Jezero ljubezni
| Jezero ljubezni Roman J. H. |
| |||||||||||||
1. POGLAVJE
[uredi]Jezero se je lesketalo v najkrasnejšem poletnem solncu. Vrhovi gorá na obzorju so v kristalni belini štrleli v sinje nebo. Po promenadah in parkih okoli jezera, po kopališčih in na terasah obalnih hotelov je vrvelo tisto pisano, veselo življenje, ki je značilno za višek sezone. Iz toplih, v bleščavi se iskrečih valov so vriskale živobarvne plavalne čepice in vitka, zdravo zarjavela telesa; lahki čolniči so ob umerjenih udarcih vesel urno pluli po srebrni gladini. Opazovalcu se je moralo zdeti, da ves ta prelepi kraj in vsi ti glasni, neskrbni ljudje nimajo drugega namena kakor uživati življenje do dna. Kamorkoli si se ozrl, povsod te je obdajal sam smeh in radostna igra. Igra narave, igra ljudi. Igra zlatega solnca nad čisto globino ...
Na terasi pred hotelom »Splendidom« ni bila nobena miza prazna. Ob ograji proti jezeru je bilo komaj še prostora za nekaj ljudi, ki so gledali v vodo ter opazovali velike, z drobtinicami obilja opitane ribe, ki so se leno vozile ob bregu in prežale na darove iz nežnih ročic. Mlad natakar s pladnjem v roki je bil pravkar stopil iz hotela. Spretno se je vil skozi množico gostov in oprezno balansiral srebrni pladenj nad njihovimi glavami.
Ob eni izmed miz mu je že nestrpno migala rejena, dobro poznana postava znanega politika Joce Mihajlovića, lanjskega ministra. Natakar je hitel proti njemu, in spet in spet se je oglašala njegova prošnja: »Pozor! Attention! Pardon!«
V levem koncu terase, prav tam, kjer je vodila natakarjeva pot mimo ograje, je stala Ellen Blackova. Natakar je pozabil svoj pladenj in zastrmel vanjo kakor zamaknjen. Zraven deklice, ki je napeto gledala v vodo, je stal signor Benedetti. Ellen se je sklanjala naprej in vneto drobila ribam kruhek, ki ga je držala v beli roki; signor Benedetti je občudoval prožnost vitkega dekliškega telesa v citronovorumeni obleki.
Drobtinica za drobtinico je padala v vodo. Debeli kleni so jih pljuskaje požirali in samogoltno odrivali manjši ribji drobiž. Na drugem koncu terase je stal kapetan Tomić, črnogorski velikan, zraven Jele Dobranove. Kapetan je zaman drobil sladek rogljič in pokrival vodo pod seboj z mamljivimi koščki. Ribe, kakor da bi bile zmenjene, so se od blizu in daleč zbirale pod levim koncem terase.
Ellen je okrenila glavo. Izpod citronovorumene čepice so ji gledali kovinastoplavi lasje skoraj enake barve.
»Vse ribe so pri meni, signor Benedetti.«
»Nič čudnega! Srebrne ribice morajo bibi zmerom pokorne zlati.«
»Seveda,« je rekla Ellen, resnobno kakor ponosen otrok.
Signor Benedetti ni bil zadovoljen. Tale Ellen Blackova ni imela prav nič dovzetnosti za poklone. Ali jih morda ni hotela razumeti? Nekaj čudno nerazvajenega je bilo v njej. Izprva je Benedetti mislil, da bo po tej poti lažje dosegel svoj cilj, a v resnici je bilo spričo Ellenine nature kar nemogoče dati znanju z njo osebnejši in prisrčnejši značaj.
»Oh!« je zdajci vzkliknila Ellen s svojim jasnim, mladostnim glasom. Drobna rutica ji je bila ušla iz roke na ograjo, obvisela na njej kakor svilen metuljček in počakala baš toliko, da jo je mlačni vetrc odpihnil v vodo. Signor Benedetti se je zaman pripognil, da bi jo ujel.
»Pardon,« se je tisti mah začulo izza njegovega hrbta. Zažvenketal je pladenj, krožniki in kozarci so se razleteli na vse strani, mladi natakar se je opotekel in se med padcem zaletel v Ellen. Toliko da se je še ujela za ograjo in vznak obvisela na njej.
»Excuse me,« je zajecljal prebledeli natakar, ki se je jadrno pobral in s ponižnim občudovanjem sklonil glavo pred mlado Američanko.
Benedetti je priskočil kakor jezen maček. »Teleban,« je pihnil v natakarja, »ali ne znate paziti?«
Nežno je pomagal Elleni, da se je vzravnala. »Ali ste se udarili, miss Black?«
»Ne, ne.« Dekle je že trdno stalo na nogah in si popravljalo obleko.
»Moje ribe so krive, signor Benedetti!«
Nagajivo je pomahala Tomiću in Jeli Dobranovi ter krenila s spremljevalcem proti izhodu. Odhajaje se je še enkrat ozrla.
»Menda se ni kaj potolkel?« Vznemirjeno je vrgla oči proti mlademu natakarju, ki je stal na mestu kakor prikovan in strmel za njo.
»O, nič hudega mu ni. Neroda!«
Izpred vhoda v hotel je bil planil poslovodja. Videti je bilo, kako je ošteval natakarja. Ta ga je tiho poslušal in se s praznim pladnjem bled in poparjen vrnil v hotel.
»Oprosti, striček.« Ellen je zaprla vrata, ki jih je bila dokaj burno odprla. Gospa Nina Črnetova je svareče pritisnila prst na svoja rdeče pobarvana lutkasta usta.
»Tiho, dete, sédi.« Kar moči tiho je položila žlico na krožnik.
Milan Črne je sedel pri telefonu, s hrbtom obrnjen proti zajtrkovalni mizi. Prav ta mah je nejevoljno udaril z roko po pisalniku.
»Niti misliti ni na to, da bi se pridružil dogovoru. Ne veži se ne tako ne tako, dokler se ne vrnem. — Kaj, zadnji zaključek? — Fant, ne kvari mi lepega jutra. Samo to večno zniževanje mezd tudi nikamor ne vodi. — Kaj potem, vprašaš? — Omejiti se bo treba! — Ne samo drugim — tudi nam! — Kaj praviš? Sklep kartela? Figo mi je mar. — Torej, moja zadnja beseda: za nobeno ceno ne dam, da bi v moji tovarni stavkali. — Jutri pridem pogledat. — Še kaj? — Nu, pozdravi Vlasto.«
Milan Črne je odložil slušalo in se obrnil. »Dobro jutro, Ellen.« Na njegovem obrazu je bil še odsev nejevolje. »Kar mirno zajtrkujta, jaz moram še ...« Konec stavka se je prelil v srdito godrnjanje in utonil v sosednji sobi, iz katere se je zdaj oglasilo peketanje stroja tovarnarjeve tajnice.
Ta trenutek je bil gospe Nini znamenje za nov generalni napad na zajtrkovalno mizo. Sladkosnedno je zajela iz kristalne skledice veliko kepo marmelade.
»Ali, teta Nina, prav za prav ne bi smela ...« jo je smeje se opomnila Ellen.
Gospa Nina je skesano skremžiia obraz.
»Saj vem, dete, a stradanje tudi nič ne pomaga. In tale krasna malinova marmelada — naša kuharica jo mora vsekako napraviti.« Ellen, ki si je pripravljala kruhek, ni mogla utajiti porednega nasmeška. Ta večni boj med koprnenjem po vitki liniji in koprnenjem želodca je bil glavna vsebina življenja tete Nine. In še, ko je bil tako žalostno brezupen!
Že se je tudi oglasilo Ninino večno vprašanje. »Ali se ti zdi, dete, da sem se kaj zredila ali shujšala?«
»Moj Bog, teta Nina, zastran tega se pa res ni treba tolikanj vznemirjati. Kaj pa je za to? Z nami menda ne misliš več tekmovati.«
»Ne,« je dejala gospa Nina, toda glas ji ni zvenel posebno odkritosrčno. Še vedno se ni mogla sprijazniti z mislijo, da stoji onkraj črte, onkraj hlepenja, flirtanja in zaljubljenosti mladih ljudi. Doma, v njenem utrjenem krogu, je bilo drugače. Tam se ji je zdelo samoumevno, da je dama v najboljših letih. Vsa njena okolica, žene vseh bogatih tovarnarjev, trgovcev, odvetnikov, ki politikov velikega pokrajinskega mesta, so bile istih let. Tam je bila gospa Nina Črnetova, soproga generalnega ravnatelja Milana Črneta, še vedno mlada v primeri s šestimi križi svojega moža. Mlajše pokolenje, sinovi in hčere »boljših rodbin« so bili odrasli pred njenimi očmi; poznala jih je, ko so še v kratkih nogavičkah dirjali po mestnem parku. Ko so ti otroci dorasli, ji je bila seveda ostala do njih neka notranja razdalja. Tu je bil pa uspeh namenjen samo mladosti. Ozkoboka, dolgonoga mlada dekleta in žene so bile kar preblizu. In zraven njih, takisto neprisiljeni, ti mladi moški vseh narodnosti! Vsi so bili enaki z obrazom, eleganco in tisto samozavestjo, ki jo daje bogastvo, združeno s stalno športno vajo. Tu je bilo kar nekam težko igrati vlogo dame v najboljših letih.
Gospa Nina se je nevoščljivo ozrla na nečakinjo: »Tebi se dobro godi.«
»Ali, teta Nina!« Ellen je z mačjo priliznjenostjo položila plavolaso glavo ob tetino ramo. »Vse to je pravi ...« Gospa Nina se je prestrašeno zdrznila. Ellenine besede so bile časih take, kakor da bi bila odrasla v beznici, ne pa v ozračju bogatih ameriških meščanov. »Jej, kar ti diši; svojemu možu si tudi taka po godu ...«
Izpodbudljivo je pomaknila srebrni pladenj z gnatjo in jajci pred teto.
Toda gospa Nina ga je odločno porinila od sebe. O da, kadar je hotela, je znala tudi vztrajati.
V sosedni sobi je bil globoki glas Milana Črneta utihnil in z njim vred peketanje pisalnega stroja.
Tovarnar je stal na pragu odprtih vrat, visok, s sivimi lasmi in sivimi, kratko pristriženimi brki. V tem obrazu je vse nekako štrlelo; čelo je bilo ostro izbočeno, nos je imel ostro grbo, usta so bila polna, lične kosti močne, a vendar ne sirove, in podbradek kakor presekan z ostro zarezo.
»Oh, to strašno telefoniranje na vse zgodaj,« je zatarnala Nina; »vse se je shladilo. Izidor bi s svojimi kupčijskimi poročili res lahko počakal do konca zajtrka.«
»Če ne more, ne more,« je rekel Milan Črne in ponesel skodelico čaja k ustom. »Očividno je prepričan, da jeza na tešče izpodbuja tek.«
Nejevoljno je ugriznil v svoj prepečenec. »Zmerom ta priskutna reč; niti poštenega črnega kruha nimajo v tej točilnici.«
»Ali naj pozvonim, striček?«
»Kaj bi neki! Tu stanujejo sami gosposki belokrušniki.« Toda Ellen je bila že pritisnila na zvonilo.
»Ne jezi se, striček. Misli na to, da si prišel na oddih.«
»Lep oddih, ko mi hočejo ti zlomkovi požeruhi med tem vse zašušmariti.«
»Kako požeruhi?« je prostodušno vprašala gospa Nina.
»Nu, gospodje v kartelu,« je nestrpno odvrnil Milan. Že davno je bil obupal, da bi se žena kdaj navadila njegovih izrazov. »Ali niso že spet izjavili, da vidijo spričo dobička edino rešitev v znižanju mezd? Če bodo tako nadaljevali, bodo v svojih rudnikih kmalu lahko redili žabe.«
»Ne razumem te, Milan; saj se moramo tudi mi prilagoditi izpremenjenim časom. Zakaj se ne bi delavci in uslužbenci ...?«
»Da, res se prilagajate.« Pogled Milana Črneta je pikro ošinil ženino pidžamo iz črne svile in dragoceno biserno ogrlico, ki ji je krasila goli vrat. »Namestu da bi šle za tri tedne na francosko rivijero, se milostno zadovoljite s štirimi tedni v najdražjem blejskem hotelu. Kakor da bi bilo bogvekaj razlike. To je res velikanska prilagoditev! Dovoli, da se smejem.«
»Milan, prosim te!« Gospa Nina je imela solzne oči.
»Vse kar je prav!« Črne je že hotel vzrojiti, ko je nekdo rahlo potrkal na vrata.
2. POGLAVJE
[uredi]»Gospoda so zvonili?« je vprašal natakar, vitek, rjav fant.
»Da, prosim, malce črnega kruha,« je hitro rekla Ellen. Skoraj hvaležna je bila temu natakarju, ker je bil s svojim prihodom odvrnil domač nastop.
Prijazno se je ozrla v mladega človeka. Ta je zardel kakor mak.
Ellen je osupnila. Odkod je neki poznala ta obraz? A preden se je utegnila domisliti, je že zamrmral: »Takoj, prosim!« in odhitel.
»Veš kaj, striček,« je zdajci rekla Ellen, in njeno obličje je zdajci dobilo zamišljen izraz, »vse to mi boš moral razložiti.«
»Kako vse to?«
»Kaj hočejo delojemalci in kaj hočejo delodajalci.«
»Tu ni treba dosti razlaganja,« je zagodrnjal stric. »Prvi hočejo več zaslužiti, drugi pa manj plačevati. To je vsa skrivnost.«
»Med skrajnostima je vendar treba najti srednjo pot.«
»Če se ti to posreči, otrok, lahko rečeš, da si našla kamen modrih.«
Ellen se ni dala oplašiti njegovemu posmehu.
»Poslušaj, striček, če je pri vas navada, da proti svojim ženam tako zviška odpravite vsako vprašanje, kako naj potem vobče dobe kak odgovor? Za svojo osebo ne bi marala živeti ob strani moža, ki ne bi ničesar vedela v njegovem resničnem življenju. In vaše resnično življenje tu v Jugoslaviji je vendarle delo, ali ne?«
»Menda!«
Obraz Milana Črneta se je nekam strnil in nejevolja je izginila iz njegovih črt. Delo, da, delo je bilo življenje. Plavži, rudniki, tovarne. Črnetova podjetja, ki so se bila po vojni hitro razvila iz majhnega v veliko, so dajala kruha množicam delavcev, uradnikov, inženjerjev, tehnikov, kemikov in laborantov. Da je reka dela pod razumnim vodstvom neudržno tekla po svoji strugi, v to je bilo treba vsake posamezne delavske roke, ki je služila podjetju.
Roke — a tudi srca! Kjer je srce sovražno, tam roka kmalu ohromi. Da so gospodje v kartelu le mogli biti tako topoglavi. Še Izidor ni razumel tega, njegov edini sin!
»To so težka vprašanja, dete,« je rekel na koncu svojih misli, »ali, če hočeš, se lahko kdaj pomeniva o njih. Ne bo ti škodilo pogledati za kulise našega podjetja; marsikaj zanimivega se skriva za njimi.
Gospa Nina je užaljeno skremžila obraz. Njej tega še ni bil ponudil; zameril ji je celo, ko je nekoč mimogrede vtaknila nos v pisarniško zgradbo. V resnici ji sami ni bilo bogvekaj do tega, a to, da je Milan govoril o teh rečeh z Elleno takisto resno kakor z moškim, jo je vendarle spravljalo v slabo voljo. Nu da, Ellen je bila hči tiste Marije, ki so pripovedovali o njej, da je bila prva ljubezen Milana Črneta.
Ellen je živahno pokimala. Da, da! Zagledala se je v strica. Kako zelo je bil na oko podoben papanu. Glas in pogled sta bila ista. Bistvo pa ne! Pri papanu je bilo zmerom vse tako strašno gladko in urejeno. Njeno puntarstvo, ki se je z neprijetnimi vprašanji spet in spet zaganjalo v srečno utrjeni svet bogastva, se je kar odbijalo od papanove gladkosti. V njenih prsih se je neprestano nekaj upiralo brezskrbnemu življenju, ki ga je živela v Ameriki že izza otroških let. Menda je bilo to njena slovenska natura. Prav ta jo je bila tudi prignala čez morje.
Zdaj je živela že nekaj tednov pri sorodnikih. Črnetovi se niso šteli za ameriške Blacke kakor papa, ki je bil položil dedno ime na oltar uspeha v tuji deželi. Vendar, da ni bilo Milana Črneta, papanovega bratranca in podobnika, bi se bilo Elleni zdelo, da živi še vedno v stari okolici. Svet bogatih ljudi je bil prav za prav povsod isti, in tudi Črnetovi so bili že vkovani v ta začarani krog. Samo Milan Črne je bil drugačen. Njemu se življenje ni zdelo gladko, zanj ni bilo računska knjiga, dasi je bil gospodar svojega lastnega podjetja. Stric Milan je živel sam svoje življenje in mislil sam svoje misli. In te misli so bile mlade, ne glede na njegovih šest križev. Milanu Črnetu se je bilo treba približati, če si hotel spoznati pravo življenje.
»Primem te za besedo,« je rekla Ellen.
Spet je potrkalo na vrata in mladi natakar je iznova stopil v sobo. V levi roki je držal košarico s črnim kruhom, v desni dva šopka.
»Nu, vendar že,« je zagodrnjal Milan Črne; »to je kruh za spodobnega človeka! — Kdo pa dobi te cvetlice?«
»Miss Blackova.« Natakar je s priklonom podal Elleni šopek krasno rdečih rož. Rjavi, shujšani obraz mu je zdajci zardel. Nina je to z začudenjem opazila.
»Od Benedettija.« Ellen je bila vzela vizitko iz ovoja.
»In te?«
»Gospodična Dobranova.«
Natakar je vprašujoče držal šopek nežnorumenih »Marécha! Niel« v roki.
»Nu, tedaj nesite ta grm v sobo št. 35.«
»Prav, gospod generalni ravnatelj.«
Mladi človek je obotavljaje se krenil iz sobe. Med vrati se je še enkrat nepredpisno ozrl in videl, kako je Ellen skrila obraz med hladnimi, dišečimi cveti.
»Česa čakate?« je rezko vprašala gospa Nina.
Natakar je izginil.
»Ali si videla, kako te je gledal, Ellen?« je nejevoljno vprašala. »Ne vem, drugače je osebje v tej hiši vse hvale vredno. A tale sobni natakar ...«
Ellen je vzdignila obraz izmed rož.
»Že vem, odkod ga poznam. Tisti je, ki se mi je nedavno vrgel k nogam.«
»Kaj pomeni to?« je ogorčeno vprašala Nina. »Menda se ni predrznil ...«
»Ne tako, kakor ti misliš, tetka. Na terasi je zletel z vsem svojim pladnjem po tleh in malo je manjkalo, da nisem prisedla k njemu. — Sicer je pa čeden dečko.«
»Ali, Ellen, kdo opazi, kakšen je natakar na pogled!«
»Tako, kdo opazi?« je vprašal Milan Črne izza svojega »Jutra«. »To je spet ena tvojih slavnih modrosti, ljuba Nina. Zal fant sme biti človek šele od doktorja navzgor, kaj ne? Na žalost živijo tudi spodaj ljudje.«
»Ne vem, Milan,« je potožila gospa Nina, »danes se ujedaš za vsako besedico. Reči pa moram, da je ta mladi človek kar nespodobno zijal v Ellen.«
»Nu, kdo ve, morda je tudi on zaljubljen vanjo,« je pikro dejal Milan Črne. »Ali misliš, da je ta bolezen samo za fino gospodo?«
Začudeno je vzdignil oči. Ellen je bila mahoma zardela kakor mak. »Vendarle moram pogledati, ali je Jela že vstala,« je rekla in hitro odšla iz sobe.
3. POGLAVJE
[uredi]Dobrodelni ples v hotelu »Splendidu«. Med mizami, okrašenimi s cvetjem, hodi ravnatelj kakor kak vojskovodja. Skrbno primerja namizne karte s spiskom, ki ga drži v roki.
»Kakšna pa je ta dekoracija? Kaj delajo parmske vijolice med nageljni?«
»Gospod Benedetti jih je izrečno naročil. Namenjene so Črnetovim damam.«
»Tako? Nu prav.« — Ravnatelj krene dalje. Kar naroči signor Benedetti, je seveda dobro. Italijan je izmed tistih gostov v »Splendidu«, ki znajo uveljavljati svoje želje.
Med tem, ko spodaj pripravljajo mize, ima zgoraj v sobi Ellen čuden razgovor s svojo popolisestrično Jelo Dobranovo. Jelin temni, nežni obraz se pači od strastne grenkobe. Ellen je kar omamljena in že dolgo brez ugovarjanja posluša Jeline besede.
»Saj vendar ne morem nič za to, Jela —« se nazadnje utrga iz nje kakor vzkrik. »Ničesar nisem storila v ta namen.«
Zdaj dobi tudi Jelino sovražno obličje nekakšne onemoglosti. Poslednji ostanek pravičnosti ji pravi, da Ellen, ta sorodnica, ki jo je naključje prineslo iz Amerike, res ni storila ničesar, da bi jo izpodrinila. A baš v tem je nevarnost: Elleni ni treba nikoli ničesar storiti. Treba je le, da se pokaže, pa ji že letijo vsa moška srca naproti. Tako je bilo doma, tako je na Bledu. Doma ji to ne bi bilo šlo Bog si ga vedi kako do živega, a tukaj — Jela se je bila brezumno zaljubila v Benedettija, in zdelo se ji je, da ji ta vrača njeno veliko čuvstvo. Odkar je bila pa Ellen zraven nje, je bil Benedetti za vse druge ženske slep.
»Ali ga ljubiš?« je vprašala brez ovinkov.
»Ne vem,« je zamrmrala Ellen.
»Ne veš?« Jela je bila vsa ogorčena. »Jaz pa vem, da ga imam rada in da mi ga ne smeš ukrasti! Vse, vse imaš — a njega mi nikar ne jemlji — ti!«
»Človeka vendar ni moči vzeti kakor mrtvo stvar; če sam ne ostane pri nas — ne, mislim, da vidiš strahove,« je dejala Ellen, izkušaje dati razgovoru blažjo smer. »Benedetti je galanten mož. Tebi dvori, meni dvori, danes nama, jutri drugim. Prav gotovo da ne bi smela gledati tako tragično ...«
»Ni vsaka tako zavidanja vredna kakor ti,« je s trdim glasom odvrnila Jela. »Njegovo srce je bilo moje, nobene druge — in zdaj? — Samo ti si kriva, ti si mi ga odtujila.«
»Mislim, Jela, če bi bila tvoja ljubezen do Benedettija resnična in globoka, ne bi bila zmožna takih grdih besed.«
»Kakršen je svet, tako ga gledam. Iluzij milijonske dedične si ne morem privoščiti.« Obmolknila je in Ellenin pogled je postal trd.
»To je preveč,« je rekla z drhtečim glasom in hitro odšla iz svoje dnevne sobe. Vrata spalnice so se zaprla za njo. Jela se je obupana zgrabila za glavo.
V zaklenjeni spalnici je stala Ellen za zrcalom. A njene oči so strmele kdo ve kam. Še zdaj se je tresla od jeze nad Jelino netaktnostjo, obenem pa ni mogla premagati umevajočega sočutja z nesrečnim zaljubljenim bitjem. V svojem strastnem izbruhu je bila Jela popolnoma odkrila izvir svoje sovražnosti do nje. Morda je bilo res težko biti v hiši samo rejenka, hči in vendar ne hči. Morda je ta dvolični položaj grenil Jeli srce — morda je bil v tem pravi vzrok njenega vedenja. Teta Nina ji je bila nekoč povedala, v kakih siromašnih razmerah je odrasel ta otrok mene sorodnice. To se je bilo Jeli gotovo vtisnilo v dušo in jo je delalo časih nezaupno in sovražno.
Ellen je mehanično pobrala svoje prstane s kristalne skledice in si naložila s pudrnim čopom poslednjo tenko plast na obraz in vrat. Pravkar si je hotela pripeti Benedettijeve cvetlice, štiri prečudne snežnobele orhideje s škrlatno rdečino v odprtih čašah.
Kdo ve, ali je bil Benedetti tudi Jeli poslal cvetlic za nocojšnji ples? Ellen je skoraj želela, da bi jih bil, vedoč, da bi si Jela drugače tolmačila te cvetke na njeni obleki kot novo izzivanje.
Benedettiju se je kar prilegalo, da je tako poklanjal cvetlice. Ali so se pa te orhideje prilegale njej? Izraz cvetov je bil čuden: lep, hkratu pa nevaren. In zdajci je zagledala pred seboj Benedettijev temnopolti obraz z njegovimi tlečimi, svetlikajočimi se očmi. Nekaj omamnega je bilo v njih. In nekaj omamnega je dihalo iz njegovih cvetlic.
Ellen je hitro postavila orhideje nazaj v višnjevkasto, izpreminjasto posodo. Bog ne daj, da bi po nepotrebnem žalila Jelo!
A to ni bilo edini vzrok; tudi v njenih lastnih čuvstvih ni bilo vse jasno.
Velika slavnostna dvorana v »Splendidu« je bila polna vonja po cvetlicah, parfumih in vinu. Gostje in osebje, vse je bilo zatopljeno v svetotajstveni posel večerje.
Ravnatelj hotela je hodil po dvorani. V priklonih, ki jih je delil vsaki mizi posebej, je bila nedoločljivo odmerjena mešanica spoštovanja, slovesnosti in zaupnosti. Nič ni ušlo njegovemu pogledu. Neopazno je mignil — pa so na mizi turškega diplomata premenili kruh, in pri mizi v kotu, kjer je sedela slavna švedska pevka s svojo družbo, so dotočili šampanjca.
Milan Črne se res ni motil: kaj so vedeli ti ljudje o skrbeh siromašnih množic, odkod bi bili mogli poznati stisko in pomanjkanje? Pri popoldanskem čaju in na paradnih večerih ne dobiš pravega pojma o življenju, kakršno je danes ta dan. Skrb za vsakdanji kruh, ki je milijonom ljudi edina vsebina življenja, je bila tu neznana.
Sladoled in kava sta bila na mizah. Dim smotk in cigaret se je gosto razgrnil po prostoru. Vrata v dvorane so bila odprta. Rahla obedna godba je mahoma utihnila. Iz slavnostne dvorane in drugih plesnih prostorov je zavreščal jazz.
»Ne, ne,« je rekel Milan Črne, »jaz ostanem še tukaj. Táko dobro smotko je treba pokaditi v miru. Če je pa vam drugim do plesa — saj pridem za vami.«
Benedetti, ki je sedel pri Črnetovih, med temnolaso Jelo in plavo Ellen, je skočil pokoncu.
»Dovolite, milostiva? Ali smem prositi?« Globoko se je priklonil gospe Nini.
»Ne, ne,« je junaško odvrnila, »hvala vam, gospod Benedetti, vi ste namenjeni mlajšim od mene.«
»Ali, milostiva, prosim, v veselje mi bo; milostiva plešete tako izvrstno.«
»Nikar tega ne recite plesnemu učitelju, če ne, je zmožen, da podvoji honorar,« se je oglasil Milan Črne. »Nu, Nina, le pojdi.«
Dobrodušno in poredno je ošinil Ninino postavo z očmi. Nocoj je bila v svoji črni žametasti obleki res vitkejša videti in še dokaj zala na pogled.
»Zakaj si niste pripeli mojih cvetlic, miss Black?« je potlej Benedetti tiho vprašal v svoji sredozemski angleščini, ko je plesal z Elleno valček.
Ellen se je zdrznila v njegovem objemu, ki je bil čudno vroč in oblasten.
»Zakaj niste tudi Jeli poslali cvetlic?«
Njeno vprašanje je hotelo biti očitek, a Benedetti ga je občutil kot znamenje tihega soglasja.
»Saj sem ji poslal vrtnice. Ali niso ležale na mizi?«
»Ne mislim tako. Cvetlic v sobo, sem hotela reči; ne maram, da me odlikujete pred Jelo.«
Mahoma je zardela kakor mak. Tako ne bi bila smela izdati sestrične in — sebe.
Italijan jo je takoj razumel. Videla je njegov smehljaj. Pokazal je močne, bele zobe.
»Hvala vam, miss Black. S tem ste mi povedali nekaj, kar pomeni zame več od tega, če bi si bili pripeli moje cvetlice. Ne zamerite mi, če sem bil morda nevljuden proti gospodični Dobranovi. So položaji, ko srce zahteva tega.«
Nasmeh mu je pregibal usta. Ali njegove oči so govorile drugačen jezik.
Godba je utihnila.
»Ali vas smem že zdaj prositi za prihodnji ples, miss Black?« Benedetti ni odtrgal pogleda od Ellenine postave.
»Ne, hvala,« je rekla nekam zasoplo. »Storite mi uslugo, prosim vas, in povabite Jelo. Ker sem za delj časa gost v hiši svojih sorodnikov, bi se hotela za vsako ceno ogniti nesporazuma.«
»Vse storim, karkoli ukažete, miss Black.«
To rekši je Benedetti izpustil Ellen in umerjeno krenil z njo k vogalni mizi na vzvišku. Miza je bila zadržana za Črnetove. Gospa Nina je sedela tu, Milan Črne s svojim prizanesljivo pikrim obrazom in Jela.
Jela je govorila z mladimi gospodi, a njene misli so bile očividno drugje. Z nemirnimi očmi je zasledovala Ellen in Benedettija. Skoraj hvaležno je pogledala Italijana, ko je pristopil k njej.
Ellen se je hotela spočiti od plesa, pa se ji ni obneslo. Vse je pritiskalo k njej. Brez nevljudnosti se ni mogla odreči. Ko so splavale dvojice druga mimo druge, je opazila strastno vdanost, s katero je Jelina bela postava v figurah tanga spremljala Benedettija, se prižemala k njemu in se oddaljevala od njega. Blažena samopozaba je sijala iz Jelinih oči.
Ellen ni mogla razumeti, kaj ji je Benedetti šepetal med plesom. Čez Jelino ramo se je oziral nanjo — tako, kakor da bi videl samo njo na vsem svetu. Njegov nemi, snubeči pogled je bil poln skrivnega sporazumljenja.
Ellen se je zamislila. Ali je imel Benedetti za vsako žensko ta nedoločljivi smehljaj? Priznati si je morala, da je nekoliko zaljubljena vanj. Kaj bi ji bilo drugače mar, kam obrača Benedetti svoje poglede?
In zdajci jo je minila vsa veselost. Luči so se ji zazdele medle, vonj parfuma in umirajočih cvetlic jo je jel dušiti. Ko je odplesala, je neopazno izginila.
Stopala je po živo razsvetljenem hodniku. Natakarji s pijačo in krožniki so švigali mimo nje. Hrup godbe se je zunaj manj glasno razlegal.
Vrata na veliki pomol so bila široko odprta. Zunaj je bila jasna, zvezdna noč.
Ura je pravkar bila enajst.
Elleni se je ves ta hrup mahoma zastudil. Odločno je krenila dalje v hotelsko vežo. Strežaj pri liftu, ki je na pol zaspan sameval na svojem mestu, se je zdrznil in ji odprl vrata v dvigalo.
Kmalu potem je Ellen, zavita v plašč, iznova prišla po stopnicah. Samo zelena svila večerne obleke je nalik morski peni lila izpod svetlega ogrinjala. Vratar je začuden pogledal miss Blackovo, ki je skozi vrtilna vrata naglo krenila v temno noč.
Dvigalni strežaj je predrzno spačil obraz in pomežiknil. Tudi vratar se je hotel nasmehniti; razumel je. Gotovo je imela zunaj kak sestanek. Američanke navadno niso boječe. A v tem se je spomnil svojega dostojanstva.
»Muzati se za gosti ni dovoljeno,« je rekel strogo.
4. POGLAVJE
[uredi]Nad stezicami parka je plaval mesec. Njegova zelenkastosinja svetloba je dajala pokrajini čudno neresničen značaj. Vrhovi gorá so se kakor v sanjah odražali na zvezdnem nebu.
Po stezi je tiho stopal izprehajalec. Časih je za trenutek obstal, kakor da bi bil zatopljen v misli; nato je vzdignil glavo in spet krenil dalje. Zavil je v stran: tam je morala biti klopica, s katere se je odpiral razgled po jezeru.
A klop ni bila prazna.
»Kaj hočete?« je vprašal prestrašen dekliški glas.
»Nikar se me ne bojte,« je skoraj nevljudno rekel Krištof Vilhar, zakaj tudi sam se je bil ustrašil. »Saj vam ne bom ničesar storil.«
Ellen je pazljivo uprla oči v neznančev obraz, ki ga je zdaj obsijala mesečina, takisto kakor njene lastne črte.
