Jezik v ušesu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jezik v ušesu
Vida Mokrin Pauer
Spisano: Uredila Eva Berus
Viri: Mokrin Pauer, Vida (1991). Jezik v ušesu. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



ZA LAČNO POEZIJO

S tem vabljivim vabilom,

sestavljenim s stilom,

vas vljudno vabimo na gostijo

z naslovom

Za lačno poezijo.

Jedilnik: juha z verznimi rezanci

krompir besede krompir

zrezki na žaru rim

paradižnik iz paradižnika

slaščica pesmosnedna s pikami

na i

Prireditev bo na gradu Ješča Pesem

natanko v času,

ko zaigra vam orkester

Jezik v ušesu.

PISALNI STROJ

Če dobro premisliš,

ima pisalni stroj napačno ime.

Saj ne piše!

Črke sicer ima

in menda jih tudi pozna,

a napisati ne zna niti ene besede.

Koliko tipk,

pa kakšen butec! Dolgčas!

No, ja. Tipično.

Vsak stroj je namreč ustrojen

tako, da mehanično uboga.

To je njegova vrhovna naloga.

Mislit ne zna. Brezglavo deluje.

Je pa, četudi nima niti srca,

hudičevo občutljiv.

Če ga ne potipaš na pravem mestu ravno prav

in še točno po vrsti, kot je naravnan,

te šavsne po prstih.

Ali pa se zaskoči

v nepremakljivega osla,

ki stoji in stoji in stoji

in čaka, da pride kdo

bolj pameten, kot si ti!

Nekateri ga znajo pripraviti do tega,

da jim gre na roke,

da dela,

kot je treba.

V POLETNEM DNEVU

Razplamten poletni dan

peče in kuha na sončev ogenj.

Mi pa – opečeni, razkuhani bentimo:

ali ima hudo sončarico?

Bolščimo v razbeljene beline,

sopemo od soparne sparine.

Bežimo v senco s potnimi sladoledi.

Ne pomaga! Izjemno vroče se širi v obroče.

Zamislimo si, da bi vreme

dalo temu dnevu mrrrrrzle obkladke

v vrrrroče nebo… Pomirile bi se

nore jasnine in zaspale v hlaaadne oblake.

Kot v sanjah bi začel naletavat sneg.

Na štedilnik, v lonce, jedi in ljudi.

V tih zaledeneli smeh priskakljali bi pingvini.

Kako se je razširil ta nas svet?!

bi se začudili.

KAJ MORJE ZASANJA, KAJ SANJA

Ko se morje zasanja

v jasnih dneh,

se mu sonce z neba

ogleduje v očeh:

Obzorja razpre, jadra;

luskastozlato v zenicah

vzplamti v zrcala.

Žejnoslano se boči

v beli nebesni modrini.

In svetlobo odbija, vpija, pije…

Popoldne se z nalokanim pogledom

sidra do globine.

Lahkotne dalje pa odplavlja

v rdeče-rumene-tirkizne zahode.

Morje v mirnih nočeh sanja,

da je oceanski ocean oceanov;

da je kaplja vzradoščenega vesolja,

ki kipi v božansko.

V morastih nočeh pa grgra

v prividih, da je puščava,

da je v cevi in brizga premočrtno

po otrplem, razsutem svetu mrtvih.

VONJI

Vonji najdejo svoj smisel

šele v nosu.

Zato se z vso mamljivo močjo

vonljivo širijo naokrog,

iščoč zanosni nos.

Če nos le ni od smrklja bolan,

jih z odprtimi nosnicami sprejme

v svoje voljne občutke.

Nekateri mu tako zadišijo,

da mu duh zaigra

na parfumsko glasbilo.

Drugi rahlo, še kar, ali neznosno

zaudarjajo… Fuj, se nos prime za nos,

da se mu ne bi usmrajal okus.

Najbolj začinjeni

in najdražji

pa so tisti,

ki se na željo nosne mode

vrtonosno spremešajo

v tekoče letne čase.

