Jože in Rafka
| Jože in Rafka Nace Mihevc |
| |||||||||||
V Ljubljani na Aleksandrovi cesti, tam blizu Čekovnega urada, je stanoval gospod direktor večjega podjetja. Poleg svoje žene je imel gospod direktor v gospodinjstvu še kuharico Katro, ki je imela poleg svojih dveh dekliških križev še tri povrhu. Pri njih je bila tudi mlajša služkinja, ki pa se je poročila z enim onih stražnikov, ki je včasih stal prav zlikan na križišču pred pošto. Gospod direktor je bil celo tako dober, da je za nje balo precej prispeval. Saj jo je imel red. Točno je izpolnjevala vse njegove ukaze, pazila je vedno, koder ga ni bilo doma, kam, kod in s kom hodi njegova žena in kakšne obiske ima doma: vse je storila točno, kakor ji je gospod direktor naročil. Česar pa ni mogla sama videti, to vse ji je pa oskrbel njen zlikan zaročenec na križišču pred pošto.
Kuharica Katra ni bila za pohajkovanje. Katra ni, razun ob nedeljah k prvi maši, nikamor šla; le kader so zborovale tretjerednice, se je zborovanj udeležila. Kljub temu jo je imel gospod direktor rad, ker je znala skrbeti za dijeto za njegov želodčni kronični katar bolje kakor vsi ljubljanski zdravniki.
Takoj drugi dan, ko je odšla služkinja Katra., je gospod direktor vzel vizitko in napisal nanjo nekaj besed, poklical slugo in mu rekel:
"Saj veste, kje je posredovalnica za službe na Miklošičevi cesti. Kaj ne?"
"Vem, gospod direktor."
"Nesite to pismo tja in ga oddajte gospe!"
"Klanjem se!" in sluga je od«šel.
Pozno popoldan ob šestih je prišla dama v črni svileni obleki ter vprašala vratarja, če je gospod direktor doma. Vratar ji pravi:
"Doma je, toda ob tem času ne sprejema."
Dama vzame vizitko iz ročne torbice in mu jo pomoli:
"Prosim vas, nesite tole gospodu direktorju."
Vratar gre v direktorjevo pisarno in mu izroči vizitko.
"Kar vstopi naj, čakam nanjo."
Dama vstopi in gospod direktor jo vljudno sprejme ter ji ponudi poleg sebe fotelj, rekoč, "čakal sem na vas, da se pogovoriva sama."
"Prav, gospod direktor. In želite?"
"Moja služkinja, s katero sem bil vsa štiri leta, kar je bila pri meni, prav zadovoljen in ki ste mi jo vi poslala, se je poročila in rabim drugo. Saj veste, zanesljivo in nepokvarjeno dekle. Najrajši bi imel tako, ki ni blizu mesta doma, prav mi je tudi, če je začetnica, ki še ni bila v službah, da jo po svoje vzgojim."
"Seveda, seveda, gospod direktor, razumem; molčeča mora biti, zanesljiva in pridna."
"Da, da, glavno molčeča; na to niti nisem mislil. Da, da, molčeča, to je glavno."
"Tako, gospod direktor, poskrbela vam bom tako služkinjo; če bi ne bilo takoj primerne pri rokah, bomo rajši nekaj dni počakali, kaj ne gospod direktor?"
"Da, da, rajši vidim, da se počaka nekaj dni," potrdi gospod direktor.
Kramljala sta še pol ure. Posredovalka mu je tožila, kako težko je dobiti zanesljive posle in gospod direktor ji je pritrjeval. Nato sta se poslovila.
Nad Zalim Logom je stala na samoti koča Martina Potokarja, obrnjena proti solnčnemu vzhodu. Le redkokdaj se je primetal kak človek do nje.
Ko se je Martin po petdnevnem delu v gozdu vračal v soboto zvečer domov, so mu otroci pritekli nasproti in mu pripovedovali, da je mama kupila "punčko" in da je sedaj bolna, ker jo je morala tako daleč nositi.
Martin se je popraskal za ušesom in meglena skrb ga je obšla: "Hm, devet jih je, kako bomo živeli?"
Ko je Martin stopil v izbo, pogleda na posteljo, žena pa se obrne proti njemu in razlil se ji je bolestni nasmeh okoli usten. Martin sede ob posteljo in jo tolaži:
"Poglej, Rafka že ima sedemnajst let in lahko v službo gre; tudi kak dinar nam bo dala, dobra je, saj veš."
"Kakor misliš," se izvije ženi iz ust.
"Da, saj ona sama rada gre v službo," je Martin pripomnil.
"Bojim se za njo, bojim, ker dekle je zalo in to je zelo nevarno!"