Krištof Vilhar je zdajci zardel in nerazločno nekaj zamrmral.
»Sedite že,« ga je povabila Ellen.
Krištof je prisedel.
»Za Boga,« je vzkliknil, »v tej obleki sedite tu na nočnem hladu?«
Izpod svetlega plašča, ki ga je bilo dekle tesneje zategnilo okoli sebe, je gledala pajčevinasto tenka večerna obleka.
»Ali ne čutite, kako hladen veter piha z gorá? Lahko se prehladite, da ne boste nikoli več zdravi. To je blaznost!«
»Blaznost? Morda. Vsekako mi je presedlo.«
Na Elleninem obrazu se je zdajci pokazal globok obup.
»Kaj vam je presedlo?« je s pridušenim glasom vprašal Krištof.
Ellen je nedoločno mahnila v temo. »Menda vse: hotel, ples, večni razgovori o denarju, oblekah, kupčiji in potovanjih — skratka, vse.«
»In ste pobegnili?«
»Da! Mahoma mi ni bilo več obstanka sredi tako imenovane zabave s šampanjcem in plesom, med tem ko jih v stričevi tovarni Bog ve koliko ...« Premolknila je. »Mislila sem, da mi bo zunaj odleglo. Pa je tudi tu tako pusto in samotno.«
Krištof Vilhar je zamišljeno odgovoril:
»Narava se nam zdi samo toliko časa pusta in samotna, dokler ne sklenemo prijateljstva z njo. Potem pa človek ne pozna več ne strahu ne resnične bede. Samo predati se moramo naravi, sami moramo biti z njo. In seveda smemo priti k njej le z odkritosrčnimi skrbmi. To, kar ste pravkar rekli ... a zdaj morate res v hotel, gospodična. Nikar si ne nakopavajte bolezni. Te odgovornosti ne morem vzeti nase.«
»Ogibljete se me. Ali ste mar vi prišli z resničnimi skrbmi?«
Krištof Vilhar se je trdo zasmejal.
»O, da,« je rekel in stisnil ustnice. »Ali — prav res da ne maram biti odgovoren za to, da sedite v tej obleki na hladnem zraku. Pojdite v hotel! Razgreti ste in pljučnica pride, ko se je človek najmanj nadeja.«
V njegovih očeh je bil izraz boječe nežnosti.
Ellen mu je videla obraz. Odkod ga je neki poznala? Izpod lahkega klobuka jo je gledala dvojica toplih, resnih oči. Rada bi bila še govorila in sprejela toplino teh oči vase.
»Nu prav, pa pojdem ... A najinega razgovora s tem ni konec. Rada bi ga nadaljevala ... to najino srečanje je toli daleč od ustanovljenih navad ... ali utegnete?« S prostodušno samozavestjo prave Američanke je izrekla to vprašanje.
Vroč val je planil Krištofu v obraz.
»Ne!« Kar osorno je bilo slišati ta odgovor.
»To pomeni, da nočete?«
Dekletov obraz, ki je bil pravkar še otroško odkrit, je postal ošaben.
»Lahko noč,« je rekla kratko. In zdajci se je zdrznila v buhu hladnega vetra.
»Res mi je mraz.«
Obrnila se je in krenila po ozki stezi mimo klopi, dalje, vse dalje proti hotelu.
Krištof Vilhar je molče stal na mestu in zrl za samotno postavo, ki mu je počasi izginjala izpred oči. A mahoma se je zgrabil za čelo in kakor ob pamet odhitel za njo. Pred razsvetljenim hotelom, iz katerega se je razlegal trušč plesne godbe, jo je došel.
»Nekaj vam moram povedati.« Njegov glas je bil hripav od pritajenega razburjenja. »Ne zato, ker ne bi hotel, ali — stvar je ta, da študiram, in mojega denarja je komaj, komaj toliko, da zmorem za šolanje. Zato sem vse počitnice tukaj v službi.«
»V službi — kje?«
»Tu, v hotelu,« je rekel tiho. »Nocoj sem prost, ker me v sobah ne potrebujejo.«
»V sobah?« je osuplo ponovila Ellen. »A, to ste vi ...« je rekla po kratkem, zasoplem premolku. »Po tem takem ste naš ...«
»Da, vaš sobni natakar, miss Black,« je kljubovalno pritrdil. »Pa nikar ne mislite, da me je sram.«
»Ne, tega nikakor ne mislim. Koliko časa še ostanete na Bledu? V svoji — službi?«
»Do konca sezone. Poslej mi bo zelo težka.«
Zakaj neki, je hotela vprašati — a Krištof Vilhar se je bil že obrnili in izginil v temo.
Bilo je nekoliko pred polnočjo. Milan Črne je zdajci odstavil kozarec in pogledal okoli sebe.
»Kje je pa Ellen?«
Benedetti, ki je bil pravkar govoril z ljubeznivim nasmeškom poljubil gospe Nini roko, je hlastno odvrnil, komaj skrivaje svoj nemir:
»Takoj stopim pogledat za miss Blackovo, gospod generalni ravnatelj.«
»Oh, nikar, Ellen je že popoldne tožila, da jo nekoliko glava boli.«
Jela ga je zaman izkušala zadržati. Vsa razgreta je še bila, žareča od plesanja z njim — a Benedetti je bil slep za njen proseči smehljaj.
Že je izginjal v gneči. Jelino obličje je izgubilo pravkaršnji srečni izraz. Blesk njenih oči, ki so bile trenutek prej še svetle in tople, je ugasnil. Že spet je tekel za Elleno in pozabljal, da sedi tukaj dekle, ki mu je vdano v globoki ljubezni; in vendar je vsaka beseda, s katero jo je ogovoril, vsak smehljaj, ki ji ga je privoščil, zbujal v njej nove upe.
Benedetti se je bil Jele tako polastil, da ji ni bilo pomoči. Ali naj ga zdaj res izgubi? Aii naj ga prepusti Elleni? Benedetti je krenil po stranskih dvoranah. Zdaj so bile prazne. Nedavno so sedele po njih tu pa tam še majhne skupine, dvojice, ki so se hotele skriti opazovanju velike družbe. Zdaj se je bilo vse zgrnilo v veliko dvorano, kjer so objete dvojice spet vrvele po plesišču.
Benedetti je hlastno stopil v vežo. Kaj je bilo z Ellen Blackovo? Zakaj je bila mahoma izginila iz dvorane? Zadnjič jo je bil videl, ko je plesal z Jelo. Ali je bila ljubosumna? Tiste nepremišljene besede o orhidejah so mu bile dale popolno gotovost o njenih pravih čuvstvih; vsaj zdelo se mu je tako.
»Ali je miss Black že zgoraj?« je vprašal strežaja pri dvigalu.
»Miss Black je bila zgoraj, pa se je vrnila dol in odšla venkaj, gospod.«
»Kako venkaj?« je nestrpno vprašal Benedetti.
Strežaj se je zganil in pokazal proti vratom:
»Miss Black je pred nekaj časa zapustila hotel; zavila je proti parku.«
Benedetti je zavrtil vrata in izginil v mrak, gologlav, kakor je bil. Hladni nočni zrak mu je buhnil naproti.
Stopil je na ploščad, ki jo je svetlo obsevala mesečina, in pogledal okoli sebe. Ozka postava v svetlem ogrinjaču se je pravkar ločila od temne človeške sence in krenila proti vhodu hotela, zatezaje si plašč okoli ramen. Benedetti je takoj spoznal Ellen po njeni čudno odločni hoji. Hitro se je umaknil v temo pod stebri stranskega vhodišča.
Pa se mu ne bi bilo treba skrivati. Ellen je bila globoko zamišljena. Izraza njenih črt ni bilo moči razbrati. Šele ko se je malone zaletela v vrtljiva vrata, se je zdramila iz pozabe. Še enkrat se je ozrla v svetlo mesečno noč. Zdelo se ji je, da vidi ob robu nasadov daljno, komaj razločno postavo.
Benedetti je spustil Ellen mimo sebe. Nagrbančil je čelo. Za vsako ceno je moral dognati, s kom je govorila. Nenadoma ga je pograbil občutek strahu. Ali jo še utegne dobiti? Za časa?
Tu na Bledu se pač ni manjkalo bogastva. Toda Ellen Blackova ni bila samo najbogatejše dekle, marveč tudi najočarljivejša ženska. Moral jo je dobiti, ne le zaradi svojih računov, ampak tudi zaradi globokega nagnjenja, ki ga je čutili do nje. Neuspehi zadnjih let so bili kar preveliki. Samozavest ga je minevala. To je bilo hujše kakor njegov nevarno skrčeni bančni račun. Narava, kakršna je bila njegova, je potrebovala vere vase; čutil je, da ne bi imel več tal pod nogami, če bi izgubil to vero.
Ellen je bila zdavnaj izginila v hotel. Benedetti je stal še vedno za stebri v preddvorju. Njegove misli in njegove oči so bile uprte v samotno postavo na robu parka. In ta mah se je postava zganila, krenila mimo glavnega vhoda v hotel in zavila na levo proti stranskemu krilu.
Benedetti je videl, kako je neznanec stopil v hišo, in slišal celo škripanje lesenih stopnic. V veliki pritlični sobi, kjer se je zbiralo hotelsko osebje, so še bedeli. Samotni mladi človek je stopal navzgor. Nazadnje so se nekje zgoraj zaprla vrata. Menda je bilo čisto pod streho.
Benedettijeve črte so otrpnile. Ellen Blackova je imela po tem takem sestanek s hotelskim uslužbencem? Zaradi služabnika je bila zapustila veselo družbo in njega, Benedettija! Če to ni bilo blazno! Prav od nje bi se bil najmanj nadejal takega ravnanja.
Ellen Blackova torej le ni bila tisto samosvoje, nedostopno dekle, kakor je mislil. Tudi ona je bila že črviva, kakor skoraj vse, kar jih je bil Benedetti bliže spoznal. Po tem takem je ni moglo biti Bog ve kako težko osvojiti.
A zdajci se je nekaj uprlo v njem. Mar naj računa s tem, da mu bo hotelski uslužbenec na poti? Seveda, Benedetti prav za prav tudi sam ni bil več tisti, za katerega so ga imeli. Vendar, tega ni vedel nihče razen njega. Navzven je bil še vedno nosilec zvenečega patricijskega imena. Njegov samozavestni nastop je vzlic neuspehom zadnjih let in vzlic skrčenim denarnim sredstvom varal ljudi o njegovih resničnih razmerah.
Dokler je imel samega sebe na uzdi, je bil slej ko prej človek imenitnega rodu in dobre vzgoje. Če bi ga pa zapustilo zaupanje vase in vera, da ostane zmagalec v življenskem boju — tedaj je vedel, da bi bilo zanj vse končano.
Benedetti je mahnil z roko in zapodil težke misli od sebe. Položaj je zahteval dejanj. Še jutri je hotel dognati, kdo je človek, ki se je Ellen Blackova sredi noči sestala z njim!
5. POGLAVJE
[uredi]Popoldanska čajanka v »Splendidu« je bila drugi dan posebno dobro obiskana. Natakar Krištof Vilhar, ki so ga bili zaradi obilnega dela poklicali iz sob v slaščičarno, je stregel pri mizi št. 22. Tam je sedel Benedetti sam pri čaju. Njegovi znanci so bili po večini utrujeni od plesa, tako da jih še ni bilo kmalu pričakovati.
Benedetti je poklical natakarja, da bi plačal. Krištof mu je vrnil iz srebrnjaka drobiž. Benedetti je spravil denar v žep, ne da bi ga preštel.
Čez nekaj časa je spet poklical natakarja, ki je prihitel mimo njegove mize s polnim podnosom kave in raznih hladilnih pijač.
»Nápak ste mi vrnili. Dal sem vam srebrnjak za petdeset dinarjev, a vi ste mi dali samo drobiž iz dvajsetaka.«
»Oprostite, gospod.« Vilhar je zardel. »Dali ste mi srebrnjak za dvajset dinarjev.«
»Pomota z moje strani je nemogoča.« Benedettijev glas je bil trd. »Takoj poglejte. Gotovo imate srebrnjak še pri sebi.«
Krištof Vilhar je prestrašen odstavil podnos na majhno mizico. »Izvolite pogledati,« je dejal in stresel ves svoj denar na mizo. »Danes vobče še nisem dobil srebrnjaka za petdeset dinarjev. Prav gotovo da bi si ga bil zapomnil.«
»Tako?« Benedettijev glas je bil kakor led. »Kaj bi si vi zapomnili, me ne zanima; a jaz si zapomnim to, da ste očividno poizkusili napraviti majhno zasebno kupčijo. — Mirno!« je nadaljeval, ko je hotel Krištof vzrojiti. »Z natakarji se ne prepiram. Kar vam gre, boste že zvedeli.«
S temi besedami je odrinil svoj stol in krenil mimo Krištofa proti izhodu, ne da bi ga pogledal.
Dogodki so se razvili s hudourno naglico. Čez pol ure so Krištofa zamenili in poklicali v ravnateljevo pisarno.
»Žal mi je« — Krištof je s stisnjenimi zobmi poslušal te besede — »odkritosrčno mi je žal, saj ste se drugače dobro obnesli — a to je zdaj že druga neprijetnost z gospodom Benedettijem. Šele danes se je pritožil, da ste se nedavno tega na terasi nerodno zaleteli vanj in malone podrli miss Blackovo. In zdaj ta najnovejša mučna zadeva! Drugega ne bomo v tej reči nič ukrenili; gospod Benedetti tudi ne zahteva vrnitve manjkajočega zneska.«
»Jaz nimam denarja,« je zatrdil Krištof, ki je komaj krotil svoje razburjenje, »verjemite mi, gospod ravnatelj ...«
Ravnatelj je skomignil z rameni. »Tudi če vam verjamem — v resnici vas imam za popolnoma nedolžnega — med sezono imajo samo gostje prav.«
»Ali — to nasprotuje vsaki pravičnosti.«
»Za pravičnost se ne moremo dosti meniti. Gospod Benedetti je izmed naših najboljših gostov. On trdi, da ima že drugič povod za pritožbo zoper vas. Spričo tega nam ne ostane drugega, kakor da izvedemo posledice. Izjemoma dobite plačo še do petnajstega. Morda se vam posreči, da najdete drugod kako mesto.«
Krištof Vilhar je brezupno skomignil z rameni.
»Zdaj, ko so do konca sezone vse službe oddane!«
Videl je, da je bila vsaka beseda odveč. Zato je vzel svoje listine in odšel.
»Pozor,« je dejala Ellen Blackova. Malo je manjkalo, da se ni mladi natakar, ki je s prepadenim obrazom stopil iz ravnateljeve pisarne, zaletel vanjo.
»O, vi ste?« Ellen je zardela. Tudi Krištof je zardel; nerodno se je priklonil, hoteč smukniti mimo nje. Ellen mu je stopila na pot. »Danes mi ne uidete,« je rekla odločno, s porednim nasmeškom, ki je dal njenemu lepemu obličju nekam poniglavski izraz, »Zakaj ste snoči pobegnili?«
»Zakaj? Zakaj« Krištof Vilhar je iskal primernega odgovora. Vsa samozavest ga je zdajci minila. Ali ga je tesnil natakarski frak, ki ga je imel na sebi, ali njena bližina, njen obraz, ki se je dvigal k njemu s tem vabečim, na pol resnim, na pol hudomušnim izrazom v očeh? Ali neskončno nežni vonj, ki jo je zmerom obdajal?
»Zato — ker — ne zamerite!« Zbral se je. »Tukaj sploh ne smem več govoriti z vami, miss Black.«
»Tako, ne smete? Kaj pa, če hočem jaz kot gost te hiše govoriti z vami?«
»Vzlic temu ni mogoče. Jaz sem tu —« Krištof je premolknil. Prav za prav je hotel reči, da je samo uslužbenec, a kaj, ko ni bilo res; saj je imel odpustnico že v žepu.
Neki drug natakar je urno priihitel po hodniku. Črni poli njegovega fraka sta vihrali za njim. Ob pogledu na Ellen in Krištofa se je pokazalo v njegovih očeh začudenje, a le za trenutek; s privzgojenim negibnim izrazom je odšel mimo njiju.
»Snoči sem vas hotela vprašati, ali bi utegnili in ali bi vas mikalo biti moj spremljevalec na majhnem izletu. Koliko časa pa že traja ta vaša zoprna služba?«
Če bi smel zdajle izliti srce, je pomislil Krištof, in se izpovedati temu sladkemu, skrivaj ljubljenemu, zaupljivemu obrazku, ki ni bil samo poln čistosti in lepote, ampak tudi razumnosti. A kaj, ko ni bilo mogoče. Kaj je bilo skupnega med ubogim dijakom in bogato Američanko?
»Ni mogoče, gospodična. Ne utegnem.«
Bodi trd, je vročično velel samemu sebi, naredi se neotesanega! Nič ni moglo biti bolj mučnega kakor stati pred temi očmi, ki so jemale človeku zavest. Zavest? Njegova zavest je bila šla po vodi že pred tedni, tisti dan, ko se je Ellen Blackova naselila v njegovem nadstropju!
Naj si zdaj misli o njem, kar si hoče. Položaj je zahteval v tem trenutku samo nečesa: bega, takojšnjega bega!
To, kar je podzavestno hotel, se je uresničilo. Njen obraz se je spet zaprl. Ošabno je vrgla glavo nazaj. Pod belim klobučkom so ji zavihrali lasje kakor zlati valovi. Z visoko dvignjeno glavo je šla mimo njega, ne da bi rekla besedico.
»Danes ste pa nekam razmišljeni, miss Black,« je rekel Benedetti med plesom in tesneje prijel Ellen okoli pasu.
»Ne zamerite — da, res,« je skesano odvrnila, trudeč se, da bi ujela takt. Zakaj se je danes neprestano motila? Niti Benedettijeve bližine ni zaznavala tako z vsemi čuti kakor drugače. Spet in spet se je vrivalo v njene misli srečanje s tem mladim človekom, ki ni poznala niti njegovega imena. Spet in spet je morala misliti na njegov oglati obraz s tistim kljubovalnim, sramežljivim izrazom. Zdaj se je jezila na svoje ravnanje. Od človeka, živečega v takih razmerah, ni bilo moči pričakovati brezhibno zlikane vljudnosti. Če je pa hotela spoznati to življenje, ni smela že ob prvi neprijazni besedi pobegniti kakor užaljena goska.
»Nocoj najrajši ne bi več plesala, gospod Benedetti; toliko reči mi roji po glavi.«
»Ali smem vprašati, kakšnih, miss Black?« S tenkoslutnostjo lovca, ki preži na sleherni gib svojega plena, je Benedetti čutil, da mora biti Ellenina nepazljivost v kaki zvezi z njenim skrivnostnim večernim izletom. Prava sreča, da je bil že ukrenil, kar je bilo treba! Človek nikoli ne ve, kakih prismojenih domislic je zmožna ženska, posebno pa še lepa in bogata, kakor je bila Ellen Blackova.
»Ne, tega vam na žalost ne morem povedati.«
Ellen je nedoločno čutila, da mora zamolčati svoje srečanje z mladim človekom; vsekako jo je bilo pa strah zaupati svoj doživljaj Benedettiju.
In tako ji je kar odleglo, ko Benedetti ni delj silil vanjo, ampak jo je pokorno odvedel na njeno mesto.
»Vidim, miss Black, da želite iti sami. Čutim z vami in se ravnam po vaših željah. Počakal bom, da me spet pokličete.«
Nežno in rahlo ji je položil beli plašček okoli ramen. Čutila je lahni, zapeljivi pritisk njegovih rok na tankem, belem volnenem blagu svoje obleke, vonj po njegovih cigaretah in trpki parfum, ki je bil neločljivo združen z njegovo osebnostjo.
A ni se smela dati omamiti; zdaj je šlo za to, da premisli čisto drugačne reči.
»Da, hvala lepa, signor Benedetti.«
Kmalu potem je videla Benedettija najprej z Jelo in nato z drugimi gospodičnami v vrvenju plešočih dvojic.
»Nu, otrok, reci že kaj,« je izpodbudljivo rekel Milan Črne, ki je bil pravkar vstal od popoldanskega spanja in prišel dol. »Zmerom odpiraš usta in jih zapiraš, glasu pa ni slišati od tebe. Kaj je to? Kakšna vprašanja že spet zadajaš usodi?«
Smehljaje se je ozrl na Ellen. Krasno dekle je bila! Nikoli si ne bi bil mislil, da more zrasti v Ameriki tako prisrčno in pametno bitje. Posebno še pri njegovem bratrancu John Blacku. Takšne hčerke se niti sam ne bi bil branil. To bi bilo zanj! Da, da, če bi se bil takrat oženil z Ellenino materjo; a kaj, ko ni bil tiste čase še nihče in se ni upal z besedo na dan.
Bratranec John je bil potem utrgal rožo. »Kaj hočemo,« je pomislil Milan Črne in si prižgal novo smotko. Konec koncev se človek potolaži za vse, za ljubezen, za razočaranje pri ženi, za sina, ki je bil v vsem tolikanj podoben materi in ni imel niti iskrice Črnetove nature. Ljubeče je otresel pepel s svoje smotke. Hvala Bogu, da so bile vsaj še te tolažnice na svetu!
Ta mah je Ellen iznova odprla usta.
»Nu, vendar že,« je menil Milan Črne, ko je obotavljaje se izpregovorila.
»Pa strogo med nama,« je rekla Ellen.
»I seveda, med nama, dete. Katero častno besedo želiš? Malo za dvajset dinarjev ali veliko za petdeset?«
»Nikar se ne norčuj, zame so to zelo resne reči.«
»Kadar ti bo toliko let, kakor jih je meni, boš že vedela, da je ni tako resne reči, da ne bi prenesla trohice norčevanja. In prav resne reči so tiste, ki jim to najmanj škodi. Če jim škoda, jih ni nič prida. Torej — poročaj!«
In Ellen mu je jela pripovedovati o svojem srečanju z mladim človekom. Med opisovanjem tega dogodka se je nekoliko zamotala, kar drugače ni bilo njena navada.
»Le počasi, dekletce. Bil je po tem takem mlad gospod, in ta mladi gospod je natakar. In ta natakar je prav za prav dijak. Nu, kaj je to čudnega? Edino, kar bi se zdelo človeku novo, je to, da se ponoči izprehaja v zdraviliškem parku in da začne dobro vzgojeno mlado dekle sredi noči pogovor z njim. Vljudno te vprašam, kaj naj jaz storim v tej zadevi?«
»Hm, striček, ne vem. Ali ta mladi človek mi je neprestano na mislih. Kako strašno mora biti igrati natakarja in prenašati muhe vseh gostov, če imaš glavo polno povsem drugačnih zanimanj. Grozno!«
»Življenje je sploh časih grozno, ljuba Ellen. Samo vi mladi ne veste, kako. Sicer pa, če je fant dobil za počitnice službo v tem hotelu, ima prav lep zsalužek. S tem si bo med tečajem že nekaj časa pomagal.«
»Rada bi vedela, kako tak človek živi,« je strastno rekla Ellen. »Vidiš, stric Milan, to me spet spominja vsega, kar sva govorila zadnje čase. Človek iz naših krogov nima nikoli pravega pojma o stiski, ki je na svetu. Očividno je ljudem strašno težko živeti.«
»O, da,« je pokimal Milan Črne. »Ko bomo spet doma, lahko pri priliki pregledaš mojo pošto. Koliko skrbi in nesreče je vmes, ki prosita pomoči! Časih je tega še za trdosrčnega poslovnega človeka preveč. Rad priznam, marsikaj je zlaganega. A če je tudi le desetina resnična, je že dovolj. In vsem ne moreš pomagati, to je najhujše. Prav zdaj, ko beda vsak dan narašča, moraš brzdati svojo radodarnost. Podjetja ne preneso nobene obremenitve več!«
»Tedaj ima Izidor vendarle prav? Pa si ga ondan pri telefonu tako nahrulil.«
»Seveda ima prav, le to je, da mu ne smem pritrditi, če nočem, da gre zadnji ostanek človekoljubja rakom žvižgat. Po pravici ti povem, da sem edino zato na Bledu, ker si hočem nabrati novih moči za skrb in delo, ki me čakata doma. Beda je strašna, preveč je tistih, ki bi jim bilo treba pomagati.«
»A posameznik?« je vprašala Ellen, ki se je čedalje bolj razvnemala. »Kaj je treba storiti, ako srečaš posameznika — kakršen je na primer ta mladi človek? Kako mu boš pomagal?«
»Nu, stvar je preprosta. Takega fanta si najprej ogledaš in poizveš o njem, kako in kaj. Če ga je res dosti prida, mu sežeš nekoliko pod pazduho, da more dalje. A najprej je treba zanesljivo vedeti, koliko je ura, ljuba Ellen.«
»Torej boš to storil, stric Milan?« je z žarečim obrazom vzkliknila Ellen. »Da? Kmalu?«
Milan Črne je bistro pogledal nečakinjo. »Pa si me spet ujela! Jaz sem imel ves ta pomenek bolj za teoretski razgovor. Nu, naj bo, če ti je toliko do tega — poizvedel bom. Samo s pogojem: pomoč, ki jo nakloniva temu mlademu človeku, ako jo res zasluži, je menda vse? S tem je zadeva opravljena, jeli?«
Zamišljena guba se je zarisala Elleni med lepe obrvi. Njeno obličje je dobilo spet tisti čudno odločni izraz, ki je Milana Črneta tolikanj spominjal njene matere.
»Ne vem.« Mahoma je vzdignila glavo, namestu da bi se ognila njegovega vprašujočega pogleda. »Vendar — saj veš, da sem zmerom porok zase.«
Milan Črne je pokimal. Da, njegova mala Ellen je bila porok zase. Cel človek je bila.
6. POGLAVJE
[uredi]Podstrešna soba v depandansi je bila tako nizka, da je Krištof z glavo butnil ob strop, kadar se je vzravnal. Prosto stati je mogel samo sredi sobice, to je že zdavnaj vedel. Kadar je imel opravka pri malem umivalniku in rjavo popleskani mizici iz mehkega lesa, je moral že upogniti kolena. In tako je Krištof sključen urejal svoj borni imetek. Obtolčeni kovčeg iz sive jadrovine je bil šele do polovice poln. Tega, kar je moral še vložiti, ni bilo dosti: nekaj perila in nekaj knjig. Ob prostih večerih je tudi tukaj delal. Tu je bila na primer statistika, ki jo je sestavljal za svojega profesorja. Tudi ta je pomenila nekaj dinarjev zaslužka. Do prihodnjega meseca je morala biti končana. Ali dotlej — do tistih nekaj dinarjev — Krištof je vzdihnil. Sam Bog si ga vedi, kako se bo pretolkel v tem času! Današnja odpoved mu je bila porušila vse načrte. Do začetka predavanj je bila vsaka para določena, kam pojde, in zdaj mu ni ostalo dosti več kakor za pot v Ljubljano. Stradati je znal, kajenja se je mogel odvaditi, a treba je bilo plačati vsaj stanovanje!
Togotno je Krištof zaloputnil kovčeg in porinil gorske čevlje v nahrbtnik. Da bi ga strela, podleža, ki mu je bil skuhal vso to reč! Če bi ga mogel dobiti v štiri oči, ali bi mu povedal, kaj misli o njem! Pa kaj bi mu koristilo? Kako je bil rekel poslovodja? »V sezoni imajo samo gostje prav.«
Takšno je bilo življenje. Nemara je bilo tudi prav, da je moral odtod, preden ga ta brezupna ljubezen pregloboko zaplete v svoje mreže. Strast do Ellene Blackove ga je bila pograbila kakor vročica. Nobeno besnenje proti samemu sebi ni zaleglo, nobeno norčevanje iz samega sebe ni pomagalo. Da, kako lahko je bilo prejšnje čase zbijati s tovariši šale na rovaš ljubezni. Krištof je takrat govoril o njej kakor slepec o barvah.
Spustil se je na ozko železno posteljo. Občutek čudne nemoči mu je hromil kolena; v glavi se mu je vrtilo, kadar je pomislil na Ellen Blackovo. Odkar je bil začel streči v njenih dveh sobah, je bilo v puščobi njegove natakarske robote nekaj novega. Zdaj se mu je zdelo, da bi dal mnogo let življenja, samo da bi smel še enkrat potegniti vase nežni vonj, ki je obdajal Elleno, polnil njeno sobo in puhtel iz njenih reči. Kolikokrat je bil stal in z zaprtimi očmi srkal vase ta vonj, ki se je držal vsega, kar je bilo njena last. Njena mala cigaretnica z jantarastim pokrovom je tako dišala, njen tenčični šal in njen papir za pisma ...
Vendarle je bilo dobro, da je moral odtod. Človek se ne sme oprijemati tega, česar ne more doseči. Ne gre, da bi se tisti, ki se bori ob slehernem koraku v življenju, podil za fantomom. A naj si je Krištof Vilhar zadnje tedne še tako zabičeval to resnico, njegovo čuvstvo se ni menilo za to, kar je govoril razum.
Z zaprtimi očmi je sedel na trdi postelji. Zamaknjena, bolestna črta se mu je dolbla v obraz.
Trkanje na vrata ga je zdramilo. »Če naj vzamem vaše reči s seboj, mi jih dajte,« je zagodrnjal s hodnika glas prtljažnega sluge.
Ellen Blackova je pričakujoče pogledala stricu naproti.
»Ničesar ni moči storiti, Ellen. To pot si se ukanila s svojim človekoljubjem. Mladega človeka so — kakor sem pravkar zvedel od poslovodje — nenadoma odslovili; ta trenutek ga ni več v hotelu.«
Elleni je nehote zastalo srce. »Nenadoma odslovili? To pomeni, da je nekaj napravil?«
Milan Črne je skomignil z rameni. »Očividno so bili z njim nezadovoljni.«
»Za Boga, kaj naj stori zdaj sredi sezone? Fant vendar potrebuje denarja. Drugače ne bi bil postal natakar. — Tak reci že kaj, stric Milan!«
Milan Črne je položil nečakinji roko okoli ozkih ramen.
»Dekletce, če bi ne bil Milan Črne, generalni ravnatelj takih in takih industrijskih podjetij, tedaj bi ti rekel: nič ni krivičnejšega od tega, da je človek odvisen od svojih bližnjih, samo zato, ker potrebuje denarja. Ker sem pa Milan Črne, ti morem samo reči: kdor se ne obnese, tistega odslovijo — povsod. Kjerkoli se umakne eden, jih je že tisoč pripravljenih, da stopijo na njegovo mesto. Kaj hočeš, to je življenje!«
»Potem je življenje grdobija! A vedeti hočem vsaj, kaj se je zgodilo.« To rekši se je Ellen obrnila in krenila skozi zajtrkovalnico v pisarno hotelskega poslovodje.
»Kaj?« je vprašala z iskrečimi se očmi, ko je poslovodja nekam v zadregi odgovoril na njeno vprašanje. »Nič niste poizvedovali, ali je stvar resnična? Kdo vam je pa porok, da ima gost, ki trdi, da je plačal s srebrnikom za petdeset dinarjev, prav? Kdo je vobče ta gost?«
Poslovodja je obžalujoče skomignil z rameni: »Tega, miss Black, vam ne smem povedati. Prizadeti gospod je izrečno želel, da ne delajmo zaradi te reči nobenih komedij, kakor tudi ne zahteva povračila manjkajoče vsote.«
»Baje manjkajoče vsote,« je ostro pripomnila Ellen.
»Seveda, baje manjkajoče vsote. Nič drugega nisem mogel storiti, da preprečim škandal, ki bi bil podjetju v nečast in škodo.«
Ellen je hotela nekaj odgovoriti. Ali ob pogledu na tega gladkega, vljudnega človeka jo je obšla misel, da je vsaka nadaljnja beseda odveč.
Poslovodja, ki je gledal za njo, je vzdihnil. Karkoli si storil, vsem ni bilo moči ustreči. Siromaka Vilharja so bili na Benedettijevo željo odslovili in zdaj se je mlada Američanka očividno nejevoljila zaradi tega. Bržkone je šlo za kako ljubimkanje — nu, da, zal sobni natakar, saj poznamo take reči.
Drugi dan je bil na sporedu velik avtomobilski izlet v Bohinj. Pred »Splendidom« je že čakala dolga vrsta voz, ki so se kosali z bleskom pokromljenih hladilnikov in elegantnih karoserij. Troblje so veselo odgovarjale pesmi zvonov na otoku. Gorenjsko solnce je s poletno močjo pripekalo na negibno vodno gladino.