Izpod finih ovratnih čipk

vetrov in stekleničk

se izvijajo v zgodbe

hlevov in cvetlic.

MALA SITNOBA

Je kot velikanska

Neumna

MUHA.

V glavnem brenči

okrog glave, moti

in se useda,

kjer ni treba.


Četudi ji daješ, kar reče,

se trudiš, jo prosiš,

s tečnobo zamahne,

vse brezčutno podere.

Včasih pomaga

ena po riti.

Vedno pa, če se ji mirno upremo.

Da občuti, da se začudi.

Da ni več muha. Da MISLI!

ČUDO

Majceno čudovito Čudo

se je rodilo iz čudodelne mame

z očkovo čarovnijo. Je raslo, packalo,

gledalo debelo, se smejalo…

Igralo bi se podnevi in ponoči –

bilo je strašno radoživo,

a tudi trmasto in samosvoje.

Vse je obrnilo narobe.

Še preden smo se ovedli,

je že po svetu bezljalo.

To se je čudenja nabralo!

Še vsega vajene navade so ooostrmele!

Nagajivo vedoželjno Čudo

pa je začudeno spraševalo:

zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj…

Čudo, vsega pa ne vem. Ne bodi čudno!

ZASPANČEK

Vsakokrat, ko se večeri,

se Zaspanček prebuja,

zbudi.

Izza daljnih pokončnih in položnih

črt sveta vstaja, prihaja neviden,

a vse bolj močan.

Saj se okrepčal za zajtrk

je z lunino banano in še kanec mlečne ceste

si je dolil v vesoljsko kavo.

Potlej je potiskal žarke ščemeče svetlobe

za obzorje, na drugo stran. Tu pa se zemlja

počasi ovija v vse tišji pajčolan.


Z ladjo večera trudnost razvaža

do mest in hiš in sob; in otroci so tisti,

ki jih najprej poboža. Kot val.

Po nogah jim zleze, po trebuščkih

in rokah vse do obrazkov: čez

usta in noske se jim potaplja v očke.

Otroci zaspijo, Zaspanček sanje

sadi v mirna morja noči.

Iz postelj po pravljicah diši.


KO SE MOČNO POTIHO ZALJUBIŠ,

je nadvse težko

glasno govoriti

z ljubim.

Od celega travnika

zamolčano-hlepečih glasov,

ki si jih natrgal za šop,

se ti v grlu naredi – CMOK.

Da ne bi izpadel kot krava ali riba,

ljubemu hitro izpustiš

kakšno nepomembno, butasto

ali celo lažnivo bedno.

In le upaš lahko,

da bo ljubezen, ki zardelo strmi v medu,

od groznega dišanja – prepoznana.

Tudi skozi blebetave neumnosti

in burna nasprotovanja.

SKRIVANJE V OČEH

Poglejmo, poglejmo, kam se je skril

tvoj najlepši pogled…

z barvankami v šarenicah,

z vodnjaki v zenicah.

Saj te vidim, da te ne vidim več.

Pozorno te motrim, a se izgubljam.

Si se neznanokam zamižal.

Daj, spreglej že, spogleduj se spet!

Ti oči z dlanmi pokrijem

in ti skoz praznino šepnem:

rada te imam

da veš!

Mi še celo večnost paraš živce,

ko tvoj smeh nenadoma pridirja izpod veke

in se mi v srce potolče:

en dva tri zame.


DOTIK IZ LJUBEZNI

je stik

dotikajočih se dveh,

ki drug drugega

takneta, tikata

iz obojnega

mika.

Po prvem

trzljaju v dotiku,

ko ljubezen steče iz tebe

v vabečo ljubezen do tebe,

se v brzicah skoraj utopiš

od sunkov

sreče.

Zato je dotik

najgloblja, najširša

željno žejna reka

s strugo za dva,

ki si želita

prelitja.

