Jetnik (William Chambers Morrow)
| Jetnik William Chambers Morrow |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. • dno |
1.
[uredi]Ko so bile na seji jetniških upraviteljev rešene že vse pritožbe in prošnje obsojencev, je izjavil ravnatelj, da so to vsi, ki so bili prosili za zaslišanje. Tedaj je še bolj vzrastel občutek tesnosti in težav, ki je vladal že med vso sejo.
Predsednik, nervozen in odločen mož, je pogledal za trenutek na majhen košček papirja, ki ga je držal v roki in dejal ravnatelju:
»Pošljite stražnika po jetnika številka 14.208.«
Ravnatelj se je stresel in nalahko pobledel.
Potem je, očividno preplašen, zajecljal:
»Toda ta vendar ni izrazil nikake želje, da bi prišel pred vas.«
»Kljub temu pošljite takoj po njega,« je odgovoril predsednik.
Ravnatelj se je uklonil in zmeden ukazal stražniku, da naj privede jetnika. Potem se je obrnil k predsedniku in dejal:
»Ne vem, kaj nameravate, da kličete tega človeka; seveda nimam ničesar oporekati; kljub temu pa vam želim, predno bo on tukaj, pojasniti zadevo, ki se tiče njegove celice.«
»Kadar vas bomo vprašali,« ga je v ledenem tonu zavrnil predsednik, »boste lahko pojasnjevali.«
Ravnatelj se je sesedel na svoj stol.
Bil je visoke postave, finih potez, dobro vzgojen in inteligenten. Dasi je bil vedno hladen, resen in se je običajno znal dobro obvladati, ni mogel sedaj prikriti nekega vznemirjenja, ki je bilo zelo podobno bojazni.
V dvorani je zavladala težka tišina, ki jo je motil edino uradni stenograf z obrezovanjem svinčnikov.
Žarki zahajajočega sobica so se prikradli med zaveso in okenskim okvirom v prostor in njihov navpični pramen je osvetlil klop namenjeno za zaslišane jetnike. Vznemirjene ravnateljeve oči so končno počile na tem svetlem pramenu in obstale na njem.
Ne da bi se obrnil h komu, je izpregovoril predsednik:
Poznamo načine, po katerih je mogoče brez pomoči jetnikov in brez pomoči ravnateljeve zvedeti, kaj da se godi v jetnišnici. V tem trenutku je vstopil stražnik, ki mu je sledil jetnik.
Stopal je s težavo, ker je vlekel za seboj težko železno krogljo, privezano z verigo na nožne členke. Star je bil približno petinštirideset let; bleda koža je pokrivala njegovo močno okostje, telesno je moral biti nenavadno močan. Njegovi strašni bledoti ni mogla biti vzrok samo bolezen. Ni bil pripravljen na zaslišanje: goli palci so gledali iz raztrganih čevljev; njegova kaznjenska obleka je bila le kupček raznovrstnih cunj; njegove brade in njegovih las se škarje gotovo niso dotaknile že nebroj tednov in njegov obraz skoro ni imel ničesar več človeškega na sebi. Tcda kljub temu je bilo mogoče v njem spoznati preprosto zmes, zadrževane krutosti in nezlomljive volje. Izstradane in strastne oči so mu žarele, čedno oblikovano glavo je kronalo visoko čelo. Čeljusti je imel oglate in močne, dolgi in ozki nos je pričal o nekakšni oblastiželjnosti, globoke gube in sivi lasje so dajali vsemu izraz prezgodnje starosti.
