas je prišel! To ljubeče, mehko srce ni ustvarjeno za bližajoče se viharje, ne more prenesti tega, kar se bo zgodilo ... Čas je.

Skozi hišno zidovje, se je uzrl v daljino, kjer, v tihi noči širokega vsemirja, čaka na tisoče in tisoče svetlih duhov, vidnih samo božjemu očesu.

Povabil je s pogledom. Iz svetlega krega je izstopil lep angel v temnem, žalnem oblačilu, mirnih in resnih oči: Azrael, angel smrti. Globoko se je priklonil pred svojim Gospodom ter ga je vprašujoče gledal.

»Čez tri dni!« se je glasilo povelje, ki je šlo od božjega srca do srca angela.

Moleč ga, je Azrael zopet pokleknil na zemljo, nato pa se vrnil v krog svojih bratov.

In Jezus se je sklonil k starčku, tolažeč ga: »Ne vznemirjaj se, ljubi oče, kajti brez volje mojega nebeškega Očeta, ne more nihče skriviti lasu na moji glavi. Zgoditi se mi more le to, kar prostovoljno dopustim.«

S pravo sinovsko ljubeznijo je dvignil izčrpanega rednika, mu popravil ležišče ter mu obrisal od solz orošena lica. Nato je sedel na rob ležišča ter ogreval, v svojih toplih rokah, mrzli bolnikovi roki. In velika sinova moč je prehajala v nje. Jožef se je bil umiril, le ihtel je še.

»Mene ... tako skrbi ... za tebe,« je šepetal.

Tedaj se je sklonil Jezus prav tesno k njemu, rekoč: »Ne boj se, dragi oče! Jaz bom premagal svet. Ali ne veš, da mi bo poslal nebeški oče nešteto legijonov angelov, ako ga zanje poprosim?«

Jožefove poteze so se zjasnile. Da, da ... saj na to je popolnoma pozabil! Kdo bi mogel božjemu Sinu kaj storiti?

»O, potem ... je vse ... dobro,« je mrmral ter poskušal hvaležno poljubiti Jezusovi roki. Toda Jezus se je sklonil in ga poljubil na usta.

Počivaj in zaspi zdaj, dobri oče. Kmalu se boš smel popolnoma odpočiti na božjem srcu!«

Jožef je zatisnil svoje oči in je enakomerno dihal.


* * *


Še tri dni ljubezni in tihe sreče!

Daritvena sveča je dogorevala počasi — brez bolečin. Bilo je, kot ob lepem solnčnem zatonu.

Jožef je bil pozabil na vse, kar ga je prej strašilo. Vse je utonilo. Za njega je vstala nepopisno lepa sedanjost, ki ga je napolnjevala z upanjem in radostjo.

Da, tri dnevi lepega slovesa. Katera ljubezen bi mogla biti iskrenejša, bogatejša, kot je bila ljubezen poslavljajočih. Vsa lepota je privrela iz najoddaljenejših srčnih globin, da je olepšala, pozlatila zadnje trenutke skupnosti.

Jezus in Mirjam sta bila vedno pri Jožefu.

Mirjam je premagala veliko bol. Z najnežnejšo udanostjo je stregla umirajočemu. Le skrivaj je točila solze. Nobene glasne bolečine, nobene grenkosti ni bilo ob smrtni postelji.

»O, Jožef, daj da se ti zahvalim, tisočkrat zahvalim,« je iskreno šepetala Mirjam. »Kako lepo si čuval nad menoj in detetom! Kako si delal za naju, skrbel ... se pri tem popolnoma izčrpal ... hvala, hvala ti! Bog bo poplačal tvojo veliko zvestobo.«

Rahlo se je branil. »Ljubljena gospodarica ... saj je bilo vse ... le sreča in milost ... za vajinega hlapca.« In v vročici je mrmral: »... božje lilije boš čuval ...«

»Da, oče,« je ljubezni polno govoril Jezus, »zvesto si to vršil, ljubi oče ... ti, mož brez napak, ti dobri, ponižni, vdani zvesti ... ti čista duša! Nobenega vrednejšega ni mogel Bog dobiti za to službo! Bodi zahvaljen, ti zvesti, zahvaljen za tvojo veliko ljubezen!«


* * *


Večer tretjega dne.

Divno, kot kraljica v purpurnem, z zlatom posejanem oblačilu, je bilo veliko solnce. Počivalo je na mehkih, s škrlatom obrobljenih blazinah iz belih oblačkov, ki so ga vozile počasi, prav počasi. In preden je zatonilo skozi široko odprta nebeška vrata, je objelo vso zemljo z rožnatim sijajem.

Zračni valovi so prinašali skozi odprto okno v sobo prijetni vonj cvetočih lilij. V grmovjih mirte so ihteli slavčki v pesmi ljubezni.

Takrat je pripravila Jožefova duša peroti, za polet v nebo.

Na desni strani ležišča je klečala Mirjam in oklepala mrzlo roko poslavljajočega se moža. Starčkova glava je počivala na Jezusovih prsih.

Jezus je blagoslovil umirajočega ter govoril nato tiho, svečano: »Loči se v miru, ljubi oče! ... Ti dobri in zvesti, pojdi, v veselje tvojega Gospoda!« Globoko je sklonil svojo glavo, njegove ustnice so počivale na mrzlem čelu.

Tedaj je umirajoči široko odprl svoje oči. Njegov pogled je bil uprt v sinove oči. Krog ust pa mu je vzcvetel čudežno srečni usmev.

Jezus je dal nevidljivo znamenje angelu smrti, ki je čakal v ozadju sobe.

Azrael mu je izkazal čast ter pokleknil k Jožefovi levici. — Rahlo je položil svojo roko na srce umirajočega.

Tedaj je zvesto srce zadnjič udarilo. Zveste oči so se zaprle. Ostal pa je svetli usmev v potezah — kot odsev nebeškega blaženstva.