ČAROVNIK SVET

V ropotuljastem balonu čarovnika Sveta

premetavamo se s čiračara sem in tja.

Skrivnosti lovimo…! Naenkrat pa nas

Svet zbode z neznansko resnobo

skoz nebesni svod. Da nas zvezde oblijejo,

se nam razdalje vžigajo. Da nam je,

kot da smo povsod

še noč v klobuku

in bleščica v žarku.

OKUSI

Okusi so se pripeljali

v lačnih ustih

na izbirno tekmovanje

v okuševanju hrane.

Že zjutraj so zobe si umili,

potem pa niso dolge ure

niti koščka zaužili,

niti kaplje vode spili,

da bi bolje uganjevali,

da bi bolje se uvrstili.

Slinčke so jim dali

na oči,

v ušesa, nos zamaške,

roke pa privezali na stol,

da ne bi goljufali in si pomagali

z drugimi čutili.

Končno so sodniki

iz debeloličnih sodov

z okusno izrezljano žlico

v usta jim znosili:

krhelj grenivke,

kocko sladkorja,

listek kislice

in ščepec soli.

Ko so zbrali točke,

so podelili nagrade:

4. je dobil aperitiv,

3. predjed,

2. prikuho,

1. pa celo pojedino

s sladkim poobedkom

v obliki torte.


LUMPEK ZANALAŠČ

Jaz sem Lumpek Zanalašč,

kraljiček hudih muhc

iz vile Zlato srčece

v oblakih Vragolijale.

Rad imam prijatelje

in igre in zmišljancije

in zelo zelo me zanima

najsmešnejše nagajanje.

Najbolj na svetu pa me razjezi,

če me kdo vpraša: Ali si priden?

Oooh, se mi tak dolgčas zagnusi,

da ne morem niti odgovorit.

Ampak:

Takoj in zanalašč na prst nataknem

Miš, rokav povlečem v Smrklju

in Jezik Pogoltnem.

Na, pa imaš!

Ja, pa naj oči vrti,

ja, naj se grdo reži,

ja, pa naj kriči ali tepe.

Tooooo pa ni lepooooo, veste!?

S TRMO JE KRIŽ

Trma si je ubila v glavo,

da kljub vsemu ne odstopi

niti za ped

od svoje poti.

Zakorakala je skoraj slepa

z očmi, polnimi ponosnih solz,

skoz nejeverne, posmehljive

špalirje.

Na robu mesta jo je s stisnjenimi pestmi

odneslo čez drn in strn

v pošvedranih, užaljenih čevljih

sladki zmagi naproti.

Včasih se zravnana vrne

pred presenečeno občinstvo

v svoj rojstni kraj.

Kaj vse prinese pokazat v zavist!

Druge krati se poklapana skrije

pri zlati mami.

Da si zaliže rane in premisli

o raju in direndaju,

preden

se

znova

odpravi.

HRIBOLAZENJE

Vsi vrli hribolazci,

ki po valovitem svetu noro radi hodijo,

pravijo:

vsak hrib ima najprej svoj nagib.

Zato se po strminah radostno vzpenjamo

nagnjeni naprej.

VRHUNSKO.

Na vrhovih pa je vrh vsega –

Zadihani se zravnamo, si oddahnemo

in se razgledamo po razgledu.

Vsak s svoje osvojene višine se zagleda

dol v globoke doline, v hribovja in gorovja okrog.

Z dvignjene zemlje molimo v nebo.

Med razgibanimi hribovskimi in gorniškimi potmi

leži tu pa tam tudi ravnina ali celo ravan.

Ravninici dajejo napotek, kje se vstopa v obronke.

MORSKA NOČ

Tema morje

v črno brezno tunka.

Luna pa iz nasmeha ga naplavi

s sijočimi trakovi.

Zvezde mehko pikajo

v morsko noč.

Svetilnik pa iz nje mežika:

pazi, obala … pazi, obala…

Daleč, osvetljene ladje

se kot neme sveče

drsajo po šumni soli.