Elleni se je zdel ta pogled kakor slika iz davne pravljice. Kako rada jih je prebirala v svojih otroških letih, in kako lepo jih je znala mamica pripovedovati! Tam onkraj morja, na podstrešju njihove velike hiše v Ameriki, je stal še zdaj zaboj s pravljičnimi knjigami, ki se je nekdaj žarečih lic sklanjala nad njimi. Skoraj brez zveze se je spomnila doživljaja nedavnega večera. Tudi to je bilo kakor v pravljici: tista sproščenost od vsakdanjega življenja, tisti na pol začeti, nedokončani razgovor z nočnim izprehajalcem ...
Zlata in plavolasa je stala Ellen sredi te neverjetno lepe okolice. Benedetti je bil kakor očaran od njene omamne bližine. In spet ga je jasno obšlo, da mora osvojiti to dekle; ne samo zato, ker so se njegova sredstva bližala koncu, ampak tudi zato, ker je hlepel po njej zaradi nje same. Da pa doseže ta namen, je ni smel več spustiti izpred oči. Odkar se je bil vrinil med njiju tisti mladi človek, je bila njegova samozavest omajana. Neizkušenemu dekletu je bilo moči marsikaj natveziti; to je Benedetti sam najbolje vedel.
S prvim vozom so se bili Dormanovi že odpeljali; za njimi je odbrzel francoski bankir s svojo mlado ženo, in vsa ostala vesela družba se je ta mah pripravljala k odhodu.
Benedetti je bil v svojem avtomobilskem kroju kaj zal na pogled. velik, vitek in gibčen. Tudi Jela je bila že pripravljena.
Nina Črnetova je sedela v avtomobilu in nestrpno gledala okoli sebe.
V veži je Milan Črne hlastno prebral brzojavko, ki so mu jo bili ta trenutek prinesli. Nejevoljno je udaril po papirju.
»Same se peljite,« je zaklical ženi. »Jaz moram domov, da ujamem še drevi letalo za Beograd.«
Nina ga je prestrašena pogledala. »Me lahko ostanemo tu, kaj ne da?«
»Ve — da, prosim!«
Milan Črne je z grenkobo v srcu pomislil, ali ga bo Nina kdaj vprašala po njegovih skrbeh. Nikoli se ni bala ničesar drugega kakor tega, da ji ne bi kaj zmotilo zabave.
Ellen je bila opazila skrbeči izraz na stričevem obličju.
»Peljite se kar naprej,« je zaklicala Jeli in Benedettiju; »jaz spremim strica na vlak, potlej pridem nemara za vami.«
»Dajmo, peljimo se!« je silila Jela, vsa srečna ob misli, da bosta z Benedettijem sama. Ta se je še obotavljal, a Ellen je že krenila z Milanom Črnetom nazaj v hotel.
»Kaj pa je, striček?«
»Skrbi, dekletce. Stavka grozi. V tovarno me kličejo. Morda se vsaj meni posreči, da obvarujem ljudi nepremišljenih dejanj. Iz Ljubljane se odpeljem naravnost v Beograd na ministrstvo. Treba je, da nam pošljejo za posredovalca nepristransko osebo, ki ne bo vplivala na delodajalce in delavce kakor rdeča ruta na bika.«
Ellen ni Bog si ga vedi kako dobro razumela vsega tega: ministrstvo, posredovalci — same reči, ki jih onkraj morja niso poznali. A za to zdaj niti ni šlo. Vznemirjena je gledala stricu v resni obraz. Kako osamljen je moral biti sam pri sebi! In nehote se je vnovič spomnila mladega človeka, ki so ga bili odslovili. Ona je živela tako brez skrbi in težav, med tem ko so se morali drugi ljudje toli obupno boriti z življenjem!
»Vzemi me s seboj, stric Milan. Čuvstvo mi pravi, da te zdaj ne smem pustiti samega. Tudi od papana se ne bi ganila, če bi imel skrbi.«
Milan Črne se je odkašljal. Nekaj ga je bilo stisnilo za grlo. Ali je bilo mogoče? To dete, ki ga je pred letom dni še iz pisem komaj poznal, mu je izkazovalo sočutje in toplo ljubezen kakor nekaj samoumevnega. Kdaj je imel kaj takega v svoji hiši?
»Povej, Ellen, ali misliš resno? Res hočeš z menoj?«
»Seveda, striček.«
Pogledala je mimo njega. Prav za prav je bilo še nekaj, kar je zvenelo v njej: Ljubljana. Tam je živel Krištof Vilhar. Pri poslovodji je bila izvedela njegovo ime in naslov.
»Nu, prav,« je dejal Milan Črne z nasmeškom na ustnicah in vlažnim bleskom v očeh, »pa se peljiva! Skriven pobeg na vsej črti. Hvala Bogu, da sem že star, drugače bi zabredel v hude sume. Nihče ne bo razumel, da moreš kar tako iznenada zapustiti Bled. Najmanj pa Benedetti. Še ljubosumen bo name!«
Te besede je izrekel kakor nedolžno šalo, obenem jo je pa natanko opazoval. Hotel je videti, kako se bo odzvala. To, da se je s tako lahkim srcem odvračala od blejskih zabav, je bilo slabo znamenje za Benedettiija — tem boljše pa zanjo.
Ellen je zardela. »Benedetti naj potrpi. Sicer pa mislim, striček, da bi smel biti nate še marsikdo ljubosumen.«
Z zadoščenjem je opazila v njegovih očeh smehljaj. Morda mu bo vendar lahko kaj pomagala, čeprav le s tem, da ga bo spravljala s svojo navzočnostjo v boljšo voljo!
7. POGLAVJE
[uredi]Ali bo Benedetti osvojil Ellen Blackovo ali je ne bo osvojil? Stave mladega sveta v »Splendidu« so bile doslej kakor devetdeset proti desetim za »da«. Ta mah je pa marsikaj kazalo na izpremembo. Ellen, ki je bila obljubila, da se udeleži današnjega izleta, je bila ostala iz nerazumljivega razloga s stricem vred doma, in nič dosti upanja ni bilo, da bi res prišla za družbo. Na Benedettijevem obrazu sta se očividno zrcalila nemir in čedalje večja nervoznost. Torej si ni bil tako brezpogojno v svesti zmage? Mladi zagrebški športnik Vjekoslav Rosenduft je glede na to sklenil, da vendarle poizkusi svojo srečo pri Američanki. Tudi ljubljanski odvetnik Nosan je s škodoželjnostjo opazil, kolikanj je odsotnost miss Blackove vznemirjala Italijana.
»Ali veste, da ste nevljudni, signor Benedetti?« je vprašala Jela Dobranova na terasi pred »Sv. Janezom« v Bohinju in se s posiljenim nasmehom ozrla v Benedettija. »Že drugič vas prosim za sladkor, pa me ne slišite.«
»Ne zamerite,« se je zbral Benedetti, »en košček ali dva? Nikar ne bodite hudi, gospodična.«
Jela se je ozrla. Nihče je ni mogel slišati; spretno je bila poskrbela, da je gospa Nina sedela pri čaju z ostalo družbo, sama je pa imela Benedettija čisto zase pri svoji mizici.
»Prej ste mi zmerom rekali ‚Jela’, gospod Benedetti. Odklej ste tako slovesni?«
»To je samo skrb za vas, Jela,« je tiho in nekam v zadregi odvrnil Benedetti; »rad bi vam prihranil obiranje.«
Jela je togotno vrgla temno glavo nazaj. »Kaj meni mar, kaj govorijo drugi ljudje? Za čenče se ne menim, menim se le za ... oh. Mario, nikar ne lažite! Vse vaše bitje je izpremenjeno, odkar je stopila Ellen na plan.«
»Ellen?« Poizkusil se je nasmehniti. »Prosim vas, Jela, to so neumnosti. Mislim, da nisem proti vaši ameriški sorodnici nič drugačen kakor proti vsaki drugi gospodični.«
»Samo z majhno razliko, ki je v tem, da se mislite z njo zaročiti,« je razburjeno odgovorila Jela. Izkušala je dati svojemu glasu trd izraz, a hkratu ji je plapolal v pogledu strah. »Svarim vas, Mario. Ellen je nepreračunljiva, ženska z močno voljo, ki se nikoli nikomur ne ukloni. Ellen ni žena za vas.«
Solze so ji zalile oči. Benedetti se je sklonil k njej in ji krepko stisnil roko.
Očividno je bil od sile nepreviden. To dekle ga je strastno ljubilo. Iz ljubosumnosti do Ellene je bila zmožna napraviti škandal. Če bi mu zdaj pri Elleni izpodletelo, kaj potem? Utegnil bi se najti med dvema stoloma in izgubiti tudi Jelo, ki je bila po njegovih poizvedbah takisto dokaj petična, čeprav se ni mogla niti od daleč primerjati z Elleno.
Že se je kesal, da jo je tako nespametno vznejevoljil. Prvikrat se mu je bilo zgodilo, da ni poslušal samo razuma. Strast je pač vsemu nevarna in izpodmakne vsaki kupčiji tla. Človek, kakršen je bil on, si je moral ohraniti jasno glavo.
»Strahove vidite, Jela,« je dejal in se s konci prstov dotaknil Jeline drhteče roke. Moral jo je pomiriti, dokler ne dobi gotovosti zastran Ellene.
Avtomobili so brzeli nazaj proti Bledu. Jela je sedela zraven Benedettija. Njena gibka, zleknjena postava se je upirala v blazine. Časih, kadar je voznik zmanjšal brzino, je okrenila glavo. Črni lasje so ji vihrali izpod čepice kakor temna koprena in bičali Benedettiju obraz. Njeno bledo lice, ki si ga ni skoraj nikoli barvala, je bilo rožnato od nagle vožnje. Lepo zarezane oči so se lesketale.
Benedetti jo je šaljivo ogovarjal. Čutil je, da je spet vsa očarana in priklenjena nanj.
A vendar ga je obhajala nestrpnost. Jela je bila prezanesljiva postavka v računu. Njegova igralska natura je zahtevala več.
Prve luči Bohinjske Bele so že migljale v daljavi. Ellen je bila blizu.
V hotelu se je hitro slekel, se okopal in se podvizal z napravljanjem. Če le mogoče, je hotel prvi govoriti z Elleno.
Oblečen, z belim nageljnom v gumbnici, se je popeljal v drugo nadstropje, kjer so stanovali Črnetovi. Sobarica s perilom v naročju je urno pritekla mimo njega.
Benedetti jo je ustavil: »Javite me miss Blackovi.«
»Miss Blackove ni več tu, gospod. Miss Black je danes opoldne odpotovala z gospodom generalnim ravnateljem Črnetom.«
Benedetti je prebledel. Kaj se je bilo zgodilo? Ellen odpotovala? To je pomenilo konec vseh njegovih načrtov.
A vendar se ni vdal v usodo. Za trenutek je stisnil pesti in pogled se mu je zmračil; nato se je vzravnal in krenil proti stopnicam.
Jela Dobranova, takisto že v večerni obleki, čudovito ubrani iz srebrnih in črnih tkanin, je stopila iz svoje sobe.
»Vi, Benedetti?«
Italijan je smehljaje se sklonil glavo nad Jelino desnico. »Hotel sem le vprašati, kako se počutite po vožnji,« je rekel z naglo prisotnostjo duha.
Jeline oči so zmagoslavno sijale.
»Hvala, izvrstno. Ali že veste novico?«
Tako govoreč je stopala tik ob njegovi visoki postavi po hodniku. »Ellen je odpotovala s stricem Milanom. Kaj pravite?«
A Benedetti je bil že pripravljen. Za nič ni hotel zbegati Jele. »Kaj pravim? Ne vem, kaj bi dejal. Miss Black je imela najbrže vzroke, ki jih ne poznam — in me tudi ne zanimajo.« S poudarjeno malomarnostjo ji je dal ta odgovor.
Jela spet ni vedela kod ne kam. Ali je Benedetti igral komedijo, ali mu je šel Ellenin nenadni odhod res tako malo do živega? Morda je v svojem večnem strahu prečrno gledala vso zadevo; Benedetti je nemara ljubimkal z vsako žensko, ne da bi se skrivalo za tem kaj resnega. A kaj je hotel po tem takem od nje? Ali mu je pomenila tudi ona samo bežen flirt? Njej je bil postal ta flirt usoda, ki ji ni mogla več uiti.
»Mario,« je rekla, »ne vem, ali govorite resnico. To pa vem, da sem srečna, ker je Ellen odšla. Zmerom sem se bala ...« onemoglo je skomignila z rameni, »oh, kaj naj vam rečem? Saj veste vse.«
Nihče izmed vseh radovednežev v hotelu, ki so prežali na posledice Elleninega odhoda, ni mogel opaziti pri Benedettiju kakega razočaranja. Na njegovem temnem obrazu je bil tisti vedri smehljaj kakor zmerom. Njegovo vedenje je bilo veselo in neskrbno, niti za las ne drugačno kakor vsak dan. Elegantno kakor zmerom je dvoril Jeli Dobranovi, se zadnji odtrgal od večernega plesa v mali dvorani in sedel nato še z družbo mladih ljudi do dveh po polnoči v baru. Vse namige je zavračal toli spretno in nedostopno, da je spet zavladala negotovost zastran njegovega razmerja do Ellen Blackove. Ko si je mladi knez Kultjapkin, ki ga je bila Ellen nedavno tega razločno odbila, dovolil majhno opazko, ga je Benedetti mirno pogledal. Ali ta mir je bil samo vnanja krinka.
»Ako se hočete norčevati iz mene, dragi knez, izvolite! Jaz razumem šalo natanko tako, kakor je mišljena. Če pa meri ta šala na damo iz naše družbe, tedaj ni več šala — tudi zame ne, in posledice bi bile v takem primeru zelo resne.«
Pri teh besedah je tako ravnodušno ponesel svoj coctail k ustom, kakor da bi bil govoril o jutrišnjem vremenu.
A Nosan je rajši utihnil.
Benedetti je zadnji odšel iz bara. Vedel je, da je spravil s svojo obrzdanostjo vse domneve s sveta.
V svoji sobi je pa odložil krinko. Dovolj premagovanja ga je bilo stalo, da jo je nosil ves večer! Ko se je pogledal v zrcalo, ni bio več sledu o njegovem ravnodušnem smehljaju; zginil mu je bil z obraza kakor obrisana barva. Sirova črta se je bila zarezala okoli štrleče čeljusti.
Ta črta je ostala še potem, ko je sedel in jel pisati ekspresno pismo nekemu Gaetanu Mucchichu v Beogradu.
Izidor Črne je pričakal očeta in Elleno na postaji. Nihče ne bi bil imel Milana in Izidorja za očeta in sina. Njiju pozdrav in ves način njunega občevanja je bil podoben snidenju dveh poslovnih družabnikov, ki ju veže samo poklicno zanimanje.
»Mete nisem pripeljal,« je rekel Izidor Črne, »zato, da ne izgubiva preveč časa. Zelo mnogo se imava pomeniti.«
Pogled, s katerim je pri tem ošinil Elleno, je pomenil: tudi tebe ne potrebujeva! Zakaj si neki prišla?
Milan Črne je bral to nezadovoljstvo na sinovem podolgastem, ostro zarezanem obrazu.
»Ellen naju ne bo motila, dečko.«
Nekam sram jo je postalo ob misli, da utegne stric Milan pojasniti Izidorju razloge njenega nenadejanega sklepa. Izidor ne bi tega nikoli razumel! A v tem je že dejal:
»Ne razumem, draga sestrična, kaj te je prav zdaj privedlo v Ljubljano. Na Bledu je vendarle čisto drugačno ozračje kakor pri nas. Mislim, da ne boš dolgo strpela v tej soparici.«
S temi besedami je bila zanj stvar opravljena, in Ellenina navzočnost ga je nehala zanimati.
»Položaj je zelo napet,« je pričel s svojim medlim glasom in se iznova obrnil k očetu. »Delavci so odbili našo zadnjo ponudbo. Stavka je neizogibna.«
»Upam, da še ne. Najbrže dobimo vendarle razsodnika.«
»Razsodbo bomo mi odbili.«
»Kaj pomeni to? Kako morete odbijati nekaj, česar še ne poznate? Najprej počakajte razsodbe, kakšna bo.«
»Ali se še nisi izpametoval, papa?« je vprašal Izidor Črne. Dve rdeči, razburjeni lisi sta se mu začrtali na upadlih licih. »Ne moreš se otresti svojih osrečevalnih idej in se ne moreš. Če bomo tako nadaljevali, je vsakega pametnega računa konec. To ti jaz povem.«
»Jaz ti pa povem, da sem vodil Črnetove tovarne delj kakor ti in ne brez uspeha. Če bi ne bil delal tako složno s svojimi delavci in če bi ne bil le-ti vzlic hujskanju vendarle prepričani, da jim hočem dobro — kdo ve, ali bi mogel danes ti sedeti na svojem mestu in ubirati take strune, dragi sin.«
»Žal mi je, oče, da se v teh rečeh nikoli ne razumeva,« je vljudno odvrnil Izidor Črne.
Milan je pogledal sina izpod težkih trepalnic. »Zdi se mi, da se v ničemer ne razumeva. Nu, prav. Vsakega človeka je treba porabiti takega, kakršen je.«
8. POGLAVJE
[uredi]Naslednja dva dni sta Elleni hitro mmila. Življenje na Bledu — kako daleč je bilo zdaj za njo! Kako daleč je bilo svetlo, sinje nebo nad srebrno jezersko gladino! In kolikšna je bila razlika med življenjem tam in med življenjem v tej soparni, prašni dolini! Tu nisi utegnil misliti nase in na svoje lastno bistvo. Sivo, brezbarvno nebo je pritiskalo na mesto. Visoki tovarniški dimniki so se kar zabadali vanj. Vse je bilo sivo: sivi so bili oblaki, sivkasta je bila pokrajina, sivo brezupni in v svojo majhnost zagrizeni so bili ljudje.
»Z ljudmi še ne bi bilo tako težko ravnati,« je bil rekel Milan Črne na pol sam pri sebi, na pol Elleni, ko sta se pripeljala na tovarniško dvorišče, samo da ne bi metali drug drugemu toliko polen pod noge.«
Ellen je bila nekoliko razočarana. Na Krištofovem stanovanju so ji bili povedali, da se je gospod Vilhar drugi dan po svoji vrnitvi z Bleda odpeljal v Beograd. Vendar se je varovala pokazati stricu, kako nezaželeno ji je bilo, da ni mogel že prvi večer poleteti v prestolnico. S tem večjim nemirom in pričakovanjem je sedla tretji dan z Milanom Črnetom v avtomobil, ki ju je odpeljal na letališče.
Milanu Črnetu se je bilo v zadnjem trenutku posrečilo, da je preprečil dokončni razdor med sprtima strankama. Obe sta privolili, da počakata predlogov vlade.
»In kaj naj storim s teboj tu v Beogradu, dekletce?« je vprašal Milan Črne, ko sta bila na cilju. »Ne vem, koliko časa bo trajala vsa zadeva, niti ne, ali se bom utegnil dosti ozirati nate.«
Ellen se je zasmejala. »Prav nič se ti ni treba ozirati name, striček. Ogledovala si bom mesto. Saj veš, da sem vajena biti sama.«
Poslednji rdečkasti solnčni žarki so sijali v majhno, temno sobico. Vroče je bilo, in dušeče velikomestno ozračje ni prizanašalo niti prebivalcu tega brloga. Krištof Vilhar je vstal, se pretegnil in jel hoditi po sobi. Po pičlem prigrizku, ki si ga je bil kupil namestu kosila, je začenjal njegov potrpežljivi želodec zdaj vendar že rogoviliti. Možgani so se upirali delu. Čedalje resneje je vstajalo pred njegovim duhom vprašanje: kaj bo?!
Skora žal mu je bilo, da se je bil tako nenadoma odločil in odpotoval iz Ljubljane v Beograd. Kaj ga je gnalo? Ali želja, da bi povečal razdaljo, ki ga je ločila od nedosegljive sreče? Ali potreba, uspavati svoj obup v tolažilni družbici dobrih znancev in znank, ki so se že nekaj mesecev borili za življenje tu v glavnem mestu?
Dokler je sedel v vlaku, se ni bogvekaj ukvarjal z mislimi na bližnjo bodočnost. Vdajal se je omami potovanja in tistemu skelečemu zadoščenju, s katerim se trga nesrečen človek od najdražjega, kar ima. Komaj je pa stopil na beograjski tlak, ga je že napadla skrb za obstanek. Z blejskimi prihranki je bil v Ljubljani poplačal najnujnejše dolgove. Kar mu je ostalo, je šlo skoraj vse za vožnjo in stanovanje. Počitnice še niso bile končane, in podporno društvo ni poslovalo. Vse je bilo še negotovo — po tem se je bilo treba ravnati.
A zdajci ga je obšla prava volčja lakota po krepki, tečni večerji. Po večerji, ki bi jo čutil v ustih in grizel z zobmi in ki mu ne bi samo napolnila želodca, ampak bi mu šla tudi v slast.
Krištof Vilhar je preštel svojo gotovino: pet in petdeset dinarjev. Ne, saj ni bilo mogoče. S takimi sredstvi v žepu ni smel misliti na jed. Jutri je morala perica prinesti ovratnike. Opral jih je bil sam, a zlikati jih je bilo vendarle treba. Koliko mu bo še ostalo, ko ji plača račun? Vsekako je moral denar zaleči za nekaj dni!
Nekaj vročega mu je pritisnilo v grlo. Ali je bil glad ali strah? Najbrže strah pred življenjem, ki ga je te dni pogosto obhajal, čeprav je bil drugače pogumen fant.
V soparni sobi mu je postalo neznosno. Ta hip se mu je zdela podobna grobu, v katerega je živ zaprt.
Zdajle govoriti z živim človekom, videti svetlobo, čutiti toploto srca! Čutiti, da ni sam s svojo stisko!
V podstrešnem ateljeju, kjer sta živeli mala kiparka Silva in fotografka Vida, je bilo svetlo in manj zadušljivo. Ko je stopil Krištof čez prag, je zagledal skozi oblake dima strastno, ozko glasbeniško glavo Nika Polanca in nelepi, pametni obraz pravnika Grčarja. Oba sta le za trenutek dvignila oči iznad svojega ljubljenega šaha. Na zofi je ležala Vida, zatopljena v knjigo.
»Tiho,« je rekla Silva, ki je bila odprla Krištofu. »Vida se guli kemije za izpit. Lepo, da prihajaš, Krištof. Ali si kaj lačen? Takoj bomo imeli čaj, povabim te. Kruha je nekaj in celo izvrstno maslo. In Grčar je prispeval klobaso.«
Krištof je sédel na zaboj pri vratih. »Samo malo naj se oddahnem.«
»Ubogi fant,« je rekla Silva in mu nežno pobožala roko.
»Nikar!« Zardel je. Sočutje mu je bilo zmerom mučno; osornost se mu je zdela edina obramba zoper težo življenja.
Vida je šele zdaj začutila, da je nekdo prišel. Obrnila se je, in plavi, mehki lasje so ji zavihrali kakor zlata griva. Ta gib — o, prevelika sreča! — je bil kakor privid druge, daljne, nedosegljive prikazni.
V tem trenutku je Krištof Vido nežno ljubil, ne le tovariški, kakor drugače. Ljubil jo je zato, ker je bila podobna Elleni. Spomin na Bled, na srebrno jezero z zelenim otokom, na snežnike in na Elleno je zakipel v njem kakor sladka bol.
Kakor da bi ga gnalo koprnenje, je Krištof pristopil k Vidi in ji nežno pogladil plave lase.
»Nu, kaj pa je?« se je naježila Vida — tudi ta ni rada kazala svojih čuvstev. Ko je pa videla Krištofov obraz, ni nič več vpraševala. Ni mu branila, da je prisedel k njej in jo rahlo, razmišljeno božal.
A zdajci je bilo Krištofove obrzdanosti konec. Z zamolklim jekom je skril svoj drgečoči obraz med njene lase. Ne da bi se ganila, si je segla čez glavo in mu mehko in materinsko položila roko na vroče čelo.
Krištofov bolestni stok je bil prodrl v Grčarjevo in Poljančevo zamaknjenost.
»Kje te peče, Vilhar?« je dobrodušno vprašal Grčar. A Niko Poljanec mu je odločno odkimal, da nikar. Tepec — je pomenil zgibljaj njegove glave, ali ne moreš molčati? Če začne človek, kakršen je Vilhar, tuliti kakor histerična ženska, tedaj je lok prenapet in je škoda vsake besede.
Nejevoljno je podrl razpostavljene figure. Saj je časih tudi njega napadel tisti zoprni občutek, da ne more več. Kaj pa je taka mladost? Vsakdanji boj za denar — boj, ki ubija živce. In ko niti ne gre za velike reči, ampak za tistih nekaj dinarjev za cestno železnico, za krožnik juhe, za pest najslabših cigaret. Prejšnje čase se je borila mladina za drugačne cilje, za razvoj, za obraz sveta, za svojo lastno osebnost. In mimo tega so bili na svetu še drugi vzori. Človek je bil navzven svoboden in je lahko živel brezskrbno in srečno življenje. Dandanes je pa vsa sreča v tem, če imaš toplo kosilo in pozimi zakurjen brlog. A vse bi bilo še moči prenesti, če bi ne bilo teh brezupnih razmer. Najboljše moči, ki bi jih mogel zastaviti za duhovne zaklade, za delo, za visoke cilje — vse te moči se drobijo v stopah vseobče bede.
Silva je glasno izpregovorila: »Ohej, Krištof, pogum! Če se še ti začneš cmeriti — hvala lepa!«
»Prav nič se ne cmerim,« se je srdito oglasilo izza Vidinih svilnatih las. Krištof je vstal in si potegnil s skrčeno pestjo po licu. »Kar tako me je premagalo. Ne zamerite, saj sem že spet pri pameti.«
»Koliko denarja pa imaš?« je vprašala Silva namestu odgovora. »Ali si plačal sobo? Morda nimaš hrane? Gospodinja ti je ne dá na upanje?«
»Ljudje morajo sami jesti,« je rekel Krištof. Rdečica mu je zalila obraz; skočil je pokoncu in se naslonil z glavo na zid.
»Vsi semkaj!« je ukazala Silva. »Koliko denarja še imate?«
Prva je sama obrnila svojo torbico in stresla denar na mizo. Poljanec je imel, kakor se je izkazalo, precej odvečnega cvenka. »Prav za prav sem si hotel kupiti notnega papirja in nekaj knjig,« je boječe pripomnil »In čevlje sem mislil dati popraviti.«
»Nesmisel,« je rekla Silva, »ta teden ne boš ničesar kupoval. Pokaži čevlje! Saj imaš doma par celih.«
»Oh, nikar, Silva,« je z osramočenim glasom zaprosil Krištof iz svojega kota, »vse to me samo teži.«
»Tebi nič mar. Tiho bodi. Ali meniš, da nam je prijetno vedeti, da se valjamo v obilju, naš prijatelj pa nima ničesar? Dajmo, otroci, zložimo, kolikor kdo more.«
Krištof se je zaman branil. Solze so mu silile v oči, ko so drug za drugim oddajali svoj denar Silvi, ki ga je vestno seštevala. Nato mu ga je hotela vzlic upiranju vtakniti v žep.
»Ali nima luknje, Krištof?« se je spomnila. »Ti si zmerom tako genijalen.«
S prsti mu je segla globoko v žep. »Saj sem vedela,« je zasijala, ko so prsti pogledali skozi podlogo. »Pri tej priči mi sleci suknjič. Tega bi se manjkalo, da bi se naši srebrnjaki trkljali po cestah!«
Krištof je prijel Silvo za roke in jih tako krčevito stisnil, da je od bolečine vzkriknila.
»Otroci, prav za prav sem velik nevrednež, ko obupujem, dokler imam prijateljice in prijatelje, kakršni ste vi.«
Silva je nejevoljno skremžila obraz. »Mar bi stopil v omaro po skodelice za čaj! Voda že vre. Vsaka plinska minuta je dragocena, človek božji.«
V sobi je bilo tiho. Dim cigaret jo je polnil iz kota v kot. Vida je mazala maslo na kruh, Silva je vzela Poljancu nož, češ, da preveč potratno reže klobaso. Svetloba žarnice pod rumenim pergamenastim senčnikom ji je padala po obrazu in Vidi po svetlih plavih laseh. Njeni dolgi, lepi prsti so segli v pisano slamnato košarico z rumenimi hruškami.
»Umetnost za blago,« je rekla smejé se. »Dobila sem jih za to, da sem fotografirala mačka naše branjevke.«
Lično je uredila sadje. A preden je utegnila vse pripraviti, je zdajci izpustila košarico in se zagrabila za prsi. Votel kašelj ji je stresel nežno telo. Obraz ji je zaripnil, solze so ji zalile oči. Pritisnila si je roko na usta in hitro stopila v spalnico.
Silva je poskočila in stekla za njo. Vsi trije mladi moški so se molče spogledali.
»Nu, odklej pa Vida tako kašlja?« Krištof je prvi pretrgal molk in skrbljivo prisluhnil proti sosednji sobi.
»Ne vem,« je potrto odvrnil Poljanec. »Menda odkar ima v temnici toliko opravka s kemikalijami. Prerahlega zdravja je za ta poklic. A kdo more dandanes gledati na to!«
»Zelo tenka je postala,« je ugibal Krištof. »Takoj ni opaziti, na oko je kakor cvet in vendar mi nič kaj ne ugaja.«
Poljanec je zgrabil Krištofa za komolec. »Ti! Pa ne, da bi bilo kaj nevarnega?«
»Eh, nesmisel, kaj naj bo? Premalo odporna je. Saj sami vemo, na svojih kosteh čutimo, kako je. In šele takšno dekletce — nu, sčasoma se bo že popravila,« je dodal prijatelju v tolažbo.
Vida in Silva sta se vrnili. Vidine oči so bile temno obrobljene, strah ji je trepetal okoli ust.
»Saj je že dobro,« se je pošalila; »samo nikar me tako ne glejte, kakor da bi bila že na pol pokopana. Zaletelo se mi je.«
»Seveda. A vendar ti ni treba toliko kaditi, veš kaj.«
»Ta bi bila lepa!« Vida si je bila že prižgala novo cigareto in lakomno potegnila iz nje. »Da še tega ne bi smeli, otroci — to je edino, kar nam pomaga, da časih za trenutek pozabimo življenje.«
»Jaz ga ne maram pozabiti,« se je zdajci odločno oglasil Krištof, »nočem ga pozabiti, premagati ga hočem. Le počakajte! Kadar napravim izpite in bom kot asistenčni zdravnik že kaj zaslužil in bom mogel delati, kakor bi rad, in me ne bodo pri vsaki misli neprestano nadlegovale te skrbi — tedaj se bo šele začelo! Takrat vam povrnem vse, kar ste storili zame.«
»Oh, ti neumni Krištof,« je dejala Vida, skrivaje svojo ganjenost za smehljajem, »tu stojimo vsi drug za drugega, in tovarištvo je menda tudi nekaj na svetu!«
9. POGLAVJE
[uredi]Benedettijevo upanje, da se Ellen kmalu vrne, se ni bilo izpolnilo. Iz Ljubljane je bila telefonirala gospe Nini in sporočila pozdrave tudi zanj, hkratu pa omenila, da se misli peljati s stricem Milanom v Beograd. Njegov sum je postal še močnejši. Gotovo je bilo Ellenino potovanje v zvezi s tem Vilharjem, ki ga je bil tako srečno spravil z Bleda. Med njim in med Elleno se je nekaj pletlo!
A tudi odgovor Gaetana Mucchicha mu je prinesel samo novico, da sta se Ellen Blackova in njen stric nastanila v nekem beograjskem hotelu in da je treba počakati, kako se bodo stvari razvijale.
To pismo je bilo vobče nenavadno prazno in nikakor ni moglo spraviti Benedettija v boljšo voljo. Mucchich je spet potreboval denarja; denarja zase in za druge. Vsa njegova nadaljnja prizadevanja so bila odvisna od primernega predjema.
Vse to Benedettiju ni bilo nebeška godba. Treba je bilo dobiti jasnosti, tako ali tako. Le stežka je še nadaljeval velikaško življenje tu na Bledu. Skrčene zaloge v bankah so bile v kričečem nesorazmerju s hotelskimi računi.
Benedetti, zmerom misleč na to, da se Jeli ne sme zameriti, je ostal nasproti njej kavalir, ki se je tiho potezal za njeno naklonjenost. Kadar ni sama napeljala pogovora na Elleno — in to je storila pogosteje, nego je sama želela, pod nepremagljivim notranjim pritiskom, čigar izvor je bil še vedno v ljubosumnosti — jo je znal s hlinjenim nezanimanjem mojstrsko pomiriti. In Jela se je na tihem oštevala in ga v mislih prosila odpuščanja.