Ko se je privlekel v sobo, se je ozrl okoli sebe s pekočim pogledom, kakor medved, ki ga je pasja druhal podrla na tla. Njegove oči so še bolj vzplamenele, ko je ugledal ravnateljevo obličje. Iztegnil je vrat, ustnice so se napol odprle, gube okoli ust in oči so se poglobile, njegova postava se je napela in dihanje za trenutek zastalo. V tem stanju, tem groznejšem, ker ni moglo biti hoteno, je ostal tako dolgo, dokler ni predsednik ukazal:
»Sedite!«
Jetnik se je stresel, ko da ga je kdo udaril in se je ozrl na predsednika. Izpustil je kroglo, ki je udarila ob podlago in njegovi dolgi, koščeni, skrivljeni prsti so spenjali raztrgane konce srajce čez prsa. To je trajalo samo trenutek, nato se je izčrpan spustil na klop, kjer je vidno razburjen obsedel, a nebrižen za svojo okolico.
Predsednik se je obrnil k stražniku.
»Zakaj ste uklenili tega človeka?« ga je vprašal, »ko je tako oslabel in ko ni bil nihče drugi uklenjen?«
»Toda gospod,« je jecljal stražnik, »saj menda poznate tega človeka; to je najnevarnejši in najodločnejši.«
»To vemo! Odvzemite mu železo.«
Stražnik je ubogal.
Predsednik se je obrnil proti jetniku in z dobrohotnim glasom dejal:
»Ali nas poznate? Upravitelji jetnišnice smo. Slišali smo govoriti o vašem slučaju in želimo, da nam poveste resnico o vsej zadevi.«
Jetnikov razum je razumeval počasi in preteklo je nekoliko trenotkov, predno je vedel, zakaj gre. Potem je, zopet zelo polagoma, dejal:
»Vi hočete, mislim, da bi se pritožil?«
»Da, če se hočete.«
Jetnik je zbiral vso svojo energijo. Vzravnal se je, pogledal predsednika ter trdno in jasno izjavil:
»Nimam pritožbe!«
Oba moža, ki sta si sedela nasproti, sta se tiho opazovala in počasi se je med njima ustvarjal most človeške simpatije.
Predsednik je vstal, obšel mizo, ki ga je delila od jetnika, pristopil k njemu, položil roko na njegovo koščeno ramo in dejal z glasom, v katerem je zvenela nežnost:
»Vem, da ste potrpežljivi in da se nikdar ne pritožujete, sicer bi bili že zdavnaj slišali o vas. Če hočem od vas kako izjavo, pritožbo, delam to le za to, da bi mogel popraviti napako, če se je zgodila. Govorite torej, kakor mož z možem in ne bojte se ničesar.«
Jetnik je bil ginjen in omajan. Dvignil je trdno oči k predsedniku in glasno dejal:
»Ničesar na svetu se ne bojim!«
Potem je sklonil glavo, toda takoj jo je zopet dvignil in dejal:
»Povem vam vse.«
Izpremenil je svoj položaj; navpični pramen solnca mu je padel na glavo in prsa, tako da se je zdel, ko presekan na dvoje. Zdelo se je, da se njegove oči pasejo na razkošju te svetlobne igre. Potem je govoril polagoma, s tuje enakomernim glasom:
»Obsojen sem bil na dvajset let ječe, ker sem ubil človeka. Nisem zločinec; ubil sem ga brez premisleka, ker me je okradel in oškodoval. Tukaj sem že trinajst let. V začetku mi je bilo grozno, težila me je misel, da sem obsojen. Toda to je prešlo, ker me je ravnatelj razumel in bil dober z menoj; napravil je iz mene enega najboljših mož v ječi. Ne pripovedujem vam tega, da bi se morda pritoževal nad sedanjim ravnateljem. Ne pritožujem se! Ne potrebujem milosti in ne bojim se osebne moči.«
»To je dobro. Nadaljujte.«
»Ko je ravnatelj napravil iz mene dobrega človeka, sem se vrgel pridno na delo. Delo me je osrečevalo. Nikdar se nisem pregrešil niti proti enemu samemu pravilu reda. Potem je bil proglašen zakon, ki je dovoljeval izpričevala jetnikom za njihovo dobro vedenje. Bil sem obsojen na dvajset let, toda vedel sem se tako dobro, da so se moja izpričevala množila in po desetih letih sem pričel upati, da bom pomiloščen. Mislil sem še na kaka tri leta in, gospod, trudil sem se, da bi bila ta tri leta dobra. Vedel sem, da pri najmanjši krivdi izgubim vsa svoja izpričevala in da bom prisiljen ostati še deset let ločen od sveta. To sem, gospod, vse vedel: nikdar nisem pozabil na to. Hotel sem zopet postati svoboden, oditi kam in začeti življenjski boj – postati še enkrat na tem svetu – človek.«
»Vemo vse, kar je zapisano o vas v statističnem zapisniku. Nadaljujte.«
»Takrat se je začelo naporno delo v kamnolomih in zidanje cest v gorovju: treba je bilo najhrabrejših ljudi iz ječ. Ni jih bilo preveč: v ječah ni nikdar veliko hrabrih ljudi. Bil sem eden izmed onih, ki so jim poverili to naporno delo; vestno sem se ga lotil. To izredno delo so nam plačali z raznimi predmeti: svečko, tobakom, odejo. Vsako soboto so nas postavili pred vrhovnega stražnika, ki nam je razdelil plačilo.