"Pisal bom Žefi v Ljubljano, da bo nanjo pazila, pa bova brez skrbi."
"To že, toda se vendarle bojim," mu skrbna mati odgovori.
Dolgo v noč sta kramljala Martin in žena. Naposled sta se sporazumela, da drugi dan Rafki povesta svoje mnenje.
Drugi dan je bila nedelja. Župnik Hribar je pri deveti maši pridigal, kako se mlada dekleta potapljajo v mestih, kako lahkoverne so napram sladkim, hinavskim besedam, izgubljajo svoje devištvo, da same ne vedo kdaj ter se omadežujejo na svojem telesu in na svoji duši.
Rafka je verno poslušala župnikove besede in si jih vklesala v srce. Ko pa pride domov in ji mati pove očetovo mnenje, je bila prav vesela in je očetu rekla:
"Če boš danes pisal teti, ponesem takoj pismo in jutri ga teta že dobi. Kajne, da boš pisal?"
Teta Žefa je v ponedeljek zjutraj dobila pismo ter stopila takoj v posredovalnico za služkinje na Miklošičevi cesti.
Tam je zvedela, da posredovalka išče prav tako dekle, kakor je Rafka, pa je pisala še isti dan, da naj Rafka takoj pride v Ljubljano.
Tretji dan se je Rafka že poslovila od svojih staršev. Oče ji je podal roko v slovo in ji rekel:
"Dekle, pridno bodi, pametno in na nas ne pozabi!"
Poslovila se je tudi pri materi. Ta jo je stiskala na prsi, ji svetovala, kako naj živi, da se naj ogiblje slabe družbe, posebno pa zapeljivcev.
"Pazi na svojo dušo in svoje telo, dekle!" Materi je zmanjkalo besed in še huje jo je pritiskala k sebi in z vročimi solzami je močila nje polna rdeča ličeca.
Rafka je pobrala svojo culo. Mati je komaj vstala in drsala do vrat, kjer je visel žegnanček ter Rafko še poškropila z blagoslovljeno vodo za odhodnico.
"Bog s teboj!" so bile zadnje materine besede.
Rafka ni bila še nikoli v Ljubljani. Ko je izstopila na glavnem kolodvoru, je plaho zrla okoli sebe. Šla je z drugimi ljudmi proti izhodu in na ulici je vprašala neko žensko, kje je Hrenova ulica. Ženska ji je pripovedovala kod in kam naj gre. Rafka je šla in šla in končno našla svojo teto Žefo.
"Prav, prav, da si prišla. Zate sem dobila prav dobro službo. Takoj pojdeva tja; kar počakaj, da se oblečem."
Rafka je bila vesela in komaj je čakala, da sta odšli.
Teta Žefa in Rafka sta se predstavili pri posredovalki. Teta je plačala sto dinarjev. Posredovalka pa ji je izročila naslov in pisemce za gospoda direktorja. Gospod direktor je Rafko s svojim strokovnjaškim pogledom ošvrknil in takoj mu je bila všeč. Nato pogleda še Žefo in jo vpraša:
"Kdo ste vi?"
"Njena teta sem. Izročili so mi jo, saj veste."
"Da, da, razumem," je pripomnil direktor.
Rafka teh besed ni razumela.
Teta Žefa pa ji je še rekla:
"Če boš kdaj kaj prosta, pa me obišči," in nato je odšla.
Rafka se je kmalu udomačila. Gospod direktor je bil z njo zadovoljen in njegova žena jo je imela tudi rada. Tako je bilo vse v redu, dokler se ni v nasprotno stanovanje vselil gospod polkovnik.
Rafka je bila vsako drugo nedeljo prosta in vselej, kadar je bila prosta, je šla k teti Žefki ter sta kramljali ves popoldan o njenem domu nad Zalim Logom. Teta Žefa ji je dajala lepe nauke in jo vzgajala in vodila po pravi deviški poti.
Kri v Rafkinem telesu je pa začela revolucijonirati Te revolucije krvi v mladem osemnajstletnem lepo razvitem telesu pa teta Žefa ni mogla ustaviti.
Gospod polkovnik Petrovič je imel slugo, južnega sina, ki se je rodil ob Neretvi. Lep, visok fant, zagorelih lic, črnih kodrastih las, žarečih oči, ki so vplivale kakor rentgenovi žarki, če so se kam uprle. Zato, ker je prišel na svet, je moral služiti vojake. Jozo Jeftinović je moral za kazen, ker se ni zglasil ob pravem času k vojakom, odslužiti svoj nominalni rok in še eno leto povrhu za kazen. Jozo je bil spreten dečko, finih manir in so ga zaradi tega dodelili gospodu polkovniku za dolgo.