Najbrž je bil Benedetti tudi izmed tistih, ki velja o njih pregovor: »česar oko ne vidi, na to glava ne misli«. Navzočni je imel pri njem zmerom prav. To jo je podžigalo v njenem prizadevanju, da bi dosegla odločitev, še preden se Ellen vrne na Bled.
Znanci v »Splendidu« so s tihim zadovoljstvom opazovali Benedettijevo dozdevno izpremembo. Ellen Blackova je bila videti pozabljena, Jela Dobranova je stala v ospredju.
Pogosto so ga videvali, kako je že dopoldne odhajal z Jelo na izprehode. Njeno mesto pri popoldanskem čaju je bilo mnogokrat prazno, v veliko žalost gospe Nine, ki se je bila s sramežljivo jesensko ljubeznijo navezala na Italijana. Ničesar se ni upala reči, dasi je opažala poglede, ki so spremljali dvojico. Neprikrito nagnenje, ki ga je Jela kazala do Benedettija, ji ni ugajalo. A vpliva ni imela nanjo že davno nobenega več, prav tako, kakor ni bila nikoli zmožna vplivati na sina. Mimo tega si je štela kot sodobna žena v dolžnost, da ni ničesar videla in ničesar slišala.
Samo enkrat si je dovolila boječ namigljaj. Takrat je Jela kar vzrojila. Rekla je, da je odrasla in sama ve, kako ji je ravnati. Benedetti bo že izpregovoril, a prenagljena beseda bi utegnila vse pokvariti.
Gospa Nina je prestrašena umolknila; njena, v svojem bistvu plašljiva natura se ni upala začeti boja z Jelino ihto.
»Samo zaradi ljudi mislim, dete,« jo je potolažila. »Saj veš, kako staroverski je stric v teh rečeh. Ne mara, da bi si brusili jezike. A ti že sama veš, kako se ti je vesti.«
V naslednjem trenutku je bila spet zatopljena v ogledovanje svoje slike v zrcalu. Mreža gubic pod očmi se ni hotela skriti pod rjavino letoviške zagorelosti. Ta ničemurna skrb je izpodrivala v glavi gospe Nine vse druge misli.
Benedetti in Jela sta bila na izletu, kakor vsak dan. Stala sta na Osojnici ter uživala krasni razgled na blejsko kotlino, na zelen košček Bohinja in na sive vrhove Karavank in Kamniških planin.
Treba je bilo misliti na povratek. »Ali kreneva na Bohinjsko Belo, ali ubereva pot, po kateri sva prišla?« je vprašal.
»Rajši bi šla na Belo. Tako krasen dan je danes.«
Bilo je, kakor da se ne bi mogla odtrgati od vrha. V mogočnem krogu so gore obdajale obzorje. Jeli je spet in spet zastajala noga. Njene oči so se z bolestnim, mračnim izrazom upirale v Benedettija. Kako ga je ljubila! Vsako črtico njegovega obraza bi bila mogla narisati. Koliko časa ji bo še dal takole hoditi zraven sebe, molčeči in ginevajoči od hrepenenja?
Zaihtela je.
»Ne morem več,« je zašepetala.
Benedetti je nekaj trenutkov molčal.
»Pojdiva, Jela,« je nežno dejal nato, »krasno pot bova imela. Zvečer se pa pogovoriva, kako bo v bodoče.«
»Zakaj niste tega že davno storili?« je tiho vprašala.
»Ker nisem smel.« Govoril je počasi, da bi pridobil časa za premislek. »So osebne reči, ki moram najprej vedeti, da so v redu, preden smem kaj skleniti za svoje življenje.«
»A potem?« Njen glas je bil kakor dih. Oči so se ji strastno bleščale.
Benedetti je pristopil tesno k njej. Čutila je, kako so jo zapuščale moči. Rahlo jo je prijel za glavo.
»Ne, ne,« je hotela zašepetati, a hkratu je razklenila usta. Vdala se je njegovemu milovanju. Drhtela je. Trepalnice so ji ležale na očeh kakor svinec. Tako ni videla Benedettijevega obraza in ni opazila, da so bile njegove misli daleč od nje.
Njegove misli so bile jasne in hladne kakor zrak, ki je obdajal čela gorskih velikanov. Vedel je, da mu je to dekle zagotovljeno, dokler bo le hotel. Poznal je to črto popolne vdanosti pri ženskah. Marsikaj, da, vse bi bil lahko dobil od nje — a bolje je bilo tako. Žensko te vrste prikleneš s hrepenenjem trdneje kakor z izpolnitvijo.
On sam je bil tisti, ki je izpustil njena usta, jo zdramil iz omotice in nežno zašepetal:
»Dajva, pojdiva, čas je. Nazaj morava. In nikar doma ničesar ne pokaži, Jela.«
10. POGLAVJE
[uredi]Prvi dan svojega bivanja v Beogradu ni Ellen prav nič pogrešala strica. V tem mestu, ki ga še ni poznala, je bilo videti toliko novih reči! Želela si je, da bi bil dan dvakrat daljši. Hotelski vratar ji je bil priporočil načrt, ki je bil za začetek prav dobro navodilo. A čudno: vse, kar jo je drugače posebno zanimalo, se ji je zazdelo tu nekam mrtvo. Na najlepših krajih mesta, pred najpomembnejšimi znamenitostmi je Ellen čutila, da z mislimi ni pri stvari.
Zavedala se je, da je prišla semkaj reševat določeno nalogo. Ta naloga ni bila v tem, da bi hodila po cestah in ogledovala znamenitosti, ampak v tem, da bi spoznala življenje, kakršno utriplje za vnanjim licem jugoslovanske prestolnice.
Prvikrat se je zavedla, da ima z vidika odličnega hotela prav za prav vsako mesto isti obraz. Resnični značaj mesta najdeš šele tam, kamor tujec ponavadi ne pride. Misel na Krištofa Vilharja ji je čedalje bolj rojila po glavi. Kakor je živel on, tako je živelo gotovo na desettisoče drugih ljudi.
Kar oddahnila se je, ko je stopala iz muzeja na cesto in počasi krenila po ulicah. V izložbah trgovin so bili briljanti, parfumi, obleke, avtomobili — vse kakor v velikih mestih drugih dežel. A ljudje, ki so hiteli tod mimo in se zdaj pa zdaj ustavljali pred okni, so bili videti polni skrbi.
Skoraj v vsaki drugi izmed ponosnih trgovskih hiš je bilo videti kje lepak z napisom: »Razprodaja zaradi opustitve trgovine«. In to so bile še ulice, kjer je bilo zaradi tujcev treba gledati na vnanjost. Ellen je hotela tja, kamor tujci ne prihajajo.
»Čujte, prosim vas,« je rekla vratarju v hotelu, »rada bi našla koga, ki bi me vodil po Beogradu in bi mi nekoliko razkazal njegovo pravo življenje. Ne samo tega, kar berem v vodniku. Ali je kje kak urad, ki posreduje take reči?«
»Da, miss Black, naš hotel je v zvezi z dvema pisarnama, ki nam pošiljata omikane gospode in dame v ta namen. Ali želite damo ali gospoda?«
»Gospoda,« je obotavljaje se rekla Ellen, »najrajši kakega dijaka. A preden se odločim, bi rada videla pismene ponudbe.«
V hotelsko vežo je stopil mlad, eleganten človek v mehkem sivem klobuku. Izpod klobuka mu je gledal temnopolt obraz z značilnimi črtami obmorskega mešanca. Malomarno je krenil po veži, kupil časopis in sedel z njim v enega izmed temnih blazinjakov. Tam je zložno prekrižal noge, se zatopil v svoj list in zdaj pa zdaj pazljivo pogledal proti vhodnim vratom, ki so se neprestano vrtila in spuščala ljudi noter in druge ven. Očividno je ta gospod čakal kakih znancev.
Ellen se je vrnila z izprehoda.
»Kaj pisem za št. 38?« je vprašala. Mladi človek se je počasi okrenil in z zanimanjem opazoval Ellen, ki je bila danes v svoji tesni, temnovišnjevi obleki z belo petljo po prsih posebno mladostna in mična. Še ko je krenila mimo njega proti dvigalu, jo je zasledoval z očmi.
Nato je zložil svoj časopis in malomarno pristopil k sprejemnici, kjer so hotelski uradniki prekladali pisma, brzojavke, ključe in železniške vozne rede. Srebrn novec je zdrknil enemu izmed njih v roko.
»Čujte,« je tiho vprašal gospod in pokazal z glavo na dvigalo, kjer je bila Ellen pravkar izginila v višave, »ali se motim, ali je ta gospodična miss Black? Pisma imam zanjo od prijateljev, pa je ne poznam osebno.«
»Da, gospod, to je bila miss Black.«
»Hvala.« Mladi mož se je dotaknil klobuka in brez naglice odšel.
Kmalu nato je prišel ta mladi mož na zglaševalni urad in poprosil za naslov dijaka Krištofa Vilharja. Dobil ga je: Ulica Čiče Janka, 12, pri gospe Vujadinovičevi.
Čez pičlo uro se je pokazal isti mladi človek pred vrati gospe Vujadinovičeve. Slišal je bil, da je na ponudbo opravljena soba.
Ženica je dokaj preplašeno pogledala elegantnega moža. Da, sobe oddaja, a njeni prostori mu najbrže ne bodo po godu.
»Saj tudi ne iščem zase, ampak za nekega prijatelja,« je s tujim, sestajočim izgovorom rekel gospod.
Gospa Vujadinovičeva je pomislila. Dejala je, da bi imela ta trenutek samo majhno sobico na dvorišče, ki pa prav za prav tudi ni prazna. A dijak, ki stanuje v njej, gotovo ne bo trajno zmogel najemnine. Če bi imela drugega najemnika, bi mu lahko o prvem odpovedala. Seveda — pomolčala je.
»Moj prijatelj je vesten plačnik,« se je nasmehnil mladi mož. »Ali ne bi mogel sobe vsaj pogledati? Gospod je nemara doma?«
Gospa Vujadinovičeva je odkimala. Ne, gospoda Vilharja ni bilo doma. Zakaj ne bi pokazala sobe? Tujec je šel za njo po tesnem, temnem hodniku. Dišalo je po zelju. Glasno je zaloputnila vrata pred to zeljno dišavo in pred malim, radovednim dekletcem, ki je na pol oblečeno gledalo izza njih. Komaj je bila na koncu hodnika, je pozvonilo.
»Oh, ne zamerite, gospod, tukaj je soba.« Odprla je vrata v dolg, mračen, cevi podoben prostor, ki so zidovi visokega dvorišča pusto gledali vanj.
»Če si hoče gospod ogledati — tukaj, prosim. Takoj se vrnem.« To rekši je urno stekla nazaj.
Mladi mož je hitro stopil v sobo in pogledal okoli sebe. Naglo je posegel med pisma, ki so ležala na mizi, in jih jel premetavati. Njegovo lice je dobilo zadovoljen izraz. Hitro je prebral neko dopisnico.
Ko se je gospa Vujadinovičeva vrnila, je stal z ravnodušnim obrazom pri oknu in se malomarno obrnil.
»Da, žal mi je, sobica je vendarle nekoliko majhna. A mojemu prijatelju utegne vzlic temu ugajati. Pošljem vam ga, naj si jo sam ogleda.«
S temi besedami je zapustil stanovanje.
Ko je stopila Ellen tisto popoldne v hotelsko vežo, jo je čakalo posebno iznenadenje. Mahoma ji je padlo mlado dekle okoli vratu in jo burno, veselo pozdravilo. Bila je Sybil Ashbeyeva, njena sošolka in najboljša prijateljica iz Chicaga, ki se je bila na svojem potovanju po Evropi s še dokaj mladostno materjo in dvema starejšima sestrama pravkar pripeljala v Beograd. Ne meneč se za tuje ljudi, ki so ju gledali, je Elleno prav krepko ocmokala.
Tudi mrs. Ashbeyeva je bila tega srečanja zelo vesela. Hvala Bogu, njena hčerka je bila našla pravo družbo zase! Zakaj v njeno žalost se Sybil na svojem potovanju po Evropi dotlej ni zadovoljevala s tem, da bi bila — kakor druge Američanke — »v naskoku« ogledovala vse znamenitosti in porabljala ostali čas za spoznavanje zabav velikega sveta, za ples in obiskovanje najelegantnejših zabavišč: smer njenih nagnenj je bila taka, da je mati nikakor ni mogla razumeti. Njena vedeželjnost ni bila utolažena s tem, če se je na svoje oči prepričala, da visijo v tem in tem muzeju najboljše slike, da v tem in tem restoranu najbolje ješ itd. — ampak njeno zanimanje je segalo delj.
Mrs. Ashbeyeva temu ni ugovarjala, kakopak, s pogojem, da tudi hči ni zahtevala njene udeležbe pri svojem početju.
Ellen je z veselim nasmeškom poslušala tožbe razburjene matere o Sybilinih čudnih željah. Nehote je primerjala mrs. Ashbeyevo s svojo teto Nino. Kolikanj sta si bili podobni v svojem otročjem strahu pred starostjo, svoji površnosti in svoji prostodušnosti, ki ji ni bilo moči ničesar zameriti!
»Kaj misliš, Sybil, ali bova kdaj tudi medve takšni?« je vprašala prijateljico, ko sta pozneje sami sedeli v salončku.
Sybil je skočila pokoncu in vrgla svetle črne lase nazaj. »Saj to je moj večni strah, da se ne bi tudi me tako razvile. Vsaj jaz, zakaj ti se gotovo ne boš.«
»Misliš, da ne?« Ellen je vedela, da jo je prijateljica, ki je bila leto dni mlajša od nje, vroče občudovala in morda kar previsoko cenila.
»Ne,« je rekla Sybil, in njen temnorjavi, deški obraz, ki si ga ni v materino žalost nikoli barvala, se je zresnil. »To je tisto, kar je slovanskega v tebi.«
Natanko ji prav za prav ni mogla razložiti, kaj misli. Prave Američanke so bile vse tako površne in željne zabav. Ellen je bila v teh rečeh čisto drugačna. Premišljevala je o vsem, kar jo je srečalo v življenju, in imela tisto čudno navznotrnjo smer, kakor večina Slovanov.
Ellen jo je v dvomu pogledala ... »Saj tudi ti nisi zadovoljna z življenjem bogate Američanke; tudi ti iščeš v življenju globljega smisla.«
»A vendar me je zmerom neznansko strah,« je strastno rekla Sybil, »da ne bi pozneje tudi jaz postala taka kakor moja mati in njene znanke, in ne bi bili bridge in tenis, dobrodelne prireditve in nega telesa glavna vsebina mojega življenja. Vsekakor sem pa srečna, da sem te spet našla,« je končala svoje premišljevanje. »Zdaj se lahko skupaj lotiva odkritja sveta. Mama je dobro spravljena, v tukajšnji ameriški naselbini je našla znanko iz Chicaga, ki bo lahko z njo od jutra do večera nakupovala in gojila družabnost.«
»A jaz ne ostanem več dolgo tu,« je oporekla Ellen; »samo toliko časa še, da stric Milan opravi svoje posle.«
»O tem ni govora,« je dejala Sybil. »Ostala boš, dokler ostanemo me. Ali misliš, da te bom pustila od sebe in se spet tako na smrt dolgočasila z mamo in njenimi ljudmi? Zakaj prav za prav spremljaš strica?«
Isto vprašanje je zadala, ko sta se pri kosilu srečala z Milanom Črnetom. Milan Črne je bil utrujen od dolgega obravnavanja v ministrstvu; toda obraz se mu je zjasnil, ko sta mu prišli v veži Ellen in Sybil naproti.
»To je Sybil Ashbeyeva, stric Milan, moja najboljša prijateljica.
Sybil je krepko, po deško stisnila Milanu Črnetu roko. Kar na prvi pogled sta bila drug drugemu po godu. V navzočnosti deklet je za malo časa pozabil svoje skrbi. Vesel, živahen, očarujoče ljubezniv, je sedel med njima kakor pravi kavalir.
»Škoda, miss Ashbey, da niste že prej prišli. Jutri morava spet domov.«
»Ali si že opravil, striček?« je vprašala Ellen.
»Opravljena ta reč še dolgo ne bo. Zdaj moram igrati nekakšnega kurirja med našimi gospodi in ministrstvom.«
»Oh, prosim vas, pustite mi Elleno tukaj,« je poprosila Sybil. »Skupaj si bova ogledovali Beograd. Drugače sem zelo sama, zakaj mama noče spoznati v Beogradu ničesar drugega kakor kraje, kamor zahaja ves svet. Že tako sem jo komaj spravila v ta konec Evrope.«
Milanu Črnetu je Sybilin predlog zelo ugajal. Na tihem je bil že ugibal, kaj naj Ellen prav za prav dela v Ljubljani. Sam je bil ves dan vprežen, rodbina je bila pa še vedno na Bledu. In Vlasta, njegova snaha, tudi ni bila prava družba za táko dekle.
»Ne, ne,« se je strahoma pobranila Ellen. Z Vlasto se res ne bi razumeli. Njena brezmejna ošabnost ji je branila gledati delj kakor do meje lastnega družabnega sloja. Karkoli je mrgolelo onkraj te meje, po njenem mnenju ni imelo pravice do življenja. Ellen, ki je bila vajena brez predsodka gledati ljudi in jih ceniti po njihovi osebnosti, se je bila že prve dni ogorčeno sprla z Vlasto. — Teta Nina je bila takisto ošabna, a obenem tudi velik otrok, ki mu ni bilo moči zameriti. Vlasta je imela pa bister razum; lahko bi se bila uprla svoji slepi prevzetnosti, če bi se bila hotela.
»Ali rajši ostaneš tu, dekletce?« je dobrodušno vprašal Milan Črne.
»Skoraj da. Beograd me ne zanima. Kdo ve, kdaj bom imela spet toliko časa zanj.«
Popoldne je bila Ellen v mali, prijetni pisarni hotelske tajnice vneto zatopljena v spisek, ki so ji ga bili pripravili.
»Dijaška samopomoč je po telefonu že dvakrat vprašala, ali ste se odločili,« je rekla tajnica in smehljaje še dodala: »Tam se jim zelo mudi. Kjerkoli se obeta kak zaslužek, jih je takoj sto na ponudbo.«
Ellen je pregledala spisek. Deset ali dvajset imen je bilo naštetih, in poleg vsakega je bila posebna opomba. Ta je bil slušatelj umetnostne zgodovine, oni narodnega gospodarstva, tretji novih jezikov.
Zdajci ja pa Ellen zardela. Vzela je svinčnik in zaznamovala neko ime.
»Naprosite tega gospoda, naj pride ob petih semkaj.«
11. POGLAVJE
[uredi]Sluga je spustil Krištofa Vilharja v elegantno dnevno sobo, ki je ležala zraven Ellenine spalnice. Krištofov shujšani obraz je bil nemiren. Ali bo njegova pot uspešna? Na koliko vrat je bil že potrkal, koliko jalovih upov je bil pokopal!
Kolikokrat je bil že razočaran! Zdelo se mu je, da ubog dijak vobče ne more najti niti najskromnejšega zaslužka. Nu, morda mu bo danes reča mila. Sam pri sebi se ni čutil kdo ve kako pripravnega vodnika za sitno, površno Američanko, ki se je prišla skitat po Evropi. Nekaj takih čudnih ptic je bil že spoznal. S hrupom in zabavljanjem so nosile svojo nevednost po vseh deželah. Njihove oči so videle samo tisto, v kar jih je vodnik z nosom potisnil.
A tudi če bi bila neznana dama iz Amerike, ki ga je bila naročila semkaj, še desetkrat hujša — njegova skrb je bila v tem trenutku samo ta, kako bi našel zaslužka. Denarja je potreboval. Ne toliko zase, kolikor za Vido. —
Že nekaj dni je ležala v podstrešni sobici, kjer sta stanovali s Silvo, v hudi vročici in strašno kašljala. Hotel je poklicati zdravnika. A Vida se je na vse kriplje branila. Zdravnik stane mnogo denarja, na takšno razkošje ni bilo misliti. Vzlic njenemu odporu jo je sam preiskal, kakor je vedel in znal. V njenih pljučih je bilo mesto, ki mu ni ugajalo, glas, ki ni bil čist.
Pa to bi še ne bilo tako hudo. Toda preiskavi je bil z grozo opazil, kako shujšana je bila Vida. Pred letom dni, preden ji je umrla mati, je bila še vsa cvetoča in zdrava.
»Tamle gre žitno polje,« je takrat smeje se dejal, kadar je prišla rdečelična, širokopleča, plavolasa, polna življenjske moči.
In zdaj? Bleda in shujšana je vse dni polegala v postelji. Prijateljica je šele zvečer pridirjala z dela domov. Nihče ni skrbel za Vido. Na to, da bi ji najeli strežnico, ni bilo niti misliti.
Odkar je Krištof Vilhar z veščim očesom zasledoval Vidino propadanje, ni več mislil na to, da sam strada. Vse njegove misli so šle za tem, kako bi ji pomagal.
Ellen Blackova je bila tiho odprla vrata iz svoje spalnice v dnevno sobo. Tam je stal Krištof Vilhar s pobešeno glavo. Ni je slišal, ko je prišla. Kako bled in žalosten je bil zdaj njegov obraz. Na Bledu je poletna zagorelost usmiljeno zakrivala sledove gorja in skrbi, ki so mu preprezali mladostno obličje.
Vroče sočutje jo je obšlo. Če je bila že takrat v razgovoru s poslovodjo izrazila svoj dvom o njegovi krivdi, je bila zdaj popolnoma prepričana, da je nedolžen: ta Vilhar ni bil zmožen storiti ničesar nepoštenega, niti v največjem siromaštvu ne.
»Dober dan,« je tiho dejala in zaprla vrata za seboj.
Krištof Vilhar se je zdrznil. Veselje, presenečenje in osramočenje se mu je zrcalilo na pordelem obrazu.
»Vi ste tista?« Nejeverno jo je pogledal, kakor da bi bila ljubka prikazen iz sanj, ki se mora ob prvi glasni besedi razbliniti.
A Ellen se ni razblinila, zasmejala se je. Glasno in svetlo se je zasmejala njegovi prepadenosti.
»Nu, ali mi ne voščite dobrega dne, gospod Vilhar?« je smehljaje se vprašala. »To pot mi menda ne boste pobegnili, kakor takrat v ‚Splendidu’?«
V svoji zadregi ni mogel spraviti besedice iz sebe.
Povabila ga je, naj sede v mehki sivi naslanjač za nizko mizico. Toliko da ni s kolenom butnil vanjo. Ves neroden se je zdel samemu sebi, štorast in neokreten. Zakaj tik poleg njega je slonela na mali, lokasti zofi Ellen. Tako blizu mu je bila s svojo lepo postavo, svojimi plavim lasmi in svojim čistim, jasnim obrazom!
Kakor ogenj, ki je dolgo tlel pod pepelom in nato mahoma vzplameni, je bila tudi njegova ljubezen iznova vzplamenela. S silo jo je hotel potlačiti, tisoč razlogov si je našteval zoper njo, z grenko boljo jo je zatiral — in vendar je bila močnejša od njega.
Vse skrbi so bile kakor odpihnjene. Ellen je bila tu.
A kaj, ko ni smel misliti na nič drugega kakor na svoje delo, na izpite in na to, da zasluži denarja in pomaga bolni prijateljici. Kje naj vzame moč za vse to, če bo ljubezen izpodrinila v njem vsa druga čuvstva?
»Ali kadite?« je Ellen prekinila molk.
»Ne,« je odvrnil s čudno jezo, ki pa ni veljala njenemu vprašanju, ampak burji v njegovi lastni notranjosti — »prav za prav da,« je popravil in pri tem spet zardel kakor deček.
Če si je hotel ohraniti le trohico oblasti nad seboj, ji ni smel pogledati v oči.
»‚Dijaška samopomoč’ me je poslala semkaj, miss Black, češ, da iščete ...« je negotovo začel.
Hotela sem najti koga, ki bi me vodil po Beogradu,« je rekla mirno.
»Ne vem, miss Black, ali sem zelo pripraven za to.«
»Zakaj ne? Dovolite mi, da sem čisto drugačnega mnenja. Ali morda že spet ne marate?«
»Ne maram?« Krištof Vilhar jo je pogledal. »Za to ne gre. Kogar priporoči ‚Dijaška samopomoč’, tisti je, kakor veste, obupno potreben zaslužka. Jaz sem ga potreben tako, da bi sprejel vsako delo. Samo tegale rajši ne bi hotel.«
»Zakaj ne?«
»Zato, ker temu poslu nisem kos. Vse, kar zanima tujca, mi je premalo znano. In pred vsem, miss Black, sem za to preokreten. Moje življenje in življenje mojih prijateljev je težko. Kdor se mora boriti z bedo, je malokdaj dober družabnik.«
»Odkod pa veste, da iščem dobrega družabnika? Morda hočem spoznati baš tiste razmere, ki govorite o njih.«
»To življenje ni lepo, miss Black.«
»Za to ne gre. — Sicer vas pa ne potrebujem samo zase,« je hitro dodala, kakor da bi hotela zavrniti nadaljnje ugovore.
»Moja prijateljica bo zmerom z menoj. Torej — velja?«
Krištof Vilhar se je oddahnil. Kakor hitro mu je bila povedala, da ne bo z njo sam, se je nehal bati svoje ljubezni.
»Če hočete res poizkusiti z menoj?« je obotavljaje se vprašal.
Njena hladna roka mu je ležala v desnici. »In zdaj,« je rekla in vstala, »pokličem svojo prijateljico Sybilo Ashbeyevo. Napravili bova takoj načrt, kaj bi radi vse videli.«
Krištof Vilhar je hodil kakor v sanjah. Ves svet se mu je zdel izpremenjen. Pred duhom mu je spet in spet vstajal lepi obraz njegove skrivne oboževanke, kako se je sklanjala nad spiskom, ki ji ga je bil napravil za njen »delovni načrt«. Sybil se je vneto udeleževala posvetovanj.
Krištof Vilhar je bil njene navzočnosti vesel. Kadar je bil z Elleno sam, ni mogel nikoli popolnoma premagati zadrege; njegovo skrito nagnenje ga je delalo plašnega in nerodnega. Šele Sybilino prostodušno in naravno vedenje je pregnalo poslednji ostanek boječnosti, ki ga je morila. Nazadnje so sedeli vsi trije kakor dobri, stari prijatelji v Ellenini prijazni dnevni sobi in vneto reševali posamezne točke svojega sporeda. Krištof je moral mladi Američanki na tihem prositi oproščenja, ko se je prepričal o njunem korenitem, utrjenem znanju in njunih mnogostranskih zanimanjih.
Sybil kot bodoča arhitektka je hotela videti nove stanovanjske zgradbe, med tem ko so zanimala Ellen pred vsem socialna vprašanja. Bilo ji je do tega, da bi najprej spoznala življenjske pogoje tukajšnje učeče se mladine.
Že v Ameriki se je bila ukvarjala s temi vprašanji in prav nazorno je pripovedovala o svojih opazovanjih na ameriških vseučiliščih. Krištof jo je napeto poslušal. Seveda je bil že marsikaj bral o tem, a kaj je bila knjižna modrost v primeri s temi izvajanji, polnimi resničnega človečanstva?
V nasprotju s svojo navado se je bil tudi sam otajal in podal dekletoma nazorno sliko bede učeče se mladine v Jugoslaviji, ki jo je iz svoje izkušnje tako dobro poznal.
»Ne morete si predstaviti,« je strastno vzkliknil na koncu, »kako strašna je dandanes gmotna stiska siromašnega dijaka in kako okrutno tlači človeku duha! Namestu da bi rabili svoje moči za delo, se izmozgavamo v borbi za vsakdanji kruh. Kaj pomeni imeti jasno glavo za učenje in biti prost skrbi za jutrišnja dan — kako malo jih je med mojimi tovariši, ki bi to vedeli!«
Prestrašen je zdajci umolknil. Ali to ni bilo podobno pritajenemu klicu na pomoč? Njegovo tenkočutje se je upiralo misli, da naj bi tu igral prošnjika, in le premočna želja, izpovedati se vsaj enkrat čutečim človeškim srcem, mu je bila položila te besede na jezik.
Vznemirjeno je pogledal Elleno, a v njenih dobrotnih očeh ni bilo videti ničesar razen sočutja, in tudi Sybilin obraz se je bil čudno zresnil.
Na vse to je mislil Krištof Vilhar, ko je stopal po Terazijah. Bil je eden tistih blagih poletnih dni, kakršni so v Beogradu tako redki. Solnce je toplo sijalo, a mehki zrak je že napovedoval bližnjo jesen. V žepu je nosil važen, skrbno spravljen list papirja: nakazilo za eno največjih beograjskih bank. Rahločutna Ellen je bila uredila vprašanje honorarja tako, da mu je prihranila ponižanje.
»Oddajte, prosim, ta ček v banki.« S temi besedami je bila porinila predenj zalepljen ovoj. »Gotovo vam bo ljubše, da ne razpravljava o tej reči. Saj sem z ‚Dijaško samopomočjo’ že vse uredila; treba je samo, da stopite v banko in dvignete denar.«
Da bi se ognila vsakega odgovora, mu je pri tem naglo podala roko in izginila v sosednjo sobo. Vroča hvaležnost je kipela v njem, ko je mislil na to. Ves mučni strah, ki ga je prej napadal v njeni navzočnosti, je bil minil — ostalo je bilo samo čuvstvo velike sreče.
Zdaj je imel denar, zakaj na tem koščku papirja je bil Ellenin podpis, strma, samovoljna pisava, ki mu je tako rekoč odpirala vrata v veliko banko. Skoraj spoštljivo je podal gladkemu, neosebnemu gospodu za okencem izpolnjeni ček.
Nato je čakaje sedel na klopi in opazoval množico ljudi, ki so prihajali v banko in odhajali iz nje, dokler ni nekdo zaklical njegovega imena ... Zdrznil se je iz svojih misli in hitro stopil k okencu.
»Koliko dobite?«
»Tri tisoč dinarjev,« je odvrnil nekam zmedeno. Ali mu mar niso verjeli? A v tem je denar že zašumel pred njim: trije novi tisočaki.
Skrbno jih je spravil v listnico. Kdo ve, ali je kdo slutil, koliko mu je pomenilo teh tri tisoč dinarjev? Streho nad glavo, vsakdanji kruh in pred vsem tudi možnost, priskrbeti Vidi, tej ljubi, ubogi tovarišici, nekoliko olajšanja.
12. POGLAVJE
[uredi]Na Bledu se je bila poletna sezona končala. Soparico pasjih dni je bil mahoma pretrgal dež, in za dežjem je bilo prišlo hladno vreme. Z vseh bregov je curljala voda, jesenske sape so brile s planin; gostje so drug za drugim pospravljali svoje kovčege in odhajali.
Jela Dobranova se po tistem izletu z Benedettijem v duši ni mogla več umiriti. Ta doživljaj ji je bil razburil dušo do vseh globin in izpremenil vse njeno razmerje do njega. Zakaj odkar si je bil Benedetti popolnoma v svesti njene ljubezni, se je bil mahoma pokazal z druge, nelepe strani. Nikoli se Jeli ne bi bilo zdelo mogoče, da se utegne skrivati pod njegovo ljubeznivo vnanjostjo toliko sirovosti in brezčutnostii. Nobene ljubeče besede ni imel več zanjo od tistega dne, nobenega milovanja. Da se ne mara javno smešiti kot zaljubljen ženin, ji je osorno dejal, ko ga je hotela nekoč v hotelski veži pozdraviti s poljubom!
Najhujše je bilo to, da se ga je bila popolnoma oklenila in mu nerešljivo zapadla v last. Molče je trpela njegovo robatost in prenašala njegovo slabo voljo; trepetala je samo še pred tem, da ga ne bi popolnoma izgubila.
Danes je že delj ko uro koprnela pri popoldanskem čaju v »Astoriji«. Vse, kar je mogla doseči od njega, je bilo to, da sta kdaj pa kdaj pila čaj v kakem drugem hotelu, ne v »Splendidu«, kjer sta bila vsem na očeh. Mirno je čakala, kdaj pride.
In zdajci jo je prešinilo kakor električna iskra: prihajal je.
Bolestno se je nasmehnila. Nikoli ni več našel prijaznega pozdrava zanjo. Oddal je natakarju naročilo in brez besede porinil svojo zlato cigaretnico pred Jelo. Niti to se mu ni zdelo potrebno, da bi ji dal ognja. Zakaj neki? Vse take drobne vljudnosti so bile zdaj popolnoma odveč. Hlastno je potegnil dim in ga živčno izpuhnil, očividno se ogibaje njenega pogleda. Niti ogovoril je še ni bil.