Neko soboto sem stal v vrsti z drugimi; pred menoj je bilo veliko glav. Pozabil sem vam povedati, da so oni, ki so že prejeli svoje plačilo, stopili v drugo vrsto, nekaj korakov od prve, da so odšli potem v celice. Ko sem prišel na vrsto, sem pristopil k višjemu stražniku in zahteval svoje plačilo v tobaku. Ostro me je pogledal in vprašal:
»Zakaj ste se vrnili semkaj? Dejal sem mu, da sem na vrsti in da zahtevam samo to, kar je moje. Pogledal je v zapisnik in dejal: »Že imate; tobak ste že prejeli.« In ukazal mi je, da naj stopim v vrsto že plačanih jetnikov. Dejal sem mu, da v resnici še nisem prejel tobaka in da še nisem bil pri mizi. Odgovoril mi je: »Ne pokvarite si izpričeval, hoteč ukrasti nekoliko tobaka. Odstopite.« To me je, gospod, težko ranilo. Nikdar nisem kradel in nikdo na svetu nima pravice sumiti, da sem tat. Dejal sem mu odločno: »Ne odidem, dokler ne dobim plačila; nisem tat in nikdo me ne sme tako nazivati.«
Pobledel je in dejal: »Odstopite, tjakaj!« Odgovoril sem: »Ne odstopim, dokler ne prejmem.«
Tedaj je dal z roko znamenje. Dve straži, stoječi za njim, sta namerili name svoji puški; straža na zapadnem obzidju, straža na vzhodnem obrežju in straža na podzemeljskem hodniku arzenala so tudi namerile na mojo glavo.
Višji stražnik se je obrnil k enemu svojih podrejenih in mu ukazal, da naj obvesti o zadevi ravnatelja. Ta je prišel; nadstražnik mu je javil, da sem poskusil z goljufijo dobiti dvakrat svoje plačilo in da sem bil uporen in neposlušen, ker nisem ubogal ukaza, da bi se vrnil v vrsto. Ravnatelj mi je dejal: »Dovolj je tega; odstopite!« Odklonil sem. Izjavil sem, da nisem še ničesar prejel in da se ne ganem, dokler ne prejmem. Vprašal je višjega stražnika, če se ni morda zgodila pomota. Ta je pogledal v knjigo in dejal, da je to nemogoče; da se spomni, da je videl, kako sem vzel svoj tobak in izstopil iz vrste; da pa ni videl, da bi bil prešel iz vrste plačanih v vrsto čakajočih.
Ravnatelj se je s tem odgovorom zadovoljil in ukazal, da naj stopim med plačane. Dejal sem, da nočem stopiti, da zahtevam le svoje. Tudi sem ga prosil, da naj vpraša ostale navzoče.