Lesketavo pišejo pene v gladine

valovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovi

KO JE MAMA PREVEČ SAMA

Kadar mama zunaj v mestu ne najde sreče,

se vrne domov sitna in čudna.

Včasih kar obsedi.

Ponavadi pa jo piči pospravljanje,

da grozno premetava stvari.

Jaz je ne morem zapustiti same.

Iz sobe v sobo ji v coklicah sledim

za najtišjimi copati, ko končno zakriči:

ne vidiš, da je vse narobe, nasmeteno,

razmetano, je vse obrnjeno na glavo!

Kaaaaakšne neunostiiiii,

si mislim.

Preveč se je najedla

v zastrupljeni čarovniji!!!

Mama, saj si rekla,

da igračke oživijo, ko se pogovarjaš z njimi.

Prosim, ne pozabi name; igraj se spet z menoj!

in če si zelo zelo želiš,

povem jaz tebi pravljico O treh prašičkih.

MIKROFONI

Mikrofoni z vsega sveta

so se na tihem zbrali

na velikanskem odru

sredi neznansko zvočne dvorane,

da obdelajo mikrofonske težave.

Nikjer nobenega glasu,

ki bi tulil, kričal vanje!

zanalašč jih niso obvestili,

da bi se brez motenj pomenili.

Na koncu so v protestnem zboru

tako glasno molčali,

da je zabobnelo v ušesih vsem važičem,

ki so jih smešno neslišni

podivjano iskali.

TIŠINA

Tišina je neskončno bolj tiha

od šepetanja.

Najgloblja je,

kadar se sliši.

Miži z ušesi,

pa vse vidi

v svoji pesmi.

Kot bi se odgovori in vprašanja

neslišno objemali

sredi molčanja.

Tišine med ljudmi pa –

lahko si svetijo kot svetovi!

Ali pa nas razbežijo kot kače

v skrite samote.

KNJIGA

Knjige so samo pomenljiva sporočila,

zaznamovana na papirnatih listih

s pomočjo črnila.

Oživijo šele v bralnih naročjih.

Tam z modrimi jezikovnimi konji

galopirajo med vrsticami

globokih src in deročih misli.

Vame se zatopi,

vsebina knjige vabi.

Spoznal se boš z menoj in s sabo.

Verjemi mi, kar ti ponujam,

ni za pozabo.

In res!

Dobra knjiga te od strani do strani pelje

skoz bogato življenje.

Na koncu pa je vselej – praznina.

In v njej navadna zadnja pika.

To ni prav, to je nesramna frfrarija,

se zgroziš, prepuščen samemu sebi.

Knjiga pa kot preplavana reka

ponikne med spojene platnice.

In ne bev ne mev ne reče več

na tvoje zaljubljene klice.

Še malo v skrivnosti počaka…

- kot se čarni dami šika,

in se potem kot po golem slučaju

naravnost v orkan spomina nastavi.

Da bi te, ki blodiš za njo

skoz razbrzdan, željan

magnetni nasmeh,

zaneslo v njen dan.

DAN

Dan lahko slepi,

ali pa

postaja –

jasnoviden.

Podnevi si rad ogleduje,

proti noči se oddaljuje.

Najbolje pa se ima,

če se nikjer nikoli

ne dolgočasi sam samcat

z odštevanjem napihnjenih ur.

Naj se nam raje zaupa

in se pogovarja z nami.

Kaj vse zvemo in se naučimo

v skupni kratkočasni družbi!

Mnogo prehiter nam uhaja tak dan

in mine, kot bi pihnil.

A le na videz. Le na koledarju.

Če je lep, ga vsak dan spet

prikličemo v drug svet.

Dobro jutro, vošči, brž ko se spomnimo nanj.

Vnovič prerojen se lahkotno dviga v nas,

z vso včerajšnjo modrostjo obtežen.

Svetal in srečen, da ga imamo radi,

nas na igrišče razigrano vabi.