Njen strah je postajal čedalje hujši. Čutila je, kako raste od nekod nekaj pretečega in se pomika proti njej.
»Kaj ti je?« je trudoma spravila iz sebe.
»Nič posebnega,« je ogibljivo dejal.
»Pač, skrivaš mi nekaj.«
Zlovoljno je mahnil z roko. »Velike poslovne skrbi imam. Odpotovati moram. — Vedve se tako in tako tudi kmalu odpeljeta.«
Srce ji je kar zastalo.
»Pa prideš menda kmalu spet v Ljubljano?« Besede so se trgale iz nje kakor kosi živega mesa. »Saj si hotel govoriti s stricem Milanom, kaj ne da? — Čas bi že bil!«
Solze so ji zalile oči. Njena moč je bila pri kraju.
Benedetti je jezno zmečkal na pol dokajeno cigareto. »Ti in tvoja zoprna histerija! Če bi le vedela, kako malo mi gre do živega. Ogabna si, neestetična.« Njegove besede so bile polne zaničevanja.
Hitro si je obrisala solze.
»Izpametuj se že,« je nadaljeval nekoliko mirneje. »Izprevideti moraš, da tako ne prideva nikamor. Ali misliš, da z lahkim srcem izgubljam svoje imetje, tako da bom moral nemara kot berač stopiti pred tvojega strica?«
Da bi le že bilo tako, je pomislila. Potem bi bilo vsaj konec tega poniževalnega stanja. A dobro se je zavedala, da v tem trenutku ne sme izreči take misli.
»Saj sem že pametna, počakala bom,« je bil njen tihi, ponižni odgovor, med tem ko mu je žalostno pogledala v obraz. »Kam pa moraš odpotovati?«
»V — v Milan,« je hitro odvrnil. »Znanci me čakajo. Nekaj se mora zgoditi, da ne izgubim še več denarja.«
»Kdaj se misliš odpeljati?«
»Drevi.«
»Ali ne bi mogel preložiti odhoda do jutri?« je rekla s prosečim glasom. »Morda bi se jutri tudi medve lahko odpeljali. Tako bi bila vsaj še nekaj časa skupaj.«
Zmajal je z glavo. »To je popolnoma nemogoče. Brzojavil sem, kdaj pridem. Vsaka, še tako majhna zamuda bi utegnila povzročiti nadaljnje izgube. Tudi zdaj se moram takoj vzdigniti, da napišem še nekaj pisem in uredim to in ono.«
Jela je molče popila svoj čaj. Benedetti ji je pomagal obleči plašč. Ko sta stopila iz hotela, jima je planil deževni veter v obraz.
Benedetti si je zavihal ovratnik elegantnega dežnega plašča. »Bogme neprijazno gnezdo! Čas je, da pridem odtod.«
Benedetti ni govoril resnice, ko je rekel Jeli, da odhaja v Milan. Kako naj bi ji bil priznal, da mu sporoča Gaetano Mucchich vznemirljive novice in ga nujno kliče v Beograd, ako naj se mu Ellen popolnoma ne odtuji? Našla je bila svetega beraškega dijaka in si ga najela za vodnika po prestolnici, zdaj pa hodi z njim na predavanja — take in podobne reči mu je bil pisal Gaetano Mucchich.
Ali naj ga neznatni Krištof Vilhar res vrže s konja? Njega, ponosnega Benedettija? Ne, tako zlahka se ne da izpodriniti! V svojem življenju je bil zmogel že čisto drugačne naloge!
Poznal je življenje in vedel, da je velik cilj vreden velikega tveganja. Pripravljen je bil, da začne boj in strah mu je bil neznan, odkar ni bilo več fronte ob Soči in Turudijevih Dalmatincev. Dandanes se je bal samo siromaštva. Zato je moral z železno odločnostjo osvojiti Elleno. Nikakor ni smel dovoliti tekmecu, da bi zmagal.
Njegove misli so se odvrnile k Jeli. V svoji slepi, brezmejni strasti bi bila skoraj podrla vse njegove račune. Pa jo je bil le ukrotil.
Mario Benedetti je poznal ženske. Kadar je spravil katero tako daleč kakor Jelo, se ni več upirala. Vendar se mu je zdelo nespametno, da bi v veliki igri, ki se je zdaj začenjala, Jelo popolnoma odrinil. Vzlic vsemu je bila nečakinja Milana Črneta. Če bi se vse njegovo potezanje za Elleno izjalovilo, je bila ženitev z Jelo Dobranovo še vedno rešilna pot.
Poskrbel je bil za vse: nekaj nežnih ljubezenskih pisem je ležalo pri dobrem znancu v Milanu, nekaj jih je bilo šlo v Pariz. Na svoje prijatelje se je mogel zanesti. V določenih presledkih bodo vestno oddajali njegova pisma. Tako si je bil zagotovil dober alibi in je mogel v Beogradu nemoteno izzvati odločitev.
Z ženskami je treba znati ravnati.
Benedetti se ni motil. Njegova pisma so bila vsa vsebina Jelinega življenja, odkar se je bila vrnila v Ljubljano. Vse drugo okoli nje je bilo kakor zabrisano. V svojih sanjah ni čutila težkega razpoloženja v stričevi hiši, niti ni opazila njegovega trudnega obraza, kadar je med dvema sejama prišel domov na kratek oddih. Niti izbruh stavke, demonstracije delavcev, napadi na hiše nekaterih ravnateljev in spopadi s policijo niso mogli zdramiti iz zamaknjenosti.
Benedettijeva pisma so sicer redko prihajala v hišo. Ob takih dnevih se je zaprla v svojo sobo, in brala, brala, brala — besedo za besedo, stran za stranjo. Vsak stavek posebej je vsrkavala, za sleherno besedo je iskala skritega pomena. Ob vsaki nežni puhlici ji je vzkipela kri. In vendar jo je časih obšel neznanski strah. Ali je bila njegova ljubezen resna? Na dnu duše ji je glodal dvom. Še mu je zaupala, še je zavračala misel, da bi se ji utegnil izneveriti. A če bi se vendar zgodilo? V kaj bi jo tedaj pognala strast — na to se ni upala misliti.
Krištof Vilhar je spoznaval Beograd s čisto nove strani. Kaj mu je bilo prej to mesto, leno, pohlepno lahkega dobička in vendar žareče od neučakanih utripov dela, mesto skrbi za desettisoče in desettisoče, mesto izpolnitve za nekaj tisoč ljudi? Vpreženo v delo, v vsakdanjo skrb za jutrišnji dan, mu je življenje minevalo med stanovanjem in vseučiliškimi predavalnicami. Kdaj pa kdaj čašica »turške« v kaki skromni kavarni, kak večer s prijatelji ali samoten izprehod ob Savi — tako je bil zadnja leta spoznaval Beograd.
Oni drugi Beograd, mesto javnih zbirk in novodobnih stavb, kjer je bilo zraka in prostora za tisoče in tisoče, mesto koncertov in gledaliških predstav — ta Beograd se mu je odpiral šele zdaj, odkar je poznal Elleno in Sybilo.
Z njima je hodil po ulicah, obiskoval predavanja, se vozil na izlete. Dejanja in usode minulih rodov so v njegovih navdušenih besedah vstajale iz prošlosti.
Njegova hvaležnost je bila brez mej. Spomina na bivše čase, na siromaštvo in obupno bedo se je bil otresel z vso prožnostjo mladosti.
Izprva mu je bilo neizrekljivo težko zatajevati svoj sram pred denarjem mladih Američank, a nazadnje mu je Ellen, prostodušna kakor zmerom, korenito povedala svoje mnenje.
»Ošabni ste, dragi Vilhar, kakor marsikateri človek, ki ni premožen. Vaš pogled na denar je takisto napačen kakor pogled ljudi, ki jim pomeni denar vse. V bodoče ne bova več govorila o tem, kajne da ne?«
In ko je samo v zadregi pokimal, je hitro dodala: »Lahko bi že sprevideli, da bi bili medve s Sybilo brez vas popolnoma zapuščeni. S tem, da nama omogočate spoznanje tega mesta in te dežele, nama dajete nesorazmerno več kakor medve vam. In misel, da vas morijo skrbi, ko hodite z nama, bi mi pokvarila vse veselje. Vam se pa to upira?«
Ne, tega res ni hotel. Molče je sprejel ovoj, v katerem je bil kakor prvikrat, ček za banko.
Ellen bi se čutila brez njega zapuščeno! Te besede so odmevale v njegovi notranjosti in ga navdajale z neskončno, osrečujočo radostjo.
Pazi, nikar ne sanjari, ga je svaril notranji glas. Ne izgubljaj se v blodnjah domišljije! Zakaj razen Ellene je bila tu še pametna, nekoliko posmehljiva Sybil. Ellen je bila izrečno vštela prijateljico v svoje besede. Predrzno je bilo iskati v njih kakega globljega jedra.
Saj je bilo že tovarištvo, ki jih je družilo, tak nezaslužen dar! Ellen je vztrajala na tem, da ne sme zamujati svojih predavanj. Ure, ki jih je presedel v predavalnicah, je porabljala za to, da sta delali s Sybilo izlete na svojo pest. A Krištof ni bil več ves pri stvari. Namestu profesorjeve oduhovljene učenjaške glave je vstajal pred njim Ellenin pogumni, čisti obraz. Sredi predavanja o nalezljivih boleznih je slišal njen zvonki glas in videl njen svetli smehljaj. Kako bi bil mogel paziti, ko ga ni misel nanjo niti za trenutek zapustila?
Nazadnje je Krištof našel izhod. Tako navdušeno ji je opisoval predavanja, da ga je iz radovednosti prosila, naj jo vtihotapi s seboj.
Zdaj je bil ves srečen. Tik zraven njega je sedela v veliki predavalnici, v eni izmed zadnjih, amfiteatralno se dvigajočih klopi. Z duhom po etru, ki je prihajal s sosednih klinik, se je mešal nežni vonj parfuma, ki jo je zmerom obdajal.
Poln skritega hrepenenja se je oziral vanjo. Vzdignila je bila glavo, da bi izza dveh dijakov, ki sta sedela spredaj, bolje videla predavatelja. Krištof je bil ves zamaknjen v prečudno čisto črto, ki je vodila od njenega čela po nosu nizdol do ust.
Ali je začutila njegov plašno koprneči pogled? Okrenila je glavo. Rahel, dobroten smehljaj ji je zaigral na obrazu.
»Pazite!« mu je šepnila. Krištof je zardel in se vneto zagledal v črno desko, kjer je profesor pravkar nekaj risal in razlagal.
Ellen je imela prav. Res je bilo treba paziti. Le tako silno težko je bilo, če si vedel, da sedi zraven tebe bitje, kakršna je bila Ellen Blackova.
»Kako se počuti vaša prijateljica Vida?« je vprašala Ellen, ko je šla po predavanju s Krištofom preko dvorišča.
»Hvala, nekoliko bolje. Zdaj ima strežnico, hvala bodi vaši dobroti.«
»A tako.« Ellen je razumela. Denar, ki ga je zaslužil, je porabljal za prijateljico. Toplo ga je pogledala.
»Ali ne bi bilo moči pri priliki obiskati vaše male tovarišice.«
»Ne vem, kaj bi rekel; vprašal bom.« Krištof je bil nekoliko v zadregi. Vedel je, da je Vida, odkar se je začela njena stiska, proti tujcem zelo plaha in odljudna. Obisk neskrbnega, bogatega dekleta iz krogov, ki so bili siromašnim ljudem zaprto nebo, ji je utegnil po nepotrebnem zagreniti dušo.
Ellen je videla njegovo obotavljanje. Čuvstvo, ki si ga ni mogla razložiti, jo je obšlo. Kakšna je neki bila ta prijateljica, da je Krištof žrtvoval zanjo svoje poslednje prihranke?
A že jo je postalo teh misli sram. Krištofov značaj je bil tako pošten in prozoren, da ga ni smela dolžiti nelepih čuvstev. Šele tu, v Beogradu, tem glasnem, hrumečem, delavnem mestu, je Ellen razločno čutila, kako preprosto in polno sreče utegne biti človeško življenje. Na Bledu sta bili narava in pokrajina jasni, čisti in nepokvarjeni, a ljudje, ki so stanovali v razkošnih hotelih, so ju bili napravili za kuliso svojega prerazgretega družabnega življenja.
Podobne misli so obhajale tudi Sybilo. V grozo svoje matere je bila iznenada stopila v neplačano službo pri nekem stavbenem podjetju. Zdaj je stala od jutra do poldne v beli halji nad risalno desko risala načrte, goltala v kratkih oddihih kruhke, ki jih je nosila s seboj, in popolnoma pozabljala, da je Sybil Ashbeyeva, hči nekajkratnega milijonarja Samuela Ashbeya iz Chicaga.
Mrs. Ashbeyeva, njena mati, je bila že davno naveličana Beograda. Trdila je, da ga je spoznala bolj, nego zasluži, in da bi bil čas nadaljevati »trip« po Evropi, češ, da se njene znanke že odpravljajo v London.
»Jaz ne pojdem s teboj,« je odločno rekla Sybil, ko jo je mati boječe vprašala, kaj misli — zakaj s hčerami, posebno če so odrasle, ne moreš biti nikoli dovolj oprezen. »Ostala bom v Beogradu, dokler ostane Ellen.«
13. POGLAVJE
[uredi]To, da ostane Ellen delj časa v Beogradu, je bilo že sklenjeno. Na kratkem snidenju s stricem Milanom je bila vse določila. Tudi njen oče je bil privolil, kakor vselej v vse, samo da je bila hči zadovoljna.
Novice, ki jih je prinašal stric Milan iz Ljubljane, tudi niso bile zelo vabljive. Stavka je bila sicer končana, a položaj tovaren je bil resnejši ko kdaj poprej. Tuja konkurenca je ponujala blago po takih nizkih cenah, da domača industrija skoraj ni mogla več tekmovati z njo, ako je hotela ostati zmožna življenja. Izidor se je odkrito upiral očetu, in konec njunega sodelovanja je bil samo še vprašanje časa. Teta Nina, ki ji je bilo v Ljubljani »na smrt« pusto, je že govorila o novem potovanju. Najrajši bi bila šla v Pariz. A Milan Črne je temu odločno nasprotoval, češ, da bi bilo neopravičljivo proti drugim ljudem. Kadar stotisoči rojakov ne vedo, odkod naj vzamejo sredstva za golo življenje, si tudi njegova žena ne sme privoščiti dragega potovanja. Prav nič prenapeto ni, če zahteva od nje, naj vendar že ostane nekaj tednov doma!
Skratka, razpoloženje pri Črnetovih ni bilo Bog si ga vedi kako skladno. Jela se vobče ni menila za vnanji svet. Še Vlasta Črnetova, ki ji je bila gospa Nina skrivaj nekaj namignila o Jeli in njenem razmerju do Benedettija, se spričo Jelinega obraza ni upala stresati svojih večnih pikrih opazk.
Milan Črne je pohvalil Ellenin sklep, ko mu je pri večerji v hotelu razložila svoje nadaljnje načrte za letošnjo jesen in zimo. Hotela se je vpisati na beograjski univerzi kot izredna slušateljica in se nastaniti s Sybilo v kaki ne predragi penziji, zakaj življenje po hotelih ji je bilo do grla presedlo. Mimo tega je pa stalo denarja, »da je bilo kar grdo«!
Ko je to rekla, Milan Črne ni mogel zatajiti dobrodušnega posmeha.
»Ali si mar tudi že odkrila svoj dar za varčevanje, Ellen? Tebi pa res ne bi bilo treba!«
Tedaj je Ellen prvikrat opisala stricu življenje Krištofa Vilharja in silno bedo revnih dijakov. Rekla je, da je zdaj, ko je spoznala te razmere, tudi njen lastni pogled na življenje popolnoma izpremenjen.
»Pazi, Ellen,« jo je posvaril Milan Črne, »da ne zatavaš v človekoljubno zanesenjaštvo. Pri tekih stvareh lahko človek razmeče več denarja, nego ga boš podedovala po očetu.«
Ellen je zmajala z glavo; ne, njeno čuvstvo je bilo preveč zdravo za take prenapetosti. Zadovoljevala se je s tem, da je pomagala v svoji neposredni okolici.
Milan Črne je z otožno ganjenostjo opazoval nečakinjo. Mislil je na njeno mater in na svojo ljubezen do nje. Ellen je bila v vsakem pogledu njena hči. Toda Milan Črne se je čutil zanjo odgovornega in je ni smel kar tako prepustiti sami sebi. Videti je bilo, da se svojega pravega razmerja do Krištofa Vilharja prav nič ne zaveda in niti ne sluti, da je hvaležnost seme, iz katere rada požene ljubezen.
»Ali bi ti bilo nevšečno, če bi si tega slavnega Krištofa Vilharja pri priliki bliže ogledal?« je drugi dan vprašal nečakinjo sredi razgovora, kakor da mu je po naključju prišlo na misel.
A Ellen je uganila njegov namen. »Prav nič nevšečno mi ne bi bilo,« se je nasmehnila. »Zakaj neki?«
»Tedaj ga lahko te dni povabiva semkaj,« je menil Milan Črne.
»Ne vem, ali bi sprejel vabilo, striček Milan. Zelo čuden je v teh rečeh. Ako zahtevaš od njega karkoli takega, da spada v okvir njegovega dogovora z nama, ti bo vsak trenutek na voljo, čeprav ob dveh po polnoči. Ali, mar meniš, da sem ga že kdaj pripravila, da bi se šel z nama zabavat? Nekoč sem mu ponudila, pa se je kar ujezil. Rekel je, da ni pravi človek za to. Da ni plesalec in gizdalin. Takšen je!«
V sijaju njenih oči je videl Milan Črne potrdilo svoje slutnje. Kaj bi neki rekel bratranec John, je pomislil sam pri sebi, če bi mu hči privedla siromašnega, neznanega in neznatnega dijaka medicine za zeta? Osebno so mu bili stanovski predsodki tuji, in slika, ki mu jo je bila podala nečakinja o značaju mladega človeka, ga je kazala v ugodni luči. Konec koncev je bil pa bratrancu vendarle odgovoren zanjo. Sklenil je, da si Vilharja najprej bliže ogleda, ne da bi Elleni kaj omenil o tem.
Nihče izmed Črnetovih ni vedel, da se je bil med tem Benedetti pripeljal v Beograd. Gaetano Muccich ga je sprejel v majhni penziji, kjer so stanovali sami tujci. Pozdravila se nista baš prisrčno.
Naloga, ki mu jo je bil dal Benedetti, ga ni zelo mikala. Vsa reč se mu je zdela dokaj brezupna.
»Staraš se, caro mio,« je posmehljivo dejal in jel razburjeno hoditi po sobi.
»In ti se šališ.« Benedettijev glas je bil še miren, toda v njegovih očeh se je hudobno svetlikalo.
Ali Muccich se ni dal več oplašiti kakor doslej. »Naveličal sem se delati zate. Iz vse te zadeve tako in tako nič ne bo. Videti je, da imaš smolo.«
Ti očitki niso bili popolnoma neupravičeni. Benedettijeva zvezda je zahajala. V široko zasnovano sleparijo z delnicami — šlo je za finansiranje radijevega rudnika v Albaniji — se ni bila ujela živa duša. Tepcev je bilo na svetu sicer dovolj, a ta zanka je bila vendarle prenerodno nastavljena.
V Benedettiju je vrelo. Še pred nekaj dnevi bi bil kratkomalo udaril nasprotnika v obraz — če bi se bil takrat že upal naviti take strune. Danes ga pa togota ni smela zapeljati; potreboval je njegovih uslug.
»Kupčija je dandanes težka reč,« je spravljivo odvrnil, »Tudi najbolj neumni so dobili tenek posluh in si trikrat premislijo, preden vtaknejo svoj denar v novo podjetje.«
Ne da bi poprosil dovoljenja, je vzel Mucchich iz prijateljevega zlatega toka cigareto in si jo počasi prižgal.
»Priznam, da je kupčijo, kakršne sva časih delala, dandanes težko spraviti pod streho. Celo bedaki so se izmodrili, ali ... je nadaljeval s povzdignjenim glasom, »vzlic vsemu ostane še vrsta ljudi, ki se ne bodo nikoli predrugačili. To so ženske. Odkar je živela njihova prababica Eva, so zmerom enake. Treba je le znati ravnati z njimi.«
Ob tem prikritem očitku je Benedetti srdito poskočil in ga hotel ostro zavrniti, a tovariš ga je prehitel.
»Kričanje nima smisla,« je mirno nadaljeval. »Na žalost ti ne morem prizanesti očitka, da se svoje bogate Američanke nisi lotil s prave strani. Že na Bledu bi se bil moral zaročiti z njo. A ti si hotel biti posebno prekanjen in nisi maral postaviti vsega na eno karto, ampak si rajši grel kar dve železi namah. Da, carissimo, kdo hoče ujeti zlato ribico, kakršna je Ellen Blackova, tisti se ne sme ozirati za postrvico Jelo.«
Udarec je bil zadel v živo. Benedetti se je živčno zdrznil.
»Zato moram zdaj ves božji dan tekati za Ellen Blackovo,« je neusmiljeno nadaljeval Mucchich, »in še bo konec najbrže tak, da bo zmagal v dirki beraški študent. — In to naj bodo kupčije!«
»Dovolj!« Benedetti je razburjen planil s stola in nevaren ogenj se mu je zabliskal v očeh. »Saj bomo videli, kdo bo zmagal. Kolnem se ti, da ne bo trajalo delj kakor teden dni, pa bo ta capin vedel, po čem so milijoni!«
Počasi se mu je posrečilo prepričati tovariša. Mucchich mu je nato z mirnejšim glasom povedal, kar je bil med tem izsledil in dognal.
Benedetti si je vse zapisal. »Zdaj lahko greš, mnogo opravkov me še čaka.« S temi besedami mu je odprl vrata. »Kadar te bom potreboval, ti že sporočim.«
Ellen Blackova ni slutila, da je Benedetti v Beogradu. Skrbno je pazil, da se ji ne bi prehitro pokazal. Zato je bil pa natanko poučen o njenem življenju. Gaetano Mucchich, ki se je nesumljivo pojavlial povsod, kamor so zahajali Ellen, Sybil in Krištof, mu je poročal o vsem. Zasnoval je bil čisto določen načrt, in Ellen in Sybil sta mu, nič hudega ne sluteč, sami napeljali vodo na mlin.
Tudi Vida je pri tem igrala vlogo. Ellen se je v mislih pogosteje ukvarjala z njo, nego bi bila hotela priznati. Krištof je bil videti zelo navezan nanjo. Kadar je bilo le količkaj prilike, je govoril o njej. Ves srečen je nekoč povedal, da se ji vrača zdravje.
Sybil je opazila, da je Ellen tisti trenutek utihnila; videti je bilo, kakor da bi se bila zaprla vase. Njen bistri pogled tudi ni prezrl, kako je Ellen hitro odložila majhno Vidino fotografijo, ki ji jo je Krištof pokazal.
»Ali vam ne ugaja, miss Black?« je prepaden vprašal Krištof. »Vida vam je namreč nekoliko podobna — se pravi —« je hlastno dodal, »čisto take lase ima kakor vi —«
Oči so mu nežno zasijale, ko je pogledal Elleno.
»Ali se ti ne zdi, da se nekam zelo ogreva za to Vido?« je Ellen vprašala prijateljico, ko sta bili zvečer sami.
Sybil se je hudomušno nasmehnila. »Najbrže zato, ker ti je podobna.«
»Morda pa zato, ker sem jaz njej podobna,« je rekla Ellen in hitro obrnila pogovor drugam.
Tudi Sybil ni več omenila tega, čeprav je na tihem premišljevala o stvari. Lijudje, ki ljubijo, so časih od sile čudni. Mar Ellen res ni videla, da je Krištof s plamenom gorel in je bil le preboječ, da bi ji to povedal?
Ellen je bila seveda ljubosumna na Vido, zavedala se je pa tega enako malo kakor svojih pravih čuvstev do Krištofa Vilharja.
Sybil je vse to jasno videla, odkar ji je bila Ellen v zaupljivem trenutku pripovedovala o Bledu in o Benedettiju.
»Malo je manjkalo, da se nisem zaljubila v tega Italijana.« In zamišljeno je dodala: »Kako malo ve prav za prav človek o svoji lastni notranjosti! Na Bledu je bil čas, ko sem videla v Benedettiju moža, ki bi ga res utegnila ljubiti. Šele v Beogradu sem spoznala, da je bil moj odhod s stricem Milanom za las podoben begu. Danes je vse to tako daleč za menoj. Človek mora vendarle zelo nadzorovati samega sebe.«
Hudomušni nasmeh je bil zdavnaj izginil s Sybilinega obraza. Tema izvrstnima človekoma je bilo treba pomagati; treba ju je bilo nekoliko poriniti, drugače sta bila res zmožna iti drug mimo drugega. Praktična Sybil Ashbeyeva nikakor ni bila prijateljica nepotrebnih težav. Po njenem mnenju je bil Krištof Vilhar, ta krasni, značajni človek, kakor ustvarjen za Elleno, in Ellen je bila kakor ustvarjena zanj. Razen tega jo je misel, kakšno razburjenje bo nastalo v tako imenovani »boljši« družbi, kadar se Ellen vrne s tem mladim, siromašnim možem, tako neznansko zabavala, da je sklenila že iz tega razloga zaigrati božjo previdnost.
V to je bilo pa treba, da prej ko mogoče obišče tisto Vido, ki je bila baje podobna Elleni — Vido, ki je bila Ellen skrivaj ljubosumna nanjo.
Pozno popoldne je bil v Silvinem in Vidinem skupnem stanovanju neznanski direndaj. Imeli sta namreč veliko pospravljanje. Navadno je obstajalo pospravljanje v tem, da sta vsako reč tako spretno prestavili, da je bil prah kar moči malo na očeh. A sčasoma so se ga bili nabrali tolikšni kupi, da sta se morali Silva in Vida, čeprav s težkim srcem, odločiti za veliko čiščenje.
Med tem se je v predsobju zdajci oglasil zvonec. Vida, prepričana, da more biti prišlec samo kak prijatelj, ki se ne bo spodtikal nad neredom, je stopila odpirat. Oblečena je bila čisto po svoje, tako, kakor se ji je zdelo pripravno za to umazano delo. Umetno zavezan turban iz rdeče rute ji je pokrival plave lase. Preko skromne pidžamice je imela višnjev kuhinjski predpasnik, ki so se mu predobro poznali sledovi obilne rabe.
Vsa začudena je Vida zastrmela v malo, drobno osebico, ki je stala na mračnem hodniku in takisto osuplo gledala Vidino nenavadno prikazen.
»Pardon,« — od samega začudenja je jela govoriti po angleško, »I am Sybil Ashbey«.
»Stopite bliže, prosim,« se je urno zbrala Vida, »po imenu vas že poznam. Krištof mi je veliko pripovedoval o vas. Seveda,« je dodala in spustila oči po svojem predpasniku, »oblečena nisem tako, kakor je navada za sprejemanje obiskov. Pospravljanje imava, miss Ashbey.«
V zadregi si je primahnila rdeči turban, in plavi lasje so se ji mahoma nalik grivi usuli okoli nežnega obraza.
»A, takšni ste,« je dejala Sybil, radovedno ogledujoč Vidin obraz in postavo. »Takšno sem si vas predstavljala — seveda,« je rekla smeje se, »ne baš v tej obleki. Drugače pa govori vaš prijatelj resnico. Ali smem zdaj noter?«
Vida se je nekoliko obotavljala. Očividno ji je bilo neprijetno spustiti mlado Američanko v tak nered. A Sybil je tako neskrbno kramljala in brbljala, kakor da bi bilo to najbolj samoumevna stvar na svetu.
»Oh!« je zdajci prestrašeno vzkliknila — malo je manjkalo, pa bi bila prevrnila pomivalno vedro, ki je stalo sredi hodnika.
Med tem je bila Vida odprla vrata v delavnico. Tu sta zagledali Silvo, ki je v podobni obleki kakor Vida vihtila metlo. Tako zaverovana je bila v svoji neumetniški posel, da ju ni slišala. Šele ko jo je Vida glasno poklicala po imenu, se je obrnila in skoraj prepadena zastrmela v Sybilo, ki je čez raznolike ovire pogumno stopala proti njej.
»Ali, Vida —« je trudoma spravila iz sebe.
»Kaj morem za to,« je skesano odvrnila Vida. »Miss Ashbey je stala pred vrati — saj veš, da nisem mogla —«
»Ne, pred vrati me res ni mogla pustiti.« Sybil je prostodušno podala Silvi roko.
»Tako umazana sem,« je rekla Silva in v zadregi pogledala na svoje roke, ki so kazale vidne sledove marljivosti.
»Ali delate to zmerom sami?« je sočutno vprašala Sybil in se v naslednjem trenutku ujezila na svoje neumno vprašanje. Lahko bi si bila mislila, da dekleti ne delata tega za zabavo!
»Morda vama smem pomagati?« je zato hitro vprašala, da bi popravila dojem svojih prvih besed.
»Nikar ne mislite, da ne znam,« je mirno nadaljevala, ko sta Silva in Vida preplašeni vzmahnili z rokami. »Kadar smo bili ob koncu tedna zunaj v ‚campu’ — naš ‚college’, veste — nam je bilo v največjo zabavo, da smo same opravljale vsa dela.«
»Ali, prosim vas!« Silvo je bilo strašno sram, a Sybil se ni prav nič menila za to.
»Kje imate kuhinjo,« je vprašala, »rada bi si po vrhu kaj oblekla.« In že je krenila proti sosednjim vratom.
»Prosim, samo v kuhinjo nikar!« Zdaj se je Silva res ustrašila. »Že pet dni nisva pomili.«
»Nič ne marajte,« je zaklicala Sybil iz kuhinje, »saj vem, da niste utegnili ...« Ostalo je utonilo v pljuskanju, in ko sta Silva in Vida pustili svoje delo in prišli pogledat, sta našli Sybilo z zavihanimi rokavi, s kuhinjsko brisačo namestu predpasnika, pri umivanju nakopičene posode.
Čez dve uri so bile kuhinja, sobica in delavnica tako imenitno pospravljene, da se je vse svetilo. Sybil je hodila okoli kakor kak general po bojišču, na katerem je dobil zmago. Tu je potegnila s prstom po polici, kjer so stali lonci in krožniki, tam je odpihnila še zadnji ostanek prahu.
»Seveda bi bilo moči napraviti še dosti lepše,« je rekla, »a mislim, da je za danes dela dovolj. Ali bi zdaj lahko dobila pri vas skodelico čaja? Neznansko sem se užejala.«
Vida je urno stopila h kuhinjski omari in se sklonila. Tisti mah jo je pograbil hud kašelj, ki je stresel vse njeno nežno telo. Sybilin deški obraz, ki je bil drugače tako vesel, se je mahoma zresnil.
Silva je vzela iz omare tri skodelice im jih postavila na podnos zraven sladkorja. »Mislim, da bi moralo biti nekje še nekaj keksov,« se je obrnila k Vidi.
»Prosim nikar, gospodična Silva, saj vidite, da sem privrženka vitke linije,« se je hitro pobranila Sybil in krenila za Sylvo v sosednjo sobo.
»Čujte,« je tam tiho dejala Silvi, »takole pa res ne gre! Kar jezna sem na Krištofa Viharja, da nama ni več povedal o vas. Brezpogojno mi morate dovoliti, da vam nekoliko pomagam.«
Siiva je temno zardela. »Miss Ashbey, doslej je šlo še vedno brez tuje pomoči. Najini prijatelji so sicer delili z nama vse, kar so imeli, a pri tem sva zmerom vedeli: tu pomaga drug drugemu.«
»Dovolite mi, da se tudi jaz prištejem k vašim prijateljem,« je poprosila Sybil. »Ali nisem prijateljica gospoda Ervila in Ellene? Ne smete mi šteti v zlo, da imam slučajno nekaj denarja. Vzlic temu zdaj vem, kako se godi drugim mladim ljudem, ki jih rojenice niso tako obsule s posvetnimi blagri.«
Silva je videla v Sybilinih očeh vročo pripravljenost. »Zase ne bi sprejela ničesar,« je zamrmrala, »ali — uboga Vida! — Njen obraz mi že davno ne ugaja, in kašelj jo muči, da je kar strašno. Zanjo bi bilo dobro, če bi se mogla oddahniti, kakor je treba. Krištof bo najbolje vedel, kaj je storiti.«
Po kratkem premisleku je Sybil ponudila: »Jutri vam pošljem ček. Prosim, rabite denar, kakor se vam zdi najbolj pametno. Želela bi samo nekaj: Krištof naj ne zve ničesar. Stvar ostane med nama. Ali mi obljubite?«
Silva je imela solze v očeh, ko je segla Sybili v roke.