Ponovil je: »Dovolj je tega.« Ukazal je odvesti moje sojetnike v celice, jaz pa sem moral čakati v pisarni. Potem je ukazal dvema stražnikoma, naj me odvedeta. Pristopila sta k meni, da bi me prijela, toda odletela sta, ko dve igrački. Dva druga sta jima pritekla na pomoč in eden njiju me je omamil z udarcem s kolom po glavi; padel sem. Tako, gospod – tukaj se je jetnikov glas izspremenil takorekoč v šepetanje – in tedaj jim je ukazal, da me odpeljejo v temnico.«
Trda, nepretrgana zarja njegovih oči je ugasnila, sklonil je glavo in njegov pogled se je obupano uprl v tla.
»Nadaljujte,« je dejal predsednik.
»Odvedli so me v temnico, gospod. Ali ste videli temnico?«
»Mogoče, toda lahko nam pripovedujete o vsem podrobno.«
Hladni in trdovratni upor se je zopet razplamenel v jetnikovih očeh.
»Temnice so različne po velikosti. Ta, v katero so me vrgli, je merila kakih pet komolcev na široko in osem na dolgo. Stene in strop so bile železne, tla iz granita. Svetloba je prihajala le skozi špranjo v vratih. Bila je prazna, toda dali so mi odejo, vrč z vodo in suhega kruha, katerega so mi prinašali vsakih štirindvajset ur, in to ponoči, da bi ne mogla dnevna svetloba v to večno temo.
Drugi večer – v nedeljo – je ravnatelj spremljal stražnika in me vprašal, kako mi je. Dejal sem mu, da dobro. Rekel mi je: »Ali se hočete zopet pametno vesti in se vrniti jutri na delo?« Odgovoril sem: »Ne, gospod, ne vrnem se na delo, dokler ne dobim, kar imam dobiti.« Zmignil je z rameni: »Zelo dobro,« je dejal, »mogoče da izpremenite svoj sklep, ko boste tu notri preživeli en teden.«
Bil sem v temnici en teden.
Naslednjo nedeljo je zopet prišel ravnatelj. Vprašal je: »Ali ste voljni iti jutri na delo?« In jaz sem dejal: »Ne preje, dokler ne dobim svojega!« Tedaj me je pričel zmerjati. Pravil sem mu, da je dolžnost človeka, da brani svoje pravice in da oni, ki pusti, da delajo z njim kakor s psom, ni mož.«
Predsednik ga je prekinil:
»Ali niste pomislili,« je vprašal, »da bi se oni uradniki baš tako ne bili ponižali do tatvine in da se je morala dogoditi nekaka pomota? Da morate vsekakor izbirati: ali izgubiti zavojček tobaka na eni, ali pa sedem let svobode na drugi strani?«
»Pobili in ranili so me, gospod, ker so me imenovali za tatu, in vrgli so me v temnico, ko žival branil sem svoje pravice, in moje pravice so bile moja človeška vrednota; to je edina stvar, ki jo more človek nositi neporušeno in nedotaknjeno do groba – pa naj bo že jetnik ali svoboden človek, slaboten ali mogočen, bogat ali reven.«
»No prav, in kaj je storil ravnatelj, ko ste sklenili, da se ne vrnete na delo?«
Obsojenec je vstal počasi, s trudom in naporom, dasi ga je vilo strašno sovraštvo. Dejal je desno nogo na svoj stol in uprl laket desnice na koleno.
Z mrzlim, enakomernim glasom od začetka do konca je nadaljeval:
»Ko sem to izjavil, je dejal, da me da privezati na lestvo, in da bo videl, ali izpremenim svoje mnenje. Da, gospod, dejal je, da me da privezati na lestvo!«
Tukaj je napravil jetnik dolg odmor.
