Jetniki (France Bevk)
| Jetniki France Bevk |
Izdano pod psevdonimom Ivan Bežnik.
| |||||||||||
Radi smešne krivde so me prijeli in vrgli v ječo, v kateri so pred nedolgim časom trpeli politični osumljenci iz razlogov, bolj smešnih ko t moja krivda. Žal mi je bilo, da jim nisem bil podoben.
Naš stolp, v katerem smo bili zaprli, je bil visok, okrogel, zatohel in obrnjen proti umazani reki. Okna, ki so bila podobna vsemu, samo ne oknom, so bila polna glav, bledih in razkuštranih. Če si šel mimo in nisi videl ne groze in ne krivic teh dni, si mislil, da je oživela mrtvašnica. Če si pokazal s ceste jabolko, so glave izginile, da so imele prostora roke, ki so se stezale, suhe in žilave… doseči niso mogle nič, stolp je bil previsok. Bledolični mestni smrkavec se je spomnil na šalo, pokazal je kos belega kruha. Roke so se stegnile, usta so se spačila, oči so se čudovito napele. Nekdo je odlomil desko in splezal na streho nižjega prizidka. Straža je pomerila s puško… dolgin je pobral opeko. Niti puška se ni sprožila, niti ni zletela opeka vojaku na glavo. Dolgin je zlezel nazaj v ječo. Smrkavec z belim kruhom se je smejal.
Temne stopnjice, smrad, vlažne črne stene, od katerih je kapljala umazana voda, luža na tleh, okrogli čudni prostor v drugem nadstropju, prenapolnjen z osumljenci, me je obdal z grozo, ko sem vstopil. Nekaj nepopisnega je ležalo v mrazu mračnih sten in obrazov.
Na deskah ob steni so ležali in na golih tleh sredi prostora, sedeli so in hodili med gjnečo tja in sem, nategovali vratove in obraze, premišljali in kleli.
Ko so zagledali nas prišlece, so vsi obstali, dvignili glave in razširili zenice. Izraz začudenja, nezadovoljstva in radovednosti obenem so kazali njih obrazi, pomežiknili so z očmi in dejali:
»Koliko vas je? Ni prostora! Ven!«
»Tiho!« je rjul paznik. Eni so mahali z rokami, drugi so stali široko s pestmi v hlačnih žepih.
»Ali nas boste vsolili?« je metal umazanec karte pred seboj na deski.
»Tiho! Jutri gredo drugam,« je dejal paznik.
»Čez koliko mesecev, pravite?« je vpraševal nekdo z rjavo poraščeno brado.
»Kuš!« je pozdravil paznik in šel.
Družba nas je nagosto obdala. Vsi umazani, izmučeni, porastli, večinoma bosi in napol razgaljeni. Mladeniči z malomarnim nasmehom, živimi očmi in krepkimi rokami. Veliki Bosanec je segal skoraj do stropa in gledal mežikaje.
»Ali ste tudi vi barabe?«
Smejali so se. Vprašali so nas, čemu smo prišli. Tovarištvo, ki nastane, sloni na tem ravnotežju: biti enak. Obrnejo se proč in ne vedó nič več, niti ne razmišljajo o tem. Lahek je v srcu, ne razbija si duše in igra na karte.
Nekdo je dejal, da je čisto nedolžen, temu so se smejali in mu niso verjeli.
»Imaš tobaka?«
Nekdo mi je s čudovitimi grimasami na obrazu kazal, naj zatajim, če ga imam. Dal sem vseeno cigareto.
»Imaš kruha?«
Žid me je prosil in zatrjeval, da ni pokusil že tri dni ničesar. Zatajil sem kruh.
»Tu pri nas je dobro,« se je režal jetični bledoličnik. »Živino imamo. Od vodnjaka do stranišča je en korak…«
»Ne verjemi temu,« se je vtaknil naglo v besedo drugi, ki je iskal intimnih zvez z menoj, nagnil se d o mene in mi pošepnil: »Imaš kruha?«
»Nimam,« sem pošepnil jaz. Ta mi ni verjel.
»Spal boš pri meni. Drugega spodim proč. Ta krade. Če mi daš malo kruha… Prodaj ga…«
Nisem ga dal, da se je oddaljil. Mladi Hrvat, ki mi je ugajal po svoji moči in vednim nasmehom v belili zobeh, je vstal poleg mene.
»Sediva, brate!«
Sedla sva na vlažna tla in raztegnila nogi.