»Pozor!« Sybil je položila prst na usta, in v naslednjem trenutku je vstopila Vida s kadečim se čajnikom.
Ko je Sybil vso reč dobro premislila, je sklenila, da ne pove prijateljici ničesar o svojem obisku pri dekletih. Ellen se je morala najprej jasno zavedeti svojih čuvstev do Krištofa Vilharja in šele nato spoznati Vido. Sybil je bila prepričana, da bo potem spoznala, kako prazno je bilo njeno ljubosumje. In tako je ostalo njeno prijateljstvo z mladima umetnicama do nadaljnjega njena skrivnost.
Sybil se je zdaj pogosto oglašala v kiparski delavnici. Najrajši je izbrala za svoj obisk tiste ure, ko je vedela, da Krištofa ne bo doma. Silva je bila po kratkem obotavljanju sprejela njeno pomoč za Vido. Misel, da pomaga lajšati to bedo, je navdajala Sybilo z veliko radostjo. Hotela je, da naj Vida ničesar ne zve o tem, in Silva je tudi tu našla izhod, s tem, da je pripovedovala prijateljici o velikih naročilih, na katera je dobila nekaj predujema. Tako se ni mogel nihče čuditi, da je bilo zdajci spet dovolj kuriva, da je stalo opoldne toplo kosilo na mizi in da je prišla vsak dan za dve uri postrežnica, ki jima je pospravila stanovanje.
Zdaj se Vidi življenje mahoma ni zdelo več tako težko. Šele zdaj je čutila, koliko moči ji je jemalo gospodinjsko delo, ki ga je morala opravljati mimo svojega poklica.
Krištof je z veseljem opažal, kako je upanje boljše bodočnosti podpiralo Vidino okrevanje. Njegovi navdušeni opisi so pripravljali Sybili veliko skrivnega veselja, med tem ko se Ellen ni mogla ubraniti lahne nejevolje.
Silva je molčala. Nihče ni slutil, da igra vlogo višje previdnosti. Hotela je, da bi prišla skrivnost šele tedaj na dan, ko bi bilo spet vse v pravem tiru.
V svojo žalost je morala Sybil kmalu spoznati, da bi bila odkritosrčnost boljša; zakaj nastopili so novi dogodki, ki so povzročili nepričakovan preobrat.
14. POGLAVJE
[uredi]V penzijo, kjer sta si bili Ellen in Sybil najeli tri sobe, se je bil priselil mlad Italijan. Že nekajkrat je bil vprašal lastnico, gospo Milosavljevičko, ali ima kako sobo, a tista, ki mu je ugajala, ni bila nikoli prazna. To pot je šlo vendar že vse po sreči. Francoski veletrgovec, ki je nekaj tednov stanoval v sobi zraven mladih Američank, je bil odpotoval. Tako je mogel mladi Italijan najeti izpraznjeno sobo za štiri tedne in se takoj vseliti vanjo.
Videti je bil miren in prijeten najemnik. Ko je prišel v hišo, je vprašal, kakšne sosede bo imel.
»Rad imam, da me nihče ne moti,« je rekel, »in upam, da ne stanuje zraven mene kdo, ki bi se ukvarjal z glasbo. V Jugoslaviji imam po tej plati slabe izkušnje: pri vas je vse polno ljudi, ki igrajo vsaj na gosli, če že ne na klavir.«
Gospa Milosavljevičeva ga je potolažila. Rekla mu je, da meji njegova soba ob dnevno sobo dveh mladih Američank, ki sta podnevi največkrat z doma, drugače pa tihi in prijetni sostanovalki. Novi najemnik je nezaupno pogledal zaklenjena vrata v dnevno sobo svojih sosed.
»Skozi takale vrata se vse sliši; ne maram jih.«
Tudi tu je bila pomoč lahka. Pred vrata so postavili omaro za obleko, in novi najemnik je bil zadovoljen.
Ellen in Sybil v penziji nista sklepali znanj. V veliko žalost mrs. Tornayeve, starikave, naličene Angležinje z nakodranimi lasmi, sta se upirali vsem prizadevanjem, da bi ju zapletla v kak daljši razgovor. Tudi pri skupnem obedu v penziji se ni bilo moči zbližati z njima, ker sta navadno rajši obedovali v mestu. Kadar sta ostali zvečer doma, sta si dali prinesti čaja in kak prigrizek v sobo. Razen nekega mladega človeka, ki je Angležinjo seveda silno zanimal, nista sprejemali nobenih obiskov.
Mrs. Tornayeva je bila v dno duše užaljena nad to nedostopnostjo mladih Američank, tem bolj, ker se je čutila kot najstarejša stanovalka poklicano, dognati zgodbo vsakega izmed gostov od zibelke do groba.
Novi stanovalec, gospod Monti, kakor se je predstavljal, je bil vse drugačen človek! Kolikorkrat jo je srečal, jo je pozdravil s posebno vljudnostjo in jo vprašal, kako se ji godi. Brez najmanjše nestrpnosti je poslušal njene tožbe o udnici, ki jo muči, in hvaležno sprejemal razne drobne marnje o sostanovalcih, ki mu jih je nosila na uho.
»Ne morem si kaj,« mu je nekoč zlovoljno rekla mrs. Tornay in njeni kodrci so kar zaplesali od nravstvenega ogorčenja, »po mojem mnenju je zelo nespodobno, da dve gospodični povabita mladega gospoda k sebi. Jaz ne bi storila tega za nič na svetu!«
Italijanova skromna pripomba, da sta pri takih obiskih vselej obe gospodični doma, ni mogla potolažiti njenega puritanskega ogorčenja, tako da se je nazadnje tudi gospod Monti izpreobrnil in ji pritrdil.
»Prav imate,« je rekel, »nespodobno je, kakorkoli človek pogleda.«
To je bilo voda na mlin mrs. Tornayeve. Kolikorkrat sta Ellen in Sybil od tistih dob naročili v svojo sobo večerjo za tri osebe, tolikokrat je Monti zanesljivo vedel, da prha Angležinja kakor splašena kura po hodniku in preži na »sumljive podrobnosti«, ki mu jih bo to vroče prinesla na uho.
A tudi brez pomoči mrs. Tornayeve je signor Monti lahko prisluškoval pri vratih v sosednjo sobo, od katerih je časih odmaknil omaro. Dosti važnega sicer ni ujel, zakaj Američanki sta s svojim gostom največkrat govorili o znanstvenih vprašanjih.
Bolj rodovitni so bili zanj tisti večeri, ko je bilo v sosednji sobi vse tiho. Tedaj sta bili gospodični v gledališču ali pri kakem predavanju, kakor mu je poročala vsevedna mrs. Tornayeva.
Slučaj je nanesel, da se je Monti nekega večera vrnil v penzijo baš v trenutku, ko je prišel tudi Krištof. Njegova radovednost se je takoj zdramila. Slišal je, kako je Krištof rekel sobarici, da prihaja po gospodični. Nato je začul Krištofovo kratko, odločno trkanje na vrata v sosednjo sobo, škripanje vrat in čez nekaj trenutkov spet prišlečev glas na hodniku.
»Gospodičen ni doma,« je rekel Krištof sobarici. »Sporočite jima, prosim, če bi morda telefonirali, da sem se na žalost zakasnil in pridem kar k predavanju.«
Monti je nekoliko odprl vrata in ravno še videl Krištofov sivi površnik, ko je izginil za vogalom. Italijanove oči so se zmagoslavno zabliskale.
Sybil ni bila z duhom kdo ve kako prisotna pri predavanju. Zelo upehano se je čutila; danes je bila prvič na »stavbi«. Plezanje po visokih lestvicah in podajanje težkih opek je bilo naporna reč. A vse to je spadalo k njenemu bodočemu poklicu, ki se je hotela pripraviti nanj, ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi. In po vsem tem je morala sedeti v trdi leseni klopi in poslušati suho predavanje!
Sybil se je sama pri sebi upirala. Vse, kar je profesor na katedru obširno predaval o brezposelnosti, je utegnilo biti prav lepo, če si gledal na svet izza zelene mize. »V resnici pa ti nazori nikakor ne rešujejo vprašanja,« je sklenila Sybil sama pri sebi, spominjaje se marsičesa, kar je bila videla na svoje oči.
Nazadnje ni več strpela. »Popiham jo,« je šepnila Elleni. »Ne dajta se motiti — Sibilica gre tutu.«
Časih je rada govorila s prijateljico v tistem neumnem otroškem jeziku, ki se ga je bila naučila v »campu«.
Čutila se je tako trudno, da je sedla v prvi taksi, ki ga je zagledala. Drugače to ni bilo njena navada: najrajši se je vozila z avtobusom ali cestno železnico, ker je bilo tu največ prilike za opazovanje ljudi.
Sybil je bila pravkar zaspala, ko je voz mahoma obstal pred penzijo. Čudno — zaspano si je pomela oči — ali ni gorela v njunih sobah luč? In okna so bila zaprta? Hišna Ljubica jih je bila gotovo pozabila odpreti.
Sybil je napela oči. Kakšna čudna svetloba je bila to? Ne svetloba lestenca ali namizne svetilke, ampak bolj kakor žarek, ki je zdaj pa zdaj šinil preko zaves. In mahoma je ta žarek izginil in se ni več pokazal.
Sybil je plačala in planila po stopnicah. Vrata so se neslišno odpirala in zapirala, vse ključavnice so bile dobro namazane. O, gospa Milosavljevička je gledala v svoji hiši na red!
»Pardon«, je v vidni zadregi zamrmral signor Monti. Ta mah je bil stopil iz dnevne sobe svojih ameriških sosed. »Ne zamerite, miss Ashbey — knjigo sem vam položil na mizo — o toskanskih gradovih; nedavno tega sva govorila o njih, in prepričan sem, da vas bodo zanimali.«
»Hvala lepa,« je hladno, skoraj nevljudno odvrnila Sybil. Nekaj na tem človeku jo je odbijalo. Morda vsiljivost, s katero se je rad vmešaval v njene kratke razgovore z gospo Milosavljevičko. Ali sta bila vobče kdaj govorila o toskanskih gradovih? Sybil se kar ni mogla spomniti. Pač, nedavno tega pet besed, ko je z Elleno in Krištofom odhajala v muzej.
Sybil je bila pretrudna, da bi si bila dolgo belila glavo. V njeni sobi je res ležala na mizi Montijeva knjiga. »Vsiljiv je da nikoli tega,« je pomislila sama pri sebi in sklenila, da mu jo prej ko mogoče vrne po sobarici, v bodoče bo pa rajši zaklepala svojo sobo. Misel, da bi utegnil v njeni odsotnosti tujec iztikati po njenih rečeh, ji je bila zoprna, že zato, ker redoljubje nikakor ni bilo njena največja čednost.
Nehote se je primerjala z Elleno. Pri tej je ležala vsaka stvar na svojem mestu, tako da ni bilo treba nikoli iskati in premetavati.
Seveda, danes — Sybil je sama pri sebi zadovoljno, skoraj škodoželjno zažvižgala — danes je bilo tudi pri Elleni težko govoriti o redu. Predal pisalne mize ni bil zaprt, in pri toaletni mizi je bilo nekaj predalcev izdrtih.
Kako ljubezen izprememi človeka, je nehote pomislila Sybil, preden je utonila v globoko, zasluženo spanje.
15. POGLAVJE
[uredi]Milan Črne je moral kar nepričakovano spet po opravkih v Beograd. Njegov čas je bil zelo pičlo odmerjen in skoraj ves razdan za razne seje. Zato vobče ni bil sporočil nečakinji, da pride. In še zaradi nečesa ne: pri tej priliki si je hotel bliže ogledati mladega dijaka Krištofa Vilharja. Popolnoma odveč se mu je zdelo, da bi Ellen kaj vedela o tem.
Mladi mož je bil očividno zavzel v njenem življenju trdno, nepremakljivo mesto. V pismih, ki mu jih je pisala Ellen v Ljubljano — naslavljala jih je v pisarno, zakaj njena sporočila niso bila namenjena ostali rodbini — je bral na sleherni strani vsaj po trikrat Krištofovo ime. Milanu Črnetu se je zdelo dolžnost, da se na svoje oči prepriča, kakšen je ta varovanec, ki ga nečakinja toli visoko ceni.
Pravkar je sedel v obednici svojega hotela, listal po zapisnici in ugibal, kako bi najlaže uvrstil »odkritje« Krištofa Vilharja med nadležne seje. Ko je tako zamišljeno strmel predse, je zdajci osupnil. Pa ne da bi bil gospod, ki je stopal proti njemu, tisti Benedetti z Bleda?
Tudi Benedetti je vidno osupnil, ko je zagledal generalnega ravnatelja. Nekam negotovo ga je pozdravil, nazadnje je pa vendarle pristopil k Milanu Črnetu.
»Dober dan, gospod Benedetti,« je rekel ta in iztegnil roko, »svet je pa res majhen. Odklej ste tu?«
»Pred nekaj dnevi sem prišel, gospod generalni ravnatelj.« Benedettijev odgovor je bil kar čudno malobeseden.
Milan Črne je začudeno pogledal Italijana. Kaj ga je neki težilo? V njegovem vedenju ni bilo opaziti nič tiste blejske svetovnjaške ljubeznivosti; ves, kolikor ga je bilo, je delal dokaj zmeden vtis.
A zdajci se je Benedetti odločil.
»Gospod generalni ravnatelj, ali bi imeli nekaj minut časa zame?«
»Če bo res samo nekaj minut, te srca rad. Čez pol ure moram biti namreč v ministrstvu. Zelo sem oddan, na žalost. Ali nočete prisesti?«
»Hvala.« Benedetti je neodločno obstal pri mizi. »Gre namreč za stvar, o kateri ni treba mnogih besed. Seveda, tukaj —« Obmolknil je, zakaj natakar je baš pospravljal z mize.
Milan Črne ga je začudeno pogledal. Vse to govorjenje se mu je zdelo nekam skrivnostno in slovesno. Vprašal se je, ali ga ne misli morda prositi na posodo, a to misel je takoj zavrnil. Na posodo prositi Benedettiju pač ni bilo treba.
»Če bi šla v kadilno sobo?« je dejal. »Ob tem času ni tam žive duše.«
Benedetti je molče krenil z njim v sosednji prostor.
»Zadeva je skrajno mučna,« je izpregovaril s pridušenim glasom, kakor hitro sta sedla, »in dolgo sem omahoval, ali naj vas nanjo opozorim ali ne. Doslej sem se zmerom obotavljal.«
»Nu, kar na dan z besedo.« Glas Milana Črneta je bil nestrpen. »Ne zamerite, a zakaj bi hodila okoli reči kakor mačka okoli vrele kaše? Kar mora biti, mora biti, kakor pri zobozdravniku.«
»Da, res mora biti, gospod Črne. Najino današnje nepričakovano srečanje se mi zdi pravi migljaj usode.«
»Mhm, veste, migljajev usode nič kaj ne cenim. Po navadi se skriva za njimi kaj neprijetnega.«
»Na žalost. Povejte mi, gospod generalni ravnatelj, ali niste na Bledu v hotelu ‚Spledidu’ opazili nekega mladega uslužbenca? Zdi se mi, da je bil sobni natakar v vašem nadstropju.«
»Ne, veste kaj, tega pa res ne zahtevajte od mene, da bi se menil vrhu vsega drugega še za sobne natakarje.« Milan Črne je odložil smotko, kar je bilo znamenje, da ga začenja stvar zanimati. Ali počakajte, zdaj se spominjam; velik, postaven fant je bil. Kaj je z njim?«
Benedetti se je sklonil proti njemu. »Ali vam je znano, da se vaša nečakinja gospodična Ellen Blackova tu v Beogradu vsak dan sestaja s tem človekom? In če vam je znano: ali to odobravate?«
Milanu Črnetu se je zazdelo, da je uganil sobesednikove prave nagibe. »A, tako mislite?« Pobral je smotko. Njegov pogled se je veselo uprl v Benedettija. »Ne vem sicer, zakaj se baš vi zanimate za to, dragi gospod Benedetti —« V resnici je to natanko vedel. Ljubosumje je narekovalo Italijanu njegov korak. Ellen je bila najbrže zaradi Krištofa Vilharja pustila Benedettija na cedilu; a to še ni bil zadosten razlog, da bi mu z mračnimi, skrivnostnimi namigi kvaril tek.
»Če dovolite, velecenjeni — da, znano mi je. Ali odobravam? Sami veste, da mladina našega časa malo mara za to, kaj mi pravimo. Toliko zaupanja smem pa vendar imeti do svoje nečakinje, da sama ve, kaj dela. Ali morda dvomite o tem?«
Benedetti se je odmerjeno priklonil. »Nikoli se ne bi upal kritikovati vašega mnenja ali ravnanja gospodične Blackove. Seveda časih je treba previdnosti, kadar se neizkušena mlada dekleta prelahkomiselno otresajo družabnih pomislekov.«
»Nikar mi ne govorite! Ali je bil mladi človek natakar ali trgovski pomočnik ali pomivač avtomobilov, mi je zelo vse eno. Če bi bil jaz dekle — hvala Bogu, da nisem — bi si izbral vrlega človeka, ki bi imel glavo in srce na pravem mestu. Ali ima mladi Vilhar te lastnosti, o tem se bom v najkrajšem času prepričal.«
»Torej še niste poiskali stika s tem Vilharjem?«
»Doslej še ne. Mislim pa, da storim to še danes. Samo nekaj naj vas vprašam, dragi Benedetti: zakaj je vam toliko do tega?«
Milan Črne je bil nehote ubral ostrejšo struno. Pazi, nikar ne pokaži, da si lastiš kake posebne pravice! — ta opomin je bilo razločno slišati iz njegovih besed.
Benedetti je to dobro razumel. Ali pečina, proti kateri je bil zaplul razgovor, se je popolnoma ujemala z njegovimi željami.
»Vaše vprašanje je upravičeno, gospod generalni ravnatelj,« je priznal. »Vem, da se vam moram zdeti zelo netenkočuten in vsiljiv. Toda prosim vas, nikar me napak ne umejte. Početje miss Brownove mi ni prav za prav nič mar. Vendar se pa čutim dolžnega, da vam zastran tega gospoda Vilharja v nekem pogledu odprem oči. Ne morem in ne smem si naložiti odgovornosti za to, da bi ostala vaša nečakinja v krempljih prekanjenega ženitvenega sleparja in tatu!«
Žile na širokem čelu Milana Črneta so se grozeče napele.
»Izvolite mi brez dolgih ovinkov kratko in jasno povedati, na kaj opirate svojo nezaslišano trditev; po vaših besedah morem le soditi, da gre za izredno težka in trdna dejstva.«
»Na žalost, da, gospod generalni ravnatelj. Ali vam je znano, da je tako imenovani natakar Krištof Vilhar zletel iz hotela, ker je ociganil nekega gosta pri drobižu?«
Tega Milan Črne seveda ni slutil. Da je bil natakar odslovljen, je sicer vedel, ni pa vedel, zakaj se je to zgodilo.
»Lahko si mislim, da ne,« je pritrdil Benedetti, »saj je šlo za notranjo zadevo hotelske uprave. Tudi jaz sem le po naključju zvedel to reč. Po pravici vam povem, da sem jo bil že pozabil in da mi jo je šele zdaj čuden dogodek obnovil v spominu. Neki rojak, obubožan trgovec, ki živi v hudih gmotnih stiskah, dobi od mene časih kako majhno podporo. Za to podporo, ki mu jo od srca rad dajem, se mi izkazuje hvaležnega s tem, da časih opravi kako pot namestu mene. Skratka, ta znanec ve, da se zanimam za črne demante. In nedavno tega mu je neki draguljar, ki ga pozna že izza prejšnjih kupčij, ponudil prstan s takim črnim demantom. Seveda sem neutegoma stopil k njemu. In kaj sem spoznal?«
Benedetti je zdajci premolknil. Očividno mu beseda ni šla z jezika.
»Nikar me ne natezajte.« Glas Milana Črneta je bil čudno hripav. »V kakšni zvezi more biti ta draguljar z mladim Vilharjem?«
»Na žalost vam ne morem prizanesti odgovora,« je z bolestnim glasom nadaljeval Italijan. »Torej, v prstanu, ki je bil na ponudbo, sem spoznal natančno podobo tistega prstana, ki ga je miss Black nosila na Bledu.«
»Kdo vam pravi,« je vzrojil Milan Črne, »da gre baš za prstan moje nečakinje? Gotovo je na svetu še nekaj takih draguljev. Sicer se ga pa zdaj natanko spominjam. Zelo lep je bil in Ellen mi je nekoč povedala, da ji ga je oče kupil pri znanem newyorškem draguljarju, tik preden je odplula v Evropo. A drugi očetje v Ameriki, ki imajo mnogo denarja, menda tudi kdaj kaj podarijo svojim hčeram.«
»To je gotovo resnica,« je priznal Benedetti, »a čudno je, da je draguljar kupil prstan od dijaka, ki mu je ime Krištof Vilhar.«
»Kaj pravite?« je z glasom hripavim od razburjenja vprašal Milan Črne. »Vilhar je prodal tisti prstan? Ali veste to z vso gotovostjo?«
Benedetti je skomignil z rameni. »Tako zanesljivo vem, da bolj skoraj ni moči. Videl sem vpisek v trgovski knjigi in si dal pokazati tudi izjavo mladega človeka, da je bil prstan do dne prodaje njegova last.«
»In kaj ste nato ukrenili?« Milan Črne je bil razburjen, da nikoli tega. Misel, da je Ellen, ki jo je bil vzljubil kakor rodno dete, nemara res oddala svoje srce sleparja, ga je neznosno bolela.
»Izprva ničesar,« je nadaljeval Benedetti. »To odkritje me je bilo samega sebe pretreslo, da nisem vedel, kaj naj storim. Za trenutek me je obšla misel, da utegne biti vsa reč samo nesrečno naključje: morda je bila miss Black prekoračila svoje dobroimetje v banki ali je pa imela v zvezi z mladim človekom kake večje stroške, ki ni hotela, da bi njen oče kaj zvedel o njih.«
»Tudi to bi bilo že dovolj hudo,« je težko dihaje rekel Milan Črne, »če bi moralo mlado dekle v položaju moje nečakinje ubirati taka kriva pota, da priskrbi drugemu človeku denarja ...«
»Ta misel se je zdela tudi meni nemogoča,« mu je segel Benedetti v besedo, »in se ni nikakor ujemala z vtisom, ki sem ga dobil o miss Blackovi na Bledu. Da bi se popolnoma prepričal, sem jel najprej poizvedovati o življenju tega dijaka. Pri tem sem dognal kaj zanimive reči. Med tem, ko je bil Vilhar v prijateljskem razmerju do miss Ellene, so ga spajale nežne vezi tudi z neko mlado fotografko. Njeno ime sem si zapisal. Več ko nenavadno je, da ta polaga z večjimi denarnimi sredstvi in si lahko privošči stvari, ki so v popolnem nesorazmerju z njenimi skromnimi dohodki. Popolno gotovost sem pa šele dobil, ko sem zvedel od svojega znanca, ki stanuje po naključju v isti penziji kakor miss Black in njena prijateljica, tole podrobnost: dan preden je miss Black pogrešila svoj prstan — to mu je vsa razburjena povedala, ko sta se slučajno srečala na hodniku — je Vilhar na sumljiv način delj časa sam iztikal po njuni sobi. Prišel je pozneje, nego je bilo dogovorjeno, in ni našel gospodičen več doma, ker se je bil baje zakasnil. Ali je bila ta zakasnitev res slučajna ali samo izgovor, da se je mogel nemoteno vtihotapiti v sobo miss Blackove — odločitev o tem prepustim vam, gospod generalni ravnatelj. Vsekako sem si pa štel v dolžnost, da vam toli važnih dejstev ne zamolčim.«
»Moja nečakinja torej še nič ne ve o teh dogodkih?«
»Prav ničesar ne, gospod generalni ravnatelj, in zelo bi vas prosil, da ji nikar ne omenite mojega imena, če je mogoče. Vam samemu sem pripravljen podati dokaz za svojo trditev. Ako me hočete spremiti k draguljarju, vam bo rade volje pokazal prstan in izjavo s podpisom tistega Vilharja. Misel, da naj bi stal pred očmi gospodične Blackove kot tisti, ki je sprožil kamen, mi je pa silno mučna. Ako ji more kdo prizanesljivo povedati vso neveselo reč, tedaj ste to gotovo vi, gospod generalni ravnatelj.«
Ta razodetja so padala na Milana Črneta kakor udarci s kijem. Mladostna prožnost, ki je drugače odlikovala njegove kretnje, je bila kakor izbrisana. Njegova roka je težko ležala na hrbtu naslanjača, ko je vstal.
»To ni prijetna naloga,« je zamrmral.
Benedetti je z izrazom vljudnega sočutja na obličju stopil ob njegovo stran. »Upam, da mi ne zamerite, gospod Črne,« je rekel z glasom polnim skrbi. »Bog ve, da bi bil najrajši molčal v vsej tej reči. A da bi miss Ellen —« Premolknil je in tiho nadaljeval: »Na tihem sem upal, da bo vaša nečakinja opazila moje češčenje in moja čuvstva do nje. Pa ni bilo usojeno. In s tem sem se sprijaznil. Da bi pa tak nevrednež ... Saj razumete, gospod Črne, v tem primeru nisem mogel molčati.«
»Seveda ste morali govoriti, gospod Bemedetti. Hvaležen sem vam za to. Oprostite mi mojo molčečnost, a vsa ta reč mi gre do živega. Uboga Ellen! In razen tega mi ždi doma še Jela in se kisa. Sam ne vem, kaj je z njo.«
Benedetti se je zdrznil, a Milan Črne tega ni opazil. Njegove misli so imele preveč opravka z Elleno.
»Nu da« — Milan Črne se je šiloma zbral — »gledal bom, da spravim Elleno nekako k pameti. Vaših uslug bom pa še potreboval, gospod Benedetti. Zadevo s prstanom je treba razjasniti do konca.«
16. POGLAVJE
[uredi]Razgovor z Benedettijem je bil spravil Milana Črneta ob vse duševno ravnotežje. Ves njegov spored, vse seje, obravnave in dogovori so morali stopiti v ozadje — najprej je hotel dobiti jasnost o tem!
Čuvstvo studa ga je obhajalo: tatvina, sleparstvo, lov na doto — kako daleč je bilo njemu do takih reči. Ali so bile sploh na svetu? Doslej bi bil Milan Črne najrajši proglasil zločine te vrste za izrodke prebujne domišljije, izmišljene od romanopiscev za stare ženske, da bi jih polivala kurja polt. V časopisih je prebiral samo trgovski del in politične novice, škandale, senzacije in pravde je vselej preskočil. In zdaj je bila njegova nečakinja zapletena v takšno istorijo!
Milan Črne se je najprej napotil v zasebni detektivski zavod, ki so mu ga bili priporočili v hotelu. Tenkočutnost, s katero so mu tam olajšali zadrego, ga je prijetno iznenadila. Vendar si je moral s tiho jezo priznati, da ni bil še nikoli v svojem življenju v taki zadregi kakor tu. Plavolas mlad človek, ki je bil videti zelo samozavesten, ga je poprosil za natančnejše podatke.
»Za zdaj nam izvolite povedati toliko, kolikor se vam zdi neogibno potreba, gospod generalni ravnatelj,« je rekel, da bi ga pomiril. »Naše poslovanje bo šlo samo do tiste meje, ki nam jo sami naznačite. Mi delamo v korist svojih naročnikov, ne pa tako kakor policija, ki mora zasledovati vsako reč do popolne razjasnitve.«
Milanu Črnetu je odleglo. Njegova želja je bila, da se dožene enakost podpisa na izjavi s podpisom Krištofa Vilharja.
Mladi plavolasec si je napravil nekaj stenografskih zapomb.
»In kje naj vas iščem, gospod generalni ravnatelj? V hotelu? Ali ostanete še toliko časa tu?«
»Izprva sem imel namen, da bi se drevi odpeljal. Vaše delo najbrže ne bo tako hitro opravljeno.«
»Do drevi bo ta zadeva popolnoma izvršena,« je smehljaje se zatrdil mladi človek.
Ko je plačal pri blagajni detektivske pisarne predujem, je Milan Črne odšel. Detektiv mu je poprej še svetoval, naj nečakinji za zdaj ničesar ne omeni. Človek nikoli ne ve, kako utegne tak dogodek vplivati na žensko. Prehitra poučitev bi mogla izpodbiti vse ukrepe, če bi miss Black iz zgolj čuvstvenih razlogov poizkusila ščititi tistega Krištofa Vilharja.
Milan Črne je mislil, da bo svoje trenutno razpoloženje najhitreje premagal, če se strmoglavi v delo. S tem namenom je odšel iz detektivske pisarne.
Uro po tem razgovoru je pozvonil pri gospe Vujadinovićevi plavolas mlad človek in povedal, da bi rad govoril z gospodom Vilharjem.
Gospodinja je odgovorila, da Krištofa Vilharja ni doma.
»Škoda, prinesel sem mu naročilo za neko delo. Ali bi mu mogel v njegovi sobi napisati pet vrstic?«
V Krištofovi sobi je prišlec najprej skrbno zaprl vrata; nato je jel natanko preiskovati vse predale. Njegovo neslišno ravnanje je pričalo o veliki izurjenosti v tem poslu. Sicer je bilo pa res, da mu Krištof ni bil prehudo otežil dela: ne pisalna miza ne omara nista bili zaklenjeni. Kaj naj bi bil pa skrival?
Tako je tujec hitro našel, kar je potreboval in je lahko po kratkem slovesu od gospodinje zapustil hišo.
Ob tistem času se je Milan Črne vračal v hotel. Seja državne zveze industrijcev je bila za njim; vabilo ostalih udeležencev na majhno skupno okrepčilo je bil odbil. Hotel je biti v hotelu, da bi ga našla detektivska pisarna doma. Sam pri sebi je sicer dvomil, ali bodo mogli izpolniti obljubo, da mu do večera pošljejo zaželene podatke. A komaj je bil v svoji sobi, je hišni telefon že zazvonil.
»V veži čaka neki gospod, ki bi rad v nujni zadevi govoril z gospodom generalnim ravnateljem,« je javila gospodična.
»Nu, ali ste kaj dosegli?« je vprašal spodaj v veži plavolasega mladega človeka, ko sta se kratko pozdravila.
»Da, gospod generalni ravnatelj. Tu je pismo s podpisom gospoda, ki ste želeli, naj ga opazujemo. Pravkar sem telefoniral draguljarju. Ako se potrudite k njemu, lahko primerjata pisavi.«
Kaj človek vse spozna, je sam pri sebi dejal Milan Črne, ko se je uro po tem poslovil od detektiva. Nikoli v svojem življenju si ne bi bil mislil, da bo imel kdaj take opravke!
Njegov spremljevalec je bil videti pri draguljarju dobro znan. Komaj je izpregovorii z lastnikom trgovine nekaj besed, je eden izmed uslužbencev že prinesel majhno zaklopnico in veliko poslovno knjigo. Prstan je bil res tisti, ki ga je nosila Ellen. Milan Črne ga je spoznal na prvi pogled.
In ko je videl, da je pisava na izjavi ista kakor v pismu, ga je minil poslednji dvom.
»Ali smem še s čim postreči?« je vljudno vprašal lastnik.
Milan Črne se je zahvalil. Videl je bil dovolj! — Zdaj ga je čakala najtežja naloga: ta, da reši Elleno iz sleparjevih krempljev. Ni si mogel odpustiti, da se je doslej tako malo menil zanjo in si ni že prej ogledal tega Krištofa Vilharja, ki je bil dotorej omrežil nepokvarjeno srce njegove nečakinje.
A za kesanje je bilo zdaj prepozno. Zdaj je bilo treba prej ko mogoče spraviti Ellen iz Beograda; potem, si je mislil Milan Črne, pojde vse laže izpod rok.
Njegov načrt je bil zasnovan. Ne da bi se bil sporazumel z Elleno, se je Milan Črne še tisti večer odpeljal v Ljubljano.
Na postaji je imel še kratek razgovor z Benedettijem. Povedal mu je kaj je dognal, in mu razodel svoje nadaljnje namere.