»Mene,« je potem nadaljeval, »človeško bitje, s človeškim srcem v telesu. Drug ravnatelj bi ne bil poskušal zlomiti mojega značaja na lestvi, – in vendar bi se mu bilo to posrečilo. Čisto preprosto bi ga bil obvladal, toda samo z dobro besedo, brez temnice in brez lestve. Nisem verjel ravnatelju, ko mi je dejal, da me da privezati na lestvo in nisem si mogel predstavljati človeškega bitja, ki bi moglo to storiti. Če bi bil temu verjel, bi ga bil raje na mestu zadavil in si pustil prevrtati telo s kroglami straž. Ne, gospod, tega nisem mogel verjeti. Dejal mi je, naj grem ven. Sledil sem mu, eskortiran po stražnikih. Odpeljali so me k lestvi. Do takrat je še nisem videl: bila je to težka lesena lestva, pristavljena k steni in pritrjena spodaj in zgoraj. Na tleh poleg nje je ležal bič.«
Zopet je sledil dolg odmor.
»Ravnatelj mi je ukazal odložiti obleko in jaz sem se slačil. In še vedno si nisem mogel misliti, da bi me mogel dati bičati Mislil sem, da me hoče le ostrašiti. Dejal mi je, naj stopim z obličjem proti lestvi. Ubogal sem in dvignil roke k okovom. Zapeli so mi zaklopnice okoli zapestij in jih napeli tako silno, da so me dvignili od tal. Potem so mi zvezali tudi noge in ravnatelj je vzel bič v roko. »Nudim vam še poslednjo možnost,« je dejal. »Ali se hočete vrniti jutri na delo?« Odgovoril sem: »Ne, ne pojdem na delo, dokler ne dobim, kar je moje.« – »Zelo dobro,« je dejal, takoj dobite.« In tedaj je za korak odstopil in dvignil bič. Obrnil sem glavo in ga pogledal; iz njegovih oči sem spoznal, da ima namen udariti. In ko sem to videl, sem čutil, da je nekaj v meni napeto do skrajnosti, in da bo vsak trenotek izbruhnilo.«
Ko je prišel do sem s svojim pripovedovanjem, je jetnik za trenotek umolknil, da bi nabral novih moči; svojega položaja pa ni izpremenil, oči so žarele v negibnem blesku in nič ni rušilo enakomerne lahkote pripovedovanja.
Naši slavni igralci so me vselej ganili, toda kako so se mi zdela ta gledališča uboga in izumetničena nasproti temu!
Stenografov svinčnik se je ustavil na papirju.
»Bič se mi je zaril v hrbet. Ono nekaj se je v meni ostro uprlo, toda hitro našlo pot in se razlilo po vsem telesu, ko raztopljeno jeklo. Tedaj sem dejal ravnatelju: »Udarili ste me z bičem, popolnoma hladnokrvno. Zvezali ste me na rokah in nogah, da bi me mogli biti kakor psa. No dobro, bijte kolikor vam ljubo. Bojazljivec ste! Ničvrednejši ste, slabši in bojazljivejši, nego najslabši in najbojazljivejši pes, ki se vije pod brcami svojega gospoda. Rojen bojazljivec ste. Bojazljivci lažejo in kradejo, in vi niste več vredni, nego lažniki ali tatovi. Le bijte me in dolgo me bijte, tako kot ste bojazljivi. Bičajte me, dokler ne zdihnem, zakaj če me pustite živega, vas ubijem!«
Ravnateljev obraz je pobledel. Vprašal me je, ali se zavedam, kaj da sem dejal. »Seveda gotovo, pred vsemogočnim Bogom, seveda!« Tedaj je znova prijel bič z obema rokama in me bičal na vso moč.«
To se je zgodilo pred dvema letoma,« je dejal predsednik. »Sedaj bi ga že ne ubili več, kaj ne?«
»Da! Ubijem ga, če se mi ponudi prilika in v sebi čutim, da se mi ponudi!«
»Dobro. Nadaljujte.«
»Bičal me je dalje. Bil me je z vso močjo obeh rok. Čutil sem razsekano kožo na hrbtu, kako se lupi od telesa, in ko se mi je pretežka glava povesila, sem videl, kako mi po nogah teče kri in nastaja na tleh luža. In v meni se je neprestano nekaj upiralo in rohnelo: in baš to mi je delo slabo. Štel sem udarce; pri osemindvajsetem je postal napad tako silen, da me je zadušil in oslepel.