»Daj mi cigareto!«
Ko je zvijal tobak, je dejal: »Vse je neumno! Imaš ognja? Hvala!« Prižgal je cigareto. »Vse je glupo!«
Bosanec, ki je položil karte na desko, je vprašal: »Ali si ubil otca, Marko?«
»Nisem ga,« je dejal Hrvat in spuščal cigareten dim pred se. »A da sem ga, ne bi delali z mano tako.« Nato se je nagnil do mene: »Imaš kruha?«
Zamislil se je. Suh kostenjak je prinesel na prodaj cigarete: »Petnajst krajcarjev…«
»Fuj!«
»Bosanski tobak je.«
»Židovski je! Idi!«
»Kupiš uro?…«
»Idi!« Šel je. Hrvat je pušil. »Pravo? Kaj je pravzaprav pravo? Jaz poznam pravo moje matere. Moje matere ne pozna nihče, še jaz je nisem poznal…«
»Brata ubij, to je pravo!«
»Tiho! Pijan si!«
Nekdo je prinesel v umazanih rokah kos kruha: »Deset kron.«
Dva sta segla v žep, tretji na priigrani kupček bankovcev pred seboj. Četrti je dejal: »Dvanajst kron!«
Prvi trije so pogledali sršenasto: »Gobec!«
»Denarja ne jem.«
»Kilavec! Požeruh!«
Hrvat Marko je pravil dalje: »Imam pisma. Moja mati je stara. Štirinajst sinov in hčera nas je imela. Ne vem za nobenga več. Zase vem. Češ brati?«
Marko mi je potisnil v roko pisma, pisana na zmečkanem, začrnelem popirju.
»Pojdite z oken! Vdušimo se!«
Možicelj je stal pred nama in me motril: »Pazi! Kradejo! Mažaru so sinoči ukradli izpod glave…«
»Z oken! Kart ne vidimo!«
Črnopolti umazanec se je prebudil in pomel oči. Videč, da je prespal lep kos dneva, je dejal:
»Dober večer, živina!«
»Tiho, jazbec! Luč!«
»Kako bomo spali? Ni prostora!«
»Pajčevino spredi in se vlezi nanjo!«
Jaz sem bral pismo, Marko je poslušal, kot da ga sliši prvič.
»Marko moj mili! — Tvoja stara majka nima nikogar. Nima palice, da se nanjo opre; nima obraza, da se ji omili; nima roke, da ji prinese postrežbe. Zemlja rodi trnje. Marko, majka misli nate in hira.«
Dal sem mu pisma. »Eno je dosti.« Bil sem potrt in nisem mogel še težo tujega trpljenja. »In kaj potem?« sem vprašal, da bi pregnal molk.
»Šel sem in si pravo vzel. Razumeš? Majka je jokala kot majhno dete, ko me je zagledala. Poglej roke, trde kot kamen od dela… Tri metre sem globoko skočil, pa se nisem rešil zadnjo noč.«
Molčal je z mokrino v očeh, z nasmehom med zobmi in strmel pred se.
»Kdo mi je ukradei tobak?« je zavreščal visok glas iz kota. Mlad fant je stikal po svoji obleki, iskal v vreči; tobaka ni bilo.
»Pokadel si ga, ali prodal.«
»Nisem, — Lumpi! Tatje!«
»Kdo je?… Na dan z barabo!« je klical najglasneje rdečelasi dolgin z rokama v hlačnih žepih.
»Ti si… Nimaš denarja… Kje si dobil, da pušiš? A? Ukral si! Rečeš, da ne?«
»Jaz?« je stopil dolgin zaničljivo za korak bližje. »Ali hočeš… da te vržem skozi okno?…«
»Ti? Tat!«
Vriš visokega glasu, kletev, prepir, krohot; pretepla sta se in ločila v divji grožnji in sovraštvu.
»Čakaj, sova!«
»Oči ti izderem! Vse, a tat ne!«
Marko se je stisnil čisto k meni. Še sence drugih sem se bal, Marko mi je bil že prvi hip prijeten.
Mrak je stopil skozi okna. Nekateri so prižgali svečke in igrali dalje. Eni so kramljali v temi, drugi so polegli. Zategel glas pod stopnjicami je pel neznano žalostno pesem.
Marko je strmel v mrak oken. »Znaš, kaj mi je pisala majka?«
»Ne vem,« sem vzdihnil od tesnobe.
»To je zadnje pismo. Ni ga pisala majka…«
Pogledal sem: »Kdo?« Oči so mu sijale.
»Majka ne piše več, ko je v zemlji. Pa besede so njene. Narečuje mi moja umrla majka, naj ne pozabim na zemljo in na kočo. Blagoslavlja me in me pokrižuje na čelo, usta in prsi. Moja Maša mi je pisala to. Ona je poljubila majko mesto mene, oči ji je zaklopila…«
Marko je utihnil za hip. »Kaj naj storim?« je zaječal.
»Ne vem,« sem dejal in sklenil tiho, da bom spal slone ob zidu. Truden sem bil vsled dneva in razsekanega, nervoznega občutja.
Suhljat začrnel mož je hodil po malem prostoru med ležečimi z naglimi in drobcenimi koraki tja in sem… tja in sem…
Stresnil sem se do mozga. »Ali grem že jutri od tu?«
»Jutri?« je šepetal Marko s smehom v belih zobeh, »Čez štirinajst dni… en mesec… čez…«
Ustrašil sem se. »Ampak nisem ne tat in ne dezerter. Nisem ne ubil in ne goljufal.«
»Zato, brate! Jaz grem jutri…«
»Jutri?«
»Čez streho… Idi še ti!«
Povesil sem glavo.