»Izvrstno,« mu je pritrdil Benedetti, »čeprav se ne morem ubraniti nekih pomislekov. Recimo, da mladi človek po kakem naključju zve, da ste mu na sledi ... ali ne bo potem izkušal miss Blackove še v zadnjih trenutkih tako omrežiti, da mu bo popolnoma zaupala? Ne zamerite mi odkritosti, gospod generalni ravnatelj, a ženske so pogosto nepreračunljive, kadar gre za njihova čuvstva.«
»Vaši pomisleki so upravičeni, in zato hočem Elleno najprej poklicati v Ljubljano, da jo hitro odtegnem vplivu tega človeka. Zelo bi mi ustregli, gospod Benedetti, če bi jutri obiskali mojo nečakinjo in njeno prijateljico in na nesumljiv način nekoliko popazili na gospodični, dokler ne odpotujeta. Silno nerad bi dal Elleno opazovati po detektivu; vaša oseba mi je pa porok, da ne preti dekletoma nobena neposredna nevarnost.«
»Hvala vam za zaupanje,« je z ganjenim glasom odvrnil Benedetti; »bodite prepričani, da bom varoval gospodično Blackovo z vsemi močmi.«
»Prosim, bodite tako dobri. Rad imam to dekletce, neizmerno rad,« je tiho rekel Milan Črne.
Takoj po svojem prihodu v Ljubljano je Milan Črne poslal Elleni tole brzojavko:
»Tvoja navzočnost v Ljubljani nujno zaželena. Brzojavi, prosim, kdaj moreš priti. Stric Milan.«
Ellen je pravkar držala brzojavko v roki, ko so jo poklicali na telefon. Benedetti je želel govoriti z njo.
»Klanjam se, miss Black, hotel sem se oglasiti, ko toliko časa nisem ničesar slišal o vas. Ali dovolite, da vas danes dopoldne obiščem?«
Ko je Ellen začula ta glas, jo je za trenutek izpreletel droben, brezmiseln trepet. Ali je bil čas, ko ji je ob tem glasu srce hitreje utripalo, res še tako blizu? — A že se je spet obrzdala. Blejske sanje so bile minule, in prav je bilo tako.
»Hvala lepa, da ste me poklicali, gospod Benedetti. Na žalost je prilika slaba. Odpotovati moram za dva dni. — K stricu, v Ljubljano. — Ne vem, menda kaj poslovnega. — Popolnoma nepričakovano. Pravkar sem dobila brzojavko. — Ne morem si misliti, kaj bi bilo. — Seveda; če on želi, je treba.«
»Škoda, to je res nevšečno naključje.« Njegov glas je bil razočaran. »Ali ne bi mogel vsaj za trenutek stopiti do vas? Govorim namreč iz neposredne bližine; sem tik zraven vaše penzije.«
Čez dvajset minut je prišel Benedetti s šopkom krasnih nageljnov. Moral je nekoliko počakati v dnevni sobi, zakaj Ellen je še pospravljala kovčege, med tem ko je bila Sybil že z doma.
Benedetti je kar ostrmel, ko je spet zagledal Elleno. Zdelo se mu je, da je postala tisočkrat lepša; svit njenih oči je bil globlji, vse njeno bitje nekam jasnejše in toplejše. Priznati si je moral, da bi težko našel na svetu popolnejšo lepoto. Takšen je mogel biti samo človek, ki je bil v svoji duši popolnoma srečen. Benedetti je takoj začutil, da tistega skrivnega fluida, ki ju je nekdaj družil, ni več. Vsa negotovost, vse tisto tajno in neizgovorjeno, kar ju je spajalo na Bledu, je bilo izginilo.
Notranje svobodna, dozorela ženska mu je stopila naproti. Vpliv, ki ga je imel nanjo še na Bledu, je bil skopnel brez sledu. Dobro, da se ni preveč zanašal nanj!
»Hvala vam za vaš obisk.« Ellen mu je prijazno podala roko. »Zdaj me lahko spremite na postajo. Moja prijateljica Sybil Ashbeyeva, s katero tukaj stanujem, je že odšla z doma. Na žalost ne morem več govoriti ne z njo ne s svojimi ostalimi znanci.«
»Morda vam lahko pomagam, miss Black. Ali naj miss Sybil ali komu drugemu kaj sporočim?«
»Zelo ste ljubeznivi, gospod Benedetti, a to lahko sama opravim. Toliko časa mi še ostane, da utegnem napisati prijateljici nekaj vrstic. Razen nje moram tudi obvestiti nekega mladega prijatelja. Prosim, potrpite trenutek, da mu napišem pet vrstic.«
Benedetti je potrpežljivo čakal. Njeno pero je begalo po rumenkastem papirju. V kratkih besedah je sporočila Krištofu Vilharju vzrok svojega nenadnega odhoda in končala pismo z besedami:
»... upam, da bom najkasneje čez tri dni spet v Beogradu. Prisrčno Vas pozdravlja Ellen B.«
Ellen je vrgla pismo v nabiralnik pred hišo, preden je stopila v taksi, ki ga je bil poklical Benedetti.
Ko sta sedela drug zraven drugega in se peljala na postajo — voz je bil poln nežnega parfuma, ki ga je uporabljala Ellen — se je Benedetti živo spominjal blejskih časov. Od tistih dob ni bila Ellen nikoli več tako blizu njega. Če se je le malce zganil, se mu je že zdelo, da čuti njeno telo skozi obleko. Spomini na ure, ko sta se drug ob drugem zibala po plesni godbi, so ga obhajali z nepremagljivo močjo. Gnalo ga je, da bi obnovil čar, ki mu je bila Ellen takrat malone že zapadla.
»Iskreno mi je žal, miss Black, da prav zdaj odpotujete. Ali veste, da sem samo zaradi vas prišel v Beograd?« Zganila se je, kakor da bi hotela reči: nikar! — »Prosim, ne recite ničesar,« je hitro nadaljeval, »saj sem že miren. A enkrat vam vendarle moram povedati, kako me je zabolel tisti vaš prenagljeni odhod.«
»Nikar ne nadaljujte, gospod Benedetti,« je z rotečim, zasoplim glasom odgovorila Ellen in se nekoliko odmaknila od njega. Ali naj se igra, kateri je bila pravkar ušla, iznova prične? Ellen tega ni hotela. Kakor v obrambo ji je vstal pred duhom Krištofov trpki, jasni obraz.
»Saj že molčim,« je kakor iz dalje začula Benedettijev ponižni odgovor. »Vzlic temu pa vedite: nikoli v svojem življenju nisem nobene ženske tako vroče ljubil kakor vas. Čakal bom; morda se kdaj še spomnite moje snubitve.« To rekši ji je poljubil roko.
Avtomobil se je ustavil pred vhodom postaje. Ellen se je kar oddahnila ob misli, da ji zdaj ni več treba odgovoriti.
Hitro se je zbrala. Benedetti se ji je po eni plati smilil; a konec koncev ni bil tiste vrste človek, da bi šel zaradi nesrečne ljubezni po zlu. To se ne bi bilo ujemalo z vsem njegovim bitjem in značajem.
In tako je bil njen obraz, ko se je poslovila od spremljevalca, prijazen in veder kakor zmerom.
»Torej, gospod Benedetti, do skorajšnjega svidenja. Kmalu se vrnem, in potem lahko dohitimo, kar je zamujenega.«
17. POGLAVJE
[uredi]Drugi dan v Ljubljani, ko so sedeli Črnetovi pri obedu, je Ellen med razgovorom dejala:
»Ali veste, koga sem srečala v Beogradu? — Benedettija.«
Jela se je zdrznila, Ellen je pa nadajevala nič hudega ne sluteč:
»Že nekaj dni je tam; hotel se je sestati z menoj. A prav tedaj je prišla tvoja brzojavka, stric Milan, tako da me je mogel samo še spremiti na postajo. Upa, da se kmalu vrnem.«
Jelin obraz je odrevenel in le trudoma se je premagala. Šele pred dvema dnevoma je bila dobila od Benedettija pismo iz Pariza. V tem pismu ji je odgovarjal na njeno vprašanje, kdaj vendar že pride v Ljubljano, s sklicevanjem na nujne opravke, ki ga utegnejo še nekaj časa zadržati v Parizu. Kako je mogel biti zdaj mahoma v Beogradu?
Na jeziku jo je peklo, da bi podrobneje izprašala Elleno, kaj je z Italijanom. A s tem bi se bila izdala. Tako negotova je bila postala v vsem, kar je zadevalo Benedettija in njeno nadaljnje življenje. V samoti, ločeni od dragega, se ji je zdela bodočnost od dne do dne bolj meglena.
»Nu,« je menil Milan Črne, »gotovo se boš lahko kmalu vrnila v Beograd. A najprej bi rad govoril s teboj o tem in onem. Ali smo končali?« Ozrl se je po mizi. »Prav, dober tek, gospoda. Prosim, Ellen, pojdi z menoj v mojo delovno sobo.«
»Nu, stric Milan, kaj je?« je vprašala Ellen, ko je v stričevi sobi zložno sedla v naslanjač. »Nekam zaskrbljen si videti. Ali kani papa spet kako veliko transakcijo z mojimi delnicami? Ta dobri papa! Sama ne vem, čemu mi bo toliko denarja. Šele zdaj sem spoznala, kako malo denarja potrebuje človek zase. Imeti mnogo denarja je prav za prav samo tedaj lepo, če moreš z njim pomagati drugim, ki so v stiski.«
Milan Črne se je oddahnil. Ellen mu je bila tako rekoč sama položila besedo na jezik.
»Rad priznam, dekletce, da je to zelo lepa uporaba za bogastvo. Nevarnost je le v tem, da tisti, kdor je odrastel v takih srečnih razmerah kakor ti, premalo pozna resnično življenje in dostikrat ne more presoditi, ali izkazuje svoje dobrote ljudem, ki jih zaslužijo ali ne.«
»Kako naj to razumem, stric Milan? Ali so to splošne opazke, ali meriš na kaj določnega?«
Milan Črne je nečakinjo ljubeče pogledal. »Ellen, saj si hrabro dekle, kaj ne da? S teboj lahko govorim tako, kakor z drugimi ženskami ni moči govoriti. Vem, da imaš glavo in srce na pravem kraju. Poslušaj me: ali si kdaj natančneje poizvedela, kdo in kaj je tvoj varovanec Krištof Vilhar?«
Ellen je zardela.
»Saj ni moj varovanec, striček. Opravljal je še delo za naju dve, za Sybilo in zame, in je dobil za to plačilo. Odklej si mnenja, da ni prav, če človek plačuje pošteno delo?«
»Počasi, Ellen, počasi! S čuvstvi in vročeglasnostjo sa ne moreva dosti pomagati. Na žalost ti moram priznati veliko bol.«
Ellen si je pritisnila roko na burno utripajoče srce. »Govori, stric Milan. Slaba novica me zlepa ne podere. Kaj je s Krištofom?«
Tedaj je jel Milan Črne govoriti. Pričel je s čudnimi okolnostmi, ob katerih so bili na Bledu odslovili natakarja Krištofa Vilharja iz »Splendida«. Nato je omenili prstan s črnim demantom, njegovo izginjanje in pojavljenje pri draguljarju, ter naštel sumljive podrobnosti: fotografko Vido, ki je bila nenadoma dobila od Krištofa večja denarna sredstva, in izjavo z njegovim podpisom, ki je bil nedvomno pravi.
Svoje pripovedovanje je prekinjal z majhnimi presledki, med katerimi se je skrbeče oziral na Elleno. A ta je negibno sedela v svojem naslanjaču. Samo roko si je pritiskala na srce in s tihim glasom prigovarjala:
»Dalje, striček, dalje, vse hočem vedeti!«
Tako je Milan Črne izpripovedoval nečakinji vse, kar je bil zvedel: korenita operacija je bila boljša od počasnega krvavljenja.
V Elleninem obrazu ni bilo niti kapljiice krvi; le njene nenaravno široko odprte oči so se svetile z novim, jeklenim bleskom.
»Odkod veš to, stric Milan?«
»Tega ti za zdaj rajši ne bi izdal. Le toliko naj pripomnim, da sam ne bi bil verjel, če bi ne bil imel nezmotnih dokazov.«
»Ali si prstan videl?« Njen glas je bil kakor dih.
»Da, videl sem ga,« je z nenaravno trdim glasom odvrnil Milan Črne, »prodanega, pri draguljarju. Nadalje sem videl tudi podpis, s katerim Krištof Vilhar potrjuje, da je bil prstan v trenutku prodaje njegova last. — Če bi bil vsaj malce bolj prekanjen,« je srdito nadaljeval, »— a ne, tako trdno se je zanesel, da se mu ne more nič zgoditi, da se je celo drznil nastopiti s svojim pravim imenom. — Nikar si tako k srcu ne ženi,« je dodal z nehote pritajenim glasom in vzel njeno oledenelo desnioo v svoje krepke moške roke, »marsikatero dekle, ki je bogato in neizkušeno, je že zadela podobna usoda. Srečno se štej, da sem ti za časa odprl oči.«
Toliko da se mu ni srce raztrgalo ob pogledu na Ellen, kako se je trudila, da bi pokazala nasmehnjen obraz.
»Morda je res sreča zame,« je tiho dejala. Nato je vstala.
»Kam, Ellen?« Njegovo vprašanje je bilo polno tesnobe, nežnost in bolečine.
»Sama hočem biti, striček, samo malce sama.« Glas se ji je trgal in usihal nekje v grlu. »Pusti me, prosim te. Jutri zjutraj se pomeniva več.«
Usta so ji drhtela, a v očeh je bil še vedno tisti srepi blesk. Milan Črne je bil nekoč že videl tak zmrzel blesk, v očeh svoje mladostne ljubljenke Dore, Ellenine matere, ko je po prvem letu svojega zakona z Johnom Blackom prišla iz Amerike v staro domovino. Prav tako so gledale Dorine oči, in Milanu Črnetu je tudi takrat od žalosti zastajalo srce. Po tistih očeh je bil spoznal, da Ellenina mati v svojem zakonu ni našla sreče.
To, da je zdaj videl v hčerinih očeh isti izraz, ga je neizrekljivo bolelo. A Milan Črne ni niti z besedico branil nečakinji, ko je odšla. Vedel je, da je pravi otrok svoje matere. In tudi sam je imel tak značaj. Vsi Črneti so bili trde, neupogljive nature. Pri njih ni bilo nikoli kompromisov, nikoli zabrisavanja, pomilovanja in sočutnih laži. Zanje je bila v nesreči samo ena pot: prenesti in premagati.
Spalnica Milana Črneta je bila v srednjem pročelju prvega nadstropja njegove vile. Baš toliko da je skozi okno videl na stransko krilo, kjer so bila Ellenina okna. Tudi tam je še opolnoči gorela luč. In ko je Milan Črne proti jutru utrnil žarnico ob svoji postelji, je svetloba iz njenega okna še vedno sevala v hladno septembrsko noč.
Milan Črne je bil nekajkrat prijel za kljuko; gnalo ga je, da bi šel k njej, jo vzel v naročje kakor oče rodnega otroka in jo molče pobožal po plavih laseh.
A vsakikrat je vzdihnil in umaknil roko. Kakšno tolažbo bi mogel dati mlademu dekletu, ki mora dobojevati svoj prvi težki boj z zavratnostjo in nizkoto sveta? Besede ne bi tu nič zalegle. »Kako malo morejo ljudje pomagati drug drugemu v stiski in kako sam je sleherni človek, kadar se zgrneta na njegovo življenje skrb in gorje!« je mislil Milan Črne sam pri sebi.
Kakor Milan Črne, tako se tudi Ellen ni mogla umiriti. Uro za uro je hodila po svoji sobi sem ter tja, od postelje do omare in spet nazaj, od omare do postelje. Vsa čuvstva so bila zamrla v njej, nič drugega je ni bilo več kakor sram in stud. Zdaj pa zdaj je obupno vzdignila roke in se prijela za glavo.
Razočaranje, ki ji ga je bil prinesel današnji dan, je bilo preveliko. Še davi je mislila, da je vendar že našla človeka, ki jo ljubi zaradi nje same, ne zaradi denarja. Mislila je, da sme temu človeku zaupati z vso vdanostjo svoje duše in zdaj je bilo vse zgolj prevara in laž. Šele v tem trenutku se je popolnoma zavedala, kaj jo je družilo s Krištofom Vilharjem. Vse njeno življenje in mišljenje ga je bilo polno, z njegovimi očmi je zrla na svet.
Kako odkritosrčno in pošteno, čisto in jasno se je čutila v teh blaženih, krasnih tednih, ki jih je bila prebila v Beogradu! Bili so pomlad njene ljubezni, in kakor v sanjah je čakala, kaj ji prinese poletje.
In zdaj je bilo vsega konec, vere in upanja, jasnosti in sreče. Kamorkoli se je ozrla, povsod je videla samo blato in razvaline.
Saj ni bilo mogoče! Njeno srce se je spet in spet obupno upiralo takemu spoznanju. Ali razum je postavljal vse take upe na laž. Da, če bi ji bil to povedal kdo drug, bi se mu bila najbrže v obraz zasmejala. O besedah strica Milana, ki je bil v njenih očeh najprevidnejši, najpravičnejši in najdobrotnejši človek na svetu, se ni upala dvomiti. Da, če bi bila zdajle v Beogradu, pri tej priči bi poklicala Krištofa na odgovor!
Ob tej misli ji je planila žehteča rdečica v obraz. Ne, tega vendarle ne bi storila! Da bi še enkrat stala pred njim in še enkrat zrla v ta jasni, trpki obraz — za nič na svetu mu ne bi mogla zabrusiti take obtožbe.
Premišljevala je. Kaj naj bi mu tudi rekla? Z vsako besedo bi se samo ponižala. Niti misliti ni bilo na; to, da bi ga še kdaj videla in še kdaj govorila ž njim.
Po tem takem je bilo treba napraviti med včerajšnjim in sedanjim življenjem črto.
A kako bi najlaže premagala ljubezen, ki jo je še vedno vlekla h Krištofu? — Benedetti! — taka je bila njena prva misel. Da, saj ima Benedettija, ki jo ljubi. Nedavno tega se je tudi sama še zanimala zanj in čutila v sebi nekaj, kar jo je vabilo k njemu. Seveda se ta nagib nikakor ni mogel primerjati s čuvstvi, ki so jo še zdaj, v uri nepreklicne ločitve, navdajala do Krištofa Vilharja.
Benedettijeva ljubezen naj ji pomaga preboleti razočaranje in naj ji bo usmiljeno mamilo, da se prehitro ne zave — vsaj toliko časa ne, dokler ji obraz Krištofa Vilharja ne obledi v spominu.
Ako dá Benedettiju svojo besedo, tedaj je ločitev med njo in Krištofom Vilharjem izvršena. Naj Krištof misli, da se je igrala z njim in ga imela za norca, kakor on njo! Potem ne bosta mogla drug drugemu ničesar očitati. In dasi bo v njeni duši slej ko prej tlela bol, ji vsaj navzven ne bo treba igrati sramotne vloge prevarjenega dekleta.
Ko je prišla Ellen v svojih mislih do tod, je zdajci nehala hoditi po sobi. Iz velikega kristalnega zrcala jo je gledal njen obraz: tuj obraz s trdimi, spačenimi črtami.
Nato je sedla in napisala dve pismi, enega Benedettiju, drugega svoji prijateljici Sybili.
Izprva ni mogla najti pravih besed; a s stisnjenimi zobmi se je posilila in pisala dalje, dokler niso jele črke dreviti po papirju, kakor da bi same bežale pred seboj.
18. POGLAVJE
[uredi]Sirena v Črnetovih tovarnah je tulé oznanjala jutranji posad. Šele tedaj se je Ellen slekla in utrnila luč. Komaj je ležala v postelji, se je že pogreznila v globoko, mrtvo spanje, ki jo je za nekaj časa rešilo vseh mučnih misli.
Še ena v Črnetovi hiši se tisto noč ni mogla umiriti: Jela. Novica o srečanju z Benedettijem, ki jo je bila Ellen, nič hudega ne sluteč, povedala pri večerji, jo je strašno razburjala. Samo misel, da je vsaka zveza med Benedettijem in Elleno tako in tako pretrgana, ji je bila doslej nekakšna opora sredi dvomov njene tesnobno koprneče ljubezni. In zdaj je morala po naključju zvedeti, da biva knez skrivaj v Beogradu in tam celo čaka Ellenine vrnitve!!!
To srečanje je bilo treba za vsako ceno preprečiti. Ali naj razodene Elleni svoje razmerje do Benedettija? Če ji pove, da sta skrivaj zaročena, mora Ellen vendar izpregledati. Očividno ni čutila Ellen do Italijana ničesar globljega, drugače ne bi bila mogla tako ravnodušno govoriti o svojem srečanju z njim. Če bi Jela priznala Elleni, da odloča izpolnitev te ljubezni o njenem življenju, bi se Ellen gotovo pokazala velikodušno in bi se ognila novega snidenja z Benedettijem.
Proti svoji navadi je Jela drugo jutro zgodaj vstala. Morala je priti z Elleno do odločitve in izkušati govoriti z njo, preden se vsa rodbina snide pri skupnem zajtrku. V sestričnini sobi so bile, kakor je prepričal Jelo pogled skozi okno, zavese še spuščene. Ellen je torej še spala. Na svoje rahlo trkanje Jela ni dobila odgovora, in ko je previdno pritisnila na kljuko, je spoznala, da so vrata od znotraj zaklenjena.
Vsa potrta je hotela Jela oditi v zajtrkovalno sobo, ko ji je obstal pogled na dveh pismih, ki sta ležali na mizici v oknjaku; na obeh je spoznala Ellenino roko. Vsi domači so polagali semkaj pisma, ki so jih bili spisali ob pozni uri, da jih je sluga zjutraj vzel in odnesel na pošto.
Jela je v svoji nezaupnosti prebrala naslova. Prvo pismo je bilo namenjeno Sybili Ashbeyevi, drugo pa — Jela je prebledela kakor smrt — Benedettiju.
Tak tako daleč sta bila že prišla! Dan po tem, ko je bila govorila z njim, mu je že pisala. Poudarjena ravnodušnost, s katero je Ellen pripovedovala o svojem srečanju z Benedettijem, je bila pretvara!
Ko je stopil sluga s poštno listnico iz gospodarjeve delovne sobe, je našel na vogalni mizici samo pismo za Sybilo Ashbeyevo in ga je seveda položil k ostali pošti.
Jela je bila med tem od znotraj zapahnila vrata svoje sobe. Na mizi pred njo je ležalo odprto pismo. Ko je prebrala vrstice,
»Dragi gospod Benedetti!
Med vožnjo na postajo ste mi nekaj priznali. Ako naj to priznanje Vaših čuvstev do mene pomeni snubitev, Vam s tem naznanjam, da sprejmem Vašo ponudbo. Veselilo me bo, če se kmalu vidiva. Vaša Ellen Black«
je ugasnil njen poslednji up.
Z otrplim smehljajem je zrla Jela Dobranova na odločno pisavo, ki je pomenila potrdilo njene nesreče. Dolgo časa je negibno sedela na svojem stolu.
Nato je vstala; a v njenih gibih, ko je vzela usodno pismo ter ga zložila in spravila v torbico, je bilo nekaj čudno lutkastega. Odklenila je pisalno mizo in vzela iz nje skrinjico za denar; ne da bi štela, je stlačila v torbico nekaj bankovcev in segla nato še globlje v ozadje predala.
Trenutek po tem je ni bilo več v sobi. Vrata je zaklenila in položila ključ v torbico k ostalim rečem.
Navadno ni mogel nihče zapustiti hiše Milana Črneta, ne da bi ga bil opazil kdo izmed služinčadi. Le-te je bilo mnogo, zakaj gospa Nina je v Milanovo pritajeno nejevoljo menila, da je hiša tem imenitnejša, čim več ljudi ima v službi. Jela pa ni hotela, da bi jo opazili, in res je imela srečo. Prav to jutro je naneslo, da ni bilo na hodnikih nikogar izmed poslov. Tako je mogla neopažena zapustiti hišo.
Elllen se je šele pozno zbudila iz globokega spanja. Mahoma jo je obšel spomin na vse, kar se je bilo zgodilo; skeleča bol in neznosen sram sta jo iznova stisnila za grlo. Najrajši bi bila ostala v postelji, v zatemnjeni sobi: vsak gib jo je bolel, vsak žarek svetlobe, ki jo je zadel. A drugi niso smeli vedeti, kako ji je bilo pri srcu; morala se je zdeti neprisiljena in celo srečna — saj je bila nevesta. In od neveste so smeli ljudje pač zahtevati, da jim pokaže srečen obraz. Upala je, da se bo tudi tega še naučila, čeprav je bilo treba trdne, zelo trdne volje.
Pri zajtrku je našla strica. Gospa Nina je navadno prihajala pozneje, ko je bil mož že v tovarni.
»Nu, Ellen,« je s pritvorjeno neprisiljenostjo začel Milan Črne, da bi zgradil iz snočnjega razgovora most v vsakdanje življenje, »upam, da nisi preslabo spala?«
»Da, striček, spala sem.« Ellen je sedla na svoje mesto. Služkinja ji je prinesla čaj, stricu pa črno kavo, ter primaknila krožnike s kruhom, jajci in zlatorumenimi maslenimi štručicami.
Njen prihod je za nekaj časa prekinil vsak osebni razgovor. Milanu Črnetu to ni bilo neljubo. Skrivaj je opazoval Elleno. Zelo se ni izpremenila, je rekel sam pri sebi; samo okoli ust in oči se ji je bila zarezala nova črta, ki je Milana Črneta nekam bolela.
Držati se je dekletce znalo, vsa čast!! Ravna in mirnodušna je sedela za mizo, in niti najbolj radovedno oko ne bi bilo opazilo na njej ničesar nenavadnega. Celo jedla je nekaj. Milan Črne namreč nikoli ni mogel razumeti žensk, ki pri vsakem razburjenju trdijo, da ne morejo »spraviti vase niti grižljaja«, in nalagajo usodi odgovornost za svoje radovoljno stradanje. Po njegovem mnenju žalost ni bila zadosten razlog, da človek ne bi jedel. Narobe, trdil je, da tem laže premagaš duševne težave, čim obilneje daješ telesu to, kar mu gre.
V tem oziru je bil Ellene kar vesel. Z velikim zadovoljstvom jo je opazoval, kako si je namazala kruhek, kako je posrebala jajce in kako si je celo v drugo nalila čaja. Njena obrzdanost je bila vredna občudovanja; na brezpomembna vprašanja Milana Črneta je odgovarjala popolnoma mirno — vsaj zdaj še, dokler sta sedela za mizo, izpostavljena očem služinčadi.
Milan Črne je vstal. »Da, dečvica, zdaj moram iti. Kaj boš pa ti?«
Ellen je pogledala okoli sebe. V predsobju je že stal sluga in odpiral gospodarju težka hrastova vrata. Ellen, kakor da bi se bila mahoma odločila, je stopila k vratom in jih zaprla.
»Striček Milan, nekaj sem ti hotela povedati.«
»Moj Bog,« je pomislil Milan Črne, »vendarle se bo spet začelo! Nu, dekletce,« je rekel in pogledal na uro, »kaj naj še govoriva? Mudi se mi nekoliko, v pisarno moram.«
»Ne bom te zadrževala, striček, samo prositi sem te hotela« — nenadna vročica ji je planila v bledi obraz, — »zaradi tiste reči, saj veš — nikar ničesar ne ukreni — tudi prstana ne maram nazaj, samo da ne bo več govora o vsej tej zadevi ...«
»Tega tudi ne mislim, detece. V tem sem popolnoma tvojega mnenja. Prstan ni tako važen, glavno je...«
»Oh ne,« mu je Ellen tiho segla v besedo, nato pa hitro nadaljevala: »In razen tega sem ti hotela povedati — da bom — da hočem ...« V zadregi je pobesila oči. »Gospod Benedetti me je že na Bledu zasnubil; pisala sem mu, da sprejmem njegovo ponudbo.«
Pri teh besedah se ni upala pogledati Milanu Črnetu v obraz. Opazoval je njeno mlado čelo, zgrbančeno v telesni muki. Ničesar ni odgovoril; stopil je v predsobje in odprl vrata, za katerimi je še vedno stal sluga in čakal.
»Telefonirajte v tovarno, Martin, da pridem nekoliko pozneje, gospodje naj potrpijo.«
Nato je zaprl vrata in prijel Elleno za roko.
»Tako ne gre, Ellen,« je dejal z resnim, pridušenim glasom.
»Sedi, poslušaj me.«
Ellen še vedno ni mogla pogledati v dobre, pametne oči tega moža, s katerim sta se brez vseh nadaljnih besed že od začetka tako dobro razumela. Ni mu hotela pokazati svojega obupnega gorja in slepe trme, iz katere je bila dala Benedettiju besedo.
Toda Milan Črne je natanko vedel, kako je bilo v njenem srcu. Hotel je obvarovati ponosnega, nespametnega otroka, da ne bi izpremenil svojega trenutnega srčnega gorja v trajno nesrečo.
»Ne bom te pital z dobrimi sveti, samo nekaj naj ti povem. Iz svojega življenja. Do današnjega dne nisem govoril o tem z živo dušo, zdaj pa vidim, da je potreba.«
In Milan Črne je jel govoriti. Pripovedoval je o svoji ljubezni do Ellenine matere in svojem brezmejnem obupu, ko se je omožila z drugim, z njegovim bratrancem onkraj morja.
»Vidiš in takrat sem sedel takisto kakor zdaj ti in mislil, da je življenja konec. V svojem obupu sem menil, da mi more pomagati edino to, če se na vrat na nos strmoglavim v kaj drugega. In tako sem se poročil s svojo sedanjo ženo. Ali misliš, da je dobro pobegniti pred nesrečno ljubeznijo v zakon brez ljubezni? Poglej mi v oči in odgovori.«
Zdaj je Ellen vzdignila solzne oči. Videla je bolestni izraz njegovega obličja. Mahoma je bila spoznala vse, ves njegov položaj v tej hiši, vsa velika nasprotstva v rodbini. Milan Črne jih ni mogel premostiti, ker je manjkalo glavnega: velike, neposredne ljubezni.
»Ne misli, Ellen,« je nadaljeval Milan Črne, »da sem ti to povedal zaradi samega sebe. Dobojeval sem svoj boj in opravil s samim seboj. In v moškem življenju ljubezen nikoli ne igra edine odločilne vloge. Spoznanje, ki želim, da ga dobiš iz moje usode, je v tem, da stori veliko krivico, kdor stopi z mrzlim srcem v zakon. Krivico, ne zgolj samemu sebi, ampak tudi drugim; tudi tistim, ki se porodijo iz tega zakona. In te krivice bi te rad obvaroval, dekletce.«
Milan Črne je vstal. »Ni treba, da bi mi zdajle odgovorila. Počakal bom. Prosim te samo nekaj: dobro premisli, kaj storiš!«
»Kaj morem, ko sem Benedettiju že pisala.«
»To ne more biti ovira. Pismo lahko prekličeš, obljubo lahko zatajiš, če to odloča o tvoji sreči. Svojega lastnega življenja pa ne moreš nikoli več preklicati in popraviti. Premisli to, Ellen.«
Dobrohotno ji je pokimal in odšel.
Po razgovoru s stricem je gnalo Elleno pod milo nebo. Upala je, da bo izprehod v naravo najbolje pomiril vihar, ki je divjal v njeni notranjosti. V čisti, jasni prirodi obledi vse, kar je v tesnobi štirih sten preveliko in preneznosno za človekove moči.
Dve uri je bila Ellen že zunaj, ko jo je pograbila silna lakota. V prijazni gostilni pod Rožnikom si je naročila masla, gnjati in kave. Ko si je tako privezala dušo, je krenila proti domu.
Njen sklep je bil zdaj storjen. Priznati je morala, da ima stric Milan prav: s tem, da bi si naprtila novo gorje, ni mogla premagati svoje nesreče. Čeprav bi s tem Krištofu dokazala, da ni bilo njeno nagnenje do njega nikoli resno — kaj bi dosegla s to lažjo? Komu bi koristila? — Nikomur, si je priznala na tihem. Prenagljena zaroka z Benedettijem bi le še huje zamotala položaj.
Ellen je vedela, kaj ji je storiti. Najprej je morala odkrito priznati Benedettiju, da mu je le v obupni prenaglici dala besedo. Gotovo bo toliko kavalirja, da jo odveže. Ko opravi to, se je bilo treba prej ko mogoče vrniti v Ameriko. Vse svoje bodoče življenje je hotela posvetiti delu; prepričana je bila, da bo tako najhitreje ukrotila težke spomine.
Stric Milan je bil rekel: »V moškem življenju nima ljubezen nikoli edine odločilne vloge.« Ali velja to res samo za moškega? Ali ne more tudi ženska z delom premagati življenskih razočaranj, če nima več ljubezni, da bi jo tolažila?