Zbudil sem se v temnici; zdravnik mi je polagal na hrbet obkladke in mi klečeč poleg mene otipaval žilo.«
Jetnik je končal. Negotovo se je ozrl naokrog, ko da hoče oditi.
»In potem ste za zmerom ostali v temnici?«
»Da, gospod; toda to mi je vseeno.«
»Kako dolgo?«
»Triindvajset mesecev.«
»Pri suhem kruhu in vodi?«
»Da, toda jaz ne potrebujem več.«
»Ali ste razmišljali o tem, da vas morejo, dokler boste namenjeni ubiti ravnatelja, pustiti v temnici? Dolgo ne boste mogli več živeti tam; umrli boste, ne da bi se vam kdaj ponudila prilika za to, kar nameravate. Če bi dejali, da ne ubijete ravnatelja, bi vas mogli oddati zopet v celico.«
»Toda, gospod, petem bi lagal in baš; če bi se vrnil v celico, bi imel priložnost ubiti ga. Raje umrem v temnici, nego da bi bil lažnik in potuhnjenec. Če me daste v celico, ga ubijem! Toda ubijem ga tudi brez tega. Ubijem ga, gospod – in on to ve!«
Dva koraka od nas, v tem uničenem telesu, je tičal odkrit, odločen in nepomirljiv morilec – ne bahav, toda neizprosen ko smrt.
»Drugače, razen vaše slabosti, ste zdravi?« je vprašal predsednik.
»Oh! da, dovolj,« je medlo odgovoril jetnik. »Napadi se sicer ponavljajo, toda ko se zopet prebudim, je docela dobro.«
Jetniški zdravnik je prislonil uho k jetnikovim prsom in potem zašepetal predsedniku nekaj besed.
»Sem si mislil,« je dejal predsednik. Sedaj odpeljite tega človeka v bolnico. Polože naj ga v posteljo, kjer ga lahko obseva solnce in dobiva naj dobro hrano.«
Jetnik, ki ni kazal za vse to najmanjšega zanimanja več, je odšel z drsajočimi koraki; sledila sta ga dva stražnika in zdravnik.
2.
[uredi]Ravnatelj kaznilnice je sedel sam s svojim jetnikom št. 14.208 v svoji pisarni.
Jetnik je bil ves prevzet od čuda, da je sam s človekom, katerega je bil sklenil ubiti. Uklenjen ni bil. Duri so bile zaklenjene s ključavnico in ključ je ležal na mizi med obema možema. Trije tedni, ki jih je prebil v bolnici, so mu bili koristni, toda njegov obraz je bil še vedno pokrit z ono mrtvaško bledico.
»Konferenca jetniških upraviteljev, ki se je vršila pred tremi tedni,« je dejal ravnatelj, »je bila nujen povod za moj odstop. Čakal sem edino na imenovanje svojega naslednika, ki je končno zasedel svoje mesto. Danes zapustim jetnišnico. Toda povedati vam moram nekaj, kar vas bo zanimalo. Pred nekaj dnevi sem dobil dopis od enega izmed jetnikov, ki je zapustil jetnišnico pred dobrim letom. Sedaj, ko je čital o vašem slučaju v časopisih, priznava, da je bil on tisti, ki je pod vašo številko vzel vaš tobak od višjega stražnika. Imenuje se Salter in je vam zelo podoben. Dobil je svoj del in ko je prišel po novega, mu je višji stražnik, smatrajoč ga za vas, istega tudi dal. Višji stražnik torej ni imel niti najmanjšega namena, da bi vas ukanil.«
Jetnik se je globoko oddahnil in se trepetaje sklonil. Ravnatelj je nadaljeval:
»Skozi, dokler nisem prejel tega pisma, sem nasprotoval, da bi se vam izkazala milost; toda brž ko sem prejel ta list, sem sam prosil zanjo in pravkar ste bili pomiloščeni. Od sedaj ste torej svobodni. Kar se vašega zdravja tiče, pa imate silno srčno napako.«
Jetnikov pogled je postal še napetejši in revež se je brez besed vzravnal.