Rafka je večkrat po večerih, kadar je imela čas, stala pri vežnih vratih in ogledavala šetalce po Aleksandrovi cesti. Nekoč jo opazi Jozo; ko je šel mimo nje, je malo postal pri njej in jo tudi pogladil po licu med pogovorom.
"Kaj hočete od mene?!" ga je Rafka napol osorno nahrulila.
Neumno vprašanje, kaj hoče. Kaj pa hoče mlad fant, ki mu vre kri po vsem telesu, ki mu kri revolucijonira kakor Rafki.
To, kar je Jozo od Rafke hotel, to je internacijonalno, to je prastaro, to ne pozna konfesije. Rafka je bila vzgojena v strogo krščanski gorenjski koči. Jozo Jeftinović je bil pa musliman, veroval je v drugega boga. Močnejša od obeh bogov je bila ljubezen, ki ne pozna nobenih verskih mej in nobenega jezika, nobenega dialekta in – tudi ne tete Žefke. Jozo je prijel Rafko za roko, stiskal jo je za roko bolj in bolj, naposled vzklikne Rafka: "O, je!" ni pa njegove roek izpustila. Jozo Jeftinović ji je nekaj pripovedoval, Rafka ga ni razumela, le njegov žareči pogled je prodrl v nje plave oči in nje kri je postajala bolj in bolj nemirna. Jozo jo je za vratmi pričel božati in naposled jo tudi poljubi. Rafke ni še nikoli kdo pobožal, nikoli je še ni poljubil. Vse to je tako čudno vplivalo, tako kakor če upehanemu človeku zapihlja hladen veter.
Zmračilo se je že, prižigalec cestnih luči je prižigal luči. Jozo je Rafko potegnil za seboj in ona je šla. Šla sta v tivolski drevored Tam pri vodnjaku so pele orglje, bolj veselo, bolj poskočno so pele, kakor one orglje v cerkvi v Zalem Logu, ki jih je Rafka tolikokrat slišala. Vrtiljak se je neprestano vrtel in orglje, ki so imele na vrhu pozlačen kip dive, so neprestano pele. Dekleta na konjih, fantje za njimi, ki so jih sukali za krila, vse to je bilo Rafki jako všeč. Nikdar ni še videla kaj takega. Poleg vrtiljaka je bila gugalnica. Tudi na gugalnici se je gugalo polno deklet in fantje so poganjali čolničke.
Rafka in Jozo sta imela ene misli, oba bi šla rada na vrtiljak, ali Jozo ni imel niti pare v žepu. Pa kako ga naj ima, ko pa za cel mesec dobi kovača. Rafka pa tudi ni imela s seboj niti beliča.
Stemnilo se je, po nebu so se pojavljale gostejše zvezde in tam proti Zelenemu Logu je migljala večernica. Rafka jo je opazila in se spomnila, kolikokrat jo je gledala doma pred kočo in kako je mati nato rekla: "Otroci spat!" Jozo je objel Rafko okoli pasu in tako sta šla, Rafka ni niti vedela, kam gresta. Šla sta okoli Rožnika; šla naprej po Večni poti, kamor hodijo vsi oni, ki se nemo razumejo, vsi oni, ki jih vodi revolucijonirana kri, vsi oni, ki jih vodi samo srce in ne razum.
Ko sta bila že oddaljena od toka ljudi, ko nista slišala več šumeti potoka ljudi, sta sedla. Jozo je jel Rafko strastno poljubljati. Spral je z njenega obraza vse one materine solze, ki so se še držale lic do tedaj, ko je šla z doma, pozabila je na teto Žefo, pozabila na očetove besede "dekle, ne pozabi nas in pametna bodi." Pozabila je na pridigo župnika Hribarja, ki jo je verno poslušala zadnjo nedeljo pred odhodom z doma.
Overtura Rafkinega življenja se je pričela, ko se je nagnila nazaj in videla na nebu milijone zvezdic. Zdelo se ji je, da je nebo odprto, zdelo se ji je, da vidi milijone angelov z zlatimi fanfarami.
In ko se ji je kri pomirila, je stegnila obe roki, objela Joza in ga tesno privila k sebi. Tokrat je Rafka prvič čutila moč ljubezni, ki je potem za njo ugasnila, ugasnila za vedno.
Dolgo, dolgo sta še sedela. Nista veliko govorila, Rafka njegovega narečja ni prav razumela. Poljub za poljubom je pa vse tolmačil.