Ta sklep ji je vrnil notranjo zbranost, in s sproščenim duhom je spet stopila v stričevo hišo.
Že na stopnicah ji je prišla teta Nina vsa razburjena naproti. »Res ne vem, kaj je z vama. Ti greš z doma, ne da bi komu kaj povedala, Jela pa še vedno spi, kakor pravi sobarica.«
»Jela še spi?« Ellen je osupnila. Nemir, ki si ga ni mogla razložiti, jo je obšel.
»Mar vstaja Jela tako pozno?«
Gospa Nina ie odkimala. Rekla je, da je Jela drugače prva pri zajtrku, ako ne gre že prej na izprehod. Modistka je že trikrat poslala ponjo, ker se je ob desetih napovedala k poizkušnji.
Teta Nina je tudi povedala, da je nekajkrat potrkala na njena vrata; a vrata so zaklenjena, in Jela se ne oglasi.
Ellenin nemir je postajal čedalje večji. Hitro se je vzpela po stopnicah in krenila k Jelini sobi. Kljuka se ni vdala. Ellen je jela nazadnje z obema rokama bobnati po zaklenjenih vratih, a v sobi je ostalo vse tiho.
»Ne vem,« je Ellen vsa prepadena rekla gospe Nini, ki je bila strahoma prišla za njo, »ura je vendar dve, in Jela zdaj ne more več spati. Vsa reč se mi zdi zelo čudna.«
»Moj Bog,« je histerično zavpila gospa Nina, »da se ji vsaj ne bi bilo kaj zgodilo!«
»Pomiri se, teta Nina,« se je Ellen odločno obrnila k njej. »Vi pa, Martin,« je velela slugi, ki je bil takisto prišel na vrh, »poizkusite, ali ne bi mogli priti z lestvo na balkon gospodične Dobranove.«
Čez nekaj časa je Ellen, ki je bila ostala s teto pred Jelinimi vrati, začula v sobi korake.
»Gospodične ni tu,« je povedal sluga skozi zaklenjena vrata, »in ključev tudi ni nikjer. Gotovo je gospodična kam šla in zaklenila sobo z vnanje strani.«
»Kaj pomeni to?« Nina Črnetova je pogledala nečakinjo, kakor da ne bi znala šteti do petih.
Ellen je zmajala z glavo. Kako naj bi vedela, kaj pomeni? Jela drugače nikoli ni zaklenila vrat, kadar je šla z doma.
Ellen je zaslutila nesrečo, a bala se je pokazati svojo misel. »Jela je to morda napravila v raztresenosti,« je dejala s pritvorjeno ravnodušnostjo, »a da se pomiriš, teta, telefonirajva stricu.«
Milana Črneta v tovarni ni bilo dobiti. Odpeljal se je bil nekam iz mesta na razgovor, in rekli so, da ga pred petimi ne bo nazaj. Treba je bilo potrpeti.
Ko se je kmalu po petih pripeljal v vilo, Jele še ni bilo doma.
Ellen je bila le s težavo pomirila teto Nino, ki bi bila v svojem razburjenju najrajši vsem znancem po telefonu raztrobila novico o Jelinem izginjenju.
»Nesmisel,« je menil Milan Črne, ko mu je Ellen previdno povedala za kaj gre; »nikar se še ti ne nalezi strašljivosti, dekletce.« Sam pri sebi je bil seveda v velikih skrbeh; dobro je vedel, da bi se prej svet podrl, preden bi katera izmed njegovih dam zamudila poizkušnjo pri vsemogočni modistki.
Te dvome je pa previdno zamolčal. Bog ne daj, da bi še on izgubil živce! Zato je rekel, da ga čaka nujno delo in da prosi, naj ga ne motijo. Ako bi Jela telefonirala — in tega je bilo vsekako kmalu pričakovati — naj jo spojijo z njegovo sobo. »Za vse se bo našla kaka prav nedolžna razlaga,« je potolažil ženo in pobegnil pred njenim razburjenjem v svojo sobo.
Nemir in skrb v vsej hiši sta pa ostala. Kolikorkrat je pozvonil telefon, tolikokrat se je gospa Nina živčno zdrznila. Toda Jelinega klica so čakali zaman.
Ellen je sedela s knjigo v rastlinjaku, a svojih misli ni in ni mogla zbrati. Oči so ji spet in spet uhajale na veliko preddverje in iskale Jele, ki je ni bilo. Svoje lastne skrbi je bila mahoma pozabila. Nedoločen strah ji je pritiskal na dušo kakor svinec.
Stemnilo se je. Iz obednice je bilo slišati ropotanje s krožniki. Tedaj se je pripeljal Milan Črne. Gospa Nina je vzkriknila in planila pokoncu.
»Ne vem, kaj mi je, kar iznenada sem postala tako plašljiva.«
»Taka si že, odkar te poznam,« je dokaj osorno odvrnil Milan Črne. Nato je mignil Elleni, naj gre z njim v njegovo pisalno sobo.
»Veš, ta reč z Jelo očividno ni kar tako. Ali morda slutiš, kaj bi se bilo utegnilo zgoditi?«
»Ne, striček,« je z muko odvrnila Ellen. »Prav nič ne slutim; ko sem prišla, sem samo opazila, da Jela ni posebno zdrava videti. Ali je že dolgo takšna?«
Milan Črne je pomislil. »Po pravici ti povem, da je s te strani nisem opazoval. A zdaj, naknadno, se ji vendarle čudim. — Da, že dolgo časa je taka. Prav za prav že odkar se je vrnila z Bleda. Njeno vedenje je postalo nekam od sile zamišljeno in raztreseno. Kaj meniš, ali se ni morda zagledala v tega Benedettija?«
»Rada ga je imela, striček. Kako daleč je segalo to nagnenje, seveda ne morem presoditi. Res je pa, da mi je nekoč na Bledu napravila velik prizor zaradi njega.«
»Zakaj?«
»Mislila je, da ji ga hočem odjesti. A potem se je morala vendar pomiriti, ko sem se odpeljala v Beograd in ji nisem bila več na poti.«
»Misliš, da je kaj imela z njim?«
Ellen je napeto pomislila. »Ne vem. Upam, da ne. Hudo bi bilo, če bi bilo tako,« je dejala. »Zase sem danes dopoldne vsekako spoznala, da me z Benedettijem nič več ne veže.«
»Bog bodi zahvaljen,« je rekel Milan Črne. »Tedaj je storil na današnji nori dan vsaj eden izmed nas pameten sklep. Kako meniš, Ellen, ali Jela kaj sluti zastran tebe in Benedettija?«
»To je popolnoma nemogoče,« je prepričano rekla Ellen.
»Potem nam ne ostane drugega kakor čakanje,« je potrto dejal Milan Črne. »Seveda, če tudi drevi še ne bo ne duha ne sluha o njej, bom moral vso reč naznaniti policiji. Zelo me skrbi.«
Tako govoreč je z nagubanim čelom gledal predse.
19. POGLAVJE
[uredi]Sobarica je dokaj drzno pogledala bledo damo, ki je hotela ob devetih zvečer govoriti s signorjem Benedettijem.
»Pogledala bom, ali je gospod doma.« To rekši je krenila proti enim izmed vrat na dolgem hodniku. Pozna tujka z majhno črno koprenico preko črnega lakastega klobučka je šla za njo. Tisti mah, ko je sobarica odprla vrata, jo je odločno porinila v stran in stopila v sobo.
Benedetti je planil izza pisalne mize; a v tem je bila Jela že zaprla vrata za seboj.
»Ti, Jela?« Ves prepaden je bil. »Odkod prihajaš? Kaj se je zgodilo?«
»Nič posebnega,« je rekla Jela s čudno mrtvim glasom, »samo tole ...«
Odprla je torbico in položila Ellenino pismo predenj. »Preberi to in pojasni mi, kaj pomeni.«
Opiraje se z rokami ob pisalno mizo, je preletel pismo z očmi. Jela je molče čakala; nobenega giba na njegovem lepem obrazu ni prezrla. Videla je njegovo začudenje, nenadno zmagoslavje in hitri preudarek.
V tej minuti ji je bil njegov obraz odprta knjiga. Spoznala je nizkotno malopridnost, ki se je skrivala za to mamljivo vnanjostjo. Po bliskovo se ji je razodelo, da jo bo brez pomišljanja pahnil od sebe, kakor hitro mu druga ponudi več.
Vsake besede je bilo škoda. Saj ji tudi sami ni bilo do odgovora.
Bala se je Benedettijevega pogleda, da je ne bi spet uklonil v jarem njegove volje.
Zdaj ga je bila spoznala do dna; izpregledala je bila gladko krinko, ki je pokrivala lažnivo, brezčutno srce.
Stud jo je obšel — stud in groza pred tolikšno podlostjo in nizkoto.
»Jela ...« je hotel začeti Benedetti, a v tem se je zablisknilo, počil je strel ... Benedetti se je vrgel čez mizo, da bi ji iztrgal orožje — komaj še za časa, da jo je prestregel.
S hodnika se je začulo vpitje, vrata so se odprla na stežaj, na pragu se je pokazala sobarica, vsa trda od groze. Očividno je bila prisluškovala; zdaj je na vse grlo histerično zatulila, in izza njenega hrbta so pritisnili drugi ljudje.
Benedetti je klečal na tleh; eden izmed stanovalcev se je preril do njega.
»Primite jo,« je kratko ukazal. »Za noge ...«
Brez volje, kakor stroj, je Italijan ubogal in pomagal vzdigniti Jelo.
»Pobegniti!« je pomislil. A bilo je prepozno, zunaj je že nekdo telefoniral policiji.
Benedetti ni vedel kod ne kam. Kakopak, prej ali slej se morajo sesuti tudi najmočnejši živci. Smola je bila, da se mu je to zgodilo baš v trenutku, ko je mislil, da je dosegel cilj.
Ob četrt na deset je v hiši Milana Črneta rezko zazvonil telefon. Gospodar je z drhtečo roko nastavil slušalo.
Njegov obraz se je spačil. »Da, gospod komisar, slišim.« Besede so se mu z muko trgale iz ust. »Strašno! Ničesar nisem slutil. Kako je bilo to mogoče?«
»Tega vam na žalost ne morem pojasniti po telefonu.«
»Takoj dam pripraviti avtomobil, upam, da še ujamem ekspresni vlak. — Ali sem že obvestil tukajšnjo policijo? Ne; do zadnjega sem upal, da se Jela vrne ...«
Glas mu je usihal. »Ne zamerite, gospod komisar, ne morem več ...«
Orijentski ekspresni vlak je divjal skozi noč. Njegovi žvižgi so se presunljivo razlegali v temno Posavje.
»Hitro!« so pomenili ti žvižgi. »Naprej, naprej! Mudi se! Za življenje gre — in za smrt!«
Milan Črne je molče sedel v kotu svojega oddelka. Niti ganil se ni. Globoka žalost ga je navdajala. Kako strašno tuji so ljudje drug drugemu! Kako sam je vsak izmed nas, čeprav živi z drugimi pod skupno streho. Najbrže prav zato, ker jim je preblizu. Vsak vidi samo tisto, kar mu hoče drugi pokazati.
Milan Črne je bil vzel Jelo v hišo, meneč, da ji stori s tem dobroto. In vendar so bili ostali v marsičem drug drugemu tujci. Tako tuji so bili, da Jela ni le samotno živela pri Črnetovih, ampak da je hotela v svoji samoti tudi umreti. In šele potem, s tretje strani je smel Milan Črne zvedeti to, kar mu je bila rejenka zamolčala in za kar se — v tej tihi uri si je moral priznati — nikoli ni bil Bog ve koliko zmenil.
Pri tej priliki je napravil Milan Črne račun s samim seboj. Tudi on je bil kriv te usode. Ni dovolj, da omogočiš človeku brezskrbno vnanje življenje, potem pa misliš, da si storil vso svojo dolžnost. In prav takšno je bilo njegovo ravnanje nasproti Jeli. Ko se njen razvoj ni obrnil po stričevi želji in je zaplavala v vnanje in površno življenje premožnih žena in deklet njegovih krogov, ji je bil pustil vso prostost, ne da bi jo poizkusil voditi po svojem boljšem spoznanju. Ob delu, ki ga je fanatično ljubil, se ni ne hotel ne utegnil ukvarjati z notranjim življenjem ljudi, ki so mu bili zaupani v varstvo. Morda je bilo zdaj vse zamujeno — morda ni bilo več časa za kes.
Misli so mu poromale dalje, k Elleni. Na vsak način se je hotela peljati s stricem. Le s sklicevanjem na to, da ne sme pustiti tete Nine same, jo je bil pregovoril, da je sklenila priti jutri z brzovlakom za njim. Milan Črne je hotel opraviti zaslišanje na policiji in prve ukrepe še pred njenim prihodom. Takega razpletka njenega razmerja do Benedettija si res ni bil želel. Kakšna strašna usoda, kak vozel nesrečnih zmot!
V tej zvezi se je spomnil Krištofa Vilharja. Morda pa le ni bilo prav, da sta ga z Elleno kar tako za hrbtom obsodila?
Vobče ni prav lahkomiselno soditi o drugih ljudeh, ne da bi jih poprej slišal. In ne samo slišati, poslušati jih je treba. Potem dobijo stvari časih mahoma drugačno lice. Kolikokrat je bil to opazil v svojem življenju; a izkušnja je očividno pouk, ki ga nima človek nikoli preveč.
Nekaj minut pred osmo, ko se je orijentski ekspresni vlak bližal Beogradu, je sedel Krištof Vilhar v majhni kavarni, kamor je prihajal vsako jutro, kadar je imel denar. Tik zraven njega je drug dijak pravkar razgrinjal »Politiko«.
Krištof Vilhar se je mehanično ozrl na časopis. Komaj je to storil, je prebledel kakor zid.
»Dovolite,« je rekel z glasom hripavim od razburjenja in vzel osuplemu tovarišu »Politiko« iz roke.
Njegove oči so preletele mastni naslov:
»Ljubezenska drama v hotelu ***. Samomorilni poizkus nečakinje ljubljanskega veleindustrijca. Bogataš iz Milana razkrinkan kot slepar.«
»Kakor nam poročajo, se je snoči dogodila v hotelu *** strašna tragedija. Gost hotela, Mario Benedetti iz Milana, mednarodni pustolovec in ženitovanjski slepar, ki ga je policija že davno iskala, je imel znanje z gdč. D. iz Ljubljane, obenem se je pa potezal za roko bogate hčerke nekega ameriškega industrijca slovenskega rodu. Snoči ob pozni uri je gdč. D. nepričakovano prišla v hotel. V Benedettijevi sobi se je vršil kratek, razburjen nastop, o katerem ne ve povedati nihče v hotelu ničesar določnega. Nato se je poizkusila gdč. D. ustreliti, a videti je, da njena rana ni smrtnonevarna. Benedettija, potomca stare milanske rodbine, je policija prijela.«
Krištofove oči so obvisele na listu kakor prikovane. Njegov sosed, ki se je hotel izprva vpreti, je z grozo opazil izpremembo njegovega obraza. Krištof Vilhar je samo še počakal natakarja, plačal svojo kavo in naglo odšel.
Ta dan je Sybil Ashbeyeva s prvo pošto dobila Ellenino pismo. Prijateljica ji je kratko sporočala svojo zaroko z Benedettijem.
»Prosim, imej ta sklep za neizpremenljivo dejstvo,« je pisala Ellen, »in stori mi prijateljsko uslugo, pa povej Vilharju, da ga nočem nikoli več videti. Nadaljnjega ti ne morem nič povedati; preveč nizkote je v vsem. Samo tole še: vem, da ima razmerje s tisto Vido. Bodi, prosim te, v bodoče previdna. Bržkone te prav prav tako nesramno izkoriščajo, kakor so mene.
Za stran mene si nikar ne beli glave. Pod vse svoje dosedanje življenje sem napravila debelo črto ...«
Sybil je nekajkrat prebrala to pismo.
»Prismojena,« je zamrmrala sama pri sebi. Izza belih zob se ji je usula taka sočna vrsta ameriških kletvic, da jih noben paglavec na Broadwayu ne bi bil znal lepše nanizati.
Nato je jela vročično premišljevati. Najprej je morala dobiti Krištofa. Zmenjena sta bila, da bosta ob eni skupaj obedovala. Sybil je upala, da Ellen vsaj ni tudi njemu pisala podobnega prismojenega pisma. Pred kosilom je morala govoriti z Vido — ali še bolje, s Silvo. Ta je bila vsaj pametna in gotovo pripravljena, da ji pomaga urediti vso to zavoženo istorijo.
Do tod je bila prišla Sybil v svojem premišljevanju, ko so ji naznanili Krištofa Vilharja.
»Mar je Ellen tudi vam pisala?« je vprašala Sybil, ko mu je kratko pogledala v zbegani obraz.
Krištof jo je zmedeno pogledal. Kaj je pomenilo to vprašanje? Nobenega pisma ni dobil, toda v časopisih ...
Podal je Sybili »Politiko«. »Ali vi razumete, kaj je to?«
Sybil je mahnila z roko. Mir! — je pomenil ta zamah. Nežni obraz ji je temno zardel, ko je brala senzacijonalno novico.
Krištof jo je prepadeno gledal, ko jo je brala v drugo.
»Za Boga!« je malone zavpil. »Pomagajte mi, Sybil — povejte mi, kaj to pomeni? Ali se je Ellen zaročila s tem Benedettijem?«
»A, kaj!« je kratko odvrnila Sybil. »To so poročevalske marnje.«
»In tole,« — Krištof ji je živčno potegnil časopis iz roke, — »drama med Jelo Dobranovo in Benedettijem — ali je tudi to izmišljeno? Če je prvo resnica, je tudi drugo. Kar doumeti ne morem. Le zakaj nisem govoril z njo, zakaj ji nisem rekel vsaj ene besede! Tako rad imam Elleno, Sybil! Pa se nisem upal. Kdo bi mi verjel, siromaku, da ljubim Elleno zaradi nje same in ne ...«
Obmolknil je; razburjenje mu ni dalo govoriti.
»Nu, zberite se že,« je vzrojila Sybil, »in ne vedite se tako nemoško. Saj hočete menda tudi vi pomagati, da pride zadeva v pravi tir. In da boste mogli govoriti z Elleno — kaj?«
»Bog ve, da hočem,« je vroče odvrnil. »A kaj morem storiti? Kakor je videti, je Ellen vendarle ljubila tega Benedettija, tega ... oh, že takrat bi ga bil najrajši zgrabil za grlo.«
Zdaj je Sybil res osupnila. »Kako? Odkod poznate Benedettija?«
S čedalje večjo napetostjo je poslušala Krištofa, ko ji je pripovedoval o svojem srečanju z Italijanom na Bledu in o istoriji s petdesetakom, ki je bila kriva, da so bivšega natakarja v »Splendidu« nenadoma odslovili.
Njen načrt je bil sklenjen.
»Časih imate vendarle kak svetel trenutek, dragi Krištof,« ga je pohvalila; »na primer zdajle, ko ste mi povedali to krasno zadevo z Benedettijem. A zdaj me morate natanko ubogati, ako vam naj pomagam. Ostanite tu, v moji sobi. Tiho, niti besedice! Ne menite se za nič, ampak obljubite mi, da boste mirno in pametno čakali, dokler se ne vrnem. Z Bogom — čez dve uri bom spet doma. Ali se smem zanesti na vas?«
Krištof je pokimal, dasi ni vedel, kakšne namene bi Sybil utegnila imeti. Ona je pa hitro nadaljevala:
»Torej se zanesem! Prav. Zdaj naročim zajtrk. Tu ležijo cigarete, tamle so knjige. Delajte, kar vam drago. Berite, spite, navijte si gramofon, plešite, če vas veseli — samo da ostanete tukaj!«
Ko je Sybil zaprla vrata za seboj, je stekla v sprednji konec. Nedoločen sum jo je obhajal. Benedetti je bil Italijan. Morda je bilo nesmiselno — a vendar se je bila v tej zvezi spomnila Montija, svojega in Elleninega soseda. Njegov čudni večerni obisk v njuni sobi, njegova zadrega, ko ga je zasačila, čudni nered prijateljičinih reči, vse to ji je živo prihajalo na um. Ali ni bila Ellen kmalu potem pogrešila svojega prstana, ne da bi mogla povedati, kje ji je izginil?
Sybil se ni dolgo pomišljaia. Potrkala je na Montijeva vrata in jih odprla, ne da bi počakala odgovora.
»Nu?« je začudeno vprašala; zakaj v sobi, sredi strašnega nereda, je zagledala gospo Milosavljevičevo, ki je bila videti vsa prepadena.
Sybil je na prvi pogled spoznala, koliko je ura; izdri predali in na stežaj odprta omara so bili prezgovorne priče.
Monti je bil izginil.
»Odkod veste, miss Ashbey?« Sybil se je nehote nasmehnila gospodinjinemu obrazu; spominjal jo je splašene kokoši. » Jaz nisem niti slutila — kako morete ...«
A Sybil že ni več poslušala njenega razburjenega besedovanja: treba je bilo misliti na važnejše reči. Najprej je morala napovedati nujen telefonski razgovor z Ljubljano.
Čez pet minut so jo spojili z Elleno.
»Dobro jutro, tukaj Sybil. Kdaj se pripelješ v Beograd? — Drevi? Počakam te na postaji. Nestrpno te že pričakujem. Veš, zdi se mi, da je ta reč v marsičem potrebna razjasnitve. Kako? — Tvoj stric Milan mora biti že tu? Krasno. Še nekaj, Ellen: tvoje pismo, ki je davi prišlo, smatram za neveljavno. — Zakaj? Tega ti ne izdam, imam pa važne razloge. Torej — do svidenja!«
Sybil je zadovoljno obesila slušalo. Zdaj se je morala hitro peljati v hotel ***.
Ko je stopila pred hotelom na tlak, je ustavila oči na taksiju, ki je čakal pred vhodom.
»Ali je gospod Milan Črne iz Ljubljane tukaj?« je v nehotni slutnji vprašala vratarja.
Mož je pokimal.
»Gospod Črne se je pravkar pripeljal. Samo — ne vem ... Nekaj gospodov s policije je zgoraj.«
»Tem bolje,« je odvrnila. »Iščem jih.«
Nato se je Sybil vrnila domov. Krištof Vilhar je ubogljivo sedel v njeni sobi za mizo. Škatla za cigarete je bila prazna, vsa soba pa polna višnjenega dima.
»Pu!« je rekla Sybil in odprla obe okni.
Krištof se je preplašen zdrznil in ozrl.
»Kaj je novega?« je vprašal z drhtečim glasom.
»Prvič to, da je soba strašno zakajena,« je posmehljivo odvrnila Sybil. »Najprej moram izpustiti ta dim. Čist zrak, prijatelj, je v vsakem oziru dobra reč.«
»Sybil, zaklinjam vas, ali se je kaj pojasnilo?«
Nežno je vzela njegove velike roke med svoje male, drobne ročice.
»Dobro me poslušajte, Krištof. Marsikaj je pojasnjenega, zdi se mi celo, da vse. Vendar pa nikar ne zahtevajte, naj dvakrat ali trikrat povem isto reč. Zdaj sem tako utrujena, da se moram nekoliko oddahniti. Bila sem tam ...« rahla zona jo je izpreletela ob spominu, — »tam, kjer se je zgodilo. Milan Črne je bil tudi tam. In nekaj gospodov s policije. To moram najprej nekako premagati. Pojdite zdaj domov in sedite k delu. Zvečer bo Ellen tukaj. Vse se bo dobro končalo. Ali verjamete, če vam rečem?« Njen drugače tako posmehljivi obraz je bil mahoma ves resen.
»Verjamem vam,« je preprosto odvrnil Krištof Vilhar.
20. POGLAVJE
[uredi]Solnce je sijalo v belo popleskano sobo na kliniki. Ponikljani deli pri vodovodu in umivalniku so se svetlo lesketali. Ko je Jela po globoki omedlevici odprla oči, je obstal njen prvi pogled na svetli kovinasti pipi za vodo. Ob tem spominu se je takoj zdramil spomin na nekaj drugega, mrzlo se leskečočega; še zdaj ji je bilo, kakor da bi čutila v rokah mrzloto jeklene cevi samokresa — a v tem so se dojmi zmedli in pred njo je mahoma vstal obraz — Benedettijev obraz, zabrisan, spačen in neresničen. Vroči mrzlični drhtljaji so stresali Jelino telo.
Kaj je bilo hujše: blodnje zadnjih dni ali muka tega trenutka? Pri vsakem gibu jo je zabolela glava: zamolkla, vrtajoča bol, ki se je razširjala po vsem telesu. In vrhu tega neznosne misli; razočaranje zadnjih dni in pogled v negotovo bodočnost ... Zaprla je oči, krčevito se trudeč, da bi pozabila.
Tedaj je začula glas, topel, poln sočutja in razumevanja. »Jela! — Ljuba, dobra Jela!«
Koliko časa že ni bila slišala takih nežnih, sočutnih besed! Solze so ji zalile oči, a bile so solze sproščenja; ob misli, da je Milan Črne pri njej, je polagoma pozabila zamolklo bolečino rane. Čuvstvo varnosti jo je obšlo, kakor nekdaj v otroških letih, kadar je prišla s svojimi malimi in velikimi skrbmi k stricu Milanu, ki je zmerom našel zanjo tolažilno, hrabrilno besedo.
»Stric Milan,« je zašepetala s šibkim glasom in za trenutek odprla oči.
Milan je nehote zaihtel od globoke ganjenosti nad usodo ubogega, zapeljanega otroka. A zdaj je bilo vse spet dobro. Jela je bila odprla oči in ga spoznala; zdramila se je bila iz dremotice, ki jo je tlačila ves čas, odkar so jo bili pripeljali.
»Nevarnejša je menda duševna poškodba,« je bil rekel profesor, »bolnica je silno občutljiva. Za telesno okrevanje bomo že poskrbeli — ozdravljenje duševnih ran pa je naloga rodbine.«
Kadar je Milan Črne pomislil na rodbino, se mu je zarezala v obraz skrbeča, potrta črta. Edini, ki je mogel kaj storiti, je bil on — o gospe Nini je bilo prav tako škoda govoriti kakor o snahi Vlasti. — Seveda, novica o dogodkih ju je bila odkritosrčno presunila; da bi pa razvedrili Jelino mračno dušo — tega sta bili popolnoma nezmožni.
In Ellen? — Nje se Jela vobče ni smela spomniti.
Jelina roka je segla po odeji, kakor da bi nečesa iskala. Prvikrat je zagledal to njeno roko, medlo, nemočno ročico majhnega dekletca.
»Jela,« je ponovil, izkušaje z glasom izraziti vso svojo voljo, da ji pomore, »Jela, vse bo še dobro. Tako mlada si še, otrok; verjemi meni, starcu, da se življenje spet in spet znova oblikuje, treba je le, da imaš zaupanje vanj.«
Prijel jo je za roko, in ta dotik jo je poživili in potolažil. Ali se ni vsa strašna minulost pogrezala v dobrodejen mrak? Ali ni sedel tu, pri njeni postelji, človek, resnično dober im plemenit človek, ki jo je razumel in ki bo z njegovo pomočjo premagala vse, kar se je težkega zgrnilo nanjo?
»Pomagaj mi!« Milan Črne ni zanesljivo vedel, ali je Jela izrekla te besede; čutil je le, da mu zaupa.
»Jela, marsikaj je bilo napak storjenega; a vse še ni izgubljeno in še vedno je čas, da z ljubeznijo in izprevidevnostjo začneš novo življenje.«
»Sram me je.« Skoraj mrtev je bil glas, ki je izrekel te besede, a Milan Črne jo je razumel iz dna duše.
»Nikar te ne bodi sram tega, da si preveč zaupala, ljubo dete. Ozdravela boš in sama spoznala, kakšno je življenje v resnici im kako se igra z ljudmi. Sram te pa nikar ne bodi — najmanj tebe!«
Jela je spet odprla oči. Ali so bile te besede samo prazna tolažba? Toda obličje strica Milana je imelo tako neskončno ljubeč in dobroten izraz, da je smela biti pomirjena in polna zaupanja.
In nato je zadremala, zaspala spanje, ki je pomenilo zdravje in novo moč.
Tiho je obsedel Milan Črne ob njeni postelji. Prošlost in sedanjost sta vstajali pred njim. Imel je ženo, imel je sina, ali ta dva mu nista mogla ničesar pomeniti. Morda najde tu novo nalogo — morda bo mogel tu dajati in sprejemati ... Sklenil je, da se z vso dušo posveti temu delu.
Ko je ekspresni vlak prisopihal na postajo, je Sybil že čakala na peronu. Kmalu je opazila Elleno. Ellen, ki je bila zelo bleda videti, jo je objela s solzami v očeh. A Sybil je odločno segla prijateljici pod pazduho.
»Tiho, tiho, ljuba,« jo je potolažila, »vse se bo uredilo in popravilo!«
»Uboga Jela!« je zaihtela Ellen.
Sybil je zamišljeno pogledala. »Vidiš, Ellen, prav v teh zadnjih urah sem toliko doživela, da morem Jeli samo čestitati, ker jo je ta dogodek še za časa odrešil strasti do zločinca. — A zdaj pojdiva!«
Zunaj ju je čakal avtomobil. »Kaj dela stric Milan?« je vprašala Ellen.
»Tvoj stric je najkrasnejši človek na svetu. Imenitno je bilo, kako je v tej kolobociji ohranil jasno glavo. Zdajle je v hotelu. Pozdravlja te na vso moč lepo. Prav za prav je hotel sam priti pote, a prosila sem ga, naj prepusti ta posel meni, ker te hočem imeti najprej nekoliko zase. Niti misliti si ne moreš, kaj vse ti imam povedati.«
Sybil ni izpustila Ellenine roke, dokler ni voz obstal pred penzijo.
»Prosim, stopi semkajle,« je rekla Sybil, ko je hotela Ellen kreniti v skupno dnevno sobo. »Tam je namreč veliko pospravljanje. Vrla gospa Milosavljevičeva je zavratno porabila tvojo odsotnost v ta namen. Pojdiva v mojo sobo, saj je tudi tu prijetno.«
Trudna in upehana je sedla Ellen na stol zraven Sybiline postelje, medtem ko je hodila Sybil sem ter tja in — kakor v zamišljenosti — nekoliko odprla vrata v temno dnevno sobo.
»Nu, Sybil, kaj mi imaš povedati?«
Sybil je prinesla majhen stolček in si ga postavila tesno k prijateljici. »Kaj ti imam povedati? — Pravljico za velike otroke. Le dobro poslušaj.«
Ne meneč se za Ellen, ki je mahnila z roko, češ, nikar, je hitro nadaljevala: »Bil je ubog dijak, ki si je moral služiti kruh, ne kot pastirček na polju, ampak — kakor se spodobi v pravljici iz naših dni — kot natakar v velikem hotelu. Razen tega je živelo bogato, mlado dekle, ki je bilo dijaku zelo naklonjeno. In dijak se je kakopak na vrat na nos zaljubil v to dekle. A mimo njega je bil tudi še hudoben tekmec. Le-ta je hotel dobiti princeso zase in jo je dijaku zelo grdo zagodel. Ukazal je svojemu pajdašu, naj ukrade princesi njen zlati prstan. Ta prstan naj bi se potem našel, in za tatu naj bi imeli ubogega dijaka. Potlej — tako je mislil — bo princesa v svojem ogorčenju dijaka zapodila. — In res je bilo izprva tako, kakor si je bil hudobnež namislil. A kmalu so odkrili naklep, in tekmec je prišel v ječo. Izkazalo se je, da je bil ubogi dijak nedolžen.«
Ellen jo je poslušala molče, z obrazom skritim med dlanmi. »Ubogi Krištof,« je zašepetala nazadnje, dušeč se v solzah, »moj Krištof — kako sem mogla dvomiti o njem! Kdo ve, ali mi bo kdaj odpustil?«
Tedaj je stopila Sybil k vratom v temno dnevno sobo in jih na stežaj odprla.
»Kako naj ti odgovorim?« je smehljaje se vprašala. »Krištof mora to najbolje vedeti. Stvar je namreč ta, da sedi tule v temi.«
Ellen je prestrašena planila kvišku.
»Ali, Sybil, kako si mogla?« Obraz ji je zažarel od rdečice.
»Zakaj to?«
»Zmerom ta nespametna vprašanja,« je očitajoče dejala Sybil in za ramena porinila zmedenega Krištofa v sobo in proti Elleni: »Zakaj? — Zato, ker se mi je zdelo preneumno, da bi morala dvakrat povedati isto zgodbo.«
KONEC.