»Tri mesece sedim. Pred sodnika me ne kličejo. Pozabili so name. Sodil bom sam. Imaš številko?«
»Imam. 2803. Na bluzi je zapisana.«
»Spij! Jaz ne bom spal nocoj. Tudi ta ne spi; pol noči hodi sem in tja. Sedem stvari ima na vesti…«
Naslonil sera se na steno ln se boril s spancem do jutra.
Bosi, gologlavi, razkuštranih last so se gnetli s krikom in kletvijo okoli kotla kave, ko je napočilo jutro. Nekdo je pljusknil črno tekočino po podu. Marko mi je prinesel kave.
S kletvijo in grobim humorjem je pričel dan, s satiro, pretepom in igranjem na karte. Razmišljali so, zaglobljeni vase, debatirali so o ničvrednih stvareh do glasnega krika pohajkovaje po prostoru.
Nekateri so prodali vse, kar so imeli, da so kupili par cigaret ali grižljaj kruha. Z zateglim glasom so ponujali blago, ki so ga nosili na rokah. Prodajali so ure, tobačnice, pipe, denarnice… sploh vse, česar so mogli pogrešati. Nahirale so se gruče ljudi — hvalili so in grajali, pogajali se… nazadnje se razšli, ne da bi kaj kupili.
Ta in oni ni imel več ne suknje ne čevljev. Prodal je nahrbtnik in skodelo z žlico vred. Menažo je posrebal iz ubite steklenice. Prodali so srajco in spodnjice: skozi preluknjano uniformo se je videla golota.
Cigan, ki je nosil rdečo srajco čez hlače, je prodajal proti plačilu za druge, ki jih je bilo sram kupčije ali niso imeli poklica zanjo. V krogu je hodil in ponujal: brisalko, srajco, britev, orglice…
»Sedem kron… pet kron… tri… kdo da več?«
»Kdo da manj?«
»Štiri in pol… štiri… tri…«
Ta, ki je imel mnogo tobaka in delal tenke cigarete za drago razprodajo, je bil oblečen najlepše. Druge je slekel, da je oblekel sebe. Obljubili so mu, da ga ubijejo. Ta pa je dobil druga; pol noči je bdel eden, pol noči drugi…
»Ne ubijejo ga…« je dejal Marko. »Tudi okrasti ga ni mogoče.«
Ko so prinesli obed, so brali ime za imenom. Nihče ni bil izpuščen. Vendar so se prerivali in tepli. Eni so obed celo prodali, sami sestradani kot smrt.
»Kdo kupi meso ? Kruh?…«
»Žri sam!«
Čisto juho so posrebali, drugo so ponujali v umazanih rokah, »Kdo kupi?…« Kukci so tehtali v umazanih rokah in se pogajali.
»Kruh sedem kron… z mesom devet kron…
Kruha je bilo petintrideset dekagramov. Kdor je čakal do drugega jutra, ga je prodal za osem kron.
Od kadečih se kotlov se je razlegal krik. Marko pa je stal ob oknu in strmel na nizko streho prizidka in na ulico pod seboj…
Dolgin ga je meril z očmi.
»Kam, Marko?«
Marko ga je pogledal in molčal.
»Pusti nahrbtnik. Na potu ti bo…«
»Tebi?« Marko je pogledal na vhod. Dva Dalmatinca sta se prerivala s stražo in hotela za hip na zrak.
»Z Bogom!« je dejal Marko.
»Ne greš, če hočem jaz…«
Par jih je stopilo do okna. Nekdo je naglo oblačil suknjo in tlačil nahrbtnik. Marko se je vzpel skozi okno, obesil se za roke in se spustil na streho prizidanega poslopja. Opeka se je zdrobila, kos se je strkljal na tla. Počenil je za hip… Straža je bila na oni strani in ni čula. Marko se je splazil po rokah do konca strehe… drzen skok in bil je na ulici.
Otrok, ki je gledal iz bližnje hiše, je zavriščal. Marko se je pobral in izginil. Niti se ni ozrl več pod kostanji. Dolgin je bil rdeč v obraz; hotel je zavpiti nekaj, pa je bilo prepozno.
Ko se je zagnal skozi okno drugi, je straža pomerila. Zlezel je nazaj, zabrekel v obraz. Dolgin se mu je smejal.
Ostali so šepetali o Markovem begu. Sram in žal jim je bilo.
»Ujemó ga.«
»Jutri bo spet tu, če ne danes.«
»Bo.« Pa ni nihče temu verjel.
Ta, ki je prodajal tobak, je podražil cigareto od dvajset na trideset vinarjev.
»Turek! Pijavka! Hijena!«
Robust mu je zbil škatlo na tla; za raztresene cigarete so se zlasali.
»Volk! Negodnik vražji!«
Nekdo mu je zmečkal kapo. Razdraženi so planili vanj in ga povaljali, zlasali ga, opljuvali in pogazili. Iz nosa mu je vrela kri. Med vriščem so mu oplenili nahrbtnik… Ubili bi ga bili, da ni prišel paznik.
»Kaj je?«
»Marko je ubežal.«
To je bil odgovor.