Ko sta vstala, se je zdelo Rafki kakor da bi bila pijana, obesila se je Jozu za roko in tako sta šla domov. Ko prideta do mestne vrtnarije, pa zapoje v grmovju slavček svojo jutranjo molitev in Rafko s tem zbudi iz njenega sna, ki jo je spremljal vse do tam. Na Aleksandrovi cesti je mesni prižigalec ugašal cestne svetilke. Poslovila sta se. Jozo je odšel, Rafka je pa našla vežna vrata še zaklenjena. Pozvonila je enkrat, dvakrat, trikrat in naposled se le odpro.
Zaspani in čemerni vratar jo ostro pogleda in pravi:
"Ta je pa lepa, zaradi take vlačuge moram vstajati; ta je pa res lepa. Nak, ti že ne boš hodila dolgo skozi ta vrata, taka vlačuga! Kar zjutraj ti pride domov, glej, glej, kaj si dovoli!"
Rafka je naglo zbežala po stopnicah v prvo nadstropje, toda tudi tam so bila stanovanjska vrata zaklenjena. Zvonila je, zvonila in šele po dolgom času se je na mostovžu posvetilo, v vratih pa je ključ zarožljal in prikaže se skuštrana glava direktorjeve soproge.
"Kaj, še tega nam je treba, kaj pa, moj mož bo služkinje iskal: takele vlačuge hoče imeti v mojem stanovanju! Kar hitro pospravi stvari in izgubi se!"
Medtem se je tudi kuharica Katra zbudila, hitro vstala in šla pogledat, kaj se je zgodilo.
"Nak, tega pa nisem pričakovala od tebe, tako mlada in že izgubljena. Nak, tega pa pa ne. Bog ti odpusti. Ti si že izgubljena." Tako jo je Katra obdelovala, dokler se je povsem zdanilo.
Rafka je stala v desnem kotu kuhinje, kolena so se ji šibila, opirala se je ob stol, ni se pa upala sesti. Le s povešeno glavo je zrla v tla in komaj čakala, da odide od tu. Toda kam? Na to Rafka ni mislila.
Ob osmih zjutraj je bila Rafka s svojo culo že pri teti Žefi. Teta jo začudeno pogleda; vpraša jo, kaj se jo zgodilo. Rafka pa ni znala lagati, povedala ji je tako, kakor je bilo. Teta Žefa je poslušala, ker pa je že pozabila, kako je bilo takrat, ko je sama bila v teh letih, jo je začela pošteno obdelavati.
"Me dve sva že izpregli, kar hodi, kamorkoli hočeš, pri meni ne boš, kaj bodo ljudje rekli, če bom imela pod svojo streho tako, ki se z vojaki po cele noči vlači. Kar pojdi, da veš, jaz ne maram biti več tvoja teta. Še te sramote mi manjka, kaj pa!"
Na Rafkin rdeči obraz, nje zlate lase, nje plave oči je samo enkrat zasijal žarek ljubezni in toliko gorja! Tega si Rafka ni znala tolmačiti.
"Samo tole culo, teta, samo tole culo pustim tukaj, da si kaj poiščem."
V njenih modrih očeh so zaigrale solze svoj tužni ples in ko so ji zdrknile po licih bridke kristalne kaplje solz, je tiho odšla.
Jozo Jeftinović, sin Neretve, je kruto poplačal noč, v kateri je pil iz keliha ljubezni. V ječo so ga vtaknili. Odpoklican kot sluga polkovnika, ker ni imel dovoljenja za izhod. Ostalih šest mesecev ni bil več svoboden. Nič ni vedel, kje je Rafka in Rafka ni vedela, kje je Jozo. Ko je Jozo odslužil svoj rok, je šel domov. Doma je često sanjal o Rafkinih modrih očeh, njenih zlatih laseh. Šumeča Neretva ga je tolažila in prišepetavala mu je, da so tudi v Bosni zala dekleta. Jozo dolgo ni pozabil noči, ko ga jo slavček v plotu mestne vrtnarije pod Rožnikom zbudil iz sna ljubezni.
Drugo leto, devet mesecev nato, je Rafka zapustila porodnišnico. In ko je stopila na cesto je zaslišala vpitje: jedan dva, jedvan dva, desno, lavo, desno levo! Ona pa je gledala s svojim sinčkom v naročju, kje je Jozo. Vojaki so korakali mimo nje. Mnogo jih je bilo, mnogo tudi takih strumnih sinov Neretve. Le Joza, le Joza ni bilo mod njimi. Ko so vojaki odkorakali, je odkrila otroku obrazek in ga pogledala ter videla, da je Jozo zapustil nje sinčku svojo oči, zapustil njo in njega. "Zaradi tebe, dete, sem ostala sama s teboj!"