V njegovih očeh se je pokazal poseben izraz in njegovi beli zobje so grozeče zableščali med izsušenimi ustnicami. Razen tega pa je trdoto potez blažila neka žalostna nežnost.
»Omnibus odide na kolodvor čez tri ure,« je nadaljeval ravnatelj.
»Govorili ste o nekih grožnjah proti mojemu življenju.«
Ravnatelj je prestal, potem pa nadaljeval z glasom, tresočim se od lahnega ganotja:
»Vaši nameni v tej smeri – nečem se pečati z njimi – mi ne branijo, da bi ne izvršil tega, kar nameravam: da bi ne priznal dolga.
Ravnal sem z vami s trdoto, katere ogromnost šele danes razumevam. Mislil sem, da postopam dobro in pravilno. Moja usodna napaka je bila, da nisem razumel vašega značaja. Že v začetku sem si slabo razlagal vaše vedenje in tako sem obtežil svojo vest z bremenom, ki bo zastrupilo ostanek mojih dni. Storim rad vse, kar je v moji moči, če ni že prepozno, da popravim greh, ki sem ga napravil. Če bi preje uvidel, predno sem vas vrgel v temnico, krivico in njene posledice, bi bil raje žrtvoval svoje lastno življenje, nego položil roko na vas.
Najini življenji sta zdaj izgubljeni. Jaz bi se ne bal konca.
Pri teh besedah je vzel ravnatelj, zelo bled, toda z odločnim pogledom iz predala nabit samokres in ga položil pred jetnika.
»Tukaj imate priložnost!« je mirno dejal. »Nikdo vam ne more braniti!«
Jetnik je globoko vzdihnil; potem se je okrenil od orožja ko od kače.
»Še ne – – – še ne,« je pridušeno šepetal.
Oba moža sta se vsedla drug nasproti drugemu, ne da bi le trenila z očmi.
»Ali se bojite dejanja?« je vprašal ravnatelj.
Nagel blesk je preletel jetnikove oči: »Ne!« je vzdihnil. »Ne, veste, da ne! Toda ne morem še – – – še ne morem – – – še ne!«
Jetnik, ki je zaradi strašne bledice, osteklenelih oči in naprej strlečih zob dobival skoro mrtvaški izraz, je omahovaje vstal.
»Vendar ste dosegli! Sedaj ste me premagali! Edino človeška beseda je zmagala tam, kjer sta bila brez moči temnica in bič – – – sedaj se je moja notranjost sesula – – – za to edino besedo bi postal lahko vaš suženj – – –
Iz oči so mu kapale solze.
»Ne morem se ubraniti plakanja. Po vsem tem ne vem več, kakor bi moglo vedeti dete – – – in jaz sem mislil, da sem mož – – –«
Omahnil je.
Ravnatelj ga je ujel v naročje in ga posadil na svoj stol. Vzel je jetnikovo roko v svojo desnico in čutil trden, udan stiskljaj. Nesrečnikove oči so se vrtele nezavestno. Bolesten napad je dvignil njegovo prosto roko k prsim, njegovi izsušeni prsti so se zarili v srajco. Slaboten nasmeh je zaigral na njegovem bledem obličju in še bolj odkril močne, bele zobe.
»To človeško besedo,« je šepetal, »če bi jo bili izgovorili pred davnim – – – da – – – toda – – – že je – – – Sedaj je zopet dobro – – – Vrnem se – – – vrnem se na delo — — — jutri – – –
Roka, ki je držala ravnateljevo desnico, je stisnila nekoliko močneje, potem pa naglo odnehala. Prsti, ki so grebli po srajci so popustili in roka je omahnila. Težka glava je padla nazaj; na marmornatem obličju je otrpnil slaboten usmev in v strop se je uprlo dvoje steklenih oči mrtvega človeka.